Page 94

Zdr avniki v prostem času

Bolj ali manj znane zanimivosti Cresa

(z nekaj popravki znanja iz šolskih klopi) Tomaž Rott

Cres je vsaj po nekaterih navedbah že postal največji (405,70 km2, Krk ima le 405,22 km2) in najdaljši (66 km) jadranski otok, širok je od 2 do 12 km. Če podatki o velikosti še ne držijo, pa vsekakor kmalu bodo. Jadransko morje se namreč vsako leto zviša za 1 mm, tako vsako leto prelije več bolj ravninske obale otoka Krka v primerjavi s strmimi obalami Cresa. Verjetno je zanimiv tudi podatek, da se je po koncu ledene dobe zaradi taljenja ledenikov pred približno 25.000 leti morje do sedaj dvignilo skoraj za 100 m, proces pa se nadaljuje.

Zgodovina otočja je pestra in se pričenja že s koncem paleolitika. Otoki so bili deloma poseljeni s predindoevropskimi Mediteranci, kasneje ilirskim plemenom Liburni, precejšen pečat so otočju dali Grki in Rimljani. V antiki so otočje poimenovali Apsyrtides glede na legendo o Argonavtih, ki so kralju Eetu iz Kolhide ukradli zlato runo. Tatovom je sledil kraljev sin Apsirt, ki ga je sestra Medeja prepričala za razgovor z Jazonom. Vendar so Apsirta zahrbtno umorili, Medeja je Apsirtovo truplo razsekala, vrgla v morje, v katerem so iz kosov trupla nastali Apsirtovi otoki. Ali in če je zato od tod Jazon bežal na Vrhniko, mi ni znano. Od 7. stoletja naprej so igrali vidno vlogo Hrvati s svojimi knezi in kralji (knez Trpimir v 9. stoletju, prvi hrvaški kralj Tomislav v 10. stoletju), ki so bili občasno v celoti ali delno povezani ali podrejeni Frankom, Madžarom, Turkom, Benečanom, Francozom, Habsburžanom in Italijanom. Vsaj zadnji del te zgodovine lahko spremljaš na pokopališčih, kjer so posamezni priimki hrvaški, deloma nemški in deloma poitalijanjeni. Kot veliko odkritje za ljubitelje operne glasbe sem našel grob Don Pasquala, ki pa je živel verjetno že po smrti G. Donizettija. Pa nič zato. Nedvomno je bilo pokojniku s sicer hrvaškim priimkom tako ime. Del zgodovine dokazujejo poleg arhitekturnih biserov nekatere kulturno pomembne najdbe, kot sta lepo ohranjen bronasti kip atleta Apoksiomena (2.–1. stoletje pr. Kr., pred časom je bil razstavljen v Ljubljani) in tudi dvojezična (starohrvaška in latinska) ter dvografična (napisana v glagolici in latinici) valunska plošča iz 11. stoletja. Dragoceni najdbi ne bosta romali kot posebne davščine z otoka na kopno, valunsko ploščo je še pravi čas zazidal v steno valunske cerkve iznajdljivi župnik, za kip atleta pa pripravljajo muzej v Lošinju. Valunska plošča je bila sicer vzidana v stari cerkvici ob pokopališču v vasi Bučevo, kjer so včasih 94

Revija ISIS - Julij 2013

živeli in se zatekali pred napadi gusarjev predhodniki današnjih Valunčanov.

Creško-lošinjski arhipelag (poleg Cresa in Lošinja še 34 otokov, med njimi Zeča, Unije, Srakane, Susak, Ilovik, Trstenik in Plavnik) ima bogato floro s približno 1.500 različnimi rastlinskimi vrstami (Velika Britanija jih ima kljub svoji velikosti le približno 1.180). Samo na področju gore Osorščice nad Osorjem je približno 700 rastlinskih vrst. Na otočju med drugim raste 46 vrst orhidej (?, zdi se mi visoka številka, saj smo videli le dve), 19 vrst mlečnic, šest vrst kadulj (žajbelj), pet vrst materine dušice, devet vrst deloma endemskih vijolic, devet vrst divjih vrtnic, rožmarin, pet vrst hrasta, lovor in avtohtoni užitni kostanj. Med rastlinjem je več endemskih vrst (npr. zvončica z manjšimi 6-listnimi cvetovi, nekatere mlečkovke, kot npr. Vulfenova itd.). Opisujejo tudi t.i. reliktne ledeniške rastline, ki izvirajo iz davne preteklosti in jih glede na podnebne razmere in zemljepisni položaj tu ne bi pričakovali (npr. pomladanski zvončki). Obisk udorne Meraške jame nas popelje v preteklost, saj se v udornini razrašča poleg drugih reliktov tudi lovorjev gozd. Sicer pa rastlinje na otočju predstavlja severno listopadno submediteransko in južno zimzeleno evmediteransko področje.

Med zanimivostmi favne naj omenim predvsem beloglavega jastreba (Gyps fulvus, hrvaško sup), velikega mrhovinarja, ki ima lahko premer kril do 3 m. Ko smo bili na Lubenicah, se jih je naenkrat pojavila manjša jata, ki je letala nad nami le 15 do 20 m visoko. Čudoviti posnetki jastrebov iz neposredne bližine so skrivnostno izginili, tako kot jastrebi sami, ko so ugotovili, da smo sicer morda nearomatično prepoteni, a vendar še ne dovolj zreli za mrhovino. Zanimivo je, da imajo jastrebi noge prilagojene hoji in ne grabljenju plena. Zato pa imajo dolg puhast vrat brez perja, da si ne umažejo »svoje obleke« pri mrtvozorstvu notranjih delov mrhovine. Na glavi naj bi imeli varovalno »tretje oko«, da bi morebitne sovražnike opozorili: »Le pazi se in me pusti pri miru, saj ves čas spremljam tvoje zlonamerno početje!« Letajo v manjših skupinicah in kot glavnik prečesavajo teren s hitrostjo 40 do 50 km/h. V posebnih okoliščinah lahko dosežejo hitrost do 120 km/h. Zanimivo je opazovati konce kril, kjer z »zakrilci« uravnavajo svoj let kot moderna potniška letala. Nekateri domačini se pritožujejo, da si ob verjetnem pomanjkanju mrhovine jastrebi bogatijo jedilnik s kakšnim jagenjčkom (nepreverjeno). Poznano je njihovo gnezdišče

Profile for VISART studio, Kvants-Visart d.o.o.

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013

Advertisement