1
2
Spoštovane, spoštovani, lep planinski pozdrav
Za nami je deset let druženja, prijateljevanja, raziskovanja, spoznavanja naše lepe dežele, zdravega gibanja v naravi, premagovanja ovir, vživljanja v skupino in podrejanja njej, zato je 10 letnica pravi razlog za praznovanje. Marsikdo je pogrešal druženje v hribih, vodeno obiskovanje gora in spoznavanje naše raznolike, zanimive in bogate dežele, a te dejavnosti v društvu še ni bilo. Ko sem tistega davnega leta 2003 na zadnjem sestanku upravnega odbora dobila dovoljenje, da lahko začnem načrtovati in v letu 2004 predstavljati način delovanja pohodne skupine, sem s strahom pričakovala tisti septembrski dan, leta 2004, ali bom z vabilom na sestanek in kasneje na prvi pohod pritegnila vsaj peščico ljubiteljev gora. Pokojni predsednik Društva upokojencev Vrhnika, Herman Bole, naš dober prijatelj, me je potolažil z besedami: »Še glava te bo bolela, toliko jih bo, da ne boš zmogla sama, vodnikov pa ni.« To so bile preroške besede. Na prvi pohod, 23. septembra 2004, je krenilo kar 23 pohodnic in pohodnikov na Čemšeniško planino. Na tem pohodu sem ugotavljala, kako so opremljeni, kako hodijo in kaj pričakujejo. Spoznala sem, da so to uhojeni stari planinski mački, ki bi radi hodili organizirano in prilagojeno starosti. Zato smo si lahko zastavili kar smele načrte in sicer pohod dvakrat na mesec, kar drži še danes, tja do 2000 m višine, do 6 ur hoje in po vsej Sloveniji. V nekaj mesecih se je razvedelo, kako skupina deluje, kaj vse zvedo, kako je zabavno in prijateljsko. Kmalu nas je bilo preko 50. Pojavljali so se tudi skeptiki, ki so se »norčevali« iz organiziranosti, a se je kmalu pokazalo, da za nas ni bilo prav nič moteče. Prihajali so novi in vedno več nas je bilo. Zato je bilo treba ustanoviti še eno skupino, pa še eno… itd. Začele so se uresničevati predsednikove besede. Toda z uspešnim sodelovanjem in razumevanjem predsednika Planinskega društva Vrhnika Romana Novaka in njihovega upravnega odbora smo začeli reševati vodniško problematiko. Tako imamo danes 4 izšolane planinske vodnike, ki vestno, odgovorno in vzorno vodijo naše skupine po poteh, ki jih zmoremo. Tako sta pri Zimzelenih Sonja Zalar Bizjak in Milan Jerman ter organizatorka pohodov, pri Sončkih Sonja Z. B. in Sonja Repnik, pri Barjanih pa se menjajo trije vodniki (Sonja Z. B., Milan J. in Frenk Petrič) ter organizatorka Metka Krašovec. Tudi Vandrovkam, ki se sicer vsak torek družijo na krajših pohodih po okolici Vrhnike, enkrat mesečno priskoči na pomoč Milan, saj želijo okusiti lahke planinske poti in zanimivosti tudi drugod po naši lepi deželi. Naši pohodi so mnogo več kot samo pohodi, saj se seznanjamo s pokrajinskimi zanimivostmi in vrednotami, skrbimo drug za drugega, prednost imajo šibkejši… Če pa so vremenske razmere za pohod nemogoče, sta nam Sonja Zalar Bizjak in Vojko Bizjak vedno pripravljena z diasi in živo besedo približati dežele in pokrajine, kjer sta potovala. Ves čas smo tkali tudi prijateljske vezi, ki so zdaj tako močne, da jih ne more razdreti tudi najsilnejši vihar.
3
Dobro razpoloženje si ustvarimo vedno in povsod, ne glede na vreme, saj se veselimo jutranjega sonca, ko rahlo prši, ko od mraza škriplje pod nogami, ko gazimo globok sneg, ko premagujemo strm klanec, ko se razgledujemo z vrhov po okolici, ko v krošnjah dreves završijo vetrovi, ko se vsi povzpnemo na vršac, ko se posladkamo z domačimi dobrotami, ko slavljencu zapojemo pesem za rojstni dan, ko se do solz nasmejemo našim dovtipom, ko se vrnemo prijetno utrujeni, a zdravi domov, ko se srečujemo po Vrhniki, ko obujamo spomine ob množici fotografij, ko še en teden podoživljamo dogodke s pohoda in čakamo na naslednji pohod… Veselimo se hoje po spomladanskem in jesenskem gozdu, po mehkih tratah z množico gorskega cvetja, po sivo belih skalah, okrašenih z blazinicami rož, ki kljubujejo ostrim vremenskim razmeram, veselimo se hoje v bridki burji, ki brije in frizira drevesa in nas, ne ustrašimo se puhastih snežink, radi prisluhnemo pesmi iz macesnovja, žgolenju ptic…in ne nazadnje tudi tišini. Lepa in raznolika je ta naša dežela! Prekrižarili smo jo od prekmurskih ravnic do mehko valovitih dolenjskih gričev, od zamaknjenih gorenjskih dolin do z brezami pobeljene Bele krajine, od mogočnih vencev Julijskih in Kamniških Alp ter Karavank do koščka našega morja, od knapovskih Zasavcev preko pohorskih resav do panonskih osamelcev in barjanske ravnice, od raznolikih notranjskih vršacev do razgibanega z zdravilnim teranom bogatega krasa. Pesnik Miroslav Košuta pravi, da je «na Krasu krasno, nikdar ni prezgodaj, nikdar ni prekasno; vse je zmeraj ob pravem času…« Tudi mi smo bili vedno in povsod ob pravem času. Zaradi vsega naštetega se radi družimo in z velikim veseljem ter užitki zahajamo v gore, saj vemo, da imajo letom, telesnim in duševnim zmožnostim primerne ture dober učinek na naše zdravje. Z rednim zahajanjem v gore lahko ohranjamo in krepimo zdravje, ohranjamo dobre medsebojne odnose in poskušamo vzpostavljati in ohranjati prvobitni stik z naravo. Zato želim, da bi še dolgo uživali lepote naše raznolike, zanimive in lepe dežele, se zdravo družili in prijateljevali v neokrnjeni gorski naravi.
Elica Brelih 4
Leto 2004 September
Oktober
November
December
Čemšeniška planina
Zasavska sveta gora
Kokoš, Vilenica
Stari tabor
Pohorje
Kum
Osolnik
Srečanje
Prvič z imenom Zimzelenčki Pohodniki pri DU Vrhnika smo se podali na drugi pohod na zeleno Pohorje od Grmovškovega doma na Kopah do Ribniške koče in jezerca. To je bila prijetna pot po mehkih poteh volkovja, (to je trava), in med mogočnimi sestoji smrek. Med potjo smo se nazobali brusnic in se naužili razkošnih razgledov po Koroški, Posavskemu hribovju, po Dravski dolini tja do Kozjaka. Tu smo »pregledali domačo nalogo«, predloge za ime skupine. Kar težko smo izbirali med samimi dobrimi, a glasovanje je dalo ime Zimzelenčki. Zakaj? Ker smo trdoživi kot zimzelen, celo pod snegom ostane zelen, ker smo vztrajni in ker bomo kot zimzelen izkoristili vsak sončni žarek, da se bomo družili.
Navadni zimzelen Ob razkošju, ki nam ga je nudila narava, smo pozabili, da hodimo malo navkreber, malo navzdol. Kar veliko hudih besed je padlo pri zbiralniku vode, ker je človek tako grdo posegel v naravo. Na Ribniški koči smo občutili, kaj pomeni, če je nekoč prijazna in lepa planinska koča oddana v najem za gostilno. Zato smo na hitro naredili gasilski posnetek in se vrnili proti Grmovškovemu domu, kjer je dober ješprenj postregla kar vodička Elica. Zapis: Elica Brelih
Čemšeniška planina 5
Zaradi močnega sneženja smo pohod prestavili na 29. januar z željo, da bo primernejše vreme. Toda kam? Sonja je predlagala Graničarsko pot od Škofij do Lazareta. Ko smo prispeli do najvišje točke Kaštelir, je Franc Malečkar pripovedoval, kaj se vse vidi. Nastala je tišina. Naenkrat se oglasi »sladki Jožko«: » Pa tu je ja sama cerkvena lastnina, Škofije, Dekani…« »O, kar misli si!« se je oglasil Milan kot zaveden Primorec. Jernejka pa je kasneje povedala, da si je to pot najbolj zapomnila po blatu, po katerem smo hodili.
Leto 2005 Januar
Februar
Marec
April
Maj
Junij
Julij
Miklavž, Cicelj
Trstelj
Kosovelova pot
Koreno
Čaven
Nanos
Limbarska gora
Vrh nad Mlinšami
Slivnica
Slavnik
Golica
Blegoš
Avgust
September
Oktober
November
December
Brda
Porezen
Tromeja
Jurčičeva pot
Polhogr. Grmada
Kranjska reber
Dobrča
Jetrbenk
Križna gora, sv. Mohor
Srečanje
Zimzelenčkov ne moti dež - Pohod na Čaven in Kucelj Kolikokrat smo že vrgli pogled na venec gora nad Vipavsko dolino, ne zavedajoč se, kako lahko jih je osvojiti. Ko jih zreš z Dežele, kakor pravijo domačini Vipavski dolini, si ne moreš predstavljati, kako bi mi s kar nekaj križi na ramah prilezli tja gor. Že ko smo bili na Trstelju, smo z vso spoštljivostjo zrli v Kucelj, ki kraljuje na robu Trnovskega gozda, in na strme stene Čavna, ki se spuščajo proti dolini. Na naš pričakovani torek in načrtovani pohod na Čaven in Kucelj se je zjutraj kazal medel, siv in turoben dan. Megla in vonj po dežju ter prehladno jutro pa niso zadržali doma nikogar. »Kar bo, pa bo,« smo si rekli in se odpeljali čez Kalce do Cola in nato do Predmeje. Spoznavanje načina življenja ljudi na Gori, revni z rodovitno zemljo, a bogati s kamenjem, nas je preusmerjalo in pozabili smo na kislo vreme. Postanek na Otlici nas je razveselil, saj smo globoko pod seboj, v Ajdovščini, zagledali prve sončne žarke, okoli nas pod nogami pa žametno modrino Clusijevih sviščev in rumenih avrikljev.
Avrikelj Z veseljem smo zagrizli v hrib, da bi bili čim prej na Čavnu. Prijazna oskrbnica je že zakurila peč in nas čakala z vročim čajem. Kako prisrčno nas je sprejela! Po opravljenem kvizu, ki ga je pripravila Barbara, po sladkanju z dobro Janino pehtranko in po tem, ko so izzveneli zvoki nekaterih narodnih in partizanskih pesmi, smo se napotili proti Kuclju 6
(1236 m), hribu, ki je v spomladanskem času pravi botanični vrt, saj je jegličev, avrikljev in sviščev toliko, da ne veš, kam bi stopil. Tudi razgledi so izredni. Ob vrnitvi se je spet prilegel dober čaj in zadnji grižljaji iz nahrbtnika. Oskrbnica Klara je priznala, da so ji šli mravljinci po rokah, tako je uživala ob našem petju. Solze si je šla brisat v kuhinjo, ker ji je bilo nerodno. Voznik Dušan je čakal na Predmeji, kjer je kar nekaj časa deževalo. Ni mogel verjeti, da smo vsi suhi, veseli in polni vtisov ugotavljali, da smo bili prehitro v dolini. Vračali smo se proti Ajdovščini po divji pokrajini in nekateri so podvomili v višino predorov, zato so sklanjali glave. Ko smo bili v Ajdovščini, smo se nasmejali in se predali udobni vožnji proti domu. Zapis: Elica Brelih Na lep spomladanski dan smo obiskali Gore in Kopitnik. »Le zakaj ima hrib ime Kopitnik?« se je postavljalo vprašanje. Milan je odgovoril: »Tisti, ki boste šli prav na vrh, boste tam našli odgovor.« Ugibamo pa lahko, ali so ga našli, morda celo videli, a niso želeli povedati.
Blegoš
Pogovor s predsednico pohodne skupine Barbaro Barbara Petrič je predsednica pohodne skupine Zimzelenčki; njena spontanost in sproščenost sta nalezljivi. Tako mimogrede opravi vse potrebne dolžnosti predsednice, ki jih ni ravno malo, če pomislite, da je pohod kategorija rekreacije, v kateri ima vsakdo kar nekaj opraviti sam s sabo. Na pobudo Elice Brelih, da bi skupino poimenovali, je prav Barbara najbolje opravila domačo nalogo. O delovanju in vzdušju v rekreacijski skupini sem se v zatišju zelenja sv. Trojice in prebujenosti narave pogovarjala s predsednico Barbaro. Sodeč po kondiciji, ki jo imate, ste bili gotovo rekreativka. Kaj ste naredili zase in kaj vse počenjate sedaj, ko si čas večinoma lahko razporejate sami? Res sem se že od nekdaj rada ukvarjala z rekreacijo. Ob koncu tedna smo z družino hodili v hribe, smučali, kar nekaj let pa sem redno igrala odbojko. Sedaj imam veliko prostega časa, a 7
mi ni nikoli dolgčas! Pozimi smučam, pogosto hodim na Planino in sploh v naravo, kolesarim, poleti pa je del moje rekreacije na vrtu… Rada tudi plešem. Vsak teden se dobimo s prijatelji in zaplešemo kar v naši garaži. V veselje mi je reševanje križank in za branje knjig mi ne zmanjka časa. Bili ste na ustanovnem sestanku skupine; kako občutite skupino zdaj, ko je za vami že šestnajst pohodov? Zelo sem vesela, da je skupina tako zaživela, mislim, da smo res dobra družba. Tudi ko se srečamo na cesti, ali v trgovini, smo kot stari znanci. Skupaj smo sprejeli določena pravila, ki jih vsi upoštevamo. Lahko rečem, da komaj čakamo torek, ko je na vrsti naš pohod. Vzdušje v skupini je res prijetno v najžlahtnejšem pomenu besede. Včasih se zdi, da potuje ena velika družina po sledeh preteklosti in da se nas le-ta dotika na povsem nov način. Od kje, mislite, prav ta radost, ki jo je mogoče občutiti? Za prijazno vzdušje se moramo zahvaliti predvsem naši vodji Elici Brelih. Organizacija pohodov je res odlična in vsebina ravno prav odmerjena, tako da z veseljem poslušamo njene zanimive razlage o kamninah, rastlinah in sploh o rožah, ki jim prej nismo vedeli imen, ali jih sploh nismo opazili, o zgodovini krajev, kjer nas vodi pot, in še marsikaj zanimivega.
Alpska velesa – plodovi Na pohodih na začetku maja ste nas presenetili s »predizpitnimi« vprašanji, ustanovili ste strokovno komisijo in z duhovitimi komentarji na odgovore ali zadrege komisije opravili tudi vlogo izpraševalke. Vtis je bil, da ste pred kratkim končali tečaj retorike ali pa je druženje priložnost, da izrazite sposobnosti, ki jih prej niste prepoznali niti sami niti kdo drug. Vedno sem bila v zadregi, ko je bilo treba kaj glasno povedati pred drugimi. Pred skupino Zimzelenčkov pa treme skoraj ni več. Prav to že samo po sebi pove, da je vzdušje res prijetno! Kaj nameravate glede družabnosti še spodbuditi? Za popestritev družabnosti bi predlagala, da bi večkrat kaj zapeli, saj »kdor poje, zlo ne misli«. Prepričana sem, da so med nami tudi skriti talenti. Mogoče pa zna kdo zaigrati tudi na orglice!? Kaj vam je ostalo od šestnajstih pohodov najbolj v spominu? Vsi pohodi so mi ostali v lepem spominu, še posebno pa čarobno Ribniško jezerce na Pohorju. Posebno doživetje je bil pohod na Trstelj na Prešernov dan, ko smo vsi skupaj sredi gozda zapeli našo Zdravljico. Za konec vsem pohodnikom čim več zdravja, da se bomo še dolgo srečevali na pohodih. Za drugo bomo poskrbeli kar sami, saj nam dobre volje ne manjka. Pogovor vodila: Marta Rijavec 8
Po Kosovelovi poti – pohod z največ udeleženci Ker je bilo konec maja lepše na skrajnem vzhodu Slovenije, smo se odpravili na Pohorje. Ob povratku z Ribniške koče je Marinka ugotavljala, da ji je še danes všeč ime skupine Zimzeleni, ki je nastalo prav tu na Pohorju pod Ribniško kočo…Janez pa je ugotavljal, da so zdaj boljši oskrbniki, ker je hrana dobra.
