Page 1

ZIMZELENE DROBTINICE-2


KJER SE STIKATA GORA IN NEBO, TAM NAŠEL ME NIHČE NE BO. ŠLA ČEZ POLJA BOM V PLANINE, Z NJIH GLEDAT SPET V DOLINE.

VSEGA, SKORAJ VSEGA SI LAHKO ČLOVEK NAGRABI Z ROKAMI. TODA LEPOTE, KI JE V GORAH IN V SRCU, SE NE DA KUPITI. GORE PA PRAV TO LEPOTO RAZSIPAVAJO, RADODARNO IN ŠIROKOGRUDNO…

VSA SREČA V GORAH JE NAŠA LASTNA SREČA…

2


Namesto uvoda Zakoračili smo v deveto leto druženja in pohajanja po naši lepi deželi. Moje bojazni, da bo osip velik, da se bo skupina naveličala pohodov, se ni udejanjil. Vsako leto se upokojujejo in včlanjujejo novi ljubitelji gora in se želijo priključiti pohodnicam in pohodnikom. Tako se je tudi naša skupina razširila, da smo imeli komaj 50 sedežni avtobus dovolj. Na žalost se letošnje leto nekateri ukvarjajo s tegobami, ki jim ne dovolijo druženja z nami in tako zdaj zadostuje 40 sedežni avtobus. Vsem, ki se ukvarjajo s saniranjem tegob, želimo, da se nam čim prej priključijo, ker so še vedno naši nepogrešljivi Zimzelenčki! Druženja in pohodi so ustvarili nova znanstva in prijateljstva. Kako lepo se je sprehoditi samo do Loke, pa skoraj na vsakem koraku srečaš pohodnico ali pohodnika - Zimzelenčka, se za trenutek ustaviš, poklepetaš ali pa celo zaviješ na kavico in klepet. Ali ni to nekaj posebnega, prijetnega! Karli se mi še zdaj večkrat zahvaljuje za najino naključno srečanje tistega daljnega septembra 2006. Skoraj pred našo razglasno tablo sva se srečala kot stara sindikalista. »No, kaj je zdaj s tabo, si že v pokoju..,« sem ga pobarala. V eni sapi mi je odgovoril: »Sem v penziji, pa kaj.« Beseda je dala besedo in povabila sem ga, naj se včlani v društvu in mu predlagala, da se priključi pohodniški skupini. »Pridem čez en teden, samo malo naj premislim,« je obljubil. Danes lahko rečem, da mu nisem takrat čisto verjela, da bo bežno povabilo na cesti obrodilo sadove. Prišel je in na naslednjem pohodu je bil že med nami. Vključeval se je sicer previdno, sprva bolj zadržano, a z vsakim naslednjim pohodom se je bolj sproščal in kmalu smo vedeli, da imamo humornega človeka, ki nasmeje celo skupino. Obesili smo mu še torbo prve pomoči, ki jo še danes vestno nosi, a si sigurno pred vsakim pohodom srčno želi, da je le ne bi bilo treba uporabiti. Podobnih zgodbic bi lahko nanizala o vsakomur, a zapisala bom le še dve. Takoj ko je bil objavljen razpis za ustanovitev pohodniške skupine, se je oglasil Franci in dejal: »Točno to potrebujemo, prvi se javljam in prideva na sestanek dva.« Tako sta Mili in Franci pravzaprav prvaka, takoj za njima pa Janko in Francka. 3


»Toliko časa smo morali čakati na nekaj takega, kar nam odgovarja,« se je oglasil Janko na prvem sestanku in pozdravil odločitev društva o ustanovitvi skupine. Takoj je predlagal: »Ja, dvakrat na mesec bi bilo prav, da gremo na pohod, pa naj bo kakršno koli vreme. Saj nismo iz cukra!« In smo šli na Čemšeniško planino, da bom videla, s kakšno opremo se bodo pojavili. Prijetno presenečena sem opazila, da so vsi primerno obuti, z nahrbtniki in ustreznimi oblačili.

