Issuu on Google+


Pozdravljeni Dragi bralci, Zloglasni Veseli december si je nadel nenavadno stilsko preobrazbo. V nenavadni igri narave za ne-laskavi naslov »Padavina meseca« je zmaga pripadla dežnim kapljam. O možnih razlogih za organizacijo te klimatske panoge so v elastično dolgih pogovorih razpravljali na zgodovinski konferenci o podnebnih spremembah v Kobenhavnu, kjer so, med drugim, od sveže rastočih gospodarskih velesil, kot sta denimo Kitajska in Indija, vljudno zahtevali, naj sestavijo strateški plan, kako preskočiti zgodovinski tok razvoja, ki ga je zahodni svet prestal, zdaj pa drugim ne dovoli tistega, kar je planetu vsiljeval kot edino pravilno gonilo že od pamtiveka. Gospodarsko rast… In glavni dosežek konference je? Politični dogovor, da se bomo o tem pogovarjali tudi v bodoče. Toliko zaenkrat, tako ali tako se večina političnega vrha zaveda, da so plodne debate okoli kjotskega sporazuma podobne bojem z mlini na eter…

Na razveseljujoči kulturniški sceni je na delovni dopust prišel »evergreen« raper Ali En, odpel v aktualnem slogu in odšel spravno, slovenski boksar Dejan Zavec pa je z naslovom svetovnega prvaka po verziji IBF udarno, v velikem slogu napovedal izjemne predstave slovenske nogometne reprezentance. Začudenje leta pripada genialno-elegantnemu ameriškemu predsedniku, Barack Obami. Nikakor mu ni šlo v račun, da Nobelovo nagrado lahko dobi predsednik države, kjer je gospodarstvo v veliki meri odvisno od orožarske industrije… Hmmm. Po debelih desetih se je znova obudilo rajanje na gospodarskem razstavišču pod okriljem Chain Events, Formuli ena se je potožilo po Schumacherju, Mercedes pa ga je postavil za svojega paradnega konja, da bi mogoče na ta način povečal zanimanja za krovno blagovno znamko. Planetarnih zanimivosti ne zmanjka kar tako, a dovolite mi, da zaključim splošno razmišljanje in vas vljudno zaprosim, da prestopite v mavričen svet Urbanega hrošča. Vrata preteklega leta so se zaprla. Uredništvo Urban Bug magazina vam ob tej priložnosti svetuje in priporoča, da v novo leto prenesete izključno harmonične trenutke pod zaporedno številko 2009. Iz skrivnostnih virov smo namreč prejeli sporočilo, da bi se ta družbena ideologija obrestuje tako na emocionalni, kot tudi na komercialni ravni. Prav tako vam želimo uspešno uresničevanje novoletnega osebnostnega programa ter obilo sreče pri postavljanju lestvice prioritet…


Urban Beatz – Catch the refreshed definition of Ambasada Gavioli vibe z

organizacijo FETCH THE VIBE. Sočni intervjuji. Tople izjave.

Urban Life –

Beli princ z desko pod nogami, glavo postrani ter zmagovalnim trikom v rokavu. Marko Grilc. VIZUAL EXPERIMENTS. »TiPovej! – za mlade Dobrodošli na tekmovanju Red Bull Open Ice! Jezersko.

Art Area – »Kaj sploh je realnost?«, odgovori Tereza Kozinc / LUNYNA na zastavljeno vprašanje… Torej, realnost = …

Potopite se v svet animacije... Bugbrain Inštitut Slovenia.

Photo Session(s) – »Cleaning Dusty Vinyl« Žagar & Žnidar.

Smetnjakova bomba. Plus (MinusForward) Bronz 7th B-day, FTV Barbara Tucker. Žiga Intihar

Time Out! – Jump Into SI partee SIN! Charts – Drejannesku selection. Tocadisco. Nice 7. Siniša Tamanović.Someone Else. Martin Eyerererer. What's Up – Portorož? Orto prožne reportažke... Driskoteka & Nu Rave. Driskajmo vsi, klistir naj živi – TRDDREKSUXX! AIR, »Cleaning Dusty Vinyl«, Ferry Corsten, FACES. Wish You Were Here – Festivali, krožki in galerije... Med drugim. Gledališka predstava VERA v organizaciji Kulturnega društva K NAGRADNI NATEČAJ. Svet po okusu mladih Made in Slovenia – Glasbena scena z glasbo na vrhu stene. Plezalni dnevi Kranja 2009 Auto Stop – Gol. Dva gola. Golota… Sejem Erotike Celje 2009 Out of Space – Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec v stripu Meksikajnarji + Zoranova Novoletna voščilnica za prijatelje in naše bralce The Gutenberg Galaxy - A bit of books. Books review...

Copyright@2009. Vse pravice pridržane.

Design by KrEnModel /Simon Žnidar


Ambasada Gavioli bo znova in na novo podeljevala vizume za vstop v glasbeni mozaik nove dobe

Ambasada Gavioli, klub... Gianni Gavioli, arhitekt... 1600 m2. 2500 plesočih teles z lastnim solarnim sistemom. Simbol slovenske klubske sfere in ikona, ki je realnost predstavljala skozi iluzijo zvoka elektronske plesne glasbe, tekom zgodovine pa mnogim zanesenjakom nebesa približala planetu Zemlja. Z novim letom je poslanstvo oživitve subkulturnega življenjskega stila v drugi dekadenci 3. tisočletja dodeljeno organizaciji Fetch The Vibe. Se na mavričnem obzorju izrisuje silhueta v podobi Alienovsta in njegovega verza »The future looks bright and Golden Years are about to begin«, še bolj pa MC FLESHER-jeva ugotovitev iz leta 1998 »The future is now, and we are the Stars«? Ali gre vseeno le za briljantno izrečene umotvore, ki se tako prečudovito počutijo v objemu preteklosti, da bi s težavo zopet zaživeli v sedanjosti... Čas prihodnosti bo prepodil januarsko, zimsko meglenost, hkrati pa razkril več odgovorov na večno znanstveno vprašanje o tem, da Veliki pok, najbolj razširjena teorija o nastanku vesolja, sploh ni stvar kozmosa, temveč paralelna, galaktična karakteristika veličastnega kluba Ambasada Gavioli.


Catch the refreshed definition of Ambasada Gavioli vibe z organizacijo FETCH THE VIBE

Po vsej verjetnosti gre za »tri-angel« interakcijo med organizatorjem, nastopajočim in obiskovalci, zato tudi tokrat ne more biti drugače. Scenarij z oznako ‘AG2010’ bo spisala organizacija za ustvarjanje dogodkov, Fetch The Vibe. Da bi vnovič poskusil zaživeti, je še nedavno nazaj mejilo na utopičnost, zdaj jasno in glasno napovedana pompoznost pa stremi proti senzacionalni prihodnosti. Ker delovanje v globalnem smislu v svetu elektronske plesne glasbe nikoli ni bilo vprašanje, je naše bralce zanimalo, s kom iz tujine se bodo spletle naveze. »Program bo sestavljen v želji po doseganju čim boljše kakovosti, zaenkrat pa lahko napovem le to, da bo, »pričakovano, poln presenečenj«. Zdi se mi, da je scena v splošnem nekoliko padla, mogoče zaradi menjave glasbenih stilov. Sam glavni razlog vidim v kratkotrajnem, a udarnem, pohodu minimala, čigar posledice se čutijo še danes, saj se je mnogo didžejev »klasičnih« zvrsti enostavno porazgubilo v tej razpršenosti novodobnega zvoka. Isto je se zgodilo z obiskovalci«. Edis Bečić (Becco). Krajši pogovor sva zaključila z ugibanjem, komu bo pripadel naslov predinovske »zarjavele«, a Zlate trobente 30. januarke noči? »Neodločen izid. Tako Umek kot Kanzyani sta zaslužna za to, da je Ambasada Gavioli dosegla veličastno razpoznavnost. To bo nepozaben večer«…

Sašo Stojanov


Ambasador »Electronica Slovenika« ...»v osnovi gre za abstraktno muziko, ki jo ljudje lahko vidijo na svoj način«...


