Page 21

Zdr avstvo Tržiču, Šentvidu, Cerkljah ob Krki, Rogatcu, Murski Soboti in Rakeku. Sprva so bile to skromne in izolirane ustanove, nanje pa so »neprijazno« gledale bolnišnice, ki so se začele počutiti ogrožene. Uspehi zdravstvenih domov so bili hitro vidni. V zdravstvenih domovih, četudi so bili prvenstveno namenjeni preventivni medicini, je potekala povezana dejavnost preventive, kurative in socialne medicine. Izboljševale so se higienske razmere ter zdravstveno stanje prebivalstva, nalezljive bolezni so postajale redkejše. Upadala je splošna umrljivost. Predavateljica je izpostavila tudi vlogo Higienskega zavoda v Ljubljani, ki je v 20 letih do druge svetovne vojne ustanovil skoraj 30 različnih ustanov. Pri tem se je kot organizator, raziskovalec, prosvetitelj, pedagog ter strokovni in poljudnoznanstveni pisec odlikoval zlasti dr. Ivo Pirc, ki ga imamo upravičeno za utemeljitelja javnega zdravstva na Slovenskem. ZD je bil verjetno ena najbolj inovativnih idej in eden največjih uspehov tedanjega zdravstva, saj je premaknil središče zanimanja od konkretnega bolnika, ki je uspel priti do zdravnika, na skupine prebivalstva in njihove najbolj žgoče probleme. Stane Frim iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije je v prispevku »Financiranje in vloga zdravstvenih domov v pogojih izostrenega finančnega poslovanja« govoril o pomenu in zagatah financiranja zdravstvenih domov za zdravje prebivalstva. Ob tem je izpostavil vse težje pogoje delovanja ZD ter nekatere povezane probleme, npr. financiranje na osnovi enotnih kadrovskih in vrednostnih standardov; uvajanje zasebne zdravstvene dejavnosti na osnovi podeljevanja koncesij; vračanje programov v okrilje ZD po upokojitvi zasebnikov; nižanje deleža sredstev za osnovno varstvo v skupnih sredstvih in zagotavljanje nosilcev zdravstvenih programov; širitve programov na območjih z visokim prirastom prebivalcev; uvedbo referenčnih ambulant (največja sprememba v smeri krepitve osnovnega zdravstvenega varstva).

S to problematiko je nadaljeval Metod Mezek iz Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije v prispevku »Vse težji pogoji poslovanja zdravstvenih domov«. Orisal je stare izgube, ki jih ima v poslovnih knjigah konec leta 2011 ena četrtina ZD oz. 14 ZD in so konec leta 2011 znašale 1,1 milijona evrov. Za leto 2012 pa 27 ZD ocenjuje, da bo izguba znašala 1 milijon evrov. Iz analize poslovanja I–IX 2012 izhaja, da deleži ocenjene izgube ZD za leto 2012 niso visoki (razen morda 4 ZD, ki imajo celo do 5-odstotni delež). Končal je s predlogi Združenja zdravstvenih zavodov Slovenije za izboljšanje sedanjega položaja. Npr. prenos dela pooblastil, ki se nanašajo na razpis specializacij (smeri in števila specializantov), na Ministrstvo za zdravje oz. na Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije; občutno višje vrednotenje dela specialistov družinske medicine; oblikovanje dodatka za delo v ruralnem okolju (ruralne ambulante) in znižanje glavarine v ruralnih območjih. Predvsem pa je potrebno v novi zdravstveni zakonodaji ustrezno opredeliti usmeritev v preventivo in v primarni nivo zdravstvenega varstva. Marijan Ivanuša, vodja pisarne Svetovne zdravstvene organizacije, Slovenija, je v prispevku »Zdravje za vse in primarno zdravstveno varstvo« z zaskrbljenostjo navajal vprašanja glede udejanjanja sprejete deklaracije iz Alma Ate pred več kot tridesetimi leti, ko so se države sveta odločile, da svoje zdravstvene politike usmerijo v osnovno zdravstveno dejavnost. Kljub

