Page 1


ORATORIJ 2011

Junijski dnevi so se že počasi iztekali, šolarje je čakal le še kak dan v šoli in že bodo odšli na počitnice. Tudi naša družinica je začela razmišljati, kako bi lahko prišli do kakšnega dneva oddiha na morju, s čim manjšimi stroški se razume. Ko smo dobili nepričakovano povabilo svaka, da se jim za kak dan pridružimo v Nerezinah, smo bili navdušeni. “Odlično! Seveda pridemo! V ponedeljek, petindvajsetega? Ni problema!” Čeprav je bilo do takrat še kar nekaj dni, sem že začela razmišljati, kaj bomo vzeli s sabo. Predvsem za Klaro, saj bo šla prvič na morje. Nato pa Janko nenadoma vpraša: “Kaj pa oratorij?”

Ne na morje,

OMG!!! Saj res! Vesni sem obljubila, da jo bom dva dni nadomeščala. Mitju pa, da bom pripravila delavnico. Sedaj jih pa res ne morem pustiti na cedilu. Pa tako sem se veselila sodelovanja na oratoriju. “Draga moja ljubčka, morje bo počakalo.” Klara in Janko pa :’-( “Naj bo lep ta dan” sem si prepevala v ponedeljek zjutraj, ko sem se odpravila proti župnišču. Čeprav sem bila zelo zgodnja, sem po poti že srečala nekaj otrok, ki so šli na oratorij. Presenečena sem bila, ko sem prišla v župnišče in je bilo povsem prazno. Čez nekaj časa se je le pojavil Mitja in mi povedal, da imajo animatorji še zadnji sestanek pred začetkom oratorija. Počasi so začeli prihajati tudi otroci in jaz sem jih takoj animirala s prvo delavnico: ‘Zaščita proti soncu’. Ko so bili vsi otroci, animatorji in tehnična ekipa zaščiteni, smo se zbrali na travniku pred odrom, kjer se je začelo osrednje dogajanje. Medtem sem

jaz skrbela, da na zelo žgočem soncu ni kdo od otrok ali mladih dehidriral. Ko so se otroci razdeljevali po delavnicah, sem ugotovila, da imam srečo, ker sem del tehnične ekipe, saj so bile vse delavnice tako zanimive, da bi se sama zelo težko odločila, v katero naj grem. Za prevoz na eno od njih je zmanjkalo avtomobilov, zato sem pomagala prepeljati otroke na ribnik v Brestanico. Tako sem vendarle prisostvovala na delavnici, ki je bila poučna in res smo se odlično zabavali. Prvi oratorijski dan je minil kot bi mignil in že sem se veselila drugega. Žal sem bila z Vesno dogovorjena le za pomoč v prvih dveh dneh, nato pa je moje delo prevzela ona, jaz pa sem imela dva prosta dneva. Medtem sem pripravila vse potrebno za svojo petkovo delavnico.

na oratorij!

V delavnici “Minuta do zmage” so se otroci razdelili v skupine in se med seboj pomerili v spretnostih in poznavanju krščanskih pojmov - po zgledu igre Activity. Opazila sem, da so bili zelo tekmovalni, zraven pa so se tudi zabavali. Najboljše ekipe so prejele lepe nagrade, menda celo denarne. Tudi po zaslugi uspešno izvedene delavnice mi bo letošnji oratorij ostal v lepem spominu in upam, da bom lahko prihodnje leto na njem sodelovala v celotnem obsegu. Zahvaljujem se Mitju, vsem animatorjem, tehnični ekipi in tudi otrokom, da sem smela preživeti ta čas z njimi.

Na koncu se je tudi glede morja srečno izšlo, saj so se svak in njegova družina strinjali, da pridemo teden dni kasneje. Hvala tudi vam, Kremenčki. Tanja Petan


Tjaša Sušin, animatorka

Počitnice

2011

Zdravo, prijatelj! Pa smo spet tu. Zakaj en glas moliti? že? Ajaaa ... A se spomniš vseh norih No, ker vse lepo enkrat mine je tudi oratorij prišel h počitniških doživetij? Se spomniš Jona in ve- koncu, Jona se je poslovil in že so nekateri s Kekcem like ribe? Vseh delavnic? Vseh prijetnih nasmehov in svojih prijateljev? Pa svojega animatorja?

