Issuu on Google+


»KAJ IMAŠ, ČESAR BI NE PREJEL?« nas sprašuje sv. Pavel (l Kor 4, 7b). Življenje, zdravje, družino, prijatelje, mir, radost, vero, upanje, pa še službo in celo obleko in hrano. Vse to in še mnogo več prejemamo v dar.

POŽIREK ZA DUŠO

»ČE PA SI PREJEL, KAJ BI SE PONAŠAL, KAKOR BI NE PREJEL?« nadalje sprašuje sv. Pavel (l Kor 4,7c). Za ošabnost in ponašanje v pristnem darovanju in prejemanju ni prostora. Kološanom pa pravi: »HVALEŽNI BODITE.« (Kol 3, 15c)

Kaj pa lahko DARUJEM Bogu (poleg desetine), česar še nisem prejela? Razen svoje bede, greha, nemoči, krhkosti in majhnosti nimam nič. Ostaneta le VOLJA in LJUBEZEN. Pred kratkim sem dobila tale SMS: »To, kar resnično šteje, ni to, kar počnemo, temveč LJUBEZEN, s katero to počnemo.« Hja, to pa je nekaj: Z LJUBEZNIJO brisati ritke, čistiti blatne čevlje, pometati nasmeten hodnik, likati pomečkano perilo, pospravljati na vse strani razmetana oblačila in igrače, lupiti krompir, vzgajati neskončno trmaste otroke, se z njimi učiti ...!

O darovanju in hvaležnosti

Ena izmed oblik hvaležnosti je lahko NOVO DAROVANJE; takšno, v katerem sodeluje moja volja. O tihem in skritem darovanju nas je učil Jezus sam (Mt 6,2), lahko pa je tvoje darovanje celo javno in tako postane bogastvo za mnoge, npr. življenjsko darovanje Matere Terezije ali papeža Janeza Pavla ll. in mnogih drugih. Saj se mesto, ki je na gori, ne more skriti (Mt 5,14b) in svetilko damo na podstavek, da sveti vsem, ki vstopijo (Lk 8,16). Darovanje je dejanje lastne volje. Je moja odločitev. Ponavadi je vezano z neko žrtvijo, odpovedjo. Kakor se zapoved ljubezni nanaša na Boga in na bližnjega, tako tudi darovanje.

In kaj lahko (poleg materialnega) DARUJEM bližnjemu?

Ko sem v nekem trenutku začutila pomanjkanje sprejetosti, vrednosti, topline, varnosti …, sem si rekla, da je to edino tisto »ta pravo«, kar naj darujem bližnjemu in ne bom zgrešila. Tudi Gospod uči tako (Mt 7,12). Ja, to pa me stane moči, energije, potrpežljivosti in seveda ODPOVEDI samovolji in samovšečnosti, napuhu in egoizmu. Sveča je lepa in primerna prispodoba za darovanje. Daje toploto in svetlobo, sama pa se ob tem manjša, izginja. Da le v ljubezni, sicer je vse zaman! (l Kor 13) Velika milost je, da smo lahko takšne svečke in to po Njegovem zgledu. Zato res lahko Hvalnico pojem Bogu na strune svojih dni … Renata Mavrek

2

november 2008 • 9


Ivanka Zupančič župnijska sodelavka

Hvala ti, Oče!

Hvala ti, Oče, za vsakdanji kruh! Hvala ti, Oče, za zakrament krsta, s katerim oznanjaš, da smo tvoji, Božji otroci! Hvala ti, Oče, za vse darove Svetega Duha, brez katerih bi bilo naše življenje bolj klavrno! Hvala ti, Oče, da smemo dan za dnem prejemati tvojega Sina! Hvala ti, Oče, da se smemo vračati k tebi! Hvala ti, Oče, da si vedno tu, ko te potrebujemo!

Narava počasi lega k počitku, polja so pospravljena, vinogradi so obrani, pridelki so na varnem v kaščah, vino dozoreva. Naše ure dela in žulji na rokah so poplačani. Smo z izkupičkom zadovoljni?

Hvala ti, Oče, za prijatelje, brez katerih bi bilo življenje pusto!

Že poganski narodi so prinašali darove pred svoja božanstva v znak zahvale. Včasih se zazdi, da je sodobni človek pozabil na enostavno besedo: hvala! Beseda, ki smo se jo naučili že v ranem otroštvu, nam gre danes tako težko od srca in ust. Znamo še prijatelju, sosedu reči hvala? Če nam to še gre, že vsaj zaradi vljudnosti, kaj pa naša hvaležnost Bogu? Kdaj smo mu nazadnje iskreno izrekli HVALA?