Torkova obvezna oprema

»To so pa res ta pravi! Še danes se ne damo, saj smo zdaj še bolj nabrušeni, bolj izkušeni in oboroženi z mnogimi znanji in vedenji, ki smo jih osvojili na več kot sto štiridesetih pohodih. Zdaj pa smo še oplemeniteni s kar dvema izšolanima planinskima vodnikoma!« me večkrat preletavajo misli. Čestitke vsem za prehojenih osem let! Vzdržimo, saj bo kmalu desetletnica, ko bo bolj svečano! Vaša Elica 4


Prav na kulturni dan smo se odpravili na Slavnik iz Prešnice. Sonce je obetalo lep, nepozaben dan. Pa je bil res nepozaben! Ko smo se povzpeli na Grmado, smo opazovali nepregledno množico pohodnikov na Slavniku ob koči. Zaskrbelo me je: »Kako bomo pojedli tisto naročeno in zasluženo joto?« Skrb ni bila odveč, saj smo v eni uri komaj posedli vse naše, da so dobili naročeno. Pri strežbi sta se najbolj izkazala Milan in Joža, ki je sicer imel precej daljšo pot, ker je eno od pohodnic pospremil nazaj na avtobus v Prešnico od razgledne skale. Ko smo se okrepčali in se razgledali daleč naokoli, smo pot ubrali proti Markovščini. Že kmalu smo se ustavili v zavetrju, kjer je »Impro liga« pripravila poseben kulturni program, namenjen Prešernu. Izkazali so se Marta, Nežka, Joža, Janez in Karli. Sigurno na nobeni proslavi niso organizatorji nikoli imeli tako veličastne kulise in tako bučnega aplavza, kot je bilo tokrat po Slavnikom.

Pet predstavnikov "Impro lige" med izvajanjem pod budnim očesom naše Elice

 Tudi osmi marec je bil dan za posebna doživetja. Pohod, pustni dan in dan žena. Na vzpetini Primož in na grebenu Šilentabora nihče ni pomislil na maškare, ker je bilo drugih znamenitosti preveč. Ko pa smo se ustavili v Narinu na turistični kmetiji, so se že pojavile čarovnice, rdečelaske, rdeči noski, fatima…..in poseben »tič«, ki je osvajal vse, kar je bilo blizu. Plesal je divje, kljub starosti glede na masko, uganjal norčije in zabaval vse. 5


Pa vstane Joža, se zresni, vzame list papirja in začne: »Spoštovane kolegice-pohodnice in mučeniški sotrpini, draga nam Elica in Jože, pustne šeme in fantini! Včasih ni bilo zmešnjave, ker prazniki so imeli mero in so se lepo zvrstili, da se nismo mi preveč zredili! Tokrat pa so se namnožili in v en teden vsi stopili, tako da praznik na potenco smo dobili. Pustni čas in osmi marec, zraven pa še duh mučencev in rojstni dan spoštovanih dveh gojencev naše zimzelene te skupine, ki jo vodita zavzeto, en pri glavi, drugi v repu nam pišeta libreto. V počastitev vseh nas zbranih je poklon narave, ki nam lepe torke daje. Za pohotnice nabrite že Prešeren napisal je slavne verze in levite, nam mučencem misli grešne poigravajo se in so večne. Ker so verzi dokaj sočni, naj spustim jih, čeprav so točni. Pust je praznik sil naravnih, pustni torek praznik javni. Rojstni dan pa je dejanje glavno, saj slavita ga nedavno Jože in danes Elica - kot glavno! Vsi ti prazniki!!! Zato nam ne more biti drugače kot - zabavno! Danes ne bomo mučili se z verzi - kot običajno, raje zapojmo pesem in verujmo vanjo. Kozarce dvignimo vsi proti luči, in praznujmo torek, ki prijateljsko nas DRUŽI!!!«

