Issuu on Google+

OSNOVNA ŠOLA ZREČE, ŠOLSKI ČASOPIS, šolsko leto 2009/2010, 1. številka

1


PISMA BOŽIČKU PO MESTIH SO SE ŽE PRIŽGALE OKRASNE LUČKE IN V NAS VZBUDILE BOŽIČNI DUH. ŠE MALO MANJKA, DA NAS BO OBDARIL BOŽIČEK. TUDI VI, OTROCI NAŠE OSNOVNE ŠOLE, ŽE IMATE ŽELJE. TAKOLE PIŠETE:

DRAGI BOŽIČEK MINILO JE ŽE LETO DNI, ODKAR SVA SE NAZADNJE VIDELA IN KOT ŽE VEŠ TE VSAKO LETO ČAKA OD MENE ENA ŽELJA. ZA TA BOŽIČ SI ŽELIM, DA BI BILI VSI ZDRAVI SREČNI IN VESELI. DAVID ŠKRINJAR 5. B

DRAGI BOŽIČEK LETOS SEM BIL ZELO PRIDEN, ZATO TE PROSIM, DA MI POD SMREČICO NASTAVIŠ DARILO. ZELO SI ŽELIM LEGO KOCKE. SAŠO, 2. C

UREDILA: FLAVIJA BORNŠEK

2


MI RIŠEMO IN PIŠEMO

3


4


5


PESMI ZIMA

MOJ KUŽA

ZIMA, ZIMA BELA, TA TAKO JE BELA, DA SE TRAKTOR VESELI, KO BO PLUŽIL VSE NOČI.

BEL KOŽUŠČEK, ČRN GUMBEK, TAKŠEN JE MOJ KUŽA REKS. GRIZE, KREMPA, ROŽE VLAČI IN PRED MUCO SE JUNAČI.

ZIMA, ZIMA BELA, PA TAKO JE LEDENA, DA ŠE TRAKTOR TEŽKO DELA.

KO POŠTAR PRIDE LE DO VRAT, MOJ KUŽA MU HITI MERO HLAČ JEMAT. A ZVEČER SE MENI V POSTELJO SKRIJE IN Z MANO V SLADKE SANJE ODPOTUJE.

ALJAŽ ŠVAB 3. A

OTROCI IN SNEŽINKA

MATJAŽ VUHERER 3. A

BELA SNEŽINKA PADA Z NEBA, OTROCI VESELI SO PESMICE PELI, SE VESELILI IN SNEŽAKA NAREDILI.

ČAROVNICA JAZ SEM ČAROVNICA, VESELA RADA BI PESMI PELA. RADA BI METLO VRTELA, ČE BI JO IMELA. SESALEC BI KUPILA IN SE Z NJIM MED ZVEZDE ZAPODILA. ČRNO OBLEKO BI KUPILA IN KLOBUK NATAKNILA. RADA BI PLESALA, ČE BI ZNALA. VRT BI IMELA, ČE BI GA OPLELA. IN TAKO SE MOJA PESMICA KONČA. Pia Vajs 3.A

NEŽA PEC 3. A CICIBAN CICIBAN JE BOLAN, INJEKCIJE DOBIVA, VES DAN V POSTELJI POČIVA. KER MU DOLGČAS JE, NA IGRAČE MISLI LE, DA SE Z NJIMI BO IGRAL, KO ENKRAT BO SPET ZDRAV. MARUŠA STOJNŠEK, 3. B

6


SVET ŽIVALI SEVERNI JELENI SEVERNI JELENI SO ENI OD MNOGIH VRST JELENOV. ŽIVIJO V ZELO NEUGODNIH RAZMERAH. PREHODIJO LAHKO TUDI DO PET TISOČ KILOMETROV NA LETO. TUDI ZELO HITRO LAHKO TEČEJO. NAJVEČKRAT SE SELIJO SPOMLADI IN JESENI. POZIMI SE PREHRANJUJEJO Z LIŠAJI, POLETI PA Z LISTI, GOBAMI, TRAVO IN PODRASTJO. S SVOJIM IZJEMNIM VONJEM LAHKO NAJDEJO HRANO ZELO GLOBOKO POD SNEGOM IN JO IZKOPLJEJO S SPREDNJIMI NOGAMI. PRILAGOJENI SO NA MRAZ. IMAJO ČUDOVIT KOŽUH, KI JIH VARUJE PRED HUJŠIM MRAZOM. KOŽUH JE LAHKO RAZLIČNIH BARV, OD TEMNO RJAVE DO BELE. ALI VEŠ? SEVERNI JELENI SO BOŽIČKOVI SPREMLJEVALCI, SAJ VLEČEJO NJEGOVE SANI. NAJBOLJ ZNAN BOŽIČKOV JELENČEK JE RUDOLF, KI IMA RDEČ NOS.