Hvala ti, Oče, tudi za vse trpljenje in preizkušnje letošnjega leta! Vem, da mi to pošiljaš, da bi jaz dozorela v svoji veri in tako lahko uresničila načrt, ki ga imaš Ti z mano.

In navsezadnje:

V Katoliški Cerkvi vsako leto na prvo nedeljo v novembru obhajamo zahvalno nedeljo, ki nas želi opomniti na zahvalo, ki smo jo dolžni Bogu in ljudem okoli sebe. Cerkve so bile danes bogato okrašene. Tudi naša! Pred oltar smo prinesli kruh, poljske pridelke, sadove z naših vrtov in vinogradov, pa kozarci vloženega sadja … Sadov ni bilo malo. Danes je bil dan, ki nas je tudi opominjal, da le-ti niso samo delo mojih/tvojih rok, mojih/tvojih sposobnosti.

3


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

RAZMIŠLJANJE

Bog je rekel: »Bodi svetloba.« In nastala je svetloba. In čez nekaj dni je spet rekel: »Zemlja naj požene zelenje, rastlinje ... po svoji vrsti.« In zgodilo se je tako. In še pred tem in za tem je Bog rekel in je nastalo. Pripoved je sicer preprosta in mitska in ima verjetno malo skupnega s (spet) aktualnimi debatami med evolucionisti in kreacionisti. Veliko pa nam ima povedati o Božji ustvarjalni ljubezni in o presenetljivi moči Njegove Božje Besede. Božja beseda ima stvariteljsko in življenjsko moč. Ko Bog nekaj izreče, to še v istem trenutku dobi življenje. Neverjetno! Ne le šest dni »v začetku«. Že 15 milijard let Bog izreka svojo vsemogočno besedo in kliče v življenje: kozmos, oz-

vezdja, planete, zrak, prostor in čas, floro in favno, vode, zemljo in zrak in vse druge bivanjske prvine. In, da, že stotisoče let kliče človeka. Vsakogar (p)osebno. Izreka njegovo ime, izreka njegovo življenje, njegovo svobodo, njegovo osebnost in vse, kar potrebuje za življenje. Pred dva tisoč leti je na poseben način izrekel svojo Besedo. Njegova Beseda, v kateri ima življenje vse, kar biva, je postala Človek, Jezus Kristus. Bog je izrekel Besedo o sebi in človeku za vselej razodel svojo ustvarjalno ljubezen. Te dni razmišljam o tem,

Ustvarjalna moč Besede kaj bi se zgodilo,če bi Bog molčal. Že če bi utihnil za trenutek, bi vse bogastvo bivajočega v trenutku potonilo in izginilo v temni hladni puščavi niča. Samo trenutek Božjega molka bi bil usodno uničujoč. O moči besede in usodnosti molka pripovedujejo zakonci. Kako grozljiv je čas, ki včasih sledi prepiru, in v katerem hodita mož in žena drug mimo drugega molče. In o tem, kako odrešilna je potem beseda. Morda še vedno užaljena, jezna, razočarana. A vendarle beseda. Beseda, ki je vedno ustvarjalna, ki gradi, povezu-

4

november 2008 • 9


je, prebuja. Kako uničujoče bi bilo, če bi se na moje žalitve, na mojo brezbrižnost, na mojo vasezaverovanost, na moj greh Bog odzval z užaljenim in razočaranim molkom! Samo trenutek Božjega molka bi zame pomenil, da izginjam v večni nič. In nasprotno: kako odličen dokaz Božje ljubezni je to, da mi je podarjen vsak nov trenutek življenja ter da lahko delujem, mislim, ustvarjam. Izrečena beseda ima zares veliko moč. Bog mi je dal v teh dneh lepo priložnost o tem razmišljati. Kako nesrečen sem, ker moram molčati. V teh dneh večkrat pogledam na svoj Messenger in FaceBook med “prijatelje”. Od časa do časa tem »prijateljem« tudi kaj napišem, komentiram. Pogledam nove slike, ki so jih dodali in s čim se ukvarjajo. A tiste, ki so drugače »prijatelji«, kot to razume FB, tiste, ki so mi res pri srcu, želim tudi slišati, od njih želim tudi besedo. Vsak dan odštevam, koliko dni še. V roki nosim majhen računalnik, da lahko »sogovornikom« vsaj nekaj »spregovorim«. Verouka ne morem učiti. Brez besede ne gre. Ko imam glas, preprosto rečem. Po potrebi s poudarkom ali izjemoma primerno glasno. In se zgodi. Ker tako rečem. Veroučenci utihnejo, vzamejo stvari, odgovarjajo, berejo, rišejo. Brez