Veselo na avtobus 6


Vračamo se s pohoda proti Logatcu. V tem času se po Logaškem polju zadržujejo ptice z imenom priba. Želela sem pohodnike opozoriti nanje. Ko jih zagledam, jih opisujem, kako so lepo pisane, z veliko čopko na glavi, v vetru odskakujejo s tal, kot da bi jih dvigoval veter, bele konce peruti… Vsi jih gledajo skozi okna avtobusa, ko se oglasi Karli: »Saj je danes pust in so se vrane našemile!« Vsi so se začeli krohotati, nekdo pa ga vpraša: »Zakaj pa ravno vrane?« »Na Logaškem polju je običajno veliko vran, te, ki tamle skačejo, so vranje velikosti, danes pa vran ne vidim!«

Logaška »pustna vrana« - priba

 Milan vodi skupino po kanjonu Glinščice, včasih Klinščice, od koče na Zgornjem koncu Boljunca mimo ostankov antičnega vodovoda po kamniti, a dobro urejeni poti proti slapu. Vedno več je grušča, ki se upira stopalom. »Koliko časa še po tako naporni poti?« se sliši vprašanje. Jaz sem nekje pri zadnji tretjini kolone in razmišljam. »Pi-pip, pi-pip, avto, avto,…« govorim in spešim korak proti glavi. »Ta avto pa pomeni nekaj dobrega,« se sliši med pohodnicami. Tedaj pa Karli izstreli: »Kje je tista Marija na Peskih, kakšnih peskih le, saj je sam »šoder!« »Zakaj ne bi bila Marija na »šodru!«, je predlagal. 7


Ker je Marija na šodru in ker se je pojavil »avto«, se je vodja odločil, da povabi le nekaj pohodnikov na vzpon, ostale pa je napotil proti Botaču mimo slapa. »Bravo, vedela sem, da avto prinaša dobro odločitev,« je komentirala Joži.

Marija na »Šodru« V Botaču smo počakali ostale in tu je padla odločitev, da bo za nas za vselej Marija na Šodru.

 Po strmem vzponu proti nekdanji trasi železnice se ustavimo pred predorom. Kolona se strne in prihajamo v mrak, ko začne odmevati po predoru: »U tunelu, usred mraka, sija zvijezda petokraka. Zvijezda sa pet lista, to je značka penzionista…« (Avtorja Milan in Vlado).

U tunelu ….. 8


»V Kozini se je treba ustaviti za kavico,« se sliši po avtobusu. Naš zvesti Ivan zato zavije na parkirišče. Korakomer opazuje skozi okno in verjetno se mu že prikazuje skodelica kave. Na eni izmed hiš glasno prebere: »Caffe del morto, cafe del morto, morto…« Pohodniki v bližini se začno smejati: »Ali veš, kaj pomeni morto?« »Saj je vseeno, kaj!« Milan pa razloži, da je znamka kave moro.

Al` prav se piše »morto« ali »moro«?

 Karli kot predsednik nadzornega odbora (člana Marta Petavs, Janez Cerk) med drugim poroča tudi naslednje: »V stilu današnje prakse si je nadzorni odbor dal izplačati letno nagrado v višini 0,000 €. Prosim, da z dvigom rok potrdite to nečedno dejanje. V kolikor tega ne podprete, bomo predlagali referendum.«

Pa ne tak dvig rok 9


Milan vodi dolgo kolono Zimzelenčkov iz Vrčic na Mirno goro do Planine in po gozdni učni poti. Natančno opiše pot, ki da bo položna in sprehajalna v prvem delu, učna pot pa bo zanimiva, a bolj strma. Počasi pihamo navkreber in prebiramo lične napise na drevju. »Kaj boš govoril, da je to učna pot, to je MUČNA POT!« Karli ogovarja Milana. Milan se prisrčno nasmeje in reče: »To si je vredno zapomniti.« Nada pa zavriska prav močno, kakor sama pravi »iz pet navzgor« in dokazuje pri osemdesetih, da stezica le ni pretežka.

