Issuu on Google+


POŽIREK ZA DUŠO

In že je tu! Pomlad namreč! Skozi okno opazujeva, kako se je vse zbudilo. Na današnji sončen dan, ko se sprehajava, je trava še bolj zelena kot ponavadi, rože še bolj cvetoče kot prejšnje dni. Mogoče zato, ker danes po dolgem času spet sije sonce, ali pa preprosto zato, ker sva skupaj. Mineva že tretja pomlad, odkar sva se odločila hoditi skupaj. V tem času se je zgodilo toliko stvari. Že v začetku sva stvar vzela resno. A hkrati sanjala z odprtimi očmi. Čeprav nisva bila več najstnika, je

ustvarila najin kotiček, kako bo živeti skupaj, kakšna bo najina družina ... Še vedno se spoznavava in v vsakem novem spoznanju odkrijeva nov delček naju. Vesela sva, da vse te nove stvari, ljudi in možnosti lahko odkrivava skupaj. Še toliko je stvari, ki čakajo na naju. Zavedava se, da sva še vedno na začetku. Hoditi skupaj je drugače kot živeti skupaj. Šele takrat bodo prišle težje preizkušnje. Ker se imava rada, veva, da nama bo uspelo in se bova tudi iz teh naučila nekaj novega. Danes verjameva, da bo najina ljubezen

Še vedno sanjava z odprtimi očmi bil pred nama še del odraščanja. Skupaj pa sva se trudila rasti tudi kot par. Prve preizkušnje so bile hitro tu: odhod v tujino za pol leta, dragi telefonski pogovori, gradnja najinega zaupanja drug v drugega, nato smrt v družini ... Z vsemi temi preizkušnjami pa sva vendarle bogatila najin odnos. Naučila sva se biti potrpežljiva drug z drugim, stati ob strani drug drugemu, si pomagati v težkih urah, si zaupati, se veseliti in spoštovati. To svojo energijo, ki jo prinašava drug drugemu, pa sva se odločila razdati tudi ljudem okoli naju. Z vodenjem skavtov, ministrantov in animatorstvom se že danes učiva ustvarjati skupaj. Pri vsem tem nama je uspelo povezati tudi najini družini. Tega sva vesela, saj kadarkoli lahko najdeva oporo v njih. Opora so tudi najini prijatelji; tisti, ki so z nama že od začetka in naju spodbujajo za naprej, pa tudi tisti, s katerimi skupaj premlevamo sedanje načrte in skupaj rastemo. V novo pomlad. Našo pomlad. Danes še vedno sanjava z odprtimi očmi. O tem, kako bo v prihodnosti. Kje si bova

2

in zaupanje v naju premagalo tudi to. Verjameva pa, da nama bo na tej poti pomagal tudi On. Ker ga večkrat prosiva za to, in ker ga že sedaj čutiva ob sebi, se mu zaupava in vanj verjameva. Veva, da ima za naju svoj načrt, katerega pot bova poskusila ubrati. Današnja pomlad je le še korak naprej po skupni poti. Tako kot se zunaj vse na novo rojeva in raste, tako se v naju vsak dan znova rodijo novi izzivi, katerim greva skupaj naproti. Pri tem pa se vedno trudiva, da ne bi pozabila na vero, upanje in ljubezen.

Lucija Ferlin in Iztok Umek

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: Geršak, KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.


Martina Makovec Žagar vzgojiteljica in katehistinja

V službi Življenja Vzgojiteljica in pomočnica se v vrtcu s tri- in štiriletniki pogovarjata o tem, kaj je to rast. Pa pravi Lea: »Rast je, da si velki.« Klemen pristavi: »Če veliko jemo, rastemo veliko. Jaz bom velki. Bom ati.« »Jaz bom ati!« vpije Luka. »Jaz bom tud ati!« doda še Zala. »Ne, ti ne moreš biti ati! Ti si punca! Jaz bom ati! Jaz sem fant!« Luka prepričuje Zalo. »Bom pa mami,« reče Zala in temu komentarju se pridruži še nekaj deklic. Domen jih posluša, nato pa mirno reče: »Jaz bom mami.« »Pa si lahko mami, če si fant?« ga vpraša pomočnica. Domen se zamisli, nato pa jo pogleda, prikima in pravi: »Bom vseeno mami.« Dragi starši, kaj storimo, ko naletimo na takšne in podobne komentarje svojih otrok? Se jih razveselimo in se jim nasmejimo, ali pa nam je celo nerodno, zato se ostalim opravičimo, svojega otroka pa nemudoma poučimo o tem, kaj je res in kaj ne? Ko otrok pripoveduje o tistih, ki so mu najbližji, izhaja iz svoje čustvene potrebe po ljubezni in varnosti. Ta je zanj tako pomembna, da brez nje ne more preživeti in se razviti v zdravega odraslega človeka. Zanj smo prvi in najpomembnejši in to nam pokaže tudi na tak način, da želi »biti mi« ali se poročiti z nami. Sprejmimo ta poklon in mu ne vzemimo njegovega žara. Doživimo z njim pristne in iskrive trenutke veselja, sreče, navdušenja, ki se tako spontano rodijo ob preprostih dogodkih - pogledu na rožo, metulja, ob zlaganju posode iz omare … in verjemimo mu, ko nam (tudi s pogledom, glasom ali vedenjem) pripoveduje o svojih stiskah. Pojdimo mu naproti. Vprašajmo ga, kaj misli, čuti, doživlja, da bomo začutili, kje potrebuje našo spodbudo in kaj že zmore razumeti. Nikar mu ne stresimo iz rokava kopico nasvetov in mu recimo, da sploh ni tako hudo ali pa, da smo že ves čas vedeli, da se bo tako končalo …