besede ob vsej didaktiki – nič. Pa je to pravzaprav malenkost v primeri z močjo, ki jo ima beseda v zakramentih. Seveda ne moja. Jezusova, saj jo izgovarjam v njegovem imenu. »To je moje telo.« In kruh v resnici postane njegovo telo. »Jaz te odvežem tvojih grehov.« In je duša v resnici čista. »Jaz te krstim.« Kako lepa se mi je zdela zgodba, ki so jo krasilke naše cerkve zapisale v okrasitev ob letošnji zahvalni nedelji: Hvala Bogu za dar zakramentov. Prisilni molk seveda ni isto kot tišina. Tišina je blagodejna. V tišini zaprem svoja usta, da bi bolj slišal glas svojega srca, da bi bolje slišal Gospoda. Tišina je komunikacija, je odnos. Molk pa človeka zapira samega vase. In zvečer se mi te dni zdi, da je nekaj ujeto v meni, tudi če sem to napisal na list papirja ali na zaslon računalnika. Pričujoči Videmčan bi nam rad pomagal, da bi se veselili vseh priložnosti in darov. In da bi znali iz srca reči: »Hvala.« Svojim najbližjim. In Bogu. Mitja Markovič

5


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

IN HVALEŽNI BODITE

Zahvalna in Martinova nedelja Cerkvica svetega Primoža in Felicijana na vrhu Kremena je v nedeljo, 9. novembra, tradicionalno privabila množico domačinov. Kremenčani, večinoma vinogradniki, naredijo »likof« letnega ukvarjanja z vinogradom prav na martinovo. V svoje »gorce« povabijo vse, ki so med letom pomagali delati, obdelovati in vzgajati vinsko trto. To je dan, ko gospodarji ponosno nazdravijo z novim vinom. Je pa to tudi dan zahvale za ostale darove narave in dela pridnih rok. Novo vino in hvaležnost vsemu doživetemu je botrovalo naši želji po zahvali Vsemogočnemu Bogu, našemu Stvarniku. Gospod Robert Smodiš, ki je daroval sveto mašo, je spomnil na bogastvo zakramentov in vrednost njihovega obhajanja, saj je Božja beseda govorila o čuječnosti in pripravljenosti na Gospodov prihod. Kremen je bil gosto ovit v meglo. Tako njegov veličasten razgled na vse strani neba ni zadovoljil željnih pogledov. Zato sta bila v ospredju druženje in klepet ob domačih dobrotah.

Milena Žičkar Petan

6

november 2008 • 9


Hvaležna sem ... ... za življenjskega sopotnika, ki zvečer namesto mene objema odejo  ker je ob meni in ne nekje drugje. ... za najstnika, ki noče pomivati posode, ampak gleda TV,  ker to pomeni, da je doma in ne na ulici. ... za nered, ki ga moram tolikokrat pospraviti po zabavi,  ker to pomeni, da sem obkrožena s prijatelji. ... za obleko, ki mi je malo tesna,  ker to pomeni, da imam dovolj za jesti. ... za senco, ki mi sledi pri vseh opravilih, in ko gledam v prihodnost,  ker to pomeni, da sem na soncu. ... za dolg, ki ga je potrebno vračati, za okna, ki jih je treba pomivati in za streho, ki jo je potrebno popravljati,  ker to pomeni, da imam dom. ... za vse pritožbe čez vlado in oblastnike,  ker to pomeni, da imamo pravico svobode govora. ... za parkirno mesto, do katerega moram povsem na drugem koncu parkirišča,  ker imam srečo, da imam prevozno sredstvo. ... za moj ogromni račun za ogrevanje,  ker to pomeni, da imam toplo stanovanje. ... za gospo, ki v cerkvi za menoj poje povsem brez posluha,  ker to pomeni, da lahko slišim.

Foto: Miloš Kukovičič

... za utrujenost ob koncu dneva,  ker to pomeni, da lahko marljivo delam. ... za uro, ki me vsako jutro prezgodaj prebudi,  ker mi vsako jutro pove, da sem živa. ... in za preveč e-mailov,  ker to pomeni, da imam prijatelje, ki mislijo name.