odšli v Kekčevo deželo. Kmalu za tem malo večji z Robinsonom Crusoejem na samotni otok in potem No, moj spomin še kar dobro dela in ko takole br- še najbolj stari z Goričkega v Piran. In kje je bilo skam malo nazaj ter si pričaram dneve oratorija, se najbolje? Jaz mislim, da kar povsod. Vsak skavt, spomnim na tvoj nasmeh, tvojo igrivost, tvoje petje naj bo volčič, izvidnik ali pa popotnik, si je lahko nain tekanje po travniku. In veš, da si prav TI tisti, bral svojih izkušenj in doživel veliko dogodivščin. In ki meni in verjamem da tudi ostalim animatorjem veš kaj je pri tem najbolj dragoceno? Tisto, naliješ v srček energijo ter mu pomagaš, da se kar se ti je najbolj vtisnilo v tvoj spomin. Tisto, na ne utrudi. Prav ti poskrbiš, da je oratorij vsako leto kar si pomislil, ko si vzel v roke tega Videmčana. boljši. In ne pozabi, zato da se imamo skupaj tako Pa naj bo to objem tvojega najboljšega prijatelja, noro super, se mi, animatorji, trudimo že nekaj časa gol, ki si ga zabil pri nogometu, puščica, ki je zaprej. Nekdo pač mora to pripraviti in pripraviti zate dela najboljšo tarčo, velik klanec, ki si ga premagal, je nekaj najlepšega. Nikoli ne pozabi, da tvoj prvi plezalni vzpon, morda lep razgled, skavtska kadar nekaj narediš za drugega, si na- maša ...

redil še mnogo več zase.

Zakaj je to tako dragoceno se sprašuješ? Če si si

Sama zelo rada pobarvam sceno, naredim kakšno slikico, pripravim ustvarjalno delavnico, napečem pecivo in te naučim, navdušim za nekaj novega. Veš, ko vidim navdušenje v tvojih očeh, sama občutim še veliko večje veselje. Tako da veš, da je biti animator nekaj najlepšega na svetu. Ob tem pa ne smemo pozabiti na Boga, ki nam pomaga in daje moči. Saj

te je dotaknila, te obogatila in te naredila boljšega. Si predstavljaš, kako dolgočasno bi moralo biti, če bi sedaj že skoraj pozabil, da si bil tam?

zapomnil nekaj res nepozabnih trenutkov, si bil prav gotovo sredi nore pustolovščine, ki se

No prav gotovo pa ti je ušla kaka podrobnost ... zato le prelistaj malo po naslednjih straneh. Upam, da se kmalu vidimo. Veš, moja animatorska duša

se spomniš, kako lepo je za roko prijeti levega in desnega soseda ter skupaj v že komaj čaka na nov izziv in NATE.

3


ORATORIJ 2011

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

“Najbolj mi je bil všeč Matic (Jona), ker mu je afro čupa zelo pasala.” Valentina&Klemen

Predstavljajte si, da ste uspešen podjetnik, ki že tako nima dovolj časa zase, kaj šele da bi se ukvarjal s problemi drugih ljudi, potem pa kar naenkrat zaslišite božji glas, ki vam ukaže, naj greste v deželo svojih sovražnikov in jih morate prepričati, da se spreobrnejo. Prav to se je zgodilo meni in lahko si mislite, da nisem nameraval zavreči vsega za kar sem dolgo garal, zato sem se odločil, da mu bom zbežal nekam, kjer me ne bo našel. A glej ga zlomka, ravno

ko smo bili na odprtem morju, nas zajame nevihta. Mornarji so kmalu ugotovili, da sem bil za nevihte kriv jaz, ker nisem poslušal Gospoda. Na mojo žalost niso imeli druge možnosti, kot da me vržejo v morje, a ko sem že mislil, da slabše ne bi moglo biti, me je požrla še velikanska riba. Najprej sploh nisem mogel verjeti, da sem preživel, ampak to situacije ni precej izboljšalo, saj sem bil ujet v njenem želodcu, kjer je grozno smrdelo po mrtvih ribah. Oddahnil

