Issuu on Google+


Biti srečen brez

POŽIREK ZA DUŠO

dobrega razloga Majhnemu dečku, ki je na večer pretakal krokodilje solze, ko so ga starši zakoreninjenega v njegovo igrišče pred blokom prijeli trdno za roko in mu dopovedovali, da se igra enkrat konča, da je treba lica umiti in lase počesati, da v stanovanju vlada zakon očka in mamice in ne dobrodušnega indijanskega poglavarja z golobjim perjem zataknjenim za živo pisan trak na glavi, ki je poveljeval nam, pogumnemu plemenu kratkohlačnih indijancev v rezervatu med bloki, ni moglo biti jasno, da bodo strani nekoč zamenjane.

Ni mogel vedeti, da bo tudi on nekoč, ne tako daleč naprej, stal pred indijanci in kavbojci, med princeskami in morskimi deklicami, škrati in vilami, ki to sicer niso, imajo pa dovolj domišljije, da zanje to postaneš tudi ti in si del igre, del novega sveta, v katerem pravični zmagujejo in hudobne čaka zaslužena kazen, kjer si prijatelji odpustijo in pozabijo, kjer je igra jezik, ki ga govorijo in znajo vsi, kjer za odganjanje pošasti in strahov ne potrebujemo policije, ampak mehkega medvedka pod pazduho pred spanjem ali roko prijatelja v temnem gozdu. Ni mogel vedeti, da jih bo gledal in se poskušal spomniti, kje in kako se je zanj vse končalo in zakaj je nehal tekati za žogo, žvižgati na prste in peti pred drugimi na vse grlo, kakor da te nihče ne sliši. Iz srca.

2

Ne zamerite. Ni veliko prostorov in priložnosti, sploh pa ne časa, da bi se pošten človek tega zavedel. Prostor, kjer lahko vzgojitelj postane igra in otrok postane učitelj pozabljenih radosti življenja, je izrednost. Zame, postaranega otroka, je vsak oratorij vrnitev v milni mehurček otroštva, ki vedno prehitro poči in svet, prej oblit z mavričnimi barvami, postane pust in siv, nesposoben zvabiti človeku na obraz nasmeh ali čudenje. Saj svet ni samo odraslo preračunavanje, seštevanje in odštevanje, iskanje največjega dobička za najmanj vložka. Svet je tudi deliti z drugimi svoj počitek, svoje počitnice, iste pesmi in sanje, iste ideale in posedati pod isto senco z eno samo željo, da se naše druženje nikoli ne bi končalo. To je oratorij. Prostor in čas, ko otroke vzgaja življenje, ki jim pride naproti v razigranem animatorju, in odrasle vzgajajo otroci in jih učijo modrosti, ki so jim po nemarnosti padle iz popotne torbe življenja.

Kakor je zapisal Paulo Coelho: »Samo otrok lahko nauči odraslega treh stvari: biti srečen brez dobrega razloga, nikoli odnehati biti radoveden in boriti se za nekaj vse do svojih solz.« Tako preprosto je to. Oratorij je torej k sreči prišel še pravočasno tudi za nas, odrasle, da smo se zopet nekaj naučili. Sedaj ne bo več tako težko reči: »Grem jaz!« Se vam ne zdi? Urban Lesjak Oratorij 2012 • 6