Začetek »mučne« poti

 Ko pridemo po učni poti do mogočne bukve, se Milan ustavi in pravi: »Preberi, Francka, kar piše na srčku.« »Objemi debelo drevo in ozdravljeno bo tvoje telo,« glasno bere Francka in stopi k bukvi ter jo objame. Janko pa se oglasi: »Včasih je takole objemala mene, zdaj pa kar bukev,« in se prav na glas zasmeje.

Pa še res je tako pisalo 10


Vsi se že mastimo z dobrotami, ki jih je ponudila prijazna Marinka na Mirni gori, le Janez je še brez pečenice. »Tudi jaz sem naročil pečenico,« intervenira pri prijaznem oskrbniku. »Joj, čisto sem spregledal, takoj bo in če bo treba, vas lahko zapeljem tudi v dolino, če bodo že odšli,« se opravičuje oskrbnik. »Kar v miru užijte dobrote, bomo že počakali,« se oglasi Milan. Ko pogledam na Janezov krožnik, je dobil pečenico in še odpustke za nerodnost, namreč najdaljšo pečenico, ki je visela čez krožnik. Ugotovil je, da je zelo okusna in da se je dobro podprl. Oskrbniku pa je rekel: »Četudi sem dolgo čakal na pečenico in bi skoraj ostal brez nje, bom delal reklamo za vašo kočo in zelo dobro hrano.« V avtobusu pa je naša Marinka ugotovila, da je hrana res dobra, če je celo Janez zadovoljen.

Pečenica – klobas kraljica

11


Letošnji december je bil prijazen za pohodnike, saj smo v okolici Kobjeglave uživali v toplem soncu. Ko smo se po prehojeni poti od kala do kala preko Rabotnice ustavili pred informacijsko tablo, je Malči ugotovila, da je celo zmanjkalo zemljevida, tako dolgo pot smo opravili.

Res prekratka tabla za našo dolgo pot Na Krasu skoraj vedno piha burja in mrši frizure. Domačini so tega navajeni, mi pa malo manj. Ob povratku s Komenskega Krasa in Kobjeglave, smo se ustavili na črpalki za tisto dišečo (že v Cankarjevih časih hvaljeno), poživljajočo kavico. Karli si je moral na WC-ju urediti še pričesko. Godrnjal je, ker ga lasje niso hoteli ubogati. Ko je to slišal Milan, ga je potolažil: »Saj si lep kot čopasti ponirek!«. Razlegel se je huronski smeh, ki se je prenesel še na avtobus. Ko pa se srečamo na ulici, se spogledamo in samo beseda čopasti ponirek sproži val smeha.

Le kateri od njiju je naš Karli 12


Za Milanom se vije kolona 45 pohodnikov z Vrzdenca po poteh, kjer je hodila Cankarjeva mati. Najbrž pa je niso tako lepo postregli s čajem, kuhanim vinom, narezki in sladicami pri Činžarjevih, kot so nas. Seveda, danes so drugi časi in čisto drugačni ljudje. Ko smo prisopihali na vrh Gradišča, nas je presenetil velik križ in zanimivi razgledi. Marta je stopila pred križ in povedala zgodbo o postavljanju tega križa. Tisti dan je bila z dvema prijateljema na Gradišču in opazili so, da je križ pripravljen za postavitev. Modrovali so, koliko ljudi bo treba za postavitev, pa kako zahtevno delo da je to, pa še nevarno… Celo sončili so se ob njem. Spustili so se do prve kmetije in se ozrli proti Gradišču. Na njihovo veliko začudenje so zagledali, da križ na vrhu stoji pokonci. »Kaj pa je zdaj to?« so se spraševali. Najprej so mislili, da se jim križ prikazuje kot »fata morgana«. Bolj ko so gledali na hrib, bolj se jim je zdelo, da križ zares stoji. Takrat pa so zagledali vračajoče traktorje in mehanizacijo, ki je križ dvignila in v kratkem času postavila na svoje mesto.

