Issuu on Google+


Luč je in Bog je, radost in življenje! Svetlejši iz noči zasije dan, življenje mlado vre iz starih ran in iz trohnobe se rodí vstajenje.

POŽIREK ZA DUŠO

Tako je zapisal največji slovenski pisatelj Ivan Cankar v enem od svojih »duhovnih« sonetov.

Takšna so tudi naša občutja v jutru velike noči. Po postnem času, po vseh številnih pripravah in po radostnem pričakovanju, vstopamo v svetlobo velikonočnega jutra z očiščenimi srci in v nepremagljivem upanju.

Luč je in Bog je,

radost

in življenje! Velika noč nosi namreč v sebi eno najbolj čudovitih sporočil: Človek, ti mali ubogi ranjeni človek, dvigni glavo! Nisi več sam v vsem širnem vesolju! Nisi samo osebek, ki v današnjem času vse bolj izgublja svoje dostojanstvo in svojo vrednoto, ampak si dragocen, ljubljen, rojen, da večno živiš!

Ko smo se pri verouku z učenci pogovarjali o tem, kaj nam pomeni novica, da nas je Jezus odrešil, smo najprej ugotovili, da sploh ne vemo, od česa nas je Jezus odrešil, in zato pogosto ne vidimo potrebe po globljem praznovanju velike noči. Kot da v 21. stoletju več ne bi potrebovali ne Kristusa, ne odrešenja, ne velike noči!

A vendar ni tako. Če pogledamo, kaj sta dva od največjih strahov vsakega človeka, vidimo, da sta to dve stvari – strah pred trpljenjem in strah pred smrtjo. Ni ga človeka, ki bi se ne bal trpljenja, ni ga človeka, ki ne bi občutil groze pred resnico, da je čas, ko te ni bilo na tem svetu, da je čas, ko si na tem svetu – ki pa je mnogo prekratek, kot se nam zdi - in da bo čas, ko te spet več ne bo, ko boš le prah, ko se boš spet spremenil v prst. »Iz zemlje si vzet in v njo se povrneš!« In vsa moderna tehnologija, znanost in

2

vse ostale vede tega ne morejo spremeniti …

Eden pa je, ki je to spremenil. Stopil je iz svoje večnosti v naše vsakdanje življenje, hodil po naših zemeljskih cestah, trpel grozno trpljenje, umrl … a tudi vstal!

Vsak križev pot se v cerkvah namreč konča pri oltarju, na katerem gori večna luč in nam govori, da je ta, ki je za nas trpel in umrl, zmagal. On je premagal naša dva največja strahova – trpljenje in smrt in vstal od mrtvih kot Zmagovalec. To je tisto, kar nam prinaša velika noč – Kristusa, ki je na sebe sprejel vse naše težave, naše trpljenje, naše strahove in nas odrešil s svojim vstajenjem od mrtvih.

Od tistega prvega velikonočnega jutra v Jeruzalemu so vsa velikonočna jutra - jutra upanja, nepremagljivega veselja in čudovite resnice o božjem odrešenju. Ta resnica je kot potres za celi svet, za vsakega človeka. Mnogo večji potres kot tisti, ki sem ga sama doživela na velikonočno jutro 1979. leta v Črni gori kot novinka, ali tega zadnjega na Japonskem, ki se ga še dobro spominjamo. Potres, ki ga je prinesel Jezus, je namreč zrušil kamen na grobovih naših src, da smo vstali iz svoje majhnosti, nepomembnosti in obupa v jutro večnega življenja!

Tudi letos se že rojeva svetloba velikonočnega jutra. V to luč pa lahko stopimo tako, da zgrabimo za roko Njega, ki na svojih rokah nosi rane od žebljev. Potrebno se je čvrsto prijeti za to roko, ki nam jo Jezus ponuja s križa in iti z Njim skozi vsa trpljenja in tudi skozi smrt, da bomo potem z Njim tudi vstali v novo življenje! Kako čudovita tolažba! To resnico je Ivan Cankar prikazal v zadnjih verzih svojega soneta:

Vsi vi, skoz mrak pod križem vzdihujoči, vsi vi, strmeči nemi v črna tla — prišlo je znamenje! V tej zadnji noči zablisnilo se je odvrh nebá — vstanite, vriskajoči in pojoči: pozdravljena, nebeška glorija!

Naj v tem duhu tudi letos odmeva v odrešenih srcih vesela ALELUJA! s. Emanuela Velika noč 2011 • 2


Mitja Markovič urednik

Na drugi

strani groba »Kaj ga ni bilo nič strah?« Simpatično, otroško, naravno vprašanje tretješolke, ko smo si ogledovali še zadnjo sliko križevega pota in sem razložil, da so Jezusa položili v grob in da je bila to skalna votlina, pred katero so zavalili ogromen kamen. In preprosta, naravna, otroška vera, ki se skriva v tem vprašanju. Da, Jezus je umrl, njegovo telo je naposled podleglo, duh in duša pa sta živela. In strah je v duši, ne v telesu ...

Saj res. Kako pa je bilo v grobu? Tri dni. Kako je tam, na drugi strani. Sam se – če že – ustavljam na tej strani kamna. Še najraje potem, ko je že odvaljen in je grob samo še prazna luknja.

Morda pa mi izkustvo, kako je biti tam, vendarle ni tako zelo tuje. Tema je in hlad.

In tam notri si sam. Izmučen in ujet. Ujet v brezizhodno težo kamna, misli pa neurejeno in kaotično begajo sem in tja. Vsakovrstne misli, le nobene vedre ni med njimi. Nobene, ki bi prinašala upanje na spremembo, na radost, mir in srečo. Skrbi, slabe novice. Žalost, strah in negotovost. Vse bolj zbledele sanje in mrzla, kvečjemu banalna resničnost.

Ah, da. Ne le, da vem, kako je na drugi strani. Tolikokrat sem na drugi strani. Na drugi strani velikega kamna, ki so ga zavalili

pred votlino, v katero so me pred tem porinili. Ali pa sem se tja nemara celo sam zatekel.

Je bilo torej tudi Jezusa strah? Tiste tri dni. Od petka do nedeljskega zgodnjega jutra? Da, gotovo ga je bilo. Saj je človek, kot jaz. Saj v svoji dosledni solidarnosti z mojo usodo ni naredil nobene bližnjice, ničesar navideznega. Če bi že iskal kako bližnjico, bi se gotovo izognil trenutku na križu, ko je v popolni osamljenosti moral izreči besede: »Moj Bog, zakaj si me zapustil!?« Ni se izognil. Tudi strahu, temi in teži groba ne.

Sprejel je tudi smrt. Ne za trenutek, ampak za tri dni. Da je bilo zares. In zraven tudi mojo žalost, strah, negotovost. In že otrdelo srce in izgubljene sanje.

A v nedeljo zjutraj je z enim samim dotikom prsta, z enim samim božanskim dihom tisto veliko skalo odrinil daleč proč. Sonce velikonočnega

jutra je posijalo naravnost skozi majhno odprtino in blago osvetlilo in ogrelo tudi zadnji kotiček mrzlega groba.

Jezus, danes, na velikonočno jutro, te prosim, dotakni se tistega težkega kamna, da bo upanje, veselje in mir preplavil tudi mojo votlino. Reci le besedo in ozdravljena bo moja duša. 3


Foto: Arhiv družine Zajc

PRAZNUJEMO VELIKO NOČ

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Naši praznični trenutki Komaj je zima skrila svoje ostre zobe, nas je s toplimi žarki pričakala cvetoča pomlad. Koliko veselja in vedrine, predvsem pa pričakovanja nam prinaša ta letni čas, hkrati pa se bliža najlepši krščanski praznik – velika noč. Pričnemo s postnim časom in se zazremo vase. Kaj bi lahko storili zase in za druge? Se znamo čemu odpovedati ali samo glasno besedičimo?