V TVOJO SMER 4

J O TV J A N ... C I I OD KL V ME


sem si šele, ko sem spet slišal Gospodov glas, ki mi je dejal, da je ribo poslal on in takrat sem mu obljubil, da ga bom ubogal in bom posredoval njegovo sporočilo mestu Ninive. Po treh dneh me je riba izbruhala ravno na njihovi obali, kjer sem se odpravil na glavni trg, da jim povem, da se morajo poboljšati, čeprav sem imel malo upanja, da se bo to res zgodilo. Ko pa sem začel kričati po celem mestu Božje sporočilo, me je slišal tudi sam kralj, ki mi je sprva obljubil batine, potem pa tudi sam ukazal ljudem, naj bodo bolj prijazni. Zavoljo lastne varnosti sem se umaknil iz mesta, a sem bil kasneje pozitivno presenečen, ko sem videl, da mesto ni bilo uničeno, saj so moja svarila zalegla. Šele takrat sem razumel, da Bog ni hotel spreobrniti samo prebivalcev Niniv, ampak tudi mene, kar se mi je na začetku zdelo smešno, saj sem mislil, da se v kaj boljšega sploh ne morem spreobrniti. Včasih se ne bi odrekel tolikemu času zase, le da bi pomagal drugim. A ravno tega me je ta božja pot naučila. Čeprav je bila še tako huda, sem na koncu prišel do cilja in postal boljši človek tako, kot je Bog hotel. Jona – Matic Žarn

5


ORATORIJ 2011

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Vsak oratorijski dan naj bi, poleg vseh že opisanih in zanimivih stvari, vseboval tudi osrednje duhovno sporočilo, tej pa pravimo kateheza. Zelo malo je ljudi, ki vedo, kaj to pomeni. Slovarji nam v enem stavku povedo, da je to obravnava nekega zaključenega verskega vprašanja. Sedaj se boste najbrž vprašali, kako lahko to razume najmlajši udeleženec oratorija. Včasih tudi sami animatorji ne vemo, kaj bi mlajšim govorili v enourni katehezi, če niti sami ne razumemo njenega bistva, vendar se kmalu spomnim, da smo pozabili nekaj bistvenega. Saj Bog želi, da so naše besede preproste in kljub temu polne; da so naša dejanja majhna, vendar vseeno odmevajo v večnost; da si stvari razlagamo tako, da jih bo sprejelo naše srce. Tako smo letos, namesto stokanja nad katehezami, vse besede spremenili v dejanja.

6

Vas torej smem vprašati, kakšna je povezava med Lukovim evangelijem o poklicanosti in igrico Telefončki? Ste razumeli svoje otroke, ko ste jih zagledali z obližem na roki, licu, nogi (…) in so vam pripovedovali, da smo se pogovarjali o usmiljenju? Je mogoče, da se v starejših skupinah iz preproste igre Resnica ali izziv lahko razvije prijeten pogovor o iskrenosti? Vse to je še kako mogoče, pot do tja pa je skrivnost. Mi jo zagotovo poznamo. Špela Černič, animatorka

“Najbolj zanimiv dogodek?” “Telefoniranje v nebesa”. Nikolaj


K a t e h e z a

Himna oratorija Kdo me kliče po Besedi, kdo me spremlja v sreči in bedi, kdo v viharju sredi morja kazal mi bo smer? Kdo odpustil mi bo grehe, kdo moči mi dal bo, utehe, ko življenje bo ranilo dušo in telo? V tvojo smer klic naj tvoj me vodi, v tvojo smer naj stopa moj korak, v tvojo smer …, svetilnik ti mi bo bodi. V tvojo smer, Gospod, moj Bog! Ti me kličeš po Besedi, ti me spremljaš v sreči in bedi, ti v viharju sredi morja kazal mi boš smer. Ti odpustil mi boš grehe, ti moči mi dal boš, utehe, ko življenje bo ranilo dušo in telo. V tvojo smer klic naj tvoj me vodi, v tvojo smer naj stopa moj korak, v tvojo smer …, svetilnik ti mi bo bodi. V tvojo smer, Gospod, moj Bog!


ORATORIJ 2011

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Naj “Ko je moj prijatelj stopil v drek.” Špela

Naj boljša

dela

“Izdelovanje mazila. Rada imam »mastna« dela.” Hana

8

“Ko smo kuhal puding in smo grel in mešal mleko neki časa, potem pa smo ugotovil, da sploh nismo prižgal plina.” Valentina&Klemen


“Ko smo šli v vrtnarijo, ker smo dobil rožico.” Danijel

j

a v n i ca d e l a v n i ca

“Ko sm špricala delavnice, pa smo jedl pod drevesom.“ Ajda

9


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

ORATORIJ 2011

“Bi rad še kaj povedal?” “Ne morem, mudi se nama na drčo!” Ajda&Sara

Popoldanske sti o n v ti

Ak

10

ča a bi to . ” d t o k , ala a tako dežev “Špric Nina


“Ko smo nosili mokro jopico in smo se zmočili in je zgledalo, ko da smo se polulali.” Tilen “Porinli so me v bazen. Trikrat. Zapored. ” Janja

i

“Da bi blo več poti, da bi se lahko izgubil noter ... ” Tibor “Ko je član naše ekipe v 26 sekundah prežagal hlod.” Davorin

11


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi “Ko je Mitja po Sevnici govoril: Ninive se bodo kmalu uničile in ko so vsi debelo gledali. ” Maja

ORATORIJ 2011

“Si spoznal kakšnega novega prijatelja?” Ja eno tamiceno ko smo bile skup v skupini.”