Ustavimo čas, ga poglejmo in poslušajmo. To je prvo in velikokrat edino, kar otrok res išče in potrebuje. To, da smo »tukaj in zdaj« samo zanj. In včasih traja le nekaj trenutkov. Ko bo preložil na nas vso težo, ki jo je nosil, bo sam odkril marsikatero rešitev ali prosil za nasvet. Ne bojmo se svojih otrok in njihovih čustev. Sami smo bili otroci in mladostniki, zato vemo, kako je, če se izgubiš v vrtincu čustev, ki so sicer zelo intenzivna, a kratkotrajna. In koliko lažje je, če takrat nismo sami. Dovolimo jim, da izrazijo veselje, navdušenje, ljubezen, pa tudi jezo, žalost, strah ... na zdrav in sprejemljiv način. Bolj zdravi bodo … Bodimo iskreni. Veliko se smejmo z njimi in jim povejmo, da jih imamo radi takšne, kot so. Mi nismo samo naše telo in duševnost. Smo mnogo več. Ustvarjeni smo po božji podobi in Bog prebiva v slehernem izmed nas … In če nekomu poveš, kaj je tisto, kar pri njem še posebej ceniš, okrepiš njegovo pozitivno samopodobo in ga lažje odvrneš od dejanj, za katera mu daš jasno vedeti, da jih pri njem ne odobravaš. Pohvalimo ali grajajmo otrokova dejanja, ne pa njega kot osebe. In prvih naj bo več. Verjemimo, da smo vselej ob pravem času na pravem mestu in da nam življenje vsak dan prinaša nove priložnosti in spoznanja … Bog nam vselej ponuja moč in pomoč v vsaki okoliščini, v kateri se znajdemo. Zato imejmo svoje sanje in bodimo vselej ljubeče prisotni »tukaj in zdaj«. V tem trenutku. Doživimo ga v vsej njegovi veličini. To sta edini čas in prostor v službi Življenja, na katerega res lahko vplivamo … in globoko v sebi zaupajmo, da nas Bog vselej vodi in poskrbi za vse, kar si dovolimo imeti ali biti …

3


Foto: Mitja M. (več fotografij na Videmcan.SI)

ZAHVALA ZA NOVE ŠKOFIJE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Ob drugi obletnici zahvala za tri nove slovenske škofije

Romali smo v večno mesto

Velikonočna ALELUJA je bila še tako glasna in blizu, prebujalo se je

torkovo jutro, mi smo pa veseli zavzeli svoja mesta na avtobusu št. 8. Pričakovanja so bila velika. Pa kako bi tudi ne bila, saj je bil naš cilj večno mesto RIM. Ob strokovnem vodstvu vodiča Marka in duhovnem spremstvu naših g. Mitja in g. Davida smo kilometre hitro puščali

za sabo. In končno … RIM. Tu pa Trg sv. Petra in blagoslov svetega očeta: »Dobrodošli romarji iz Slovenije, ki ste se zbrali v tako velikem številu! Še posebej pozdravljam vernike iz mladih škofijskih občestev Celje, Murska Sobota in Novo mesto, ki se hvaležno spominjate nedavne ustanovitve svojih škofij. To romanje v večno mesto, kjer sta svojo vero v Kristusa izpričala sveta apostola Peter in Pavel, naj okrepi vašo vero v vstalega Gospoda ter vašo apostolsko gorečnost, da boste svojim rojakom prinašali veselje in upanje. Naj bo z vami moj blagoslov!« Pa mogočnost cerkva. Kako veličastne so bile svete maše ob sodelovanju treh škofov, več deset naših, domačih duhovnikov. In škofovo povabilo k pričevanjski drži. Kako je odmevala slovenska pesem!

4

April 2008 • 4


Veličina katedrale sv. Petra, mogočnost Pantheona, Kolosej in Stari Rim, sv. Janez v Lateranu, Sveta Marija Velika, Fontana di Trevi … je le nekaj mest in zgradb, ki so se mi vtisnili v spomin. A romanje ni bilo le turistični ogled mesta. Hotelo je biti nekaj več. Dve leti je minilo, kar smo Slovenci dobili nove škofije. Kot pomoč pri hoji za Kristusom. Iz tisoč src je bilo slišati besedo HVALA in obljubo svetemu očetu, našim škofom in duhovnikom, da jim bomo stali ob strani in dali na razpolago svoje talente delu in življenju naših mladih škofij.

videti, a sem bila poplačana z neverjetnimi podobami, ki so mi ostale v spominu. Rim je zares večno mesto.

Ko skušam danes zbrati vtise, mi pogled obstane na vrsticah: »Se zavedam, kaj pomeni biti kristjan? Ne samo nositi milost, iz milosti moram živeti in milost moram razdajati. Biti moram luč. Je kdo v meni srečal vstalega Kristusa? Drzno vprašanje! Si upam dati odgovor?«

Ivanka Zupančič

Fontana di Trevi! Velikokrat jo vidim na slikah s čudovitimi barvami, ki so nekaj posebnega že zaradi uporabe posebnih filtrov. Ampak ko sem to reč videla v živo – “Ej bila sem tam!” – sem res “zazijala”. Česa tako mogočnega pa še ne. In vse se preliva v turkizno in modro in zeleno in belo; presenečenje prve vrste.

Pravijo, da vse poti vodijo v Rim.

Po Španskih stopnicah sem tudi hodila: prizor, ki ga vidiš v toliko filmih. Žal je bilo v času, ko ni rož.

Verjetno je tako mišljeno v prenesenem pomenu, torej v takem, ki velja za nas, kristjane, kajti v Rim je postavljen temelj začetka in nadaljevanja širjenja nauka o Evangeliju, kjer je središče in zatočišče za vse nas, božje ovčice. Pridružila sem se skupini romarjev iz videmske župnije, ki so se napotili v Rim z namenom, da se zahvalijo za novo škofijo. Spremljali so nas vsi trije škofje. Romarjev je bilo veliko, menda je bilo 16 avtobusov iz Slovenije. Rim sem videla prvič in sem navdušena. Bilo je sicer naporno, ko pa sem toliko vsega želela

Marsikaj sem doživela prvič, tudi vožnjo s podzemno železnico (metrojem), kjer nas je vodič opozoril na razdaljo, ki smo jo prepotovali v treh minutah, zgoraj na ulicah pa bi zanjo potrebovali poldrugo uro peš. Hitro torej. Nimaš časa pomisliti na kakšen strah, kot mene sicer rado zagrabi v neznanih okoliščinah. Tu pa je bilo kar nekaj tega, saj veste, neznan kraj, množica, zaprtost, podzemlje.