Tako smo se doma dogovorili in vsak je pri sebi sklenil, da bo poskušal z neko odpovedjo – čokolada in sinovoma najljubša salama. Predvsem je bilo zanimivo opazovati fanta, kako sta se opominjala in opogumljala. Seveda so bile razne preizkušnje, ampak smo vztrajali in uspelo nam je, saj smo se

4

zavedali, kako je Jezus, razpet na križu, trpel in se žrtvoval za nas.

Pričakovanje velike noči je res poseben čas, saj nas navdaja z upanjem in vstajenjem našega Kristusa, ki upodablja novo življenje in nas vodi, da tudi v hudih trenutkih vidimo luč odrešenja. To so dnevi milosti, doživljanja velikonočnih skrivnosti, velike božje navzočnosti, spontanosti, mirnosti in preprostosti. To je zmaga dobrega nad zlim, praznik duhovne poglobitve, ponižnosti in spoštljivosti. Tako ob Jezusovem trpljenju doživljamo smisel svojega trpljenja in darovanja.

Vsako leto bolj se zavedamo pomena velike noči, ki Velika noč 2011 • 2


ni povezano samo s tradicijo, ampak globljim razumevanjem in doživljanjem dogodkov postnega časa.

Res da je poseben trenutek, ko skupaj pospravljamo naš dom, pečemo dobrote, barvamo in krasimo pirhe in se tako simbolično pripravljamo na praznovanje.

Ob vsem pa je najlepša velikonočna nedelja, ko se zjutraj skupaj odpravimo k vstajenjski maši ter podoživljamo vstajenje Jezusa Kristusa, ki nam daje novo upanje za večno življenje. Ker je to družinski praznik, se vsako leto po maši zberemo pri starših na Libni in z veseljem zaužijemo blagoslovljene jedi, ki smo jih pripravljali z ogromno mero ljubezni in potrpežljivosti. Ljubi Bog, prosimo te, še naprej čuvaj in blagoslavljaj naše družine.

Stanka in Aleš Zajc

Utrinki družinske maše Kako začutim svojega Boga? Spomnim se tesnobe, ki me je kot najstnico prevzemala v tišini noči ... Ves čas sem vedela da SI, a vera ni bila dovolj močna, da bi lahko napolnila mojo praznino.

Bili so trenutki, ko sem te lahko srečala povsod ... In bila so obdobja, ko sem potrebovala močnejši sunek zavedanja: rojstvo otroka. In potem sprejeti, da si tu tudi v trpljenju, krivici, bolečini ... Ne vem natanko, kdaj se je zgodilo ...

Napolnilo me je zavedanje, da si tu. Da si ves čas ob meni in mi sredi te moje zmede, mojih malih zmag in padcev ponujaš roko ...

Danes me tišina vabi. Potrebujem jo, da se lahko začutim, da slišim svoj notranji glas. Slišim, kako diham, kako jočem, kako kričim. V tišini lahko slišim Tvoj glas ...

Tišina ni več tesnoba, temveč priložnost za srečanje s teboj. Podaš mi roko in mi pomagaš razsvetliti obzorje. Dvigneš me, da lahko grem naprej in podam roko tudi sama, tistim, ki me potrebujejo. Darja

5


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

PRAZNUJEMO VELIKO NOČ

in se predaš Njegovemu toplemu in širokemu objemu. Ne moreš ostati ravnodušen in želeli smo, da ta občutja delimo z vami, da skupaj molimo in pripravimo drugačen uvod v veliki teden.

Molitev pa je tudi pesem, glasba, spev

Letošnje postne pevske vaje so bile nekaj posebnega. Po zapetem drugem ali tretjem spevu smo bili vsi bolj mirni, povezani in združeni v skupni molitvi. Kaj pa sploh je molitev? Toliko kot nas je, toliko je odgovorov. Je pogovor, čaščenje, zahvaljevanje in prošnje v družbi vsaj dveh, treh zbranih, so dobre misli in je življenje v Njem. Molitev pa je tudi pesem, glasba, psalm, Taizejski spev … Taizejski spev je preprosto povedano tip péte molitve. Spev ima enostavno melodijo, polno harmonijo, ni zahteven, je kratek in vsebuje malo besed, samo kakšen stavek oz. odpev. Izziv pred pevce postavlja petje speva brez spremljave.

Svoj čar prinaša večkratno ponavljanje speva, kar ustvarja meditativno vzdušje. Gre torej za stanje, atmosfero in čutenje. V melodiji zavibrira celo telo, lahko zapreš oči

6

Na začetku sobotne večerne maše smo zapeli Jezusovo povabilo, naj bomo ob Njem, naj z Njim čujemo in molimo – Bodi tu. Gospodi pomiluj, Gospodi, pomiluj! Nič nas ne zmoti na poti k Njemu – Nič me ne moti, saj, če mu zaupaš, ti nič ne manjka, dovolj le je Bog … Adoramus te Christe, molimo te Kristus in te hvalimo, ker si s svojim križem svet odrešil! Prošnje so bile zares goreče: Kyrie eleison! Sledil je verjetno najlepši in najbolj znani spev: Laudate omnes gentes, poln slavljenja in hvaljenja. Hvalite vsi rodovi, hvalite Jezusa! Svoj mir, Gospod, nam podari, svoj mir podari. Kako si želimo tvojega miru, miru v duši, tiste gotovosti, da smo s Tabo združeni. In naša največja želja se je izlila s spevom v eno samo veliko prošnjo: ne pozabi me Gospod, spominjaj se me, vedno, tudi ko boš kraljeval v nebesih, tudi pred Tvojim obličjem, spomni se me, Gospod. In za konec, tudi če se znajdemo v temi – Naša tema nikdar ni temna, če smo s Teboj, ob Tebi in ko si Ti v nas.

Sveti kraj pod križem je razsvetljevalo mnogo plamenov, slika nas je vodila po besedilih spevov, fotografije so prikazale resničnost. Naša cerkev se je ta večer preselila v Taize, kraj molitve, kraj brata Rogerja. Mnogi smo začutili Boga čisto od blizu in pustili smo svoji duši, da je zaplavala z Njim, objela naše domače in vse naše domove. Delček sobotnega vzdušja smo prenesli še na cvetno nedeljo. A en spev je ostal neodpet - tisti radosten vzklik, ki čaka velikonočnega jutra ... Manja Molan

Velika noč 2011 • 2


Postni pohodi: molitev in srečanje

Leto je naokoli, prišla je pomlad in s tem pepelnična sreda. Začeli smo postni čas - čas, ki je namenjem razmišljanju, osebnemu odpovedovanju, okrepitvi osebne duhovnosti in povezanosti z Bogom. Kot prejšnja leta smo tudi letos imeli v naši župniji nedeljske postne pohode k našim podružničnim cerkvam. Skupaj smo se odločili, da se jih bomo udeležili. Mogoče smo šli včasih od doma bolj težko, ne vedno s pravim ciljem, a vseeno, šli smo. Na koncu vidimo, da smo preživeli lepe popoldneve s svojimi bližnjimi, znanci. V nas se je nekaj prebudilo, ob poslušanju bralcev križevega pota smo še bolj poglobili svoj odnos do Boga, bližnjih, nemočnih.

dobrodelnosti in telesni post. Naj bo zato postni čas za vse nas velik dar in priložnost, da se spreobrnemo ter po zgledu Jezusa Kristusa stopimo na novo življenjsko pot osebne povezanosti z Bogom v osebnem življenju, kakor tudi v odnosu z našimi bližnjimi. Jožica, Mojca in Rok Pajtler

Foto: Peter Gorjan in Suzana Simić

Kristjani smo v štiridesetdnevnem postu povabljeni, da uresničujemo temeljna dejanja vere, molitve,

7


Foto: Arhiv družine Krošelj

PRAZNUJEMO VELIKO NOČ

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Velika noč: Sreča je biti in živeti Pomlad naznanja svojo prisotnost v cvetočem pomladnem cvetju, petju ptic, v prebujanju narave. Povsod nastaja novo življenje.

barvnega papirja, danes krasijo »butarice« vejice domačega grmičevja, vrtnega cvetja in oljčne vejice.

