Issuu on Google+


POŽIREK ZA DUŠO

»Zakaj pa nič ne poveste o Jožefu?« me je izzvala veroučenka potem, ko smo obnovili nekatere utrinke božičnih dogodkov. Preprost odgovor, da nam namreč Sveto pismo o Jožefu skorajda nič zanimivega ne pove, za zvedave mlade glave pač ni dovolj. In že smo odjadrali v slikovite filmske uprizoritve, ki s primerno mero domišljije naslikajo tudi marsikatero podrobnost skrivnostnega Marijinega zaročenca in kasneje moža. Tudi sam se prepuščam domišljiji in Duhu in razmišljam o krušnem očetu Božjega sina, o njem, ki je zaslužen, da so Božjega sina imenovali tudi Davidov sin. Kakšen neki je bil ta mož? Božičnim pesmim, ki ga slikajo kot sivobradega starca, ne verjamem. In filmom, ki mu pripišejo še kako ženo ali dve pa kupček otrok iz »prejšnjih zakonov«, tudi ne. Je bil tesar? Morda, a se mi to

Tam stoji

ob strani ne zdi zelo bistveno. Ne dvomim, da je sebe in svojo mlado družinico preživljal s poštenim in nemara trdim delom. Je bil globoko veren in pobožen? Težko sicer, da bi prisluhnil Božjim sporočilom, ki so se mu razodela v sanjah. Zlasti pa buri mojo domišljijo čas, ko z ženo potujeta iz domačega Nazareta proti jugu, proti glavnemu mestu in še dalje do mesta Betlehem, od koder izvira njegov slavni rod. Je bilo dobrega pol leta, odkar je spoznal, da je njegova zaročenka noseča in da pričakuje otroka, ki ni njegov, in odkar mu je Bog razodel, da so posredi Njegovi načrti, dovolj, da je njegovo srce bílo povsem mirno? Je bila ljubezen do Marije ponovno tako velika, da je odplavila vsako vprašanje in dvom? Ali pa je ob večerih, ko sta nemara pod zvezdnim nebom ali v kakšnem zasilnem bivališču prenočevala, beseda še nanesla na nenavadne in za njun odnos nedvomno zelo težke preizkušnje? Marijo in njega je Bog torej želel uporabiti kot tista, ki bosta prva pripravljala priložnost za odrešenje drugim ljudem. Zato, ker sta bila pripravljena Boga sprejeti medse in ker ga bosta pustila drugim. Čudovito poslanstvo. Gledano z večnostne perspektive. A za življenje v tem času je to poslanstvo marsikdaj velika težava, nevšečnost, zadrega in celo neznosno breme. Ne predstavljam si, da bi bilo za Jožefa drugače.

2

Predstavljam pa si, da je ta mož zmogel vztrajati v svojem poslanstvu po zaslugi dveh temeljev, ki dajeta trdnost vsakemu verniku. Prvi temelj je resnična vera. Drugi temelj pa ljubezen. Prepričan sem, da brez pozorne Marijine ljubezni Jožefu ne bi uspelo. Odpovedal bi se poslanstvu, kakor je to že nameraval storiti, ko je spoznal, da je njegova zaročenka noseča. ... Medtem ko se moje misli smukajo po Jordanski dolini in iščejo, kje je ta večer privezan osliček, na katerega vsak dan Jožef skrbno posadi Marijo, da bi ji večdnevno naporno pot vsaj malo olajšal, sta onadva že prispela na svoj cilj. Že utrujeno stopata po Betlehemskih ulicah in trkata na vrata. Moje misli ne ostanejo pri njima, ampak se odpravijo naravnost do pastirskih poljan, kamor bosta slejkoprej zanesljivo prispela tudi onadva. Je bil Jožef res slabe volje in jezen, ker jima nihče ni bil pripravljen ponuditi vsaj skromnega prenočišča? Je res komu zažugal in skupaj z našo pobožno božično pesmijo zapel: »Oj ti mesto Betlehemsko, da nas nočeš prenočit ...?« Tudi tega ne verjamem. On, ki je bil pripravljen sprejeti poslanstvo od Boga, on, ki je prisluhnil in verjel sporočilu Božjega odposlanca, da je »Sveto, ki je rojeno, Božji Sin«, na njegovem obrazu si težko predstavljam jezo in nejevoljo. Predstavljam si žalost, ker svoji noseči ženi ni uspel zagotoviti boljšega prenočišča, jeze in slabe volje pač ne. In zlahka si predstavljam, da je – potem, ko sta si postlala na senu v ovčji staji – zelo pozorno in ljubeče objel njo, ki jo je imel tako zelo rad. Vse upodobitve jaslic slikajo na Marijinem obrazu milino in žar neke notranje sreče, ki prodira skozi vse telesne bolečine in jih pomiri. Resda ni imela primernega prenočišča in njen dojenček Jezus ne primernega rojstnega kraja, a ob sebi je imela človeka, ki jo ljubi. Ljubezen zlahka nadomesti vsako udobje in vsako imetje. Obratno pač ne velja: še tako veliko udobje in tako bogato imetje ne more nadomestiti resnične ljubezni. In se mi zdi, da razumem, zakaj se evangelistom ni zdelo potrebno napisati še kaj več o Marijinem možu. Poslušal je Boga in znal je ljubiti. Saj pravzaprav vem dovolj. Mitja Markovič Božič 2011 • 9-10


Urban Lesjak kaplan

Novo

rojstvo

O mojem resničnem rojstvu, rojstvu, ki ti da datum, ob katerem se leto za letom manj široko nasmihaš, ker je breme let vedno težje tako in drugače, vem zelo malo. Devetmesečni parazit je prilezel iz trebuha mame, ki jo je najprej povsem izmučil telesni napor in nato še psihološki šok, ko so ji vzeli dojenčka modrega v obraz in so zdravniki le zmigovali z rameni, ko so me eden za drugim hodili gledat skozi debelo stekleno vazo, ki ji rečemo inkubator in, o tem sem danes prepričan, pobirali stave, kdo bo bolje uganil, kaj bo temu otroku manjkalo. Vsi so se načeloma strinjali, da bo nastal bolehen otročaj, ki bo shodil samo po srečnem slučaju. No, čez leto je mama ponosno postavila na sredi zdravnikove pisarne čvrstega dečka, ki je hotel samo eno. Tekati, tekati, tekati. Zdravniki so zavijali z očmi in sestre so sklepale svoje roke bolj pobožno kot Marija na Brezjah. Pravili so, da sem ponovno rojen. Samo eno leto po rojstvu, se je vse začelo znova. Nekje sredi osnovne šole, ko sem se že dodobra sprijaznil z vsem lepim, kar mi je bilo darovano in se je zdelo normalno, da imam zdrave noge in roke, da lahko mislim in se smejem, da vidim barve in slišim pesem, da imam v omari oprane obleke in hrano v hladilniku in, kar je bolj pomembno, da so za vsem tem roke, ki oboje napolnijo, ko se sprazni, sem se znova rodil. Že tretjič. Sredi brezskrbnosti in najlepšega dne v tisti pomladi, ko je sonce odpiralo rožne cvetove in sililo čebele, da so se začele potapljati v cvetne čaše, je počilo kot še nikoli in odprl sem oči in naš avto je bil presekan na pol. Oče in mama sta nekaj vpila, sestra je sedela poleg mene negibna kakor izrezana iz kartona, jaz se spomnim samo občutka, da sem čisto izgubljen, da ne poznam ljudi, ki me poskušajo doseči z rokami, samo avta, v katerem sedim, ne vem, kdo sem in kam sem namenjen. Čez dan ali dva sem v bolnici zrl v bel razpokan strop in odšteval minute do obiskov. Strah me je bilo na smrt. Kdo me