Avstralija, Amerika, Umek. Dobili smo ga na letalu, v bližini Paule Abdul, ki prisotnim potnikom iz varnostnih razlogov ni odpela skladbe »Rush, Rush«, saj bi se, ne glede na strupeno nizke temperature v atmosferi, lahko vnela krila. Ob prestopanju časovnih pasov se je našel čas za izčrpno informativen intervju…

1. Airbus 380. Ogromen trup, vse v njem, kopno pod njim, med sedeži vitko-simpatične stevardese, poskrbljeno tudi za želodec in grlo... A te razumem. Nekaj zaporednih letov po končanem nastopu, kjer se od tebe pričakuje oz. zahteva, da se zabavaš ob podajanju svoje glasbene vizije, človeka zmaliči. Če napraviva anamnezo, kako silovit je bil tvoj privid, kot si zapisal v svojem dnevniku? Kot kaže, je bil zapis na mojem blogu nekoliko napačno interpretiran. Privid namreč ni bil privid. Dva sedeža stran od mene je sedela Paula Abdul – v telesu in v mesu.:) Sedela je na sosednjem sedežu, vsi so se želeli fotografirati z njo in ker vem kaj prestaja, sem se zadržal, zato ji nisem težil za skupno fotografijo. Ko se včasih sam znajdem v podobnem položaju, imam po deseti, dvajseti, trideseti ponovitvi dovolj! Sicer pa se na letalih bolj bojim, da bi se mi začelo prikazovati kaj drugega kot Paula Abdul.:)


2. Na klubskem večeru Cocoon se mi je porodila misel, da slišano pod Svenovo taktirko zveni kot moderno pridušen techno v slogu skladbe "You Might Hear Nothing". BPM je za oboževalce "chunky-tribal" techna iz preteklosti sicer spodoben, pogrešajo pa tiste zloglasne činelice, ki presketajo okoli ušes, kot denimo v skladbi "Sings Speak". Bi lahko ostro zarezal meje med modifikacijami svojega ustvarjalnega obdobja? Ja, lahko bi jih. Do leta 1995 sem produciral različne stvari, od trancea, do poskusov housa in techna. V tistem obdobju je bilo še precej nedefinirano, kaj bom počel. Potem pa je prišel t.i. birminghamski zvok, Surgeon ter njegova ekipa, ki me je navdušila. Takrat sem se za nekaj let osredotočil na trd, temačen techno. Po štirih, petih letih je prišlo obdobje funky-techna, ko smo se odločili za prehod v bolj organski zvok, sestavljenega s sampli že slišanih skladb. Tako se je rodil projekt Recycled Loops, pa tudi izredno uspešni Mumps, ki je izšel na založbi Tortured. To je trajalo do obdobja Astrodisca in sedaj sem v glasbeni zgodbi, ki se odvija zadnja štiri leta. Mater, a je že toliko? Ljudje se še vedno pritožujejo, pa vse skupaj traja že tri, štiri leta… Še malo pa bomo spet krog obrnili, ljudje pa še niso dojeli, da se je zgodila precejšnja sprememba.:) Slovenski reakcijski čas je res počasen.


3. Kompilacijo "Umek? Hell Yeah!" so označili kot dokument trenutnega stanja v technu. O čem je tekla beseda s tistimi, ki si jim namenil mesto med izbranimi? Ste tako močno obujali spomine na 90-ta, da je bil zaključek imenovan "16th Century Japan"? Škoda, da si se obesil ravno na ta naslov, saj se je zgodil po napaki pri poimenovanju datoteke. Skladba bi se morala imenovati povsem drugače. Razumem, da ljudje in mediji rabijo zgodbe, a tu res ni posebne zgodbe. Preprosto je ni… Ni vesoljcev! Edina zgodba je, da je prišlo do napake pri poimenovanju te skladbe. Ustvarjanje kompilacije razumem zelo osebno, a ne skozi vesoljska plovila, kot Derrick May in drugi avtorji. Ne rabim senzacije, niti je ne iščem. Kompilacija je odraz mene in tega kar počnem tukaj in zdaj. Tu ni nobene filozofije. To je klubska glasba, ki jo ustvarjam za klube, za ljudi, ki radi plešejo. To je vsa zgodba. S fanti, katerih glasbo sem uvrstil na kompilacijo, smo v vsakodnevnem stiku preko Skypa. V bazi jih je kakšnih sto, skačejo mi po glavi, vsako sekundo želijo, da poslušam njihove demo-posnetke. Ravno pred dnevi sem izgubil živce zaradi enega izmed njih, ki mi svojo glasbo neprestano pošilja ves čas, in mu razložil, da pa vsakih sto let tudi jaz potrebujem kakšno uro zase in svoje zasebno življenje. Ko se zbudim, jih imam na glavi in nič drugače ni, ko se odpravim spat. Vmes imam na glavi še svoj menedžment, studio, ljudi, s katerimi sodelujem, ustvarjam glasbo… Včasih enostavno potrebujem nekaj časa samo zase, stran od vsega tega. Sem pa s temi fanti v stiku dnevno ali vsaj tedensko, veliko se pogovarjamo o glasbi. To je to. Ustvarjajo glasbo, ki mi je všeč, to pa je tudi pogoj, da se pojaviš na moji kompilaciji. Zadnje čase se dvigujeta Rusija in Ukrajina, omenil bi Spartaka in Teslo. Potem je tu še cela banda Italijanov, ki ustvarjajo glasbo skladno z mojim okusom. Nekatere skladbe so resnično neverjetne. Pa naši bivši Jugoslovani … Populacija je narodnostno zelo pestra, združuje pa nas glasba. To je vse, kar je važno. Delam remikse tudi za povsem neznane artiste in kolegi me pogosto sprašujejo, zakaj se ukvarjam z njimi, ko pa imam za seboj toliko in toliko hitov na Beatportu. Ne vem… Jaz dajem prednost glasbi. Če sem iskren: na svoji založbi rajši izdam dober komad neznanega avtorja kot slab komad znanega artista. Na prodajo se ne oziram. Ker sem jih veliko tudi že zavrnil, je marsikateri »Beatport Top 10« producent jezen name, ker nisem hotel vzeti njegovega komada, ker mi preprosto ni bil všeč. A vsakemu zelo jasno povem, da če mi nekaj ni všeč, preprosto ne morem priskočiti na pomoč. To je moje iskreno mnenje, za katerim stojim, sem pa prepričan, da bo našel založbo, ki bo taisti komad izdala in promovirala. Jaz za takšnim komadom ne morem stati, ga ne vrtim in ne podpiram. Prva stvar pri potencialnih sodelovanjih je všečnost komada do te mere, da ga bom vrtel. Bistvo glasbe ni ime avtorja, ampak kvaliteta glasbe, ocenjena po mojih osebnih merilih.


4. Sklicujoč na citat iz preteklosti, ko praviš »da gre v osnovi za abstraktno muziko, ki jo ljudje lahko vidijo na svoj način«, me zanima, kako se ta okvir abstraktnosti spreminja od kluba do kluba, glede na državo, pa tudi v kontinentalnem smislu? Dojemanje glasbe je bolj kot po nacionalnem ali geografskem ključu odvisno predvsem od vsakega posameznika. Nekateri slišijo v inštrumentalni glasbi vokale, nekateri se s skladbami kar pogovarjajo, spet tretji sliši atmosfero, četrti zgolj boben… Dojemanje glasbe je pogojeno s kulturo, temperamentom in družbeno-političnim okvirom… V okoljih, kjer je življenje relativno težje, je techno praviloma bolje sprejet. Najbrž zato, ker je deluje bolj uporniško. Zanimivo je, da je rojstvo techna postavljeno v okolje, za katerega je bila značilna uporniška, drugačna, industrijska drža. Ne vem, kaj so poslušali fantje v Detroitu, tam je bila v ozadju verjetno bolj črnska kultura z več soula, diska in funka. Pri nas je bilo drugače. Pionirji, MC Brane, Primož Pečovnik, Aldo Ivančič, izhajajo iz scene, ki se je upirala sistemu in bila močno povezana s punkom. Podobnosti vendarle obstajajo, namreč tudi Detroit je bil izrazito industrijsko mesto, socialni položaj nosilcev scene je bil torej podoben kot v teh delih Evrope. Če že primerjamo dojemanje glasbe: ravnokar sem se vrnil iz New Yorka, velemesta s skoraj desetimi milijoni prebivalcev, kjer ne morejo nabrati tisoč ljudi za spodoben techno žur, medtem ko popularnost housa cveti. V klubu Space v Miamiju mi je lastnik kluba povedal, da so šele pred kratkim pričeli z organizacijo rednih techno večerov, pa še to v eni od manjših sob. Zadeva se razvija, prav tako se čuti, da bo počilo, a zaenkrat še niso tam. Na drugi strani ZDA, v San Franciscu, kjer sem nastopil v četrtek zvečer v klubu za 400 ljudi, pa je bilo vzdušje noro, vrhunsko. Zdelo se mi je, da so vsi zelo dobro vedeli »kaj, kako in zakaj«. Dojemanje glasbe je pogojeno tudi z delom lokalnih promotorjev, tistih, ki to glasbo plasirajo. Logično je, da underground promotorji te glasbe ne bodo nikoli spravili v mainstream. Če pa imaš v regiji nekaj močnih artistov, ki so mladini za zgled, se to lahko razvije v nekaj večjega. V tem pogledu glasbo rad primerjam s košarko. Pri nas smo od nekdaj imeli dobre košarkarje, a šele stik mladih z NBA svetom in občudovanje Jordana, kako frči po zraku, je povzročilo, da je zatem tudi Marko Milič poletel čez Hondo. Jasno, ljudje rabijo vzornike, nekje morajo videti, kaj sploh je mogoče. Potem to postane izziv. Imel sem srečo, da sem bil v času vzpona elektronske glasbe ravno pravšnje starosti s pravo mero uporništva, da me je ta glasba pritegnila kot neka svežina. Sam sebi sem se zdel poseben, ker sem poslušal tako glasbo. Tako se začne…


