Page 1


POŽIREK ZA DUŠO

V življenju imamo nešteto priložnosti. Večji del je od nas samih odvisno, ali jih bomo opazili ali spregledali, ali bomo zamižali in se skrili, da nas priložnosti le ne bi našle, ali bomo zanje hvaležni in se bomo potrudili z njimi uresničiti sami sebe ali narediti dobro bližnjemu.

Cerkveni koledar, ki je odsev starodavnega zavedanja, kako smo vedno znova in znova potrebni vzpodbude na svoji poti k Bogu in ljudem, nam ponuja post 2010. No, to nedeljo samo še njegovo polovico. Verjamem, da so mnogi od nas že na pol poti do cilja, ki smo si ga zadali. Morda smo že preizkusili svojo voljo – kljubovati slabemu, se upreti lenobi, v najtemnejši temi verjeti v Svetlobo, delati dobro drugemu, biti usmiljen do sebe ... Morda pa smo namenoma ali kar mimogrede spregledali vse postne priložnosti?

Predvsem me je presenetilo, da govori o življenju – ne le preteklem, tudi sedanjem in je umiranje dejstvo, ki spreminja perspektivo, dojemanje časa, stvari in ljudi. Ponujam vam nekaj njegovih zanimivih misli. »Na starševski loteriji sem zadel glavni dobitek.« »Pomembno je, da ima človek konkretne sanje.« Uresničil je večino sanj, ki jih je sanjal kot deček: doživeti ničelno gravitacijo, napisati članek za Svetovno enciklopedijo, biti kapitan Kirk, zadeti čimveč plišastih živali, postati Disneyev “imaženir”. »Bil sem nadvse srečen, da se je Tommyju zdelo, da sem mu pomagal uresničiti sanje.« »Če delaš narobe in ti nihče nič ne reče, to pomeni, da so vsi obupali nad tabo ... Nihče ne sliši rad negativnih pripomb na svoj račun, toda ravno s kritiko ti ljudje naj-

Pripravljenost in priložnost Morda ne želimo »posvojiti« nobene od idej: brez mesa, brez alkohola, brez čokolade ... z molitvijo, z dobro knjigo, z romanjem za križem ...

Ali ravnamo tako zato, ker menimo, da bomo imeli takih priložnosti še ogromno? Spet bodo posti in adventi in devetdnevnice in tridnevja in dnevi ...

Ali je naš Bog daleč, mi pa tu in zdaj in lahko še malo počaka? Ampak kaj bi se zgodilo, če bi bili postavljeni pred dejstvo, da je naših priložnosti končno malo število? Bi postale dragocenejše? Bi se jih še upali izpustiti? Bi jih skrbno izbrali in jih skušali uresničiti?

Nekatere univerze v Ameriki prosijo ugledne profesorje za t.i. zadnje predavanje, v katero naj bi strnili svojo modrost in spregovorili o tem, kaj jim v življenju največ pomeni. Randy Pausch, profesor računalniških znanosti, je v pripravah na to predavanje izvedel, da ima neozdravljivo bolezen in da se njegov čas meri samo še v mesecih. Najbolj boleče je bilo dejstvo, da bodo otroci odraščali brez njega in jim je želel s predavanjem izročiti dragoceno dediščino, ki je dostopna tudi nam, da preberemo, premislimo in se zamislimo.

2

bolj iskreno sporočajo, da jim je še vedno mar zate, da te imajo radi in ti želijo pomagati, da bi se izboljšal.« »Kamniti zidovi imajo svoj namen. Nočejo nam zapreti poti, ponujajo pa nam priložnosti, da dokažemo, kako zelo si nekaj želimo.« In vložimo za dosego cilja še več svojega truda. »Naj bodo stvari še tako slabe – vedno jih lahko še poslabšamo. Hkrati pa imamo možnost, da jih izboljšamo.« »Ena najpreprostejših, a najlepših stvari, ki jih lahko ljudje storimo drug za drugega, je, da pokažemo hvaležnost.« »Če bi smel dati nasvet, ki bi obsegal le dve besedi, bi rekel: Govorite resnico. Če bi mi namenili še dve dodatni, bi dodal: Ves čas.« »Sreča ni nič drugega kot sovpadanje pripravljenosti s priložnostjo.« Bodimo pripravljeni. Uresničimo vsaj kakšno priložnost tega posta. Sreča pride – njen temelj je postavljen z Vstajenjem. Alenka Gorjan

Post 2010 • 2


Brigita Verstovšek sodelavka Župnijske Karitas

Včasih je dovolj ... Zopet je leto naokoli in vstopili smo v postni čas. Čas, ki je namenjen razmišljanju, kesanju, osebni prenovi in včasih tudi osebnemu odpovedovanju. K razmišljanju in medsebojnem povezovanju smo vas 2. in 3. postno nedeljo s sodelovanjem pri sv. maši želeli povabiti tudi sodelavci Župnijske Karitas. Nam je uspelo? Morda … Povezati smo vas želeli na simbolični način – s kruhom. Zakaj? Zato, ker je kruh zelo močan simbol. Je osnovno živilo, ki simbolizira življenje, saj človeka ohranja in krepi. Kadar ga delimo, je izraz tesne medsebojne skupnosti in povezanosti z Gospodom. Nenazadnje je delitev kruha tudi simbol našega življenja. Oseba, ki živi le »zase«, je kot hlebec kruha, ki ga je nekdo postavil v kot, kjer se je posušil. Človek, ki pa kruh razdeli, lahko nekoga nasiti, morda nekomu pomaga, ali pa samo izrazi sočutje in podporo. Čas, v katerem živimo, je čas naglice in hitenja. Včasih se niti ne zavedamo, da »živimo« drug mimo drugega.

