Issuu on Google+

videmcan

Župnijski oratorij 2010

Kar danes dobrega storiš, v Kraljestvo časa za vedno posadiš!


V

POVEzIMO SE V ZGODBO V ponedeljek se je zacel oratorij. Dobili smo oranžne majce. Naucili smo se himno, ki govori, da moramo imeti cas za prijatelje. Zato smo pri katehezi drugim delili rožice in se igrali. Imeli smo delavnice. Bilo je super in komaj cakamo nove dogodivšcine. v

v

v

v

PAZI, ČAS!

v

Ljubezen je v zraku. Kateheza je zabavna, sej nas je Matic zlamu vcist. v Urbana smo vceraj opazili v v brisaci pomanjkljivo v oblecenega. Bil je zanimiv, v lep, smesen ter dlakav. Urban, Bog te blagoslovi, radi te imamo. Danes je lep dan, saj je oratorij, ki nam prinasa veselje in nas prosti cas med temi lepimi poletnimi pocitnicami. Radi se igramo in veselimo ter plezamo po adrenalinskem parku. v

v

v

v


Špela Černič

ORATORIJ 2010 Minilo je naporno šolsko leto. Nekateri so čakali konec, ker se bodo odpravili na težko pričakovane počitnice, spet drugi zato, ker bodo lahko počeli stvari, ki jih med letom niso mogli. Verjamem pa, da je marsikdo čakal tudi na letošnji, za župnijo že tretji, poletni oratorij. »Pazi, čas,« se je geslo razlegalo po vseh zaprašenih kotičkih naše župnije. Najbrž ni potrebno opisovati urnika, ki smo se ga morali držati vsak dan, da nas čas res ne bi prehitel, saj predvidevam, da ste o vseh stvareh, ki smo jih počeli, slišali že od svojih otrok, znancev, prijateljev, o njih pa boste veliko izvedeli tudi na naslednjih straneh … Zato si bom tokrat drznila pisati zgodbo, ki se je odvijala v glavi animatorja. Res je, da se je oratorij pričel 28. junija, vendar priprave nanj segajo kar nekaj časa nazaj. Zbiranje podatkov, predelovanje zgodbe, nesoglasja, rojevanje novih idej, ki so se v pravo podobo zlile šele nekje pozno ponoči … pa ves čas, ki je bil potreben; volja, brez katere bi zagotovo obupali; vzpodbude naših staršev ter vseh, ki so nas obiskali med pripravami; vožnja sem in tam, včasih tudi brez pravega cilja … Vse zato, ker smo želeli narediti nekaj ogromnega, nepozabnega, nekaj, kar bi se vsakemu od otrok vtisnilo nekam globoko in tam tudi ostalo. Večkrat je težko, ker smo tudi sami še vedno otroci, ki se učimo drug od drugega. Narejene nimamo nikakršne šole, ki bi nam pomagala, da bi lahko obvladovali maso nadebudnih glavic; nihče nas ni poučil o tem, kakšne meje moramo postavljati, da bomo res vzgajali. Oratorij

pa se je kljub temu zgodil. Kar znamo, bomo uporabili, ostalo se bomo naučili od njih, zaradi katerih pravzaprav želimo biti animatorji. Vsako jutro smo s tremo prihajali k svoji skupini in se vmes spraševali, kako bomo nalogo izpeljali do konca, in ali bo morda potrebno več motivacije, kot je zmoremo. V tednu dni je težko spoznati skupino in zaživeti kot del nje, saj do zadnje minute ne veš, kakšen je tvoj uspeh. Pomembno pa je vedeti, da ni bistvo v tem, kaj od zahtevanega boš naredil; pomembno je, da na koncu uspemo vsi, pa čeprav nismo uporabili niti besede z lista, ki je bil pripravljen za tisti dan. Kaj pa za nas, animatorje, pomeni uspeh? Zagotovo je nekaj najlepšega videti nasmejane glavice, ki se sredi počitnic zbudijo tako zgodaj iz preprostega razloga – ker v druženju vidijo bistvo. Ne znam opisati občutka, ko vidiš, da si nekomu zgled s svojimi preprostimi besedami in še preprostejšimi dejanji, ko veš, da kljub svoji mladosti puščaš sledi na mnogih poteh. Ker animatorstvo ni poklic, za katerega se moraš izučiti. Je dar in poslanstvo hkrati. Veste, peli smo, plesali, se igrali, učili, na vsakem koraku čutili Božjo prisotnost in se imeli nepozabno ob misli, da bo jutri nov dan. Naj tako misli tudi vaše srce. Verjemite, da bo jutri nov dan, ki bo zopet najlepši. Dan, ki ga bomo izkoristili v vsej svoji polnosti. Naj ne bo vam škoda časa za prijatelje in ples!