5. Digitalizacija sveta elektronske plesne glasbe je med drugim povzročila fuzijo večih stilov, povedano v jeziku preteklosti, »v kufru z vinilom« sobivajo različne glasbene zvrsti. Dostopnost do skladovnice skladb je zelo olajšana v primerjavi s časom, ko ste vinilne plošče kupovali kampanjsko v Nemčiji, podobno kot večina ogrsko salamo na vzhodu. Kako si to kompresijo časa in prostora, kar se tiče zbiranja novitet, dojemal ti in tvoja bližina. Spet sem imel srečo, da smo šli skozi vso to tranzicijo iz planskega gospodarstva in socializma v kapitalistično ureditev in demokracijo. To so izjemni občutki. Nekdo, ki je odraščal v Angliji ali Nemčiji je imel trgovine s ploščami pod svojim blokom, te glasbe ni mogel čutiti tako, kot smo jo čutili mi. Živeli smo v informacijskem vakuumu, brez interneta, da bi lahko točno vedeli, kaj se dogaja v tujini, kdo je cool, kako, zakaj… Ničesar ni bilo. Nikogar nismo mogli vprašati za mnenje. Zato je bila vožnja z nakupovalnimi avtobusi v Nemčijo toliko bolj zanimiva. Tam si odprl prvo stran, pregledal naslove 30-ih komadov, nisi pa poznal niti enega. Temu je sledila cela misija te komade tudi najti, saj so bili seveda vsi razprodani. Hodil sem po celem Münchnu, obiskal vseh šest trgovin s ploščami, da sem jih vsaj nekaj izvohal. Tako smo se informirali. Počasi smo prihajali do informacij, navezovali stike in začeli z organizacijo klubskih večerov z gostovanji tujih didžejev, ki so nam prinesli promocijske vinilne plošče. To je bilo takrat sveto! Dobiti promo vinil je bilo »UaU«! Ni bilo hujšega kot videti didžeja, ki vrti plošče z belimi etiketami, da ja ne bi nihče videl, kaj vrti. Vinil je bil svet, cd-ji so se prodajali, interneta še ni bilo, tako da je bilo kopiranje omejeno na kasete. Imeli smo Studio Spaka, Studio Cobra in tako naprej. Naj pojasnim še pretok informacij: ZKP in Jugoton elektronske glasbe nista izdajala. Če pa so že odkrili kaj bolj plesnega, se je to zgodilo z zamudo. V tem pogledu so pirati odigrali pomembno izobraževalno vlogo. Tudi jaz sem bil vesel, da sem preko njih prišel vsaj do koščka te glasbe. Pustimo ob strani avtorske pravice, moja glasba se nelegalno prenaša vsak dan, pa zaradi tega nisem najglasnejši. Dejstvo je, da brez piratov v začetku 90-ih ne bi vedeli, kaj se dogaja in ne bi poznali glasbe. Potem je prišel MTV z oddajo Party Zone, v kateri so vrteli videospote z elektronsko plesno glasbo. Temu je sledil proces izpopolnjevanja računalnikov, internet je postal dostopen širši javnosti, vinil in kasete pa je izpodrinil cd. Po mojem mnenju je bil za razvoj glasbe in glasbene industrije v tem času ključen pojav cenovno dostopnih praznih cedejev, ki so omogočili dobro reprodukcijo glasbe na domačem računalniku. Konec koncev se je glasbena industrija sama zaklala. Zakaj se sploh oglašajo, da je piratstvo ubilo založništvo, če so ti isti koncerni ljudem omogočili možnost enostavnega presnemavanja? To je evolucija, ki je ni mogoče zaustaviti. :

:

nadaljevanje na naslednji strani

:

:


Današnja mladina tako ali tako ne ve več, kaj pomeni originalen cede. Zakaj bi nekdo plačal petnajst evrov za deset komadov, če lahko na internetu najde vse in če je že potrebno, to tudi zapeče na le nekaj centov vreden cd? Moja glasba se redno pojavlja na internetu pred izidom. Na srečo se je zakonodaja na tem področju začela nekoliko zaostrovati, kar je omogočilo ustanovitev in delovanje podjetij kot denimo Ripblock, s katerim sodelujemo tudi mi. Torrentov zaradi narave tehnološkega razvoja ne morejo ustaviti, lahko pa zbrišejo neposredne povezave do datotek, naloženih na internetu. Tako se marsikomu pripeti, da po petnajstih klikih na »mrtve« povezave ne pride do tako željene skladbe, in ker se mu ne da izgubljati časa, se odloči za legalno pot in skladbo kupi za evro in pol. Mene ne bi motilo, če bi imeli po nekaj mesecih od izida vsi prost dostop do glasbe, si pa želim, da bi bila kratek čas ekskluzivna za didžeje in tiste, ki jo kupijo. Čeprav sam uporabljam Ripblock, nisem velik borec proti nelegalnemu kopiranju glasbe, saj zaslužek od tega ni omembe vreden. Verjetno bi me ob teh izrečenih besedah kakšna založba najraje zadavila… No, pravzaprav bi se moral sam, saj sem tudi sam lastnik založbe.:) Vendar sam na založbo ne gledam kot na poslovni model, podjetje. Fino je, da se vsaj stroški pokrijejo, drugače je to zame bolj orodje za promocijo nove glasbe in artistov, ki bi se sami stežka. Prodajne številke niso velike, imamo pa super promocijsko ekipo. In to je naša moč. Tem fantom ne morem pomagati, da bodo zaslužili za preživetje, lahko pa jim zagotovim vsaj to, da bodo njihovo glasbo dobili vsi najboljši svetovni didžeji, ki jo bodo, če jim bo glasba všeč, tudi vrteli. In to je bistvo. Ko si enkrat v programih (ang. playlist), te začnejo iskati tudi drugi didžeji in ljubitelji glasbe, z nekaj sreče številnim tudi uspe, da pridejo do tudi prve ponudbe za nastop. To je moje založniško poslanstvo. 6. Da se na gostovanjih / potovanjih ne bi niti za delček sekunde počutil osamljenega, ti zvesto ob strani stoji portoroški galeb, Matthew Hoag. Se ti zdi, da se mu toži po žgočem, Ibiškem soncu? Seveda! Matthew je človek morja… Vedno, ko sva kje na kontinentu in se pogovarjava, prideva do zaključka, da pogreša obalo. Želi si živeti v mestu ob morju. Zdaj, ko sva bila prvič v Miamiju, je ugotovil, da bi bilo idealno poleti živeti na Ibizi, pozimi pa tu. Pa saj to je naravno. On je odrastel ob morju. Tako kot nekateri ljudje ne razumejo, kaj je meni tako zelo všeč v Ljubljani, me sprašujejo, zakaj ne grem kam drugam.


Ne morem! Zame je Ljubljana izredno priročna prav tako se tu počutim odlično. Preselil bi se le v primeru, če bi to bilo nujno potrebno za nadaljnji razvoj kariere, a glede na to, da je zdaj pa res že vse na internetu in je mogoče delati na daljavo, mislim, da to ne bo potrebno. 7. Vzemiva v precep Ambasado Gavioli na osi preteklost-sedanjostprihodnost. Bi rad kaj megastičnega izpostavil, temačnega zamolčal, predvsem pa napovedal in pripovedoval vizijo prihodnosti? Kot Ambasador »Electronica Slovenika« imaš možnost predlagati marsikatero zloglasno oz. imenitno ime iz sveta glasbe. S kakšno lahkoto bi tujim gostom pojasnil, da se nastop v AG vrednoti podobno kot osvojitev šampionskega prstana v košarkarski ligi NBA? Mimogrede, še špilaš basket? Ne, za basket imam preobčutljive gležnje, čeprav bi z veseljem odigral kako tekmo. Na igrišča se vrnem, ko izgubim petnajst kilogramov in pripravim gležnje na ta napor. Glede Ambasade Gavioli pa lahko rečem, da nisem njen oboževalec. Poglavitni razlog se skriva v odnosu prejšnjih lastnikov. Kaj bodo storili novi, bo pokazal čas. Vsekakor pa to je izkušena ekipa, ki mislim da ve, kaj dela. Dobil sem ponudbo, ki mi je bila všeč, zato sem nastop tudi sprejel. Nimam pa nikakršnega vpliva na program v Ambasadi. In ga niti ne želim imeti. Nočem biti del zgodbe drugače kot v poziciji nastopajočega didžeja, pa še to ne v vsaki zgodbi. Z Valentinom sva bila v Gavioliju le dve leti, kar je zgolj manjša epizoda v moji šestnajstletni karieri. Toda v tistih dveh letih se je AG postavila na noge, bil sem del tega, prispeval velik delež, da je ta klub sploh zaživel. Skupaj z Valentinom so naju lastniki osebno lovili po ljubljanskih klubih in me »ukradli« klubu K4 in takratnemu Centralu, v katerem sem imel house večere, da bi techno in tech-house v AG sploh lahko zaživel. Na Ambasado gledam s samo svoje perspektive, tako da ljudje nikoli ne bodo poznali zakulisja te zgodbe. Zaradi vsega tega iz preteklosti meni ta stvar smrdi in kar ne morem se otresti neprijetnega občutka. Ambient v Ambasada je čudovit, zato ji ne morem odvzeti kredibilnosti, zgrajene skozi leta, a v tem klubu se nikoli ne bom počutil domače. K4 mi je stokrat bolj domač, prav tako klub InBox. Tega nelagodnega občutka o AG se ne morem znebiti, pa četudi se postavim na glavo…


Ambasador »Electronica Slovenika« Valentina Kanzyanija res ni potrebno na dolgo in široko predstavljati. Z Umekom sta se vesoljni publiki predstavila kot krotilca treh gramofonov hkrati, s čimer se marsikateri tajski krotilec kobra kač le stežka pohvali. V preteklosti so v zvezi z njegovo veličastnostjo skovali naziv Veliki mag techno glasbe. V nadaljevanju vam bo, med drugim, zaupal del recepta za »clubbing« prihodnosti...