Grad Sevnica

Gra

V sredo, sredi oratorija, smo se kot vsako jutro zbrali na travniku pred župniščem. Po zabavni igri in himni smo se zbrali po skupinah in odšli proti železniški postaji. Polni pričakovanj smo čakali na vlak. Ko je prišel vlak, smo se hitro vkrcali in se odpeljali proti Sevnici. Ker

d

Ajda

je bil lep sončen dan, smo se od železniške postaje do gradu odpravili peš. Razdelili smo se v dve večji skupini. Prva je odšla na grad, mi pa smo imeli kateheze. Pri katehezah smo se pogovarjali, kako premagujemo težave, na koncu pa smo se igrali kakšno igrico. Nato smo zamenjali

12


Sev n vloge s prvo skupino. Na gradu nas je prijetno pozdravila guvernanta. Nato smo odšli do baronove sobe. Morali smo ga zbuditi. Ko smo ga s pesmijo prebudili, nas je guvernanta peljala do učilnice. Iz učilnice nas je odpeljala v jedilnico, kjer je baron ravno zajtrkoval. Povedal nam je kratko zgodovino gradu in nam ponudil »grajske« piškote. Po slastnih piškotih smo

ica

si ogledali kratek film o Sevnici in odšli nazaj na dvorišče. Po končanem ogledu gradu smo se odpravili v dolino, kjer smo imeli kosilo – sendvič. Po kosilu smo imeli prosti čas, kjer smo se lahko igrali različne igre. Nekateri so odšli na igrala, nekateri so igrali nogomet in košarko ali odbojko, nekateri pa smo lenarili v senci. Ker je sonce močno sijalo, se nam je prilegel sladoled. Čez nekaj ur smo se odpravili proti železniški postaji v Sevnici in se odpeljali v Krško. Bilo je zabavno! Patricija in Ana

13


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

ORATORIJ 2011

A nimatorji

“Ful kul, fensi šmensi, the best, carski. ” Ajda&Sara

14


Na oratoriju smo se imeli zelo lepo. Najbolj všeč mi je bilo plezanje, polivanje … Zgodba o Jonu nama je bila tudi všeč. Delali smo kreme, trganke, svečnike, rože, barvali smo stole, kuharska delavnica je bila CARSKA. Imamo najboljše animatorje (Tjaša, Nejc, Gašper)!!! Živa in Adrijana

Oratorijski utrinki “Blo je ful vredi, lahk bi sm 4. kosilo spremenil; tista sfaširana zelenjava ...”

Ajda

Na oratoriju je zelo lepo in dobro. Ni mi žal, da sem se prijavila, ker je res dobro. Tudi delavnice so mi bile všeč. Igrica, ki jo igrajo animatorji je zelo smešna in zelo zabavna. V četrtek smo imeli vodne igre. Bile so mi zelo všeč. Tina Korene s ika. Re t s a t fan ij je bil emenil.” r o t a r nji o i spr nder “Letoš ika. Nič ne b leksa A t s & Tilen fanta

15


SKAVTSKO POLETJE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

BOGATO SKAVTSKO POLETJE 16

Jesen 2011 • 5-6


Izjemen pečat pričetku župnijskega poletja je letos že četrtič vtisnil oratorij. Minula leta ste o dogajanju na oratoriju lahko prebrali v samostojni – oratorijski številki Videmčana. A tako kot oratorij sam, je tudi priprava revije veliko delo, ki zahteva marsikatero odrekanje in priprava oratorijske številke se je malo zavlekla. Tako smo se v uredništvu odločili, da oratoriju dodamo še nekaj vtisov s prav tako izredno bogatih skavtskih poletnih dejavnostih – taborih vseh treh starostnih vej. O tem se lahko vsaj malo prepričate na naslednjih straneh. Ogledate pa si lahko tudi nekaj fotografij z notranjosti župnišča, ki prav v tem času doživlja adaptacijo nekaterih prostorov, da bo poslej nudila nekoliko ustreznejše možnosti za izvajanje župnijskega verouka ter delovanje različnih skupin in dejavnosti.