izkaže, da lepa beseda in nasmeh osreči osamljenega človeka. Nekje sem zasledila zgodbico, v kateri majhen deček želi srečati Boga. Nekega dne je vzel košarico, vanjo dal hrano in pijačo ter odšel v park. Tam je srečal gospo, ki je sama sedela na klopci. Prisedel je in skupaj sta pomalicala. Gospa je bila tako srečna, da se je nenehno smejala, dečku pa se je njen smeh zdel najlepši na svetu. Doma je razložil mami, da je v parku malical z Bogom, ki ima najlepši nasmeh na svetu. In gospa? Vsa srečna je razložila sinu: »Veš, danes sem v parku malicala z Bogom! In veš, mlajši je, kot sem mislila …« Gotovo ste razumeli pomen zgodbice. Bog nas združuje, čeprav ga ne vidimo. V vsakem od nas je nekaj »božjega«, ne glede na to, kako to izrazimo. Morda z delitvijo kruha, medsebojno pomočjo ali pa samo z nasmehom.

Se morda spomnite, kdaj ste se nazadnje nasmehnili mimoidočemu na ulici? Mar je bežen pozdrav dovolj, da nekoga osrečimo? Nasmeh včasih naredi čudež. Nemalokrat poveže bežne znance v dobre prijatelje. Dandanes za preživetje ni dovolj le kruh. Pogosto se

3


MISLI NA KRIŽEVEM POTU

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi Boža Kerin. Mama tridesetletnega Matjaža in sedemnajstletne Ane. Na svoje življenje gleda z veliko hvaležnostjo. V pogovoru z njo človek začuti njeno globoko in predano vero. O svoji izkušnji duhovne rasti pripoveduje z misijonarsko zavzetostjo. V središču ni ona, ampak On, Bog, v katerega zaupa in ki vodi njeno življenje. Pove, da so ji zelo blizu trenutki, ko je sama, v naravi. Prideluje ameriški slamnik, občasno pa tudi različne vrtnine. Z možem Brankom, vojaškim častnikom, sta člana ene od zakonskih skupin v naši župniji. V pogovoru je preprosto iskrena. Ne govori naučeno in hitro, ampak med pogovorom pogosto umolkne in se zazre skozi okno. Njen pogled priča o križevem potu, ki ga je hodila ob sinu, ozdravljenem narkomanu, ki pa se »še vedno rešuje« vezi odvisnosti in išče svojo življenjsko pot. Najin pogovor sva pričela torej kar na križevem potu, v postnem času ... Postni čas je za kristjane čas poglobljene duhovne priprave na veliko noč, čas spreobrnjenja, čas, ko razmišljamo o trpečem Jezusu. Kako vi doživljate ta sveti čas?

Postni čas je zame najbolj temeljni občutek hvaležnosti za Jezusovo trpljenje in naše odrešenje. Glede na mojo življenjsko izkušnjo mi je ta del naše vere blizu vsak dan. Postni čas zato zame ni nekaj drugačnega ali novega. Je pa nekakšna dodatna zunanja vzpodbuda, nekakšno duhovno ozračje, ki je pozitivno in potrebno. Križev pot in druge aktivnosti, ki v tem času potekajo, mi govorijo preprosto o tem, da vedno lahko storim še kaj več. Vedno lahko več molim, bolj zaupam, bolj vztrajno ljubim, bolj verujem. Vedno lahko še več!

Postni čas je tudi nekakšna duhovna priložnost. Kar veliko se srečujem z ljudmi. Doma ali še več pri svojem honorarnem zavarovalniškem delu. Pripovedujejo mi o svojih stiskah in razočaranjih. Ljudje so tako zelo jezni drug na drugega. Toliko hudega je v svetu. In velikokrat koga skušam prepričati, naj odpusti, naj naredi korak. V tem času imam še dodaten razlog, da vztrajam in

4

Bog vedno n kot je na

rečem: »Glej, postni čas je. Daj, odpusti.«

Tudi vaša življenjska zgodba je povezana s križem, s preizkušnjo. Vaš sin se je v letih, ko mlad človek stopa v odraslost, ko išče svoje življenjsko poslanstvo, ujel v hudo past odvisnosti. Za mamo je to izredno težka preizkušnja. Mama ste ostali tudi v trenutkih, ko je bil sin v najglobljem breznu, spremljali ste ga v komuno.

Na Matjaževo zgodbo nikoli nisem gledala kot na Božjo kazen. Gotovo se starši ob takih zgodbah sprašujemo zakaj, zakaj ravno mi. Nikoli pa nisem doživljala naše zgodbe kot nekaj, kar je Bog »zrežiral« in moramo mi Post 2010 • 2


Matjaž in njegova odvisnost torej nikakor niso bili Božja kazen. Mi preprosto nismo drugače slišali Božjega klica. Morda se sliši kruto, a v resnici Boga nismo slišali drugače. Ko gledam sedaj, prepoznavam številne dogodke, po katerih nas je Bog skušal doseči, a »mu ni uspelo«. In preko sina nas je učinkovito poklical. Skozi njegovo trpljenje.

naredi tako, najboljše

Foto: Mitja Markovič

Trpljenje je sicer neizrekljiva preizkušnja, a je tudi velika milost. In zaradi milosti, zaradi Njegove prisotnosti, trpljenje pravzaprav postaja ljubezen.

»odigrati«.

