Page 109

Zdr avniki v prostem času zravnal in kradoma preveril, če so vrata trdo zaprta. Pravzaprav mi ne stoji samo pri eni, lepi, mladi, napeti. Nagnil se je k doktorjevemu ušesu in zasikal: pekarna Šketa. Moška sta se pogledala in pokimala. Vedela sta, o kom govorita. Po dolgem zalezovanju in ogrevanju sta se Alojz in Tatjana le dogovorila, da bosta zamesila svoje testo, znašla sta se v njeni podstrešni sobici, pocmokala sta se, se polegla po ležišču in pred njeno svežo žemljico, mlado, polno in dehtečo, mu je sramotno upadel in celo zanihal kot kembelj v zvončku. Doktor Pečko je čutil, kako ga zadržan smeh razteguje znotraj prsi in če bi sedaj sedela v gostilni, bi razdrla nekaj folklornih nasvetov o preveliki želji, o apetitu in želodcu, o velikih očeh, o mladenkah in starcih, katerih domišljija nikoli ne ostari. Tako pa sta sedela v sterilni ordinaciji in taktnost je zahtevala izbiro ravno pravih besed, nekaj vzpodbud in še več srčno žilnih opozoril. A gospod Brenko je bil še v svojem svetu. V jezi je razširil oči, izstrelil prste na levici in naštel Miciko, tisto debelo prasico, skoraj grdo, kjer mu stoji čvrsto kot gabrova veja, Tinka, solatarica, uvela in suha, tam je pokončen kot bukovo poleno, vdova nad pošto, takšen kaveljc je, da bi lahko nanj cekar obesil ... Doktor Pečko je grizel ustnice in se potresaval od zadržanega smeha. A gospod Brenko ga je uročil s svojimi očmi, ki so žarele v prošnji, obupu in rotenju. Moderna medicina zmore sedaj že pomagati moškim tam, kjer jih narava zapusti, a da stvar ni tako nedolžna. Srce in take stvari. Srce bom sam krotil, je odmahoval pomisleke, samo njega mi prepričajte. S kazalcem je požugal nad šlicem in doktor Pečko je napisal recept za modro tabletko. Gospod Brenko mu je spretno šavsnil listek iz rok, ga prepognil in zmagoslavno potisnil v žep suknjiča. Spet smo v sedlu, so mu sijale oči. A doktor mu je avtoritarno segel v žep in izvlekel recept. Še sestri v roke, je zaključil s piko na i kot gospodar na svojem. Gospod Brenko je tiho zaječal. Sestra Anica, še ona bo videla, kakšna reva sem. Sključen je odtaval do vrat in se tam spet nekoliko vrnil vase. Pogledal je svojega doktorja in mu nagajivo pomežiknil. Potem je z vzdihom oddrsal do sestre in tokrat molče čakal, da je stroj zdrdral čez papir njegove odrešitve. Sonce se je trikrat spustilo nad zemljo in v četrtek je doktor Pečko ordiniral v svoji popoldanski ambulanti. Večer je omračil dolino, pacienti so odtavali za svojimi boleznimi in strahovi. Telefon je zazvonil in doktor ga je skoraj hkrati rutinsko dvignil, da je preprečil nadležni zvonec. Prosim. Jaz sem, se je zadušljivo slišalo v slušalki. Kdo je jaz, se je nejevoljil doktor. Jaz vendar, je zazvenelo nekoliko jasneje. A, vi ste, gospod Brenko, je bil glasen doktor. Psst, tiho, je skoraj ukazal glas na oni strani, govorim čez robec, da me ne bi kdo prepoznal. Ja, in … je doktor Pečko vprašujoče pogledal slušalko. Danes sva zmenjena, je šepetal zarotnik na drugi strani, a sem nekoliko prehlajen. A lahko vseeno vzamem ... eee ... tisto tabletko? Zadrega je segla do zdravnika. Manjši prehlad verjetno ni ovira, je začel razpredati doktor, ko je za kratkim hvala že kliknilo v aparatu. Doktor Pečko je zanihal na stolu in se sam v ambulanti zarežal. Ti stari pohotnež, danes gre torej nad žemljico. Kmalu je zazvonilo v drugo. Ja, je prisluhnil doktor. Spet sem jaz, je zaupljivo rekel glas gospoda Brenka. Z opazno ponižnostjo je nadaljeval.