Leto 2006 Januar
Februar
Marec
April
Maj
Junij
Julij Avgust September
Oktober
November
December
Goropeke
Limbarska gora
Zasavska sveta gora
Krekova pot
Lisca, Lovrenc
Ratitovec
Roblekov dom
Snežnik
Soriška planina, Prtovč
Slavnik
Ulovka, Zaplana
Šentjošt, Smrečje
Mačkov graben, Topol
Hrastnik, Trojane
Vremščica
Srečanje
Lovrenška Limbarska Steklasova jezera gora pot
Srečanje
Pokljuka
Na Ratitovec s štirimi vrhovi Lepo jutro je obetalo mnogo užitkov na Ratitovcu - gori nad Sorico in Železniki. Zapeljali smo se do vasice Prtovč, vmes pa zvedeli veliko o poseljevanju tega območja iz Tirolske. Takoj je postalo jasno, zakaj je Elica naštevala imena, ki so nam zvenela nemško: Altemaver, Kremant, Tonderškofel, Štajnpoh…… Izbrali smo pot čez Razor, ki se takoj strmo postavi navzgor in preizkuša nepripravljenega planinca. »Ivan, prosim, počakaj za vsak primer, če kateri od pohodnikov ne bo zmogel prvega klanca, ga bom poslala nazaj,« sem prosila prijaznega voznika Ivana. Že po 30 minutah hoje sem od repa dobila sporočilo, da ena od pohodnic zaostaja in ne želi nadaljevati poti. Ustavili smo se in se dogovarjali, kako dalje. Ker je le ena pot, ker se ji je zdelo prestrmo in ker ni bilo drugih težav, sem ji dovolila, da se je vrnila na avtobus. Ko se je pripeljala v Železnike, od koder je tudi voznik, sta se dogovorila, kje jo bo pobral, da se bosta odpeljala na Soriško planino po nas. 9
Večkrat sem telefonirala in vedno se je pohvalila, kaj gleda in kako se ima lepo. Tako smo brez skrbi nadaljevali do prvega postanka, kjer je bila malica. Pohodnike sem spomnila na varnost pred kačami, saj se ni treba takoj posesti po skalah. Najtežji vzpon nas je čakal v zadnjem delu, a zaradi obilice cvetja, posebno rododendrona, smo pozabili, kako se vzpenjamo. Kmalu smo bili na širnih traviščih, kjer je vse cvetelo, a so krave tudi veliko poteptale. Marsikatero rožo smo videli prvič. Tako smo v vrtači pod Altemauerjem na koncu snega opazovali drobne alpske zvončke in se na snegu fotografirali.
Alpski zvonček Na široko so se odprli razgledi proti Triglavu, Pokljuki, Jelovici, Poreznu, Blegošu, Ljubljanski kotlini, Snežniku… Prijazno je vabila tudi Krekova koča s svojimi najboljšimi vzhajanimi velikimi slastnimi flancati. Že zunaj je dišalo po njih, zato smo pohiteli v kočo in se ob čaju mastili z njihovo slaščico. Ko smo se naužili razgledov, smo se odpravili na kar 4 ure dolgo pot proti Soriški planini mimo vojaških ostalin. Prijetno utrujeni, a zadovoljni smo sedli na avtobus, kjer nas je že čakala pohodnica, ki smo jo prepustili vozniku in se takoj pohvalila: »Privoščila sem si krasno kosilo v Železnikih in si ogledala plavž, pa muzej!« »Nisi pa probala ratitovških flancatov, ne veš, kako so dobri!« so jo dražili pohodniki. Odrezavo jih je utišala: »Vi ste utrujeni od dolge hoje, jaz pa prav nič!« Odpeljali smo se proti Bohinjski Bistrici in proti domu. Marsikdo je na avtobusu zakinkal. Zapis: Elica Brelih
Ratitovec 10
Kako težko smo pričakovali napovedan pohod s planine Kuhinja preko planine Pretovč na Mrzli vrh. Bil je dan za bogove, ne prevroč, jasen, brez vetra. Polni dobre volje, adrenalina in pričakovanj smo se podali na pot. Gobarje so kmalu zmotili orjaški dežnikarji, a smo jih prepričali, da bodo ostali, ker se bomo vračali po isti poti. Malo pred pašno planino so krave hotele z nami vštric, tako da je Milan uporabil svoj močan glas, da so se obrnile po svoje. Pred kapelico padlim predvsem Madžarom, pa se je izkazal Janez M., ki je zmolil molitev v madžarščini. Na planšariji pod Mrzlim vrhom smo se obtežili s prečudovito skuto. Pri planini Kuhinja pa smo dodali še dežnikarje v nahrbtnike, dober ješprenj pa v želodce.
Jesenski pohod na Snežnik Bil je lep jesenski dan. Nebo je bilo že zgodaj zjutraj jasno, ne prevroče, zato smo pričakovali z vrha lepe razglede po hrvaških otokih. Že od daleč smo opazovali to snežno, najvišjo nealpsko goro. Veliko smo vedeli o njej; da je tu največji sklenjeni gozd, v katerem živijo velike živali, posebno medved, da je mogoče opazovati mrazišče, da je mnogo alpskega in nealpskega cvetja… Na Sviščakih smo se usmerili na razdrapano in kamnito gozdno cesto proti vrhu. Sproti smo pobirali še zadnje zrele maline in veselo klepetali. Pod nami se je razprostiral globačasti poraščen kraški svet z obsežnimi gozdovi. Kmalu smo bili na odprtem delu s pogledom proti golemu vrhu. Nekaj požirkov vode in zaužitih kalorij nam je pomagalo, da smo počasi premagovali kamnito pot med ruševjem - pritlikavim borovjem in se ozirali navzgor, k zavetišču. »Malo počakajte, eni od pohodnic se vrti,« je sporočil rep kolone. Medicinka je takoj izmerila puls in jo posedla v pravi položaj ter jo oskrbela s čokolado in tekočino. »Saj je že vse v redu, gremo dalje,« se je oglasila planinka, ki ji je bilo malo prej slabo. Počasi smo nadaljevali in se ozirali, ali je z njo vse v redu. »Končno na vrhu, na vrhu!« in čestitke vsem, posebno oslabljeni planinki.
11
Snežnik Koča je bila zaprta, zato smo krenili takoj na goli kamniti vrh. Med skalami smo našli planike in se čudili, v kakšnih razmerah uspevajo. Nekdo od naših se je čudil: »Kako lepe planinke!« Vprašala sem: »Kje jih pa vidiš, saj smo sami, nikogar drugega ni…« Razložila sem: »Planinka je ženska, ki hodi v hribe, planika ali očnica je pa trdoživa gorska lepotica - roža.«
Planika »Takega razgleda pa še nikoli nisem doživel. Nagrajeni smo, da smo ravno danes tu gori,« je razlagal Joško, ki je oblazil že vse, kar premore gorska Slovenija. Bilo je tako lepo, da smo se težko poslovili z vrha, a do doma je bilo še daleč. Ustavili smo se še na Sviščakih, nato pa se po 21 km dolgi ovinkasti cesti peljali proti Ilirski Bistrici in naprej proti domu. Marsikdo je med vožnjo sladko zaspal. Zapis: Elica Brelih Dvodnevni pohod na Sedmera triglavska jezera je bil nekaj posebnega. Kar 28 pohodnic in pohodnikov se ga je udeležilo. Polovička je osvojila še malo Tičarico in našli so čisto novo rožo. Poimenovali so jo »triglavska artičoka«. Kako »veseli« bi bili botaniki z Zoisom na čelu o novem odkritju. Zvečer pa je bilo sploh zabavno pri petju uspavank. Trije so bili tako glasni pri tem, da so si prislužili za naslednje leto posebno sobo, kjer bodo »žagali, pihali in hrkali« samim sebi. 12
Zasavska sveta gora
Leto 2007 Januar
Februar
Marec
April
Maj
Junij
Rokovnjaška pot
Koreno, Kožljek
Mrzlica
Partizanski vrh
Golica
Rakov Škocjan
Predavanje o Islandiji
Javornik
Polhogr. Gora
Bevkov vrh
Oglarska pot
Julij
Avgust
September
Oktober
November
December
Smrekovec Komen (dvodnevni)
Pasja ravan, Sivka
Mali Golak
Vremščica
Krim
Okrešelj
Debela peč
Planina, Ulovka
Hrastnik, Golčaj, Trojane
Srečanje Pr` Kranjc
Po oglarski poti iz Dol pri Litiji »Kje pa je to, le kaj bo tam zanimivega?« so se spraševali Zimzelenčki, ko smo se odpravljali na ovinkasto pot proti Dolam skozi Litijo. Pot nas je vodila po ozki cesti skozi Gabrovko proti našemu izhodišču Dole pri Litiji. Pri lovskem domu smo se ustavili in najprej pogledali na lično obvestilno tablo z opisom poti. Zanimivo je, da je pot označena le v eno smer, zato smo morali proti vasi Suhadole, imenovani oglarska vas. Sproti smo zvedeli, da bomo spoznavali oglarjenje in delo oglarjev, podeželja in ljudi, ki tam živijo.
Alpski srobot Pridružil se nam je revirni gozdar, ki je pri prvi kopi podrobno razložil pomen oglarjenja in sploh pomen gozda. Imeli smo srečo, saj so takrat kopo ravnokar ugasnili, dim se je še počasi prebijal skozi zemljo. 13
Poslovili smo se od prijaznega Zorana, ki nas je usmeril na pot proti naslednji kopi. Tu v okolici jih je namreč kar 23. Ene so že razkopane, druge šele zlagajo, spet tretje so že prazne… Mimo ostankov prazgodovinskega gradišča smo prispeli do apnenice in razgledišč, nato smo se po strmi potki spustili v vasico Slavina. Za nas je bil le zaselek z nekaj hišami, daleč bogu za hrbtom, a njive naokoli so bile lepo obdelane, hiše pa urejene. »Tod živijo pridni in iznajdljivi ljudje,« smo rekli in nadaljevali pot proti slapu Bena. Pot proti slapu je po dežju kar nevarna in spolzka, a zdaj je bila suha. Slap je zelo slikovit, voda pada 8 m v globino in nas je prijetno poškropilo, ko smo se mu približali. Tu smo pomalicali in čakal nas je vzpon mimo kopišč do vasice Borje, kjer je romarska cerkev sv. Katarine. Še malo in bili smo v vasi Dobovec, kjer nas je čakala dobra obara in ajdovi žganci na kmečkem turizmu. Zazrli pa smo se tudi na Kum čisto z druge strani. Komaj smo ga prepoznali, a le po oddajniku in cerkvi. Po obilni malici smo nadaljevali proti Zavrhu med jablanami. Gradič Zavrh je bil v Valvasorjevih časih njegov lovski dvorec. Ostal nam je le še delček poti po gozdu do izhodišča. Prehodili smo skoraj 15 km in se dobro nahodili, saj smo porabili kar 5 ur. »Te poti pa ne bi našel nikoli,« je rekel Janez. Bil je zelo zadovoljen, še posebej, ker je študiral gozdarstvo. »V ta košček Slovenije ne bi nikoli midva z Jankom zašla, če ne bi bila v pohodni skupini,« je zadovoljno komentirala Francka. Ostali so le prikimavali. Zapis: Elica Brelih
Avtor načrtov: Jože Brelih 14
Oglarska pot Na obmejno goro v Karavankah na ogled ključavnic Kolikokrat smo slišali, da se je Golica odela v belo, da je ključavnic toliko, kot bi zapadel pozen pomladanski sneg, da je krasno…, zato smo se hoteli prepričati, če je res tako. Pripeljali smo se do Javorniškega Rovta in veselo zakoračili po slabi makadamski cesti proti Križovcu. Že na rovtu je bilo vse belo, ob cesti enako. Razveselil nas je tudi mokasti jeglič, ki smo ga ravno tu na vlažni strmini prvič videli. Na Križovcu smo si oddahnili in nadaljevali proti Pustovem rovtu in dalje proti Golici. Na prevalu smo se razdelili. Najhitrejši so se odločili, da bodo šli po graničarski poti na vrh, nekateri pa z manj kondicije le do koče pod Golico (1582 m). Samo tisti, ki so že bili na Golici, so vedeli, da je treba prehoditi tri vrhove in šele zadnji je Golica, zato jih je nekaj nad kočo obupalo in so se pridružili tistim, ki so že uživali v počitku pred kočo. Golica je plečata gora, po vsej širini porasla s travo in v pozni spomladi se odene v milijone narcis, ključavnic. Najprej so v nižjem delu, nato pa vse više. Če ne bi kmetje gnojili, bi bilo po travnikih le vse belo, tako pa so vmes že množice rumenih regratovih cvetov, saj jim gnojilo prija. Mi smo se nagledali nedolžne beline na vsej poti proti koči.
Narcisa Koča stoji na izpostavljenem pomolu, kjer pa nas je pozdravljal Clusijev svišč, dlakavi sleč, alpske barčije, razne lilije, volčini… Očarani in nagrajeni, da smo videli bele poljane ključavnic, smo se vrnili do Javorniškega Rovta in si tam ogledali še Učno pot in se seznanili z botanikom Zoisom. Bilo je nebeško! Zapis: Elica Brelih 15
Naš vedno nasmejani Janko je po bolezenskih težavah radostno praznoval z nami osemdeseti rojstni dan. Teden kasneje smo šli na pohod na sv. Miklavž na Gori nad Tuhinjsko dolino. »Eli, ali lahko grem z vami. Počutim se skoraj mlajšega kot pred rojstnim dnevom?« me je spraševal. Odgovorila sem mu: »Seveda, kar pojdi, če ne bo šlo do vrha, nas boš pač nekje počakal.« Bil je zadovoljen in hodil ko kak mladenič. Malo pred vasico Gradišče smo pomalicali in tam sem povedala, da pa nas od tu čaka zelo strm vzpon do vrha. Poudarila sem zelo strm, kar je res. K meni je pristopila Francka in rekla: »Kaj če bi midva z Jankom šla malo naprej.« »Ne, šli bomo skupaj, Janko takoj za mano, ker bo v družbi šel lažje, pa še prehitro bi štartal sam,« sem odgovorila. In smo zagrizli v breg, oziroma se nam je postavil pokonci, a Janko je brez težav kot vsi ostali prišel do vrha, kjer smo mu čestitali. Milan pa je vprašal Francko: »Le kaj si mu pripravila zjutraj?« Samo zasmejala se je. Janko pa je odvrnil: »Včeraj sva spala vsak zase!« Smeha je bilo na pretek. Janko je bil vesel, da je zmogel in mi vsi smo se veselili njegovega pohodniškega povratka. »Kaj bi mi bilo žal, da ne bi videl teh krajev in znamenitosti na Gori, hvala ti, Eli, ker si ocenila, da bom zmogel!«
Leto 2008 Januar
Februar
Marec
April
Maj
Slavnik
Po poteh Jurija Kozjaka
Predavanje o Mongoliji
Odpadlo zaradi dežja
Golič, Kojnik
Zasavska Steklasova sveta pot gora
Po vrhniških poteh
Po Vojskarska vrhniških planota poteh
Junij
Julij
Avgust
September Oktober November December
Zelenica
Viševnik, Galetovec
Odpadlo zaradi dežja
Trdinov vrh
Ločnica, Govejek, Gonte, Topol
Polhogr. Grmada
Izlet Idrija
Medvedje brdo
Sorica in Korita Odpadlo Mostnice
Po Barju
Srečanje Pr` Kranjc
Predavanje o Ferranovi buži
Trdinov vrh zavzeli Zimzelenčki Kar nekajkrat so se nam že cedile sline, ko smo od daleč opazovali mogočen oddajnik na Trdinovem vrhu, a nikoli do letos ni bilo priložnosti, da bi ga osvojili. Bil je lep jesenski dan, eni so rekli, da je babje poletje, drugi indijansko, mnogi pa še kako drugače. Listavci so se bleščali v jesenskih barvah, listi so poplesavali k tlom, mi pa prijetno kramljali o vsakodnevnih rečeh. Že na avtobusu smo se seznanili z Janezom Trdino, po katerem so planinci že leta 1923 poimenovali ta del Gorjancev. Ko smo se vzpenjali proti vrhu, smo zaman pričakovali, da se nam bo prikazala kaka dobra vila ali hudobni volkodlak, zletela kakšna rajska ptica z zlatim perjem…, kot je to v Bajkah in povestih o Gorjancih pripovedoval Trdina. Na vrhu najvišjega vrha Gorjancev (1178 m) se stiskajo razvaline slovenske cerkvice sv. Jere in hrvaške sv. Elije, stolp slovenske TV in malo stran vojašnica. Mi smo zavzeli vse objekte, pa še nihče ni nič protestiral. Zimzelenčkom so se kmalu pridružili še planinci iz Radovljice, a so se držali bolj po svoje. 16
Ko smo natisnili žige, se fotografirali in napolnili »baterije«, smo jo ubrali proti pragozdu, kjer je kolegica Sonja razložila, zakaj se tisti gozd imenuje pragozd, čeprav ni prepreden z ovijalkami in ni neprehoden. Povedala je tudi, kako gozdarji gospodarijo s takim gozdom.