bo prišel pogledat? Je s kom kaj narobe? Kaj, če sem ostal sam? Vrata so se odprla. Najprej si je pot do mene utrl največji rdeč balon in medved z gumbki namesto oči v sestrinem naročju. Za njimi sta bila oče in mama. Spomnim se njunih zariplih lic in rdeče obrobljenih oči. Gotovo sta se bala kot jaz in jokala še zame, v upanju, da nam Bog pusti še kakšno leto pričakati skupaj. Naenkrat je vse dobilo drugačen okus in vonj. Stvari so preprosto zadišale znova: mamini keksi, položeni na praznično mizo, očetov parfum, ko se je sklanjal nadme in mi z ozeblimi rokami zapiral zadrgo na bundi, da so moje roke počivale v vročih žepih, sestrina soba, v kateri sem dobil vsakršen nasvet, od tega, kako dobiti vstopnico do sošolkinega srca, do najbolj verjetnih nalog, ki bodo v naslednji kontrolni nalogi. Ljudje se rodimo in potem delamo vse ostalo, samo zares živeti pozabimo. Življenje je namreč vse tistob kar se ti zgodi nepričakovanega med tem, ko si ti planiral, kako mora biti. Samo zato, oziroma prav zato, ne živimo zares, če se vedno znova ne rodimo. Vedno znova moramo stopiti na štartni položaj in začeti znova, pogledati skozi okno in se začeti čuditi ledenim rožam na šipah in soncu, ki jih spreminja v kapljice rose. Moramo se roditi v nove, polepšane odnose s tistimi, ki so že tako dolgo ob nas, da smo jim pozabili po leta in leta pogledati v oči in jim povedati, da bi njihov odhod vse spremenil, da naj vendar še ostanejo, da so naše zmage in porazi brez njih nesmiselni. Moramo se roditi. Nekateri vsako leto. Naj bo novo leto tudi novo rojstvo.

3


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Tjaša: Za božič se vsako leto najbolj veselim obiskov, saj me vsako leto obiščejo bratranci in sestrične, pa tudi kakšni prijatelji. Veselim se še postavljanja jaslic in okraševanja hiše.

Karla: Vsako leto pomagam, ko okrasimo vse v lučke, še posebej balkon. Tudi jaslice postavimo skupaj. Potem sem z mamico in atijem in skupaj čakamo, da nas obiščejo sorodniki. Težko že pričakujem božič, ker dobim vsako leto tudi darilo.

praz vsi in postav nas obišč Foto: Miloš Kukovičič, foto-

LETO SOCIALNE PRAVIČNOSTI

Božič najmlajših

Zala: Za božič sem še bolj pridna kot ponavadi in pomagam postaviti smreko, jaslice in napeljati vse lučke. Potem si tudi zaslužim darilo, ki ga nestrpno pričakujem vsako leto. Za praznike smo vsi doma in se imamo lepo.

Živa: Najbolj se veselim za božič druženja z mamo, bratcem, teto, stricem in bratrancem. Tudi božička se veselim, saj mi prinese kakšno darilo, sama pa zato pomagam, da skupaj pripravimo jaslice in jelko, da imamo lepo okrašeno, ko pride.

6

Božič 2011 • 9-10


Jernej: Med prazniki doma najbolj pomagam k dobremu vzdušju tako, da počivam. Pomagam pa tudi postavljati jaslice, kar delam najraje.

Zala in Laura: Božič imava rade, saj ga znuje cela družina skupaj, ko se zberemo vimo jaslice in novoletno jelko. Ponavadi čejo tudi dedek in babica ter božiček.

Eva: Za božič ponavadi obiščem dedka in babico in jima nesem tudi kakšno darilo, saj tudi mene vedno čaka darilo pod njuno jelko. Rada tudi postavljam jaslice, ki so vedno pod jelko. Jure in Rožle: Za božič je fino, ko smo vsi skupaj, potem nas pa obiščejo še dedi, babi in tudi župnik. Sam pomagam atiju pri postavljanju jelke in »pospravljanju« pirotehnike :-) Točno veva, kaj bova letos dobila za darilo, a vseeno komaj čakava.

Hana in Valerija: Božič je lep, ker smo vsi doma in dobimo še obiske in potem je res veselo. Najbolj težko vsako leto pričakujeva, kaj bo zjutraj čakalo pod jelko in katero darilo je najino.

S prvoobhajanci se je pogovarjal Urban Lesjak

7


BOŽIČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Vsi moji blagoslovljeni božiči Preko petdeset božičev je kot svetlih zvezd nasutih na moji življenjski poti. Od tistih prvih, najlepših, ko smo šli po škripajočem snegu k polnočnici sredi pokanja petard in je v naši cerkvi mogočno zadonela edinstvena prekmurska božična pesem: Jezer' in jezerkrat srečna bodi o blažena noč …! (Tisoč in tisočkrat srečna, bodi o blažena noč!), pa do zadnjega božiča, ki sva ga že s precej bolnim očetom preživela v bolnišnici, brez svetega obhajila …

Božiči se vpišejo v srca ljudi kot zvezde sredi temne noči ne samo zaradi polnočnic, ali svetlih lučk, ampak predvsem zato, ker je to praznik rojstva, začetek nekega novega obdobja, obisk Mogočnega, ki iz temeljev spremeni našo življenjsko filozofijo! Vsi imamo te spomine, nekatere delimo z drugimi, nekaterih se spominjamo s solzami v očeh, so pa tudi takšni, ki jih držimo skrite v kamrici svojega srca in jih prinesemo na plan le ob jaslicah, pred božjim Otrokom, ki tako in tako vse ve … Rada se spominjam tistega kljubovalnega praznovanja božiča, ko je cel naš gimnazijski razred 4.b šel na polnočnico v prepolno cerkev, na božični dan pa, ki seveda ni bil prost, smo pisali kontrolni test iz matematike …