1. Če se ozrem čez ramo, v poletje 2008, ko se je odvijal že davno tradicionalni in nič manj legendarni Summer Gathering, kjer si se preko melodičnega tech-housa z minimalističnim priokusom preobrazil v večplastno house figuro, postavljeno v sintagmo »Jesus Loved You«. Nakar si iz kufra potegnil vinilke in razgrnil zvočno podobo, podobno Nextwaveu 1998… Zanimiva poteza, ki hrepeni po pojasnitvi… Vedno mi je bila vseč fuzija v glasbi in po dolgih letih repetitivnih se loopov, tribal in funky techna, sem si enostavno zaželel spremembe. Našel sem se spet tam, kjer sem v bistvu začel; v brezmejnem svetu elektronske glasbe, kjer nisi žanrsko omejen, kot se je to kasneje zgodilo. Ko sem sam začel, se elektronske glasbe ni dalo opredeliti z več kot tremi zvrstmi, in sicer kot house, techno in new beat 1991. Itak pa je takrat večina ljudi v našem prostoru vse po vrsti označila in stigmatizirala kot »tuc tuc« glasbo. Nobenemu ni bilo jasno, kaj sploh poslušajo, če si so me sploh želeli poslušati.:) Bil sem pa veliko manj svoboden po finančni plati. S prisluženim denarjem od nastopov je bilo možno kupiti od tri do pet plošč na mesec. Kasneje sem bil, tako kot tudi ostali, žrtev menjavanja trendov, in pričel s specializacijo v eno zvrst, čeprav mi to nikoli ni ratalo. Vedno se mi je po glavi vrtelo več različnih filmov hkrati. Spomnim se, da sem celo samega sebe presenetil s tem, ko sem leta 1997 vrtel 4 različne zvrsti. V vlogi programskega vodje Ambasade Gavioli smo z ekipo v istem letu realizirali 4 tematsko različne dogodke na 2 plesišcih (techno, drum & bass, house in break beat). Zgodilo se je, da sem se zaradi mojega velikega navdušenja nad glasbo znašel med štirimi različnimi seti...:) Next Wave je bil na nek način izhod iz tega in zanimivo, da si to primerjal s tem, kar slišiš sedaj… Iskal sem se vsaj tri, štiri leta potem, ko je navdušenje nad ponavljajočim se technom izpuhtelo. Začel sem se počutiti domače v tej fuziji, kjer si lahko privoščim mešanje različnih zvrsti zato z veseljem nastopam z daljšimi seti, ko res lahko pripravim celo potovanje z vrtenjem novih, predvsem pa starih, manj znanih komadov. Spajam jih skupaj, da bi presegel časovno / tredovsko omejenost, kot je nekaj časa to recimo veljajo za minimal ali pa electro house. Mešam plošče iz različnih obdobij in se na ta način trudim biti osvobojen klišejev, ki sem si jih v obdobju po 2000 tudi sam postavil. Res pa je, da je bila omejenost tudi posledica dejstva, da nisem imel možnosti, kjer bi se to naučil oziroma imel možnost te ljudi slišati, da bi me lahko navdušili za drugačnost. Recimo v Nemčiji, kjer so imeli vedno zelo raznoliko sceno, je bilo vedno dovolj prostora za kakršenkoli ekstrem. Veseli me, da sem še vedno dojemljiv in poln navdiha pri razvijanju svoje obrti tako da, dobrodošla sprememba. Sploh pa razvoj in napredovanje.


2. Tole te zna presenetiti, celo nasmešek na obraz zvabiti: pisalo se je leto 2001, v izolski kopalni coni, San Simon, si kot »Bog iz plaže« promoviral kompilacijo Rock the Discotheque vol.1. Približam se didžej pultu, na vrsti je talanje avtogramov, kemični svinčnik ti ponudim jaz, na mini napihljivo blazinico pa napišeš »Za Kranjčane!!!« Osem let kasneje je naveza s Kranjem preko Ibize odlično/odločno aktivna. Kakšen občutek te spreletava glede nadgradnje sodelovanja z Aneurio, tudi Ian F-om? Veseli me, da imam okoli sebe ljudi, ki ljubijo glasbo, in prav lepo je s temi ljudmi tudi sodelovati, ne samo poznati oziroma zabavati na plesišču. Ian F in Aneuria zagotovo spadata v krog ljudi, ki delajo s srcem in se ne obremenjujejo zgolj z uspehom in kariero. Kar se pa tiče Kranjske naveze, mora biti nekaj na tem, da je v Kranju več sončnih dni na leto v primerjavi z Ljubljano v, zaradi česar so tamkajšnji ljudje bolj podobni nam, Koperčanom...:) 3. Selitev na Ibizo verjetno ni posledica dejstva, da gre za geografsko ugodne pogoje za rast agrumov? Razen ob predpostavki, da muzika nate deluje po principu »kislo-sladko«. Bi lahko rekel, da je menjava prostora v tebi sprostila dodatne kanale hedonizma? Ibiza je za didžeje kot L.A. za rokerje. Je prostor, kjer se lahko naučiš kaj novega in slišiš celovit spekter glasbe v enem samem obhodu klubov. 7 dni na teden, 4 mesece na sezono. Enostavno sem si želel iti nekam, kjer lahko uživam, spotoma pa se še kaj naučim, se razvijam in tako napredujem kot umetnik. Že ob prvem obisku, mislim, da leta 2002, sem se v ta otok zaljubil. Od nekdaj sem si tu vedno želel zaživetti čez sezono, potreboval pa debela štiri leta, da sem se leta 2006 končno tudi odpravil na ta prelepi otok in preživel štiri divje mesece. Že v 1. sezoni sem v trenutku dobil občutek pripadnosti, kot bi odkril moj pravi dom, kot neke vrste Deja Vu, oziroma spomin iz preteklih reinkarnacij. Vsako leto sem se redno vračal in le podaljševal, kmalu pa si zaželel ostati tudi čez zimo. Tako sem lansko sezono, maja 2009, svoje korenine preselil na Ibizo. Razlogov je dovolj, da te tak premik premami. Če sem čisto iskren, že samo primerjava podnebja z našim mi zadostuje, pustimo drugo... 4. Skladno s premikom v futuristično-melodičen tech-house se je verjetno zamenjal tudi krog didžejev, ki te obkrožajo. Koliko glasbenih profilov se ti zdi, da si zamenjal tekom ravnokar izteklega desetletja? To je naravna posledica. Nisem samo zamenjal oziroma našel nov stil, zamenjal sem tudi svoje mišljenje in poglobil svoje življenjske vrednote, kar ima seveda vpliv tudi na glasbo. To potegne za seboj tudi spoznavanje novih somišljenikov, ki smo si po značaju vsi podobni. To razumem kot posledico lastne evolucije. Stvar je vedno v tebi.