Klara Eva Kukovičič animatorka

Grem jaz! Še kar se spomnim, kako sem se počutila, ko sem prvič brala zgodbo o sveti Mariji Dominiki Mazzarello. Bil je sončen dan, le nakaj dni pred oratorijem, sama pa sem bila več kot samo utrujena. Za mano je naporen dan, sem si mislila. Priprave na oratorij vzamejo veliko več energij, kot se zdi, zato imam vso pravico biti brezvoljna. In bolj z muko kot z navdušenjem sem začela obračati stran za stranjo. Manj kot teden dni kasneje sem stala na odru kot ena izmed super animatorske ekipe, ki je vsa žarela v rumenih oratorijskih majicah. Na sebi sem čutila poglede negotovih, zadržanih in začudenih otrok, ki so prišli na enotedensko druženje. A če si s katerim izmed njih spregovoril kakšno besedico, si ugotovil, da se zelo veseli prihajajočih dni, tako kot sem se jih tudi sama. Oratorijski dan se je pričel s himno, ki smo jo ob koncu tedna že vsi obvladali, sledila je gledališka igra, v kateri smo se preselili v 19. stoletje v Mornese, kjer je živela Marija Dominika. Pri katehezah smo se naučili veliko o družini, dobroti, prostovoljstvu, pri delavnicah smo razvijali svoje talente, v popoldanskih igrah pa smo se skupaj prepustili otroškosti. Ob četrti uri popodne, ko se je naše druženje počasi zaključevalo, pa je bila za nas, animatorje, prava nagrada in tudi potrditev, da so oratorijanci odšli domov polni novih spoznanj in doživetij. In ravno to je bilo tisto, kar nam je dalo nove moči, da smo naslednji dan prišli še bolj energični in pripravljeni na še boljši dan. Mračilo se je že, ko sem zaključila s prebiranjem zgodbe o

Mariji Dominiki. Moja slaba volja je do takrat že minila, a postala sem zelo zbegana. Razmišljala sem o oratorijskem geslu: grem jaz … nekaj časa sem samo sedela, da bi se umirila, potem pa se mi je utrnila misel. Težko je vedno znova govoriti: »Grem jaz.« Pa je res? Ko je potrebno nekaj postoriti ali samo pomagati nekomu, lahko rečemo: »Grem jaz.« Poskusite kdaj in opazujte, kako se boste počutili. Sama sem postala srečna, ker sem lahko nekomu narisala nasmešek na obraz. In prav to je tisto bistvo, ki se skriva v reku: »Grem jaz.« Ni srečen samo tisti, komur si namenil svojo pomoč ali tisti, namesto kogar si nekaj naredil, ampak tudi ti sam. Ravno to je tisto, kar dela življenje tako čudovito, kot je. Biti srečen, a v tem ne biti sam.


Nina, katero delavnico si izbrala danes? Peko hostij. Kako to? Ker me je zanimalo, kako se hostijo peče. Ti je všeč in zakaj? Ja. Zato, ker je hostija zelo dobra in ker uno, ko damo noter, zmeri uno testo pride vn.

Patrik, si prvič na oratoriju? Česa se najbolj veseliš? Že lani sem bil na oratoriju. Veselim se pa, ko gremo v sredo na izlet.


Jernej, katero delavnico si izbral danes? Lepotilnico. Kako to? Ker Ĺže dolgo nisem bil pri frizerju. Ti je vĹĄeÄ? in zakaj? Ja, ker je veliko stvari in veliko se dogaja tule.


ORATORIJSKE CVETKE Po končanem programu drugega dne se animatorji pogovarjamo o dogajanju na oratoriju, predvsem o stanju v skupinicah. Janja: »Same fantke imava s Kristjanom.« Čestitke Janji in Kristjanu ;)


INTERVJU

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Špela Černič: animatorka

Špela, pred začetkom najinega pogovora sva se ustavila pri življenjepisu svete Marije Dominike Mazzarello, ki je bila osrednji lik letošnjega oratorija. Na odru smo jo videli skorajda malo bolj »svetniško«, kot je bila v resnici. Ko beremo njen življenjepis, nas najprej začudi, da ni marala dolgih molitev, čeprav je zelo rada imela Jezusa. Dejala si: »Tako kot jaz.« Kako ti je sicer uspelo poistovetiti se z Marijo Dominiko? Verjetno je zelo pomembno, da te lik osebno nagovori? Oratorijsko gledališče je pač več kot »le« gledališče ...