6

in smo ga vsi pisali tako slabo (namerno, stavkajoč!), da smo ga morali ponoviti …

V samostanski skupnosti

Prvega božiča v samostanu se spominjam predvsem zato, ker je v skoraj prazni cerkvi v Črni gori osamljeni škof pel prelepe božične pesmi, ker so zvonovi zvonili kot doma, a ni nihče prišel na praznovanje … niti jaslic in zelene jelke ni bilo, samo slama in »badnjak«, suho drevo, ki je gorelo na obali in sušilo moje solze domotožja … Drugi božiči v skupnosti na Cetinju pa so bili tako lepi, da jih ne bom nikoli pozabila! Cel mesec smo se sestre redovnice skrbno pripravljale na Jezusov prihod. Imele

Božič 2011 • 9-10


smo veliko duhovnih ur premišljevanja in intenzivne molitve, ure tišine in zbranosti, vmes pa seveda opravljale svoje delo v bolnišnici in se posebej trudile biti prijazne in ljubeče ne samo do bolnikov, ampak tudi do sodelavcev.

Na sam božič pa so v mali cerkvi zažarele čudovite jaslice, naš zbor je pel najlepše božične pesmi treh narodov in treh jezikov – slovensko, hrvaško, albansko! Ves dan smo imele obiske, čeprav smo bile edine katoliške vernice na Cetinju, saj so nam naši znanci, prijatelji, bolniki, zdravniki, sodelavci, prihajali »čestitat« za praznik Jezusovega rojstva. Z nami so se veselili našega praznika, poslušali naše božične pesmi, se gostili s keksi in »pršuto« ter hoteli izvedeti čim več podrobnosti o življenju v samostanu! Nekega božiča nismo imele niti kje večerjati, pa smo »ta mlajše« jedle kar v kleti! In tako je tam še danes …

Doživela sem tudi avstrijski božič, ko je cel orkester trobent zunaj pred cerkvijo igral božične pesmi, ljudje pa so v skupinah prihajali k polnočnici, nebo se je odprlo in je sneg padal in padal … In je nepozabno zadonela pesem »Sveta noč«, tako čisto, uglašeno kot jo lahko zapoje le avstrijski cerkveni zbor …

Triurna polnočnica

Eden mojih najlepših spominov je tudi »beograjski božič«, ko smo praznovali 7. januarja, skupaj s pravoslavnimi kristjani. Prvič se je polnočnica slavila v veliki novozgrajeni, nedokončani cerkvi sv. Save, ki je bila še brez oken, noč pa je bila tako ledeno mrzla, da smo

trepetali že na ulici, kaj šele ko smo stali v cerkvi! Sama svečanost je trajala tri ure, cerkev pa je bila prepolna ljudi, ki so ves čas stali! Cel državni politični vrh je bil prisoten, imeli so sicer stole, a jih je bilo sram sedeti! Prvič je v tisti božični noči zadonelo novih 49 zvonov! Najlepše pa je bilo petje velikega zbora z okrog 70 pevci, največje presenečenje pa je bilo, da je v tisti ledenomrzli cerkvi pel tudi otroški zbor! Da se otroci ne bi prehladili, so na koru imeli mali štedilnik, da so se tu in tam malo ogreli … In ko je na koncu patriarh pozdravil »Hristos se rodi!« (Kristus se je rodil!), je večtisočglava množica gromoglasno odgovorila »Vaistinu se rodi!« (Zares se je rodil!).

Ponovno v domovini

Zdaj sem spet v naši dragi domovini in se mi še zmeraj orosijo oči, ko zadonijo naše angelsko lepe božične pesmi, enako kot sem jokala davnega 1989. leta, ko mi je mama sporočila, da so v Sloveniji prvič po radiu predvajali božične pesmi v oddaji Četrtkov večer! Želim si, močno si želim, da bi otroci, ki se jim bodo letos zasvetile oči, ko bodo zrli v skrivnost jaslic, tudi doživeli ne samo petdeset, ampak sto lepih božičev, saj jih bo takšen spomin grel tudi takrat, ko bo življenje mrzlo in trdo … Poslušajte vsi ljudje! Poslušajte in odprite srca! Tam na gmajnci v revni štalci je Marija rodila Jezusa! Tam naj naši spomini oživijo, preplavijo naša srca, da bomo spet lahko resnično ganjeni rekli: »Le kaj bi mi brez božiča!« s. Emanuela

7


postavljali jaslice in drevešček skupaj. Imeli smo vrstni red, po katerem smo krasili. Oče je postavil drevo, jaz sem naplel lučke, brat in mama pa sta obesla okraske in postavila jaslice. »Mami, ali bomo tudi letos krasili pri atetu?« se oglasi najmljaši. Seveda, tudi to je vaša naloga. Dogovoriti se boste morali, kje boste začeli najprej in kje nato. Vse postorite tako kot vsako leto. Jaz bom poskrbela za božične dobrote, ati pa še za preostale stvari. Vendar ne smemo poskrbeti samo za našo hišo. Fantje, kaj pa vaše srce? Ali je vaše srce pripravljeno tudi na Jezusovo rojstvo? Kako pa vi doživljate ta adventni čas in prihajajoči božič? »Zame je božič odprtost za ljudi, čas ko se umirimo in posvetimo družini in vsem, ki jih imamo radi,« pove Blaž. »Zame pa je to najlepši del letnega časa, vsi smo dobre volje, veseli, veliko smo skupaj,« doda Marko. Florijan pa ga prekine in mu reče: »Ja, pa sneg je, pa božiček

Pogovor pred venčkom Jesen počasi odhaja in bliža se čas mrzlih dni. Narava je pokazala že prve snežinke - velike in različne so plesalke, ki padajo z neba. Toda v naših srcih sije toplina. Nekje v ozadju zaslišimo glasbo in ji sledimo. Takrat začutimo, kaj pomeni ljubezen, veselje, sreča in kaj nam pomeni tvoje rojstvo. Advent počasi prehaja v božični čas. To pa se pozna tudi pri nas. Florijan vsakodnevno ob adventnem venčku sprašuje, kdaj bomo postavili drevešček, kdaj bomo postavili jaslice. Ali bova tudi letos pekla piškote? Ti bom lahko pomagal? Blaž in Marko že pripravljata načrte, kakšne barve bodo okraski na smreki, kam in kako bomo letos postavili jaslice. Ko sedimo za mizo, jih je z veseljem poslušati, kako med seboj kramljajo in vsak po svoje nizajo ideje. Pa mi misli uidejo v preteklost. Tudi pri nas doma je bilo tako. Vedno sva se z bratom dogovarjala, kdo bo postavljal jaslice in kdo smrekco. Težko sva pričakala sveti večer, ko so nama starši dovolili postavljati. Misli mi prekine Dušan in reče, kako je bilo tudi pri njih to lepo. Zmeraj smo

8

bo prišel - a ne mami? Ali bo tudi letos prinesed darila pod smrekco?« Ja. Tudi letos tako kot vsa leta, pa čeprav je za nami težko leto. »Odprimo svoja srca in zmolimo skupaj za vse, ki so pomoči potrebni,« predlaga Dušan. Naj vsi ljudje v teh dneh začutijo, da so ljubljeni, in da imajo ob sebi koga, tako kot ga imamo mi. Naredimo križ in misli usmerimo v molitev.