3


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

PAZI, ČAS!

Dragi otroci, starši … vsi, ki ste si vzeli čas, da preberete! Deklica Momo na tej strani. Ja, tista z veliko roza pričesko, čudnim krilom in zastarelim kovčkom. Veste, tale teden, ko smo imeli oratorij, sem se počutila nebeško. Vse sem videla, slišala. Najprej dvigovanje zastav in himna (še danes mi gre po glavi »Naj ne bo ti škoda časa …«), pa seveda jutranja molitev in nato selitev v AMFITEATER, kjer sem prišla na vrsto jaz in moji prijatelji. Se še spomnite želve Garmi in njenih nadnaravnih sposobnosti, pa prijateljice Žane in Tilna, pridnega pometača Pepija, pripovedovalke zgodb Nike, mojstra Urnika in rož enournic ter groznih sivih mož?

v

NAJ v

skoda casa 4


Ohhh, še danes se mi naježijo moji roza lasje ob misli na nenavadne kradljivce, ki so prodajali čas. In kmalu bi jim uspelo pretvoriti vse ljudi v številke, vse prijatelje v stroje, dobra dela pa v napake mehanizma. Ampak tudi po tvoji zaslugi smo jih ujeli v past in jih skupaj premagali. Vsekakor pa moraš vedeti nekaj: da nevarnost vedno je in vedno bo. In prav zato te skupaj z želvo Garmi spremljava povsod. Vse vidiva, vse slišiva. Na poti na igrišče, pri kosilu, v službi, na počitnicah … Ampak brez tvoje pomoči ne gre. Saj veš, da bo več rož enournic in bo svet za spoznanje lepši.

NE BO TI ... Zato, pazi na čas, ko je čas za igro, počitek, delo, TV, internet in tudi čas za Boga in nedeljo … Se spomnite, kaj je naročil mojster Urnik? Ne bodi skopuški s časom, ko si vzameš čas za druge in ne bodi sebičen, ko ga imaš zase. Momo - Urša Bernardič

5


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

PAZI, ČAS!

Kateheza Kako čudno je to naše sodobno življenje. Prav neverjetno se mi zdi, kako smo mi, pametni in napredni ljudje, organizirali naša življenja. Se vam ne zdi čudno, da je naše delo in način, kako se prehranjujemo in nasploh hitimo skozi življenje, tako zelo nezdravo, da nujno potrebujemo osebne trenerje, zasebne psihiatre, svojo domačo lekarno? Nekdo se je kot kaže odločil že pred stoletji, da je bolj vredno veliko imeti, kot pa lepo živeti. Ne da se drugače razumeti tega, da je postal naš vsakdanji kruh grenko garanje. Delo, ki bi nas moralo polniti z energijo, usmerjati vase, kjer bi se srečevali sami s sabo, s svojimi željami in navdihi ter jih uresničevati, nas utruja, pije iz nas energijo in moč. Utrujeni od življenja se tako samo še zleknemo v fotelje in nočemo več ničesar. Sedimo. Čas teče, mi pa sedimo in čakamo. Čakamo, da odpelje vlak in pripelje avtobus, da odleti letalo, da prispe pošta, da začne deževati, da začne snežiti. Čakamo na da ali ne, na novo priložnost nekje drugje, v drugem svetu. Čakamo, da se vse samo še konča.

6

Nespametno, vam pravim. Nespametno je počasi umirati že takrat, ko živimo. Nespametno je izgubiti samo en dan, ne da bi začutili, da smo živi, da je kljub težavam lepo, da smo. Nespametno je, da si ne dovolimo zamenjati rutine in barv, da ne upamo govoriti z ljudmi, ki jih ne poznamo, da ne sledimo svojim sanjam in vsaj enkrat ne ubežimo pametnim nasvetom. Nespametno je, da bežimo pred strastmi, zaradi katerih se iskrijo oči in oživijo osamljena srca. Nespametno je, da ne potujemo, ne beremo, ne poslušamo glasbe, ne zapojemo iz srca in ne najdemo miline v sebi. Nespametno je, da opuščamo svoje načrte še preden smo jih poskušali izvesti, da ne upamo spremeniti svojega življenja, ko smo nezadovoljni s službo ali ljubeznijo.