Poslala: Brigita Resnik

7


PRED NAMI: TEDEN KARITAS

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Pred ustanovitvijo naše Župnijske karitas

Karitas - Ljubezen Skrb za pomoči potrebne je ena od najbistvenejših krščanskih dejavnosti, v okviru pastoralnega načrta celjske škofije pa je to tudi eden od štirih stebrov naše dejavnosti v prihodnjih letih. Potreba po organizirani karitativni dejavnosti se tudi znotraj naše župnije kaže že nekaj časa, več kot eno leto pa je zorela tudi ideja o ustanovitvi Župnijske karitas. Prvega sestanka iniciativne skupine sta se udeležila predsednik Škofijske karitas Celje g. Rok Metličar in generalni tajnik g. Darko Bračun. Župnik Mitja Markovič je v pozdravni besedi poudaril, da je karitativno delo pri kristjanih vzpodbujeno z neposrednim delovanjem Svetega Duha. »Naša molitev ostane neiskrena, naše oznanjevanje pa je izvotleno, če ob tem spregledamo bližnjega, ki je v stiski, in mu ne pomagamo.«

8

Predsednik Škofijske karitas Celje Rok Metličar je poudaril prednosti župnijske organiziranosti dobrodelnosti, saj smo župljani tisti, ki čutimo potrebe našega okolja. Zato je predlagal prvi korak v smislu analize stanja. Poudaril je še, kako so nedavna neurja poleg odkritih streh marsikje »odkrila tudi veliko bedo ljudi«, tistih ljudi, ki so tako revni, da o tem sploh ne upajo niti govoriti. Tajnik Darko Bračun je med prednostnimi področji delovanja Karitas izpostavil otroke, družine in tretje življenjsko obdobje. Predstavil nam je številne možnosti delovanja Karitas glede na prakso, ki jo imajo v različnih drugih župnijskih Karitas. Predstavil je možnosti, ki jih imamo v odnosu do Škofijske karitas Celje in poudaril, da karitativno delo ne predstavlja le dela za druge, ampak da ima vsak, ki naredi nekaj dobrega, tudi čudovit občutek in da s pomočjo drugim veliko naredi zase.

november 2008 • 9


Člani skupine smo med drugim izpostavili pomembnost sodelovanja z drugimi socialnimi in karitativnimi ustanovami v kraju, kot sta Center za socialno delo in Rdeči Križ. Do našega drugega srečanja smo se seznanili z gradivom, ki sta nam ga pustila predstavnika Škofijske karitas. Poizkušali smo ugotoviti, kje se vidimo kot sodelavci Karitasa, oz. na katerih področjih je naša pomoč najbolj potrebna. Strinjali smo se, da se moramo najprej sami duhovno obogatiti. V ta namen je bila dana pobuda, da se naroči večje število Karitasovega glasila »Žarek dobrote« in pridobi tudi ostalo literaturo, ki bi nam bila v pomoč pri delu. Prav tako bomo v skupino skušali pritegniti še koga, ki bi ga to delo veselilo. Na naslednjem srečanju bomo poskrbeli tudi vse potrebno za ustanovni občni zbor, ki ga bomo imeli v okviru Tedna karitas ob koncu novembra. Zavedamo se, da smo šele na začetku, da nas čaka ogromno dela, ampak kot je rekel G. Marshall: »Drobna dejanja, ki jih naredimo, so boljša kot velika, ki jih načrtujemo.«

K Mariji na Svete Gore po blagoslov Tradicionalno četrto septembrsko soboto, dan pred Rupertovo nedeljo, smo se odpravili novi dogodivščini naproti - na romanje na Svete Gore. Nekateri se na to romanje odpravljajo že leta, za nekatere je bila letos to zares nova dogodivščina. Malo bolj pogumni smo se odpravili kar peš in s kolesi, ostali pa so se pripeljali z avtobusom. Pohodna pustolovščina se je pričela ob 6. uri z zbiranjem pred župniščem. Na poti ni manjkalo dobre družbe, smeha, petja, veselja in utrujenosti. Nekateri smo bili vsakega postanka zelo veseli, a vendar nas je čas priganjal, zato smo se bolj počasi odpravili naprej. V zadnjem delu poti smo tudi letos molili rožni venec in tako v pravem duhu romanja prispeli na naš cilj. Tako smo pot preživeli z Bogom, v naših srcih pa je plapolal ogenj sreče. Na koncu poti smo srečali ostale romarje in skupaj odšli v cerkvico. Napolnil nas je Sveti Duh in duhovno smo se pripravili na molitev.