Družina Resnik

Foto: arhiv družine Resnik

BOŽIČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Božič 2011 • 9-10


mi je končno uspelo zjecljati nekaj besed in oddati majhno kartonsko škatlo, sem opazila solze. Gledali sva se, a spregovoriti nisva mogli. Ena od bolečine, druga od nemoči. V tem trenutku sem začutila Tvoje roke. Tvojo podporo. Prepričana sem v to. Ker drugače bi se zrušila. Nekako sem se pripeljala do svojega doma. Toplega doma. Zavedla sem se, kakšno srečo imam. Imam streho nad glavo, nisem lačna, imam Prijatelje … ampak to ni moja zasluga. Vse to je bilo zavito v veliki paket. Kot Tvoje darilo zame! In vabilo: naj v skrivnosti daru, Tvojega prihoda med nas, tudi sama postanem odprta v dobroti do vseh. Okrog nas je toliko tistih, ki so ti podobni po uboštvu. Tudi po tem, da nimajo več lastne strehe nad glavo. Tudi Ti si bil brezdomec, siromak, pregnanec. Hvala ti, Jezus, ker na ta božični večer ponovno prihajaš k meni! Glej, prostor sem pripravila zate! V mojem srcu naj ti bo vedno prijetno in toplo!

Pridi, Gospod Jezus »Res je. Stojim pred vrati tvojega srca. Dan in noč. Tudi ko ne poslušaš, tudi ko dvomiš, ali sem Jaz, sem tam. Čakam najmanjše znamenje, čakam, da odgovoriš, da vsaj zašepečeš, naj vstopim. Hočem, da veš: kadarkoli me povabiš, pridem, vedno, brez izjeme!« Mati Terezija Saj ne, da Te nočem povabiti, ampak ... Veš, saj si najbolj hvaležen gost ... Ni ti mar pospravljeno stanovanje, ne oziraš se za opranimi zavesami, tudi kakšen pajek ti ni v napoto. Tudi pri postrežbi nisi zahteven. Zanima te, zakaj te potem večkrat ne povabim. Ah, zdaj razumem meščane Betlehema. Tudi sama velikokrat nimam prostora zate. Saj, če bi mi povedal, da prideš ... Ampak ti mi pošlješ tečno sosedo, pa nemogoče otroke z druge ulice, za nameček pa še kakšnega berača! Aja, potem me pa še vprašaš, ali te nisem srečala. Kako te pa naj v tej množici nemogočih najdem? Saj najbrž ne misliš resno? Božjega Sina bom pa že prepoznala ... Nekaj dni nazaj sem v roko segla ženi, ki me je spomnila Nate. Tako tiha, skoraj nevidna je bila v svoji bolečini … Revščina, pomanjkanje, tuje okolje … sta naredila svoje. Ko

Njegov mir, milost in blagoslov naj bosta z Vami vsak dan v novem letu 2012

vam voščimo Ivanka Zupančič in sodelavci Župnijske karitas.

9


Naša družina praznuje božič tako: tisti dan se zberemo vsi skupaj, da okrasimo smrečico in postavimo jaslice. Ker hiša že diši po pecivu in drugih dobrotah, sedemo za mizo, pojemo tradicionalno večerjo, malo poklepetamo in skupaj odidemo k polnočnici. (Katarina) Letos sem ob ministrantu postal še birmanec, in ker sem že večji, si domišljam božič drugače. Ko sem bil majhen, sem vedno čakal Božička, da je prišel skozi dimnik, danes pa božič preživljam v družbi gospoda Mitja, s katerim sva lani tudi skupaj maševala na Kremenu ob 2h zjutraj. Seveda sem jaz opravljal ministrantska, ne mašna dela. In tudi letos mi je izziv, da sodelujem pri tej maši. Imamo pa tudi božično večerjo, kjer molimo in prosimo Boga, da blagoslovi te jedi. (Klemen)

Božič mi je vedno pomenil veliko. Ko sem bil majhen, mi je božič pomenil le darila. Spominjam se, da sem na božični večer vedno dobil igračo, ki sem si jo ponavadi zelo dolgo želel. Danes mi božič pomeni veliko več kot le igrača. Vedno se pred božičem spovem, da se tako nanj pripravim. V naši družini je božič nekaj, česar se vsi razveselimo. Izkažemo si majhne pozornosti z darili, več časa preživimo skupaj, prav tako pa vsak izmed nas v sebi najde razlog, da začne nekaj na novo. Veselje mi daje to, da se v božičnem času še posebej potrudim in sem prijaznejši do domačih. Običajno gremo z družino na kakšen izlet in smo preprosto skupaj. Božični čas je lep zato, ker nas povezuje med seboj. (Matevž)

Ob pričakovanju Jezusovega rojstva se vsako leto naša družina zelo zbliža in poveže. Vsem božič pomeni veliko in vsi ga veselo pričakujemo, vsak pa ga v svojem srcu začuti drugače. Najino srce ga začuti kot val dobrih del, ljubezni in še marsičesa. Kako pa ga začuti tvoje? (Jasna in Jakob)


Božič praznujem v »krogu družine« … nekaj dni prej pečemo piškote, pišemo voščilnice in gremo k spovedi. Na božični večer postavimo jaslice, imamo »slavnostno« večerjo in gremo k polnočnici. V času božiča se spominjamo Na božič nas pod smreko Kristusovega rojstva. Sicer pa pričakajo majhna darila. midve dočakava božič z najinimi Obiščemo sorodnike in najbližjimi. Pod smrekico postavimo praznujemo božič jaslice, med seboj se obdarimo, Najlepše pri božiču pa je to, gledamo božične filme in poskrbimo da pride vsako leto znova. Vsako leto ga nestrpno za veselo razpoloženje. Seveda pa se pričakujem in čisto vsakič mi prinese nekaj odpravimo tudi k polnočnici. novega. (Ajda) (Anemari in Špela) Božič je zelo lep praznik, saj se takrat zbližamo z družino, postavimo jaslice ter čakamo na Jezusa. Na njegov prihod se pripravljamo ves adventi čas z molitvijo ob svečah, sveto spovedjo ... Dan pred božičem postavimo jelko in jo okrasimo, da je vse pripravljeno na Njegov prihod. Na kratko: rade imamo božič! (Tjaša & Co.)