17


SKAVTSKO POLETJE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Izvidniki na samotnem otoku

“Končno me je velik val silovito zgrabil in vrgel do čeri na obali. Obupano sem se oprijel z obema rokama. Val je splahnel in izkoristil sem ta trenutek ter stekel po obali, srečen, da čutim trdna tla pod nogami. Padel sem na zemljo in ostal dolgo, dolgo negiben, nezavesten, skoraj mrtev. Prebudil sem se šele, ko se je zdanilo. Pogledal sem okoli sebe in videl, da ležim na zemlji. »Kje sem?« Nihče mi ni odgovoril.” Tako se pričenja osrednji del življenjske zgodbe Robinsona Crusoeja, pustolovca, ki je edini preživel brodolom, potem pa skoraj trideset let živel na samotnem otoku. Izvidnikom je bil letos sopotnik na poletnem taboru v Brišah pri Polhovem Gradcu. Vodniki skupaj z voditelji smo se tudi letos na »samotni otok« odpravili dva dni pred vsemi izvidniki. Postavili smo osnovno infrastrukturo: vhodno zgradbo, jambor, razgledni stolp, stranišče ... Na hitro smo udomačili lep travnik, postavljen med gozdičkom in potokom Mala voda. Slednja nam je kasneje nudila veliko priložnosti za čofotanje, umivanje, splavarjenje, ohlajanje ... Že pred prihodom smo ustvarili tudi prijetno klimo medsebojne povezanosti, zaupanja in odgovornosti. Tako je naselitev otoka v sredo, ko je »naplavilo« vso številčno četo, potekalo brez težav. V primernem tekmovalnem razpoloženju med vodi in hkrati v duhu sodelovanja in pristnega skavtskega vzdušja. Kakor Robinson smo si tudi mi uredili primerna bivališča – vodove kotičke – in jih opremili z ognjiščem, kuhinjskimi policami, jedilnico, križem

18

Jesen 2011 • 5-6


... Osrednji del našega otoka pa je v naslednjem dnevu pridobil še kopalnico, oltarni prostor, veliko ognjišče, krušno peč ter kar dve igrišči.

Večeri na izvidniških taborih praviloma minevajo ob ognju, s kitaro in twistom nad ognjiščem. Veselje in razigrana pesem se je običajno dolgo v večer razlivala po dolini, dokler se nismo vsak večer objeli, zazrli v zvezdno nebo in zapeli našo edinstveno večerno molitev »Gospod, med šotori smo zbrani«.

Ob Robinsonovem navdihu smo se v naslednjih dneh pomerili v različnih izzivih. Izdelovali smo posodo iz gline, pekli kruh v krušni peči, z ročno izdelanimi loki smo lovili »divje živali«, izdelali smo vrv iz naravnih materialov. Poseben izziv so tudi nam predstavljali splavi, s katerimi smo tekmovali in nemalokrat nasedli v prenizki vodi.

Vrhunec taborjenja je bila slovesna nočna ceremonija, v kateri so novinci za vse življenje obljubili zvestobo Bogu in domovini ter skavtskim zakonom. Na to slovesnost smo se – kot običajno – vsi pripravljali z meditacijo, premišljevanjem ali »puščavo«, kakor skavti temu rečemo. Slovesnost pa se je končala – kako drugače kot – s primernim praznovanjem. Dan veščin na izvidniškem taboru pomeni, da si vsak skavt izbere področje, na katerem želi napredovati in pridobiti nova znanja in izkušnje. Potep pa pomeni, da se vod skupaj odpravi »raziskovat otok«, naveže stik z domačini, ponudi pomoč in si najde primerno prenočišče. Imeniten izziv, ki nobenemu od vodov ni predstavljal težave.

Robinson Crusoe je po več letih bivanja na samotnem otoku ugotovil, da se tam od časa do časa ustavljajo

19


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

tudi ljudožerci. Kako so se – na njim lastni način gostili ob ognju – se je prepričal na svoje oči. In ni treba dvomiti, kako urno se je umaknil nazaj v svoje varno bivališče. Mi pa smo »beg pred ljudožerci« poimenovali letošnjo progo preživetja, ki je bila zelo zahtevna, saj smo jo izvajali v divjem okolju, v vodi in blatu in to sredi nenavadno hladnega in deževnega dne.