Menim, da vsi naši zavetniki, ki jih imamo toliko, niso postali svetniki zato, ker so veliko molili in bili tako dobri, da se nam sedaj kar srce para, ko pomislimo, kakšni grešniki smo, glede na vse slabe stvari, ki jih počnemo v nasprotju z njimi.

8

Tudi sama sem Marijo Dominiko spoznala tako, da sem prebrala njen življenjepis, zato sem ji z velikim veseljem podarila svoje srce za en čudovit teden. Res je, da je bila vloga bolj umirjena in ustrežljiva, vendar sem prepričana, da je bila Marija Dominika v resnici kar precej muhasto dekle, kakor sem sama. Izbira Marije Dominike za osrednjo junakinjo oratorija je zanimiva. V minulih letih so oder »obvladovali« bolj »moški« liki: Jona, Fančišek, Pavel.

Moški liki so vedno bolj zabavni, kar je tudi prav. Nekdo pač mora biti smešen. Včasih pa je prav, da se pokaže tudi kakšna ženska vloga, da malo prevetri to neminljivo moško tradicijo. Naš oratorij je skorajda festival. Vere, igre, ustvarjalnosti, razigranosti, molitve. V vsakodnevnem oratorijskem progra-

Oratorij 2012 • 6


mu praktično ni nič »prostega«, oziroma »praznega« časa. V vsem tednu pa ni bilo slišati vprašanja: »Kdaj bomo imeli prosti čas?«

Kako ni bilo prostega časa? Jaz sem ga imela ves čas :) Pomembno je, če nekaj rad počneš. Potem je zate ves čas prosti čas, saj v njem uživaš. Letos smo dokazali, da so lahko tudi kateheze del prostega časa, saj smo se igrali in zabavali, kot še nikoli. No, ali sem pa sama ena tistih bolj lenih, ki imajo vedno prosti čas, kaj pa vem. :) Špela, ti si bila prva, ki si si kupila priročnik za letošnji oratorij in si na mnogih mestih dala srce in dušo letošnjemu oratoriju. Lahko za tiste, ki ne vidijo v »zaodrje« oratorijskega dogajanja, orišeš, kako potekajo priprave: tiste dolgoročne in vsakodnevne, preden animatorji stopimo na oder ter zapojemo in zaplešemo oratorijsko himno?

Ja, spet sem bila prva, ki je „težila“, še preden je priročnik sploh izšel. Priprave so težke, saj smo animatorji večkrat težje dojemljivi kot otroci. Vsak bi rad nekaj svojega, nekdo bi rad več zabave, spet drugi več umirjenosti. Skratka pravo križišče mnenj, kjer na koncu vedno izberemo zlato sredino. Pripraviti je treba kateheze, zrisati in pobarvati sceno, kar je večkrat zelo tvegano delo, pripraviti velike igre, načrtovati jedilnik, izbrati kostume, zasnovati izlet … Letos sem se res skoraj preselila v župnišče. Enkrat sem bila v pisarni okoli dveh popoldne, ko je prišel animator Aleš nekaj iskat in me je pozdravil takole: »O, ti si pa že doma?« Priprav je res ogromno, vendar je vse lahko zelo zabav-

no, če se tako odločiš že na začetku. »Danes čaka name tisoč stvari, ko pomislim nanje, glava boli ...« Tako se pričenja besedilo himne letošnjega oratorija. Precej aktualno. Verjetno še veliko bolj za animatorja kot udeleženca oratorija. Biti animator je služba, je poslanstvo. Kdaj pa kdaj breme, kdaj veselje. Katerega je več?