in birmanke Birmanci o svojem

božiču

Adventni čas je vedno lep in poln pričakovanj. To je čas, ko premišljujemo o nas samih, kaj počnemo in kaj bi lahko storili, da bi bili še boljši. To je tudi čas, ko se še bolj povežemo z ljudmi, ki jih imamo radi. Že vrsto let se z bratom in najinimi prijatelji udeležimo tradicionalne peke piškotov, ki jo organizira najina botrca Danica na svojem domu v Sevnici. To je večer poln veselja, smeha, druženja, dišečih piškotov, pa tudi kakšen zažgan se najde med njimi. Po otroški božični maši je naše družinsko pričakovanje polnoči ob cimetovih piškotih še bogatejše in vznemirljivejše. (Hana)


Božič v domu starejših ali ko besede povedo premalo

Foto: Martina Makovec Žagar

BOŽIČNE MISLI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Pričakale so me različnih starosti in stanov, različnih poklicev, od blizu in malo dlje, a z eno veliko skupno podrobnostjo. Življenje, ki se še vedno pretaka po njihovih žilah, jim je čez roke in skozi srce zarisalo mnoge križe ter jih vodilo po poteh, ki jih velikokrat niso razumele. A so sledile. Vodila jih je vera, ki so jo skoraj vse prejele od svojih staršev in jim je bila neomajna vez, zaradi katere niso nikdar pozabile, kdo so. Njen žar še vedno nosijo s seboj. Ob vprašanjih, kaj jim pomeni božič, so se nekatere nasmehnile, drugim so oči zalile solze ali pa so izbirale besede, kolikor se je to najbolje dalo. O prazniku, ki prežema njihovo življenje, so pripovedovale takole … Slavka Barlič:

»Božič mi veliko pomeni. Ker se nam je rodil Zveličar. Kot otrok se spomnim praznovanj v Nemčiji, kamor smo bili izgnani z družino. Tam smo bili za praznike zelo pogoščeni, še posebej otroci. In okrašena smreka je vsako leto segala od stropa do tal. Kljub temu, da ob koncu vojne nismo imeli skoraj ničesar, je mama za božič spekla potico, le da ni bila slana, saj nismo imeli soli. Ko sem si kasneje ustvarila družino, so mož in otroci z vsem srcem vsakič krasili smreko, sama pa sem skrbela za jaslice. Za hišico in družino. Ta mi veliko pomeni.

12

Vedno smo imeli skupno večerjo, potem pa so šli otroci k maši ob desetih, midva z možem pa k polnočnici.

Božič 2011 • 9-10


Na štefanovo smo šli na obisk k moževim ali mojim staršem. Danes je drugače. Tukaj vsi lepo skrbijo za nas. Sestra Franja pa je nekaj posebnega. Za božič nas zelo lepo pogostijo. K polnočnici ne morem več, molim pa veliko. Ta dan me sin odpelje k sebi. Ker smo družina. Zdaj tam gledam svojo hišico, ki jo je naredil mož in mi je zelo lepo.« Pavla Seničar:

»Ko sem bila otrok, smo imelo bogkov kot. Vanj smo dali papirnate rože in Marijine slike. V enega pa jaslice. Smreka je bila drugje in na nji so bili kakšni keksi, jabolka in orehi. Včasih so bili zaviti v pisan papir. Šli smo k polnočnici … Bila je revščina, a je bilo lepo. Tudi takrat, ko sem z nezakonsko hčerko živela pri starših, je bilo

tako. V življenju moraš vzeti, kar ti ponuja, saj se zmeraj najde kakšen izhod! Kasneje sva se z možem poročila in odšli smo na svoje. Božič nam je zmeraj veliko pomenil in bilo nam je lepo. To vem zdaj. Tudi zdaj mi je lepo in znam ceniti vsak trenutek, za katerega sem hvaležna. Z možem imava na balkonu lep drevešček, ki ga bom prižgala na sveti večer.« Ana Kostrevc:

»Moja mama in oče sta bila zelo pobožna. Rekla sem si, da tega ne bom nikoli opustila in kar so me mama naučili, sem zmeraj držala. Čeprav nas je bilo 10 otrok, nismo trpeli pomanjkanja. Delali pa smo vsi. Božične priprave so bile velike. Otroci smo nabirali mah. Na sveti večer smo drevešček okrasili s piškoti, bunkicami in papirčki, pod njim pa smo postavili štalico. Vsak večer smo okrog peči klečali in molili. Ko je prišla vojna, so nas vse izgnali v Nemčijo, od koder smo se kasneje tudi vrnili. Tudi tam so bili prazniki nekaj posebnega. Velika smreka, ki smo jo na sveti večer krasili vsi otroci. Imeli smo slovesno večerjo in prepevali smo (nemške) pesmi. Ko sva si z možem ustvarila svojo družino, sva živela v Krškem več kot 50 let. V življenju mi nobena stvar ni bila pretežka. Vse gre z eno dobro voljo. Tudi težke stvari. In to, da se razumeš z družino, je nekaj najlepšega. V domu pa mi je všeč. Zelo pozorni so do nas.« Angelca Moškon:

»Za božične praznike se spomnim vzdušja v družini. Nekaj svečanega je bilo v zraku. Tišje smo govorili, bili smo veseli in peli smo pesmi, ki smo se jih učili v šoli. Ob večerih smo molili rožni venec. Oče je molil naprej. Spominjam se toplega ajdovega kruha na sveti večer. Kako je bil dober. V bogkovem kotu smo imeli jaslice in šli smo k polnočnici. Vem, da je vso noč gorela luč.