SKAVTSKO POLETJE

V nedeljo so nas obiskali naši starši, ogledali so si naše iznajdbe in se prepričali o naši spretnosti in razpoloženju, potem pa so skupaj z nami obhajali v svetišču tabornega prostora sveto mašo. Odpravili smo se tudi na celodnevni izlet, izvedli dan samostojnosti, ko je svet vodnikov za pol dneva prevzel ne le piščalko, ampak tudi čast in odgovornost voditeljev. Novincem smo izbrali še skavtska izmena, se igrali veliko igro ...

In še marsikaj drobnega, lepega, bogatega in nepozabnega se je dogajalo na našem »samotnem otoku«, ki smo ga pospravili v primeren predalček naših skavtskih spominov. Mitja Markovič

20

Jesen 2011 • 5-6


Naši volčiči

v Kekčevi

deželi

Na Brinjevo goro smo se odpravili v družbi Kekca. Že takoj prvi večer so se nam ob ognju pridružili najbolj pogumni Kekec, njegova sestrica Tinkara, Rožle, ki ga nikoli ni ničesar strah, in njegova sestra Mojca, ki je slepa. Na piščal je razigrano piskal Brincelj, z drevesa pa si je vsak priboril svojo spominsko majico. Skozi ves teden so nas čakale razne naloge. Že v soboto smo si po gručah izdelali liano, pehtine klobuke, gugalnice (tarzani so menili, da je njihova najboljša, a se ostale gruče niso popolnoma strinjale) in Kosobrinčkove deščice. Skupaj s Kekcem smo izdelali še voščilnice, ki smo jih nato poslali domov staršem, za vse naše izdelke pa čudovito škatlo za shranjevanje .

in se ob tolmunu igrali s Kekcem. Čas pa je hitro minil in že je bila tukaj sreda, dan, ko smo zapustili Kekčevo deželo, vendar pa nas je čakalo še kar nekaj stvari: pastirske igre, narediti storž moža, Pehto kuhalnico in posaditi smreko v lonček. Z veliko vtisov smo se odpravili v dolino, nazaj k staršem. Akela Metka

Nedelja je čas za izlete. Pridružil se nam je še Kekec s prijatelji in se z nami podal na Roglo. Poleg Lovrenških jezer smo preizkusili tudi poletne sanke. Po celodnevnem potepu je sledil filmski večer Srečno Kekec. Ponedeljek je bil čas, ko smo odšli na pot skupaj s Pehto. Naredili smo Bedančeve kletke in se iz njih tudi uspešno rešili. Že se je dan prevesil v večer in prišel je tisti trenutek, ki so ga volčiči že težko pričakovali. Skala posveta, kjer smo izrekli svojo volčjo obljubo in dobili rutico. Pred spanjem pa smo skupaj še praznovali. V torek smo s Kajo spoznavali zelišča, z Balujem skuhali pravi zeliščni čaj, zmešali smo pravi sladoled

21


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

SKAVTSKO POLETJE

krmilo svojega kolesa potiš svoj pot po prekmurskih ravnicah in te iz visokih dimnikov pozdravljajo štorklje, ki se vračajo v svoja gnezda, ko se iz lin cerkva oglasijo zvonovi. Nemogoče je opisati prijateljstvo, ki poveže ljudi, ko si delijo zadnje zaloge pitne vode in strgajo še zadnje ostanke dobesedno spotoma, ob poti, pripravljene hrane. Nemogoče je opisati trudno bolečino v mišicah in toploto v srcu, ko si se z jekleno voljo in delom svojih nog zapeljal skozi Bogojino, Bakovce, Dornavo in Ptuj, skočil na Pohorje in grad v Celju, zrl v Barbarin rov v Hudi

Popotniki

z Goričkega Slovenska modrost pravi, da domovine ne ljubi človek zato, ker je velika, temveč zato, ker je njegova. Letošnje poletje smo se popotniki in popotnice iz Krškega prepričali, da to res drži. Vzljubili smo našo domovino še malce bolj in tako je postala malce bolj naša. Seveda smo po tihem in na skrivaj vzljubili tudi to, da je majcena, ko smo tistega lepega popoldneva izstopili na skrajni vzhodni postaji Slovenskih železnic, v Hodošu, in presedlali na svoja kolesa, s katerimi smo merili kilometre naše domovine po dolgem in počez naslednjih osem dni, dokler nismo od potu prepojene kože in žuljavih nog ter še kaj ohladili v našem morju pod Piranskim klifom. Dolga pot, vredna resničnih junakov, ki so jih navdihnili liki Miki Mustra, Trdonja, Lakotnik in Zvitorepec, nas je naučila, da je življenje pustolovščina s svojimi zapleti in ima svoj srečen konec samo takrat, kadar ga dosežemo skupaj s tistimi, ki so nam dragoceni. Verjemite mi, ko vam povem, kar ste slišali že mnogokrat, da so poti, ki jih ne moreš opisati, ampak se jih lahko samo doživi. Nemogoče je opisati toploto sonca na ramah, ko sklonjen nad