Naša družina obnavlja krščansko izročilo, Kristusovo vstajenje, vse od pepelnične srede do velike sobote. V 40-dnevnem postnem času se vsak član družine obveže in odpove določenim dejanjem. Predvsem so to sladke dobrote ob upoštevanju petkovih postnih dni. Družina se v postnem času duhovno in telesno pripravlja na prazničen dogodek.

Vonj po prazničnih dneh je čutiti že na veliki petek popoldan, ko pripravljamo velikonočne dobrote. Pri pripravi jedi sodeluje vsa družina in pri tem obnavljamo simboliko in izročilo vsake jedi posebej.

Velika noč je največji krščanski praznik, vendar ga zaznamujejo tudi nekristjani z dobrotami, ki se pripravljajo v prazničnih dneh.

Do velikega petka družina poskrbi, da je hiša z okolico pospravljena in v pričakovanju prihajajočega blagoslovljenega velikonočnega ognja in vode, s katerim blagoslovimo svoj dom.

Teden dni pred veliko nočjo potekajo priprave na cvetno nedeljo. V otroškem obdobju smo izdelovali »butarice« iz vejic leske, oljke, vrbe, pušpana in

Babica Tonica in mama Magda poskrbita za potico in kruh ter pogrinjek mize, kjer bo po žegnanju kruh, rožni venec, žegnana voda in svečka. Ana in Neža poskrbita za pobarvane pirhe, deda Slavko in ati Slavc poskrbita, da bo kuhana šunka, pripravljen hren in pelin ter dobro »gospodarjevo« vino.

8

Velika noč 2011 • 2


Na veliko soboto ženske nesemo eno košaro k žegnu v farno cerkev, drugo košaro nesemo k sv. Jožefu na Reso, kjer smo obiskovali teto Roziko - sestro Bernardeto in ji izročili košaro. Do žegnanja pripravljenih jedi v hiši zadiši po »kadilu«, ki ga vsako leto pridno nosijo fantje iz soseske.

Ta dan je družina zbrana doma. V večernih urah z molitvijo rožnega venca zaznamuje moč vere in skrivnosti vstajenja, ki je temelj krščanske vere. Na velikonočno nedeljo gremo starejši družinski člani k vstajenjski sveti maši, dekleti pa k deseti. Po jutranji maši s procesijo je čas za zajtrk velikonočnih jedi. Pri pripravi zajtrka sodelujemo vsi družinski člani. Ob prižgani sveči se začne molitev, ki izkazuje hvalnico dobrotam, darovom moči - življenja in miru, z željo, da ob letu dni krasi naša miza enako število rožic. Na obrazu je opazno zadovoljstvo, čutiti je praznik srca in duše. Bili smo pripravljeni na krščanski dogodek. Družina ohranja simbolično obdarovanje, ki je v sklopu velikonočnega zajtrka. V preteklosti je za darila poskrbel »zajček«, ki jih je »zgubljal« na cvetličnih gredah ali zelenici.

Ob zaužitju blagoslovljenih jedi se spominjamo praznovanja velike noči iz otroških dni. Navade iz vasi, ki sta jih prinesla deda Slavko in mama Magda jih je družina osvojila in si tako pritrdimo, da je družina ohranila krščansko izročilo in ga uspešno prenaša na naslednji rod. Tudi nedelja je dan, ko naj bi bila družina skupaj doma, vendar je obisk babice na Gorici izjema.

Sreča je biti in živeti, je mladost in radost, je razumevanje in spoštovanje. Presežni Božji dar, skrivnost vstajenja, ki ga lahko razumemo v moči vere, delimo s sorodniki in prijatelji na velikonočni ponedeljek –»emavs«, kjer jih obiščemo in poklanjamo pobarvane domače pirhe. Družina Krošelj

Utrinki družinske maše Kako začutim svojega bližnjega?

Na pot si mi postavil različne ljudi. Mnogih ne bom nikoli pobliže spoznala. Največ je prijaznih, tu pa tam se najde kdo, o katerem veliko razmišljam in se sprašujem, le kaj mi hoče povedati, z nekom ne najdem skupnega jezika, nekoga ignoriram, koga drugega pa vedno opravičujem in se zanj potegujem ... Ob slabih novicah, ki se dogajajo ljudem na moji poti, pošiljam v združbo dobrih misli in molitev svoje sočutje. Upam, da jih bo na nek način doseglo in potolažilo. Ko pa slišim za vesela in lepa doživetja, v mislih pošiljam dobre misli in čestitke.

Včasih začutim, da ne morem ostati anonimna, vendar ni lahko pristopiti, najti pravih besed, pravega trenutka. Vesela sem, če mi uspe kako dobro misel ali željo udejanjiti in jo poosebiti ter jo jasno nekomu nameniti ...

Prosim te, Gospod, da bom ob srečanjih z bližnjimi Tvoje orodje, da boš lahko preko mene podarjal in širil svoj mir, zaupanje in ljubezen.

Manja

9


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

LETO SOLIDARNOSTI

zoval dedka, kako se je nerodno pogrezal in padal v sneg, medtem ko sem jaz preprosto drsel po njegovi površini kakor drsalec. Z leti sem tudi jaz postal večji in težji, sneg se je začel ugrezati in jaz sem začel zato kriviti slabe zime.

Čakajo nas boljši časi Prednovoletni večer. Noč je svetla in hladna, zvezde so visoko na nebu in veter tuli kakor ranjeni volk, ko pometa snežne kupčke na travnikih in jih prestavlja sem ter tja kakor otrok mivko v peskovniku, po lastnem nagibu in pravilih. Pod nogami se mi vdira sneg. Že več kot dve uri je minilo, odkar sem zapustil majhno hišico nekje na robu civilizacije. V roke sem dobil zemljevid, jabolko in palico. To je vse. To naj bi me pripeljalo v kakšen topel dom, kjer bi novo leto lahko pričakal s pesmijo v grlu in zardel v lica od veselega nazdravljanja in padanja iz objema v objem. Prsti na nogah in rokah se počasi spreminjajo v neobčutljive v svet štrleče objekte, ki negibno počivajo na skrajnih točkah mojih nog in rok. Hodim po neuhojenih poteh in poskušam se delati lažjega, kot sem v resnici in nežno tipam vsak naslednji korak v želji, da me skorja na snegu zdrži in se ne bom spet pogreznil v belo preprogo na tleh. Kot otrok sem to delal z največjim veseljem in opa-