13


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

BOŽIČNE MISLI

Po vojni sem šla na učiteljišče. Zelo rada sem imela otroke, a sem jih težko vzgajala v drugačnem duhu tistega časa, kot sem bila vzgojena sama. Čeprav sem imela lep dom, mi je tukaj lepo. Tu je popolna svoboda in vsi prazniki so praznično obarvani. Cel december je tak. Imamo veliko prireditev, lepo okrasitev, dobro hrano in čudovito osebje.«

Elica Krivec:

»Moja mama ni bila verna, oče pa mi je umrl. Ker sem po rojstvu zbolela za cerebralno paralizo in pljučnico, sem shodila šele pri sedmih letih. Poslali so me v zavod v Staro Goro in kasneje v Vipavo, svojega moža pa sem spoznala v domu v Mariboru. Za vero me je navdušil prav on. Rekel mi je, da v življenju moraš nekaj imeti. Tukaj zelo lepo praznujeva. Prej sva si naredila smrekico in jaslice ter čakala polnočnico na televiziji. Letos pa bova videla, kako bo.« Klara Žagar:

»Zame je božič globok praznik. Otroci smo že jeseni nabirali mah in ga sušili, da ni postal plesniv. Na sveti večer smo naredili jaslice in zmeraj hodili k polnočnici. Lepo mi je, ker smo bili takrat vsi skupaj. Mama me je vzgojila v veri in tega se držim, drugače bi se izgubila. V domu imamo jaslice v kapeli, kjer vsak dan molimo rožni venec. Imeli bomo tudi božično kosilo. To je bilo lani zelo razkošno.«

14

Ko sem zaključevala naš popoldanski klepet, se nam je nepričakovano pridružil tudi tukajšnji farni župnik, gospod Ludvig Žagar, ki je prišel obiskat svojo mamo. Z veseljem je povedal nekaj besed: »Vedno čutim, kako tukajšnji ljudje z veseljem pričakujejo praznike. Kot duhovnik in župnik lahko le pohvalim odprtost vodstva za duhovno življenje. Danes je tukaj to sestavni del življenja. To je za te ljudi velikega pomena, saj lahko duhovno življenje, ki so ga prinesli od doma in jim je najbolj dragoceno, tukaj v polnosti živijo naprej. To nam vsem veliko pomeni. Spodbudno se mi zdi tudi to, da drugi duhovniki tukaj obiskujejo svoje farane. Naša hišna kapelica je večkrat dnevno obiskana, ob mašah, ki potekajo enkrat mesečno, pa sprejme okrog 50 ljudi.« Polni čutenj, lepih in bolečih spominov, upanja in vere smo se počasi razkropili na vse strani. V življenju in na tem svetu je pač mogoče vse. Ker je prav vsak trenutek, tisto, kar doživljamo za nas najbolje… Zaželeli pa smo si, da bi izbirali Ljubezen. Ker v njej domujejo mir, vedrina in globoka povezanost z vsem, kar je. Zato to, kar delamo drugim delamo sebi … … vsi pa si želimo, da bi bilo srečno in zdravo …

Martina Makovec Žagar

Božič 2011 • 9-10


Spet je leto naokrog in spet se prepuščamo božičnemu razpoloženju. Že vsaj od prvega decembra so povsod lučke, nekateri so začeli z okraševanjem že prej. Tako se tudi mi vključujemo v praznično, po cimetu in grogu dišeče ozračje, ki se je še pred petindvajsetimi leti ustavilo na italijanski in avstrijski meji, kjer so tudi Božička neusmiljeno pridržali cariniki. Danes je vrveči in okrancljani evropski božič tudi pri nas. Celo po javnem radiu bomo morda slišali Jingle Bells, celo kakšna Sveta noč bo šla skozi, če bo cenzura za trenutek popustila. Le enega nismo dočakali in tudi letos ne bomo: predsednik nam ne bo voščil veselega božiča. Ne verujočim ne neverujočim. Njemu se pač ni treba zgledovati po evropskih kolegih.

Prišel je, da bi nas naučil poslušnosti Očetu, da bi mi bili sinovi v Sinu. To sveto noč so angeli peli slavo Bogu na višavah in voščili mir na zemlji ljudem, ki so Bogu po volji. To sveto noč so pastirci dobili naročilo: »Pojdite torej v Betlehem.« To sveto noč se je uresničila obljuba, ki jo je Bog dal očetom Izraelovega rodu – obljuba za vse človeštvo. Ko se tako zaziramo v jaslice, se kristjani spominjamo celotne zgodovine odrešenja. Ne gledamo samo otročiča, v duhu smo povezani z Jezusom, kajti danes Jezus ni otročiček: danes je Jezus Kralj nad kralji in Gospod nad gospodi. Sedi na desnici Očetovi. Plačal je ceno za naše odrešenje in mi imamo v njem dostop do vseh obljub, ki

Božič verujočih in neverujočih Zakaj pravim verujočim, neverujočim? Skupaj z vrnitvijo v evropski kulturni krog je božič postal praznik vseh Slovencev, celo vseh državljanov. Ne glede na vero ali nevero se ljudje v decembru zabavajo, družijo, nakupujejo, premišljujejo, kako razveseliti svoje najdražje, ustvariti hočejo pravo božično vzdušje. Božič je stopil onkraj cerkvenih zidov, postal je družinski praznik, dan, ko se družina zbere, ko si družinski člani vzamejo čas drug za drugega, ko se drug drugemu posvetijo, si izkažejo ljubezen in naklonjenost. Novo leto ni bilo nikoli takšen praznik: bil je čas, ko si šel ven, čas pokanja, petard, raket, zabave. Za božič pa doma postavljamo božično drevesce, pod njega postavimo jaslice, in ko se zaziramo v jaslice, ki smo jih postavili, se naša družina srečuje z neko drugo družino, naša usoda z vesoljno usodo, ki se je skozi to družino izrazila. Kristjani imamo do Božiča poseben odnos: verujemo, da se tistega večera pred dva tisoč leti v Betlehemu ni rodil še en navaden človeški otrok. Res je, rodil se je človeški otrok, kajti verujemo, da je Jezus resnično človek. Toda ni bil navaden otrok, kajti rodil se je Bog in človek v eni osebi: rodil se je Bogočlovek. Samo po sebi njegovo rojstvo ne bi bilo nič posebnega, kajti zakaj se pa ne bi kdaj v zgodovini rodil tudi kakšen Bog? Toda ta otrok je imel usodo: bil je Sin Najvišjega, ki se je učlovečil, da bi svoje ljudstvo otel njegovih grehov. Prišel je, da bi mnogo sinov popeljal v slavo.

nam jih daje Božja Beseda. Jaslice pa nas pri tem spominjajo na trenutek iz Jezusovega življenja: na tisti trenutek, ko je Bog na nov način vstopil v človeško zgodovino, da bi danes lahko bili mi dediči Kraljestva. Zato verujoči ne potrebujemo ne miloščine nacionalnega radia ne predsednikovega voščila. Vemo namreč, da je naš pravi vladar nad njima. Vemo, da je Kristus tisti, ki resnično vlada nad narodi. Verujemo, da je njegova vladavina mogočnejša od vsake človeške vladavine: človeške vladavine se bodo tresle, on pa ostaja in bo sodil človeške vladarje. In ko se danes veselimo rojstva Njega, ki bo vodil narode na pašo z železno palico, ko se veselimo rojstva Njega, ki nosi kraljestvo miru in pravičnosti, ko dajemo temu kraljestvu prostor v svojem srcu, želimo, da ta mir in ljubezen novorojenega Gospoda, ki je postal človek, da bi mi postali božanski, zaobjameta tudi tiste, ki Kristusa še ne poznajo. Naj bo ta božič poln Božjega miru in blagoslova. Naj bo ta božič predokus kraljestva miru in sprave. Naj se na ta božič naše družine na nov način povežejo, v veselju, ki ga lahko daje samo Bog. Ko odhajam z Vidma, vam tako želim vesel božič, dragi župljani, tako verujoči kakor tudi neverujoči. Silvester Molan

15


Prireditev smo si zamislili kot televizijsko oddajo z gosti, glasbo in novinarskimi javljanji.