Pred dnevi sem zrl v otroke, ki so okoli mene peli svojo pesem. Pesem veselja in sreče. »Prišel je čas,« so mi govorili. »Ura se je ustavila in čas je za nas, za igro in za prijatelje.« V določenem trenutku je v mojo dlan našla pot drobna roka in me povabila na ples. Takrat sem vedel, da so mi ti naši najmlajši, varuhi časa, povedali vse. Povedali so mi, da mi nihče ne more ukrasti ur in minut, ki jih razdelim drugim, da te ure štejejo

"Delaj srzcegml.avo in s Vzemi si cas!" Tinka

dvojno in da se samo zaradi teh ur splača vsak dan znova vstati in začeti.

v

Urban Lesjak

"Pocasi s e dalec pride." v

v

Tadeja

7


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

“Kateri junak zgodbe ti je najbolj všeč?” “ Momo, ker ima dobro čupo.” Tjaša

“Zelo uživam z otroki. To je kot nekakšen izziv, ki me vzpodbuja in krepi mojo duhovno rast.“

PAZI, ČAS!

Tinka

Dela “Svet je lep.” Enia

8


“Kaj počnete v delavnici?“

vnice

“Maristeline pupice za atike in mamice, dedke, babice, tete, strice, sosede in poštarje.” Katja

V DELAVNICI STENSKIH UR “Si se kaj novega naučila?” “Niti ne , ker sem pač tok pametna in sm že vse vedla.” Ajda

9


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

“Katera delavnica ti je najbolj všeč?” “Novinarska, zato ker delaš.“ Matic

PAZI, ČAS!

“Men je najbolj všeč predstava, zato ker spoznam velik zanimivega. V tej delavnici mi je najbolj všeč, ko mažemo nohte pa usta. Am ... men je najbolj všeč animatorka Tjaša. Js bi še povedala, da se tuki najbolj počutim.” Nastja

“Rada plešeta?” “ To je zakon, medva pleševa glavno vlogo.” Gregor in Gašper

“Ker je carsko, ko najdeš te stvari. Tle vsaj kej dobiš.” delavnica Izgubljeni zaklad

10


“V čudežni kocki so ujeti čarobni trenutki.” Tjaša

animatorji “Eni so pridni, eni pa poredni ... eni znajo velik, eni pa nič.” Ajda

“Oratorij je ful fajn. Bom pršla vsak let na njega pa kumi čakam, da bom animatorka.”

11


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

fajn mi je pa “Fajn mi je pa pa take.” dobra malca je

PAZI, ČAS!

Ajda

Popoldanske

i t s o n v i t k A “Jst ne vidim nobenga problema.”

Kristian

12


“Kar imamo skoraj vsi otroci najraje, je adrenalinski park. Tam se lahko pozabavamo in poskusimo kaj novega, seveda pa nam pri tem pomagajo animatorji. Najraje imam prosti pad.” Patricija Gornjec

“Kako se počutiš na or atoriju?“ “Dobr, sam mi bojo vsak cajt noge odpadle.” Enia

“Popoldne nas je novomašnik obdaril z oratorijsko mašo, ki jo je prvič vodil sam. Hvala Urban!” Janja


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

v

BOC

“V sredo je sledil izlet na Boč. Z avtobusom smo se pripeljali do koče, kjer smo na travniku imeli katehezo, nato pa smo se peš odpravili do stolpa na vrhu Boča.

PAZI, ČAS!

Janja Knez

14


Na oratoriju se imamo zelo dobro. Prvi dan oratorija smo se vsi zbrali in zmolili. Ko so nam animatorji zaigrali igro, so fantje dvignili zastavo, mi pa smo zapeli himno oratorija 2010. Za tem smo se razdelili v katehetske skupine. Tam smo naredili tulipane in smo jih razdelili po Krškem. Sledila je zelo okusna malica. In potem še različne delavnice. Jaz sem šla na peko pice: “Njam!” Nato smo odhiteli na kosilo. Ko smo pojedli, je bil čas za adrenalinski park. Katja Omerzel

15


2010 ORATORI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi •

Mladi nimajo izkušenj!

Kako bodo skrbeli za druge, če še zase ne?

Mladi so izgubili vse vrednote!