10

V daljavi zagledam več lučk, ki se svetijo kot najbolj beli zobje v črnskih ustih, ki te razveselijo, četudi si zgrešil besede in ne veš, čemu se smejiš. Tam so in lepo jih je videti. To je dovolj, da pospešim korak. Pomikam se od hiše do hiše in naslanjam svoje lice na zunanje strani različnih oken. Izza vrat se sliši bučanje televizorja, ki napoveduje nove začetke in usodne prelomnice, spet drugje radio igra glasbo, ki človeka odpelje nekam vase in nihče ne ve, kaj je tam našel, ve samo to, da se mu oči nerodno rosijo, da obrazi drugih kličejo po nasmehu, da v objemu ostane trenutek ali dva dlje kot sicer. V neki hiški z nizko streho vidim veliko sobo in v sredini mizo. Izza mize kakor drobne gozdne jagode skrite v (pre) visoki travi kukajo otroške glavice. Na čelu mize sedi dedek. Veličasten v svoji starosti s privihanimi brki bere iz neke knjige in otroci sledijo vsaki njegovi besedi kakor galebi sledijo ribiškim barkam, ker vedo, da bodo dobili nekaj zase, nekaj, kar jih bo nahranilo in potešilo. Dedek vstane in prinese posodo. Vanjo vrže kadila, da megla znotraj hiše postaja vse gostejša in se slavnostni vonj po njem širi skozi še tako majhne špranje v svet in najde pot tudi v moje nosnice, kjer mi obudi spomin na toliko blagoslovov, ki sem jih bil v življenju deležen. Današnja noč vsekakor ne deluje tako. Nič slovesnega, še manj toplega in domačega ni v njej zame. Namesto ognja v peči je v meni leden občutek, da nikomur nocoj ne pripadam in me nihče ne pričakuje, kar dela mraz okoli mene nepomemben in znosen. Bojim se potrkati na katerakoli vrata. Bojim se zmotiti ljudi, ki imajo v tem večeru še posebej veliko dela s samim seboj in z gosti. Na koncu se opogumim. Izberem hišo, ki je med vsemi najmanj osvetljena in spokojno tiha. V resnici si želim, da trkanje po vratih naleti na gluho notranjost. Vrata se vseeno odprejo in starejši gospod, sključen vase, gleda vame. Niti slučajno ne morem kontrolirati besed, ki mi padajo z jezika kot strele v nevihti. V obraz mi iz notranjosti butne topel in sladek zrak

Velika noč 2011 • 2


poln prazničnosti kakor božičkova vreča. Starec me povabi naprej in v hiši ob peči spoznam njegovo ženo. Osivela od let je, a nekaj preroško modrega je v njenih očeh, da moram umakniti pogled, ker imam občutek, da vidi dlje od mojih oči, da vidi vame, da vidi mojo prestrašenost in zadrego, ko stojim v njuni hiši prav v tem večeru. Nad pečjo brbota juha v velikem loncu in diši po čaju in cimetu. Hiša je kmečko preprosta, a ne morem zgrešiti, kako je urejena. Po tleh je pometeno, kuhinja pospravljena, prt na mizi je snežno bel, stvari na stranskih policah so strumno zložene, v kotu počiva ugasnjena televizija, bolj za občutek civiliziranosti kot za resno uporabo. Njune obleke so preproste in na mestih celo zakrpane, a s tisto natančnostjo, ki naredi raztrganine nevidne. Ne spomnim se več besed, ki so iz nas začele izvabljati nove besede, ne spomnim se, kdo je predlagal, da bi jima lahko pomagal treti orehe, ne vem, kdo se je prvi spomnil, da smo že debelo uro v novem letu. Spomnim se samo tega, da sem tam preživel svoj najlepši novoletni večer, brez nazdravljanja in plesa, brez ognjemeta in vriskanja, brez odpiranja daril, brez bliskavic fotoaparata in brez velikih načrtov o tem, kako bo sedaj vse drugače, ki sem jih tako in tako opustil že naslednji dan. Nič posebnega nisem naredil v tem večeru. Preprosto sem našel dva človeka, ki sta hotela ta večer ostati z mano in jaz z njima. Našli smo se. Ko sem naslednje jutro odhajal v svoje polepšano novo leto, sta mi na pragu pomahala in dejala: »To so bili najini najlepši prazniki.« Grizel sem se v spodnjo in zgornjo ustnico, grizel sem se cel, da le nisem mehkužno pokazal solz. Fantje vendar ne jokajo!

S tem, ko je Cerkev v Sloveniji letošnje leto razglasila za leto solidarnosti, ni naredila nič novega. Naredila pa je nekaj bistvenega. S tem se postavljamo namreč na začetek naše krščanske poti. Postavljamo se ponovno v prva leta po Kristusu, postavljamo se na štartni položaj, s katerega smo krenili, pa zdolž poti morda pozabili kam, ali bolje, h komu tečemo. Morda smo skozi stoletja tudi mi, ki tolikokrat sedimo okoli takšnih in drugačnih miz in si lomimo kruh, pozabili koga slaviti in komu streči. Priznajmo si. Cerkev je velika in hitro se zgodi njenemu dostojanstveniku v še tako posvečeni službi, da pozabi, da mora služiti njim, ki so na drugi strani oltarja in ne obratno. Hitro se zgodi verniku, da pozabi, da ni cilj preživeti pot v mrazu in snegu, ampak koga na tej poti obiskati. Kako smešno se mi zdi, ko mnogi razumejo to leto, leto solidarnosti in prostovoljstva, kot leto, ko imajo revni in odrinjeni priložnost za nov začetek ali celo za rešitev. Kakšna zmota! To leto je priložnost zame. Priložnost, da se rešimo vseh pregrad in okopov, ki smo si jih zgradili okoli naših družin in domov, okoli naših cerkva in župnišč. Priložnost, da začutimo svobodo hoje po poti, ki je morda res nevarna in se tolikokrat zdi zaman. A samo ta pot vodi k ljudem. K ljudem, ki čakajo v svojih domovih, da jih napolnimo mi. Ni drugih. Samo mi in oni. Upam in hočem verjeti, da smo že nekaj časa na tej poti, in če nismo, da v teh dneh, ko sonce odpira cvetove in vse dobiva podobe novega življenja, drug drugega rešimo strahov in stisk in si povemo: »Zares. Staro odhaja. Novo se začenja. Skupaj smo in zato imamo upanje: Čakajo nas boljši časi!« Urban Lesjak

11


LETO SOLIDARNOSTI

Nekomu želim pomagati, nekaj dati

Prostovoljstvo je podarjanje svojega časa, znanja, izkušenj z namenom pomagati drugim, ki so potrebni pomoči, ne da bi pričakoval materialno korist. Nekateri se odločijo za prostovoljstvo, ker preprosto želijo služiti drugim ljudem, drugi zato, da si naberejo določenih izkušenj (predvsem mladi), spet drugi zato, da koristno zapolnijo svoj čas ali pa zaradi druženja.

Oblike prostovoljstva so različne, cilj pa je isti – nekomu želim pomagati, nekaj dati.

Sama sem se s prostovoljstvom srečala med študijem v Ljubljani, kjer sem nekaj časa pomagala slabovidni osebi pri gospodinjskih opravilih. Moja izkušnja je pozitivna. Ob tem pa se zavedam, da moram biti hvaležna tudi zato, da imam nekaj, kar lahko podarim drugemu.

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

sebe. Nekomu podarim nasmeh, nekoga prijazno pozdravim, nekomu namenim kakšno besedo, nekoga samo poslušam, nekomu pridržim vrata, prijatelju pomagam pri učenju in še in še. Vse, kar potrebujem, so odprte oči, ušesa, srce in dlan. In nenazadnje – tudi glasilo Videmčan nam je podarjeno in izhaja zaradi ljudi, ki nam želijo vsak mesec podariti ali deliti z nami svoja razmišljanja, zgodbe, doživetja, življenjske izkušnje. In Jezus? Veliko dobrega je naredil v svojem kratkem življenju, a je bil kljub temu preganjan, celo svoje življenje je daroval za mojo, tvojo odrešitev.

