Page 32

iz zgodovine medicine (Baume-ls-Dames). Menda je tam regensburški škof krstil otroke. V trenutku krsta je Odilija odprla slepe oči in videla. Ko je Odilija odrasla, jo je njen brat pripeljal nazaj na dvor. Zaradi tega dejanja je jezni vojvoda umoril sina. Odilija se ni hotela poročiti, kot je zahteval oče, in se je zaobljubila Kristusu. Zato so jo preganjali, a skala se je odprla in jo skrila. Ko je nekega dne prinesla moko ubogim, je srečala očeta. Njegovo sovraštvo se je spremenilo v ljubezen in leta 680 ji je dal grad Hohenburg, ki se je pozneje poimenoval v Odilienburg. Odilija ga je spremenila v samostan. Tu so se redovnice posvečale tudi študiju latinščine. Posvečen izvir, ki je še v Odilienbergu, z lepim razgledom na rensko dolino, Alzacijo in Baden, je obiskalo mnogo romarjev, ki so želeli, da bi si ozdravili očesne bolezni. Sv. Odilija je upodobljena kot opatinja, njeni simboli so oči, ki jih navadno nosi na odprti knjigi.

Zanesljivo poročilo o sv. Apoloniji (Poloni), zavetnici dentistov, ki lajša zobobole, najdemo v pismu škofa Dioniza iz Aleksandrije Fabianu iz Antiohije. Mučena je bila med preganjanjem kristjanov v egiptovski Aleksandriji okrog leta 249. Tako surovo so jo tepli, da je izgubila zobe, nato se je sama vrgla v ogenj. V nekem brevirju iz leta 1508 piše, da je svetnica pihnila na mučitelje in njen dih jih je spremenil v prah. V maščevanje so ji z ostrimi kamni izbili zobe. Ko je bila v ječi, je molila za vse, ki jih bole zobje in ki se bodo zatekli k njej. Korenina volčina je še danes znana kot Apolonijina rastlina. Svetnico navadno slikajo s kleščami, ki drže zob.

Zdaj je plemič skrbel za svetnika, ta pa ga je spreobrnil h krščanstvu. Rok se je vrnil v Montpellier, kjer ga lastni stric ni spoznal in ga je za pet let kot italijanskega vohuna vrgel v ječo. Po petih letih je jetnik čutil, da se bliža smrt, in prosil za duhovnika. Ko je vstopil v temno ječo, je duhovnik videl, da jo razsvetljuje žareča luč. Umrlega so spoznali po rdečem križu. Na steni celice so našli sporočilo: Kogar napade kuga in se zateče k Roku, bo dobil pomoč v tej bolezni. Od 14. do 16. stoletja so bile na mnogih hišah v južni Franciji in severni Španiji črke V. S. R. – Vive Saint Roch – Naj živi sv. Rok, kot varstvo proti kugi. Roka navadno predstavljajo kot bradatega mladega romarja, njegovo koleno je razkrito in razkazuje kužno rano. Njegovi simboli so različni – včasih romarski klobuk, drugič palica, cula ali celo pes s kruhom.

Še tri značilne pomočnike v bolezni bi bilo dobro omeniti: Pantaleona, Ciriaka in Blaža, medtem ko je Erazem po pomoti postal zavetnik pri bolezni. Poglejmo, zakaj jih ponekod slavijo: Sv. Blaž, svetnik zavetnik pred boleznimi z zadušitvijo, je menda umrl po strašnih mukah v času Dioklecianovega preganjanja kristjanov. Meso so trgali z njegovega telesa z železnimi grebljicami. Nekega dečka je rešil pred zadušitvijo in mu iz grla odstranil ribjo kost. Od takrat je še posebej zavetnik bolezni grla (in vratu). Nekdanja navada Blaževega blagoslavljanja bolnikov z boleznimi grla, ko duhovnik drži pred njimi prekrižani sveči, je še v navadi na svetnikov praznik tudi v Sloveniji, ob tem pa

Sv. Agata, ena najljubeznivejših svetnic, je bila izredno lepo dekle iz Katanije. Sicilski konzul Quintan je dal to krščansko dekle v roke Afrodiziji, ta pa jo je hotela zapeljati v nemoralno življenje. Agata je ostala ob skušnjavi trdna in je svojo lepoto prisegla bogu. Ena najbolj živih podob Legende auree je opis prizora, v katerem svetnica, ki so ji odrezali prsi, prizadeto zakliče rablju: Krutež, za božje ime, ali te ni sram, da ženi izrežeš tisto, kar si iskal pri svoji materi? Jaz imam nevidne prsi, ki so ostale nepoškodovane in ki so od moje mladosti hranile vse moje čute, posvečene bogu. Sv. Sebastijan in sv. Rok sta svetnika, ki pomagata v kužnih epidemijah. Simboličen pomen je osnova Sebastijanovega delovanja: z božjo pomočjo je ta svetnik ušel smrti, ko so s puščicami streljali nanj. Upodabljajoče umetnosti so večkrat prikazovale njegovo mučeništvo in simbolični pomen puščic je bil kot izraz bolezni, ta pa je spodbujala umetnikovo domišljijo. Kužni svetnik poznega srednjega veka je bil sv. Rok. Nič točnega ni znano o njem in njegovem življenju, obstaja le legenda. Menda se je rodil v Montpellieru sredi 13. stoletja; na njegovem telesu so opazili rdeč križ. Ta križ se je stalno večal in je bil vedno lepši, tako da so ga njegovi starši razlagali kot namig na njegovo svetost. Razdelil je vse svoje premoženje in odšel na romanje v Rim. Tedaj je v Italiji izbruhnila kuga in Rok je šel v bolnišnico v Aquapendente, da bi negoval bolnike. Pozneje se je v Rimu spet posvetil skrbi za kužne in tudi sam zbolel. Ko ga je prevzela silna želja, da bi vzdihoval in tulil od bolečine in strahu, je zbežal in živel osamljen, da ne bi bil komu v breme. Skril se je v gozdu blizu Piacenze, kjer je izviral studenec, ki mu je tešil žejo. Takrat je neki plemič iz Piacenze opazil, da je njegov lovski pes vsak dan vzel z mize kos kruha in ga odnesel. Ko je nekega dne sledil živali, je videl, da je pes odnašal kruh Roku. 32

Revija ISIS - Februar 2013

Leopold Layer: Sv. Boštjan in sv. Rok, 1813; olje/platno, 138 x 98,5 cm; Narodna galerija, inv. št. NG S 679 (V). © Narodna galerija, Ljubljana (foto: Bojan Salaj). Sv. Sebastijan in sv. Rok sta svetnika, ki pomagata v kužnih epidemijah.

Profile for VISART studio, Kvants-Visart d.o.o.

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013

Advertisement