Foto: Mitja Markovič

G. Mitja je vodil mašo in pri pridigi omenil leto mladih, ki je pred nami in se dotaknil teme o poslanstvu, ki ga ima vsak človek. Ob tem so mi po mislih švigale različne ideje o našem delovanju v Cerkvi, o delovanju vsakega posameznika. G. Mitja se je dotaknil vseh treh generacij in prišel do sklepa, da vsi pomagamo graditi Cerkev in s svojimi idejami, sposobnostmi, že s samo priso-tnostjo ustvarimo neprecenljivo vzdušje. Po koncu maše smo malce utrujeno, a veselo zmolili še desetko rožnega venca za dobrotnike naše župnije, nato pa smo se odpravili na avtobus, ki nas je popeljal domov. Dan je bil zopet nekaj posebnega, saj smo ga preživeli z Bogom, okrepili naša prijateljstva in si nabrali kondicijo za prihodnje dogodivščine.

Tadeja Čepin

9


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

kvalitetne daljne in bližnje priprave na branje Božje besede. Kristus je v Cerkvi navzoč na razlilčne načine: v zakramentih, na poseben način v sveti Evharistiji, v duhovnikovi osebi po posvečenju, kadar Cerkev moli in poje (»Kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu ...«) in nenazadnje – pri branju Božje besede, saj nam tam govori Gospod sam. Bralec torej da Jezusu na razpolago svoja usta in celotno svojo osebo, da po njem spregovori Gospod sam.

Jesensko srečanje bralcev Božje besede Gost jesenskega srečanja bralcev Božje besede naše župnije je bil g. Sebastjan Likar, kaplan v Trebnjem, referent za bralce Božje besede ljubljanske nadškofije. Povabili smo ga, da nam spregovori o pomenu službe bralcev. Navdušil nas je, omenil še nekaj pogostih napak in poudaril pomen

10

Gost je močno naglasil, kako pomembno je, da v Cerkvi vsak opravlja svojo službo in da jo opravlja z vso zavzetostjo in odgovornostjo. To velja tako za materialno delo v župniji, za pastoralno in oznanjevalno poslanstvo, za karitativno delo, isto pa velja za bogoslužje. Duhovnik je voditelj bogoslužja, ni pa edini. »Nismo leta 1930, ampak 2008,« je naglasil g. Likar. Poleg duhovnika imajo svojo lastno službo pri bogoslužju ministranti, pevci, zakristani, bralci Božje besede, mašni pomočniki, delivci obhajila. Bralec ima pri obhajanju Evharistije torej svojo lastno službo, ki jo more sam opravljati, čeprav so navzoči posvečeni službaniki. Končno je bilo v spontanem pogovoru zelo naglašeno, da je za bralca Božje besede poleg skrbne priprave pomembno, da se trudi živeti po nauku evangelija in Cerkve. Povzeto po Videmčan.SI

november 2008 • 9


Volčiči poselili džunglo Oktobra smo na Vidmu skavti začeli z novo vejo – volčiči in volkuljicami. Ti so najmlajša veja skavtov in skavtinj v ZSKSS, katerih starost je od osem do deset let. Skavtska metoda za to vejo temelji na Knjigi o džungli avtorja Rudyarda Kiplinga, v kateri deček Mavgli živi v džungli kot član volčjega krdela, katerega vodja je sivi volk samotar Akela. Zgodbe ju popeljejo na množico dogodivščin ob reki Vengangi skupaj s prijatelji, kot so stari modri medved Balu, skalni piton Kaja in črni panter Bagira ter drugi, ki jih poznamo iz Knjige o džungli.

Kmalu pa bodo naši volčiči dosegli starost, ko se bodo že lahko začeli učiti stvari kot, so zakoni džungle, dva zakona krdela, mojstrske besede različnih ljudstev, ki jim bodo tako ob potrebi lahko priskočila na pomoč, in še kaj. Tako bodo lahko kmalu postali polnopravni člani krdela, v katerem pa bodo morali seveda svoj položaj dokazovati z različnimi pleni. Ob vsem tem jim bomo ob strani stali stari volkovi, ki jim bomo na tej poti pomagali. Skupaj bomo hodili na love, se skupaj branili pred Bandar-logi in skupaj reševali Mavglija iz zagat, v katerih se še prerad in čisto prehitro znajde. Saj moč krdela je v številu in slogi in nič nam ne more spodleteti, če se stvari lotimo pod volčjim geslom: »Kar najbolje!« Bagira - Janez Ferlin