Pantheon! S svojo veličino me je ponižal. Dobiš vtis neprimerljive slovesnosti, tako preprosto urejeno in tako majhen je človek pod odprtino, ki sega v nebo, pa vendar velik, da je lahko zasnoval in zgradil to čudo. Tukaj naštevam le peščico od videnega, obiski in ogledi raznih cerkva ali bazilik in moji občutki ob takih veličastnih zgradbah so kratko malo preneznatni, da bi jih bilo moč zajeti v nekaj besed. Po drugi strani so bile tudi reči, ki sem jih doživljala precej manj duhovno, kajti vsega je bilo toliko, da se v telesu nisem dohajala in sem pri svetih mašah izkoriščala trenutke miru

5


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

ZAHVALA ZA NOVE ŠKOFIJE

namesto za zbranost zgolj za to, da sem se skušala od vsega silnega odpočiti. Rim je večno duhovno mesto in žal mi je torej, da sem svoj bežni čas v njem doživela predvsem skozi oči turistke, čeprav smo imeli na tem romanju tudi manj posveten namen, zahvalo za novo škofijo. Smo pa res glasno in zbrano molili, ko so nam maševali naši škofje, da smo lahko ponosni nanje in morda tudi oni na nas. Dušo si grem pa napolnit h Kraljici Miru.

Suzana Simić

Ko sem zjutraj sedla zraven Tonija in je avtobus zaprl vrata, sem ugotovila, da se podajava na pot, o kateri ne veva dosti.

Razen tistega, kar sva se skozi leta naučila v šoli, prebrala v knjigah, ujela na televiziji in si zapomnila iz pogovorov s prijatelji. A občutki so bili prijetni, zaradi neznanega in zaradi odklopa iz vsakdanjosti. Z molitvijo, pogovorom in tihim razmišljanjem se je dan hitro prevesil v noč in prihod v hotel na obrobju Rima ni imel prav nič sijaja velikega in mogočnega. A nisem bila razočarana, v meni sta bila spokojnost in mir. Tako je najbrž na vseh romanjih, saj to le niso čisto navadna potovanja.

6

April 2008 • 4


Ko smo se naslednje jutro peljali proti Vatikanu in se potem po ulicah peš odpravili do Petrovega trga, smo lahko prvič prav začutili Rim. Stare stavbe, množice turistov in romarjev vseh narodnosti, stojnice in prodajalci, ki lahko v trenutku spremenijo ponudbo: če sije sonce, ponujajo sončna očala, ko pade kaplja dežja, pa dežnike. Veličasten Petrov trg me je zazibal v razmišljanje in občudovanje. Množica navdušenih romarjev in pričakovani prihod papeža je dodatno prebudila občutja in navdušenje, in ko sem videla visokega dostojanstvenika prav od blizu, se je v meni premaknilo tisto več, radost doživetja, radost povezanosti, radost življenja. Za Rim, njegove znamenitosti, njegove veličastne cerkve, bi morali imeti veliko več časa. Da bi lahko v vsaki od cerkva poiskali kotiček, zajeli zrak s polnimi pljuči, začutili mir in resnico. Resnico, ko se več ne sprašuješ, le verjameš, preprosto in spokojno. Rim mi je zapustil dražljaje vznesenosti nad množico različnega, zgodovinskega, tako drugačnega od današnjega časa. S sabo sem prinesla spomine in občutja, ki jih včasih delim s prijatelji, ali pa so le zame in zanj, mojega moža.

Aleksandra Šmajgl

Poročilo aprilske seje Župnijskega pastoralnega sveta V študijskem delu seje smo se ob pripravljenem gradivu soočali z grožnjami sodobni družini. Starši se odločajo za malo število otrok, ker imajo druge prioritete. Vzgoja poteka izven kroga družine (vrtec, šola …) in tako se družinski člani zelo malo srečujejo in ni tiste pristne topline in pogovora. Prihaja do nihilizma, saj mediji poudarjajo predvsem zunanjo lepoto, materialne dobrine in telesne užitke. Poleg tega so grožnje družini tudi izgubljeni “teritorij” sodobnega moškega, pomanjkljiva vera, pojem t. i. “svobodne” ljubezni. Žal si ne znamo razporediti časa tako, da bi se pogosteje poglobili v naše duhovno življenje. Štiridesetdnevni post pred veliko nočjo izgublja pomen in se tako ne zavedamo njegovega bistva za vsakdanje življenje, s katerim lahko krepimo dušo in telo. Človek, ki je obkoljen z materialnimi dobrinami velikokrat pomisli na Boga šele takrat, ko preživi težko izkušnjo. Velikega pomena v našem okolju so zakonske skupine, ki so v veliko moralno oporo sodelujočim in tako z vzajemno pomočjo lažje rešujejo vsakdanje probleme. Življenje v župniji je bilo v preteklih mesecih zelo pestro. Organizirali smo postne pohode, imeli izobraževalne večere, pripravili smo družinsko sveto mašo. Družine so z župnijo povezane tudi tako, da tedensko gostijo družinsko skrinjo. Bila pa sta tudi dva duhovna vikenda, ki sta bila pripravljena za letošnje birmance. Začeli smo z aktivnimi pripravami na slovesnosti, ki bodo sledile. V Celju bo 10. maja slovenski pastoralni dan in se ga bomo župljani udeležili. Prihaja Marijin mesec maj, v katerem bodo ob večerih šmarnične pobožnosti. Glede na argumente prisotnih in glede na to, da so vse druge svete daritve namenjene predvsem odraslim, smo se odločili, da se bodo ob večerih brale šmarnice za otroke. V tem mesecu bo tudi slovesnost prvega svetega obhajila. Prvo nedeljo v juniju pa bo župnijski praznik, ki bo imel svoje temeljno sporočilo zakonsko zvestobo. Na praznovanje bomo posebej povabili zakonske jubilante. Zapisnikar: Edvard Krieger

7


Foto: arhiv družine Repše

V LETU DRUŽINE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Naše družine v letu družine

Družina se pripravlja na prvo sveto obhajilo Lahko bi rekli, da smo povprečna krščanska družina. Svojo vero sva prejela po svojih starših. V svojem življenju sva spoznala, da ljudje različno gledajo na merila in vrednote krščanstva. Vsakdo bi si jih želel malo prikrojiti, kar povezuje s svojimi izkušnjami in osebnim vrednotenjem. Ljudje pogosto zamenjujemo pravico izražanja z resnico. Osnovno vodilo pa je tisto, ki pravi tako, kot so (po vsebini) zapisane besede v Svetem pismu: Kar sam sovražiš, tega tudi drugemu ne delaj. Če bi se ljudje držali tega osnovnega merila in ob vsaki priliki v sebi najprej pretehtali ta stavek in se po njem odločili, bi življenje potekalo z drugačnimi vrednotami, predvsem pa bolj prijazno. Kot starša, odgovorna za vzgojo svojih otrok in oblikovanja vrednot ter meril v družini, imava nalogo, ki pa je enostavna, če upoštevava ob

