Page 98

Zdr avniki v prostem času tudi prespali. Gostišče, kjer smo zvečer kramljali, nas je prijetno presenetilo. Hišni gospodar nam je prinesel bogat narezek in pojasnil, da »kuća časti«. Hiše čez cesto, nasproti gostišča, imajo še vedno »nezaceljene strelne rane«. Prekolesarili smo frontno črto in prišli v kraje, ki so bili že osvojeni od jugoslovanske vojske, zato niso bili porušeni.

Počitek v Bratislavi. možem razkazala kotičke Budimpešte, od katerih marsikateri ni na programu turističnih agencij. Takšno vodenje da ogledu še poseben čar. Seveda sem se tudi jaz potrudil z ogledom Ljubljane, ko sta bila na obisku pri nas. Pot od Budimpešte do hrvaške meje se je vlekla čez panonsko ravnico, ki se nam je nekako že zdela znana. V kraju Szentbenedikt smo bili edini gostje neverjetno lepega »sindikalnega« kampa, kjer smo si zvečer lahko prižgali svoj lastni taborni ogenj. Zjutraj smo bili presenečeni nad veliko skupino veslačev, ki so prav tako kot mi s kolesi, raziskovali deželo po Donavi. Tik pred mejo s Hrvaško je staro mesto Mohacz, ki ima za Madžarsko prav tako žalosten pomen kot kosovska bitka za Srbe. Bitka pri Mohaczu je Madžarsko za več kot stoletje in pol prepustila turški nadoblasti. V spomin na to bitko imajo veličasten muzej, katerega kupola je narejena v obliki krone svetega Štefana, prvega madžarskega kralja. Ustavili smo se v tem muzeju in si ogledali polurni prikaz bitke in madžarske zgodovine v zvezi s tem. Splačalo se je, priporočamo!

Na hrvaški meji so nas začudeno gledali. Poleg nas je bilo le malo drugih kolesarjev. Posebej zanimiv je bil samotni, upokojeni francoski policist, ki je bil na poti od maja in se je odločil prekolesariti celo Donavo. Prikolesaril je že do izliva in se tudi nazaj vračal s kolesom. Nič kaj nas ni navdušil s svojimi izkušnjami, saj se je srečal z nekaj zoprnimi dogodki in bistveno slabšimi potmi, kot smo jih mi prekolesarili do tu. Posebej nevarno se mu je zdelo kolesarjenje po Romuniji, kjer ti hitro kaj izgine, posebej pa nas je opozoril na potepuške pse, ki jih je menda v Romuniji zelo veliko. Veselili smo se dopoldanskega kolesarjenja v narodnem parku Kopački rit – obsežnem poplavnem področju med sotočjem Donave in Drave. Ob našem prihodu vode ni bilo pretirano veliko, še vedno pa je bilo veliko neokrnjene narave in turistične ponudbe, ki smo jo doživeli kot nevsiljivo prijazno. Ribji paprikaš je bil prava, precej pekoča odločitev. Na Hrvaškem nas je prijetno presenetil urejeni Osijek in obala Donave. Večer smo zaključili v kraju Nemetin, kjer smo se prvič srečali s posledicami krute vojne na Balkanu in tukaj 98

Revija ISIS - Februar 2013

Prihod v Vukovar je v spominu obudil vso žalost, ki smo jo spremljali v času vojne, na kar spominjajo še ohranjene poškodovane hiše v mestu in posebej poškodovani vodni stolp, ki je postal v pomanjšanih različicah turistični spominek. Sicer pa je mesto lepo obnovljeno in nas je v nasprotju s pričakovanji prijazno sprejelo. Nepozabno je bilo kosilo na ladji, zasidrani v pristanišču sredi mesta, kjer je veter vzdolž Donave blažil neznosno vročino. Pot iz Vukovarja proti Srbiji vodi mimo Ovčare, ki bo ostala večni opomin človečnosti zaradi nesmiselne krutosti nad ranjenimi in nemočnimi.

Zadnji kraj na Hrvaškem – Ilok, nam bo ostal v spominu po prijaznem receptorju v vinski kleti. Znal nam je pričarati zgodovino vinarstva v teh krajih, ki je povezana tudi z zmago nad Turki. Princ Eugen Savojski, zmagovalec nad Turki pri Beogradu, je imel v teh krajih številna zatočišča, lovišča in vinske kleti. Vinarsko tradicijo na Hrvaškem uspešno negujejo naprej.

Prvo, kar smo opazili po prihodu v Srbijo, je dejstvo, da ni več pravih kolesarskih poti, še vedno pa so oznake, ki povedo, kje vodi »Put prijateljstva Atlantic – Black sea«. Zaradi hudega prometa smo se odločili (dame so nas preglasovale) za pot po severozahodnih obronkih Fruške gore, kar je pomenilo več hudih klancev navzgor in divjih spustov namesto glavne ceste po ravnici med Bačko Palanko in Novim Sadom. V Beočinu smo ponovno prečkali Donavo z vegastim brodom, saj so mostovi vzdolž cele trase bolj izjema kot pravilo. Srečno smo prikolesarili do Novega Sada, kjer smo imeli dogovorjeno kosilo z mojim dolgoletnim prijateljem dr. Milanom Breberino. Uskladili smo se tako, da smo se srečali takoj po koncu njegovega dela v Sremski Kamenici in odšli skupaj na »ribljo čorbo« v simpatičen čolnarski klub ob Donavi. Skupaj smo si ogledali še Petrovaradinsko trdnjavo in že kar v trdi temi prikolesarili v Sremske Karlovce, staro srbsko versko in izobraževalno središče. Že kar zvečer smo si, kljub nekaterim higienskim pomislekom, privoščili kopanje v Donavi in se pripravili na osvojitev Beograda. Zgodaj smo osedlali kolesa in močno pritiskali pedala, da smo pred večerom našli edini pametni beograjski kamp pred Zemunom. Za silo smo se uredili in ponovno startali še zadnjih 15 km, do našega končnega cilja. Vozili smo skozi stari Zemun, ob Ušću, kjer se Sava izliva v Donavo in kjer številni splavi – privezane ladje – nudijo zabavo, ki si jo radi privoščijo tudi mnogi slovenski obiskovalci Beograda. Ob sončnem zahodu smo še lahko občudovali vzdušje na Kalemegdanu in se skozi center mesta »sprevozili« do Skadarlije, kjer smo našo pot končali s specialitetami z žara Kod tri Šešira, kar je bil tudi uradni cilj naše odprave. V trdi temi smo z lučkami kolesarili nazaj v Zemun in zjutraj dočakali moje tretje znance na poti, ki so nas za zajtrk obiskali kar v kampu z vročo gibanico in sladico.

Profile for VISART studio, Kvants-Visart d.o.o.

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013

Advertisement