deklarativnim pozivom in zavezanosti k tej strategiji se premiki v tej smeri dogajajo prepočasi. To je bil razlog, da je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) leta 2008 izdala novo priporočilo, ki znova poziva države, da osnovni zdravstveni dejavnosti posvetijo večjo pozornost in da svojo zdravstveno politiko preusmerijo k zagotavljanju zdravstvenega varstva na osnovni ravni. Primarno mora država skrbeti za celovito zdravje svojih prebivalcev. To je socialni in politični cilj, za katerega naj si ne bi prizadeval samo zdravstveni sektor, temveč vsi družbeni sektorji. Večsektorsko sodelovanje pa je najlažje izvedljivo prav na lokalni ravni. Primarno zdravstvo prinaša manj hospitalizacij, manj specialističnega in urgentnega zdravljenja, večje zadovoljstvo bolnikov, manj nesorazmernih obravnav oz. prekomernega zdravljenja ter učinkovito koriščenje razpoložljivih virov. Z dokazi podprto primarno zdravstvo se najlažje odziva na potrebe prebivalstva, zagotavlja največjo pravičnost v dostopu do zdravstvene pomoči, omogoča izvajanje celostne javnozdravstvene politike in je ekonomsko učinkovito. Biserka Simčič z Ministrstva za zdravje RS je v prispevku »Kakovost in varnost v sistemu zdravstvenega varstva« prikazala pogled Ministrstva za zdravje na to problematiko. V zadnjih dveh desetletjih se je področje kakovosti in varnosti zdravstvene obravnave po vsem svetu uveljavilo kot prioriteta na področju zdravstva. V številnih evropskih državah so vzpostavili sisteme spremljanja varnostnih incidentov, kazalnikov kakovosti zdravstvene obravnave ter priporočila za ukrepanje, z namenom izboljšanja izidov zdravljenja. Tudi v Sloveniji je ukrepanje na tem področju nujno, zato so na Ministrstvu za zdravje oblikovali Nacionalno strategijo za kakovost in varnost v zdravstvu.

Dušan Nolimal z Inštituta za varovanje zdravja RS se je v prispevku »Epidemiološka raziskovanja za uporabo v primarnem zdravstvu« zavzel za večje povezovanje med raziskovalci, političnimi odločevalci in praktiki v primarnem zdravstvu. Nekateri strokovnajki menijo, da se prav pomanjkljiv prenos in uporaba epidemioloških znanj iz raziskovanja v politiko in prakso lahko kaže v kroničnih težavah ZD. Prisotne so številne ovire, ki zmanjšujejo ali preprečujejo uporabo raziskovanja v procesih oblikovanja politike, kot npr.: ideološki problemi in odsotnost ustrezne politične volje; zgodovinsko ločevanje med raziskovalci, oblikovalci politike, administratorji, menedžerji, izvajalci zdravstvenega varstva. Način, kako se (epidemiološki) znanstvenoraziskovalni dokazi kombinirajo z drugimi oblikami informacij, naj bi bil ključ za razumevanje pomena in uporabe dokazov pri oblikovanju politike in programov primarnega zdravstva. Postopno se uveljavljajo posamezniki in institucije, ki zmorejo na ustrezen način prevesti in posredovati raziskovalne izsledke političnim odločevalcem. Ti strokovnjaki igrajo nekakšno vmesno vlogo med posredovanjem znanja oz. raziskovanjem ter politiko in prakso. So nujni in za zdaj marsikje še manjkajoči člen med utemeljevanjem in izvedbo. Gre za strokovnjake, ki so dovolj strokovno izobraženi in seznanjeni s problematiko primarnega zdravstva, hkrati pa dobro razumejo procese političnega in menedžerskega odločanja. Na področju politike primarnega zdravstva bi to pomenilo zapolnjevanje vrzeli znotraj procesov (epidemiološkega) raziskovanja v primarnem zdravstvu, uporabe raziskovalnih izsledkov in uveljavljanja z dokazi podprtega ukrepanja v primarnem zdravstvu. Revija ISIS - Februar 2013

21

Profile for VISART studio, Kvants-Visart d.o.o.

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013  

Strokovna revija ISIS | leto XXII. številka 2 | 1. februar 2013

Advertisement