Koliko prej je treba vzeti tabletko, če je dogodek načrtovan? Najmanj pol urice si že morate vzeti, potem pa imate še kar nekaj časa ... Razumem, se je spet zaslišal klik prekinjene zveze. Ti stari osel, saj že skoraj pleza na griček. Hahljal se je in si z nekaj domišljije predstavljal mlado voljno telo in vojaški napad gospoda Brenka. Čez slabo uro je zaklepal vrata, ko je za njim spet zazvonilo. Radovedno se je vrnil in brez besed prislonil slušalko k ušesu. Jaz sem, je spet sporočil isti glas, filtriran čez robec. A v njem je bilo čutiti entuziastični galop in iskro ponosa, sporočam vam, da je danes vse v redu, se že vzpenjam. Klik. ***

Četrtega septembra ob pol enajstih dopoldne je roka neznanca odpeljala kolo gospoda Brenka, ki je čakalo svojega voznika pred mesnico. Ko je izstopil, je z vajeno kretnjo segel za krmilo in pogledal v praznino. Presenečen se je zavrtel na peti in blisknil z očmi po trgu. Odprl je usta, da bi poklical na pomoč ob tej nezaslišani kraji, a je le onemoglo kazal s koščenim kazalcem na manjkajočo lastnino in opletal s polnim cekarjem. Potem se je negotovo spustil po pločniku, se premislil, prečkal cesto, kradoma pregledal skrito dvorišče in se v obupu vrnil na pločnik. Čutil je, kako ga zalivata panika in jeza in s tem kurivom v žilah se je pognal do Mizarske ulice, se preusmeril v Šolsko, Kettejevo in se v loku vrnil na trg pred mesnico. Spet je obstal pred stojalom, tokrat zadihan in zbegan. Nemočnega so ga kmalu obstopili ljudje in skupaj zmajevali z glavami. Stresali opazke o pokvarjenosti ljudi in sumničavo stiskali torbice pod pazduho. Morda se nepridiprav še vedno suče okoli njih. Gospod Brenko pa se je spremenil v ribo na suhem. Začel je hitro podihavati, nekaterim se je zdelo, da je celo pohlipal, pa tako korajžen je bil vedno. Kaveljc in korenina. Ko so si vsi izmenjali svoja ogorčenja, so se počasi razlezli po svojih poteh in gospod Brenko je spet stal sam pred vhodom in še vedno vrtel svoj pretegnjen vrat v upanju, da se bo kolo pojavilo z leve ali desne. Nič ni bilo. Mesar, ki ga je videl skozi šipo, je čez čas zapolnil s svojim obiljem vhodna vrata in stvarno predlagal, da se izvede prijava na policijo. Gospod Brenko je odsotno pokimal in oddrsal v stavbo zraven gasilskega doma.

Čez teden dni ga je doma obiskal policist in mu v direktu povedal, da je zelo majhna verjetnost, da bodo našli njemu ljubo kolo. Gospod Brenko je sedel na štokerlu in ga gledal v upanju, da bo slišal boljšo novico. Zavzdihnil je in obvisel na svojih suhih kosteh. Nejeverno je odkimaval nad svetovno pokvarjenostjo in mrmral zarotitve in maščevanje nad neznanim storilcem. Minil je mesec in policist je prišel v drugo, a tokrat je imel s sabo v glavi nov domislek. V skladišču imajo na desetine pozabljenih koles in gospod Brenko si sme prvi pred licitacijo izbrati svoj model. Gospod Brenko je skomignil z rameni in oprezno premišljeval. Novo kolo po toliko letih je bilo skoraj verolomno dejanje, akt nezvestobe, prevara starega prijatelja. Jebemti tatovi, lopovi in vlomilci! Potem je postrani ošinil policista in se pustil odpeljati s službenim vozilom v policijsko skladišče. Votlo so doneli njuni koraki in izkušeno oko gospoda Brenka je poplesavalo po mnogoprestavnih modelih, vitkih dirkalnikih, gorskih Revija ISIS - Julij 2013

109

Profile for VISART studio, Kvants-Visart d.o.o.

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 7 | 1. julij 2013

Advertisement