Polonca Petan

... Daj mi roko, moj brat ...

In tudi sedaj, ko sem že zaposlena in delam z osebami, ki se preživljajo s skromnimi sredstvi, skušam posameznikom pomagati po svojih močeh.

Morda naša dobronamerna dejanja niso pri vseh ljudeh pozitivno sprejeta, vendar nam to ne sme vzeti volje za nadaljnja prizadevanja, že zaradi ljudi, ki nas potrebujejo.

Trenutno nisem vključena v nobeno organizacijo, ker me doma potrebujeta otroka. Vendar pa želim nekje v prihodnosti podariti delček sebe tudi drugim. Smo pa vsak dan poklicani k dobrim delom tako doma, v službi, šoli; samo pogledati moramo okoli ŽIVLJENJE daje življenje. Energija ustvarja energijo. Z razdajanjem samega sebe postaja človek bogat. (Sarah Bernhardt)

12

Odstopiti sedež, odpreti vrata ali pa priskočiti na pomoč ob posebnih okoliščinah, to so majhne dobrodelnosti, ki so del našega vsakdana. O skrbi za ostarele svojce ali pa celo za nekoga, ki ni del naše družine, pa ne razmišljamo ravno velikokrat, še manjkrat pa srečujemo ljudi, ki se s tem (nepoklicno) ukvarjajo na svojem domu. In vendar so med nami in na tak način množijo ljubezen na Zemlji.

Ena izmed njih je tudi gospa Marija Kovačič z Rese. Ko sem se oglasila pri njej, je bila zelo zaposlena s friziranjem, ko pa je sedla, pa mi je rekla: »Veste kaj, Velika noč 2011 • 2


nič ne bova komplicirali. Ne bi se rada hvalila s tem, kar s srcem počnem, rada pa bi, da bi tudi drugi vedeli, da dom za ostarele ni edini kraj za človeka, ki ne zmore več skrbeti zase. Čeprav tudi tam dobro skrbijo zanje. Morda pa bo koga moje pričevanje spodbudilo, da se bo tudi sam odločil za podobno poslanstvo. Vi kar napišite takole.«

»Kako čas beži,« je rekla teta Majda Žbogar, ko je pred nekaj tedni praznovala svoj 90. rojstni dan. Teta Majda, kot jo kličemo, se je pri 40 letih iz Ljubljane poročila v Brestanico. Ker z možem nista imela otrok, sama pa je bolehala za Parkinsonovo boleznijo, je po moževi smrti postajala vedno bolj odvisna od tuje pomoči. V brestaniškem bloku sta bili sosedi s hčerko Simono, ki ji je pomagala pri vsakodnevnih opravilih. Ko sta bili nekega dne na obisku pri nas, sem se na glas pošalila: »Teta, če ne boste dobili za dom, vas bom pa čez zimo vzela!«

In tako se je tudi zgodilo. »Kljub temu, da je ga. Majda le nekaj dni po preselitvi k nam dobila prostor v domu za ostarele, je lepo prosila, če sme ostati pri nas. Njeni želji sem po posvetu z ostalimi družinski člani ustregla. Zdaj je pri nas že šesto leto.« Gospa Marija pravi, da so jo že starši naučili, da je stare ljudi treba spoštovati, saj bomo tudi sami enkrat stari. Da pa to dela iz radosti in sočutja in da zato moraš biti tudi malo rojen. Njen delovnik nima osmih ur in čeprav že nekaj let ni bila na dopustu, pravi, da ji veliko pomeni, če lahko človeku ustreže in pomaga. Da ob kuhanju za razširjeno družino in skrbi za teto Majdo čuti zadovoljstvo in veselje. In da z veseljem gleda, kako njeni vnuki ob tem zadovoljno rastejo. Tudi s teto Majdo. To veselje in zadovoljstvo sem tam tudi čutila.

Pripravila Martina Makovec Žagar

Dan ne bo popoln, tudi ko boste zaslužili svojo plačo, če ne boste storili nečesa dobrega drugemu, ki vam tega ne more poplačati. (Ruth Smeltzer)

Utrinki družinske maše Kako začutim svojega moža? ... v tem cirkusu dnevnih opravil pravzaprav ni videti, da bi sploh še lahko čutila ali občutila koga od mojih doma.

Pa temu ni tako. Ne mine dan, da ne pospremim naše tri z vso ljubeznijo, ki jo premorem in jih vsaj v mislih objamem in jih prepustilm sanjam.

Mož ... Ah, vem da ne ve, kako izmed kupa nezlikanega perila čutim njegovo utrujenost ... Poznam njegovo odgovornost do družine ... Vem, da je pri našem zadnjem posedanju skupaj v družini dobro poslušal naše želje, ki so tako letele iz vseh nas, in vem, da niso izzvenele v prazno; poznam ga in vem, da je poslušal kot že neštetokrat doslej in si naše želje, naše potrebe zapisoval tam v svoje srce - včasih kot oče, včasih kot gospodar. Ko pa čas ni več krojilec dneva, takrat pa nama ostane razkošje časa in čutenja. Narava, kolo ... pred nama cilj ... Ko me zavedanje, da je oseba , ob kateri mi ni potrebno govoriti tja v en dan, napolni, postajam srečna ...

Mojca

13


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Dobrota, v genih in

Dobrota je nekaj, kar je zapisano tako rekoč v človekovih genih. Povezani – v tem lahko vidimo nekakšen »zametek« medsebojne dobrote – so bili naši prapredniki bolje zaščiteni pred nevarnostmi in plenilci. Dobrota je torej evolucijsko dejsto, ne pa nekakšen civilizacijski ali celo religijski »dodatek« k človeku. Človek je »po naravi« dober. To se tudi sklada z bibličnim pogledom na človeka, saj Sveto pismo v zgodbi o stvarjenju pravi, da je Bog vse, kar je naredil, naredil dobro. Človeka celo zelo dobro. Verniki tudi Bogu pravimo, da je dober. Da je Dobrota sama. Božja narava je dobrota. To ni lastnost Boga, ampak njegova bit, to je on sam. In tudi tu najdemo stično mesto z razodetjem, kjer izvemo, da je človek ustvarjen po božji podobi. Torej po božji dobroti.

Blagor vam ... Tudi Jezusov nauk nadaljuje in nadgrajuje to misel. V evangelijih na mnogih mestih srečamo Jezusa v konfliktu s farizeji. Farizeji

Jezus – ko tako rekoč ustanavlja novo religijo – ne ustanavlja hierarhije, ne daje nobenih posebnih predpisov ... Od obredja – bogoslužja – nam zapusti edino sveto mašo. Kot središče svojega nauka – analogno s starozaveznimi desetimi zapovedmi – postavlja blagre. Z drugimi besedami: pove nam, kaj je tisto, kar nas bo osrečilo. Jezus ne ustanavlja verskega sistema. Nauči nas tudi eno samo molitev. Hkrati pa nam pokaže, da je treba veliko moliti. In kakšna je po Jezusu pot do Boga? Izrazito izpostavljena je pri njem pot dobrote. To pot čudovito razodeva njegova zgodba o usmiljenem Samarijanu. Tudi v zgodbi o vesoljni sodbi je Jezus jasno pokazal »kriterij« za nebesa. Jezus ni rekel, da bo prišel v nebesa tisti, ki je bil tolikokrat pri sveti maši, ampak tisti, ki je bil dober do sočloveka. Obenem moramo opozoriti, da Jezus ni prišel odpravit postave in templja, je pa opozoril, da je lahko vse to lažno, če ni dobrote v vernikovem srcu. Božje kraljestvo se uresničuje, ko se imamo ljudje radi. Ljubezen je znamenje Božje navzočnosti.