Kranjska lilija Kako prav bi čevljem prišel poln studenec z »zdravilno« vodo, a ga je bilo komaj za mencanje oči. Trdina je namreč zapisal bajko o pomlajevalni moči tega studenčka na Gospodični. Še vedno si marsikdo, ob tem, ko popije kupico hladne čiste studenčnice, zaželi, da bi imela še vedno tako moč kot v pravljičnih časih, ko je grajska gospa ozdravela in se pomladila, ko je izpila tri kupice vode iz tega studenčka. V koči Vinka Paderšiča so nas postregli z zelo okusno joto. Kočo so odprli na našo željo. Ko smo se spuščali z Gorjancev proti Vahti, so sončni žarki zlatili mogočne bukve in opuščena travišča, lahen vetrič pa je dvigoval in vrtinčil odpadlo listje vseh mogočih barv. Popolna jesenska simfonija! Zapis: Elica Brelih Prvi pohod v letu 2013 je bil težko pričakovan, saj se nismo videli že od 19. decembra prejšnjega leta. Ker je bil začetek tedna pretopel za januar, a primeren za daljši pohod, je Sonja predlagala Kobalove planine nad Idrijo. Ko je avtobus vijugal proti psihiatrični bolnišnici, je Francko zaskrbelo: » Kako gledajo tisti, ki nas srečujejo, pa ja ne mislijo, da peljejo v bolnico cel avtobus norcev!« Približno na polovici poti se je Sonja ustavila in razlagala kamninsko sestavo Idrijskega hribovja. Nekoga pa geologija ni preveč zanimala, zato je zabaval rep: »Nas je 40, Ali je Milan, Sonja pa Baba, torej Ali Baba in štirideset razbojnikov se podi proti Kobalovim planinam.«
Po poteh Jurija Kozjaka 17
Tudi v globokem snegu smo šli na pohod po Barju Ker je zapadlo kar nekaj snega, ki bi nas oviral pri hoji v hrib, smo se odločili, da na megleni in zasneženi dan ne ostanemo doma, ampak prekrižarimo del našega Barja. Navdušenje je bilo veliko! Zbralo se nas je kar 37! Že ko smo šli po Vrhniki proti Sinji Gorici, so se mimoidoči še dolgo ozirali za nami. Nekdo je glasno dejal: »Pa tile so čisto nori, v takem snegu se odpravljajo na pot. Le kam gredo?!« Kako smo se smejali takim izjavam. Krenili smo do stare šole v Blatni Brezovici in nato po poljski poti po celcu do potoka Zrnica, kjer nam je naš Janko pripovedoval kot ribič od mladosti, kakšne velike ribe so se včasih drstile v tamkajšnjih grabnih. Kar pozabili smo, da gazimo, gazimo, gazimo… Ko smo prišli do kanala Cornovec, nam je spet Janko pripovedoval, kdaj, zakaj in kako so ga kopali. Obenem je razlagal, kako so včasih rezali šoto, saj je kot Jankec pomagal očetu pri tem delu. Celo sliko je pokazal. Tam smo tudi na hitro pomalicali in se razburjali, ko smo videli čredo krav v snegu, brez sena.
Dišeči volčin Kmalu smo bili pri nasadu ameriških borovnic in tam smo spregovorili o Krajinskem parku Barje, ter njegovem pomenu za ohranjanje neokrnjene narave. Nekaterim se je zdelo, da smo bili prehitro na Drenovem Griču, od koder smo po eni izmed barjanskih cest »marširali« proti Vrhniki. Ta je bila že splužena in z avtom, seveda, smo srečali gospoda, ki se je ustavil: »Kaj vas pa je spodbudilo, da v takem vremenu pešačite?! Ali ste ponoreli!« Za odgovor je videl le zadovoljne in nasmejane obraze, ker za pohodnike slabega vremena sploh ni. Ko smo prišli do trgovske cone, smo si privoščili tisto dišečo Cankarjevo skodelico… Zapis: Elica Brelih V zgornjem delu vasi Vrabče je rovokopač kopal jarek za vodovodne cevi. Ker je teren skalnat, je moral razbijati velikanske skale, da je ropotalo in se treslo v okolici. Sladki Joško je dejal: »To bi bilo pa dobro za orehe tret!« 18
Leto 2009 Januar
Februar
Marec
April
Maj
Junij
Limbarska Županova gora jama
Rašica
Črni vrh, Ožbolt
Pot po Robu
Nanos
Zaplana, Star maln
Polhov Gradec, Koreno
Odpadlo
Kokoš
Julij
Avgust
Ločnica, Izlet Raduha Triglav Govejek Konjiško (dvodnevni)
September
Oktober
November December
Zelenica
Mariborska koča, Ruška koča
Osp, Tinjan
Po vrhniških poteh
Pokljuka: Mrežce, Kačji rob
Kršičevec
Šmohor, Kal, Hrastnik
Zaključek na Muljavi
Zimzelenčki na Nanosu Ponosna, plečata in postavna kraška gora nad Vipavsko dolino in Postojnsko kotlino vedno vzbuja spoštovanje in želje po podvigu, ko se vozimo pod njenim ostenjem. Sicer je to visoka kraška planota, prepredena z vrtačami, brezni, suhimi dolinami, pašniki, pa tudi z nepreglednimi gozdovi in rastlinstvom od alpskega, sredozemskega do dinarskega. Zahodna in južna stran sta na prvi pogled res težko premagljivi, toda pristopi nanj so lahko prav sprehajalsko prijazni. Eden takih pristopov na Plešo (1262 m) je tudi iz vasice Strane (656 m), ki je znana po številnih tisah. Pred cerkvijo raste mogočen tisovec z obsegom kar 385 cm, ki je od leta 1951 zavarovan kot naravni spomenik. Starost so mu določali strokovnjaki in ugotavljali, da je tam že več kot 500 let, a legenda govori drugače. Po eni naj bi zrasel tam, kjer je pridigal Hieronim v 9. stoletju, po drugi pa takrat, ko sta brata Ciril in Metod potovala skozi naše kraje (okoli leta 840). Ustni viri pa navajajo leto 350, ko so ga menda posadili. Ne glede na vse to je videti kot pravi večstoletni mladenič v formi! Občudovali smo ga! Prav iz Stran vodi udobna pot proti cerkvici sv. Brica (960 m) po lepi gosti senci, le blatna je velikokrat.
Navadna potonika »Sam po takem prostranem in gostem gozdu je kar tesnobno, v pričakovanju kakega rjavega štirinožca,« so modrovali pohodniki, a zaradi našega kramljanja smo zagotovo prestrašili tudi gamse, ki se običajno pasejo nekoliko višje. Med potjo smo prisluhnili tudi legendi o bratih Hieronimu in Bricu, ki se nista marala, zato sta si domovanje zgradila tako, da drug drugega niti videla nista. Pa saj je res; cerkev sv. Hieronima stoji nad Vipavsko dolino, sv. Bric je skrit med sestoji smrek nad Stranami. 19
Pot nad cerkvico postane kamnita in tu občutimo pravi kraški svet. Kmalu se ponujajo pogledi proti Postojnski kotlini, na naselja, vijugaste cestne kače… in pohodniki kar pozabijo, da grizejo kolena. Po treh urah smo bili pri Vojkovi koči in zaskrbljeni opazovali preteče oblake, ki so se podili nad našimi glavami. Kmalu smo ugotovili, da so bile le megle, ki jih je podil jugozahodnik. Za vrnitev smo izbrali pot proti Razdrtemu, za marsikoga kar hud zalogaj, saj je del poti skalnat in zelo strm, a organizirali smo se v manjše skupinice s presledki zaradi proženja kamenja. Vsak vodja –izkušen planinec je opozarjal na nevarnejše dele. Pred nami so se spuščali planinci iz Radovljice, za njimi pa mi. Skoraj 100 pohodnikov, zato je bilo nevarno, če bi prožili kamenje! V Razdrtem smo se pri lično urejenem počivališču osvežili, zapeli slavljenki za 70. rojstni dan, ona pa nas je presenetila z dobrotami iz potovalne torbe. Vsem pohodnicam in pohodnikom, ki so že krepko v tretjem življenjskem obdobju, smo čestitali za prehojeno pot. Zapis: Elica Brelih Pri Francki na Mirni smo zadovoljni popili kavico, se Ivici zahvalili za priboljšek in šli dalje. Prijetno presenečeni smo bili, kako lepo so nas sprejeli pri Puglju. Po dobrem kosilu je imela Jernejka izpit, ki ga je s pomočjo dobrih in pametnih botrov uspešno opravila kljub zelo strogi komisiji. Malce z nejevoljo so nato nekateri čakali firmo »Fran & Ples«, ki naj bi predstavila svoje izdelke. Kako presenečeni so bili, ko se je za to izmišljeno firmo predstavila Francka Plestenjak, ki je sklekljala kar 54 čipk za svečnike. Na naši domači delavnici z vnuki smo svečnike, ki sem jih šla kupit v Škofjo Loko, že en mesec prej oprali, vstavili čipke in svečke ter jih zavili. »Prijetno presenečenje in lično darilce, pa še uporabno!« je bil nato komentar.
Raduha Petletnica Zimzelenčkov Okroglo obletnico je skupina obeležila konec junija z izletom v Slovenske Konjice z okolico. Na kmečkem turizmu Iršič na Tolstem vrhu pri Konjicah pa je bil prijeten zaključek izletniško naravnanega dneva in čas za obujanje spominov na pohode in dogodke petletnega obdobja. Uvodne besede priložnostne slovesnosti je povedala naša vodja pohodov, Elica Brelih, ki je ta dogodek skrbno načrtovala in pripravila, saj je skupino presenetila s podelitvijo bronastih medalj; prejela jih je večina - kar 33 pohodnic in pohodnikov. 20
Tokrat je bil poseben dan našega druženja, saj je poročilo o delu nastajalo v živo: Janez Medic je obudil spomin na izlet v Škocjanske jame, kjer je bila izrečena in pozneje uresničena ideja, da bi se zbrali enako misleči in ustanovili pohodno skupino. Jože je izrazil navdušenje nad našimi pohodi, Ivanka je spregovorila o občutkih, kadar dalj časa zaradi poškodbe ne moreš na pohod. Rado, Stane in Angelca so govorili o dobrem počutju v skupini. Karli je zadolžen za prvo pomoč in prav zadovoljen je bil, da mu še ni bilo treba uporabiti torbe. Janez skrbi, da se naši albumi polnijo s fotografijami in je prijetno presenečen, kako smo fotogenični.
Naša petletnica Janko je izrazil veselje nad ugotovitvijo, da še nihče iz skupine ni odšel na »Bercetovš«. Marta je izpostavila pomembno zadolžitev zadnjega v skupini, ki jo skrbno in dosledno izvaja Jože Brelih in poudarila, da je ob pisanju pogovorov s pohodniki spoznala, da so v skupini zares sami čudoviti ljudje. Marjanca in Nežka sta v prizanesljivem tonu opozorili na formalnosti, ki jih mora članstvo izpolnjevati… Tako sproščeno je tekla beseda, kot se med dobro mislečimi tudi spodobi! Tudi blagajniško poročilo je bilo tako izčrpno, da bi ga bil vesel vsak blagajnik oziroma šef. Da bi se vedelo, kdo ima v skupini največ zaslug, sta se Barbara in Jože zahvalila Elici Brelih za pripravo in vodenje pohodov, ki jih je bilo v petih letih že sto! Z medaljo in bombonjero sta na simbolni ravni rekla: »Hvala za požrtvovalnost in prizadevanja, da vse tako lepo teče, z mero in občutkom za ljudi!« V gostišču smo tudi zaplesali. Veliko vtisov tistega dne, še več pa dobre volje in odličnega počutja, da smo skupina vedrega duha in optimizma še naprej! Zapis: Barbara Petrič in Marta Rijavec
Karli je kot predsednik nadzornega odbora, ki vsako leto pregleda poslovanje, poudaril, da je bilo poslovanje pregledno in natančno in izrekel pohvalo. Na koncu se je pošalil z aktualno temo, da niso podlegli korupciji in da ne bodo odstopili, niso pa podkupovanja zasledili nikjer. Z ličnim darilom smo čestitali tudi naši že tretji 8 deset letnici Ivici, ki nas je presenetila z denarnim prispevkom, kakor tudi naš nepogrešljivi voznik Ivan, ki je požel buren aplavz, saj je za dedka Mraza skupini Zimzeleni poklonil 100 €. 21
Zimzelenčki in Sončki na 35. Lenčevem pohodu Iz Planinskega društva Vrhnika je že spomladi prišlo vabilo, naj se udeležimo pohoda na Triglav. Povabilo smo z veseljem sprejeli s sklepom, da pohod začnemo na Pokljuki. Zaradi zahtevnejše poti in velike višinske razlike se je za pohod odločilo dvajset Zimzelenčkov in Sončkov pod vodstvom vodnice Sonje. Kot cilj smo si zadali, da vsi pridemo na Kredarico, kdor bo zmogel osvojiti še Triglav, pa toliko bolje. Pot smo začeli pod planino Konjščica, od koder so se odpravili proti istemu cilju še nekateri drugi udeleženci Lenčevega pohoda. Ker imamo Zimzelenčki počasnejši korak, so nas preostali kmalu prehiteli in ostali smo sami. Na pobočju Tosca smo se razveselili Veselih Triglavcev, ki so prisopihali navkreber, pa so nas tudi oni kmalu pustili zadaj. Ker Zimzeleni julija in avgusta kot skupina ne obiskujemo gora, smo zato izkoristili priložnost, da smo občudovali cvetje, ki ga po navadi ne srečujemo na naših poteh.
Zoisova zvončica Na Konjskem prevalu smo se za nekaj ur razdelili v dve skupini. Dva Zimzelenčka in štirje Sončki so se v spremstvu vodnice Suzane odpravili prek Planike na Triglav, preostali pa smo nadaljevali prek Kalvarije na Kredarico. Ko smo dosegli cilj, našo najvišje ležečo planinsko kočo, se ni nihče odločil za vzpon na Triglav, katerega vrh so vztrajno ovijali oblaki. Počakali smo »naše« osvajalce Triglava, po večerji pa se vključili v jedilnici doma, kjer je bila kratka proslava, nato pa ples ob glasbi ansambla Notranjci. Zjutraj smo se kmalu po sedmi uri odpravili proti Rudnemu polju. Varno smo sestopili na Konjski preval in v Vodnikovem domu počakali, da je minila krajša ploha. Spet smo imeli dovolj časa za uživanje razgledov in cvetja in na Rudno polje smo prispeli ravno dovolj zgodaj, da smo si privoščili zasluženo pivo in kavico. Avtobusa sta kmalu odpeljala na Vrhniko h Kranjcu, kjer smo končali 35. Lenčev pohod. Zapis: Sonja Zalar Bizjak
Triglav 22
Zimzelenčki in Sončki tudi na spletu www.seniorji.info Vse, ki od aprila 2007spremljate pohode Zimzelenčkov in Sončkov, bi radi seznanili, da so poleg pohodov, njihovih objav na našem spletu, od 8. 10. 2008, neverjetno aktivni tudi na spletu seniorji.info. Na navedenem spletu zasledimo tudi pohode pohodniških skupin Vandrovk in Svizcev ter izletov Društva upokojencev Vrhnika. Edina misel, ki se mi je ob tem utrnila je: »To ljudstvo bo živelo.« Čestitke in korajžno naprej pri spoznavanju naše bližnje in daljne prelepe slovenske dežele. Vir: Administrator spletne strani Planinskega društva Vrhnika, 24. 9. 2009
Leto 2010 Januar
Februar
Marec
April
Maj
Junij
Julij
Avgust
September
Oktober
November
December
Planina
Črni hribi
Arheol. pot Vače
Kostanjev. jama
Donačka gora
Grmada Tošč
Izlet na Kozjansko
Korošica
Banjška planota in Lašček
Sv. Trojica nad Pivko
Mrzlica
Sabotin
Rovtarsko hribovje
Izola, Portorož
Krekova pot
Kum z Dobovca
Špičasti vrh
Soriška planina
Golte, Travnik (dvodnevni)
Vrhnika, Logatec
Ogled Planinskega muzeja v Mojstrani
Magdalenska gora, Pugled
Srečanje na Muljavi
Na prvem januarskem pohodu Torkovo jutro, 12. 01. 2010, sneži ko za stavo. Pogled skozi okno proti Planini ni nič kaj obetaven, saj se vleče še siva megla. »Koliko pohodnikov se bo odločilo za današnji pohod?« se sprašujem, a odpovedi je bilo zelo malo. Pogled na skupino, ki je že nestrpno čakala na zbirnem mestu, je bil ohrabrujoč. Med nami ni pohodnikov, ki bi se zbali » tako imenovanega slabega vremena«. Vreme je kot je! Zbralo se je zelo dobro opremljenih 45 pohodnikov, nasmejanih in polnih pričakovanj, kam bo to V NEZNANO. Najprej pozdrav, prvič v novem letu, nato napoved, da se bomo odpeljali do Ulovke, nato nadaljevali kakih 13 km peš po čim bolj varnih poteh.