8

zgoraj povedanem še nekatere druge prilike, ki so opisane v Svetem pismu. Večkrat sem slišal, da ne obstaja recept za uspeh. Ni res. Recept je že zapisan, samo držati se ga je težko. Številne skušnjave, kot so pohlep, želja po še in več, zameglijo um. Največkrat si ljudje postavimo cilje in drvimo proti njim, poskušamo jih čim prej osvojiti, ne glede na posledice. Imamo pa čedalje več ciljev in čedalje hitreje jih želimo osvojiti. Pa je vredno? Spominjam se svoje babice. Pri 70 letih je prvič videla morje, morda v njegovem čaru uživala dvakrat, trikrat v življenju. Pa je bila nesrečna? Je bila nesrečna družina, ki jo je obdajala? Povem vam, da zagotovo ne. Imela je povsem drugačen odnos do življenja. Res nikoli ni hodila v službo, je pa živela kmečko življenje, kjer se je delo raztezalo od jutra do mraka. Še danes nisem prepričan, ali je poznala vrednost denarja. Ne spominjam se

April 2008 • 4


niti, da bi se ji kam mudilo. Materialnih dobrin je bilo manj, vedno pa je bilo dovolj časa za pogovor, druženje. To je dokaz, da niti dragi tehnični pripomočki ne pripomorejo k sreči v družini. Nasprotno, za dosego visokih ciljev v tehničnih dobrinah, ki jih niti ne potrebujemo, danes posvečamo preveliko časa za zaslužek, za nakup blagovnih znamk in premalo družini. V naši družini poskušamo skupaj preživeti čim več časa, saj so lepi spomini edino trajno, kar lahko podarimo drug drugemu. Eden izmed družinskih praznikov je tudi priprava na prvo obhajilo. Ne vem, če sem takrat dojel in kaj mi je v tistem času pomenilo prvo obhajilo. Spominjam pa se, da je sijalo dopoldansko sonce in s svetlobo polnilo medoltarni prostor, mize so bile ogrnjene v bele prte, vsakdo je imel pred sabo šopek po večini belih rož in svečka je stala v sredini. Sedeli smo v krogu in bilo je lepo. Prejeli smo prvo obhajilo in že smo se znašli na dvorišču župnišča vsak v roki z veliko hrenovko in žemljo. Spominjam se, da se je zbral večji del družine, kar se mi je zdelo pomembno. Ko pomislim danes na prvo obhajilo, mi poleg opisanega vedno znova in znova v glavi roji misel na Jezusove besede: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje.«

Prvo sveto obhajilo je prav gotovo sprejemanje ljubezni iz zgornjega citata. Zato je prav, da se ob prvoobhajancu v tistem trenutku in pripravi nanj zbere vsa družina, da se vsaj v teh dneh izkaže njena toplina. Zato je prav, da skupaj s svojimi otroki opravimo sveto spoved in se pripravimo na lep dogodek, ki ga bodo v prihodnosti imeli prav tako v lepem in doživetem spominu, kot ga imam sam. Le tako bomo sejali in kar bomo sejali, bomo želi. Seme, ki pade na pot med kamenje in trnje, ne bo obrodilo sadu, prav tako ne bo obrodilo sadu seme, ki ne bo razvilo svojih korenin. Obilen sad pa bo obrodilo le tisto seme, ki bo padlo v dobro zemljo.

Družina Repše

9


Foto: Miloš K.

V LETU DRUŽINE

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Družinska sveta maša Na predvečer bele nedelje smo imeli v naši cerkvi duhovno bogato mašo, ki se je dotaknila vseh prisotnih. Zakonci torkove zakonske skupine, smo želeli z »družinsko« mašo obeležiti teden družine, med Jožefovim in materinskim dnevom, ki se je letos skoraj ujel z velikim tednom. Razmišljali smo o nekaterih vrednotah, s katerimi oblikujemo življenje v naših družinah. Hoteli smo si povedati, da si na mnogo načinov prizadevamo, da postane družina mesto ljubezni. Pri tej maši pa smo postali mesto ljubezni vsi skupaj. Župnik Mitja nas je namreč zbral okoli oltarne mize v prezbiteriju, bili smo si blizu, povezani v daritvi in molitvi. Bili smo drug ob drugem, otroci, starši, stari starši, tete, strici ... drug z drugim, in ko smo se v molitvi prijeli za roke, si pogledali v oči pri pozdravu miru in skupaj peli zahvalno pesem, smo začutili, da je v tej bližini tudi Jezus. Enkrat vstali več ne umre in prihaja vedno znova in znova med nas. Posebaj

10

takrat, ko ga povabimo. V nadaljevanju želimo podeliti z vami nekaj misli iz pričevanj zakoncev naše zakonske skupine ob izbranih vrednotah zakonskega in družinskega življenja. Alenka Gorjan

ZAUPANJE

Ali sta zaupanje in ljubezen res tisti vrednoti družine in naposled vsakega človeka, ki druga brez druge ne moreta, ki sta druga drugi vzrok in posledica hkrati? Ali lahko nekoga ljubim, pa mu hkrati ne zaupam? Ne. Samo ljubezen je namreč tista, ki je kvas za zaupanje, tempelj. In brezpogojna ljubezen prihaja od zgoraj ... Namreč več je Gospodove ljubezni, bolj je le– ta potrpežljiva, dobrotljiva ... več zaupam. April 2008 • 4


ZVESTOBA

PRIPADNOST

Kako pomirjujoče je, da nisem tavajoči delček, nisem prepuščena sama sebi, pripadam tisti drugi polovici, ki, kadar sama več ne zmorem, nudi oporo, varnost, omogoča izpolnjenost. In ko pripadaš nekomu, ne delaš nikoli proti njemu, saj v tem primeru pačiš stik delčkov, zbrusiš lesk ideala, da se delčka nekoč več ne spoznata in se več ne moreta sestaviti v eno. Kako preprosto je: pripadati pomeni nositi odtise drugega vedno s seboj.