Še več. Mislim, da je temeljna težava v našem odnosu do Boga to, da ga ne slišimo. Ne slišimo klica, ne slišimo, da imamo pomoč. To niso Božje kazni, to je klic: »Glej, tukaj sem.«

Bog nas po preizkušnjah skuša pripraviti na nekaj večjega, na nekaj drugega, novega, vsekakor pa boljšega. Ampak mi tega preprosto ne slišimo. Držimo se svojih predstav in pričakovanj in vztrajamo v svojih okvirjih. O tem se velikokrat pogovarjamo tudi s hčerko Ano ob njenih pogostih najstniških težavah in križih. A to je stvar vere, ta pa v nas počasi raste, tako kot se nabirajo naše izkušnje.

Ob sinu ste torej nekako stopili na pot osebnostne in duhovne rasti. Bi lahko rekli, da vas je ob njem Bog na neki način vodil v spreobrnjenje?

Izhajam iz krščanske družine in sem bila tudi krščansko vzgajana. A zaradi tempa življenja in svojih ciljev sem na Boga preprosto pozabila. Sem ga sicer poznala, a je postal tako zelo oddaljen od mene. Toliko je bilo drugih stvari, toliko ciljev in tako malo časa. Prednost sem dajala stvarem, ki prinašajo trenutno zadovoljstvo in potešitev hrepenenj.

Kot sem že dejala, mi je Bog sicer že ves čas pošiljal majhne stvari, s katerimi je želel doseči, da bi spregledala. Nobeni materi ne privoščim – Bog ne daj! – da bi morala doživljati to, kar sem doživljala sama ob Matjažu, a tudi na to gledam danes s hvaležnostjo. Tudi trenutke, ko smo bili vsi na dnu, ko sem svojega sina držala v naročju vsega krvavečega, ko sva ga z možem nosila in premikala, da se ni preprosto zadušil in umrl. A preko njega sva spoznala Cenacolo, sestro Elviro in se nenazadnje spet – a tokrat osebno – srečala z Bogom.

Ves čas sva ga spremljala. V skupnosti sva spoznala številne podobne zgodbe, katerim je bilo skupno dvoje: na eni strani tema, groza in trpljenje, na drugi pa upanje, vera in ozdravljenje. Ko se zdi, da je že čisto konec, je še vedno rešitev. V Božjih očeh je pravzaprav konec včasih pričetek čisto nove poti, nepričakovane rešitve. Vsi pa smo to pot doživeli kot Božji blagoslov. Z Branetom sva se spet spomnila molitve. Ko je bilo zelo hudo, sva pričela moliti. Veliko moliti. Najprej za otroke, potem zase, drug za drugega, za družino. Ljudje se na Boga spomnimo večinoma takrat, ko je

5


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Vaša hči Ana pa je več kot deset let mlajša od sina Matjaža. Obiskuje Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani in tam biva tudi v dijaškem domu. Zelo ste povezani z njo, zlasti sedaj, ko vam ostajajo skupni samo vikendi.

Da, dobila sva Ano. Tudi po njej nas Bog čudovito vodi. Ana je bila tista, ki je pripomogla k temu, da sva tudi midva z možem našla pot v cerkev. Ona naju je pravzaprav vlekla v cerkev. Želela je v cerkev, ni pa hotela sama, ali samo z enim. Danes si mislim: »Mamo je lahko kar sram, da jo mora otrok ‘zvleči’ nazaj v cerkev.« A se ne obtožujem. Vse to je Božje delo.

In tudi v pogovorih z najstniško hčerko in njenimi težavami pridemo velikokrat do zelo življenjskih in duhovnih vprašanj in iskanj. Tovrstne preizkušnje so sicer – od zunaj gledano – manjše, a tudi tam Bog dopušča preizkušnje. Fant se razide z dekletom. Imela sta se rada, a se ni obneslo. Nekako se je pokazalo, da (še) ni čas za pravo zvezo. Mlad človek odgovori z jezo. Jezen je na vse: na svet, nase, da, tudi na Boga. In v taki situaciji je zelo pomembna vloga mame, očeta, pomembna je vloga staršev. Mlad človek, ki nima dovolj izkušenj, potrebuje odraslega sopotnika, ki nastopi v taki situaciji. Mlad človek sam bi v takem trenutku jeze vse zavrgel. Tudi vse tisto, kar je že odkril kot pomembno. Nenadoma ne vidi več razloga za hvaležnost Bogu, ne bi molil ... Starši smo takrat tisti, ki s svojo odločnostjo in vztrajnostjo življenje vlečemo dalje. Včasih preprosto tako, da stvari jasno postavimo na pravo mesto. Včasih tako, da preprosto vztrajamo. »Ne bomo jedli, ne da bi se prej prekrižali in se Bogu zahvalili za to, kar imamo na mizi.« Tako bo in konec! Včasih o tem ne debatiramo. Tako bo in pika. Ne zaradi tega, da bi pokazali, čigava beseda je močnejša, ampak zaradi tega, ker starši čutimo, kaj je v nekem trenutku potrebno. Ker je velikokrat tudi to izraz naše ljubezni.

Povedali ste, da izhajate iz krščanske družine in da ste bili deležni krščanske

6

vzgoje. Zelo lepo izkušnjo pa imate tudi s svojo »duhovno sopotnico«, krstno botro.

Prav v stvareh, o katerih pripovedujem, imam v svoji botri zelo lep zgled, ki mi je pomagal in mi še vedno pomaga. Botra mi je še vedno marsikje velik zgled.

Vse življenje me je spremljala z molitvijo. Ne glede na to, kako daleč sem zašla ... Zlata žena je. Vse spremlja v molitvi. Svojih šest otrok, vnuke, vse sorodstvo, mene. Spomnim se, kako srečna je bila, ko sem ji rekla, da se bova z Branetom naposled poročila. Danes je stara blizu osemdeset let. Križev pot vam je zelo blizu. Je nekakšen vaš vsakdan, kot ste dejali. Z vami se srečujemo pri maši, z možem sta v zakonski skupini. Lahko opišete, kateri elementi krščanske duhovnosti so vam osebno blizu?