Foto: Mitja Markovič

LETO SOLIDARNOSTI

v Cerkvi

so bili nekakšna verska »struktura« svojega časa. Logika farizejstva pa je bila, da je človek Bogu toliko bolj všeč, kolikor bolj dosledno in »pravilno« izpolnjuje Njegove zapovedi in kolikor popolnejše in »lepše« bogoslužje obhaja. Jezus je imel nekoliko drugačno vizijo in prav to je bilo tisto, kar ga je tudi stalo življenja. Zanimivo, da Jezus ni umrl zaradi Rimskega cesarstva, ampak zaradi »klerikov«.

14

Velika noč 2011 • 2


Kako pa Cerkev? Prva Cerkev je bila zelo čislana prav zaradi tega, ker so se imeli prvi kristjani med seboj radi. Ustvarjali so nekakšno skupno lastnino. Med njimi ni bilo revežev. Tam, kjer se ljudje imajo radi, huda revščina v bistvu sploh ni mogoča. Prav medsebojna ljubezen je bila najpomembnejši razlog, da je bilo krščanstvo zelo privlačno. To je tudi razlog, da je krščanstvo danes v razcvetu v Indiji. Krščanstvo tam danes namreč odpravlja kastni sistem. Ljudje različnih kast postajajo eno občestvo, ena skupnost.

dobrodelnosti sicer ni bila nikoli odpravljena, a je stopila v senco. S tem pa je krščanstvo izgubilo tudi svoj naboj.

Tudi kasneje po spremembah, ki so sledile Milanskemu ediktu (glej nadaljevanje), še ostaja veliko poti, ki bolj dosledno sledijo Jezusovi poti in poti prve Cerkve in na najvišje mesto postavljajo dobrodelnost. Med njimi je pot viteštva. Viteštko duhovnost bi bilo mogoče na kratko opisati z vodilom: »Uporabi svojo moč za zaščito reveža.« Sicer se je skozi zgodovino tudi viteštvo v veliki meri izrodilo, a se morda prav danes zdi viteška duhovnost in poslanstvo ponovno aktualna.

Še nekaj utrinkov ...

Po Milanskem ediktu cesarja Konstantina pa so se – kot rečeno – zgodili pomembni premiki. S stališča dobrodelnosti zlasti dva pomembna premika. Prvi je premik k oblasti. Krščanstvo je postalo vera oblastnikov. Krščanstvo pridobiva svetne elemente in sodeluje pri ustvarjanju države. Dobrodelnost se sama po sebi umakne v drugi plan. Drugi premik pa je premik k vprašanju, kaj je prava vera. Teologi in hierarhija se v tem času izredno veliko ukvarja z vprašanji edinosti veroizpovedi. Posledično pa se je pričel vršiti velik pritisk na verne ljudi, da »prav verujejo« in da tudi prav razmišljajo o svoji veri. Ortodoksija je v senco postavila ortopraksijo. Še danes lahko sled tega premika gledamo na številnih področjih življenja Cerkve. Priprava na birmo je denimo še danes v veliki meri priprava na »izrekanje pravovernosti«. Seveda je pravovernost pomembna, zelo pomembna je podoba Boga ... A praknično življenje je postavljeno na drugo mesto. Jezusova linija

To nam zlasti »očitajo« tisti, ki krščanstvu postavljajo zelo kritično ogledalo. Vsekakor pa velja vzeti zares njihovo kritiko in premisliti o tem, kaj je v tej kritiki resničnega in kaj nam lahko služi celo kot program za našo sedanjost in prihodnost.

Nepravilno je, ko dobrodelnost prehaja v nekakšen moralizem. Naredim nekaj dobrega, zato, da si »zagotovim« nebesa. Dobrodelnosti ni za moje moralno zadoščenje. Dobrodelnost tudi ne sme biti nekakšna stvar imidža (»Za kristjana se spodobi ...«) ... Dobrota ne sme biti stvar taktike. (»Pomagali bomo zato, da jih bomo pokristjanili.«) Pravzaprav obratno. Dobrota je že evangelij, saj »Bog JE Ljubezen.« Mati Terezija denimo ni veliko govorila. Bila je žena akcije. Ni se ukvarjala z vprašanjem, ali bo v Indiji zaradi njenega dela več kristjanov. Po drugi strani pa dobrodelnost ne sme biti potuha. Biti dobrodelen še ne pomeni, da mi pa ni treba skrbeti za mojo duhovnost in molitev. Tudi na tej strani »tehtnice« je Mati Terezija čudovito jasen zgled. Delo z revnimi namreč ni romantika. Bolj, ko želim dobrodelnost udejanjati, pomembneje je iti v globino in se »napajati« ob Viru.

Po predavanju p. Branka Cestnika zapisal Mitja Markovič. (kratko vsebino drugih dveh postnih večerov boste lahko prebrali v prihodnjih številkah)

15


LETO SOLIDARNOSTI

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Josipinino

pa sta pri maloštevilnih, ki so ju poznali, bila opredeljena kot sooblikovalca mesta Krško z madežem »nemškutarstva« – naklonjenostjo nemškim političnim načelom, kar je odraz slabega poznavanja njunega dela. Zgodba o ženski, ki je odlično »gospodinjila« in si s tem zagotovila bogastvo, je tako pozabljeno čakala na pravi čas in »vzdušje«.

Josipina Hočevar ni bila članica ženskih gibanj, ki so se počasi prebujala v zadnjih desetletjih 19. stoletja, ni bila prva pesnica ali pisateljica, ni prva diplomirala na univerzi in ni pisala političnih manifestov. Desetletja in skorajda stoletje ni bila zanimiva raziskovalna tema. Njeno ime je bilo občasno omenjeno ob moževem (Martin Hočevar), skupaj

V zadnjih letih jo poznamo bolje. Z vsakim novim dokumentom, najdeno objavo v takratnih časopisih, daljnimi spomini, predvsem pa s strokovnim vrednotenjem, se zavedamo, da je bila neverjetna ženska, ki je znala prepoznati in podpreti odlične projekte. S svojim denarjem je omogočila delovanje in razvoj šolstva, obnove in gradnje cerkva, razvoj zdravstva in sociale ter izboljšanje kakovosti življenja. Zagotovo številnih ne bi bilo, če ne bi bilo njene široke razgledanosti, predvsem pa zavedanja, da mora njena sposobnost gospodarstvenice služiti tudi drugim, znanim in neznanim.

leto v letu dobrodelnosti

V Gaju zaslužnih občank in občanov smo ji ob 100. obletnici smrti postavili doprsni kip in jo tako vizualno približali Krčanom in obiskovalcem mesta. Naša lahka naloga je, da je ne pozabimo, predvsem pa, da jo posnemamo.

Alenka Černelič Krošelj

16

Velika noč 2011 • 2


janje ter pošteno in modro uporabo našega skupnega imetja.

Njuno delo in prizadevanje daje lepo potrditev vsem, ki si z ljubeznijo in predanostjo prizadevate za vzgojo in izobraževanje mladega rodu in tudi vsem, ki si prizadevamo za rast vere, medsebojne ljubezni in solidarnosti ter drugih trajnih vrednot v naših srcih in v skupnosti, v občestvu.

... In prav pravičnost, »družbena in socialna pravičnost«, kot to danes radi imenujemo, je tisto, kar je v njunem življenju morda postavljeno na najvišji svetilnik.