Marta se je spomnila čudežnega "vstajenja" lesenega križa dne 18. aprila 2000

13


Sonja nas vodi po Vertovčevih poteh, ki so kar zavite. Od cerkvice sv. Marjete je soliden klanec. Pa še prav na začetku, ko še mišice niso prav nič ogrete. Ivica se ustavi in zagodrnja: »Malo bi pa na začetku lahko šli počasneje!« Nada pri cerkvici, od koder je lep razgled na Goro in Čaven, glasno zavriska rekoč: »Prvi klanec je premagan, hura zame!« Nato se počasi spuščamo in vijugamo po gozdnih potkah proti Planini in nato proti Šmarjam. Sonja se ustavi pri obeležju s svežim cvetjem in svečko. »Tu je nekaj let nazaj podlegel infarktu pohodnik, kljub temu, da mu je bila nudena prva pomoč,« razlaga. Karli pa kratko: »Bom pa kar tu ostal, ko je že cvetje, da bo manj stroškov!«

Kraj Nadinega vriskanja

 Ko se v Šmarjah ustavimo, je Stane čisto razočaran, saj je opazil cerkev, mežnarijo in sklepal, da mora biti še »oštarija«. Marta ga vpraša: Zakaj pa ti je to prišlo na pamet?« »Med samimi vinogradi smo hodili, zgleda pa, da še kozarček vinčka ne bomo mogli pokusiti,« ji odgovori ves razočaran. »Čaj iz termovke je prav dober, kadar si dovolj žejen,« ga je poučila Nežka. 14


Na trgu pred cerkvijo smo si privoščili krajši počitek z malico

 Na Muljavi Joža išče lepe motive in zaostaja za skupino, ki odhaja proti izviru Krke. Steče po sadovnjaku do ceste, toda na zadnji jablani je pritrjena označevalna tabla «Jurčičeva pot«, ki je ne opazi. »Bum z glavo v tablo, au, ajsa, boli!« Takoj se spomni, da mora bolečino hladiti z mrzlim obkladkom in ta je pri roki, sneg namreč. Ko nas dohiti, ga sprašujemo, kaj si pokriva na levem delu čela. Pokaže udarec in takoj ukrepa naš »bolničar« Karli. Pospreja ga proti bolečinam in predlaga še nadalje hlajenje s snegom. Mili, ki je vse to opazovala, pa pravi: »Tako kot je Krjavelj ravnal zlomljena rebresa, naredi še ti. Udari se še na drugo stran.« Joža se je zasmejal in se potolažil, saj da bo kmalu bolje. Karli pa je veselo ugotovil: »Meni se absolutno ne more kaj takega zgoditi zaradi moje višine!«

Joža, ali je bila mar ta tabla? 15


Ko hodimo po robu globoke grape, se Jana spomni, da je na lanskem pohodu po Jurčičevi poti zgrmela neka gospa med drevjem prav v potok, a k sreči se ji ni nič zgodilo. Nekdo v bližini pa pravi: »Da ni hotela tja doli v Ameriko. Mogoče je slišala zgodbo o Kadunjčarju, ki so ga spustili po vrveh v kraško jamo. Ko so ga dvignili na svetlo, je menihom in ostalim firbcem pripovedoval, da je bil tam spodaj v Ameriki, da je lepo…« »Le pojdite pogledat tja v globino, če si upate!« P.s.: No, danes si z dobro jamarsko opremo upa marsikdo spustiti globoko pod zemljo v kraške jame in brezna, a še nikomur ni uspelo najti Amerike!

Veliko Črnelo – Kadunjčarjeva jama

 Pohod na Bohor je bil nekaj posebnega zaradi mnogih pričakovanj, saj še nihče ni bil na tem grebenu nad Senovim. Ker sem opisovala značilnosti in omenjala tudi bohorske jarice, je bila radovednost še večja…. Torej veliko novega, tudi to, da so na poti po dolini Mirne naseljeni Romi. Pa vpraša Karli: »Kako se imenuje Romkinja, ki šiva?« Tišina. Pa pravi Karli: »Romy Schneider vendar, Romi Šnajder!«

Katera je Romi in katera Romy 16


Ko smo na Boču pojedli bočki golaž, se je Karli razgovoril, kako je treba počivati. »Po jedi obsedi, po spanju poleži!« se glasi njegovo navodilo. Marinko pa je močno zaskrbelo, ko smo se odpravljali od koče, ali ne bomo videli velikonočnice. Neži jo je potolažila: »Še malo počakaj, šli bomo mimo rastišča, glej tamle, kjer stojijo varuhi narave.« Pa so res bili tam.