Foto: Janez Ferlin, Iztok Umek in arhiv

Na prvem srečanju smo se spoznali s štirimi glavnimi liki, vsak pa si je izdelal tudi svojo upodobitev kače Kaje. Drugič smo pomagali škarniku Čilu poiskati dele sporočila, ki so mu ga vzele, raztrgale in poskrile opice, ki jih imenujemo Bandarlogi. Ko smo dele sestavili, smo lahko prebrali volčjo molitev. Tretjič so nam Bandar-logi vzeli molitev, vendar so se pri tem nespametno obmetavali z orehi, tako da smo lahko šli po njihovi sledi in poiskali ter vrnili molitev v naš brlog. Četrtič smo iz orehov, katerim smo sledili in jih pridno pobirali pred štirinajstimi dnevi delali orehove rogljičke. Ker pa Bandar-logi niso pustili za sabo dovolj orehov, je nastal tudi kakšen rogljič s čokoladnim nadevom.

11


Ena od uresničenih pobud leta družine, ki ga sicer končujemo (tudi družinska skrinja bo svoje romanje sklenila na prvo adventno nedeljo, ko bomo pričeli v naši župniji leto mladih), je tudi šola za starše. Vanjo se je v letošnjem pastoralnem letu vpisalo 21 staršev. Naslovna tema letošnjega letnika je Spodbujanje razvoja samozavesti. Šolo izvaja p. mag. Silvo Šinkovec iz Duhovnega središča sv. Jožefa iz Ljubljane. Šola bo v treh terminih skupaj obdelala šest tem. Na prvem srečanju smo se seznanili z osnovami terminologije ter v relacijo postavili samospoštovanje in otrokovo izobrazbo ter samospoštovanje in odnos med staršema. Ko govorimo o samospoštovanju, mislimo na človekov občutek, da je vreden ljubezni ter na občutek sposobnosti. Ob tem je za otroke najpomembnejši občutek, da jih imajo starši radi, da jih sprejemajo take, kot so in da so ponosni nanje. Zanimivo je, da ima večina problematičnih otrok ali pa tistih, ki se v šoli težko učijo, neure-

Šola za starše jene družinske razmere in posledično težave s samospoštovanjem. Ob tem pa se moramo odrasli zavedati, da je vsako dejanje, vsak izraz na obrazu, vsaka kretnja in vsaka beseda, ki jo izgovori odrasla oseba, pomembna za otroka, saj sporočajo

Foto: Mitja Markovič

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

otroku nekaj o njegovi vrednosti, pomembnosti in sposobnostih. To v prvi vrsti seveda velja predvsem za mnenje, ki ga imajo o otroku njegovi starši. Pokaže pa se, da pa je vse to odvisno od mnenja, ki ga imajo starši o sebi in od odnosa, ki ga imajo med seboj.

Kaj je značilno za otroke z visokim samospoštovanjem? Prirojena radovednost in želja po učenju; dober spomin; neuspehe in napake sprejemajo kot priložnost za učenje; priznavajo tako moči kot šibkosti; navdušeni so nad izzivi; bolj kot z drugimi si želijo tekmovati s samim seboj; imajo manj težav s sprejemanjem kritike in so nenazadnje dovzetni za razumne zahteve in kazni za neodgovorna dejanja. Otroci z nizkim samospoštovanjem izgubijo prirojeno radovednost, se izogibajo, so apatični, slabo motivirani, ne poslušajo, izostajajo od pouka, sanjarijo; bojijo se neuspehov in napak, sebi pa govorijo: »Ne znam. Ne zmorem,« da se jim tako ni treba izpostaviti in da se izognejo morebitnemu neuspehu. So perfekcionisti, pretirano se ukvarjajo s športom, glasbo; izogibajo se izzivom; so preobčutljivi za kritiko (odkrito sovražijo ali tiho

