Page 39

Intervju promet morala na AJPES-u prikazovati milijonske dobičke in od njih plačevati državi vsaj davke, pa v resnici njihovi uradni dobički namesto milijonov znašajo nekaj absurdnih tisočakov, davkarija pa nič. Zaradi možnosti vpogleda v javna naročila prek Supervizorja lahko zdaj tudi vsi sledimo, kako so mnoga posredniška podjetja neprestano »konkurenčna« samo na določenem oddelku ali bolnišnici, drugje pa ne, kar je rdeča luč za korupcijo; in prav tako lahko vsi sledimo, kako iz evidenc v Supervizorju zadnje čase izginjajo zapisi poslov razvpitih dobaviteljev – ne ker bi nehali poslovati, ampak ker so prek različnih posojilnih in kompenzacijskih trikov našli način, da se njihovi posli v Supervizorju ne evidentirajo več. Pa se nihče ne odzove na take balkanizme. In človek se vpraša, ali ni prav slovenski oportunistični molk najbolj brezupna deviacija v našem sistemu? Zaradi tega smo se še bolj dvignili, ker je molk ljudi na odgovornih položajih hujše zlo od koruptivnežev, ki so pač barabe s svojo jasno računico. Lopovi so na tem svetu vedno bili in bodo, reakcija družbe na njihove barabije pa odloča, ali družba ohranja poštenost, ali pa se spremeni v mafijsko družbo. Tisti vplivneži, ki se leta niso hoteli vtikati v delovanje zdravstvene mafije, so v resnici odgovorni za to, da visoka stopnja kakovostnega zdravstvenega varstva, podprtega s stroko in znanostjo, drvi proti razpadu, če ne bomo takoj nekaj storili. Že danes je postal neznosen razkorak med pravicami pacienta, ki obstajajo na napotnicah, in med realnostjo, kako in predvsem kdaj pacient do tega pride. Čeprav na cesti ljudje še vedno ne ostajajo. Ampak je zelo podobno, če nekdo dobi napotnico in potem čaka leto na pregled ali tri leta na operacijo, ves ta čas brez pravih pojasnil, ali je to prav in v skladu s stroko, ali je samo žrtev čakalnih vrst, in potem večina dobi vtis, da je to zadnje. Jasno, da taki pacienti potem doživljejo neučinkovitost zdravstva, izgubljajo zaupanje in iščejo vzporedne poti; to pa je najhujše rušenje javnega zdravstvenega sistema – da mu ljudje več ne verjamejo. In ni pomembno, ali je tako rušenje namerno ali ne. Ampak pogosto se ni mogoče ogniti vtisu, da je ustvarjanje nezaupanja namerno. Če pacient na primer izve, da zdravnik, ki v javnem sistemu naroča na operacijo čez leto dni, v svoji zasebni ambulanti naroči na operacijo že čez dva tedna. In potem operacijo izvede v javnem sistemu. To je jasna korupcija in namerno rušenje javnega zdravstva. In najhujše je, da se ljudje temu prilagodijo, in tudi pričakujejo, da morajo najprej plačati, da bodo potem prišli prej na vrsto v javnem zdravstvu. Zato predlagamo, da se vzpostavi jasno opredeljeno javno zdravstvo, v katerem je pacient in ne birokratski plan tisti, ki je nosilec prihodka zdravstvene ustanove. Za pacienta, ki je nosilec denarja za zdravstveno ustanovo, se morajo ustanove boriti, on pa bo šel tja, kjer mu bodo nudili boljšo storitev. Ustvarjen mora biti sistem, ko je uspeh bolnišnice odvisen od tega, ali zna prepričati več pacientov, da je zaupanja vredna nosilka zdravstvenih storitev, ki jih pacient potrebuje. Zdaj je na napotnice dostopno vse, vendar ponudbe ni, ker sistem podeljevanja koncesij zameji ponudbo na strani izvajalcev, zato med

njimi ne more biti konkurence. S tem ni njihovega interesa, da bi s povečevanjem lastne kakovosti in konkurenčnosti prišli do posla, ki bi jim omogočal preživeti. Zato se nihče ne bori za paciente, ampak se jih celo otepajo, ker več pacientov pomeni več stroška in pomeni minus. Več dela pomeni manj dohodka, kar je popolna anomalija. S tem pa, ko se ljudje navadijo plačati mimo sistema, postane sistem javnega zdravstva de facto sesut. Zato mi predlagamo, da je vir denarja pri bolniku, bolnik nosi ustanovi denar. Poleg javnega sistema naj se bolnišnice ukvarjajo tudi z nudenjem storitev zunaj javnega sistema, vendar ne storitev, ki so zagotovljene v javnem sistemu. Kaj pa je sploh javno zdravstvo? Je javno zdravstvo predvsem zaveza dežave, da s solidarno zbranimi sredstvi državljanom enakopravno zagotovi zdravljenje? Ali pa je javno zdravstvo državno lastništvo bolnišnic in zdravstvenih domov? To sta dve različni stvari, eno je obveza države do državljana, drugo, namreč državno lastništvo zdravstvenih ustanov, pa lahko celo nasprotuje osnovnemu namenu javnega zdravstva, ki naj bi bilo stroškovno učinkovito zdravljenje vseh državljanov. Država, ki ima bolnišnice v lasti, se pogosto znajde v dilemi, ali naj ščiti slabo in celo amatersko ekonomiko svojih bolnišnic ali naj ščiti državljane, da bodo imeli cenovno ugodno in učinkovito zdravljenje. Res je, zdaj imamo državo, ki pobira naše prispevke za zdravljenje in s tem predvsem financira bolnišnice, zato denar ne gre toliko za zdravljenje kot za upravljanje bolnišnic, ki je pogosto neracionalno. Za preseganje tega stanja, da bo namen denarja res zdravje ljudi, pa mora biti jasno opredeljena košarica pravic, bolnišnice pa je treba osamosvojiti zveze z državo. Naloga bolnišnic je, da dobro delajo in gospodarijo, pacienti pa naj izbirajo bolnišnice in s tem določajo njihovo usodo. Danes ni nobene konkurence med bolnišnicami, ZZZS s svojim samovoljnim plačevanjem dobesedno onemogoča konkurenco. Najbrž tudi ni logično, da se po mnenju mnogih politikov bolnišnicam ni treba obnašati kot podjetja. Saj tudi v svetu obstaja ogromno neprofitnih bolnišnic, kar je podobno našim zavodom, pa nikomur ne pride na misel, da bi se odrekel podjetniški ekonomiki in tržni konkurenčnosti. Pri nas pa se ekonomika konča že na ravni investicij, ki so pri državnih bolnišnicah dobesedno zastonjsko darilo države, kar že na začetku poruši vsako možnost konkurenčnosti med zdravstvenimi izvajalci, saj investicije državni bolnišnici ni potrebno povrniti iz denarja, ki pride od pacientov za zdravljenje. Zato zdravstveni izvajalci že v osnovi niso enakopravni. In ker je milijonska aparatura darilo države, večina šefov raje avtomatsko izsiljuje dražjo kot cenejšo aparaturo. Če pa bi razmišljali kot gospodarstveniki, bi krepko razmislili, koliko jim bo v resnici prinesel dražji nakup in ali ne bi raje kupili cenejšega aparata, na račun razlike pa raje zaposlili kakega zdravnika. Dokler bolnišnica ni prisiljena delati takih kalkulacij, bo vedno le neodgo-

Revija ISIS - Julij 2013

39

Profile for VISART studio, Kvants-Visart d.o.o.

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013

Advertisement