SEVERNI JELENI (VIR: GEA)

NAPISALA: MIA HREN


ZGODBA O JELENČKU RUDOLFU VERJETNO VSI POZNATE JELENČKA RUDOLFA IN STE O NJEM SLIŠALI ŽE VELIKO PRAVLJIC. VENDAR ZAGOTOVO NISTE SLIŠALI TE PRAVLJICE, KI GOVORI O NJEGOVI PRIGODI. JELENČEK RUDOLF JE VOZNIK SANI PRI BOŽIČKU. PREDEN JE SPOZNAL BOŽIČKA JE IMEL VELIKO DOGODIVŠČIN. JELENČKU RUDOLFU JE NAJBOLJ OSTALA V SPOMINU TALE PRIGODA. ZAUPAL MI JO JE, DA SEM JO LAHKO ZAPISALA IN TAKO JO LAHKO ZDAJ BERETE TUDI VI, OTROCI. BILO JE TAKOLE … NEKEGA LEPEGA ZIMSKEGA DNE SE JE JELENČEK RUDOLF ODLOČIL, DA GRE NA POTEP V GOZD. V GOZDU JE OPAZIL ŽIVALI IN SE JIH JE ZELO RAZVESELIL. BIL JE TAKO RAZIGRAN, DA JE ČISTO POZABIL NA ČAS. KO SE JE ZNOČILO, JE BIL ŠE VEDNO V GOZDU. KO SE JE TEGA ZAVEDEL NI VIDEL NIČESAR VEČ OKOLI SEBE. ZAČEL JE ISKATI POT IZ GOZDA, VENDAR MU NI USPELO. KO JE TAKO SKAKAL IN TEKEL, SE MU JE SNEG VDRL POD NOGAMI IN PADEL JE V LUKNJO. JELENČEK JE BIL ZELO OBUPAN: »KAJ NAJ STORIM, NE MOREM VEN, STARŠI ME GOTOVO ŽE POGREŠAJO.« TAKO JE JOKAL IN TARNAL. TAKRAT MU JE PRISKOČIL NA POMOČ ZAJČEK FERDI. REKEL MU JE: »ZAKAJ JOČEŠ RUDOLF? TO PA RES NI TAKŠEN PROBLEM, REŠI SE IZ LUKNJE. SPOMNI SE NA SVOJ RDEČI NOSEK IN USPELO TI BO.« RUDOLF PA ZAJČKU FERDIJU NI VERJEL, ZATO MU JE REKEL: »SAJ VEŠ FERDI, DA MOJ NOSEK ODDAJA SAMO SVETLOBO, KAKO PA MISLIŠ, DA MI BO POMAGAL, DA SE REŠIM TE LUKNJE.« ZAJČEK PA MU JE ODGOVORIL: »SPOMNI SE NA LUČ, KO ODDAJA SVETLOBO, SE TUDI GREJE, PRAV TAKO JE TUDI S TVOJIM NOSKOM. PREIZKUSI GA.« JELENČEK RUDOLF SE JE POTRUDIL IN NJEGOV NOSEK SE JE RDEČE ZASVETIL TER ZAČEL ODDAJATI TOPLOTO. RUDOLF JE NATO S POMOČJO TOPLOTE V STENO JAME IZDELAL LESTEV, PO KATERI JE NATO SPLEZAL VEN. BIL JE RES HVALEŽEN ZAJČKU, DA MU JE POMAGAL. REKEL MU JE: »TI SI RES PRAVI PRIJATELJ, POMAGAL SI MI, KO SEM TE NAJBOLJ POTREBOVAL.« NATO JE RUDOLF ODŠEL DOMOV, SAJ JE ZARADI SVETLOBE, KI JO JE ODDAJAL NJEGOV NOS, ZLAHKA NAŠEL POT IZ GOZDA. NEKOČ PA SE JE ODLOČIL, DA SE BO ODPRAVIL K BOŽIČKU. KO JE PRISPEL V SNEŽENI DOL, JE SREČAL MAJHNEGA PRIJAZNEGA ŠKRATA IN GA PROSIL, ČE MU LAHKO POKAŽE POT DO BOŽIČKA. KER PA RUDOLF NI VEDEL, DA JE TA ŠKRAT NJEGOV POMOČNIK, GA NI TAKO SPOŠTOVAL. ŠKRATEK PEPE GA JE ODPELJAL V HIŠO, KJER MU JE POKAZAL VELIKO DELAVNICO, NATO PA GA JE PELJAL ŠE V BOŽIČKOVO PISARNO. KO JE BOŽIČEK SLIŠAL, DA GA JE OBISKAL PRAV POSEBEN GOST, JELENČEK RUDOLF, SE JE ZELO RAZVESELIL. BOŽIČKU JE NAMREČ PRED DVEMA DNEVOMA ZBOLEL GLAVNI JELEN NA SANEH IN TAKO JE OSTAL SAM. MISLIL SI JE: »ZDAJ MI BO RUDOLF LAHKO POMAGAL.« PREDEN GA JE RUDOLF VPRAŠAL, ČE LAHKO OSTANE PRI NJEM, MU JE BOŽIČEK PONUDIL DELO.