Pričela bom pri dušah v vicah. Mene kar naprej kličejo. Premalo molimo za duše v vicah. A mi je kar nerodno govoriti o njih. Včasih se zdim že kar sama sebi čudna,

Foto: Miloš Kukovičič

MISLI NA KRIŽEVEM POTU

hudo. Danes sem v molitvi lahko v vseh razpoloženjih. Zakaj ne bi bili z Bogom še bolj povezani takrat, ko nam je lepo, ko se veselimo?

Post 2010 • 2


ker sem precej osamljena v tej misli. Včasih zelo živo čutim prošnje duš v vicah: Moli! Povej tudi drugim! Napiši!

Samo dvoje potrebujejo: svečo in molitev. Vedno molim najprej za vse rajne prednike, potem pa razširim molitev še na vse, ki nimajo nikogar ali pa se jih nihče ne spomni. In takih je zelo veliko.

Govorila sva o trpljenju: vedno, ko nam je hudo, ko nas spremlja bolečina in trpimo – zaradi sebe ali tistih, ki jih imamo radi – v molitvi svojo bolečino izročimo Mariji, Kraljici duš v vicah. One potrebujejo to našo bolečino, Marija pa ve, za koga bo namenila naše izročeno trpljenje. Sicer pa sem zelo srečna, ko sem sama, ko imam mir in oseben čas za Boga. V takih trenutkih zelo jasno slišim, kako zelo me Bog potrebuje. V mislih prihajajo predme ljudje, situacije, stiske. Konkretne stiske konkretnih ljudi z imeni. Za njih potem molim. Zlasti ko sem v stiku z naravo, ki mi je zelo blizu, se vse to še posebej dogaja. (Naša njihva je dolga ravno eno desetko rožnega venca.) Ko je človek v sožitju z naravo, ki je Božje stvarstvo, čutim veliko duhovno odprtost. Takrat veliko prejemam in tudi lahko več dajem.

pomembni pa so tudi trenutki, ko smo skupaj, ko smo zbrani kot družina. Takrat je sicer čisto drugače kot takrat, ko sem sama z Bogom, a je tudi zelo pomembno. Zlasti zaradi tega, ker smo starši odgovorni, da naši otroci začutijo Boga in njegovo bližino. Mladi to sami doživljajo, a so zaradi svoje mladosti velikokrat še »nestabilni«. Za starše je zato še kako pomembno, da otrok ne spustimo iz Božjega objema. O vsem tem je treba veliko govoriti, se veliko pogovarjati in tudi vztrajati pri dogovorjenem. Če se vrneva k elementom osebne duhovnosti. Molitve sicer ne razumem zgolj kot ponavljanje molitvenih obrazcev, čeprav so mi tudi ti zelo blizu. Včasih je potrebno zelo malo. Na primer, ko sedeš k mizi, rečeš: »Hvala,« preden roka odnese prvi grižljaj v usta. Ali pa zjutraj, ko se zbudim in zagledam nov dan, rečem Bogu: »Gledam, vidim, diham, živim.« In ko s tako hvaležnostjo stopiš v nov dan in ga izročiš Gospodu – tudi če ni in ne bo nič posebnega – je dan povsem drugačen in poseben. Vedno se zavedam, da sem v Božjih rokah. Vsako jutro nekako čutim, da bo za vse poskrbljeno. Preprosto

Če imamo duhovne oči odprte, lahko zelo hitro prepoznamo Hudičeve pasti. Na primer: velikokrat Boga za kaj prosim. Na primer za stranke, za uspeh pri delu, za družino. Ampak ko Boga nekaj prosim, moram biti tudi sama aktivna in vse narediti, da lahko Bog usliši mojo prošnjo. Hudi duh pa mi tedaj pošlje lenobo, tisoč izgovorov, pokaže mi vse neugodne okoliščine ... To pač ni in ne more biti Božje delo. Vedno pa je človek tisti, ki odloča o tem, kdo bo močnejši: Bog v nas in njegova volja ali pa Hudič. A skupaj morava biti oba: jaz in Bog. Bog sam ne more nič, če sem jaz lena! Skratka: zelo pri srcu sta mi samota in mir, trenutki, ko sem sama z Bogom. Ravno tako duhovno dragoceni in

Foto: družinski arhiv

V takih poglobljenih trenutkih pa doživljam tudi prisotnost zla, Hudiča. Nanj je treba biti zelo pozoren. Bolj ko kristjan doživlja Božjo milost in ljubezen, večja je želja Hudiča, da bi človeka iz tega milostnega objema iztrgal. Zato je treba biti zelo pozoren na duhovne vzgibe in jih razlikovati.


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Izredno veliko mi pomeni tudi sveta maša. Rada bi bila še večkrat pri sveti maši. Tudi med tednom, a zaradi dela in obveznosti, pa oddaljenosti preprosto ne gre. Res je, da si včasih sami postavljamo te omejitve, a v resnici velikokrat ne gre.

Ko sva priromala do svete maše ... Nedelja je tudi za vas Gospodov dan. Kako izgleda Gospodov dan v vaši družini?