RAZUMEVANJE

Pogovor o sebi ni lahka stvar, saj nas v večini starši niso naučili pogovarjati se o svojih notranjih doživetjih. Ni težko govoriti o zunanjih stvareh: o starših, šoli, službi, denarju, gradnji ... Zelo težko pa je govoriti o sebi, svojih doživetjih, strahovih, občutkih, hrepenenjih, padcih, razočaranjih. A brez pogovora o svojih notranjih občutkih ni pravega pogovora, ni resničnega sporočanja sočloveku, ni notranjega stika, brez katerega dobro zakonsko življenje ni mogoče.

Zakonska zvestoba se je v letih namnožila - zvestoba ciljem, ki si jih postavljava skupaj; zvestoba otrokom; zvestoba našemu domu … Vse te zvestobe se napajajo iz zvestobe Bogu. Vendar pa je zvestoba le en odtenek ljubezni, ena izmed vezi, s katerimi smo povezani in ki nam pomaga na naši poti. Je le delček tega, zaradi česar smo družina.

SPOŠTOVANJE

Prav zaradi sodobnega sveta, polnega individualizma, kjer je človek bolj povezan s tehniko kot s sočlovekom, v dobi digitalizacije in informatizacije, kjer zvemo za tragičen dogodek na drugem koncu sveta prej kot za čustveno stisko člana družine; v obdobju specializacije, ko en član družine služi kruh z znanji, o katerih drug član družine nič ne ve, je spoštovanje nujno. Razmišljanja ob vrednotah družinskega življenja so pripravili člani torkove zakonske skupine.

11


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Fotoreportaža obhajanja velikega tedna

NAŠA VELIKA NOČ

Praznik odrešenja Cvetna nedelja in Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa

Gospod! Bila sem tam in te v množici s cvetjem pozdravljala, bila sem del njih, ko si kot kralj vstopal v mesto. Bila sem del tisočerih pozdravov in bila sem delček obrazov, ki so čakali … Sedela sem s tabo ob mizi zadnje večerje. Čutila sem tvojo otožnost, čutila tvojo popolnost. Čutila sem tvojo žalost, ko si spraševal, če te bom tudi jaz izdala. Bila sem tam, ko si umiral, Božji sin. Tavala sem in jokala … Sama. In molila … Molila, ko so te pribili na križ. Pa vendar … tudi ta dan sem bila del njih.

Veliki petek. Glejte les križa, na katerem je zveličanje sveta viselo.

In bila sem tam, ko si Vstal. Vem, da je smrt premagana. Vem, da Ljubezen živi. Aleluja. Tudi zame si vstal, kajne Gospod? Sedaj, danes, sem tvoja priča, Gospod. Hodim za tabo. Verujem, ker v rosi velikonočnega jutra moje srce vedno najde dom in toplino. Mojca Kukovičič

12

April 2008 • 4


V okviru tretjega izobraževalnega večera v letu družine smo gostili priznanega strokovnjaka, antropologa in gerontologa, predstojnika Inštituta Antona Trstenjaka, dr. Jožeta Ramovša. Spregovoril je o smislu starosti, o odnosih med generacijami v družini in o pripravi na kvalitetno starost. Za izhodišče svojega predavanja je vzel misel Antona Trstenjaka, ki jo je le-ta razvijal v svojem

Velika sobota. Božji grob in blagoslovi velikonočnih jedi.

Dr. Jože Ramovš:

Skrb za lepo starost

Foto: Miloš K. (več fotografij na Videmcan.SI)

zadnjem javnem nagovoru, namreč primerjavo človekovega življenja s štirimi letnimi časi.

Velika noč. Gospod je res vstal! Aleluja!

Pomlad je čas mladosti. Vse je v zagonu, poletu. Vse cveti, diši. Vse je polno življenja, navdušenja, močnih in živih barv. Ni pa pomladi še nobenih sadov. In tudi nevarnost pozebe je prisotna. »In če se spomladi zgodi pozeba, se bo to poznalo vse leto. Tudi če spomladi zamudimo s sejanjem, bo poleti verjetno prepozno in jeseni ne moremo pričakovati sadov.« Pomlad je – razumljivo tudi ob omenjeni prispodobi – v smislu primerjave s človekovim življenjem bistveno previsoko cenjena. Vsi si želimo biti/ostati mladi, čeprav je jasno, da so za »sadove«, rezultate, modrost potrebni čas, izkušnje, leta. Poletje je nadalje podobno srednjim letom. Ima svoje čare, svoje naloge in svoje težave. Poleti je treba obdelovati, gnojiti posejano. Poletje je čas vročine, napornega in trdega dela. Poleti je tudi čas počitnic. To je najbolj plodovito in ustvarjalno delovno obdobje človekovega življenja, ki ni zaznamovano le s poklicnim delom, ampak tudi z ustvarjanjem družine, doma

13


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

V LETU DRUŽINE

... Mejnik tega obdobja pa lahko vidimo v času upokojitve, v času, ko se otroci osamosvojijo ali ko postanemo dedki in babice. Zadnje letno obdobje je zima. Jesen življenja se konča s smrtjo. Pozimi je vse pod snegom, življenje odmre. In kaj od človeka ostane? Ostane zelo veliko – v verskem in človeškem duhovnem smislu. Predavatelj je predstavil svojo izkušnjo iz medgeneracijskih skupin za starejše, ki jih njegov inštitut pomaga ustanavljati. Ko kdo v teh skupinah umre in na srečanju ostane njegov stol prazen, preostala skupina zanj najprej moli ali mu v tišini izrazi spoštovanje. Potem pa eno uro pripovedujejo lepe spomine o njem. Od človeka ostanejo spomini, njegova dela, otroci ... To nam vsem veliko pomeni. Vsi si želimo, da bi ljudje na nas ohranili lepe spomine. Psiholog Viktor Frankl je v tem smislu dejal: »Smisel našega življenja je v tem, da tako živimo, da je svet lepši, kot bi bil, če nas ne bi bilo.« Naš poet Anton Aškerc pa je hrepenenje po duhovni nesmrtnosti lepo opisal v Čaši nesmrtnosti: »V delih svojih živel sam boš večno.« Ko razmišljamo o četrtem življenjskem obdobju, pomislimo na kvalitetno umiranje, kar je gotovo težka življenjska naloga. Osrednji del večera je bil namenjen seveda tretjemu življenjskemu obdobju, ali v primerjavi z letnimi časi, jeseni.

