Zanimivo
Biologija - Hubert Pehani
Klinična stomatologija - Jože Rant
pravzaprav vsaka pomembna slovenska fakulteta lahko na tak način ohranila velike osebnosti, ki so sooblikovale slovenske intelektualce in nanje širile svoje znanje in presežnost duha. Ko bi ta misel le našla posnemalce!
O portretih Henrika Krneca je akad. slikar in grafik prof. Darko Slavec napisal strokovno recenzijo, ki analizira laiku težje opazne elemente teh del. Poglejmo, kaj je zapisal: »Na poti skozi galerijo v tej knjigi predstavljenih portretov ne moremo mimo dejstva, da je njihov avtor, slikar samouk Henrik Krnec, ne samo slikar pastela, temveč tudi odličen risar – portretist, ki obvlada tako tehniko in izraznost mehkega grafitnega svinčnika kakor tudi temeljne likovne parametre, s pomočjo katerih obogati živi psihološki izraz upodobljenih. Avtor je bil tudi tokrat primoran podobe zdravnikov izvesti po fotografijah kot njihovih izhodiščnih vizualnih podobah. Pri tem je naletel na svojevrstno svetlo-temno in ploskovno dekorativno izraznost, ki jo vsebuje fotografija. Povprečnemu risarju bi to v podobnih okoliščinah predstavljalo nepremostljivo oviro. Krnec je obšel to past ter z lahkotnostjo, suverenostjo, znanjem, risarsko invencijo in svojim temperamentom ustvaril živahne portrete teh za slovenski narod tako pomembnih ljudi, kot bi jih risal v živo.
S svojimi risbami se je glede velikosti prilagodil portretom s fotografskih predlog. Ker so portretne fotografije običajno manjše, je za risanje uporabljeni 35 x 25 cm velik format toplo toniranega papirja omogočil, da portreti niso pretirane povečave in so prav zaradi tega ohranili svojo »fotografsko« intimnost. S tem je ohranjena verodostojnost v podobnosti in izrazu, kajti pri velikih in pretiranih povečavah se kaj rade prikradejo netočnosti, ki ustvarijo kratek stik med portretistom in portretom. Vsak predstavljeni portret predstavlja črtni zaris in modelacija, pri čemer so modelacijske črte kratke, toda mnogoštevilne in velikokrat zgoščene, odločne ter urejene v vzporedni šrafuri v različnih smereh in z različno vnaprejšnjo šrafirano predlogo. Krnec namreč modelacijo obraza izvede v različnih modelacijskih nivojih, od katerih vsak posebej ponazarja in poudarja določeno anatomsko, plastično, tonsko, senčno ali izrazno značilnost. S to slojevitostjo modelacijskih črt avtor poveča učinek
Ortopedija - Bogdan Brecelj
nemira tako modeliranih površin, s čimer ustvari učinek živosti, izraznosti in s tem tudi vtis zelo plastične ter navidezno realne prisotnosti samega portretiranca. V portretih je opazna tudi izbira različno dolgih, širokih, temnejših ali svetlejših ter šrafurno zgoščenih črt s trdimi in mehkimi zaključki. Krnec vedno loči moški portret od ženskega; pri ženskih obrazih je uporabil bistveno finejše črte, bolj zgoščeno modelacijo, fine krajše šrafure in prehode v svetla območja obraza ter tankočutnejši pritisk roke z bolj ošiljenim risalom. Avtor portretov ne olepšuje, saj včasih nasilne črte, ki trdo udarijo v površino lista, pušča takšne, kakršne so. S tem ohranja neposrednost svoje interpretacije in dodaja portretirancu prvobitnost in človeško ranljivost, živo vznemirjenost in nekonvencionalnost.
Kompozicija vsakega od portretov je klasično osrediščena, torej statična, predvidljiva, umirjena in dostojanstvena. Velikost portretov je idealna tudi glede na velikost obdajajočega jih praznega prostora na papirnem nosilcu, tako da se velikokrat nasičeni in izredno aktivni portreti lahko spojijo z okoliško praznino, ki tako blagodejno vpliva na njihov vtis. Portreti so od primera do primera zelo specifični, ker avtor vedno pazi, da predstavljenemu posamezniku doda svojevrsten njemu lasten mikrostrukturalen videz, saj ravno množica na specifični način razporejenih črt daje tisti pravi individualni izraz, ga glede na celoto ustrezno zatemni ali osvetli, ustvarja ravno prav razporejena svetla in temna območja ter njihove različno aktivne periferije. Zato tako temne kot tudi svetle – z ošiljeno radirko zarisane – modelacijske črte ustvarjajo močno optično vibracijo in z življenjem pretkano podobo že davno preminule osebe.
Slikarju Henriku Krnecu se ob tej priložnosti iskreno zahvalimo za njegovo v tej knjigi predstavljeno mogočno zbirko portretov zdravnikov – prvih učiteljev na popolni Medicinski fakulteti v Ljubljani, ki bodo za vedno ohranjeni nam in našim zanamcem v teh živih podobah in spominu.«
Revija ISIS - Junij 2012
41