Če bi animatorji na naše poslanstvo gledali kot na breme, potem bi bila vidva z Urbanom tu verjetno sama. Včasih kdo vpraša: »Ja, pa nimate nič plačano?« Seveda imamo. Kdor v nedolžnih in nadvse prikupnih otroških pogledih ne vidi hvaležnosti, veselja in ljubezni, je precej reven, tudi če se naokoli vozi z dobrim avtomobilom in ima najlepšo hišo v soseski. Ta teden bi marsikdo od animatorjev lahko rekel NE, pa nismo, ker smo najboljše možno plačilo že davno odkrili. Animatorji smo si za letošnji oratorij vsi oblekli enake rumene oratorijske majčke. Na zunaj enaki. Po značaju zelo različni, z različnimi talenti, z različnim načinom dela. Kako doživljaš animatorje kot skupnost?

To bo zame večna uganka. Toliko različnih karakterjev na kupu, toliko različnih misli, načel, prepričanj. Včasih me je kar malo strah, da popusti kakšen ventil. Zanimivo je, da se po tolikih mnenjih, nasprotjih in eksplozivnosti še vedno družimo. Ampak pač ne moremo drug brez drugega. Seveda se včasih na mrtvo spremo, vendar se naslednjo minuto že spet pogovarjamo. Prepiramo se zato, ker se imamo radi, ker točno vemo,

9


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

INTERVJU

kaj kdo misli in potrebuje, ker smo skupaj že toliko časa, da je to normalno in zaželeno, saj tako lažje funkcioniramo. Šele ko prideš do te točke, se zaveš, da takšno skupino preprosto moraš imeti rad. Na tem mestu bi se rada zahvalila prav vsem animatorjem: najprej enkratni tehnični ekipi in vsem povabljenim - hvala za ves prosti čas, ki ste nam ga tako velikodušno podarili. In pa še »tapravim« - tistim najstarejšim veteranom, kot tudi tistim, ki ste šele letos stopili v osrčje animatorstva. Ste nenadomestljivi in najboljši na svetu. Ko sedaj oblikujem vse te kupčke besed, sem še vedno izmučena od prejšnjega tedna in skupnega zaključka – Gardalanda. Pogrešam Vas ter komaj čakam, da se spet vsi vidimo in si povemo, kar nam gre :) Hvala!

Ustaviva se za trenutek še pri simbolih dneva. Gnezdo, vesela ura, odprta dlan, kompas, kruh. Kateri ti je najbliže. Kateri je tebe osebno najbolj nagovoril?

Mogoče bi združila dva simbola, tako da bi bil kruh na odprti dlani. Prostovoljstvo in preprostost sta zelo težki besedi, saj danes mnogi ne vedo, da sploh še obstajata. Prostovoljcev je ogromno, pa vseeno premalo za množico revežev v današnjem času. Vendar tu nikakor ne mislim socialnega stanja. Menim, da prostovoljce bolj potrebujejo tisti, ki ne vedo, kaj je ljubezen, ki pozabljajo, kako graditi zaupanje, ki se venomer sprašujejo, kako biti srečen. Tu pa lahko slišimo, kako kriči preprostost, naj ne pozabimo nanjo. Če bi si ljudje malce manj zapletali življenja z vsemi težavami in bi se prenehali obremenjevati s stvarmi, ki jih imajo sosedje, mi pa ne, potem bi bil svet veliko lepši. No, kakorkoli, morda bo sedaj kdo rekel, da sem samo smrklja, ki želi biti pametna, vendar sama mislim pri tem še vedno vztrajati. Nek modrec je nekoč rekel, da je manj več. Vrniva se na oder, v »oratorijsko gledališče«. Tudi letos je bila igra prepričljiva zaradi mnogih dejavnikov. Med njimi so – kot vsako leto – tudi zelo skrbno pripravljeni kostumi, tako rekoč osebno krojeni tako za igrano osebnost, kot igralca, igralko. Tvoja vloga je bila seveda osrednja, saj si z besedilom in igro vsak dan predstavila kako od pomembnih razsežnosti življenja in dela Marije Dominike. Igra kot celota pa je bila tudi zabavna, malo navihana ter zelo prijetna za gledanje. Kako vam je to uspelo?