še tako skrivati. Doživljajsko pa staranje pomeni, da ga sprejemam kot novo priložnost in novo kvaliteto, in ne v duhu: »Bolje biti pijan nego star.« Poznamo še pojem funkcionalnega staranja, ki označuje, kaj nekdo zmore glede na svojo starost. Na to pa zelo vpliva prejšnje (ne) zdravo življenje. Če ves čas svojega življenja doživljamo starost kot pomemben del svojega življenja, bomo že ves čas tudi tako živeli, da bo starost kar se da kvalitetna. Pri tem so danes vodilna tema nenalezljive kronične bolezni. Pomembno je tako živeti, da le-te čim dlje odlagamo, ali tako živimo, da nas čim manj prizadenejo. Zgodovninsko dejstvo je, da 80 % izdatkov zdravstvene blagajne gre za nekaj nenalezljivih kroničnih bolezni: srce in ožilje, novotvorbe (rak), presnova (sladkorna), gibala (težave s sklepi). A ne gre le za vprašanje izdatkov zdravstvene blagajne, gre predvsem za kvaliteto posameznikovega življenja. Starost je v naši evropski kulturi zadnjih 30 let nekaj tako negativnega in sramotnega kot v nobenem času in v nobeni civilizaciji. A to je zmota našega časa. Vsaka kultura ima kake kolektivne zmote (tudi to je misel psihologa Frankla). Ena od zmot naše kulture je podcenjevanje starosti. Pa nam že primerjava z

Danes v naši kulturi reči nekomu, da je star, je skoraj zmerljivka. Človek želi slišati vse drugo – ali pa je pripravljen slišati vse drugo – samo tega ne, da je star. Misel, da je staranje nekaj slabega, smo prevzeli od Američanov. A staranje je resničnost vsakogar. Staranje resda prinaša nekatere očitne izgube: slabi vid, peša spomin, šibkejše telesne sposobnosti ... A starost prinaša tudi izrazito pozitivne pridobitve, kot so življenjske izkušnje. Poleg biološkega staranja govorimo o doživljajskem staranju. Zelo važno je, kako staranje doživljamo: kot grožnjo ali kot pozitivno dejstvo. Kronološko staranje je koledarsko dejstvo, na katerega nimamo nobenega vpliva. Je dejstvo, ki se dogaja, pa tudi če to skušamo

14

April 2008 • 4


jesenjo pripoveduje, da je to obdobje, ki je tako barvito, polno sadov, ki ima milo klimo in tako čudovite vonje ... Vsaka stvar na svetu ima svoj smisel, trdi Franklova logoterapija. To velja tako psihološko, kakor še bolj versko. Torej ima vsekakor svoj globok smisel tudi starost. Na to kaže tudi antropologija, saj je človek edino bitje, ki ima starost. Tako je še toliko bolj očitno, da ima starost pomemben smisel. Živali umirajo ob koncu rodne dobe. Na to je bil pozoren tudi psiholog Jung: »Če bi starost pri človeku ne imela posebnih nalog, bi narava gotovo storila tako, da bi človek umrl ob koncu rodne dobe.« Eden od elementov kakovostne starosti je nevsiljiva medsebojna pomoč. Ta je veliko vredna in dobrodošla za obe strani. Marsikdo doživlja celo, da ima z vnuki veliko boljši odnos kot z lastnimi otroki, torej njihovimi starši. Predavatelj je opozoril na možnost, da gre tu celo za zakonitost. Spomnil je na Mendeljejeve zakone o genetiki, ki govorijo o prenosu lastnosti na potomce. Omenjeni znanstvenik je tako ugotovil, da otroci genetsko gledano nimajo toliko skupnega s starši, kot velja to za drugo generacijo. Rod vnukov ima več lastnosti starih staršev kot staršev. Temu je treba prišteti tudi vzgojni vidik. Med starši in otroki je v tem vidiku nujna neka napetost. Starši morajo otroke vzgajati, jih pripeljati do odraslosti, za to pa mora biti prisotna neka napetost. Med starši in otroki mora biti prisotna neka ustvarjalna razdalja. Med starimi starši in vnuki pa v tem smislu ni »nevarnosti«, da bi te razdalje ne bilo, saj jo sama po sebi ustvarja starostna razlika. Človek v tretjem življenjskem obdobju ima še eno pomembno kvaliteto, ki je še kako dragocena za otroke in zlasti mladostnike, namreč zrela in trdna čustva. To je tisto, kar mlad človek zlasti v najstniških letih najbolj potrebuje. Trdnih in zrelih čustev pa v večini samim primanjkuje staršem v osrednjem življenjskem obdobju. Tako tudi po tej plati lahko prenos vrednot prehaja spontano s starih staršev na vnuke. Naslednji poudarek je bil na duhovnem

starševstvu. Star človek je zgled, je nekakšna duhovna avtoriteta. In to ne samo ali pa sploh ne lastnim otrokom, vnukom. Star človek ima »odgovor« na neko silno eksistencialno vprašanje, na katerega noben mlad človek in tudi noben človek v ustvarjalnem srednjem življenjskem obdobju nima odgovora. To pa je odgovor na vprašanje o smislu življenja in smislu trpljenja. To lahko »pove« samo nekdo, ki je blizu »tunela«. Če je tak človek zadovoljen, če srečno živi svojo starost, če sprejema svoje križe, je to »nalezljivo« za mlade in za srednjo generacijo. Če mladi tega ne vidijo, se jim vdira led pod nogami, bežijo na žure, srednja generacija pa v trenutno ugodje ali v deloholijo. Edino stari starši, ki »jim je koža prav«, lahko spregovorijo mladim in odraslim, da je starost kakovostna, zanimiva, smiselna. Edino tako lahko mladi vidijo, da je starost kvaliteta, proti kateri gremo. Skrivnost lepega staranja je v tem, da imamo tri »zlate besede«. Prva je veselje. Najti nekaj, česar sem preprosto vesel. Druga taka beseda je ponos. Ne odrasel, še manj mlad človek še ne ve, kaj je naredil. Lahko sicer dela imenitne stvari in velika dela, a ne more vedeti, kakšni bodo rezultati, kaj bo iz vsega tega »zraslo«, ali bo njegovo delo »preživelo«. Šele ko je človek v tretjem življenjskem obdobju, pleve odpiha veter, sadovi pa gredo v kaščo večnosti. In na to je lahko človek zdravo ponosen. Tretja čarobna beseda je hvaležnost. Imamo biti za kaj hvaležni. Za življenjske stvari, za ženo/ moža, za odpuščanje ... Veren človek bo gojil hvaležnost Bogu. Če se hočemo kvalitetno starati, je pomembno »prižigati lučke«. Opaziti na sočloveku nekaj lepega. Temna stran starosti je jamranje. Zato je pomembno, da se že sedaj, ko smo še »v kondiciji«, navadimo opaziti vedno nekaj lepega, prijetnega, dobrega. To je treba trenirati. In za sklep še biblični nasvet: »Veselite se z veselimi in jokajte z jokajočimi.« In starodavna modrost: »Veselje, ki ga delimo, se podvoji. Žalost, ki jo delimo, se prepolovi.« Po predavanju dr. Jožeta Ramovša zapisal Mitja Markovič