Ruj Pri zavetišču na Planini, naši tako priljubljeni točki, smo uživali ob pogledih na belo zasneženo okolico koče in stolpa. Po krajšem počitku smo se usmerili proti Zaplani do Strmce. Tam se je počasi končeval ples snežink, zato smo si privoščili celo malico na prostem. Ker je bila pot splužena, smo lahko izmenjali kar nekaj kuharskih receptov. Tudi »marel maherji« so zložili svoje orodje! Toda kmalu smo prišli na ozko potko ob plinovodu, kjer je bilo treba paziti na vsak korak, saj se je dalo kaj hitro pogrezniti tudi 40 cm globoko v moker sneg. Tudi nekaj »angelčkov« smo pustili za sabo, saj so nekateri otroško razigrano padali v sneg. 23
Kako se morajo potruditi naši fotografi, ki so bili kar naprej v celcu, da so lahko od daleč posneli, eni so rekli, ker so bili še pod vtisom Dražgoš, »vrhniški Cankarjev bataljon«, domiselna in vedno iznajdljiva pohodnica pa je rekla, da je to »Eličin bataljon«. Katerikoli je že, lepo je pogledati pisano kolono veselih, nasmejanih, dobrodušnih pohodnikov, ki se šalijo še po 13 km prehojene poti enako kot na začetku, čeprav je nekaterim življenjska ura namerila že kar precej čez 70 let! Ponosni smo na njih, saj nam s svojo dobro voljo in zgledom vlivajo še več poguma za pohajanje po naši lepi Sloveniji. Za nepozaben prvi pohod pa sta na koncu poskrbela še Ivanka in Joško. Še na mnoga leta obema in prisrčna hvala! Zapis: Elica Brelih V vedrem razpoloženju in raziskovalni vnemi pridemo do Doma na Uštah. »Ja, kakšno ime je pa to?« se sprašujejo. Ivanka ima takoj rešitev. Ta kraj so obiskali Gorenjci in občudovali veliko jaso, krasen pogled na Kamniške Alpe, jedli dobro hrano in zaključili, da je tu gori »uštno«. Moravčani pa niso dobro slišali cele besede in so ponovili »UŠTE«. To ime je ostalo. Se strinjate z Ivanko, dobra razlaga, kajne?!
Na Planini nad Vrhniko Na Rogaški ali Donački gori »V torek bo lepše na vzhodu in severu vzhodu države, na zahodu pogoste plohe,« se je glasila vremenska napoved za torek, 13. maja. Torej na vzhod, na Donačko goro. Pot je do izhodišča kar dolga, zato je ta ostanek Karavank poznalo zelo malo naših pohodnikov. Ko smo se pripeljali v Rogaško Slatino, se gora prvič prikaže kot rog ali kot slovenski Matterhorn. »To bo pa hudo, glej, kako je strmo!« se je šušljalo po avtobusu. »Izgleda kot Svinjak iz Bovca!« so se šalili drugi. Že ko smo se pripeljali v Rogatec, je bil pogled na goro čisto drugačen. Prijaznejši, trije porasli vrhovi, »štajerski Triglav«. Prejšnjič na »dolenjskem Triglavu«, zdaj na »štajerskem«, kdaj na »gorenjskem«? Ko smo prispeli do Rudijevega doma pod Donačko goro, pa ni bilo več skrbi. Zakaj pa Donačka ali Rogaška gora? Po cerkvi sv. Donata, ki je zaščitnik pred strelo, je dobila gora ime. Nekoč je bila cerkev čisto na vrhu, a jo je uničila strela, zaščitnik je ni dovolj dobro 24
čuval. Legenda pravi, da so se zvonovi kotalili po požaru po vzhodnem grebenu navzdol in se ustavili na okoli 511 m , kjer je cerkev zdaj. Greben Donačke gore je zgrajen iz litotamnijskih apnencev in kremenovih peščenjakov. Visoki skladi kamnin štrlijo ponekod kot kipi v nebo. Z vzhodne strani se na goro vzpenjamo tudi po zahtevni s klini zavarovani poti! Kljub nizki višini, le 882 m! Posebnost Donačke gore je izredna pestrost rastlinstva. Posebna znamenitost pa je 27 ha velik naravni rezervat, ki je kot pragozd zavarovan od leta 1965. Pragozd dvestoletnih bukev se začenja na višini od 650 m in sega vse do vrha. Pragozdovi so naša naravna dediščina, ki ima znanstveno in kulturno vrednost.
Velikonočnica Po njegovem zahodnem delu vodi od Rudijevega planinskega doma lepo urejena in najzanimivejša planinska pot sicer strmo navzgor, vendar v številnih vijugah. To je prva označena planinska pot v Sloveniji, saj jo je že leta 1853 nadelal in označil dr. Ernest Froellich za potrebe zdraviliških gostov. Povsem ohranjenega in nepreoblikovanega je le 5 ha takega gozda. Donačka gora slovi po nekaterih rastlinah, ki jih drugje ni. Tak je tudi Juvanov netresk, ki je bil opisan leta 1971. Najdejo ga najdrznejši, saj raste le na skoraj neprehodnih navpičnih skalnih stenah. Vršni del gore je ozek greben, kjer uspeva le nizko rastje, saj imajo tu vetrovi mlade. Z vrha gore je lep razgled na Dravsko polje, Haloze, Boč in Posotelje. Tudi mi smo bili nagrajeni z razgledi, posebno proti Boču. Zapis: Elica Brelih Pohod na Čaven in Malo goro je bil nekaj posebnega. Zaradi kamna raznih oblik, velikosti in zlizanosti, razmetanega vse naokrog. Kjer pa je prostora le za prgišče zemlje, zrastejo drobne cvetke različnih barv in oblik. Ko pa smo se spuščali proti Mali gori, je v trenutku nastala tišina in mrki obrazi so odražali radovednost, kaj se je dogajalo na delčku pogorja, saj je vse rjavo, razruvano, golo, golo in golo! Strašljiva rana! »To lahko delajo velikani?« smo se spraševali. A tako silno moč ima lahko le vihar, ki je v trenutku spremenil pobočje v goljavo. Odleglo pa je vsem, ko smo zagledali ljubko kočo na Mali gori, gosto travo in polno drobnega cvetja vse do odlomljenih skal na robu. Kakšen kontrast, olajšanje in dobra volja! 25
Županova jama Na dvodnevnem pohodu preko Mozirskih planin in Travnika na Ljubno V ponedeljek zjutraj, bil je lep, a ne prevroč dan, smo se zapeljali do parkirišča na Golteh in si najprej ogledali zanimiv Alpski vrt, ki je sicer zdaj bolj reven, kar se cvetja tiče, vendar so nas urejenost in krasni razgledi po Savinjski dolini tja do Kuma še kako navdušili. Nato smo si ogledali nekatere kraške pojave, vključno z jamo Ledenico na poti proti najvišjemu vrhu Mozirskih planin Boskovcu (1587 m), od koder smo občudovali Velenjsko kotlino, Paški Kozjak, Pohorje, s stolpa pa tudi Ojstrico in bližnje gore. Vrnili smo se na planino Iste in se razgledali proti Smrekovškemu pogorju, kamor smo bili namenjeni. Pozdravljale so nas Uršlja gora, Peca in v ozadju Raduha.
Triglavska neboglasnica Pot se je spustila proti prevalu Kal strmo navzdol. Za ponovni vzpon smo si nabrali nekaj moči, nato pa zagrizli v strmi breg. Gozdna tla so nakazovala, da bi lahko presenetil kak jurček, zato smo pozabili, da je klanec hud. Ko se je pot poravnala, se je zaslišalo: »Jurček, joj, kako je lep!« Pa spet in spet. »Za gobovo juho za 20 pohodnikov jih bomo pa nabrali!« smo se pogovarjali, a iz te moke ni bilo kruha, ker Fika ne kuha gob! 26
V koči na Smrekovcu smo se prijetno pozabavali, k čemur je prispeval tudi oskrbnik Fika s svojo vrtavko, zapeli nekaj pesmi in se nasmejali, pa tudi odpočili za naslednji dan. Zjutraj smo zastavili korak po travi, ki ji pravimo volkovje, se povzpeli na Smrekovec in nabirali borovnice ter brusnice. Tu so ostanki vulkanskih kamnin, sicer je pa celotno Smrekovško pogorje vulkansko. Nato smo se povzpeli na Krnes in se razgledali proti Koroški in nadaljevali do najvišjega Komna (1695 m), kjer je kar nekaj nabiralcev pridno iskalo brusnice. Tudi mi smo se jih najedli. Takrat so se začeli poditi kar preteči oblaki, ki so nakazovali možnost nevihte, zato smo jo hitro mahnili navzdol po zelo razdrapani in od vode uničeni poti proti Travniku (1637 m). Tam sta nas čakali zelo prijazni dežurni planinki Cica in njena sestra. Takoj smo dobili zdravila za prepoteno telo, tekočino, ki dobro odžeja in poživljajočo kavico, da ne omenjam prijaznih besed in vedrih nasmeškov. Počutili smo se, kot da smo v neki pravljični deželi ob pravljični kočici na obsežni ravnici! Nekateri so si zaželeli kar ostati in prenočiti. Toda red je red in spustili smo se po poti na Suho rampo, parkirišče, kjer nas je že čakal naš zvesti in vedno nasmejani Ivan z avtobusom. Andrej je razrezal še zadnje lubenice, ki jih je prinesel na avtobus, da smo se odžejali. Po lepi panoramski cesti smo se odpeljali na Ljubno in proti domu. Zapis: Elica Brelih Iz Velike vasi se usmerimo na Domžalsko spominsko pot po bukovem gozdu, ki pravkar zeleni. Tudi v podrasti je živahno. »Glej, Elica, piške in petelinčke, zelo blizu drug drugega rastejo,« mi kaže pohodnica drobne dišeče žanjevce. »Kako lepo domače ime, vredno si ga je zapomniti,« si mislim in povem še strokovno ime. Malo naprej drži v roki Karli rastlino, za katero meni, da je tista, ki ji prešteje devet listov, a ga razočaram. »Poglej brste ob listih!« »Oh, to je pa že prehudo, saj sem si komaj zapomnil tisti šiv, kako je že, aja, periadriatski, zdaj pa še to!« se huduje v šali. »Vsaj petkrat bom ponovil brstična konopnica, potem bo pa ja šlo,« je zaključil.
Lašček 27
Na Sabotinu Končno en lep sončen, a hladen zimski dan! Načrtovani pohod je bil sicer v neznano, a ker smo se že naveličali bližnjih hribov, je bila dilema toliko večja. Seveda! Sabotin bo primeren, saj so tam vplivi sredozemskega podnebja kar močni. O snegu ni bilo sledu, sem preverila že v soboto. Pa že dvakrat smo imeli v planu Sabotin, a je bila enkrat premočna burja, drugič pa prevroče. Že, ko smo se vozili proti vasici Kojsko, smo vedeli, da nas čakajo izredni razgledi in prijetno sončno vreme. Še malo in v vasi Gonjače smo krenili na parkirišče, od koder krene briška planinska pot po stari oskrbovalni avstrijski poti proti Sabotinu. Na avtobusu smo osvežili zgodovinski spomin na prvo svetovno vojno s poudarkom na Soški fronti in šesti bitki, ki se je odvijala leta 1916 na Sabotinu. Povzpeli smo se proti lovski koči, od koder se odprejo lepi razgledi po Brdih in na Krnsko pogorje. Tu se gozdna cesta zgubi in naprej se vije ozka potka med ostalinami (oskrbovalni jarki, zakloni, ostanki kavern…) prve svetovne vojne in po pravem kraškem terenu. »Če hočete pogledati proti vzhodu navzdol, se ustavite, saj so na poti skale, potka pa pelje po robu,« sem opozarjala dolgo kolono za seboj.
Navadni kosmatinec Bolj ko smo se vzpenjali, lepši so bili pogledi globoko navzdol na našo smaragdno lepotico Sočo. Koliko vzdihov o lepoti, koliko občudujočih pogledov proti zasneženemu Krnu! Potka je postajala vedno ožja in vedno bolj izpostavljena. Zato smo se razdelili na dve skupini. Ena jo je mahnila na sabotinsko cesto, kjer sem nekaj dni nazaj označila teren, kako najlažje priti mimo skalovja in skopanih jarkov, druga pa je nadaljevala pot po robu. Sonce je prijetno grelo, zato smo si eni in drugi privoščili vmes kratek počitek za požirek čaja. Pred kočo so se nam odstrli prekrasni pogledi na celotno Padsko nižino, Dolomite, Karnijske in Julijske Alpe, Matajur…vasice v Goriških Brdih… Ko pa smo se povzpeli na vrh, sicer samo 609 m visokega Sabotina, pa še obe Gorici, Sveta Gora, Škabrijel, Trnovski gozd in seveda Soča in morje, morje tja daleč… Vodnik Bogdan nas je nato vodil po kavernah in nam pripovedoval zgodovinska dejstva o Sabotinu v prvi sv. vojni. Toliko zanimivosti je povedal, da smo se kar čudili, od kod vse podrobnosti. Prijazna oskrbnica je skuhala okusno joto, da smo se pogreli. Dan se je prevesil v pozno popoldne in eni so začeli ugotavljati, kako smo lahko opazovali sonce na vzhodu in doživeli sončni zahod; vse se je odvijalo prehitro. 28
»Zadnji pohod v letošnjem letu je pa bil kot smetana na tortici«, se je izrazila Barbara. »To je bil dan za bogove in Zimzelenčke«, je še ena zanimiva izjava. Še mnogo bi jih lahko zapisala, vendar naj še slike kaj povedo. Zapis: Elica Brelih Drugi januarski pohod nam je ponudil lepo vreme na Primorskem, zato smo se odpravili na Pot TIGRovcev iz Ocizle proti sv. Magdaleni, do kraških jam in naprej do Socerba ob kar zmerni burji. Takoj zjutraj je Milan opazil, da se je kozlu in čopastemu ponirku pridružil brkati ser. Kar povečujejo se »živali«! so ugotavljali Zimzeleni. »Morda bo pa današnja burja obrila brkatega sera!« se je šalil Karli. Sonja pa je dodala:« Preveč dobro so prirasle, nič ne bo z britjem.« Ob povratku sem bila radovedna, kako se počuti Darka, ki je bila tokrat z nami drugič. Odgovorila je: » Prvič sem bila mokra, danes sem obrita, ne vem, kaj me čaka v tretje!«
Slovenska obala
Leto 2011 Januar
Februar
Marec
April
Maj
Junij
Vilenica
Slavnik
Primož, Šilen tabor
Lipnik, Kavčič
Mrzli vrh, Sivka
Korada
Štanjel, Branik
Glinščica
Odpadlo
Uršlja gora
Julij
Avgust
September
Oktober
November
December
Vodiška planina
Črna prst
Korošica
Mirna gora
Bizeljsko
Devet kalov
Izlet Velenje
Dleskovška planota, Ojstrica
Velika planina
Predavanje Amerika
Kokoš
Letni zaključek Vrhpolje
Na koroško čaščenko, Uršljo goro Samotna, plešasta in daleč naokoli opazna gora na Koroškem, Uršlja gora, s 1699 m višine vabljivo opozarja nase skozi vse letne čase. Zaradi svoje plešavosti je bila do 17. stoletja Plešivec, ki označuje travnati vrh nad prostranimi gozdnatimi pobočji, Uršlja gora pa je postala, ko so na njenem vršnem delu postavili cerkev sv. Uršule. Tudi za Zimzelenčke je bila izziv, že zaradi odmaknjenosti, pa tudi častitljive višine. 29
Izbrali smo primeren majski dan, krenili zarana in osvojili Urško iz Naravskih ledin po čisto pravi planinski poti. Uršljo goro štejemo med najbolj vzhodni del Karavank, med Koroško in Slovenjgraško kotlino. Med potjo smo se seznanili z mnogimi znamenitostmi (Huda luknja, Slovenj Gradec, Kotlje…) in v prijetnem pričakovanju, kakšen je vrh v resnici, krenili navkreber. Pot se strmo dviga mimo studenčka, kjer naj bi povodni mož pustil nekaj kapljic vode za najbolj žejne, do vršnega, travnatega dela, mimo skale, kjer je stopinja sv. Uršule. Pravijo, da se tam uresničujejo najbolj skrite želje, seveda, če pravilno stopiš v to stopinjo, ki je na apnenčasti skali. Tu pa se svet odpre in pred nami je bila Šaleška dolina na eni, Mežiška na drugi strani, pa Pohorje… Človek ne ve, kam bi gledal, ali pod noge, da ne bi pohodil čudovitih pogačic, ki zlatijo travišče, pa prvih kamniških murk, morda marjetičastolistnih nebin, ali tja doli v dolino, od koder se vijejo sivi oblaki civilizacije… Vsakega nekaj!