To pa je spet svoj krog ljudi. Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da nismo profesionalci, zato smo se tudi toliko pristneje nasmejali. V glavi mi še vedno odzvanja tvoj glas po refleksiji: »Vsi animatorji prosim ite pospravlat, da bo lepo za jutri, igralci pa se dobimo v zgornji učiln'ci.« Predvsem super se je bilo izmuznit pospravljanju ;) Vaje so bile včasih prava norišnica. Tekst smo ponavljali kar vmes, ko so v učilnico vdirali še ostali animatorji in govorili o tem, kaj še morajo postoriti, včasih

10

Oratorij 2012 • 6


vsega sploh nismo ponovili, ker je kdo moral domov. Zanašali smo se predvsem na spontanost, ki nas do sedaj še ni razočarala. Najbolj zabavno je, ko igralka sredi igre vseka čisto tretjo temo, in potem vsi soigralci panično iščejo po listu, kje to piše. Nepozabno! Pa dosti je še tega: mama, ki ne more jokati, oče, ki se na vajah do hčerke obnaša kot tiran, brata, katerih vlogo lahko igrata le brata, pa najboljša prijateljica, ki te s svojimi besedami vedno znova vrže iz tira, čeprav si se na to zavzeto pripravljal. Skratka, neverjetno! Končajva tam, kjer sva pričela. Pri Mariji Dominiki. Svetnica, pri kateri med drugim opazimo njeno veliko človeškost. Nič se ne zgodi čez noč, za vse se je treba potruditi, biti vztrajen, pogumen. Po ustanovitvi novega reda, se ta zelo počasi širi. Počasi je treba graditi in graditi na dobrih temeljih. Lahko bi rekli, da je sveta Marija Dominika sodobna svetnica, ki zmore nagovoriti sodobnega človeka.

Danes moramo za vse, nam pomembne vrednote, pošteno garati, pa niti to ni zagotovilo, da jih bomo uspeli obdržati. Svet je do tebe toliko prizanesljiv, kot si sam do njega. Prav vse je vzajemno, le da si tega nočemo priznati. Vsi želimo vse in to takoj, to je naša velika težava. Pozabljamo na sočloveka in njegove potrebe, kar je malce žalostno. Ni veliko takšnih Marij Dominik, ki še danes poizkušajo doseči nemogoče. Vendar vztrajajo. Vesela sem, ker je letošnja junakinja ravno ona, saj je precej naravna in realna oseba. Morda ravno zato ni tako zanimiva, saj je ni pojedla velika riba in ni padla s konja, je pa zelo pomembna in prinaša neko novo spoznanje, opozorilo. Čas je za velike spremembe, ki se ne bodo zgodile kar same od sebe. Čas je, da smo MI tisti, ki bomo zbrali pogum in rekli: »Grem jaz!« S Špelo sem se pogovarjal Mitja Markovič


ORATORIJSKE CVETKE Prvi dan oratorijski novinarji po prvem prizoru igre o Mariji Dominiki Mazzarello sprašujejo udeležence, kaj menijo, da se bo zgodilo v nadaljevanju predstave ... »Nekaj hudega. Dojenček bo odrasel v pridnega fanta in ostali otrci pa se bodo poročili.«


ORATORIJSKE CVETKE Izmislimo si kratko zgodbo na temo usmiljenja. Adrijana: »Živela je deklica, ki je umrla.«