Bočka lepotica

 Kam na lep aprilski torek, so se spraševali Zimzelenčki, ko so se začeli zbirati pred šolo. Na Primorsko, seveda, do kraja Movraž z avtobusom, nato pa po Movraški vali do ušes Istre, mimo sv. Kvirina v vasico Gračišče. Franciju pa ne gre v glavo, zakaj ime Kvirin, Kvirik, le od kod tako ime. Milan se spomni: » Pa naj bo sv. Kikiriki, to bo lažje!« Vsi so si to dobro zapomnili in ko smo prispeli do sv. Kvirina, so nekateri zakikirikali.

Tudi sv. Kvirin (sv. Kvirik, na priložnostnem zemljevidu tudi sv. Kirk) 17


Konec aprila je bilo pravo aprilsko vreme, zato je bilo kar nekaj ugibanj, kam na pohod. Ker je bilo napovedano malo lepše vreme proti vzhodu in ker je bil clussijev svišč na Lovrencu v najbohotnejšem razcvetu, odločitev ni bila težka. Torej na Lovrenc in Lisco. V Dolenjem Boštanju nas je pričakal planinski vodnik iz Sevnice, Vinko, in nas spremljal do našega cilja. Že takoj v Selah, ko smo stopili iz avtobusa, nas je hrabril: »Ker je v nižini ob Savi megla, bodo hribi v soncu.« Res je bilo tako. Ko smo prišli na Lovrenc, smo imeli kaj občudovati. Velike modre čaše so kukale iz nizke trave. Že na daleč sama modrina. »Vredno se je bilo potruditi in priti sem,« so se slišali komentarji. »Poglej jih tamle, kar sedem skupaj, oh, tam jih je pet, pa spet pet, pa sedem in spet…« Ko smo se vrnili k avtobusu v Sele, smo se razdelili na dve skupini. Ena je zagrizla v breg, druga se je na Lisco odpeljala. Ko smo bili vsi v koči, smo ugotavljali, kako do vasi Lisce. »Tisti, ki smo šli v hrib peš, se bomo peljali v avtobusu, drugi pa na strehi, da bodo občutili dežne kaplje ali močan veter,« se je hahljal Karli.

Encian plav, ves prešerno bahav, nežno vabi...

 Marsikdo se z osvojenega vrha po mobilnem telefonu ali z SMS sporočilom javi svojim domačim in tako se je Milan ob 11.36 z vrha Blegoša že oglasil svoji boljši polovici in kmalu za tem dobil kar hud odgovor: “Ja bravo, a nisi s pezionisti, da ste že na vrhu? So pa od hudiča, pohvala vsem.” 18


Še en dokaz več, da nismo od muh in nikakor ne za staro šaro.

Tole vam pa moram povedati ….

 Prvi jesenski pohod v septembru je bil nekaj posebnega. Peljali smo se namreč z dvema mini busoma na planino Blato. Tam smo se razdelili na dve skupini: ena si je ogledala še planino Krstenica, druga pa je šla naravnost na planino V Lazu. Ko smo se združili, smo se seznanili z znamenitostmi. Nežka je kmalu proti Debelemu vrhu v skalah ugledala udorino »zmajevo rit«, Karli pa se je pritožil, da na Krstenici ni dobil želenega sira in kislega mleka, ker je bila planina že prazna. »Lahko bi nas počakali!« se je jezil.