Črna murka Iskali smo tudi kotanjo jezera, kjer naj bi po legendi živel povodni mož v miru in neokrnjeni naravi. Ko so začeli rudarji rovariti okoli gore in iskati svinčevo rudo, so ga zelo vznemirjali. Tudi Uršula, ki je gledala s Pohorja lepoto gore, se je odločila, da se bo naselila prav na njej. Povodni mož ni več imel svojega miru, zato je vsako noč z volmi prevažal vodo na Pohorje, kjer so danes Lovrenška jezera. Tam je našel svoj mir, mi pa kotanje niti slučajno ne! Uršula pa je postala svetnica in leta 1602 dobila svoje zatočišče v cerkvi, ki je najviše ležeča cerkev na Slovenskem poleg kapelice na Kredarici. Blizu cerkve stoji planinski dom s prijaznimi Korošci in dobro ograjen oddajnik. Tu smo se okrepčali, spočili in se vrnili po isti poti proti Naravskim ledinam, od koder je že dišalo po okusni obari. Zapis: Elica Brelih 30
Zaključno srečanje na Dolenjskem v gostišču Pugelj je bilo nekaj posebnega. Najprej smo se v ožjem odboru odločili, da skrenemo z avtoceste in si pogledamo eno najlepših in najmogočnejših gotskih cerkva pri nas , cerkev sv. Ruperta v Šentrupertu. Prijazni župnik, doma iz Logatca, nas je lepo sprejel in razložil nekaj značilnosti cerkve: da so jo gradili celih 100 let, da je služila za obrambo pred Turki, kar se vidi še danes (strelne line), da je malo po strani, »morda tudi zaradi cvička«, da so imeli prste vmes Celjski grofje in Ema Brežeselška… Povprašal nas je, zakaj so zdaj prižnice kamnite, včasih pa so bile lesene. Nihče ni znal odgovoriti. Nato je povedal naslednjo zgodbo: »Starejši duhovnik, močne postave je imel navado pridigati eno uro ali več. Med tem je organist običajno zaspal. Dogovorjena sta bila, da bo župnik močno udaril z roko po prižnici, ko bo končal in izrekel amen. Tudi tisto nedeljo je bilo tako, a organist je kar spal, ne da bi začel igrati, zato je župnik udaril z obema rokama. A nič. Ujezil se je in z vso svojo težo poskočil na prižnici. Les je popustil in župnik je zgrmel med farane. Organist se je zbudil in začel: »Zvezdice božje migljajo lepo, odprto široko je svetlo nebo…Župniku so migljale zvezde od bolečin, a je pridrgnil zraven. Od takrat so gradili zidane prižnice.« Nasmejali smo se kljub mrazu in ga vprašali, kako zdržijo farani. »Pa saj ne pridigam celo uro, lahko se opravi tudi v 10 minutah v tako mrzli cerkvi.
Stena nad kanjonom Glinščice Po Dleskovški planoti in na Ojstrico Vsako leto si Zimzelenčki zapišemo v program poletni dvodnevni pohod, a nam vedno ne uspe zaradi vremena. Tudi letos je bilo tako, zato smo se zadovoljili z enodnevnim. Izbrali smo pot s planine Podvežak po Dleskovški planoti do Kocbekovega doma na Korošici. V bližini lovske koče Brežiči (1488 m) smo pričeli vzpon do pastirske koče in nato dalje skozi redek macesnov gozd. Na prvi uravnavi smo si privoščili jutranjo malico. Nato sta nas spremljala rušje in skladi apnenca nad vrtačami in drugimi udorinami. Kmalu smo začeli oprezati za botaničnimi značilnostmi: v razpokah se je bohotil Clusijev petoprstnik, drobne Zoisove zvončice, na bornih traviščih med zaplatami rušja pa nežno modri Froelichov svišč… Kaj bi še naštevali! »Kaj pa je tista velika gmota na desni?« smo se zazrli v goro. Milan je hitro razložil, da je to Veliki vrh in da imamo več Velikih vrhov. 31
Kmalu pa se je pred nas postavila visoka vitka Ojstrica. »Spoštovanja vredna gora«! smo ugotavljali in iskali črno, rdečo in modro majico v skalovju, ker so bili naši tako oblečeni, ki so se ločili od nas, da bi dosegli vrh. Kmalu smo bili na Sedelcu (1900 m) in pod nami se je prikazala obsežna kotanja, skoraj ravnina Korošice in Kocbekov dom. »Ustavimo se in uživajmo to lepoto!« Ravnina, posuta z gruščem, ki ga divje vode nanašajo s pobočij, velika čreda krav, ki muli borno travo, modro očesce vode, na vsako stran sami dvatisočaki, pod južnim ostenjem Ojstrice pa koča.
Volnatoglavi osat Te lepote Kamniško-Savinjskih Alp je prvi občudoval graški profesor Johannes Frischauf, ki je tudi nadelal prve pohodniške poti sem gor. Privoščili smo si dolg počitek, počakali tiste z vrha, nato pa nadaljevali proti Molički peči, kjer stoji lična kapela. Vmes smo opazili posebno kamnino, o kateri se je razgovorila Sonja. Kapelo na Molički (1800 m) so zgradili ob 50-letnici vladanja cesarja Franca Jožefa že 1898, a jo je kmalu podrl plaz. Leta 1990 so postavili novo. Ogledali smo si jo in se zazrli globoko doli v Robanov kot. Po krajšem počitku smo se vračali po spet slikoviti in vrtačasti planoti proti Podvežaku, kjer nas je že čakal naš zvesti Ivan, ki je imel sicer nekaj smole z malim avtobusom, a je poskrbel, da smo se gosposko peljali nazaj. Malce utrujeni, a zadovoljni, smo urejali vtise in se že pogovarjali o naslednjem pohodu v mesecu septembru. Zapis: Elica Brelih
Veliki vrh v Dleskovškem pogorju 32
Leto 2012 Januar
Februar
Marec
April
Maj
Junij
Vrzdenec, Vrhnika
Zaradi mraza odpadlo
Bohor
Movraž, Sočerga, Lačna
Blegoš
Predav. Peru
Vertovčeva pot
Jurčičeva pot
Boč
Lovrenc, Lisca
Šmarna gora
Julij
Izlet Gadova peč
Avgust
September
Oktober
November
December
Savica, Krnsko jezero, Lepena
Blato, Krstenica, v Lazu
Stari tabor
Samotorca Koreno, Kožljek
Bevke, Drenov Grič, Vrhnika
Porezen
Po logaških poteh
Letni zaključek Vrhpolje
Mrežce, Debeli vrh, Krašnji vrh Viševnik, Rudno polje
Na Lisci in Sv. Lovrencu V pričakovanju novega pohodniškega dne smo kljub slabi vremenski napovedi krenili na pot. Med vožnjo z avtobusom proti Mirnski dolini nam je naša Elica predstavila program z več različicami pohoda proti Lisci glede na vreme. Na kavici v Boštanju se nam je pridružil rojak in planinec Vinko Govekar. Zapustili smo dolino Mirne, prešli na drugo stran Save, se ob njej vozili še nekaj časa ter nato odpeljali po ovinkasti in strmi cesti do zaselka Zalisca. Megla iz doline se je razgrnila, sprejelo nas je sonce in veselo smo zapešačili proti Sv. Lovrencu (722 m). Zeleni bregovi na poti so bili polni raznega cvetja (Sonja je pridno nabirala regrat), med njimi tudi endemične opojne zlatice in brstične konopnice. Pobočje Sv. Lovrenca nas je pričakalo s čudovito modrino v polnem razcvetu odprtih cvetov Clusijevega svišča, kar je močno zaposlilo naše fotografe. Pri cerkvi smo si vzeli čas za počitek, malico in razgledovanje Posavskega hribovja; Velikega Kozja, Kuma, Gozdnika in Bohorja. Potem smo krenili z občutkom, da hodimo v krogu mimo vrhov: Kamrica, Njivice in Vršica nazaj proti Zalisci k avtobusu. Med potjo smo si ogledali zahvalno kapelo iz leta 2010, ki nas je presenetila z zanimivo leseno izgradnjo in poučnim geslom: » ČLOVEK – ČLOVEKU – ČLOVEK«.
Clusijev svišč Pri avtobusu smo se razdelili med vozače in pešake s skupnim ciljem Tončkovega doma (927 m) na Lisci. Pešaki smo opravili dodatno pot mimo cerkvice sv. Jošta (787 m) in se pri domu vsi skupaj ob prijetnem druženju še izdatno okrepčali. Kaj je bilo lepšega kot to, da smo se po ogledu sosednje Jurkove koče pod vodstvom dolgoletnega oskrbnika Vinka in po razgledu z vrha Lisce (948 m) ob dežnih kapljicah prepustili našemu zvestemu šoferju Ivanu. Pripeljali smo se v Sevnico, kjer smo se hvaležni za marsikatero dodatno razlago naše poti poslovili od rojaka Vinka. Nato smo se vračali (obenem nam je dež opral avtobus) po zanimivi soteski reke Sevnične preko Planine, Šentjurja ter po avtocesti na Vrhniko s suhimi dežniki in polni nepozabnih vtisov z mislimi na naslednji pohod. Zapisala: Nataša in Janez Medic 33
Planina v Lazu Od Ukanca do Lepene »Sem mislil, da boste odpovedali«, je rekel naš voznik Ivan, ko je prišel po nas v ranem jutru na Vrhniko, ker je v Železnikih močno deževalo. Ko smo se odpeljali proti Bohinju, kjer je bilo izhodišče našega dvodnevnega pohoda, pa smo zagledali jasno nebo. Spotoma smo si v Bohinjski Bistrici privoščili jutranjo kavico. Po prihodu do Ukanca pri Bohinjskem jezeru smo se pričeli pogumno vzpenjati po stari avstrijski mulatjeri proti Komni oz. Planini na Kraju, do kamor je kar 52 serpentin. Po kratkem okrepčilu v Domu na Komni nas je čakal še kratek sprehod do Koče pod Bogatinom, kjer smo si vzeli čas za daljši počitek in kosilo. Ko smo si nabrali novih moči, se je 12 pogumnih pod vodstvom vodnika Milana odpravilo preko Lepe Komne na krožni pohod na 2003 m visoko Lanževico, kjer smo bili očarani od množice gorskega cvetja, posebno še planik. V kočo smo se vrnili po 4,5 urnem pohodu preko prevala Vratca. Pri domu so nas čakali ostali pohodniki, ki so pred tem obiskali Planino Govnjač. Po predaji poročila vodički Elici in večerji smo se po družabnem večeru odpravili na zaslužen počitek, ker smo bili dogovorjeni za zgodnji jutranji odhod.
Jarice v družbi spomladanskega velikega zvončka
Budilke nismo potrebovali ter smo se v zgodnjem jutru podali na pot preko prevala Vratca do Krnskega jezera. Med potjo smo se ustavili pri stari italijanski vojašnici Za Lepočami, kjer smo tudi malicali. Kmalu smo zagledali Krnsko jezero, kjer smo si ohladili utrujene noge. Le še kratek skok mimo planšarije, kjer so nekateri kupili odličen sir in že smo bili v Planinskem domu pri Krnskih jezerih. 34
Po krajšem počitku in osvežitvi smo se spustili v dolino Lepene in Doma dr. Klementa Juga, kjer nas je že čakal naš zvesti voznik Ivan ter obvezna osvežujoča Štularjeva lubenica. Vožnja domov skozi Log pod Mangartom, Trbiž, Kranjsko Goro in po avtocesti do Vrhnike je kar hitro minila, ker smo bili vsi dobre volje in polni lepih vtisov s prelepega dvodnevnega druženja. Zapisal: Janez Kenk
Lanževica Po pokljuškem grebenu Skupina Zimzelenčkov, ki je izrazila željo, da bi tudi v poletnih dneh šla na kak malo daljši pohod, čisto na hitro organiziran, samo da bo pravšnje vreme, kakor je rekla Elica, se je v torek odpravila proti planini Lipanca, na Mrežce (1965 m), Debeli vrh (1962 m) in na Viševnik (2050 m), ker se je naredilo res idealno vreme za v gore. Že zgodaj zjutraj smo krenili proti Pokljuki do spominskega obeležja Na rupah, od tam pa krenili proti Blejski koči na planini Lipanca, si privoščili krajši postanek in čaj, potem pa nadaljevali proti Mrežcam. Skupina se je razdelila; nekateri so se podali direktno na Mrežce in po grebenu proti Debelemu vrhu, ostali pa pod grebenom proti istemu cilju. Čudoviti razgledi ob tako čistem obzorju, nebo je bilo namreč brez vsakega oblačka, skratka vidljivost fantastična. Na vrhu Debelega vrha je sicer malo prostora, toda dovolj za vseh 23, da smo se naužili pogledov globoko v Krmo, proti Brdom, na strma ostenja Rjavine, Dimnike, sploh pa na našega očaka, na Triglav, ki je bil neposredno pred nami. Čas je bil za prvo malico, prijeten klepet in skupinsko fotografijo, a pogledi na vse strani so bili pomembnejši. Po ozki potki med ruševjem smo se spustili do planinske poti, ki pelje proti Srenjskemu prevalu in na Viševnik. Pogledi so bili usmerjeni proti prevalu, saj se je bilo spet treba povzpeti na 1959 m. Bilo je že vroče in strmo, a klepet in pravi tempo sta nas kmalu pripeljala na razpotje, kjer se je skupina spet razdelila. Dobri hodci, še dovolj »nabrušeni«, so se čez Srenjski preval povzpeli na Viševnik, ostali pa so šli pod Viševnikovim ostenjem in uživali ob pogledih na izjedene apnenčaste tvorbe po Kačjem robu in pogledovali proti vrhu, kdaj se bodo prikazali naši korenjaki, ki so tam zgoraj opravili še »planinski » krst. Tako smo dobili Viševnika in Viševnico. Ko smo zagledali drug drugega, smo si pomahali in zahojkali v pozdrav. Po krajšem počitku smo se vsaka skupina po svoje odpravili proti Plesišču in navzdol na Rudno polje, kjer nas je čakal avtobus. Prisluhnili smo, da je vrh Viševnika ponujal čudovite razglede vse do Grossglocknerja (Velikega Kleka), Krna, Snežnika in vse do Učke, Karavank… 35
Pri spustu proti Rudnemu polju smo opazovali, kako prostrana je planota Pokljuka in kako bogata je s smrekovimi gozdovi. Ker je bilo letošnje leto sušno, je v tem času že malo planinskega cvetja, vendar smo se razveselili drobnih belih samoperk, svilničastega svišča, vijoličastih sviščevcev, drobne alpske madronščice, popkores, proti Debelem vrhu še zadnjih planik, obilo zastavnih resastih sviščevcev, nekaj vrst kamnokrečev, rožnordečega dežna in še drugih.