5. S katerega konca sveta prejemaš najboljše odzive na spremembe in kakšna klubska atmosfera deluje nate najbolj udobno. Ti še ustreza nastopati na festivalskih odrih, kjer so ljudje nek način daleč stran? Stvar se spreminja in lahko rečem, da pozitivne odzive doživljam na vseh koncih, kjer sem v zadnjem času prisoten oziroma nastopam. To me veseli, saj dobim občutek, da so me ljudje končno sprejeli zaradi tega, kar sem danes, ne pa zato, ker me imajo v dobrem spominu in se na ta način prepustijo novemu potovanju. Definitivno pa se najbolj udobno počutim v Romuniji, kjer je scena zelo deep in lahko vrtiš brez kakršnegakoli naprezanja. Razlog se skriva v tem, da imajo odličnega promotorja, ki ga po domače imenujejo TATI, že to vam vse pove...:) On je očka vsem tem novim artistom, ki so v zadnjih letih prispeli na svetovno sceno. Hvala Tatiju, da so vseskozi dobili in še vedno imajo možnost poslušati underground didžeje, ne pa tako kot pri nas, več ali manj Erika Morrilla, v zadnjih letih pa Tiësta z ekipo. Jasno, da se potem takem pri nas ni mogel razviti pravi podmladek. Res pa je, da v zadnjem desetletju nismo imeli bajno razvite scene, zato so se organizatorji rajši posluževali preverjeno-uspešnih receptov, brez eksperimentiranja, razen svetlih izjem, kot je denimo ekipa Intosomething. Ti imajo še vedno zanimiv program. 6. Si predstavljaš stilsko kombinacijo odtenkov Cocoon, Circoloco in Jesus Loved You? Kakšne barve večer bi to bil? Organizacijsko to, recimo temu tako, že zahteva poletno-festivalski pristop. V kakšni vlogi vidiš sebe v nanovo odprtem poglavju Ambasade Gavioli ter s kom si želiš sodelovati? Bilo bi izvedljivo, še bolj pa zanimivo. Se pa pojavi problem, saj pri nas ni primernega prostora, da bi se to dalo izpeljati, ampak nikoli ne reci nikoli. Vsekakor bi to bil večer različnih barv z zelo zanimivim občinstvom. Veseli me, da smo kot ekipa Fetch The Vibe uspeli prevzeti Ambasado v svoje vajeti in prepričan sem, da bomo s skupnimi močmi uspeli ponudit raznoliko sezono. Sam se bom osredotočil le na nekatere večere, kjer bom tudi sam nastopal s povabljenimi didžeji, ki so meni pri srcu tako v glasbenem, kot tudi karakternem smislu 7. Nikar ne izdaj, a vseeno povej, kaj lahko pričakujemo od vnovičnega vstopa v klubski »Grace & Neverland« Slovenije? V primeru, da bi dogodek rad zavil v tančico skrivnosti, se bom za mnenje obrnil na »gospodično Leliwo«. Spomini nanjo so verjetno shranjeni v posebnem kotičku…

Next Wave Revival...


VEZTAX Veztax je Slovenskim oboževalcem elektronike znan po tem, da plemena nikoli ni zapustil. S tem mislimo na specifično-udaren tribal techno, za mnoge the one and only »zvočni objem na plesišču«. »Ob misli na ponovno otvoritev se seveda pojavi dober občutek, Ambasada Gavioli je konec koncev le klub, ki je dodobra zaznamoval našo preteklost. Grenak priokus prihaja iz dejstva, da se ga je v zadnjih letih vse preveč zanemarjalo, ni se vlagalo v razsvetljavo, ozvočenje, sedežne garniture, tudi sanitarije. Ponovna oživitev se mi zdi v redu, škoda bi bilo namreč zapraviti tako imeniten klub, čigar sloves odmeva širom Evrope. Ne ozirajoč se na menjavanje letnih časov, sam ostajam v techno vodah, dragim bralcem pa bi ob tej priložnosti rad zaželel Vesel božič in srečno novo leto. Pa ne se kregat:)«. Iz njegovih ust v naša ušesa. Starešine se splača ubogati...


Svoje občutke nam je zaupal tudi legendarni Eddie F, mož, ki bi si več kot zaslužil »celovečerca«, v tem trenutku glava-operativa na radiu Koper... »Če se osredotočim na glasbeni aspekt, je Ambasada Gavioli edini klub v Sloveniji, v katerem se je skozi leta, kljub vzponom in padcem, menjavam vodstvenih struktur, zmeraj predstavljala le elektronska glasba v vseh njenih zvrsteh in podzvrsteh. Zato do tega kluba gojim spoštljiv odnos, kjer sem svojo glasbeno vizijo vedno imel priložnost predstavljati pred pravo publiko, vsakič znova v malodane idealnih pogojih”. Ravno zaradi geografske lege, bližine Italije in Hrvaške, sem prepričan, da je to pravo mesto za predstavljanje tudi manj popularnih glasbenih zvrsti. Verjamem, da bi z dobrim organizacijskim prijemom klub ponovno zaživel v popolnem sijaju«... Eddie F v času maestrala še vedno najraje razpne house jadro, upeto v deep/tech vrvi. Vsem skupaj v prihajajočem letu želi zajetno porcijo kvalitetne glasbe, ki jo bo skušal zapolniti tudi sam z ustanovitvijo novega »labela«, preko katerega bo servisiral, zanj, tako prepoznavni zvok...


Le kdo ga ne pozna? Vedno nasmejana, poskočna figura klubskega dogajanja je predanost elektronski glasbi zakoličila že kot 14-letni piarovec Ambasade Gavioli. Zato niti ne preseneča njegova nepretrgana popkovina s klubom, kjer je odraščal tudi v poslovnem smislu… »Kmalu zatem sem pričel tudi z rednimi nastopi in čim se ozrem nazaj, v meni vedno znova in znova razplamtijo posebni občutki. Edino pravilno, da klub ponovno zaživi, saj podobnega prostora s tolikšno zgodovinsko substanco na področju elektronske glasbe v Sloveniji ni. Poleg tega obalna regija nujno potrebuje klub takšnega formata, kjer bi mladi lahko ustvarjali in spremljali kvaliteten glasbeni program. Ian F se že od nekdaj spogleduje z različnimi glasbenimi zvrstmi, kot pravi sam, pa njegova glasba »trenutno zveni organsko in toplo«, skrbno zapakirana v tech house okvir. In ker je zvesta in »posljušljiva« publika nepogrešljiv faktor, se vsem oboževalcem iskreno zahvaljuje za dolgoletno podporo. Ne verjamete!? Citiramo: »Vsem želim čim več dobre glasbe in dobrih party-jev! In hvala vsem, ki nas podpirate vsa ta leta!« Ok, klicaj na koncu sicer ukazuje, a vseeno mu verjemite na besedo…


Marsikatera poznavalska usta o njem govorijo kot tretji violini slovenske elektronske plesne glasbe, ki je svoje strune vztrajno napenjal na območju Anglije, Ibize, Italije, Francije, Romunije, Avstrije ter najdražje sosede Hrvaške. V portoroškem Tivoliju se je predstavljal s tematskimi večeri Tested Night, katerih poslanstvo je med drugim prikaz tesnega sodelovanja z angleško ”brit-house” sceno. Po njegovih besedah je »Ambasada Gavioli poseben klub, eden najboljših in najstarejših v Sloveniji, kjer je bil celoten program posvečen izključno elektronski glasbi. Dejstvo je, da ima enkratno atmosfero, kar je samo eden izmed razlogov, zaradi česar v njem nastopam z nepopisnim veseljem. Ponoven zagon se mi zdi super poteza, saj gojim stališče, da bo ekipa Fetch The Vibe postregla s kvalitetnim programom, ter na ta način pozitivno vplivala na nadaljni razvoj tovrstnega subkulturnega dogajanja v Sloveniji«...


»V zadnjih letih je prišlo do drastičnih sprememb v zvezi z dojemanjem partijev. Lepo prosim, ne krivite mene zato! (hehe). Preteklost je bila mnogo bolj veličastna, senzacionalna. To je bil klub, znan po svobodni volji po izražanju, obstajala in gojila se je pozitivna ideologija klubskega druženja, kjer so obiskovalci verjeli v senzibilen občutek »enosti« na plesišču… Obdobje, ko so bili obiskovalci polni hrepenenja in magično motivirani da odplešejo do jutranje glorije na valovih idelologije »One Sound, One World, One Love«. Prosim, odpustite mi, če zvenim nostalgično-melahonično, a prepričan sem, da določeni ljudje vedo, o čem govorim. Mislim, da lahko le vplivna in vestna organizacija kot je Fetch The Vibe, z ustreznimi potezami povrne ugled in status referenčnega kluba iz zlate dobe delovanja. Močno si želim, da bi jim to tudi uspelo, saj na italjanski strani Ambasado resnično pogrešamo”. Paola Barbata smo prav tako povprašali o trenutni glasbeni viziji, zaupal pa nam je, da se mu omejevanje znotraj enega glasbenega stila zdi nesmiselno, in dodal, da »bo to neverjetno srečanje z ljudmi še iz časov, ko sem bil rezidenčni didžej Ambasade Gavioli. Lepo bo spet začutiti, kako se stapljajo duše nove generacije ljubiteljev elektronske glasbe. Si lahko to predstavljate?«:)


Da je nepobošljiv romantik, to še kako dobro vedo obiskovalci Lipinih klubskih večerov, kjer je v vlogi enega izmed glavnih snovalcev programa nemalokrat sprožil »selitev naroda« v klub pod Šmarno goro, nekoč sveti prostor, pa tudi jabolko spotike v nogometnem svetu... Poznavalci bi ga že v sanjah povezali z etiketo Sharkastique Tunes, s Sharkom pa odlično sodelujeta pri izvedbi kulturnih dogodkov pod taktirko ekipe Futuristing Music. Veseli ga, »da legendarnemu klubu kar ni videti konca, saj se vsako leto najde nekdo, ki ga spet obdrži pri življenju. Po mojem mnenju je odgovornost končno prevzela prava ekipa, s katero tudi sam sodelujem že več let. Recept za tokratno zabavo je zelo enostaven: dobra ekipa na dobri lokaciji z glasbo 90-ih, ki oznanja začetek slovenske elektronske scene. Ta glasba je danes zelo pomešana med sabo, prebite so vse možne meje med stili, zato je velika razlika »biti« didžej danes v primerjavi z desetimi leti nazaj. Danes si nekako prepoznaven po svojem zvoku, včasih pa si se uvrščal v predalčke, stile: techno, house, trance in druge zvrsti. Če strnem, vrnitev nazaj v tiste čase za en dan, še več, skupaj z Umekom in Valentinom, je nekaj nepopisno čudovitega«...