12

november 2008 • 9


zamerijo, ko jih nekdo popravi) in nenazadnje si dopovedujejo, da ne bodo uspeli, in da jih bodo drugi zavrnili, kar se na koncu tudi uresniči. Pomembno se je zavedati, da je samospoštovanje razsežnost človekovega bivanja, ki ima zelo široke posledice. Samospoštovanje v neverjetno veliki meri vpliva na telesno zdravje, na nevrotično in psihotično področje, na učno in delovno uspešnost, na kakovost odnosov, na načine vodenja in seveda na sposobnost ustvarjanja socialnega okolja. Eden od najpogostejših vzrokov za težave s samospoštovanjem je pogojna ljubezen. Hkrati pa je pogojna ljubezen najpogostejši čustveni odnos v večini družin, šol in drugih socialnih okolij. To pa zaradi tega, ker odnos s človekom pogojujemo z njegovim vedenjem. Zavedati se moramo, da človekovo vedenje ničesar ne pove o samem človeku. Z neprimernim vedenjem se je seveda treba soočiti in zahtevati odgovornost, a pri tem ne smemo prizadeti svojega odnosa z njim. Pogosta oblika negativnega razvoja samospoštovanja je primerjanje. Pri primerjanju gre v resnici za zavrnitev, saj na primer otroku rečemo, da tak, kot je, ni dober, toda (in tu je pogoj) če bi bil tak, kot njegov brat (ali kdor koli že), bi ga imeli neprimerno raje. V nadaljevanju smo se ustavili pri področjih razvoja samospoštovanja, ki so: telesni jaz, čustveni jaz, intelektualni jaz, vedenjski jaz, socialni jaz in ustvarjalni jaz. Naše prvo srečanje pa smo končali s sporočilom, da sta harmoničen medsebojni odnos in razvijanje lastnega samospoštovanja temelj ljubečega in spodbudnega vzgojnega okolja.

CVET KE IZ VEROUCNIH KLOPI GREH Katehet: Kaj je greh na splošno? Maša: »Poznamo 10 božjih grehov, je pa še veliko drugih. Greh je nekaj slabega.«

ZNAMENJE Učimo se o znamenjih, ki jih razumemo kristjani. Oglasi se opoldanski zvon. Katehet: »No, ravno zdaj slišimo znamenje. Kdo ve, kaj pomeni to znamenje?« Gašper: »Da je do zdaj Jezus spal in da ga moramo sedaj zbuditi.«

10 BOŽJIH ZAPOVEDI Katehet: »Na prvi tabli so bile napisane tri zapovedi, preostalih sedem pa na drugi. Kdo ve, zakaj?« Miha: »Zato, ker je Mojzes naredil eno tablo premalo.«

OSMA BOŽJA ZAPOVED Govorimo o tem, da 8. božja zapoved prepoveduje laž. Katehet reče, naj mu povejo primere za laž … Andrej: »Ko se mama zredi, tudi moraš reči, da ni debela.«

UBIJAL MRT VE V tretjem razredu ponavljamo Jezusove čudeže. Katehet jih po pripovedovanju veroučencev piše na tablo, oni jih prepisujejo na delovni list. Katehet na tablo napiše: »Jezus je obujal mrtve.« Eva na list prepiše: »Jezus je ubijal mrtve.«

OBESIL SE JE Katehet: »Se spomnite, ko smo se zadnjo uro pogovarjali o Cerkvi? Kaj je torej naredil Jezus, da bi vsem ljudem vseh časov pokazal, kako zelo nas ima rad?« Nastja: »Obesil se je na križ.«

13


Foto: Bojana Mavsar

OB SPOMINU NAŠIH RAJNIH

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Samo ljubezen ne pozna pozabe Stojimo pred grobovi, odetimi v kamen, v marmor. Umrla ali upepeljena telesa naših rajnih smo pred kratkim, morda pred leti ali že zdavnaj izročili zemlji in jih pokrili s kamnom. Vanj smo zapisali njihova imena, da bi njihovega spomina ne uničil čas. Njihovo življenje je bilo prebogato, njihova dobra dela predragocena, njihova ljubezen preveč ustvarjalna, da bi vse to pustili neusmiljenemu času. Zapisali smo njihova imena v kamen. Potem pa se naša misel nenadoma odlepi od kamnitih grobov in vzleti, dvigne se kakor metulj nad nižino zemlje, zaplahuta s krili in se dvigne više in više. Zaplava čez obzorja, čez griče in globeli, čez jesenske barve leti, drsi tja daleč. Tja čez obzorja časa in se nenadoma ustavi v očetovi hiši. Sreča očeta, čigar ime je že leta vklesano v kamen, pa sedaj v mislih spet oživi. Ustavi se misel pri pokojni ženi, pri sestri ali bratu, pri prijatelju, pri dobri sosedi. Ujame jo – to drago osebo – v najlepšem sončnem dnevu, sredi vsakdanjih opravil, ujame njen nasmeh, njeno besedo, stisk roke, ujame trenutek, ki nam je toliko pomenil. Trenutek, ki nas je dvigal, nas opogumljal, dajal moč. A že v naslednjem trenutku misel izgine. Spet stojimo ob grobovih, si obrišemo solzo in strmimo dalje v plapolajoče plamenčke. Mož v srednjih letih stoji ob grobu. »Ob preranem grobu,« so dejali ob pogrebu njegove