Rožnordeči dežen Nekateri malo bolj utrujeni, drugi manj ali nič smo zaključili res lep pohod na Rudnem polju, kjer smo se še malo podkrepili v gostišču MU na Goreljku. Zapisala: Ivanka Sluga Oba novembrska torka sta nam bila naklonjena. Iz Zagrada pri Celju smo se po Almini poti proti Svetju odpravili pod strmo Grmado do Pečovniške koče. Nekaj »nabrušenih« pohodnikov je Grmado osvojilo od koče navzgor. Ker je pot nevarna in izpostavljena, so se kar naprej šteli, a glej, naenkrat je bila ena manj. Frenk se je po Milanovem nasvetu odločil, da se vrne na vrh in pregleda, če je slučajno kdo ostal na vrhu. Ko pa je Milan dobil sporočilo, da se ena pohodnica že vrača, so se obrnili in se priključili ostalim pri Celjski koči. Bilo je kar nekaj slabe volje. Nadaljevali smo po »gobarski poti« proti Tolstemu vrhu, a glej ga šmenta, niti ene užitne gobe ni bilo na celotni označeni poti. S Tolstega vrha smo se spustili v Svetino in obiskali grob svetovljanke Alme Karlin ter si ogledali zanimivo cerkev. »Kolikokrat sem si želela obiskati Pečovnik, a nisem vedela, kje to je, pa tudi Svetino, a nisem vedela, kako gor,« so mi pripovedovale pohodnice. »Vse to je bilo danes povezano v enem pohodu, hvala za čudovit dan.«
Debeli vrh na Pokljuki 36
Tudi Zimzelenčki po logaških poteh Koliko lepega, zanimivega in raznolikega ponuja naša deželica! A kaj, ko želimo daleč, da bi našli nekaj novega, a ko se vrnemo domov, se nam prav tisto ponuja doma. Samo oči moramo odpreti, prisluhniti domačinom in uživati. Prav to smo storili Zimzelenčki v torek, 27. novembra. Prepustili smo se prijaznima Logatčanoma, Dragici in Kostji, da nas popeljeta po delu kraških znamenitosti, ki jih je na logaškem območju na kvadratni kilometer največ. Prav sredi Logatca nas je presenetil ponor Jačka, ki se dvigne ob velikih vodah tako, da poplavlja. Bližnje razpelo je bilo že večkrat čisto pod vodo. Po gozdnih poteh smo nadaljevali naše raziskovanje površinskega krasa (vrtače, brezna, … ), dokler nismo prišli na SV delu griča Gradišče do jame Gradišnica ali Vražja jama. Vhod z odprtino 20 krat 40 m s pogledom v globino do 65 m ustavlja dah in vzbuja kar nekaj strahu in previdnosti. Dragica nas je ustavila ob robu in povedala zanimivo dogajanje iz zgodovine raziskovanja te veličastne jame. Tako smo izvedeli, da je že v 19. stoletju potekal poskus spusta v Gradišnico. Posebno mesto v raziskovanju notranjskega krasa pa ima gozdarski inženir, Viljem Putik, Čeh po rodu, ki se je leta 1886 kot prvi spustil v Vražjo jamo. Uporabil je 150 m dolgo vrv in vitel, ki ga je imenoval »jamsko prometilo«. V dveh dneh je raziskal tudi dno jame in ugotovil podzemno vodo, ki prihaja iz Planinskega polja - torej podzemno Ljubljanico. Ogledali smo si tudi vrtačo, kjer so imeli kasnejši raziskovalci te jame tabor. Ugotavljali smo, da taki podvigi niso za vrtoglave in ki nimajo močnih živcev! Še pod močnim vtisom videnega in slišanega smo nadaljevali po območju z oznako »Območje medveda«. Dragica in Kostja sta nas potolažila, da nas je preveč in se slišimo predaleč, da bi medveda presenetili. Počasi smo se vzpenjali na grič Kališe in iskali sledi nekdaj znamenite gozdne učne poti, ki so jo obiskovali številni učenci ob naravoslovnih dnevih. Tam so se lahko naučili prepoznavati tudi razlike med jelkami, smrekami in celo tujerodno duglazijo, ki ni ne smreka ne jelka, ampak spada v poseben rod. Nekaj značilnosti o tem drevesu je nanizala Sonja, ki je poudarila, da so jo v Evropo prinesli v 18. stoletju in se imenuje po botaniku Douglasu. To gozdno drevo lahko živi 600 let in daje cenjen les. Raste pa mnogo hitreje kot smreka. Škoda, da učne poti ne vzdržujejo več!
Rožnati gadnjak Že smo bili na najvišji točki in na jasi, ki je nekaj posebnega. Dragica je razložila, da je ta del travnatega sveta flišna podlaga in vode odtekajo po pobočjih na vse strani. Spodaj pa spet naletijo na apnenec, zato se zgubljajo v podzemlje. 37
Kmalu smo bili pri nekdanjem domu na Kališah, Tončkovem domu. Logatčani so ga tako poimenovali po drugi svetovni vojni, ker je tam v bližini padel sekretar rajonskega komiteja Logatec, Tone Ključar. Kako zanimivo je bilo prisluhniti polpretekli zgodovini dogajanja na velikanski jasi okoli doma, saj smo zvedeli, kako so »mlado in staro«, plesali različna kola, praznovali take in drugačne praznike in se veselili srečanj. Zdaj so taki časi, da je vsega konec, le pot še pelje mimo. Tudi »Tinček« je bil nekoč na taki zabavi in se sam v temni noči vračal po bližnjicah proti domu. Toda domov ga ni bilo dva dni. Iskali so ga povsod, a zaman. Tretji dan se je vrnil mladenič sivih las. Povedal je, da je padel v Dolarjevo brezno, 25 m globoko in ko se je zavedel, je našel sušico, po kateri je nekako priplezal na dan. Od takrat Logatčani brezno imenujejo Tinčkovo brezno. Na koncu poti nam je Dragica povedala, da je v gozdovih, kjer smo hodili, skrit velikanski zaklad. Po eni različici naj bi ga našel že Avgust Kališki, gospodar kmetije na Kališah. Po drugi pa naj bi rimski vojaki zaklad, ki so ga vozili z vozom iz Ljubljane, zvrnili v eno od številnih jam blizu Kališ, ker so jim bili za petami strašni Huni. Po zaklad se nikoli niso vrnili. Mnogi so ga že iskali, a našel ga ni še nihče. Zagotovo pa lahko trdim, da iskalci niso iskali pravega zaklada, kajti mi smo občudovali bogate gozdne sestoje, svežino zraka, ptičje čebljanje, slutenje medveda, številne jame, vrtače in začutili vse te drobne zaklade. Kaj ni vse to najbogatejši zaklad? Hvaležni smo Dragici in Kostji za prečudovita spoznanja iz naše bližnje okolice. Ob prijetnem klepetu in dobri malici Pri kostanjih smo zaključili naše druženje, polni energije in zadovoljstva kljub kislemu vremenu. Zapis: Elica Brelih
Naravni most v Sočergi Navdušenja ni in ni bilo konec, a temni oblaki nad Velikim vrhom so nas opozorili, da je treba v dolino. Ko smo sedli v avtobus, se je ulilo ko iz škafa. »Kako si vedela, kdaj je treba oditi?« so me spraševali, ko smo bili pod streho. 38
Leto 2013 Januar
Februar
Kobalove planine
Odpadlo, 1/2 m snega
Miljski hribi
Marec
KSEVT Vitanje
Pot za srce, Logatec, Vanganel, Vrhnika Marezige
April
Maj
Od Avberja do Kopitnik, Gradišča Gore pri Štjaku
Janče
Ribniško Pohorje
Junij
Julij Avgust
September
Oktober
November
December
Kjecl
Mala Tičarica, Sedmera jezera, Komna, Savica (dvodnevni)
Krvavec
Gornje jezero, sv. Ana, Križna gora, Lož
Sv. Miklavž v Tuhinjski dolini
Belska planina
Zasavska sveta gora
Celjska Grmada, Svetina
Resevna
Letni zaključek Ždinja vas
Kuhinja, Mrzli vrh
Od Avberja do Gradišča pri Štjaku – na Vrheh Nemalo težav je letos z organizacijo in načrtovanjem pohodov. Kakšno bo vreme na dan pohoda, je vprašanje, ki si ga nenehno zastavljamo. Prisluhnili smo ne najbolj obetavni vremenski napovedi za torek, 9. aprila, in se odločili za pohod na Vrhe. Dežniki in pelerine so sestavni del naše garderobe in po poti je že vse kazalo, da jih bo neizogibno tudi uporabljati. Deževalo je vse do Razdrtega, od tu naprej pa se je že kazal svetel žarek proti zahodu. Proti Avberju nas je že spremljalo sonce, pri Francinovih pa smo si privoščili prigrizek, čaj in kavo. Cilj našega pohoda so bile Vrhe oziroma Gradišče pri Štjaku. Vrhe so vzpetine med 500 in 600 m višine, zemljepisci pa jih štejejo med Vipavska brda. Ležijo med Vipavsko dolino in Krasom, mejo pa določa rečica Raša, ki le ob močnem deževju pokaže svojo hudourniško čud. Osojna stran hrbta Vrhe se spogleduje s pobočji Nanosa in je vsa gozdnata in neposeljena, prisojna pa je odprta proti Krasu, poseljena z mnogimi vasicami in obdelana. Od tu se stekajo številni potočki, ki se zlivajo v Rašo. Iz Avberja smo se spustili v 10 km dolgo dolino Raše. Kolovoz po dolini drži mimo skupinic hiš, po dve ali tri se družijo in se imajo za samostojne vasi /Raša, Nova vas, Mahniči/. Iz Mahničev smo nadaljevali pot proti Pristavi in Štjaku. Vsa naselja so gručasta s starimi kraškimi hišami. Nekatere so v razpadanju, večina so lepo obnovljene, novogradenj skoraj ni. Videli smo spahnjence, s škriljem krite strehe, borjače, portone, suhe zide in kakšno kamnoseško umetelnost. Prebivalci krajem ohranjajo pravo kraško podobo, želijo živeti v teh lepih krajih in radi rečejo, da so Vrhe Švica v malem.
Francoski lan Štjak, imenovan po sv. Jakobu, je prestolnica grebena Vrhe. Stara gotska cerkev je po letu 1600 dobila baročno obliko s poslikavo Janeza Volfa. Kraj nima gostilne, ima pa kapucinsko klet, obnovljen kal, kapelico, osnovno šolo in ponuja lep razgled na vse strani. 39
Nedaleč je tik nad cesto na višini 602 m vas Gradišče pri Štjaku. Straža pa se imenuje razgledni hrib nad vasjo in je tudi najvišja vzpetina na Vrheh. Še so vidne sledi davnih selišč, v času turških in beneških vpadov pa so kurili opozorilne kresove. Tu smo zaključili z našim pohodom in kar prijetno se je bilo usesti na avtobus. Zapeljali smo se skozi Vrabče v dolino mimo Griž; kot na nekem razglednem pomolu nad dolino Raše stoji ta vasica. Zanimalo nas je še, kje bomo dobili kozarček dobrega terana in pršuta. Ob cestah so vabile osmice, mi pa smo si izbrali vinogradniško kmetijo v Grahovem Brdu in pokušali kraško joto in klobaso. Za dobro razpoloženje na celotni poti je pripomoglo tudi lepo vreme, prijazni Kraševci in dobra organizacija. Zapisala: Ivanka Sluga Vasica Podnanos skriva mnogo arhitekturnih biserov, ki nam jih je odkrival Roman. »Pa tolikokrat smo se peljali skozi to vas, pa si niti slučajno nisem predstavljala, da je polno zanimivosti,« je komentirala Francka.
Kopitnik Na Svečici ali Belski planini Zadnji pohod v juniju smo težko pričakovali, saj nam je smeri pohodov letos krojilo vreme in ne program. Takoj zjutraj nam je bilo jasno, da bomo šli nekam po ozkih cestah, saj sta nas čakala dva minibusa. Kmalu smo zvedeli, da je to Križovec nad Javorniškim Rovtom. Ali na Golico, morda na Struško? Seveda je to pravi čas za Struško, saj so v tem času obsežna travišča pomodrela, porumenela… V pričakovanju cvetnega razkošja smo pozabili, da se vzpenjamo in kmalu smo globoko pod seboj zagledali Pustov rovt. Še malo in pred nami so se odprli čudoviti razgledi od Snežnika do… (bolje, da ne naštevam) in v neposredni bližini lična pastirska koča. Je lahko še kaj lepšega? Le zakaj je botanik Karel Zois preživel veliko let na Javorniku in si postavil planinsko postojanko v Medjem dolu nad Javornikom? 40
Zakaj je v Javorniškem Rovtu speljana Učna pot in del te se imenuje Zoisov park? Kmalu smo dobili odgovor na prvo vprašanje, saj smo nad pastirsko kočo prišli v pravi cvetni raj. Toliko raznobarvnih rožic, kot smo jih lahko opazovali na Belski planini in naprej proti Korenščici, še nismo videli.
Veliki zali kobulček Svečica ali Belska planina je zahodni del Struške, pravi botanični raj, tudi za botanike. Karel Zois je rad zahajal sem gor in iskal rastline za svoj herbarij. Po njem se imenuje Zoisova zvončica in Zoisova vijolica, ki smo jo tudi mi občudovali.
Zoisova vijolica Človek skoraj ni vedel, ali bi gledal le pod nogami, ali bi se oziral naokrog proti Golici, na Rožco, pa na Julijce… Naš raziskovalno botanični nemir so zmotile prihajajoče krave, ki so jih prignali pastirji. Z roba smo pokukali tudi k sosedom Avstrijcem, a le za kratek čas. Po robu smo se vračali večinoma po graničarski poti in se še naprej razgledovali in občudovali cvetje. Na Javorniškem Rovtu smo se tudi fizično okrepčali, se Elici zahvalili in si zaželeli, da se na prvem jesenskem pohodu dobimo zdravi in polni energije. Vsem pohodnikom, ki to berejo in uživajo v potepanju po hribih, posebno pa našim Sončkom, Vandrovkam, Svizcem in najmlajši skupini, Barjanom, pa želim veliko lepih pohodov in planinskih užitkov ter varen korak, kjer koli že pohajajo. Zapis: Jože Vogrinc
Rožnati, rožno rdeči ali beli cvetovi navadne majnice 41
Na Mrzli vrh s planine Kuhinja Glede na to, da je bil pohod planiran že v prejšnjem terminu, vendar ga zaradi slabega vremena nismo mogli izpeljati, smo bili zelo veseli, ker je bila vremenska napoved za ta dan zelo obetavna. Tako smo se v lepem in rahlo meglenem jutru navsezgodaj odpeljali z dvema kombijema po dolini Idrijce proti našemu cilju, 1359 m visokemu Mrzlemu vrhu. Po postanku za jutranjo kavico v Mostu na Soči smo se odpeljali do vasice Kamno ter naprej do vasice Vrsno, kjer je bil rojen naš veliki pesnik Simon Gregorčič. Tu nas je končno pozdravilo sonce. Od tu pa smo do vasice Krn in našega izhodišča na planini Kuhinja kar hitro prispeli. Ko smo izstopili, nas je pričakala prečudovita planina Kuhinja in lep pogled na visoki Krn z vsemi svojimi planinami, na zahodu pa smo uzrli svoj cilj Mrzli vrh. Dobro razpoloženi smo se odpravili preko širokih pašnikov, polnih dežnikaric ter skozi lep planinski gozd proti našemu cilju. Med potjo smo opazovali ostanke prve svetovne vojne in kaverno, v kateri je 18 let živel puščavnik iz vasice Krn. Pot ni bila pretežka in kar hitro smo prišli do planšarije na planini Pretovč, ki leži na slemenu med Visoč vrhom in Mrzlim vrhom. Po pozdravu s planšarji in okrepčilu nas je večina od 31 Zimzelenov odšla po strmi poti proti cilju. Med potjo smo se ustavili pri kaverni, v kateri je kapelica, ki so jo postavili madžarski vojaki, ki so branili ta vrh.
Kropilnik iz ostankov granate Po molitvi v madžarščini, ki jo je zmolil Janez in obveznem fotografiranju, smo se hitro povzpeli do vrha, kjer se je odprl prečudovit razgled na dolino Soče in nad njo greben Kolovrata. Proti zahodu smo za Vodil vrhom videli Tolmin, na drugi strani pa smo zagledali prečudovito cerkvico sv. Duha na planini Javorca, katero so zgradili vojaki leta 1916 v spomin na tisoče svojih sotovarišev, ki so ostali za večno v teh gorah. Nad njo se vleče Krnsko pogorje, Batognica, Peski in se nadaljuje proti Voglu. Proti planini Pretovč smo se vračali po grebenu Mrzlega vrha po zapuščenih strelskih jarkih ter mimo globokih kavern, ki so bile edino zatočišče vojakom v tistih časih. Na planini Pretovč so nekateri kupili pravo planinsko skuto, na povratku proti planini Kuhinja pa nabrali dežnikarice ob poti. Pri planinski koči nas je pozdravil prijazni oskrbnik ter nas ob pomoči naših vodnikov postregel z odlično joto, s katero nas je pogostil naš jubilant Vencelj. Zahvalili smo se mu z lepim spominskim darilom. Še zadnjič smo se razgledali po čudoviti okolici in se odpravili proti domu, kamor smo prispeli po kratkem postanku v Spodnji Idriji v poznih večernih urah, polni lepih spominov. Zapisala: Janez in Jana Kenk Na poti proti sv. Socerbu nad Podnanosom smo videvali visoko rastlino, podobno kamilici, a z zelo velikimi cvetovi. Verjetno je češuljasti vratič, smo ugibali. A Frenk se je znašel in rekel: »Pa to se ne da zapomniti, kar »ljubi - ne ljubi« naj bo. Vsi si bomo to zapomnili. To pa je približno tako, kot si Barjani niso mogli zapomniti brstična konopnica, zato so ji dali ime brstični ohrovt, je komentirala Elica. 42
S Planine Kuhinja na Mrzli vrh
Na dvodnevnem pohodu po Dolini Triglavskih jezer Vsako leto pohodniška skupina Zimzeleni pri DU Vrhnika načrtuje v poletnem času dvodnevni pohod. Letos smo izbrali Dolino Triglavskih jezer. Le zakaj? Željko Kozinc je nekoč zapisal: »Smaragdna ogrlica sedmih triglavskih jezer, položena po osem kilometrov dolgi, ledeniško izdolbeni dolini visokogorskega krasa, je svet samote, ki se v soncu smehlja, v megli pa je gluh in neodziven. Sredi visokih gorskih grebenov, skalnih skladov, škrapelj in lašt, si triglavske vode iščejo in dolbejo podzemno ožilje. Kjer so kotanje zasute s kamnitim drobirjem in naplavino, se zbirajo jezerca. Ta se z zelenomodrimi očmi ozirajo nazaj h goram….« Kar dolgo smo čakali na ustrezno vreme, ne prevroče in stabilno, da bi doživeli ta svet samote v smehljajih. Iz Stare Fužine smo se 3. septembra odpeljali z dvema minibusoma do Planine Blato, od tam pa najprej do slikovite Planine pri jezeru, kjer smo se okrepčali. Nato smo občudovali planino Dedno polje, ki leži v veliki kotanji z izvirom vode in se vzpenjali po tipičnem kraškem svetu proti planini Ovčarija.