SKOZI OČALA TEHNIČNE EKIPE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Tam sem zato, da me ne bi bilo treba iskati Spet je tu poletje in z njim čas, ko se predamo počitniškemu uživanju. Pa si predstavljate počitnice brez našega oratorija? Jaz si jih ne in prepričana sem, da si jih tudi naši otroci ne. Vsi namreč vemo, kako neprecenljiv dar so počitnice med prijatelji, ki nam znajo pokazati, kaj je dobrota, strpnost in ljubezen. Zato je letos že petič prišel tisti teden, teden poln otrok, smeha, iger, petja … skozi vse to pa se prepleta zahvalna molitev. Včasih se mi med letom zazdi, da mi bo zmanjkalo energije, vendar jo vedno znova dobivam iz zavedanja, da delam prav in dobro in ko vidim več kot sto nasmejanih obrazov, je povsem enostavno reči: »Grem jaz!« Najlepši trenutek dneva pa doživim v popoldanskih urah, ko nastopi mir na župnijskem travniku in s pogledom objamem prijetno utrujene animatorje in vem, da nisem tam zato, da bi me kdo iskal, ampak sem tam zato, da me ne bi bilo treba iskati, če bi me kdo potreboval. Z besedami in dejanji pa ste mi letos na poseben način pokazali, da to veste tudi vi. Hvala. »Grem jaz!« vsako leto znova rečete animatorji in z vso zavzetostjo in odgovornostjo delite svoje znanje, sposobnosti, darove in svoj zasluženi prosti čas. Biti animator namreč pomeni veliko več, kot se zdi na prvi

14

pogled. Pomeni biti tudi vzgojitelj, načrtovalec, timski delavec, umetnik, igralec, menedžer, medicinska sestra, psiholog, diplomat, duhovni spremljevalec … Ja, lahko bi dodala vsaj še deset poklicev. »Grem jaz!« je rekla Marija Dominika in »Grem jaz!« ste rekli vsi, ki ste vsakdanjim obveznostim dodali še nekaj malo drugačnih in našim osnovnošolcem s številnimi delavnicami, športnimi aktivnostmi, izletom in še čim popestrili prve počitniške dni. »Grem jaz!« ste rekli vsi, ki ste opravili številne tehnične

Oratorij 2012 • 6


stvari, ki se niti ne vidijo, a so nujno potrebne, da steče oratorijski dan brez zapletov. Tudi taki se najdejo, ki se po vsakodnevni pomoči ves teden potem odpravijo še v službo do desetih zvečer. Ja, vsako leto posebej je potrebno vztrajati in tudi letos se stvari niso naredile same od sebe.

»Grem jaz!« ste rekle sodelavke Karitas, babice, mamice, sestra Andrijana s svojima pomočnicama in nam pripravile okusne malice. Ni povsem lahko reči »Grem jaz!« in v poletni vročini speči na praznični dan po sto palačink, pa po tri potice, vstati ob treh zjutraj in peči buhteljne, narediti kifeljčke iz treh kg moke, razvaljati testo za dva različna štrudla, ko pa zagledaš skoraj poln prtljažnik pečenih dobrot, ostaneš pravzaprav brez besed … zato res iskrena hvala vsem skupaj in vsaki posebej. Samo zaradi vaše nesebične pomoči je

bila izpeljana oratorijska delavnica imenovana »malca«. »Grem jaz!« ste rekli tudi tisti, ki ste nas obdarili s sirupi, sladoledom in drugimi priboljški, hvala. »Grem jaz!« ste rekli tisti, ki ste nas z molitvijo priporočali v Božje varstvo, kjer smo tudi bili. Torba prve pomoči je ostala do petka zaprta, kar je pri stopetdesetih majhnih in velikih otrocih brez Božje prisotnosti nemogoče. Hvala ti, Gospod, da si bil vsak dan z nami.

Sv. Marija Dominika Mazzarello pravi: »Naša pobožnost je v tem, da opravljamo vse naše dolžnosti ob svojem času, na svojem mestu in samo iz ljubezni do Boga.« Naj nas ta njena misel spremlja do šestega oratorija, ko bomo spet vsi skupaj rekli: »Grem jaz!« Vesna