Kakšno moč je imel "dinozaver", da je naredil tak odtis v skalo Marjana pa je bila nadvse srečna, da je končno doživela to planino, ker jo prej nikoli nihče ni peljal sem gor. Na planini Pri jezeru smo zapeli naši Nadi tisto Vse najboljše za te… se poveselili, pomalicali in ko smo se že odpravljali proti domu, so nas presenetili Matjaž, Ljubo in Branko. Vsi zelo dobre volje so nam zapeli nekaj pesmi in Elica je sklenila kupčijo, da bodo igrali na prednovoletnem srečanju. 19


In fantje so besedo držali

 Tudi oktober je poskrbel za presenečenje, saj je bilo konec meseca prijetno toplo in pravšnji dnevi za obisk Porezna. Tako smo uživali v jesenskih barvah in čudovitih razgledih daleč naokoli. Ko smo se vračali proti kmetu Jurežu, se je po dvorišču mučil fantek, kakih pet šest let z miniaturnim traktorem, naloženim z butarami, a ni mogel, »nožno seveda«, speljati v klanec. Janko je poskočil in hitel pomagati. Traktorček je speljal, ko so pomagali še Jožko in Milan. Po klancu navzdol je šlo brez pomoči. Ko sem ga vprašala, kam to pelje, je takoj povedal, da v garažo. Janko ga je obdaril z bonboni. Hitro jih je spravil v žep in odpeljal proti garaži. »Ni se bati za kleni slovenski narod ob takih junakih, kot je tale fantič!« smo govorili. Na drugi strani hiše nas je počakal in hitel: »Strici in tete, hvala za pomoč in bonbone, hvala!« Nato je pomahal in odhitel na delo.

To ljudstvo bo živelo 20


Ko ste na lističih predlagali, katere pohode bi v letu 2013 ponovili, sta bila med njimi tudi naslednja dva, vredna objave v Drobtinicah.

 "Vsi pohodi so mi zelo všeč, pa naj gremo na Dolenjsko, Gorenjsko, Primorsko ali na Štajersko. Sam teh krajev nikoli ne bi nikoli spoznal in prehodil, ker rabim organizacijo in lastno korajžo dobim samo v skupini.

Na vsaki poti vidim dosti zanimivega; od cvetja do življenja ljudi na podeželju in na planinah. Za naj izlet se težko odločim, ker mi je bilo povsod zelo zanimivo in lepo. Po težkem in dolgem premisleku sem se odločil za pot iz Ljubelja skozi Bornove tunele do koče na Prevali. Zelo so mi všeč preproste pastirske postojanke in manjše, enostavne planinske koče, kjer lahko dobiš nekaj toplega za pod zob."

Ponudba na Prevali 21


Ali drugi, tudi malo daljši: "Ti torki, naši torki, so zame neko posebno čudovito doživetje. Komaj jih čakam. Uživala sem na vseh pohodih, kjer smo opazovali cvetje, se razgledovali po pokrajini daleč naokoli, posebno na gore, ki jih Slovenija ponuja.

 Ne vem, za katero pot bi se odločila, povsod je bilo nepozabno. Nikoli pa si nisem mislila, da bom kdaj v naravi videla velikonočnico in zato sem se odločila za Boč."

22


Na poteh nas je sam smeh; smeh je pol zdravja, ostalo polovico pa pridobimo s sopihanjem v breg. Predstavili smo vam le nekaj humornih drobtinic v letih 2011 in 2012. Skupina ZIMZELENČKI Ustanovljena: septembra 2004

Zbrala, priredila in zapisala: Elica Brelih Fotografije: J. Cerk, M. Jerman, J. Miklavčič, V. Nikolić, S. Zalar Bizjak Obdelal: Milan Jerman Izdano v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja Za interno uporabo skupine december 2012 23

Profile for Milan Jerman

ZIMZELENE DROBTINICE-2  

Bilten planinske skupine Zimzelenčki, Planinskega društva Vrhnika

ZIMZELENE DROBTINICE-2  

Bilten planinske skupine Zimzelenčki, Planinskega društva Vrhnika

Profile for yeti1949
Advertisement