22

v Piran

jami, sopihal na Kum in sredi noči iskal samostan v Stični. Nemogoče je razumeti vztrajanje na poti v dežju, ko Cerkniškega jezera ni in ni, ti pa imaš v svojih čevljih oceane deževnice, ko se naravni mostovi v Rakovem Škocjanu usločijo in ti ponudijo svoj hrbet, da se odpelješ v polepšan dan. Nemogoče je opisati soj lučk na slovenski obali, ki utripajo v megli dima, ki ga daje ogenj, na katerem se pripravlja tvoja večerja in ti gledaš svojo »obljubljeno deželo«. Nemogoče je povedati, kako mirno se prepustiš toku slane vode in gledaš v nebo, ko si postoril vse, dosegel cilje, okrepil vero in sklenil trdnejša prijateljstva.

Ni nemogočih poti, so zapisali na knjigo v spomin slovenskemu alpinistu Tomažu Humarju. Res je. Ni nemogočih poti. So le poti, ki so mogočnejše od posameznikov, so poti, po katerih ne moreš sam in so le poti, ki si jih prekolesaril in prehodil le enkrat, a v trenutku, ko si to storil, veš, da se boš v svojih spominih nanje vračal spet in vedno znova. Točno takšno pot smo drug drugemu omogočili mi. Urban Lesjak in Minca Ferlin Jesen 2011 • 5-6


23


NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Zdolani v Stični pri p. Simonu Ašiču in pri Mariji na Zaplazu Na Zdolah čaka avtobus, podali smo se na romanje. Na Vidmu se nam pridružijo še ostali, da je avtobus dobro zaseden. Seveda, brez g. Mitja, našega vodnika in pastirja, pa ne gremo. Najprej na avtobusu jutranji pozdrav, molitev, pesem za srečno pot, pa še lepe misli za vse tiste, ki se tega romanja niso mogli udeležiti. Pa hitro prispemo do samostana v Stični. Čaka nas vodička, ki nam je toliko lepega povedala in prikazala o delu skrbnega, vdanega patra Simona Ašiča. Po ogledu tega samostana se odpeljemo na Zaplaz v Marijino prekrasno cerkev. Pri sveti maši so se nam pridružili romarji iz Šentjurja. V

24

tamkajšnji cerkvi je bilo veliko povedanega o mučencu, zdaj blaženemu Alojziju Grozdetu. Po sv. maši nas je g. Mitja zapustil zaradi dolžnosti doma v župniji, je pa prevzel mesto vodiča naš g. Silvo, in še kaj povedal o znamenitostih teh krajev. Še kakšen spominek smo si lahko kupili, potem pa hitro na kosilo in tisto dišečo kavico, ki smo jo že tako pogrešali. Za konec pa smo še poromali na Žalostno goro. Pot do cerkve je bila malo strma, a smo bili veseli, ko smo srečno prispeli do avtobusa in se nato odpeljali domov. Hvala vsem, ki so se trudili, da nam je bilo lepo. Kristina Zupančič Jesen 2011 • 5-6


Resnica Kako lepo nam sonce sije in luč nam sveti vsaki dan, če le spregledaš in zaveš se, da Bog nam daje svojo dlan. Ne boj se ga, pristopi k njemu, odpri mu dušo in srce, dokaži da verjameš v Njega, ki radost je in smisel vsega. Kar prosiš, ti daje, če iskrene misli so vse, zato bodi dober in pošten, imej vero in zadovoljen boš z vsem. Ne želi drugim slabo, ne obrekuj in ponižuj, ker Bog vse vidi in vse ve, čuvaj palice njegove se. Je trda, neizprosna, močno boli in skeli, če pa se ne spreobrneš, ti poguba sledi.

Marjana Kovačič

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Tjaša Sušin in Matej Brili (oratorijski del) ter Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI (trenutno v prenovi - neposodobljen).