15


Foto: Miloš K. in Matic R. (več fotografij na Videmcan.SI)

MLADA CERKEV

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Duhovni vikendi za letošnje birmance na Šmihelu

“Vse nas je izbral”

Po dobrih izkušnjah z duhovnih vikendov, ki smo jih pripravljali minula leta, smo se tudi letos odločili povabiti letošnje birmance za konec tedna na Šmihel nad Mozirjem. Za nas, animatorje, pa se je zgodba birmanskih vikendov pričela že pred dvema mesecema, ko smo se odločili, da bomo letos skupaj z župnikom Mitjem pripravili povsem nov program. Nekaj petkovih večerov smo posvetili pripravi tem, katehez, dela po skupinah in drugim izzivom birmanskih vikendov. Za osnovo smo letos vzeli film »Vsemogočni Evan«, ki smo ga lahko lani gledali v kinodvoranah. V njem smo našli dovolj sporočilnih vsebin, da nam je služil kot vstopna točka, na katero smo zgradili tri teme. V prvi z naslovom »Vse nas je izbral« smo razmišljali o sebi, o svojih talentih in o tem, da v tem svetu nismo

16

po naključju, ampak nas je sem poslal Gospod. Da smo torej na življenjski »misiji«. Drugo temo smo poimenovali »Prijatelji so moje ogledalo«. Ozrli smo se na okolico, ki nas v veliki meri oblikuje in to toliko bolj, kolikor manj se tega zavedamo. Pokukali smo v ozadje komercialnih medijev in razmišljali o tem, komu v svoji okolici je dobro zaupati, ko gre za vprašanje naših odločitev, samozavesti, samopodobe. V tretji temi smo razmišljali o molitvi, o odnosih, o prijateljstvu, zavezi. Analizirali smo svojo podobo o Bogu in jo primerjali s svetopisemsko podobo Boga. Vse teme so bile sestavljene iz začetne kateheze, dela po skupinah in plenuma. Med temami pa smo se ukvarjali še z marsičem zanimivim. O tem so spregovorili udeleženci, letošnji birmanci.

April 2008 • 4


Na duhovnem vikendu je bilo super. Zabavali smo se, sklepali nova prijateljstva in se pogovarjali. Všeč so mi bile športne igre, še posebej zanimiva in pustolovska pa se mi je zdela pot z nalogami. Hodili smo po neznani poti, reševali naloge in odgovarjali na vprašanja, ki so nam jih zastavljali animatorji, ves čas pa je padal dež in obdajala nas je tema, a s skupnimi močmi smo vsi varno prispeli na cilj. Zelo mi je bilo všeč tudi petje pesmi, ob katerih smo se sprostili in postali še boljše volje ter skupna sveta maša. Veliko smo se tudi pogovarjali o naših pogledih na svet in Boga, o tem, kar nam je všeč in kar nas moti, odkrivali smo svoje talente in se spraševali, kako lahko z njimi pomagamo spremeniti svet na boljše, odgovarjali smo na vprašanja, zakaj nas je Bog poslal na svet in o naši misiji ali poslanstvu ter iskali odgovore na druga pomembna verska in življenjska vprašanja. Bilo mi je zelo všeč, saj smo okrepili medsebojne vezi in vzpostavili še močnejšo vez z Bogom, ki nas bo povezovala in spremljala vse življenje.

Tina Vehovar Nekatere stvari v življenju so tako čarobne, da jih preprosto ne moremo zadržati zase. Duhovni vikend je ena izmed takih, magičnih stvari. Vem, oziroma prepričana sem, da je duhovni vikend naredil na vse nas dober in močan vtis. Spoznavali smo sami sebe in prav tako naše prijatelje, animatorje iz drugačnih perspektiv, kot smo bili vajeni poprej. Veliko poudarka smo dali na raziskovanje nas samih, na iskanje naših talentov in na naše vzornike. Celotni duhovni vikend je potekal v okviru

filma: Vsemogočni Evan, ki je bil čisto po okusu današnje mladine. Prepričana sem, da je duhovni vikend ena izmed stvari, ki se jih bom vedno spominjala v dobri luči.

Klara Eva Kukovičič Birmanci, animatorji in župnik smo bili na duhovnem vikendu. Bilo je fantastično. Spoznala sem nove prijatelje, se zabavala in razpravljala o različnih stvareh. Najbolj všeč mi je bil večerni »pohod«, čeprav smo bili birmanci na koncu čisto premočeni, blatni in izmučeni. Poleg tega pa so mi bili izredno všeč tudi film, večerna maša in prepevanje pesmi. Mislim, da smo vsi zelo uživali in da bi morali to izkušnjo ponoviti. OK. Izpostavila sem najboljše stvari. Ampak lahko bi napisala 1000 in eno stvar, ker je blo res zakon.

Enia Bajc »Duhovc je bil zakoon!!!« se je slišalo še dolgo časa potem. Na vikendu smo se medsebojno povezali in še utrdili naše vezi prijateljstva, nekatere pa smo spletli popolnoma na novo. Animatorji pa si zaslužijo največ hvale, saj so prav oni s skupnimi močmi vikend izpeljali in nas animirali, razveseljevali, spodbujali, nam pomagali pri razmišljanju … Z vikenda smo se vsi vrnili polni mladostne energije in veselja do Boga ter življenja, saj smo preživeli vikend poln Božje bližine, nam pa se zdi, da je bilo to najlepše, kar se lahko sploh zgodi …

Simona Gorjan

17


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Foto: Metod V. in arhiv Videmčana.