Pri meni osebno se prične razmeroma zgodaj zjutraj. Nekoliko kasneje se prične »proces« prebujanja preostale družine. Potem pa skoraj obvezna »pogajanja« ali bi vstali ali ne, ali bi šli k maši ali ne. Tu je zelo pomembno, da sva z možem enotna. Žena brez moža se v taki situaciji hitro izgubi. Pa tudi obratno. Je pa najbolj učinkovito, če zadnjo besedo postavi mož. Tako je vsaj malo laže, čeprav je nedeljsko vstajanje vseeno vedno precej zahteven del »Gospodovega dne«. Tudi če smo se v soboto odločili, da gremo k maši, je v nedeljo zjutraj tako zelo težko.

Sveta maša je izredno velika dragocenost. Zelo lepo mi je, da lahko pri prošnjah, v darovanju, v povzdigovanju pred Gospoda prinesem svoje življenje, teden, ki je za nami, svoje prošnje, svoje bližnje. In se mu zahvaljujem, zahvaljujem, zahvaljujem. To je nekaj največjega. Sveta maša je najlepši del nedelje. Pri maši dobim energijo, moč, spremstvo za čas, dokler spet ne morem priti k maši. Je kraj, kjer se duhovno nasitim, fizično sprejmem Jezusa v svoje srce in svoje telo. Svoje srečanje pri sveti maši včasih doživljam tako živo, da bi kar z angeli plesala po cerkvi od radosti, hvaležnosti, sreče.

Slovo pa je vedno objem in križ na čelo, kar se je Ana »naučila« pri skavtih oziroma mladih v župniji. Čeprav je že »velika«, rada dobi objem in križ na čelo (»In mami tudi,« bi rekla Ana.), kar za nas pomeni: ostani z Bogom. Ana sicer obiskuje škofijsko gimnazijo. In velikokrat v nedeljo zvečer rečem Bogu tudi »Hvala« za to gimnazijo. Je sicer daleč od popolnega, daleč od tega, kar bi za svoje otroke želeli starši, ampak gotovo najboljše, kar jim lahko damo. No, potem pa je spet prazno ... In spet veliko priložnosti za tiho osebno molitev. Za Ano in njene preizkušnje, šolske obveznosti, ljubezen ... Oba otroka me velikokrat prosita, naj tudi jaz molim za rešitev kake od njunih preizkušenj. Hvaležna sem, da globoko v sebi čutita, da je pri Bogu rešitev.

Z Ano pa je povezana tudi zgodba vajine poroke.

Sicer Ana ni bila edina »zunanja vzpodbuda«, ki nama je pomagala k odločitvi. Že v Medžugorju sva doživela kar jasno znamenje. Ko je bil Matjaž še v drogi, smo se enkrat – prvič – ustavili v Medžugorju. Tam smo se srečali z neko duhovno bogato ženo, kateri sem predstavila našo težko zgodbo. Dejala je, da je prva velika ovira do ozdravljenja otrok najin neurejen odnos, to, da nisva poročena. »S poroko bo prišel tudi Božji blagoslov,« je dejala. To si je dobro zapomnil tudi Matjaž. In ko se je kasneje še velikokrat uničeval, nama je pogosto dejal: »To je zato, ker nista poročena.« A najin ponos, pa tudi zakoni, ki smo si jih na zemlji tako čudno izmislili in izoblikovali, so botrovali temu, da sva s poroko kar naprej odlašala.

Nedelja je sicer zelo kratka, ker je treba veliko postoriti, da lahko Ano pravočasno pospremimo na pot v Ljubljano. Po maši se tako namalicamo, potem pa pridejo na vrsto razna majhna gospodinjska opravila, vmes pa pogovor. Mož in hčerka se velikokrat ukvarjata še s šolskimi obveznostmi, zlasti s fiziko. Kosilo imamo ob štirih, petih.

8

Foto: družinski arhiv

MISLI NA KRIŽEVEM POTU

vem. Zato je moja temeljna drža pred Bogom zahvala. Življenje, svoje bližnje, svoje delo doživljam kot Božji dar. Kakor tudi vse, kar se mi zgodi. In za vse želim biti Bogu hvaležna.

Post 2010 • 2


Ob koncu se še enkrat vrniva pod križ in na križev pot ... Lani ste pripovedovali, da ste morali pokositi ves hektar ameriškega slamnika, ker ga pogodbena firma ni odkupila. Ali o tem, kako je majska toča docela uničila celoten pridelek čebule. Vi vse to sprejemate na čisto poseben način. Nekdo bi dejal, da stoično, nekdo, ki ni veren, bi dejal, da ste vdani v usodo. Vaš pogled je drugačen.

Preprosto verjamem, da bi brez te preizkušnje nastala še neka veliko večja škoda. Verjamem, da nas je Bog tako nečesa obvaroval in nam pomagal, da smo zrasli. Saj za vsako stvar v tistem trenutku ne vemo, zakaj je dobro. Za marsikaj še danes ne vemo. In marsičesa ne bomo vedeli, dokler ne pridemo pred Boga v večnosti. Seveda si človek skuša nekako razložiti, zakaj se je nekaj zgodilo. A to je velikokrat ugibanje. Včasih vidimo in vemo, zakaj se je nekaj zgodilo, včasih ne vemo. A dovolj je vedeti, da je tako prav.