RUDOLF JE DELO SEVEDA TAKOJ SPREJEL, SAJ SI JE ŽE TAKO DOLGO ŽELEL DELATI Z BOŽIČKOM. SKUPAJ STA SE ODPRAVILA PROTI HLEVU, KJER BO RUDOLF SPOZNAL SVOJE PRIJATELJE. NA POTI STA SREČALA VELIKO PRIDNIH ŠKRATOV, KI SO SKRBNO PRIPRAVLJALI DARILA ZA OTROKE. KO STA PRISPELA V HLEV, JE RUDOLF KONČNO SPOZNAL NOVE PRIJATELJE, AMPAK ONI NISO BILI NAVDUŠENI NAD NJIM, SAJ JE BIL NOV. KO JE PRIŠEL ČAS ZA VAJO, SO BILI VSI RAZEN RUDOLFA PRIPRAVLJENI. JELENČEK RUDOLF JE VELIKOKRAT ZAMUJAL NA VAJO. KO JE BOŽIČEK ZAVIHTEL Z UZDO, SO SE VSI POGNALI V DIR, LE RUDOLF JE SPET ZAMUJAL. KASNEJE JE LE ZAČEL TEČI, SAJ SE JE SPOMNIL NA SVOJ RDEČ NOSEK IN TAKOJ JE POLETEL VISOKO V NEBO. KO SO PRISPELI NA TLA, SO SE MU ZARADI RDEČEGA NOSU ZAČELI VSI POSMEHOVATI. JELENČEK RUDOLF JE BIL ZARADI POSMEHOVANJA ZELO UŽALJEN IN PRIZADET. KO SE JE STEMNILO, JE ODŠEL VEN, DA BI GLEDAL LUNO IN ČAKAL, DA SE UTRNE ZVEZDNI UTRINEK. ČAKAL JE TAKO DOLGO, DA JE ZAGLEDAL IN SI ZAŽELEL, DA BI BIL PRILJUBLJEN. NASLEDNJE JUTRO JE NAPOČIL ČAS ZA DRUGO VAJO. RUDOLFU JE NA VAJI TOKRAT ŠLO DOBRO, SAJ SE MU NI NIHČE VEČ POSMEHOVAL. OSTALO JE ŠE SAMO DVA DNI DO OBDAROVANJA OTROK. KO JE PRIŠEL ČAS, DA BOŽIČEK RAZDELI DARILA, SO BILI VSI Z RUDOLFOM NA ČELU PRIPRAVLJENI NA ODHOD. KO PA SO RAZDELILI VSA DARILA, SO SE VRNILI NAZAJ V SNEŽENI DOL. PO DOBRO KONČANEM DELU SE JE BOŽIČEK ZAHVALIL VSEM ŠKRATOM, POSEBEJ PA RUDOLFU. JELENČKU RUDOLFU SE JE TAKO IZPOLNILA NAJVEČJA ŽELJA. VSAKO LETO SE JE ODPRAVIL V SNEŽENI DOL, KJER JE POMAGAL BOŽIČKU. TA PA MU JE BIL ZELO HVALEŽEN.

NAPISALA: NASTJA GRAŠIČ, 9.B


VESELI DECEMBER


ŠALE ZA MALE MAMICA SE V PARKU IGRA S HČERKO, KO PRISTOPI NEZNANKA IN OČUDUJE OTROKA. »KOLIKO PA JE STARA TALE VAŠA MALA PRISRČNA DEKLICA?« »TRI LETA.« »PUNČKA, KJE SI PA DOBILA TAKO LEPE LASKE?« »ZRAVEN SO BILI, KO SEM SE RODILA.« BABICA VSTOPI V DNEVNO, TAM PA V FOTELJU SPI IN SMRČI DEDEK, NA KOLENIH PA MU SEDI VNUKINJA ALENKA IN MU VRTI GUMBE NA SRAJCI. »JA, KAJ PA DELAŠ, OTROK?« VPRAŠA BABICA. »POSKUŠAM UJETI DRUGO, BOLJŠO POSTAJO.« MAMICA JE ZAŠEPETALA MALEMU MITJI: »SINKO, RAVNOKAR JE BIL ZDRAVNIK PRI BABICI. ZELO JE BOLNA. POJDI K NJEJ IN JI REČI KAJ PRIJAZNEGA!« MITJA POHITI K BABICI IN JI REČE: »BABICA, ALI BI ŽELELA, DA TI NA POGREBU IGRA GODBA?«



Božični firbec - mali