Večer sta vsak s svojo edinstvenostjo vodila popotnika Špela in Primož.

Na odru smo pozdravili prvo klanovodkinjo Lucijo in bivšo četovodkinjo Marjeto.

Dogajanje so obogatili skeči. V njih smo se srečali z Robertom in Olave Baden Powell.

Luč miru iz Betlehema in pet (uradnih) let našega skavtskega stega Letos so v našo župnijo plamen Luči miru iz Betlehema prinesli naši najmlajši - volčiči.

Foto: Miloš Kukovičič

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

16

Božič 2011 • 9-10


Miklavžev obisk

Peta obletnica uradnega delovanja je bil praznik za vse nas, zato smo bili kar vsi skavti na odru.

Pozdravila nas je in nam čestitala gospa podžupanja Ana Nuša Somrak.

Cerkev so ob sprejemu Luči miru napolnili naši starši in drugi gostje. Vseh smo bili zelo veseli.

Pričakovanje. Velike otroške oči. Angelček Rafko, njegovi nebeški prijatelji in zemeljski varovanci. Dobri Miklavž in lepa darila. Preprosto veselje. Zdi se mi, da je Miklavževanje eden od dogodkov, ko je v naši cerkvi mnogo iskrenega navdušenja in veselja – kot bi se znova in znova prižigali ognjemeti sreče in napolnjevali ves prostor. Kako lepo je, da imamo priložnost to doživeti in zamenjati vsakdanji »nekako gre« s »čudovito!«. V igrici so angelčki otroke spomnili, da jih spremljajo skozi celo leto in ne le teden pred miklavževim. Iskrice so s pesmijo pričakale Miklavža, ki so ga na poti skozi cerkev spremljali otroški pogledi, polni občudovanja in velikega pričakovanja. In nato je mogočni Miklavž obdaroval male, ki so si kljub darilu v njegovi roki komaj upali do njega in malo večje, ki so nestrpno čakali, da zaslišijo svoje ime. Želim nam vsem, da bi se znali preprosto razveseliti dobre novice, da bi bili dovolj pripravljeni in Bogu pustili, da se dotakne naših src in dovolj preprosti, da bi si dovolili veselje ob tem.

Alenka Gorjan


Foto: Peter Gorjan

NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Adventni oratorijski dan Lep spomin na naš letošnji poletni oratorij, ki smo ga preživeli v družbi preroka Jona, je v soboto, 26. novembra, ko je bila prva adventna nedelja že pred vrati, privabil številne veroučencev, ki so se udeležili adventnega oratorijskega dne. Po vzoru poletnih oratorijev smo tudi ta dan začeli z oratorijsko himno in dvigom zastave, nato pa smo medse povabili preroka Jona, ki nam je iz »prve roke« povedal vse zanimivosti svojega popotovanja v Ninive in posebnega poslanstva, ki mu ga je namenil Bog. Pred nas se je

18

postavila celo velika riba in nas spodbudila, da smo vsi, ne glede na to kakšni smo, kje smo in kdo smo, lahko orodje v božjih rokah. V skupnih katehezah smo tako razmišljali, kako tudi mi postajamo preroki in smo v pismih sv. Miklavžu in z molitvijo Boga poprosili, naj nam pomaga, da bomo tudi mi kot Jona spoznali pot do tistih, ki nas potrebujejo. Prijetno druženje smo nadaljevali v delavnicah, kjer smo izdelovali adventne vence in jih primerno okrasili. Po kosilu pa smo animatorji za udeležence pripravili še tri delavnice, v katerih smo izdelali najlepša in čisto prava pisma sv. Miklavžu, angelčke in čudovite sveče. Vse, kar smo naredili, smo popoldne odnesli v cerkev, kjer smo skupaj sklenili oratorijski dan s skupno molitvijo in blagoslovom vencev in vseh naših izdelkov.

Urban Lesjak

Božič 2011 • 9-10


»Mitja, mene je ful strah. Res me je ful ful strah,« je z malo tresočimi rokami, a še vedno z njeno značilno energičnostjo, dejala nova vodnica Tjaša, potem ko se je opremljena s čelado in vso ostalo zaščitno plezalno opremo pričela spuščati v več kot dvajsetmetrsko praznino jame Vetrnica na Veliki planini. Ta izziv je bil samo nekakšna pika na i za vodnike in vodnice, ki so se skupaj z nami, voditelji skavtske čete, na ta slikoviti kraj odpravili na izobraževalni in družabni skavtski vikend. Pripravili smo ga z mislijo na priznanje, ki si ga za svojo velikodušnost ti mladi zaslužijo, pa tudi z mislijo naprej, saj smo za skoraj celotno skavtsko leto pripravili vsebino in program srečanj vodov, ki jih vodniki vodijo.

Vodniki čete na Veliki planini

Tako smo omenjeni konec tedna dodobra poskrbeli zase, za dobro razpoloženje in prijetno vzdušje, pomerili smo se v nočni orientaciji, si dobro skavtsko kuhali, pripravili lepo sveto mašo in se veliko igrali. Veliko dlan svojih priboljškov nam je naklonil naš Gospod. Že v petek nas je že v trdi temi in mrzlem večeru objel s skrivnostno mesečino polne lune, vse do našega odhoda v dolino pa se je tudi megla tiho odplazila v dolino, nam pa pustila razkošje toplih poznojesenskih sončnih žarkov in čudovite razglede na Kamniške in Savinjske gore. Planina v tem času že povsem sameva, pastirji so svoje krave že zdavnaj odpeljali v dolino in samo tu in tam smo se srečali s kakim osamljenim popotnikom ali kolesarjem. Šele v nedeljo popoldne smo dobili družbo nekaterih planincev, ki so se tako kot mi želeli dvigniti nad nizko oblačnost dolin in še nekaj nedeljskih izletnikov, ki so se na Planino odpravili z bližnjih parkirišč.

Foto: Neža Petan in Tjaša Sušin

Številni so se zvedavo ustavljali ob robu poti in se ozirali za našimi pogumnimi vodniki, ki so se drug za drugim s precej adrenalina, a polno mero poguma po vrvi spuščali v prepadno globino. Ko je Vetrnica »pogoltnila« še Tjašo, je bilo predstave za mimoidoče planince konec. Za nas pa našega izhoda. Skupaj s soncem, ki se je pričelo hitro spuščati za gore, smo se morali v megleno dolino spustiti tudi mi. A s seboj smo odnesli lepo mero vtisov, predvsem pa smo od tam odhajali še bolj povezani, kar nam ob vodenju letošnje zelo zelo številne čete še kako koristi.