1. Na steni je visel koledar z letnico 2006, v Mladininem intervjuju z Gregorjem Cerarjem si med podajanjem svoje filozofije deskanja na snegu med drugim tudi izjavil, da deskarjev »Slovenska smučarska zveza ni marala, češ da nismo resni. Zame so recimo rekli, da nisem dovolj dober in perspektiven. Bilo mi je hudo, ker sem imel resne možnosti za olimpijado... Salt Lake City je tako ostal gola, neobiskana točka na zemljevidu... Tik pred iztekom desetletja si z uspešno izvedenem trikom »sw back 1080 Double Corked Mute Grab« premagal Finca Peetuja Piiroinena in Norvežana Andreasa Wiiga. Si s tem dosežkom deskanje postavil v »gala vitrino«, Sloveniji pa predstavil dober okus za perspektivnost ? Zadnji uspeh je bil le ena izmed nagrad ter potrditev trdega dela skozi vsa pretekla leta. Mislim, da je stališče o bordarjih, predvsem pri starejših, negativno nastrojeno in nerealno. Vendar nas to niti ne moti tako zelo, ravno zato tudi smo bordarji – da izražamo drugačnost, da izstopamo. Mislim da, realno mišljeno, nič na svetu ne pride samo od sebe in če sodiš v sam svetovni vrh v populaciji milijon bordarjev, si verjetno v to vložil ogromno trdega dela. 2. Kakšna faca moraš biti, da postaneš član Burton Teama? Psihološki testi o ekstremnih športnikih govorijo kot o nekom z visoko stopnjo ekstravertiranosti, visoko potrebo po storilnosti ter močnejšo potrebo po dražljajih in stimulaciji. Bili naj bi bolj agresivni, čustveno bolj stabilni in manj anksiozni. Vidiš kaj podobnega v očeh svojih kolegov, medtem, ko gazite belino na Aljaski in potujete od Nove Zelandije preko Severne Amerike do Evrope? Vsi bordarji, ki se ukvarjajo s tem na zelo visokem nivoju, so zelo posebni posamezniki. Precejšen del bordarskega profila jasno predstavlja tudi njegova osebnost, ki mora izstopati v številnih intervjujih in javnih nastopih. Večina sponzoriranih bordarjev goji maksimalno profesionalen odnos do tega kar počnejo, so ekstremno motivirani, za nekatere zlahka trdimo, da so hiperenergične osebnosti. Po mojem mnenju bi bila večina teh osebkov zelo uspešna tudi na drugih področjih, če življenjske poti ne bi usmerili »na« snowboard.


3. Sodeloval si pri snowboard filmih, takih, ki gledalcu pred TV ekranom jemljejo in vzamejo sapo. V katerem si začutil, da so sanje postale resničnost? Bi to bil »91 words for snow«, »Gap session«, »Draw the line«, »Thanks in advance«, »Overseas« ali »B Movie«? Snemanje na teh lokacijah je res nekaj neverjetnega, prav tako so posnetki v filmu neverjetno posebni. Vendar je v resnici malce drugače. V filmih je možno videti le najbolj šokantne trike v najlepših prizorih iz ozadja. Tovrstni film zahteva vlaganje truda preko celotne sezone, a na koncu pridejo v poštev le čudoviti trenutki. Zmotno bi bilo, da bi po ogledu najlepših golov iz nogometne Lige prvakov mislili, da se vsaka tekma odvija po tem scenariju. Drži, veliko je lepih in dobrih trenutkov, kar pa vključuje veliko truda in dobrega bordanja, da posnameš en kader. Pa vendarle, na koncu je ta izdelek kot slika, ki si jo narisal in kar lahko pokažeš komurkoli tekom življenja.

4. Široka publiciteta je vredna več kot žakelj zlata. Misliš, da bi s tem naslovom, ambicioznim pristopom in dobro medijsko podporo uspel pri zasnovi slovenskega snežnega parka svetovnega formata? Moja največja želja je, da se ekstremnim športom omogoči infrastruktura na terenih in parkih, ki so nujni, potrebni za razvoj in treniranje. V mislih imam snowboard aktivnosti na eni ter skatepark v urbanih središčih na drugi strani. Treba se je zavedati, da park takšnega značaja, površinsko vzeto, ne zavzame več kot košarkarsko igrišče, poleg tega pa se vedno več mladih podaja v takšne športne panoge, mogoče celo več kot v t.i. tradicionalne. Resnično je treba omogočiti, da imajo ti mladi kam zahajat, se umakniti iz ulice, smučišč. S tem jih preventivno zavarujemo pred nevarnostjo, ki bi jo lahko povzročili sebi ali drugim. Na žalost realizacija teh načrtov presega moč mojih rok, zgolj poudarjanje teh problemov v medijih ni zadostna aktivacija. Neumorno dretje sredi puščave bo stežka obrodilo sadove...


5. Ponovno odpiram dosje o priviligiranem poročanju o športnih dosežkih slovenskih športnikov. Leta 2003 je bilo na sporedu svetovno prvenstvo v deskanju, kjer je Dejan Košir osvojil naslov svetovnega prvaka v paralelnem slalomu. Velika večina slovenskih medijev je temu namenila le kanček pozornosti, fokus zanimanja pa (pre)usmerila v EP v rokometu, leta 2004. Misliš, da se te redakcijske finte »negujejo« zaradi lažje identifikacije ljudi z ekipnimi športi, kjer je po sredi »stand by« športno-goreč nacionalizem, česar na snežni podlagi verjetno ni. Imaš pojasnilo, čemu so določeni športi »feferonske zasnove«, spet drugi pa zlepa ne razvnamejo strasti? Celo športni časnik Ekipa je povzemal po Slovenski tiskovni agenciji... Zdi se mi, da je snowboardanje, še posebej freestyle, malce težje razumeti, saj od poročevalca zahteva specializirano znanje pri spremljanju tega športa, več kot recimo pri teku na 100m. Starejše generacije, ki so ciljna publika mnogih medijev, lažje navijajo in gledajo tek na smučeh, kjer v večji meri dobijo predvsem borbo s časom, za razliko od freestyle snowboardanja, kjer do izraza pridejo številni drugi dejavniki. Vseeno mislim, da bo menjava generacij pripomogla k preboju športa, podobno se je namreč že zgodilo drugod po svetu. Kot zanimivost naj povem, da je v ZDA popularnost Shaun Whitea nepredstavljivo večja od tiste, ki pripada Bode Millerju. Vsekakor se mi zdi, da gre za obveznost novinarjev, da preučijo, se izobrazijo o snowboardanju. Konec koncev je njihovo poslanstvo, da obveščajo širšo javnost o naših uspehih, ki so sigurno najbolj odmevni v sklopu zimskih športnih panog.


6. Predvidevam, da razlikuješ med študioznim nastopom in rutiniranim. Kdaj si v bolj »Free your mind and the rest will follow« občutenju, leteč po zraku?... Pri meni je najbolj pomembno to, da se skušam sprostiti in čim bolj zabavati. Takrat so tudi tekmovalni uspehi najboljši. Na tekmovanjih gre dostikrat za boj z samim seboj, največji izziv ti predstavlja tvoj alter ego, in le uspešno soočenje z njim lahko privede do zmage nad marsikaterih sotekmovalcem. 7. Alpinist se sooča z goro na povsem drugačen, življenjsko-ogrožajoč način. Vi si vrh gore vzamete po »salonsko«, s helikopterjem, nakar zdrvite po bombažno belem pobočju. Kakšno počutje vlada na gori, v kakšnem odnosu si z njo? Ne bi rekel, da imam kakršenkoli odnos z goro. Spoštujem predvsem veličino narave kar se tiče snežnih plazov in ostalih nevarnosti. A kot sem že dejal, pa nekakšnega posebnega odnosa z goro nimam. Še največkrat se ob prihodu na smučisče sprašujem »zakaj je taka gužva«. (Hehehe) 8. Če se lotiva razvoja turizma občine Bohinj bi šla enostavna logika nekako v tej smeri: za boljše turistično povpraševanje je treba izboljšati turistični trg in turistično ponudbo. S tem bi ogromno pridobila turistična destinacija, kar bi sprožilo drugi val turističnih storitev. Vse skupaj je rezultat učinkovitega športnega turizma. Eden izmed turističnih izdelkov / storitev, je zagotovo moderen snežni park. Kje? Vogel, Krvavec ali Rogla? Bi pri odločnosti za lobiranje upošteval faktor simpatičnosti ali tržno-funkcionalnost izbrane lokacije? Vsa slovenska smučišca bi morala napraviti korak naprej k približevanju razvoja vseh panog športnega turizma. Pa najsi bo to bordarski snežni park ali kaj drugega. Zavedati se moramo, da so pri nas cene še vedno nižje kot drugod po Evropi. Poleg tega smo zaradi eksotičnosti države zelo zanimivi za številne turiste. In če bi zimske aktivnosti ponudili na evropski kakovostni ravni, celo ameriški, bi to posledično privedlo v dvig turizma v regiji, nadalje, tudi dvig kakovosti življenja. Ne pretiravam, če rečem, da je dober snežni park eden izmed osnovnih pogojev, saj bo družina, kjer otrok »borda«, odšla na smučišce z dobrim snežnim parkom. Jasno da zato, ker večina staršev v ospredje postavi veselje svojih otrok...