OB DNEVU ZEMLJE

Ob 22. aprilu, dnevu Zemlje

Kristjanova odgovornost do okolja »V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.« In ta zemlja, skupaj s svojim

nebom, je bila zaupana človeku v varstvo. Od nje smo preživetveno odvisni. Je ena in edina in nam vsem skupna. Dolžni smo zanjo skrbeti in takšno, kot smo jo dobili, tudi prepustiti našim potomcem. V današnjem času pa se nahajamo v kritičnem trenutku, ko nekatera naša dejanja povzročajo nepopravljive spremembe v okolju. Podnebne

spremembe s številnimi svojimi neprijetnimi posledicami čutimo že danes, še bolj pa jih bomo v prihodnosti. Pomemben delež k temu doprinesejo prekomerni izpusti toplogrednih plinov, ki nastajajo pri izgorevanju fosilnih goriv. V razvitem svetu skokovito narašča promet z motornimi vozili (povzroča 20 % vseh toplogrednih plinov), vse manj pa hodimo peš, kolesarimo in se nasploh premalo gibamo. Posledice so onesnaženje, hrup, zastoji, prometne nesreče, slabo zdravstveno stanje prebivalstva, odtujenost in drugo. Naj nam pri premisleku pomaga nekaj dejstev. V približno polovici primerov uporabljamo avtomobile za poti, ki so krajše od 5 km in ki bi jih zlahka opravili peš ali s kolesi. Agresivna vožnja, ki se nam velikokrat prikrade prav v mestni vožnji, lahko poveča porabo goriva in s tem izpuste za 40 %. Druga plat teh podatkov pa je dejstvo, da je dve tretjini prebivalcev Ev-

18

April 2008 • 4


ropske unije zdravstveno gledano nezadostno telesno aktivnih. Ali res želimo živeti v takem svetu? Poskusimo spremeniti svoje navade. Krajše razdalje prehodimo peš ali prekolesarimo, zmanjšajmo nepotrebne vožnje z avtomobilom, uporabljajmo javni potniški promet, veliko se gibajmo v naravi … Kristjani bi morali biti tudi pri skrbi za naše naravno okolje zgled ostalim someščanom. Za začetek bi bilo lepo, da tisti bližnji pridemo v nedeljo k maši peš. Skupaj cela družina. Ali pa vsaj parkirajmo vozila na bližnjem parkirišču, kjer je vedno dovolj prostora, namesto da neprimerno parkiramo vozila po pločnikih, prehodu za pešce in na dovozih. Na ta način bi sprostili prostor za ostarele in invalide, ki res ne morejo v cerkev brez pomoči in brez prevoza. Tako pa se morajo slednji včasih prav s težavo prebijati med nepravilno parkiranimi vozili, da lahko pridejo v cerkev. Smiselno bi bilo ob cerkvi postaviti tudi nekaj stojal za kolesa in tako vzpodbuditi tudi ta zdrav in čist način prevoza. S tem ne bomo samo zmanjšali negativne posledice motornega prometa, temveč tudi nekaj dobrega storili za svoje zdravje. Na ulici bomo zopet lahko stisnili roko znancu, med vožnjo z avtobusom ali vlakom bomo prebrali nam ljubo knjigo ali revijo. Opazili bomo, da diši po sveže pokošeni travi in cvetju, slišali ptice peti, veter nam bo razblinil težke misli in skrbi, začeli bomo bolj ceniti naše okolje. Lica bodo rdeča, obraz nasmejan in vedeli bomo, da ni zaman!

Ob dnevu Zemlje

Skavti sodelovali pri čiščenju mesta Kaj se dogaja? Zakaj se vreme tako hitro spreminja? Zakaj je toliko poplav? … Razmislimo o svojem mestu na tem planetu, zamislimo se nad početjem človeške rase, vprašajmo se, kam gremo, zakaj tako hitimo in kako lahko pomagamo! Z navdušenjem lahko opazimo, da je vedno več posameznikov, društev, organizacij, podjetij in podobno, ki se ne samo 22. aprila, ampak že kar redno, vsak dan, sprašujejo, kaj lahko storimo v prihodnje, da bo bivanje prijetnejše, lahkotnejše. Da bomo dihali čist zrak, bili v zelenih urbanih okoljih, tako v mestih, kot na deželi. Da bo voda čista, pitna in v izobilju. Da bomo nehali onesnaževati reke, jezera, gozdove in zrak. Tudi skavti smo se to soboto odpravili na akcijo, da pokažemo, da nam je mar za naše mesto in naš planet. Pridružili smo se pobudi Občine Krško in Odbora za olepšanje mesta ter se odpravili po Vidmu in očistili delček našega mesta. Kakor sama pobuda Odbora, smo tudi mi imeli v mislih dva cilja: narediti nekaj konkretnega za lepše počutje meščanov in obiskovalcev našega mesta, hkrati pa pomagati k zavesti, da živimo v takem okolju, kakršnega sami ustvarjamo.

Iztok Umek – Navihani svizec

Metod Vodeb

19


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

PRVO SVETO OBHAJILO prva sveta spoved, 17. maj, ob 10h tridnevnica od 19. do 21. maja prvo sveto obhajilo, 25. maja, ob 10h SKAVTI

DOBROHOTNA POVABILA

sobota, 17. maja sobota, 24. maja BIRMANCI devetdnevnica: 6. do 13. junij sveta birma: 14. junij ob 10h VEROUK PRVOŠOLCI sobota, 17. maj sobota, 24. maj OBISK BOLNIKOV petek, 9. maj BIBLIČNI SEMINAR ponedeljek, 5. maj PROŠNJI DNEVI ponedeljek, 28. maj, Kremen ob 8h torek, 29. maj, Stari Grad ob 8h sreda, 30. maj, Libna ob 8h MINISTRANTI sobota, 17. maj sobota, 24. maj MOLITVENA SKUPINA vsak ponedeljek po večerni sveti maši POMEMBNI PRAZNIKI VNEBOHOD: četrtek, 1. maja BINKOŠTI: nedelja, 11. maja TELOVO: četrtek, 22. maja

April 2008 • 4


Videmčan 4 (2008)