ZAHVALJUJEMO SE ZA POMOČ PRI IZVEDBI PETEGA ŽUPNIJSKEGA ORATORIJA POMOČ PRI IZVEDBI DELAVNIC IN PROGRAMA: Renata Mavrek; Ivan Planinc; Cvetličarna Irena; Stane Povhe, Ranč Zlata pištola; Barbara Lesjak; Polonca Petan; OŠ Brestanica; Posavski alpinistični klub; s. Maristela; s. Andrijana; Matjaž Traven, Kolesarski center Sevnica – Krško; Garsia Kosinac; Kristina Zupančič in THD Zdole; Martina Makovec Žagar; Vesna Žučko, Zdravstveni dom Krško; Tomaž Žagar; Bernardka Zorko; major Aleš Zajc, Vojašnica Cerklje; Aleš Gerjevič; kustosinja Alenka Černelič Krošelj, Mestni muzej Krško; Tanja Petan; Občina Krško – Civilna zaščita KREIRANJE IN ŠIVANJE KOSTUMOV IGRALCEV: Anica Troha in Marjana Petan POMOČ PRI PRIPRAVI ODRA IN PARKA: Andrej Petan in Ivan Učanjšek

MALICE IN PRIBOLJŠKI: Jelka Gričar, Mija Pleterski, Zlata Povhe, Marjana Planinc, Marjana Petan, Jožica Repše, Biserka Kuselj, Mirica Dimec, Marjana Kovačič, Ema Mlakar, Zinka Deržanič, Marica Živič, Mihela Omerzel, Pavla Živič, Slavica Ban, Anica Troha, Nena Černoga, Milena Molan, Vida Šoba, Manja Molan, Ivan Učanjšek, Justina Petan, Alojzija Jan, Martina Makovec Žagar PREVOZI: PGD Zdole, Drago Župevc, Darko Četrtič; PGD Dolenja vas; PGD Videm, Željko Selak DONACIJA BIRO OPREME IN ODER: Nuklearna elektrarna Krško POMOČ PRI IZVEDBI CELOTNEGA ORATORIJA: Urška Knez, Andrej Repše, Matej Brili, Vesna Turnšek


ORATORIJSKE CVETKE Glavni cilj (v ozadju) letošnjega oratorija: Premagati »Nepremagljive«. Superherojem je naposled uspelo.


ORATORIJSKE CVETKE Marija Dominika: »Petronilla, zelo smo te že pogrešali.« Petronilla: »Ne seri.«

ORATORIJSKE CVETKE Animator Matic: »Pri nas je zdaj super, ko so punce šle.«


Tema današnjega dne je družina. Kaj ORATORIJSKE je zate družina?

CVETKE

Da se vsi dobro razumemo in da si pomagamo. (BenjaPeti dan oratorija min) je prinesel simbol

kruha, kijenas je Družina zame spominjaldrevo. na družinsko preprostost. (Nina)

Je ati, mami, pasta si Klara in Mitja dedek, pa v uvodubabica, v kateheze bratci pa sestrce. privoščila »preprosto (Patrik) malico«. Skupina Kako paljudi, so ki se imajo radi. (Andrej) »preprostost«

razumelije... otroci? Družina neko gnezdo. (Eva)

Miha: »Danes se bomo špricali, jaz pa nimam kopalk zraven.« Jan: »Mi smo preprosti. Saj si lahko nag.«


roke, njeno veselje, njeno srce.

In kaj smo počeli mi? Kaj so počeli Špela, kaj Enia, Matic, Maks in še trideset animatorjev? Kaj so počeli Nejc, Marjana, Andrej, Vesna, Željko, Zinka, Anica in drugi sodelavci? Vsak tisto, kar zna in zmore. Predano in z ljubeznijo.

Mitja Markovič

Preprosto: Počela je tisto, kar je znala. Predano. Samo še festivalske zastavice nad vhodom v župnišče ostajajo od letošnjega oratorija. In spomin, ki se že prepleta s pravkar končanim skavtskim taborom in se prebija skozi kup stvari, ki jih je treba še pospraviti, da bodo jeseni na svojem mestu čakale, da jih spet vzamemo v roke. Preko hvaležnega spomina pa se izpisuje še zadnje vprašanje refleksije: Smo naredili tisto, kar potrebujejo otroci? Je to tisto, kar potrebuje naša župnija? Še preden z ekipo, ki se je vrnila z nagradnega Gardalanda, pričnemo prikimavati, se spomnim, da moram vprašanje nekoliko popraviti. Namreč: Je to tisto, kar Gospod potrebuje?