Mitja - Razigrani viharnik

19


NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Nekega petkovega večera se je naša skavtska četa odpravila na težko pričakovano jesenovanje. Naš cilj je bil zelo blizu, pa vseeno dovolj daleč, da smo, na naše začudenje, zagledali sneg. Libno smo najprej dosegli voditelji in programska dvojica z vso tehnično ter prehrambeno opremo. Za silo smo uredili naš „lovski bunker“ in v peči je že prijetno vzplamenelo, ko so se pričeli zbirati še tisti najpomembnejši: naši izvidniki. Najbrž je že vsem jasno, da brez sproščanja adrenalina pri skavtih ne gre, zato smo se kar hitro zapodili na lov za tremi lisjaki in lisico. Veste, v temi ni nič kaj lahko iskati, teči in obenem paziti, da te ne napadejo kakšne miroljubne krave, in da tudi sam ostaneš vsaj v dveh kosih. Po napornem lovu smo se odpravili na odličen golaž (to se v lovskem domu menda spodobi, kajne?), kasneje pa si vzeli še nekaj časa za ustvarjalno žilico in kmalu od utrujenosti popadali v spalne vreče. Premamil nas je trden spanec, ki je minil takoj, ko je v peči prenehalo goreti, zato smo doumeli, da tudi jesenovanje ne more delovati brez nočne straže, pa čeprav moramo paziti le na ogenj.

20

Božič 2011 • 9-10


čete na Libni

Pričel se je še tretji dan, kjer smo v celoto strnili letošnje jesenovanje. Dopoldne smo si privoščili abzajlanje po steni cerkve, malce kasneje pa so sledile priprave na mašo, ki je bila, kljub manjšim zapletom, lepa in polna skavtskega duha. Za konec smo še razglasili rezultate, se zapodili staršem v objem in, čakajoč na takšno ali še boljše zimovanje, ponosno odkorakali v dolino.

Špela - Neverjetna bobrovka

Foto: Neža Petan in Tjaša Sušin

Jesenovanje

Naslednjega dne smo že ujeli pravi ritem – odpravili smo se na razgibano orientacijo po okoliških hribčkih, po vrnitvi pa smo se pomerili še v različnih aktivnostih, od spuščanja po škripcu pa vse do podiranja pajaca, ki nam je za spomin podaril kar nekaj modric. Da ne bi zaostajali v političnem dogajanju, smo si zvečer tudi sami priredili čisto pravo skavtsko volilno kampanjo in kasneje tudi volili za najboljši skavtski program, kjer smo vdanost izkazali Viharnikom. Z nočjo je prišel tudi čas za spanje – tokrat je bilo prijetno toplo, saj se je straža obnesla.

21


DOBROHOTNA POVABILA

Legenda pripoveduje o ptici, ki poje slajše kot katerokoli drugo bitje pod soncem, a le enkrat v življenju. Od dne, ko zapusti gnezdo, išče in išče trnov grm in ne odneha, dokler ga ne najde. Med njegovimi neprijaznimi vejami se s prsmi nasadi na najdaljši in najostrejši trn in iz grla ji prekipi pesem. Čeprav umira, se povzdigne nad smrtni boj in zažgoli bolj milo od slavca in bolj vedro od škrjančka. Eno samo prečudovito pesem zapoje, plačati pa jo mora z življenjem. Toda ob tej pesmi ves svet potihne in jo posluša in sam Bog v nebesih se smehlja. Zakaj, kar je najboljše in najlepše, dosežemo za ceno velike bolečine.

preizkušnje. Dolgotrajna kronična bolezen je lahko ovira v človekovem življenju, ki ne prizadene samo njega samega, ampak tudi njegovo telo, občutke, čustva, odnose z okolico. Življenje postane negotovo samopodoba postane ranljiva, bolnik potrebuje poleg nege tudi zdravilo za telo in duha. To pa je zakrament bolniškega maziljenja. Posreduje milost Svetega Duha, ki človeku pomaga k ozdravljenju, je tolažba in moč za bolnika. Vsak izmed udeležencev sv. maše, ki je želel, je lahko prejel ta zakrament, opravil pa je lahko tudi zakrament sv. spovedi. Marsikomu se je ob tem utrnila solza. Solza olajšanja, sreče, upanja ...

Tudi oni živijo med nami

Po končani sveti maši je sledilo skupno druženje. Sodelavke Karitas smo poskrbele za sladek prigrizek in čaj, hkrati pa poklepetale z udeleženci. Čutila se je hvaležnost ljudi, ki so spet lahko bili v cerkvi in prejeli zakramente. Prešinila me je misel: »Potrebujemo vas! Od vas se učimo ceniti tisto, kar zanemarjamo. Vi nas učite, kaj je vera, upanje in kaj pomeni deliti ljubezen.«

Naj bo res ali ne … Pri sveti maši, ki je bila namenjena vsem starejšim, invalidom in tako ali drugače preskušanim v bolezni nehote pomislila na ptico trnovko, ki jo opisuje legenda. Ko sem se ozrla po ljudeh okoli sebe, sem začutila voljo, ki je kljubovala njihovim težavam in vedrino, ki se je izražala v pesmi in nasmehu. Mnogi izmed njih že nekaj časa niso bili v cerkvi, ker so jim bodisi zdravje, bolezen ali druge težave onemogočile obisk svete maše. Kako lačen je tak človek duhovne hrane, se zagotovo zave šele tedaj, ko je obsojen na bolniško posteljo in se sooči s spoznanji o minljivosti življenja na tem svetu. V takšnem trenutku se verjetno bolj kot kadarkoli prej poglobi in posveti svoji notranjosti, svoji duši. Včasih se nam zdi, da bolezen v življenju pride kot preizkušnja, ki nas preizkuša, v kolikšni meri cenimo življenje, vero, okolico, ki nas obdaja … Pogosto šele takrat, ko smo nemočni in najbolj potrebni pomoči, poiščemo Boga. Takrat sočutje bližnjega in vera, da Bog čaka na naše molitve ter da nas nikoli ne bo zapustil, pomaga k prenovi osebnosti in k utrjevanju na prihajajoče življenjske

Naj na koncu vsem preizkušenim zaželim veliko upanja, naj zaupajo in sprejemajo Njegovo voljo, kajti vsaka preizkušnja ima tudi svojo posebno vlogo v življenju.

Brigita Verstovšek, sodelavka župnijske Karitas

Božič 2011 • 9-10



Videmčan 9-10 (2011)