Z Branetom sva vedela in vedno veva, da bo poskrbljeno. Vedela sva, da zaradi tega ne bomo lačni in da nam ne bo treba izklopiti telefona. Gre preprosto za zaupanje. Če smo v Božjih rokah in če smo Božji otroci ... Bog ne bo pustil, da bi bili njegovi otroci preizkušani čez mero. Gotovo bo naredil tako, da bo zanje prav. On je edini, ki ve, koliko zmoremo. Z Božo sem se pogovarjal Mitja Markovič

Štirideset dni

Porečem si: post traja štirideset dni. Veliko je ljudi, ki jih pri srcu zaboli, ko slišijo besedo štirideset: štirideset postnih dni. “Le kdo zdržal bo to?” Vendar ne pomislijo, kako vsak dan lepši je, ko zavedaš se, da zaradi Njega nečemu odrečeš se. Koliko med nami živi ljudi, ki vsak dan nečemu odrekajo se, pa čeprav srce krvavi, v duši boli. Ko porečejo otroku: “Ne morem, ni denarja ...” In v solzah zaprejo utrujene oči. Otroku pa žarek upanja spet solza gasi. A ni vse le v denarju in lepih stvareh, kajti darovi Boga so v pomembnejših rečeh. Tisto, kar bogatašu nemogoče se zdi, s temi milostmi nas reveže Bog vsak dan obdari. Jezus na križu za vse nas trpi, zato za Njega naredi nekaj tudi ti. Ne pozabi: štirideset postnih dni! Anica

Foto: Miloš Kukovičič

Če se vrneva k vprašanju: Ana je bila res poglavitna vzpodbuda k najini poroki. Odkar se je zavedala, je bil to zanjo velik problem. »Vsi drugi starši imajo enake priimke, mi pa nimamo.« To je Ano vedno žalostilo in s tem naju je nekako vznemirjala. Velikokrat nama je prigovarjala, celo jokala in sram jo je bilo. V resnici sva se zavedala, da je res skrajni čas, da narediva ta korak. A za tako odločitvijo vedno stoji in mora stati tehten premislek in jasna odločitev, saj gre tu za veliko odgovornost in življenjsko odločitev. Zelo sva se zavedala velike odgovornosti zakoncev, ko sva šele pred nekaj leti stopala pred oltar. To je zaobljuba pred Bogom.

9


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Misijonska pot po Madagaskarju MISIJONSKI POTOPIS

Dolga leta je v meni rasla želja, da bi obiskala prijatelja Toneta Kerina, misijonarja na Madagaskarju. Da bi preživela nekaj dni med njimi in na njihov način. Po letu in pol namenskega varčevanja, sem se 9. oktobra lani podala na pot. Iz Pariza je deset ur vožnje in 8800 km zračne poti do glavnega mesta Antananarivo. Od tam pa je še skoraj tisoč km poti do vasi Midongy. Doživeti vožnjo zadnjih 50 km poti je prava pustolovščina, ki traja tudi več kot sedem ur, odvisno od vremena. Ampak Tone to obvlada. To ni pot, tudi kolovozna ne. Težko bi v Sloveniji našel kak meter take poti, da o mostovih, ki to včasih niso, in prečijo prepad nad reko, niti ne govorim. Ko avto obstane v blatu, je treba vzeti krampico, kopati, podlagati ... Veliko je že povedal o tem, vendar to dojameš, ko vse to doživiš. Marsikoga bi že sama pot odvrnila, on pa na taki vztaja že trinajst let. Tam z vso ljubeznijo do teh ljudi dela, živi evangelij, živi krščanstvo in jim je za vzor. Na voljo jim je od jutra do večera. Po jutranji maši, ki je ob peti uri, se vsak dan okoli njega drenja sto ali več ljudi, da mu stisnejo roko v pozdrav. Vsako jutro ministrira vsaj deset otrok. Že predšolski otroci so vsak dan v oktobru pri Marijini kapelici vodili molitev rožnega venca. So zelo prijazni, vedno nasmejani. Radi pojejo in skupaj smo plesali Ringaraja ... Sredi vasi gradi šolo, za katero je bil leta 2007 v Kulturnem domu Krško dobrodelni koncert, na obrobjo vasi raste šolska knjižnica ... Financira jo država, gradnjo pa so zaupali njemu, z razlogom. Vsa dela nadzoruje, z njimi dela. Za

10

Post 2010 • 2


državno TV je govoril o čuvanju gozdov ... In če se pelje stokrat skozi vas, vedno slišiš glasno vpitje in pozdravljanje: “Mon pera! Mon pera!” Zelo je strog, zahteva red in čistočo po vasi. Razen bombonov, zvezkov in svinčnikov ničesar ne deli. Vse si morajo prislužiti. Imajo ga zelo radi in ga spoštujejo. Vse to je sad trdega dela trinajstih let. Tisoče prehojenih kilometrov, pozabljanja nase in želja pomagati ljudem. Da mu je to uspelo, dokazuje trinajst cerkva, zgrajenih na željo ljudi, ki so ga prihajali prosit, da bi jim s krščanskimi vrednotami in molitvijo omogočil boljše življenje. Ljudje so zelo dobri in živeti v sožitju, jim pomeni vse.

Gospod, odpusti

O Bog, počutim se krivo pred teboj, pred seboj, pred ljudmi, ki jih ljubiš. Na svojem križevem potu ne morem več čakati. Tudi jaz se moram rešiti iz okov svojih težav. Če je moj križ še tako težak, moram opaziti nekoga, ki ne zmore več. Ko prevzamem njegov križ, bo moj postal lažji. To je vendar čudež. Gospod je svet odrešil s križem; daj, da izpolnimo svojo nalogo na tem svetu, da bomo v večnosti v tvoji luči in tvojem miru.

Hvaležna sem mu, da me je sprejel. Da sem bila mesec dni del njih in vesela za izkušnjo življenja na misijonu. In če bo le mogoče, se bom tam še vrnila. Anamarija Capl

Vida Šoba

za mobilne telefone:

Foto: Anamarija Capl

m.videmcan.si

je glasilo župnije svetega Ruperta v Krškem - Videm ob Savi. Ureja ga uredniški odbor: Mojca Kukovičič, Alenka Gorjan, Tomaž Petan, Martina M. Žagar, Urban Lesjak in Mitja Markovič. Oblikovanje in priprava za tisk: Mitja Markovič. Lektoriranje: Milena Žičkar Petan. Tisk: KolorTisk, Krško. Naklada: 600 izvodov. Spletno mesto: Videmcan.SI.