9. Namen snežnega parka je omogočanje vadbe prostega sloga smučanja in deskanja. Se med deskarji od časa do časa porajajo debate o vrsti materiala, po katerem najraje »slajdate«? Je to kovina, plastika ali les? Material, ki omogoča dobro drsenje, je recimo UHMWPE (ang. Ultra high molecular weight polyethyene). Imaš še kakšnega izmed teh strokovnih izrazov »pod desko«? Priznam, da sam še nisem slišal za UHMWPE. Ne glede na to lahko rečem, da so za kakovost parka pomembni predvsem oblika objektov, redno vzdrževanje ter seveda raili, izdelani iz kvalitetnih materialov.

10. Snežni mački dobro vedo, jaz nekoliko manj, za bralce pa ne veva zagotovo. Drogove in zaboje kot drsne površine ločimo po obliki: Straight, kink, rail, rainbow, ... Po kakšnem zaporedju si sledijo na terenu? »Straight«, »kink« in pa »rainbow«, to so vse »raili«. Gre za panogo snowboardanja, ki navdih črpa iz skatebordanja, se pravi gre za drsenje po štangah, ki so podobne uličnim ograjam na platformah za rolkanje. Na terenu pa nimajo določenega zaporedja.


11. Deskarji na snegu ste ljudje, ki živijo nekje »med zemljo in zrakom«. Na katerem tipu skakalnice najbolj intenzivno začutiš adrenalinsko zamaknjenost? Je to »Big air«, »roller«, »tabletop«, »gap«, »step up«, »spine«, ali »hip« skakalnica? Povsod se prelivajo velike količine adrenalina. Ni pa to toliko odvisno od zvrsti skoka temveč predvsem od dosežene višine in s tem povezane nevarnosti. Hkrati poteka proces premagovanja lastnih strahov in odvisnost sproščene količine adrenalina s strahom, ki se naseli vate.

12. Vsak snežni park ima kodeks obnašanja, konec koncev gre za totalno nevarne dogodivščine na nebeško belem, ki se lahko končajo tragično, črno. Kdaj »sveža, velika jajca« niso več dovolj za kvalitetno opravljeno peko? Za bordarje velika večina, tisti, ki ne razumejo, pomisli, da se mi enostavno »tja v ne dan« mečemo po skakalnici. A ne glede na mladost in razigranost, imamo tudi mi zgolj osnovne sposobnosti preživetja, zato še predobro vemo, da boli, če nisi previden. To skakanje je v mnogih primerih naučeno s treningi ter v okviru pravil, ki vladajo v snežnih parkih. Nemalokrat se bo zgodilo, da bodo mimoidoči v parkih slišali kakšno krepko, saj smo za ohranjanje reda odgovorni sami. Ob ustavljanju na neprimernih mestih se kaj hitro lahko zgodijo hude nesreče.

13. Iz katerih držav prihajajo najbolj kontroverzni in ekscentrčni posamezniki. Vzdušje v Burton ekipi mora biti humorno odlično... Ob koncu mi še zaupaj, kako se tvoj planet, planet Burton obrača, in kam te vodi... Kontroverznost in ekscentričnost nista pogojeni z geografsko pripadnaostjo, temveč z vzgojo posameznika. Vzdušje je vedno odlično, če so ljudje srečni v tem, kar počnejo in vsekakor mi delujejo po tem principu. Stanje na mojem planetu je zelo realno, zavedam pa, da se stvari v življenju ekspresno hitro spreminjajo. Potrudil se bom uživati v vsaki minuti, ki mi je naklonjena..

Photo by Samo Vidic Pripravil: Sašo Stojanov


1. Tvoj spekter zanimanja je malodane brezmejen: obrazna mimika, živalski svet, čudovitost bizarnega, reportažna fotografija, prav tako modna, še slajše se lotevaš fantazijske... Kdaj, s kom in kje se konča zanimanje za nekaj in skok drugam? Odvisno od prvotnega namena oziroma ali delam po naročilu ali samoiniciativno. Vsekakor je pomembno, da je cilj na koncu dosežen. Se pravi, modne fotografije se po vsej verjetnosti sama od sebe ne bi lotila, prav tako se mi zdi, da ima ta smer v fotografiji največ pravil in zna biti, za moj pojme, rahlo omejena. Motivi se ponavljajo, bolj ali manj vsi sledijo nekim trendom. Gre pa predvsem za timsko delo, ko redkokdaj lahko rečemo, da je fotograf idejni vodja. Rada imam timsko delo, v kolikor imam vpliv na to, s kom delam. Poleg dobrega fotoaparata pa potrebuješ še kopico dodatne opreme, kar je povezano s precejšno vsoto denarja, do katerega s fantazijskimi fotografijami stežka prideš. Zanimiva se mi zdi fantazijsko-bizarna modna fotografija, kar pomeni, da se na fotografiji poleg modela in obleke izriše tudi nekakšna zgodba, sporočilo ali provokacija. Pri vsem tem konstantno hodiš po tenki liniji in skušaš držati ravnovesje, da se ne zvrneš v prepad že videnega, neokusnega, zlasti pri provokaciji, ki je dandanes povsod prisotna, je zelo »in«. Lahko rečem, da sem mogoče malenkostno starokopitna, saj se še vedno najbolje počutim, ko sem sama na cesti, kolovozu, blatu ali plaži... To je tisto pravo, »catch the moment«, povej zgodbo, osveščaj ljudi, daj jim misliti, kako družba z nami manipulira. Smo v vojni s potrošništvom in lažnih ambicij. Po drugi strani sem tudi estetski obsedenec, privrženec psihadelije, pravljičnosti in pobega iz realnosti. Če strnem, zanimanje za nekaj se nikoli ne konča, je le povod ali pot k drugemu.


2. Intenzivnost barv, kot ena izmed glavnih karakteristik, gre v tvojem opusu vse od temno rdeče do modrikaste svetlobe. Spreminjanje barvne temperature svetlobe je verjetno odvisno tudi od letnega časa. Kateri je tebi najljubši, pa tudi najintimnejši na nek način? Seveda ima vsak letni čas svoj čar, prednosti ter slabosti, enkrat si omejen s svetlobo, spet drugič sonce tako močno žge, da pravzaprav ne veš, kaj narediti z vsemi nastalimi sencami. Če pogledam nazaj, kdaj je tisti čas, ko najbolj uživam, je to zelo zgodnja jesen, konec avgusta in september. Seveda ima svoj čar tudi prebujanje pomladi, barve so spet tu, v naravi in na obrazih ljudi. Prebudimo se vsi, s tem tudi naša čustva, ki so ključnega pomena pri dobri fotografiji. 3. Če si sposodiva misel ameriškega sociologa, po rodu avstrijca, Petra Bergerja, ki pravi, da »vidimo le tisto, kar gledamo, pogled pa je hoteno dejanje, naša izbira. Pogojeno je s kulturo, v katero smo bili rojeni in prek katere smo bili socializirani. Nikoli ne gledamo le ene stvari, vedno gledamo na odnose med stvarmi in nami«... Po kakšnem ključu sestavljaš motive v smiselno celoto? Vprašanja o smislu, osmišljanju in podobnih rečeh so vedno »tricky«, mar ne? Haha, življenje je »tricky«, sploh pa človeška psiha. Največ se naučimo, medtem, ko trpimo in obratno, ko smo srečni nam je lahko dolgčas. Vsekakor se strinjam, da je naš pogled pogojen z okoljem, v katerem smo odrasčali ter s tem, kjer trenutno bivamo in pa seveda z izkušnjami, ki jih imamo. Odvisno je tudi koliko čustvene inteligence premoremo in ali je naš pogled splošno negativen ali pozitiven, odklonilen ali naiven. Menim, da prevelik negativizem prinaša odklonilnost in s tem zamujene priložnosti, ki ti lahko prinesejo nekaj dobrega. Niti ni brez pasti skrajni pozitivizem, ki je lahko naiven do te mere, da preraste v izkoriščanje. Ravnovesje je torej tisto, kar je zdravo in pametno. Podobno bi opisala moje fotografije. Če čutim, da v eni prevladuje »tema«, jo bom poskusila okrasiti z nekaj »svetlobe«, s humorjem ali z barvami. Nočem biti zamorjena, še manj kičasta. Vedno sledim svojemu občutku, ki me zaenkrat še ni pustil na cedilu. Do točke, ko se mi fotografija zdi vredna objave, je trnova pot. Vseskozi sledim svojemu občutku, se pravi, ko vidim motiv, ga spravim v željeno kompozicijo, pri iskanju primerne fotografije za obdelavo in med klikanjem v fotošopu... Vse to mi omogočajo dosedanje izkušnje, s fotografijo se namreč ukvarjam približno tri leta, vsega pa sem se naučila sama. Po naravi sem precej lenobna oseba, a če kaj resnično pritegne mojo pozornost, potem letim.