Zgled Josipine in Martina Hočevarja daje čudovito potrditev tistim, ki si tudi danes z osebno skromnostjo, delavnostjo in varčnostjo prizadevajo ne le za svojo osebno blagostanje, ampak omogočajo človeka vredno življenje tudi številnim drugim. Njun zgled daje potrditev vsem, ki modro in preudarno vodijo podjetja, da v njih lahko številni delajo in tako skrbijo za dostojno življenje svojih družin. Njun zgled daje potrditev vsem ustanovam, ki se tudi danes posvečajo skrbi za tiste, ki so jih družbene okoliščine ali osebne zgodbe odrinile na družbeni rob. Ob njunem delu lahko najdejo kanček zadoščenja številni prostovoljci, mnogi, ki delajo v socialnih in karitativnih ustanovah in društvih. Njun zgled daje navdih in potrditev vsem, ki s svojo družbeno odgovornostjo in pravičnostjo, s svojimi prispevki in raznovrstno pomočjo skrbijo za kvaliteto življenja v našem mestu in v naši občini. Njun zgled ponuja navdih tudi vsem, ki ste sprejeli politično odgovornost za modre odločitve o naši sedanjosti in prihodnosti, vsem, ki odločate o družbenih prioritetah, ki ste odgovorni za razpore-

Družbena pravičnost Josipine in Martina Hočevarja nas danes glasno vzpodbuja, da smo pripravljeni del svojega tako ali drugače vnovčiti za blagor sočloveka. Naš čas morda tega ne bo znal pravilno ovrednotiti, tako kot 19. stoletje ni znalo v celoti ovrednotiti velikodušnosti Josipine in Martina Hočevarja. Zgodovina bo na nas še bolj verjetno pozabila, kot je skoraj pozabila na zakonca Hočevar. Tisto, kar nam daje moči, da na tej poti vztrajamo, je Gospodova svarilna beseda, da »komur je bilo veliko dano, od tega se bo še več zahtevalo« in obljuba istega Gospoda, da si bo večno plačilo prislužil tisti, ki je s petimi talenti pridobil pet drugih, kakor oni, ki je z dvema pridobil dva druga. Amen.

* Odlomek iz praznične pridige Mitja Markoviča pri sveti maši za rajno Josipino Hočevar v Krškem, 15. marca, na predvečer 100-letnice njene smrti.

Foto: Nina Sotelšek

Komur je bilo veliko dano ...*

Prejeli smo velike darove. Niso naši, ampak so nam dani v upravljanje. Nekaterim premoženje in gmotne dobrine. Nekaterim znanje in spretnosti. Nekaterim številni talenti in sposobnosti. Vse to so darovi. Z vsem tem moramo modro gospodariti in jih plemenititi.

17


NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Tretje duhovne po

Koliko d smo že Koliko dobrega smo prejeli v vikendu od 8. do 10. aprila na Pohorju! Tretje leto zapored in prvič v postnem času smo pripravili mini duhovne počitnice za naše starejše župljane in tokrat razmišljali o tem, koliko dobrega smo že prejeli, prejemamo ali pričakujemo.

Nedeljska oltarna miza nas je spominjala na doživetja dni, ki so nas vse obogatila, razveselila in zaradi katerih smo se ločili s samimi dobrimi občutki.

18

Le-te so nam podarili ... vsa skrita in odkrita prijateljstva ... drevesa s koreninami, debli, cvetovi in sadeži ... Mojcin in Milošev Camino v sliki in besedi ... sončna razglednica skrajnega vzhodnega dela Pohorja s pristno razlago ... kepanje na zadnji snežni Velika noč 2011 • 2


očitnice na Pohorju

zaplati ... dobra kuhinja gospe Jerice ... globok pogled vase in spoved ... tekmovalno kolo sreče in znanja: odgovori-povej-pokaži ... milina ovčke gospoda Lojzeta in njegovi razmisleki, ki božajo in oživljajo ... hvalnice po brevirju in po/v naravi ... Petrov fotografski spomin na lanskoletni vikend ... kitare, čarovnije, igre in seveda smeh do solz, ker mam’ci z ekipo ni uspelo prav odigrati prizora ... čudovito vreme, visoke smreke in nežne kronice, ... sprehod in preizkus lokostrelske veščine ... odprtost, pripravljenost in dobrosrčnost vseh prisotnih ... zbrani smo bili v Njegovem imenu in On je bil med nami ... in še mnogo ... Koliko dobrega si lahko drug drugemu podarimo!

Alenka Gorjan

Foto: Peter Gorjan

dobrega prejeli!

19


NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Utrinki družinske maše Kako začutim svojega otroka?

Morda gremo iz neprevidnosti lahko mimo njih. Morda se lahko približamo le svoji podobi, želji, kakršen naj bi bil naš otrok. Morda se izgubimo nekje na poti njihovega odraščanja ... ... skušnjava zadovoljiti se z odgovorom »dobro« na vprašanje »kako si« lahko prevlada nad zavestnim prizadevanjem: včasih berem iste knjige, gledam iste filme in poslušam isto glasbo samo zaradi tega, ker želim biti del sveta svojih otrok. Ker mi je zelo mar, kako čutijo, kaj jih žalosti, veseli, strahuje ali navdušuje. Včasih čutim, kako je potreben samo objem in malo nežnosti. Včasih se smejim, delim veselje in sem ponosna. Včasih sem tolažba. Vedno pa sem tu. Brezpogojno in zavestno.

Alenka

20

Odkrivamo deželo življenja

V soboto, 26. marca, smo se zbrali v župnišču, kjer smo imeli delavnico z naslovom Odkrivajmo deželo življenja. Vodila sta jo zakonca Kolšek. Fantje so ostali v spodnji učilnici, deklice pa smo z gospo odšle v zgornje prostore. Tam smo izrezale znak za ženski spol ♀ in vanj napisale svoje ime. Tako smo se začele spoznavati, saj smo prišle iz različnih krajev. Gospa Alenka nam je povedala, da imamo ženske tak znak zato, ker spominja na ogledalo, saj veste, me rade pogledamo vanj. Skupaj smo na večji papir obrisale dekle ter na njo risale spremembe, ki se pojavljajo v rasti. Govorile smo tudi, kako razni hormoni vplivajo na telo in obnašanje. No in tako zdaj vemo, če smo včasih sitne, je samo po sebi umevno, da so za to krivi hormoni. Preko slik in besedila smo spoznavale prehod iz otroštva v puberteto ter v zrelostno obdobje. Gospa Alenka nam je povedala ogromno stvari, ki jih do sedaj še nisem vedela. Nekaterih stvari še ne razumem, ampak vem, da mi bodo v življenju prišle prav. Vem pa tudi, da lahko vse stvari, ki me zanimajo, preprosto vprašam in se o njih pogovarjam. Vesela sem, da sedaj vem toliko o sebi in svojem telesu, ki se bo pričelo spreminjati.