Planina jezero Tu smo se razdelili. Milan je popeljal 14 »gamsov in gamsovk« proti mali Tičarici, Sonja pa drugo polovico preko Prodov skozi redek macesnov gozd do Koče pri Triglavskih jezerih. Pot je vseskozi zanimiva, saj se oko ustavlja na pritlikavih macesnih, ki rastejo kar iz škrapelj, na 43
cvetočih košutnikih, panonskem svišču, blazinicah odcvetele velese, modrih zvončicah….Iz skalnih razpok pa kukajo sami čudeži narave, mnogo drobnega rastja, ki se bojuje za preživetje… Pred nami je bila kar naenkrat Dolina s kočo in Dvojnim jezerom. Oni na mali Tičarici pa so jo imeli globoko pod seboj. »Sanjska lepota! Srečna sem, da mi je bilo dano videti to gorsko lepoto. Nepozabno, čudovito. Je lahko še kaj lepšega?« in podobne izjave so kar vrele iz pohodnikov… Pri koči smo čakali »gamse«, ki so se čez Štapce vračali z Male Tičarice. »Je kot razgledni balkon, pogled na Dolino jezer je čudovit in novo rožco smo odkrili – triglavsko artičoko,« so pripovedovali navdušeno, ko so se vrnili. Takoj smo prepoznali odcvetelo rapontiko. V koči so nas prijazno sprejeli in lahko smo odložili težke nahrbtnike v sobe. Nekaj najbolj radovednih se je sprehodilo še do naslednjega Velikega jezera ali Jezera v Ledvici. Večer je minil v prijetnem klepetu. Oster gorski zrak in rahla utrujenost ter udobne postelje so pripomogle, da smo se hitro pogreznili v prijeten spanec. Naslednji dan nas je presenetila jutranja megla, ki pa se je hitro dvignila in pozdravilo nas je sonce. Poslovili smo se od Tičaric, Zelnarice, Kopice in Velikega Špičja ter se usmerili proti Komni. Za hip smo se še ustavili nad jezerom, prisluhnili Sonji o nastanku te čudovite doline in skušali s pogledi ujeti še enkrat naravno lepoto, ki jo vsako leto obiskujejo in občudujejo množice pohodnikov. Dolina je osrednji del Triglavskega narodnega parka, kjer ne smemo ničesar vzeti, utrgati, uničiti in pustiti. Nato smo se spuščali in vzpenjali sredi prostranih samot gorskega sveta proti Komni. Spet so nas spremljali pritlikavi in skrivenčeni macesni, kje pa kje zoreče jerebike, drobno alpsko cvetje in pogledi proti Travniku, pa Lanževici in prevalu Vratca. Le kdo bi vedel za vse vršace, ki so se razkazovali v svoji belini.
Gorska logarica Planina V kalu je opuščena in zaraščena, vendar nas je spomnila, kako so včasih marljivi Bohinjci vsako ped trave izkoristili, da je živina preživela dolge zime. »Dom na Komni se že vidi!« je proti domu pokazal vodnik Milan, toda do tja je bilo še skoraj uro hoda. 44
V Domu na Komni smo se dobro podprli in odpočili, nato smo se po že nam znanih ovinkih varno spustili do Koče pri Savici. Na repu dolge kače so za varnost skrbeli Sonja, Jože, Joško, Janez in Frenk. Srečni, zadovoljni, prepolni lepih doživetij in prijetno utrujeni smo se razveselili našega Ivana in njegovega oranžnega busa, s katerim smo se odpeljali proti domu. Zapis: Elica Brelih
S Sedmerih jezer na Komno
Leto 2014 * Januar
Februar
Marec
April
Maj
Junij
Julij
Zaplana, Planina, Jelovec, Vrhnika
Predavanje Kilimandžaro
Hrastnik, Golčaj, Trojane
Križevska vas, Ušte
Deževje
Planica, Tamar
Izlet po Ljubljanici
Ocizla, Socerb
Gora Oljka
Izola, Portorož
Mrzlica
Čaven, Mala gora
Ogled gradu Bogenšperk z animacijo
Sv. Ana nad Ribnico
*
Do vključno 1. 7. 2014
Iz žleda Slovenije v vročo Afriko med ledenike Vremenska ujma je na glavo postavila izvajanje kakršnih koli načrtovanih pohodov planinskih skupin Društva upokojencev Vrhnika. Iti ali ne iti, to sploh ni bilo vprašanje, vsi smo bili za Eličino in Sonjino idejo, da se Zimzeleni, Sončki in Barjani dobimo ta torek v mali dvorani Cankarjevega doma na Vrhniki in se ob Sonjini pomoči, z Vojkovo podporo, odpravimo iz žleda v vročo Afriko med ledenike. Da, prav ste prebrali. Namreč Sonja in Vojko sta se med 14. in 30. decembrom 2010, skupaj s še 19 pohodniki, odpravila na vrh, ali raje, streho Afrike, na Kilimandžaro, z najvišjo točko Uhuru Peak (5895 m), ki leži v severovzhodni Tanzaniji ob meji s Kenijo. Sam vrh leži na robu kraterja ognjenika Kibo. In njuno pot na to »bleščečo se goro«, kot se imenuje Kilimandžaro v svahiliju, 45
sta nam skozi bogato besedo in z odličnimi fotografijami predstavila v dveh urah, pa ne šolskih, ampak pravih.
Endemična lobelija, ki cveti le enkrat v življenju Skupino pohodnikov, ali raje udeležencev trekinga, smo spremljali od njihovega prihoda na letališče Moši, kjer so se sredi decembra srečali s 30 ˚ C in po tej vročini nadaljevali pot z avtobusom do Aruše, ki so si jo natančno ogledali in v malem hotelčiču tudi prespali in ob tem ugotovili, da imajo tam mnogo temnopoltih prijateljev, saj jih je vsak pozdravil: »Hello, my friend (Pozdravljen, moj prijatelj).« Pohodniki so se počutili kot črnec sredi Ljubljane nekaj desetletij nazaj. Iz Aruše so se odpravili na obisk zaščitenega območja kraterja Ngoro Ngoro, bogatega z živalskim in rastlinskim svetom, to območje pa naseljuje tudi pleme Masajev, ki še vedno živi po starih plemenskih običajih. V del teh običajev – lov – so se vključili tudi naši pohodniki. Naslednji dan pa je že sledila pot proti vstopu v narodni park Kilimandžaro (mimogrede, letališče v Moši se imenuje Kilimandžaro, pivo - Kilimandžaro, ustekleničena voda Kilimandžaro, …, dobra blagovna znamka, kajne?) in takrat se je začelo zares, njihov treking se je začel zares. Vodiči, nosači, večurni pohodi, »prasice«, pa ne prave, iz katerih pri nas delamo ocvirke, ampak transportne vreče, v katerih so bile vse potrebščine za dva pohodnika. Te so rade volje prepustili nosačem in urno so se najprej pod krošnjami tropskega gozda in nato (z nadmorske višine 1900 m) čez raznoliko pokrajino podali do koče Mandara na višini 2720 m. Po prenočevanju v tej koči jih je naslednji dan čakal treking, dolg res samo nekaj čez 13 kilometrov, a zato preko močvirnega terena in gozdičkov resastih dreves do nadmorske višine 3702 m, na kateri se nahaja naslednja koča Horombo. Še kratek vzpon dobrih 150 m nadmorske višine zaradi aklimatizacije, vračanje v kočo, kjer pa se čez noč že srečajo z nizkimi temperaturami, redkim zrakom, drgetanjem in čakanjem na jutro. Tudi to je prišlo in »zagnali« so se z upočasnjenim korakom in pospešenim dihanjem nadaljnjih 13 kilometrov po dolžini in skorajda 1050 m visoko do naslednje, in zadnje, koče Kibo na 4750 m, ob poti pa jih je spremljala le visokogorska puščava. V koči so se poskušali segreti, kaj pojesti, popiti, se aklimatizirati in vsaj malo spati. Redkim je to v celoti uspelo. Kruto jutro, ali raje noč, kajti na pot so krenili ob 23.00, je junaško dočakala le deveterica pohodnikov, ki je, skupaj z nekaj vodniki, krenila do naslednjega cilja – Gilman`s Point-a, 5681 m visokega in tu je razum pri nekaterih še deloval, da so prisluhnili telesu in se obrnili. Druge pa je čakal še vrh – Uhuru Peak 5895 m in redki so ga dosegli, a zmagovalci so bili vsi. Na tej poti proti vrhu so se srečali tudi s hitro izginjajočim ledenikom iz naslova tega članka, imenovanim »Ledena katedrala« in še nekaj drugih ledenikov. 46
Ledenik Kersten na pobočju pod Kilimandžarom A avanture še ni bilo konec, kajti povratek 1145 m nižje, do koče Kibo je izčrpal še zadnje atome moči udeležencem, nekaj ur spanju podobnega, naslednji dan spust do koče Horombo, še en dan krutega pešačenja do vhoda v narodni park in na koncu jim je bilo vseeno, kakšen avtobus jih bo pripeljal do Aruše, kjer so po toliko dneh ponovno, a na kratko, zaužili sadove civilizacije in se odpravili na še krajši spanec, kajti naslednji dan jih je čakala celodnevna vožnja z luksuznim avtobusom do Dar es Salaama. In tu se je Sonjino in Vojkovo predavanje končalo. In zato jima je 88 zvestih poslušalcev in gledalcev hvaležno, da so skupaj z njima delili lepote bisera črne Afrike. Skozi cel zapis sem šel, kot da bi hodil z zaprtimi očmi, a vedel sem, da si boste ogledali tudi foto galerijo, ki vam vsaj delno ponuja utrinke s te avanture. Besedilo: Milan Jerman Tudi Goro Oljko smo obiskali. Pot nas je vodila ob Hudem potoku, kjer smo opazovali, kako voda odnaša, brusi, raztaplja, prestavlja in drobi kamnine. Opazili smo zanimive draslje. Kako težko si je to zapomniti, kaže naslednje. »Kako si že rekla temu, drajsati?« Ja, podobno je pa res. »Kakšne besede pa so to , da si jih ne morem zapomniti, v mojo bučo ne gre!« se je jezil Karli. Ker bo kmalu pust, si zapomni :«Hopsa sa, drajsa sa, pa bo podobno draslji!«
Na Gori Oljki Po daljšem premoru smo se v sončnem jutru dobre volje zbrali pohodniki naše skupine, a vendar z mislijo; kam pa danes, ko so prenekatere poti zaradi požleda neprehodne. Ker imamo skrbno Elico, ni bilo problema. Ona ima vedno rešitev. Obvestila nas je, da bomo krenili po preverjeni poti na lep štajerski razglednik – Goro Oljko, ki se ponaša z enako n.m.v. kot naša Planina (733 m). Po vožnji skozi megleno Ljubljano smo se na Martino vabilo ustavili na Trojanah na »kavici«. Ni minilo dolgo, ko smo na vožnji skozi Vransko v daljavi že zagledali naš cilj, kraški osamelec, Goro Oljko, ki stoji kot čok sredi treh dolin, z značilno cerkvijo z dvema zvonikoma. Kmalu smo v Letušu prečkali Savinjo, za tem še Pako in že smo bili na našem izhodišču – Šmartnem ob Paki. Veseli smo si oprtali nahrbtnike ter krenili po smeri grabna Hudega potoka, ki se zajeda v Goro Oljko s strmimi bregovi, in jo deli na dvoje. Pot je bila položna, a zelo zanimiva. Opazovali smo delo Hudega potoka v naravi; od izbrušenih korit do slapičev in tolmunov, obenem pa vse polno pritokov z obeh bregov. 47
Tevje Po prihodu na sleme smo si zaslužili malico in opazili, da se nam je naenkrat povečalo obzorje. Preko Ponikovske planote smo opazili že nekaj vrhov, ki smo jih v preteklosti obiskali (Boč, Resevno, Tolsti vrh). Kaj kmalu smo bili ob spremstvu malega kužka pri planinskem domu na Gori Oljki, kjer nas je že pričakalo prijazno osebje z naročeno okusno obaro. Ogledali smo si tudi romarsko baročno cerkev sv. Križa (zgrajeno 1757. leta) z značilnim baročnim oltarjem, na katerem je upodobljen Jezus na Oljski gori (delo kiparja Ferdinanda Galla). Zato se je prvotno ime gore iz Križna gora (pred postavitvijo cerkve je bil na tem mestu postavljen križ) preimenovalo v Goro Oljko. V kletnem svetišču smo si ogledali tudi božji grob in kip Marije z žalostnim obrazom. Po obveznem »gasilskem« fotografiranju smo si vzeli čas za pogled vseh ponujenih gora, krajev in hribovja v bližnji in daljni okolici in sicer na Posavsko hribovje, Pohorje, vzhodni del Karavank, Paški Kozjak, del Kamniško Savinjskih Alp in še in še. Poslovili smo se od prijazne oskrbnice in se podali po strmejši poti (del Martinove poti do kapelice) nazaj v dolino, kjer so nas pozdravili lilasto cvetoči žafrani. Noge so nam bile prijetno utrujene in razveselili smo se avtobusa, ki nas je mimo obveznih trojanskih krofov polne nepozabnih vtisov pripeljal na Vrhniko, kjer bomo spet komaj čakali, da nam bodo naši vodiči pripravili kakšno presenečenje. Zapisala: Nataša in Janez Medic Janko je kar tri tedne preboleval virozo, a se je odločil zaradi družbe, da gre z nami na pohod. Toda iz Škofij na Kaštelir nas je najprej presenetila debela plast ilovnatega blata, nato pa vzpon. Vodnik Malečkar je hitel, mi pa malo manj. Naenkrat je Janko ugotovil, da mu zmanjkuje kisika in se mu temni pred očmi. Počakali smo, da si je nabral moči in nato veselo nadaljeval. Bravo, Janko pri 8 desetih, korajža velja! Del graničarske poti je včasih potekal tudi po strugi potoka. Mi smo bredli vodo navkreber po spolzki strugi, kot bi bili v pragozdu. Povzpeti se je bilo treba tudi čez kak meter in pol visok slap. Nekaj kamnov je naloženih za stopnice, a to ni dovolj, zato se je med prvimi dvignil Milan, nato pa »vlekel« nežnejši spol nad slap. »Skoraj za vsako vem, koliko tehta,« se je šalil. V pragozdu med vejevjem in suhim drevjem po spolzkih peščenjakih je bila prava umetnost, obdržati se na nogah. Joži in Marjanca sta premalo dvignili nogo in pristanek na kolenih je bil neizogiben, hlače pa blatne kot bi mešali glino v opekarni!