11


Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Volčiči zimovali z Martinom Krpanom na Ojstrici Ko smo se zagledali skozi okno, je bila zunaj taka zima, ki si je prebivalci doline sploh niso mogli zamisliti. Tam je bojda deževalo. A ne sneg in ne dež nista bila naša prva jutranja misel. Kako neki, saj je skozi vrata naše dunajske spalnice stopil sam cesarjev sel in naznanil, da je pred nami dan boja, dan, ko bo treba premagati Brdavsa, ali pa se vsej deželi slabo piše. Zgodba pa se pravzaprav pričenja že dan pred tem, ko smo se znašli na Vrhu pri Sveti Trojici, tam, veste, kjer prebiva Martin Krpan. In ne boste verjeli: on sam, naš veliki junak, nas je pričakal. Tako kot v starih časih: s culo, v kateri je prenašal sol iz Trsta. Brusov in kresilne gobe nam nič ni omenjal, saj smo mu obljubili, da cesarju ne bomo ničesar izdali. Celo poprosil nas je, da bi mu pri trgovanju s soljo pomagali in volčiči, ki smo vedno pripravljeni na pomoč, smo mu to brez pomišljanja takoj obljubili. Zavihali rokave in odhiteli v noč. Še isti večer smo razumeli, zakaj sol. Ko smo sedli k večerji in sta pred nami zadišala odlična zelenjavna juha in kruh, nas je že prva žlica te predvidene dobrote krepko razočarala. Bila je brez soli. Že trenutek za tem smo tudi razumeli, kaj je imel v mislih Jezus, ko nam je dejal, da od nas pričakuje, da smo »sol zemlje«. A vrnimo se na Dunaj. Dopoldne je kljub cesarjevi jutranji paniki minilo razmeroma mirno. Tako smo se lahko odpravili še na turistični ogled Dunaja. Bil je ves na debelo odet v sneg. Mi pa smo uživali. Skupaj s Krpanom smo izbrali in okrasili še svojega bojnega konja. Brdavs pa je

12

Post 2010 • 2


še kar spal. In smo še nekoliko prenašali sol. Tokrat po poljih podobnih »Človek ne jezi se«. Ravno še za kosilo nam je ostalo časa in za debelo uro žaklanja na bližnjem hribu, ko pa je bilo treba napeti vse moči. Mogočni Brdavs se je naposled prikazal, a nismo se ga ustrašili, čeprav je grozeče gledal in ropotal s svojim orožjem. Da bi ga premagali, smo morali tokrat napeti svoje možgančke, saj nas je čakalo veliko nalog, kjer smo morali krepko razmišljati in se izkazati. In naposled je Brdavs ostal brez glave, Dunaj pa rešen. Lahko si predstavljate veselje na Dunaju! In ne boste verjeli: sam cesar Janez nas je povabil na svoj dvor in nas odlično pogostil. Še več: stopil je pred nas in nas celo nagovoril. Mi pa smo mu zaplesali tri imenitne plese in bil je zadovoljen. Nazdravili smo cesarju in svobodi in se na cesarskem dvoru veselili še dolgo v noč. Dokler nismo od boja in številnih dnevnih nalog pa od mokrote in zime utrujeni pospali.

Zahvalili smo se in se še tukaj zahvaljujemo našima džungelskima prijateljicama Anici in Vesni (Toni: »Saj je bilo res dobro.«) in popotnikom na služenju Teji, Urši in Sebastjanu.

Balu

Foto: arhiv stega KK1

Naslednje jutro smo se zbudili spet na Vrhu pri Sveti Trojici. Nobeden se ni spomnil, kako smo prispeli nazaj domov. Bilo je sončno in toplo, pokrajina pa čudovito pobeljena. Nas pa sta čakali še dve imenitni slovesnosti. Najprej misel na Velikega Thaja in zahvala pri sveti maši, ker je vedno z nami in nam pomaga. Za tem pa skala posveta, na kateri je naše krdelo medse dokončno sprejelo pet mladičev. Balu je dal svojo besedo, Bagira pa zastavil mladega bika. Na koncu smo bili vsi zadovoljni. Tudi Martin Krpan, ker smo mu pomagali. In v zahvalo smo na svoje rutice dobili še vrečico soli. Tudi za primer, če bo pred nas še kdaj prišla neslana juha.

13


Pričeli tekmovanje za Slomškovo bralno priznanje V šolskem letu 2009/2010 se v Sloveniji že deseto leto izvaja projekt za Slomškovo bralno priznanje, ki je namenjen veroučencem. Slomšek je mlade in odrasle svojega časa vabil k branju z besedami: »Le kaj pametnega si izvolite v branje, da ne boste časa in denarjev izgubljali, si pošteno srce in pamet kalili. Berite in kar ste brali, dobro preudarite!« Tem besedam smo se odločili prisluhniti tudi v naši župniji. Po zbranih prijavah v začetku letošnjega leta smo se prvič zbrali v februarju in otroci so si v župnijski knjižnici izposodili knjige za prvo literarno delavnico v mesecu marcu. In kaj Slomškovo bralno priznanje sploh je in kako poteka? Za Slomškovo bralno priznanje (SBP) lahko začne učenec brati v katerem koli razredu. Sodelovanje je prostovoljno. Vsak bralec prebere tri knjige s priporočilnega seznama za njegovo starostno skupino, razdeljeni pa so v štiri starostne skupine (Murnčki, Molji, Črkohrusti in Glavce). Knjige si izposodijo v nedeljo po maši ali med tednom po verouku, prebrano knjigo pa čimprej vrnejo, da si jo lahko izposodijo še drugi. Za vsako prebrano knjigo pa bralec dobi nalepko v literarni karton.