Bo zmogel uporabiti naše delavnice, okorne kateheze, oratorijske obleke? Mu bodo kaj koristili adrenalinski park in vodne igre, mladostna norčavost in za silo uglašene pesmi? Bo lahko v zakladnici svojega Kraljestva vnovčil keltske skrivnosti Ajdovske jame, nogometno žogo, zabavno fiziko in v lepotilni delavnici našminkane obraze?

Potem, ko se je ves teden na oratorijskem travniku razposajeno podilo, igralo in molilo več kot sto dvajset otrok skupaj z več kot tridesetimi animatorji, je bila cerkev v nedeljo po oratoriju počitniško prazna. In naslednja prav tako. Je oratorij uspel? Ali pa je oratorij morda le enotedensko počitniško varstvo, ko starši vedo, da so njihovi otroci na varnem in ob tem še počnejo stvari, ki so jim v veselje?

Spet sem se ujel. V merila tega sveta. V njegovo preračunljivost in številke. V vprašanje ali se splača in ali bom po današnji setvi že jutri popoldne lahko žel. Še dobro, da je poleg oratorijskih zastavic tu nekje v duhovnem ozračju ostala tudi Marija Dominika, sopotnica letošnjega oratorija. Prav ona me dobrohotno utiša in mi namigne, da so merila za uspehe v Božjem kraljestvu drugačna. »Kaj pa sem počela jaz?« me sprašuje. Saj res! Kaj pa je počela?

Šivala je. In se igrala z otroki. Preprosto. Delala je to, kar je znala. Predano. Velikodušno. In Gospod je uporabil njene

Nekateri postavljali, krojili in šivali, drugi vsak dan pospravljali, barvali in se dogovarjali, telefonirali in igrali, pekli in prevažali, navduševali in vzgajali, se smejali in objemali, tekmovali in iskali, vsako jutro načrtovali in popoldne vrednotili, skrbno zapisovali, vodili in vmes vse izročali Njemu. Tudi če ne bi bilo Marije Dominike in njene zgodbe, bi na koncu spet trdno verjel, da Gospod zna uporabiti vse, kar je narejeno z ljubeznijo in plemenitim namenom. Tudi zaradi svoje zgodbe. Takrat so bili to posamezniki. Bila so dejanja in besede, srečevanja in lepi dogodki. Takrat se niso zdeli nič več.

A vendar so se kasneje izkazali za nevsiljive smerokaze, ki so za vselej zaznamovali odločitve in korake. In presenetljivo usmerili mojo pot skozi nepregledno džunglo mladostnih dvomov in iskanj, želja in pričakovanj, čustev in misli.

Da. Gospod bo uporabil dober namen in trud. On ve, kako in kdaj za koga. Nekdo bo morda že čez eno leto sam služil kot mlad animator. Nekomu bo Gospod lep spomin na župnijski travnik in župnišče šele čez nekaj let vnovčil, in naredil, da bo ostal v njegovem varnem objemu. Nekoga bo ohrabril, ko bo sprejemal odločitev o tem, kako spremeniti svoje življenje v poslanstvo darujoče ljubezni. Drugega bo navdih za odločno besedo v bran krščanstvu in evangeliju, ko bo čez desetletja na vplivnem mestu. Hvaležen sem za letošnji oratorij. Zelo hvaležen. Z všteto ceno nekaj novih sivih las, ki jih je prav danes zjutraj ob obisku v pisarni prvič(!) na moji glavi opazila naša dobra faranka in ob tem simpatično iskreno vzkliknila: »O, kakšna škoda!«


Videmčan 6 Oratorijski (2012)