Bogenšperk 48
Na zaključku polletnih pohodov Zimzeleni nismo samo pohodniki, znamo se tudi zabavati, se družiti in uživati ob vsaki priložnosti, ko smo skupaj. Tudi tokrat smo si ob zaključku polletnih pohodov naredili prijeten izlet z ladjico po Ljubljanici. Ponudila se nam je ugodna priložnost triurne plovbe in pogostitve na ladjici »Žaba«. S kar 40 udeleženci smo preizkusili plovbo najprej do Črne vasi. Dišalo je ob peki na žaru, opazovali smo lepo urejene brežine Ljubljanice ponekod gosto poraščene, ki pa dajejo zavetje številnim živalim. Sonja je prevzela vlogo vodiča na ladjici in nam marsikaj zanimivega povedala o zgodovini, kajti Ljubljanica je bila vedno vse do odprtja železniškega tira za Trst edina močna prometna povezava. Poskrbeli smo tudi za glas harmonike, dobro smo bili pogoščeni, tudi prijetno toplo sonce nas je ogrelo po hladnem in deževnem jutru. Vračali smo se nazaj proti Ljubljani mimo Črnega grabna in Gradaščice, od tu pa smo z druge perspektive pogledovali na mesto. Zanimivi mostovi preko Ljubljanice imajo svojo zgodovino in spet smo prisluhnili Sonji. Lep pogled je na »trimostje«, Frančiškansko cerkev in vse naprej do Zmajskega mostu. Ni čudno, da so tujci, ki pridejo v Ljubljano, tako presenečeni nad mestom. Lepo je, samo videti je treba. Samo tokrat smo razbremenili Elico skrbi in dela z organizacijo in pripravo vseh desetletnih pohodov. Za ves njen trud smo se ji zahvalili s šopkom cvetja z logov domačih. Zapisala: Ivanka Sluga
Šopek cvetja iz domačih logov za Elico
Število pohodov in udeležencev po letih Leto Pohodov Udeležencev Povprečno udeležencev
2004 2005
2006
2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 SKUPAJ
8 188
21 698
20 647
21 834
22 781
21 760
22 986
21 805
23 858
17 695
11 447
207 7699
24
33
32
40
36
36
45
38
37
41
41
37
49
OB 10-LETNICI POHODOV “Hudournik je ptica. Menda jo poznate? … Kakor torej veste, je hudournik posebna lastovica. Rada prebiva po gorah, gnezdi v skalah, v zidovju porušenih gradov in po zvonikih. Neskončno pridna ptica je. Ves božji dan lovi žuželke: hrošče, metulje, muhe za svojo in za hrano mladičev. Ta lastovica živo čuti, kdaj se bliža nevihta in huda ura. Tedaj prifrči kar v jatah z gora na polje in lovi in lovi. Ljudje jo imajo zaradi tega za znanilko hude ure in so ji vzdeli ime hudournik. Tisti Hudournik, ki ga jaz dobro poznam, pa ni ptič, ampak tič. Njegovo pošteno ime je France Kališnik. Prileten in že siv gospod je. Ni gladkega lica. Po čelu se mu vlečejo brazde, lice je zmrdano. Tak obraz pa ne zraste od slaščic in potic. Vsaka taka lepota (vi seveda porečete grdoba) se naredi od dela in skrbi. Torej ta stari mož si je mislil: Vsa mladina ima počitnice! In še kako dolge! Sam čepim v mestu pri pisalni mizi, otroci in dijaki pa frče lepe poletne mesece po gorah in dolinah, da se kar kadi za njimi. “Ne boste si samo vi kaše pihali,” si misli g. Kališnik. Mahne jo še on v gorenjske planine, si poišče zaveten kotiček in si začne tam tesati majhno bajtico. “Tukajle bom tudi jaz počival, se grel na soncu, dihal planinski zrak, pil mleko in jedel žgance.” Rečeno, storjeno. Toda kakor v življenju sploh, je imel smolo tudi pri tesanju bajte. Kadar koli jo je urezal v planine, na, vselej dež, ploha, grom. Kmetje v dolini so opazovali moža, kako hodi s krivo palico in oprtnikom po stezi proti planini. In za čuda. Kadar koli se je prikazal, se je kar hitro pooblačilo, za Triglavom zagrmelo - in usula se je ploha, da ne zlepa take. Zato so grabljevke ob najlepšem soncu, če so tega popotnika zagledale, hitele kar takoj zdevat seno v kopice in so kazale nanj:” Hitimo! Hudournik gre.” In prijel se ga je pritikljaj, čisto po nedolžnem, ko ubogi mož ni delal ne dežja, ne groma, ne bliska. O tem možu vam bom povedal nekaj zgodbic…”. Se spomnite? Tudi mi smo te zgodbice Frana Saleškega Finžgarja, napisane pred 100 leti, če jim posodimo še naših 10 let, brali kot šolarji. S pisateljem, ki je opisal lastna doživetja, smo lahko spoznali planinski svet pod Stolom - v osrčju Gorenjske. Poleg Hudournika je buril mojo domišljijo še g. Trebušnik, znanega planinskega pisatelja Janka Mlakarja. Ta lik me je nasmejal in zabaval... Tako je bila podoba planinca sestavljena in je ostala v meni vse do trenutka, ko je moj učitelj zemljepisa postal prof. Pavel Kunaver. Asketski mož, opravljen in opremljen s planinsko opremo na čelu našega razreda na poti v Tamar se mi je vtisnil v spomin kot lik ta pravega planinca, ki zlahka premaguje gorske vrhove in previse, vzbuja zaupanje, veliko ve o planinskih poteh, pozna taborniško življenje in celo o zvezdah je vedel neverjetne stvari – to slednje me je najbolj zanimalo, sicer pa sem dobro ločila našo Planino, kamor so v nedeljo popoldne prihajali izletniki, in naš Triglav, najvišji vrh Jugoslavije, na katerega so se vzpenjali, po moje, samotni, vase zaprti ljudje, medtem ko so trebušniki na svoji poti v hribe zavili v prvo možno postojanko. Na to mnenje sem prisegala v najstniških letih, ko so mi bile zvezde in oblaki bližji kot od sonca ožarjene gorske verige in prelepe poti našega slovenskega sredogorja. Tudi kasneje, ko sem že odgovorno zakoračila v življenje, sem bila v druščinah, kjer je pogovor večkrat stekel o planinskih podvigih in o rekordnem času prehojenih tur, tako da mi je lik planincev in ljubiteljev gora postal bližji – predvsem pa realen. Sama se nisem prištevala mednje, ker sem imela občutek, da so se pomisleki in stiske g. Trebušnika ugnezdili v mojo oddaljeno bližino. Kljub lepim in pristnim doživetjem, mi je življenje prineslo marsikaj neprijetnega, tako kot vsakemu izmed nas - na svoj način. Doživela sem svojo skodelico kave, Sodbo v imenu ljudstva in potem so se skupni prijatelji obzirno odmaknili, prijateljice in znanke pa so iz varnosti poskrile može in ljubimce; v ogledalu kar naenkrat ni bilo več gladkega lica! “Po čelu se vlečejo brazde, lice je zmrdano!” - Kaj? Se bojim staranja ali se bom nanj pripravila?
50
Vedno je bil kult lepote in mladosti poudarjen, v sedanjem času pa je še posebej! Vendar v življenju je še kaj drugega bolj pomembno kot obraz in preteklost! Na leta in na svojo situacijo sem začela gledati kot na določeno prednost, ki mi omogoča, da delam, kar hočem in, da govorim odkrito brez prilagajanja. Ostala sem živa, paziti moram, da ostanem živa v svojem bistvu: v razmišljanju in v čustvovanju. Ozavestila sem, kako pomembno je biti povezan v igro življenja z vsemi dejavniki: z druženjem, z učenjem, z delom, s pomočjo drugim, z ustvarjanjem, z ljubeznijo, s prejemanjem, z dajanjem, s telesno aktivnostjo in se ne pustiti ujeti v kalup drugih. Pa tudi svoja merila moram prevrednotiti, sem si težko priznala in sklenila: ”Kar sem npr. nekoč zmogla narediti v enem, bom sedaj opravila v treh dneh.” Razčistila sem z diktatom mladosti in začela živeti z mislijo na danes zato, da bo jutri bolj kakovosten. Dobro se spomnim analitičnega članka o turizmu, ki je na začetku devetdesetih let napovedoval velik razmah pohodništva. Tedaj si niti v sanjah nisem mislila, da bom kdaj del tega plemenitega organiziranega gibanja! Zapela bi mu slavo, pa so besede premalo! Spomenik planinam in gornikom so postavili naši planinski pisatelji, ki so potopisni slog nadgradili z zgodbami in zvabili v gore … tudi “grabljice “ iz Hudournikovih časov. V nekaj manj kot sto letih, pomislite, je slika slovenskih gora povsem drugačna; številne skupine pohodnikov in pohodnic uživajo v lepotah hribov, planin in gora - v njihovi neskončni tišini in veličini najdeš čas za pogovor s samim sabo. Kdor okusi njihovo blagodejnost, zlepa ne odneha! Tudi naša pohodna skupina, ki nosi še posebej simbolno ime “Zimzeleni”, je del slovenskega pohodništva v okviru Društva upokojencev Vrhnika in je le ena njenih od pohodnih skupin. Čeprav se po vsakem pohodu prijazno poslovimo, zahvalimo za druženje in si zaželimo nasvidenje, je prav ob jubileju priložnost, da izrazim občudovanje in zahvalo našim vodnikom: Sonji in Milanu, za prizadevnost, strokovnost, odgovornost, srčnost, naklonjenost, za dobro voljo in, kar še posebej cenimo: za občutljivost za stiske in težave posameznika v skupini in skrbno načrtovanje pohodov. In ne nazadnje: spoštovanje in Hvala naši dolgoletni, več let tudi edini vodnici naših pohodov - Elici Brelih, še eni legendi vrhniškega pohodništva, ki je te vrednote umestila v skupino z vzgledom in planinski kodeks povezala s prakso na prijazen način. Medsebojna naklonjenost in sočutnost nas povezujeta; pogrešamo vsakega, ki občasno izostane ali je poiskal drugačne aktivnosti. V zraku je izkušnja in zrelost dojemanja življenja in naše prelepe slovenske pokrajine! Vsak pohodni dan in druženje pestrita naša zrela leta! Vedri in srečni smo – na pohodih zagotovo! Trajna sreča je zakoreninjena v našem ožjem okolju, na daljnih potovanjih se nam le bežno nasmehne! Marta Rijavec
Alpska mastnica 51
Zimzeleni Lepa naša je dežela, nudi krasne nam poti. Kdor pa rad doma sameva, ta za nje lepote ni. Zimzeleni smo ta pravi: že desetletje vztrajamo. Po prelepi tej dobravi prav z veseljem vandramo. Naj bo sonce, dež, al` slana, vedno dobre volje smo, če je štimunga ta prava si na glas zapojemo. Gremo kot stonoga prava, ki jo marsikdo pozna. Na čelu Elica o rožicah razlaga, a na repu Karli nas zabava. Polni lepih doživetij težko gremo mi nazaj. Ob družbi nam prijetni čaka nas Cankarjev "prečudni kraj".
Himna Zimzelenov Glava je že siva, duša pa igriva; to smo Zimzeleni, že upokojeni! Vabi nas narava , kakor hrana zdrava; težko se ji odrečeš, čeprav se kdaj opečeš! Ko pride spet naš dan, spodimo brige stran; ugibamo le to, kam nas zaneslo bo! Povsod zdaj pot nas vodi, zvedavost z nami hodi; če vreme nam ne služi, pa cilj nas vedno združi! Karli Mesarič
Janez Medic
Koča pri Triglavskih jezerih z dvojnim jezerom 52
Misli ob jubileju Zimzelenov Kar verjeti ne morem, da letos mineva že 10 let, odkar smo pričeli s pohodniško dejavnostjo pri Društvu upokojencev Vrhnika. Živo se spominjam izleta društva v Škocjanske jame, ko smo hodili po tem regijskem parku. Ko smo se vrnili, je naša predsednica Elica rekla: »Vidim, da nekateri kar dobro hodite. Ali ste za, da bi ustanovili pohodniško skupino in pričeli hoditi organizirano v okviru društva?«. Prisotni smo bili takoj za to in kar težko smo pričakovali povabila na ustanovni sestanek, na katerem se nas je zbralo kar nekaj pohodnikov. V mesecu septembru smo se potem odpravili na naš prvi pohod na Čemšeniško planino. Število pohodnikov je nato neprestano naraščalo in kmalu smo si izbrali tudi svoje ime: »Zimzelenčki«, ki smo kasneje z izkušnjami postali »Zimzeleni«. Zanimanje za pohodniško dejavnost se je stalno povečevalo, tako da smo se kmalu srečali s prvimi težavami zaradi pomanjkanja vodnikov in potrebo po ustanovitvi novih skupin. Kasneje so se zato oblikovale nove skupine: Sončki, Vandrovke in Barjani. Zato je bilo nujno sprejeti Navodila udeležencev pohodov in drugih športnih dejavnosti, kar smo pripravili v Komisiji za šport in rekreacijo in posredovali upravnemu odboru društva v potrditev. Kljub tolikšnemu številu skupin pa zanimanje za pohodništvo pri društvu še vedno narašča, ne samo zaradi večje osveščenosti, pač pa tudi zato, ker ta dejavnost krepi tudi družabnost in spleta nove vezi med udeleženci. Lep dokaz za to je, da osipa skoraj ni. Vsi pohodniki tako vedno nestrpno čakamo na naslednji pohod. Imam to srečo, da sem bil od vsega začetka del te zgodbe in upam, da bo še dolgo trajala v zadovoljstvo vseh nas. Vse priznanje gre predvsem naši ustanoviteljici, idejni vodji, dolgoletni edini vodnici in predsednici Društva upokojencev Vrhnika, gospe Elici, ter našim prizadevnim vodnikom Sonji Zalar Bizjak, Sonji Repnik in Milanu Jermanu. Hvala vsem vam in nam pohodnikom za vse prelepe trenutke zadnjih desetih let. Janez Kenk predsednik Komisije za šport in rekreacijo
»Slonček« v Koritih Mostnice 53
Da, to je naša planinska pohodna skupina, ki se je kalila skozi deset let in danes s seboj nosi veliko bogastvo, ki si ga je nabirala skozi ta leta, skozi čudovite pohode in izlete in z neverjetno prijaznimi, razposajenimi in predvsem zvestimi člani skupine, ki ji dajejo poseben pečat. Obogateni na kulturnem, zemljepisnem, zgodovinskem, botaničnem, naravoslovnem, naravovarstvenem, planinskem ter še marsikaterem drugem področju smo varno previharili našo prelepo deželo po dolgem in počez. Naša prednost je v tem, da znamo to bogastvo prenašati tudi na druge, tako v društvu samem, kakor tudi v bližnji okolici in pri naših domačih. Tako smo nekatere »okužili«, da so nas poiskali in se nam želeli priključiti, a velikost naše skupine je omejena na število sedežev v enem avtobusu. Nismo jih zavrnili, pomagali smo jim pri ustanavljanju svojih skupin in tako sta (že) nastali dve skupini, pred šestimi leti Sončki in lani Barjani, ki sledijo poslanstvu Zimzelenih. Dober glas seže v deveto vas, glas o naši planinski skupini pa še dalj, saj nas poznajo po mnogih planinskih kočah, kmečkih turizmih, izletniških kmetijah, muzejih in tudi v marsikaterih okrepčevalnicah, kjer si na začetkih, in običajno tudi na zaključkih pohodov, privoščimo »Cankarjevo kavico«. Ob slovesu od teh naštetih točk nas običajno spremljajo besede: »Tako organiziranih planincev pa ne srečaš kadarkoli.« Potrudili se bomo, da bomo še naprej takšni in s svojo vedrino polepšali čas tudi ljudem, ki jih na svojih čudovitih pohodih srečujemo. Za utečeno delovanje pa je seveda potreben človek, ki vse to poganja in mi smo tega človeka našli v naši Elici, pobudnici in vodji planinske skupine, organizatorici pohodov, vešči znanj na mnogih področjih, od iskanja idej, kam vsak drugi in četrti torek, predhodnega ogleda načrtovane poti, do zbiranja števila udeležencev, naročanja ustreznega prevoza, povezovanja z lokalnimi upokojenskimi ali planinskimi društvi in do končne izpeljave pohodov. In če se vrnete na začetek tega zapisa, »krivec« za zgoraj našteta bogastva je naš »multipraktik« Elica, naše »oko sokolovo«, ki najde vsako, še tako majhno rožico, nam jo predstavi (da bi ostala v naših sivih celicah, nam jih predstavi večkrat) in nam iz pohoda v pohod bogati našo razgledanost na mnogih področjih. Draga Elica, en velik HVALA ti za vse vloženo delo, ki si ga vtkala v našo planinsko skupino, hvala ti za vse dneve, ki nam jih namenjaš z veliko mero človečnosti, hvala ti, da nam znaš vedno in kakorkoli prisluhniti in ponosni smo, da imamo med nami tako srčno osebo. Dobro se zavedamo, da brez tebe te skupine in tudi vseh ostalih, ne bi bilo in želimo ti, da bi še dolgo »združevala« pohode s svojimi zvestimi planinci. Barbara Petrič predsednica skupine
54
V teh desetih letih so za objavo zapisov s pohodov prispevali: Besedila:
Fotografije:
Brelih Elica, Jerman Milan, Jurca Mili in Franci, Kenk Jana in Janez, Kolenko Marjana, Malovrh Mari, Mederal Vlado, Medic Nataša in Janez, Mesarič Karli, Ogorevc Jože, Osredkar Malči, Pažin Anka, Petkovšek Dragica, Petrič Barbara, Potočnik Ana, Rijavec Marta, Sluga Ivanka, Smrk Mari, Štirn Cvetka in Jože, Štular Marinka in Andrej, Telban Jerneja, Vihtelič Nežka, Vogrinc Jože in Zalar Bizjak Sonja
Cerk Janez, Jerman Milan, Mederal Vlado, Mesarič Karli, Miklavčič Jožef, Nikolić Vlado, Sluga Vinko, Štirn Jože in Zalar Bizjak Sonja
Društvo upokojencev Vrhnika Zbornik ob 10 – letnici planinske skupine Zimzeleni 2004 – 2014 Pripravljalni odbor dogodkov: Elica Brelih, Milan Jerman, Janez Kenk, Janez Medic, Barbara Petrič, Marta Rijavec, Ivanka Sluga, Sonja Zalar Bizjak Uredniški odbor: Elica Brelih, Milan Jerman Oblikovanje in prelom: Milan Jerman Natisnil: Grafika Copy-line d.o.o., Vrhnika Naklada: 250 izvodov Izdalo: Društvo upokojencev Vrhnika, oktober 2014 v sodelovanju z Zavodom Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika
Samo za interno uporabo
55
56