25


NOVICE IZ ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Adaptacija župnijskih pastoralnih prostorov Že lep čas je zorela, konec letošnjega poletja pa dozorela potreba po ureditvi in posodobitvi nekaterih župnijskih prostorov, namenjenih veroučnim in drugim pastoralnim dejavnostim, ki jih župnija izvaja. Potem ko je precej časa bila na dnevnem redu tudi možnost celovite adaptacije bivše kinodvorane, ki je bila v denacionalizacijskem postopku pred leti vrnjena naši župniji, je odtehtala ideja, da je veliko bolj realno in finančno zdržno, da namesto tega koristno uredimo in uporabimo čim več prostorov, ki jih ponuja župnišče, kinodvorano pa predamo zainteresiranemu najemniku. Pri tej ideji nas je ob svojem zadnjem obisku potrdil tudi naš škof. Idejna zasnova adaptacije je pravzaprav sad uporabe župnišča s strani različnih skupin in dejavnosti. Tehnično uresničitev ideje pa smo zaupali projektantu Janiju Vlahušiču, medtem ko izvedbo koordinira Gradbeni inženiring Walter Masnik. Načrtovana dela v tej fazi obsegajo dva osrednja

Prvi del adaptacije je pomenil veliko pospravljanje podstrešja. Pospravljanje in rušitvena dela smo opravili župljani sami in tako precej prihranili.

26

sklopa. V prvem nadstropju župnišča se obstoječa učilnica, mladinska soba, majhna soba za goste in del hodnika (celotno nekdanje kanonikovo stanovanje) poveže v večjo in uporabnejšo sodobno učilnico. Drugi sklop predstavlja ureditev podstrešnega dela župnišča, ki je bil doslej povsem neuporaben. Ker večina lesenega dela ostrešja zaradi dobre kvalitete ostaja, bodo pohodna lesena tla nameščena nad obstoječe lesene poveznike v izogib betoniranju AB plošče; v skladu s soglasjem Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine pa bodo umeščene frčade, ki bodo na podstrešje spustile prijetno svetlobo. V ta sklop sodi tudi menjava kritine in izvedba ustrezne termične izolacije. Ob tem bodo obnovljene tudi vse potrebne elektro in strojne inštalacije, obnovljene stopnice na podstrešje, zamenjana pa bodo tudi povsem dotrajana okna z energetsko ustreznimi.

V desetletjih se je na “dilah” nabralo marsikaj neuporabnega. Podstrešje pa je doslej skrivalo tudi marsikaj dragocenega, kar bomo skrbno shranili.

Jesen 2011 • 5-6


Več majhnih prostorov in del hodnika v nadstropju bodo povezani v prostornejšo in sodobno učilnico, primernejšo današnjemu času.

Začasno veroučno učilnico smo uredili v majhnem prostoru nad levo “zakristijo”, kjer se je včasih srečevala mladinska skupina.

Lep del pripravljalnih del smo opravili sami v okviru prostovoljnega dela. Najprej je bilo treba pospraviti in očistiti podstrešje, sami pa smo opravili tudi večino predvidenih rušitev. Istočasno pa smo se v okviru gospodarskega sveta s trenutnim najemnikom omenjene nekdanje kinodvorane, podjetjem Efekt, dogovorili za desetletni najem stavbe, s sklenitvijo ustrezne pogodbe, po kateri bo najemnik uredil zunanji izgled stavbe (fasado in stavbno pohištvo) ter saniral streho, župniji pa za uporabo stavbe poravnaval ustrezno najemnino.

Na novo bodo izdelane tudi vse elektro in vodovodne inštalacije, kar pomeni določene posege tudi v prostore, ki ostajajo v svoji obstoječi funkciji.

Mitja Markovič, župnik

Na podstrešju je bilo tudi veliko dragocenih starih knjig, pohištva in listin. Našli smo celo originalni načrt, po katerem je bila zgrajena naša cerkev.

V času redakcije dobiva župnišče že osnovo za novo kritino, izdelane so tudi že frčade, ki bodo omogočale uporabo podstrešja.

27


Sveta maša za bolne, ostarele ter gluhe brate in sestre bo v nedeljo, 16. oktobra, ob 15. uri v naši cerkvi. Besedila bodo prevajana v znakovni jezik za gluhe. Med sveto mašo bo priložnost za prejem zakramenta sv. bolniškega maziljenja.

Videmčan 5-6 (2011)  

Glasilo župnije svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi Jesen (+ Oratorij) 2011

Advertisement