V sredo nas je Mitja zasul s sto in enim sms-om, da se bomo še istega dne zbrali v župnišču na prvi SBP delavnici. Kljub snegu je do župnišča »priplužilo« zelo veliko otrok. Pričakala ste nas navdušena Mitja in Urban ter vse štiri voditeljice: sestra Emanuela, Vesna, Jožica in Martina. Zbrali smo se v zgornji učilnici in skupaj zmolili, zapeli ter izvedeli še nekaj podrobnosti. Hkrati so se odvijale štiri delavnice glede na starost tekmovalcev. Najstarejše in najmodrejše »Glavce« smo tako prebavile knjigo z naslovom Sramota. Takoj na začetku nas je Mitja prijetno presenetil s čokolado, potem pa smo začeli debatirati o knjigi, ki smo jo prebrali. Bilo je zelo zanimivo. Včasih so se kresala različna mnenja, včasih pa smo bili povsem enotni. Sledilo je risanje in opisovanje življenja glavnih dveh junakov. Bilo je zabavno, poučno in zanimivo, midve pa kar ne moreva dočakati naslednje delavnice (upava, da bo spet čokolada ;).

SBPjevki Neža in Karmen

Na prvi literarni delavnici smo se pogovorili o vsebini in novih spoznanjih, najmlajši pa so svoja doživetja ob knjigi likovno izrazili. V ustvarjalnem popoldnevu je vse prehitro minila prijetna urica, zato starši spodbujajte otroke k branju knjig, otroci pa lepo vabljeni k Slomškovemu bralnemu priznanju.

Vaši voditelji tekmovanja: s. Emanuela, Martina, Jožica, Vesna, Urban, Mitja

14

Foto: Mitja Markovič

NOVICE ŽUPNIJSKEGA ŽIVLJENJA

Župnija svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi

Post 2010 • 2


Hodim za križem

ZAKRAMENT SVETE SPOVEDI

Vsak dan se srečujem s križi življenja. Eni so veliki, drugi mali, spet eni so lahki in razumevajoči, drugi težki in nerazumevajoči. Čeprav si želim, da bi bili vsak dan ob meni sami lahki in razumevajoči, mi Oče nalaga velikokrat prav nasprotno. Velikokrat padam pred križi življenja, tako kot je padel Jezus. Pa se mi postavi vprašanje, zakaj ravno jaz nosim ta tako težki križ. Ali mogoče ne bi šel mimo mene? Zakaj moram jaz tako trpeti, ker pa je Bog sama ljubezen in nam v vsem pomaga? Ali mi ne bi prizanesel? Nahajamo se v postnem času. Ali sem pripravljena sprejeti še kakšen križ in ga nositi? Post je čas, kjer naj bi pogledal vsak vase in se spoznal. Spoznal naj bi svoje dobre in slabe strani življenja. V sebi naj bi poiskali tudi Boga. Sem pripravljena to storiti? Bog je svojemu sinu, ki ga je neizmerno ljubil, naložil največji križ, ki ga je nosil za nas, za naše odrešenje. Tudi mi sprejmimo križ življenja in spoznajmo, kako dober je Gospod. Brigita Resnik

veroučenci: 25.–31. marec spovedni teden: 22.–31. marec BIRMANCI duhovni vikend: 19.–21. marec OBISK BOLNIKOV petek, 5. marec ZAKONSKE SKUPINE Mavrekova: 15. marec KARITAS uradne ure: 1. marec od 17h–19h izdaja/sprejem v skladišču na Zdolah: 30. marec od 17h–19h MOLITVENA SKUPINA ob četrtkih po sveti maši TEDEN DRUŽINE 19.–25. marec maša za družine: 20. 3. ob 19h MINISTRANTI veliki četrtek, petek in sobota ob 18h POSTNI POHODI Zdole: 21. marec ob 1430 Sremič: 28. marec ob 1430 ORATORIJSKI DAN sobota, 27. marec, od 9h–15h

Foto: Miloš Kukovičič

VELIKONOČNI PONEDELJEK blagoslov Bračunovega križa v Starem Gradu WWW.VIDEMCAN.SI/KOLEDAR mobilni: M.VIDEMCAN.SI

15


DOBROHOTNA POVABILA

Volitve v nov Župnijski pastoralni svet bodo

Bralci Božje besede se to pomlad srečamo v petek, 26. marca, ob 19h.

na cvetno nedeljo

Naš gost bo gledališki igralec Pavle Ravnohrib.

pri vseh svetih mašah.

Lepo vabljeni!

Moja zlata leta Duhovne počitnice za upokojence in starejše župljane na pohorju

Po prijetni izkušnji lanskega leta naša župnija tudi letos vabi vse starejše župljane in upokojence na duhovne počitnice z naslovom ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA. Od 16. do 18. aprila bodo tudi letos potekale v Dominkovem domu na Pohorju. Ob družabnih večerih, gostu, molitvi, sprehodih v naravi, sveti maši in zanimivih delavnicah bomo našim vsakodnevnim izzivom dali priložnost in novo upanje. Prijave zbira Brigita Resnik (041 567 208).

Videmčan 2 (2010)  

Glasilo župnije svetega Ruperta Krško - Videm ob Savi Post 2010

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you