Mladi ne vedo, kaj bi radi!

Mladi prehitro obupajo!

Mladi ničesar ne naredijo!

Ali je to res? Se vam je kdaj zgodilo, da ste mlade naše župnije prosili za pomoč, pa ste dobili odgovor, da ne utegnejo? Kljub naglici današnjega časa, šolskim obveznostim in mladostni razposajenosti je navadno njihov odgovor: “Se bomo zmenili! Samo povejte, kaj rabite!” Ko smo tudi že odrasli razmišljali o dopustniškem času, godrnjali nad vremenom, naši mladi še opazili niso, da je čas počitnic skoraj tu. Srečal si jih lahko na župnijskem dvorišču, v župnijskih prostorih s pesmarico v rokah, z vrvjo okoli ramena … Čeprav si bil deležen pozdrava, si v njihovih očeh lahko opazil zamišljenost, zaskrbljenost, navsezadnje utrujenost. Tudi naključni obiskovalec je lahko uganil, da se nekaj pripravlja. Ja, leto je naokoli in ORATORIJ 2010 je bil že pred vrati. Opazovala sem jih prvi dan. Kako toplo so sprejemali otroke! In tisti njihovi objemi! In nasmeh! Če si še prejšnji dan opazil utrujenost, je ta čudežno izginila! Našim očem. Mladi so svoje skrbi potisnili v kot. Ta teden so pozabili nase! Čeprav nisem prepričana, da so snovalci oratorijske zgodbe mislili samo na otroke. Letošnje sporočilo je bilo tako naravnano nam, malo manj mladim. Kolikokrat rečemo: “Ne utegnem! Nimam časa!” Spraševala sem se, če so mladi v času priprav na oratorij pristopili h komu izmed nas in … Ali smo imeli čas? Koliko stvari bi lahko opravili mi? Mogoče so potrebovali samo vzpodbudno besedo,

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Oratorijski Videmčan je posebna številka, ki je nastala v okviru novinarske delavnice na letošnjem oratoriju. Fotografije so last animatorjev in udeležencev oratorija. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 400 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

potrditev ali samo občutek, da so koristni, da smo ponosni nanje … Spopadli so se s katehezo, z varovanjem otrok. Mnogim vam je bil prikrajšan pogled na adrenalinski park. Privoščila bi vam ta občutek, ko bi videli, kako vaš najmanjši otrok premaguje ovire v spremstvu animatorja. In uspelo mu je! Njegov pogled pove vse. Animator pa … pospremi naslednjega, pa spet in spet. Tudi v njegovih očeh je sreča in zadovoljstvo, dokler jih v poznih popoldanskih urah ne zamenja utrujenost. A o tem se ne govori! Mnogi ste sporočilo oratorija vzeli za svoje. Niste rekli: “Ne utegnem!”, ko smo prosili za palačinke in so bile razmere za štedilnikom nevzdržne; ko smo potrebovali sok, kremo za sončenje ali sladke prigrizke. Tempo življenja nam ne sme odvzeti tistega drobca časa za postanek in besedo: “HVALA!” Urša, Špela, Nejc, Aleš … se spomnite, kdaj ste mi predstavili in ovrgli zgornje trditve? Takrat ste končali z besedami: “Zato, srednje in starejše generacije, bodite podobni Bogu in zaupajte nam, mladim! Ne bojte se nas! Vsi smo ena družina, vi ste naše starejše sestre, brati!” Zato, ko boste snovali ORATORIJ 2011, zaupajte nam! Ivanka Zupančič Zahvaljujemo se: Civilni zaščiti, NEK, OŠ Mihajla Rostoharja in OŠ Jurija Dalmatina, PGD Dolenja vas, Lesarstvu Gerjevič, učitelju Garcii Kosinacu, Martini in Tomažu Žagarju, Ivanu Učanjšku, Valeriji Podgornik, Janiju Mesingerju, družini Zupančič z Lok, Turističnemu hortikulturnemu društvu Zdole, Poklicni gasilski enoti Krško in kmetiji Krošelj s Pohance. Vesni Turnšek, Ivanki Zupančič, Urški Knez, Andreju Petanu, Mateju Briliju, sestram Maristeli, Emanueli in Kristini ter samostanski skupnosti za raznovrstno pomoč, družini Živič, uredništvu Posavskega obzornika, tiskarni KolorTisk.


Videmčan 5 oratorijski (2010)