iz zgodovine medicine
Sanatorij Leonišče v Ljubljani (1894–1947) Zvonka Zupanič Slavec
Ljubljanski sanatorij Leonišče je kot prva zasebna zdravstvena ustanova sodobnejšega časa nastal že leta 1894. Prvotno je bil namenjen zdravljenju usmiljenih sester ter bolnih in onemoglih duhovnikov, kasneje pa je sprejemal tudi civilne bolnike. Imel je 39 bolniških postelj in je pripadal redovnicam Hčeram krščanske ljubezni sv. Vincencija Pavelskega, bolj znanim pod imenom usmiljenke. Teh je bilo v ljubljanski bolnišnici takrat okoli 200: 115 v sami bolnišnici, 35 v umobolnici na Studencu, prav toliko v Leonišču in 15 v Elizabetini otroški bolnici. Opravljale so vso nego bolnikov in številna druga prepotrebna dela v zdravstvenih ustanovah (1). Leta 1900 je Leonišče pridobilo koncesijo, dolga leta je bil njegov ravnatelj vodilni ljubljanski kirurg dr. Edo Šlajmer (1864– 1935), ginekološko in porodniško delo pa je pogosto opravljal dr. Alfred Valenta (1869–1926). Med 1. svetovno vojno je Leonišče odstopilo prostore v bolnišnične namene Rdečemu križu, med leti 1918 in 1941 pa so v njem spet delovali številni ljubljanski zdravniki različnih specialnosti. V času 2. svetovne vojne so v njem tudi skrivali ilegalce in zdravili ranjence. Leonišče je bilo leta 1947 nacionalizirano, upravo je takoj prevzela tedanja oblast, sestre pa so bile izenačene s civilnim osebjem. Zdaj je v tej stavbi del Ginekološke klinike in oddelek za dializo Nefrološke klinike UKCL (2). Redke ustanove vodijo svoje kronike, zato so le-te toliko pomembnejše, saj nam približajo odmaknjeni čas, ki bi bil sicer v človeškem spominu zlahka izbrisan in kasneje morebiti zaradi pomanjkanja arhivskih virov nepravilno rekonstruiran ali interpretiran. Zahvaljujoč redu Hčera krščanske ljubezni, nekdanjih lastnic Leonišča, se je ohranila kronika za čas med leti 1894 in 1947, v katero so zapisovale dogodke, ki so najbolj zaznamovali posamezna leta. Kroniko je uredila s. Evaldina Kne. Po posredovanju pulmologinje usmiljenke prim. s. Miriam Frančiške Praprotnik so mi jo zaupale za ta zapis, za kar se jim lepo zahvaljujem. Ker je kronika Leonišča pisana z več vidikov, ne le medicinskega, ampak tudi verskega, bi želeli za zdravniško bralstvo posebej izpostaviti takratno zdravljenje in skrb za razvoj ustanove. Z zanimanjem pa bomo prebrali, koliko
vsakršnega truda, dela, znanja in sredstev je bilo potrebno za delovanje tega izstopajočega sanatorija, kamor se je prihajala zdravit takratna »smetana družbe«, najvišji državni in cerkveni dostojanstveniki, celo kraljevska družina Karađorđevićev, grško visoko plemstvo, med znanimi Slovenci pa tudi pisateljica Zofka Kveder, slikarka Ivana Kobilca in drugi.
Iz leoniške kronike 1893 – 14. marca 1893 je na škofijskem posestvu v Vodmatu s. Leopoldina Hoppe kupila travnik, parcele št. 15, 35/1, 35/3 in 35/4 za l.000 gld. Kupnino je plačala v roke stolnemu župniku Sebastijanu Elbertu. Da bo z gradnjo uspela, si je oskrbela lastno opekarno s pomočjo stavbenika Simona Trea. 17. aprila 1893 je bil potrjen in dovoljen načrt za glavno stavbo Leonišča. Za stavbenika je bil izbran Italijan Faleschini, delo pa je vodil Simon Treo. 1894 – 19. aprila 1894 je knezoškof dr. Missia duhovnikom poslal okrožnico in jim naznanil, da bo usmiljenim sestram, ki gradijo novo hišo v Vodmatu, plačal 12.000 gld za zidavo II. nadstropja, da bodo tu imeli pravico do sob in postrežbe bolni in onemogli duhovniki. Pozval jih je, naj po svojih močeh v ta namen prispevajo. V spomin na 50-letnico škofovskega jubileja papeža Leona XIII. je knezoškof dr. Missia novi zgradbi v Vodmatu dal ime Leonišče. Do avgusta 1894 je bilo Leonišče dozidano. Skupni stroški so znašali 64.000 gld.
Pogled na Leonišče z jugovzhodne strani po letu 1938. Revija ISIS - Julij 2012
33