Page 46

Intervju Med Vašim predavanjem mi je prišlo na misel, da travmatolog »po naravi stvari« mora znati »poštimati« skoraj vse s področja kirurgije. Pri npr. strelu v trebuh ali v glavo ne more čakati, da pride abdominalec ali nevrokirurg ... Travmatolog mora obvladati veščine splošne kirurgije s pridruženimi posebnimi znanji oskrbe poškodb. V bolnišnici smo delali trije kirurgi: ameriška žilni in splošni kirurg in jaz kot travmatolog. Pred začetkom oskrbe mora vsak vojni kirurg vedeti, kaj zmore. Ne smeš začeti nečesa, česar ne boš mogel dokončati, pomoči enostavno ni. Če zahteve presegajo zmogljivosti, moraš poškodovance evakuirati v drugo bolnišnico. Če se prav spomnim, ste že prej sodelovali pri slovenski misiji v Bosni. Se pravi, Vaša »afganistanska« je že druga vojaška misija. Zakaj in čemu ste se odločili sodelovati pri vojaških misijah te vrste? Je bilo kaj razlik med delom v Bosni in Afganistanu? Pred petimi leti sem podpisal pogodbo s Slovensko vojsko in postal pripadnik rezervne sestave, delujem v vojaški zdravstveni enoti Role 2 LM. Enostavneje, delujem kot rezervist v naši premični vojaški bolnišnici. Zakaj sodelovati na misijah? Razlogov je več ali pa so večplastni. Zagotovo so za kirurga izkušnje iz vojne kirurgije nekaj posebnega in zelo dragocene. Poklic vojaka je način življenja in življenje na misiji mi je blizu. Zavedam se, da je odločitev za odhod na misijo, predvse v kraje, kot je Afganistan, tudi egoistična, vsaj v odnosu do domačih. Nosijo težko breme.

Misije v Bosni ni mogoče primerjati z misijo v Afganistanu. Morda vojaško življenje v bazi, vse ostalo je bilo drugače. Takrat sem se naučil delati v mednarodnem okolju, spoznal ustroj baze in življenja na misiji. Lahko smo šli v mesto, jezik nam je bil domač. V Afganistanu je bila vojna! Poleg nakita (za ženske) me fascinira tudi orožje. Od ognjenega posebno pištole. Predvsem me zanima mehanika. Razstavljanje in sestavljanje ter bliskovito, pa vendar skladno delovanje, ko se po strelu izvrže prazen tulec in v cev potisne naboj. Kako pa ste v Afganistanu videli svojo osebno oborožitev, skoraj izključno za obrambo? Pištola lahko vzame življenje, lahko pa ga tudi obvaruje. Kot pripadnik rezervne sestave sem opravil celotno usposabljanje ravnanja s strelnim orožjem, pred misijo v Afganistanu pa sem dobil še dodatna znanja, tudi praktična o uporabi drugih vojaških sredstev. Naučili so me streljati tudi z Browningom in mitraljezom 2MHB QCB - 12,7 mm. Osebna oborožitev je namenjena izklučno za obrambo!

Ostala vojaška tehnika pa me je navdušila, posebej letalstvo in helikopterji. Od blizu sem si ogledal tudi AH 64 Apache. Ali ste že dolgo pilot? S katerimi letali letite? Zakaj letite? Kakšen je postopek, s katerim pred poletom preverite delovanje sistemov? Takšen, kot ga opisuje Pierre Clostermann v svojem romanu Veliki cirkus, pred poletom 46

Revija ISIS - Julij 2013

z znamenitim Spitfirom? Ali so Vam letalske izkušnje pomagale, ko ste sodelovali pri helikopterskih evakuacijah ranjencev? Kmalu bo deset let, kar ni prav dolgo. Pilotske ure in izkušnje se nabirajo počasi. Za letenje sem se navdušil na misiji v Bosni, ko so me hoteli naši helikopteraši malo prestrašiti in so mi pokazali »bojni let«. Uživam v letenju. Letim s Piperjem PA-38, dvosed, Cessno C-172, štirised, in Utvo U-75, vojaško šolsko letalo nekdanje JNA, pričenjam s šolanjem na žirokopterju.

Pred vsakim letom je obvezna priprava na let in vsak let je uspešen toliko kot priprava nanj. Neposredno pred vzletom je predpisan postopek, s katerim pilot pregleda letalo in preizkusi delovanje sistemov. Postaja nevarno, ker se nekateri športni piloti vse preveč zanašajo na elektroniko in LCD-zaslone. Verjetno imam najboljšega učitelja pilotiranja na svetu, ki me je naučil poslušati zvok motorja, vonjati bencinske hlape, kar lahko pilotu pove, da je nekaj narobe.

Sam prisegam na »analogno« pilotiranje, ob pomoči elektronike seveda, ko poslušaš zvok motorja, ko gledaš skozi okno in znaš pristati brez instrumentov.

Letalske izkušnje mi neposredno niso pomagale pri helikopterskem reševanju, smo se pa zato veliko družili s piloti in ob nedeljah, ko je dan namenjen vzdrževanju in preizkušanju opreme, na ta račun marsikdaj napravili kakšen poizkusni let. Pokrajina v Afganistanu je fascinantna in je od nekdaj »top destinacija« za fotografe. Omenjene knjige žal ne poznam, sem jo pa našel na Bolhi in jo pričakujem.

Okoli leta 1970 sem slišal anekdoto, ki jo pripovedujem vedno, ko ob raznih priložnostih komentiram pojem zanesljivost delovanja sistemov. Ko pripovedujem, da so fiziološki sistemi neprimerno bolj zanesljivi kot pa tisti, ki jih zgradi človek. Anekdota se glasi takole: Pri konstrukciji zapletenih mehanskih sistemov, npr. vesoljskih (raketnih) plovil, obstojita dva, načelno različna pristopa: ameriški in ruski (sovjetski). Ameriški pristop temelji na skrbnem izboru sestavin, skrbni izdelavi, številnih pregledih, ponavljajočih se »count-downih«, pa kljub temu se redno dogaja, da se v zadnjem hipu pred izstrelitvijo pojavi napaka – in izstrelitev rakete se odloži. Ruski (sovjetski) pristop pa je preprost: Iz slabih sestavin sestaviti sistem, ki zazna napake ter jih nevtralizira tako, da sistem deluje zanesljivo. Domnevam, da v Afganistanu – seveda – Američani delujejo skladno s prvim pristopom. Uspešnost je znana. Talibani pa delujejo skoraj gotovo skladno z drugim pristopom – in so razmeroma uspešni ... Bolj ali manj so nam poznani ameriški pristopi z algoritmi in natančno dodelanimi postopki za vsako opravilo. Situacije, še

Profile for VISART studio, Kvants-Visart d.o.o.

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013

Advertisement