14

žene. Vsak dan prihaja in stoji ob grobu. Stoji dolgo. Pogovarja se z njo. Pripoveduje ji, kaj se mu je zgodilo danes v službi in o tem, da pričakuje obisk njunih otrok. Razloži ji o tem, da rože v okenskih koritih ne cvetijo več tako lepo in da je klical njun mladostni prijatelj. Tisočkrat ji reče, da jo ima neskončno rad in da je brez nje njegovo življenje tako prazno. Na koncu bi jo tako rad nežno objel in jo poljubil. Rad bi se vsaj dotaknil njene roke in jo pobožal, rad bi začutil dih njenih ust na svojem licu. Potem pa spet odhaja z nepotešljivo grenkobo ob misli, da je toliko let imel priložnost jo objeti in poljubiti, ji povedati, da jo ceni in da je njegovo življenje brez nje prazno, pa se mu je takrat vse to zdelo odveč. In vsak od nas stoji pred grobom, vsak s svojo zgodbo. Nekateri z nezaceljenimi ranami, rane drugih so pustile samo še brazgotine, drugi so od ponavljajočih bolečin in izgub že povsem otopeli v svoji žalosti. Kristjani verujemo, da je v raju cilj naše življenjske poti, da nas tik onkraj kamnitih in hladnih grobov čaka topel in ljubeč objem nebeškega Očeta in večna družba naših dragih. V navdihu naše vere naša pot na grobove ni samo obujanje spominov in boleč poskus povedati dragemu tisto, za kar smo v življenju zamudili priložnost. Naša pot na grob in molitev za rajne je duhovno dogajanje, ki v resnici povezuje v eno samo duhovno občestvo nas, ki stojimo tostran grobov in naše drage, ki so skozi grobove prestopili prag novega, večnega življenja. V moči naše vere lahko s svojo molitvijo in dobrimi deli v resnici povemo tisto, na kar smo morda v njihovem življenju pozabili ali zamudili priložnost. (Iz nagovora ob molitvi za rajne) je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: Geršak, KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.


PREBLISKI - ZAKONCEV S SRECANJ

ANIMATORJI petek, 21. november oratorij, 29. november petek, 12. december ADVENTNI ORATORIJSKI DAN

»Pazite, kako ravnate s svojimi otroki. Oni bodo izbirali vaš upokojenski dom.«

sobota, 29. november, od 9h do 16h ŽUPNIJSKI PEVCI Cecilijino: sobota, 22. november

»Potrpežljivost je božja mast. Samo neprijetno se je z njo mazati. - Zato pa imam jaz tako gladko kožo.«

KARITAS Teden Karitas: 24.-28. november občni zbor: 27. november OBISK BOLNIKOV petek, 12. december MIKLAVŽEV OBISK petek, 5. december, ob 17h DEKANIJSKA REKOLEKCIJA PRI NAS sreda, 3. december VEROUK PRVOŠOLCI

PRED NAMI

»Najbolj me preseneča to, da me ima moja hči še vedno rada, čeprav je stara že pet let.«

sobota, 22. november

»Pri naši najstarejši hčeri se je v nedeljo pričela puberteta.«

sobota, 6. december MOLITVENA SKUPINA vsak četrtek po večerni sveti maši

»Pred zagonom jezika vključi možgane.«

SKAVTI VOLČIČI sobota, 22. november sobota, 6. december KONCERT AKADEMSKEGA ZBORA PALMA nedelja, 30. november, ob 19h

15


Predpraznični koncert

Ustanovni občni zbor

akademskega zbora

Župnijske karitas Videm - Krško

PALMA iz Zagreba.

h

Četrtek, 27. novembra, ob 17 v Kulturnem domu Krško.

Vabljeni!

Prvi oratorijski dan

bo v soboto, 29. novembra, od 9h do 16h. Igra, kateheza, pesem, adventni venčki, ustvarjalne delavnice ...

Prva adventna nedelja, 30. novembra, ob 19h. V naši župnijski cerkvi.

SVETI MIKLAVŽ PRIDE V PETEK, 5. DECEMBRA, OB 17h V NAŠO CERKEV.

DOBROHOTNA POVABILA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

november 2008 • 9


Videmčan 9 (2008)