Pika Kuselj Velika noč 2011 • 2


V športni dvorani OŠ Antona Martina Slomška na Vrhniki je bilo 2. aprila 2011 vseslovensko srečanje Marijinega dela - gibanja fokolarov z naslovom Žarki upanja. Vesela sem bila povabila g. župnika Grojzdka, saj so ta srečanja vedno zelo zanimiva. Predstavljeno je bilo gibanje Marijino delo, ki je nastalo leta 1943, sredi nasilja druge svetovne vojne, v severni Italiji, kjer je Chiara Lubich s prijateljicami začela živeti evangelij. Ta skupina mladih žena je kmalu oblikovala gibanje, ki se je širilo najprej po Italiji, nato Evropi in nazad-

s. Bernardeta Pečnik

Žarki upanja Slovensko srečanje fokolarov

nje po vsem svetu. Gibanje temelji na duhovni edinosti in vodi v duhovno in družbeno prenovo, ki v vsakem človeku prepoznava pot k Bogu in pomembno prispeva k miru in edinosti v svetu. Prvi del srečanja so oblikovali mladi s pričevanji na temo "Čemu si prizadevati", v okviru katere so predstavili lik Chiare Luce Badano, ki je bila lani proglašena za blaženo in je velik vzor in izziv mladim, kako živeti v edinosti z Jezusom. Umrla je v 18. letu starosti leta 1990 za posledicami kostnega raka. Sledila so pričevanja iz življenja družin, kot odgovori na vprašanja: Ali je družina danes še zanimiva? Kaj lahko prispevamo k sodobni družbi? Kako se soočamo z bolečino ob smrti otroka ali sozakonca? Za sklep smo prisluhnili besedam Chiare Lubich, ki jih je spregovorila v slovenskem parlamentu ob obisku Slovenije leta 1999. Srečanje smo zaključili s slovesno sv. mašo, ki jo je vodil ljubljanski nadškof Anton Stres. Prijetno sem bila presenečena, ko sem srečala naši sestri z Rese, s. Angeliko in s. Brigito, ter g. Roberta. Srečanje je bilo zelo prijetno, duhovno bogato in dobra priprava na veliko noč.

Marjana Petan

Pred samim velikonočnim tridnevjem, v katerem tako globoko podoživljamo trpljenje, smrt in vstajenje našega Gospoda Jezusa Kristusa, je k Bogu v večno domovino odšla naša draga sestra Bernardeta Pečnik. S. Bernardeto bomo ohranili v spominu kot sestro, ki je izžarevala neuničljivo življenjsko energijo, polno veselja, humorja, predvsem pa kot sestro, ki je bila zmeraj in povsod pripravljena zapeti katerokoli pesem. Rada je bila z ljudmi in za ljudi. Vse sosede je zelo cenila, pripravljena je bila priskočiti na pomoč, kjerkoli so jo potrebovali. In ljudje so ji z veliko hvaležnostjo vračali njeno ljubezen. Nekaj dni pred smrtjo je vsa vzhičena opazovala razcveteli vrt, a potem nenadoma rekla: »Jaz bi pa tako rada šla domov!« Zdaj je doma. Tam, pri Jezusu, katerega je tako zelo ljubila. Kot sestra molitve je ves čas v postelji držala v rokah rožni venec. Molila je dan in noč, posebej v času bolezni. Upamo, da nas, ki še potujemo po poti v večno domovino, ne bo pozabila in bo še naprej prosila nebeškega blagoslova za vse, ki smo jo poznali.

s. Emanuela Žerdin

21


NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Utrinki družinske maše Kako začutim svojega prijatelja? ... danes sem notranje prazna, željna miru, zdravilnega objema, srčne radosti. Skratka, želim si nekoga, ki bi me sprejel in me toplo objel ter globoko v duši pogrel moje žalostno bivajoče srce. Vprašali me boste, od kod taka žalost, od kod taka praznina. Najbrž me boste vprašali, kje pa so mož in otroci, ali je naša ljubeča bližina izpuhtela v neskončnost vesolja. Kako to, da se čutim tako prazna kot puhlost, otopelost? Mislim in čutim, da mi je Jezus, ki ga pričakujem v vstajenjskem jutru in se ga veselim, pripravil prav posebno velikonočno darilo, in to je popolna čustvena, duhovna izpraznjenost in suhota.

Dan zemlje letos ni bil običajno čiščenje, ampak nekaj mnogo bolj zanimivega. Odpravili smo se v čudovit kraj, kjer na hribčkih rastejo lesena in olistana drevesa, kjer pod drevesnimi koreninami v svojih domovanjih živijo škrati. A ne verjamete? Jih še niste uspeli videti? Veste, kje se skriva odgovor? Škrati dan prespijo, ponoči pa postanejo marljivi in živahni. Mi smo se tako razigrani odpravili v dopoldanskih uricah po gozdni poti v Pišecah. Polni pričakovanj smo stopili v skrivnostni gozd, poln za naravo skrbečih škratov, ki jim ohranjanje narave predstavlja največjo dragocenost. Morda se je kdo spotaknil prav gotovo so mu škrati nagajivo podstavili nogo. Ne marajo, da kdo razgraja in nagaja. So spretni, kaj? Mi smo jim pripravili ljubka domovanja, spoznali sledi različnih živali, se igrali, klepetali, spoznavali vrste grajskega par-

Enkrat je bil en majhen škrat

ka in se seznanili s posebnežem mamutovcem, izdelali mini mlinčke za ta majhna osupljiva bitja, velika komaj 15 cm. Naučili smo se, da je potrebno gozd varovati in ga ohranjati, saj je prebivališče mnogih

Zakaj to? Zato, da bom lahko počasi, pazljivo, skrbno pripravljala svoje notranje srce in dušo, kjer bom lahko sočutno in ljubeče pričakala vstajenje Gospoda. Oh, Jezus, Ti me vedno znova sesuješ v moji vasezagledanosti, samopomembnosti, navidezni moči. Vse to iz ljubezni do mene in moje čustvene, duhovne rasti.

Brigita

24 22

Velika noč 2011 • 2


ŠMARNICE od ponedeljka do petka ob 19h pričetek: torek, 3. maj PRVO SVETO OBHAJILO Foto: Minca Ferlin

nedelja, 15. maj, ob 10h

živali in rastlin, obenem pa nam nudi bogastvo čudovitih zakladov. Po prehojeni deželi škratkov smo se zbrali pri Lovskem domu Pišece in se okrepčali s škratjo malico. Nato so volčiči sestavili svojega škrata, za katerega material so pridobili po poti, izvidniki pa izdelali hišico z uglajeno okolico. Škrata smo naselili v domovanje in verjamemo, da si je kaj hitro pridobil prijatelje, saj ti gozdni možički in gospodičnice živijo v velikih družinicah. Ker pa smo ljudje bitja, ki nam ura meri čas, se je bilo potrebno posloviti. Odpeljali smo se v mesto Krško, kjer se škrati skrivajo v najbolj skritih in čarobnih kotičkih, a so za nas povsem nedostopni. Sedaj pa vas prav zagotovo zanima, če smo bili tako pridni, da se nam je prikazal? Pa naj ostane skrivnost ...

Tjaša - Nepogrešljiva svižčevka

KARITAS uradne ure: vsak ponedeljek od 18h-19h izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: 26. april od 17h-19h PRIPRAVA STARŠEV NA KRST OTROK četrtek, 5. maj, ob 16.30 OBISK BOLNIKOV petek, 6. maj FLORIJANOVA NEDELJA 8. maj ob 10h v Dolenji vasi ZDOLE škofov obisk ob 300-letnici župnijske cerkve: velikonočni ponedeljek ob 10h Jurijeva nedelja: 1. maj zakonski jubilanti: 5. junij OTROŠKI ZBOR ISKRICE sodelovanje pri sv. maši: 24. 4. in 15. 5. VEROUK ZA PRVOŠOLCE 7. maj in 21. maj (sklepno srečanje) SKAVTI

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina Makovec Žagar in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 1100 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

volčiči: 7. maj in 21. maj izvidniki: 7., 14. in 21. maj popotniki: 14. in 21. maj sklep skavtskega leta: 28. maj ŽUPNIJSKI PRAZNIK 2011 nedelja, 29. maj Vabljeni zakonci jubilanti!

23


DOBROHOTNA POVABILA


Videmčan 2 (2011)