Smiselna celota je mogoče zame nekaj kar zate ni in to lahko vodi v začaran krog. Verjamem, da se nekomu moje fotografije ne zdijo nič posebnega, njegovemu sosedu pa so nezanimive. Super, nič zato, ampak jaz delam zase, za svojo dušo, da preživim, ne le finančno, ampak tudi psihično. 4. Splošno znani so trije tipi portretov, in sicer klasični, študijski in lifeportret. Ti slednji ponuja največ svobode pri lovljenju fizične lepote objekta. Pri tem velja omeniti tudi, da ti fetišistično gledanje ni neznanka (?)...

Vsi vemo, da je fizična lepota zelo relativen pojem. Hkrati je lahko zelo »fake«, popačena s strani modne industrije, polna nekih smernic, predvidljivosti in kloniranja. Zame obstajata dve vrsti lepote, in sicer tista brez mejkapa, brez dodatkov, lepota je samo tam. Sama. Naravna. In ujeta v trenutek. Med pojasnjevanjem se mi v mislih prikaže podoba nagubane starke, ki lovi poslednje žarke, sedeča pred svojo kočo ob vznožju Himalaje… Sprva se izgubiš, zatem najdeš v njenih črnih očeh, ki žarijo na, nam zahodnjakom, nepoznan način. In ko se njeni ustni kotički pomaknejo navzgor, za nameček pa prikukajo še trije zobje osamelci, je to najden trenutek, ki sem ga iskala. Ob takih prizorih se mi naježijo dlake, srce pa mi začne razbijati… Drug tip imenujem »teatralna lepota«, kot rezultat dobrega mejkapa ali telesnih poslikav (ang. bodypainting), odštekano-bizarnim kostumom in dodelano sceno. Imam to srečo, da me obkrožajo zelo kreativni prijatelji, s katerimi sodelujem. Zaradi podobnih vizij in skladnosti naših okusov smo lahko hitro efektivni..


5. Naše vsekakor zanima tvoja 5. Pojdiva Splošno korak znaninazaj. so trije tipibralce portretov, in sicer klasični, filozofija Konec v vlogi fotografinje kot študijski fotografije. in life-portret. Ti koncev slednji siponuja največ svobode gledalec, edinstven sveta... pri lovljenju fizičnecenter lepote objekta. Pri tem velja omeniti tudi, da ti fetišistično gledanje ni neznanka (?)... Vsi smo istočasno gledalci in opazovan objekt. Mogoče je tisti, ki nidav je vlogi fotografa, celo v»dvojni« gledalca, Vsi vemo, fizična lepota zelo relativen pojem.vlogi Hkrati je lahko kot »gleda vs strani pogled« fotografa. Fotografija zelo zelo nekdo »fake«,ki popačena modne industrije, polna nekihjesmervpliven in močan in medij, s katerim promoviramo, že na nic, predvidljivosti kloniranja. Zamelahko obstajata dve vrsti lepote, naslednji pabrez grajamo istobrez stvar. Lahko dokazujemo, in sicer tista mejkapa, dodatkov, lepota je samoprikatam. zujemo, zapeljujemo, hvalimo, Sama. Naravna. In ujeta manipuliramo, v trenutek. Med krademo, pojasnjevanjem se mi...v In še in še. Denimo, komercialna fotografija je tesnožarke, povmislih prikaže podoba nagubane starke, ki lovi poslednje ezana grafičnim oblikovanjem. Vse od izbire barv, fonta, sedeča zpred svojo kočo ob vznožju Himalaje… Sprva se izgubiš, pozicije in velikosti vse stremi k temu, prepriča, da zatem najdeš v njenihčrk, črnih očeh, ki žarijo na, da namtezahodnjakom, kupiš. Da te prepriča, ti to rabiš. Da bo zato tvoje življenje nepoznan način. In ko da se njeni ustni kotički pomaknejo navzgor, lepše. Grozno! To poznam, saj sem delala kot grafična za nameček pa prikukajo še trije zobjenekoč osamelci, je to najden treoblikovalka cilj seveda in tamsrce so nutek, ki sem vgapodjetju, iskala. Obkjer takihjeprizorih se miprodati naježijo dlake, mi postale stvari precej jasne. Ko»teatralna si med sprehodom pa mi začne razbijati… Drugbolj tip imenujem lepota«, kot po ulicah ogledujem plakatne površine, je jasno zakaj je rezultat dobrega mejkapa ali telesnih poslikavmi (ang. bodypainting), fotografija takšna kostumom in drugačna, zakaj se na oglasu odštekano-bizarnim in dodelano sceno. Imam topojavlsrečo, jajo določeni grafičniprijatelji, elementi. Včasih si zaželim, da da metočno obkrožajo zelo kreativni s katerimi sodelujem. Zaradi bi zaprla vizij oči,injih zopet odprla in videla slikeefektivni. mladih podobnih skladnosti naših okusov smoviseče lahko hitro umetnikov ali citate raznih modrecev. Pred kratkim sem bila v Atenah in tam doživela precejšnji šok ob soočenju z prenasičenostjo z reklamnimi oglasov. Obiskala sem že kar nekaj prestolnic, a Atene v tem zagotovo prekašajo vse. Prvih nekaj dni sem bila kar nervozna ob pogledu na vso to poneumljanje množic. Odločila sem se vse to poslikati, naredila sem na stotine fotografij reklamnih plakatov, uporabila pa jih bom za stop motion animacijo v sklopu prihajajočega diplomskega dela. Želim prikazati način, kako to vpliva na družbo, na ljudi in predvsem kako zblodi naša čustva.


6. Slišal sem, da na nekaterih mestih delodajalec poleg klasičnega intervjuja izstavi tudi vprašalnik, kjer kandidata sprašujejo glede priljubljenosti mačke in psa, se pravi jih zanima stopnja arogantnosti in lojalnosti kandidata. Koga raje vidiš in čutiš, medtem ko se ti mota okoli nog? Ja, tu ste me našli, živali mi pomenijo veliko, vse… Radost. Poistovetenje. Imam to srečo, da trenutno živim v hiši, kjer poleg ljudi živijo še štirje psi in trije mački. Večina mojih prijateljev ima živali, predvsem pse, tako da nas včasih ljudje sprašujejo, če imamo zavetišče. Imam psa in imela sem mačka, rada imam oboje. Raje pa se motam okrog pasjih nog :)


7. Ne zgrešim dosti, če rečem, da se počutiš zelo domače v Metelkova mestu. Mavrične barvitosti na tem koncu mesta Ljubljana ne manjka. Kako bi se lotila, npr. projekta, ko bi tri naj reprezentativnejše »alter« fotografije soočila s tremi markantnimi iz »resnobnega« dela mesta? Na Metelkovi mi je všeč raznolikost ljudi in njihova sproščenost. To je še vedno prostor, kamor se pride večina ljudi zabavat ponoči, čez dan pa je zgodba malce drugačna. V lepem dnevu barve res zažarijo in pričarajo mesto v mestu. Metelkova je stičišče raznih umetnikov, tudi tuji se zelo radi vračajo. Če fotkamo Metelkovo motivov zlepa ne zmanjka, v grobem pa bi ločila nočno-klubsko fotografijo ter dnevno-urbano. Recimo, da bi se lotila prikazovanja razlik v odraščanju na in izven Metelkove. Portretirala bi celoten razvoj generacije, na eni in na drugi strani. Od mulca do odraslega moža na primer. Vseeno pa se ta dva svetova po mojem mnenju ne razlikujeta tako močno stereotipno. Resda so na eni strani grafiti, na drugi steklo in blišč, ampak to je le navideznost. Tudi zunaj Metelkove je veliko zanimivih ljudi in tudi na Metelkovi kar precej izgubljenih.


8. Misliš, da lahko s fotoaparatom prikažeš realnost sveta »tam zunaj«. si potovati, ujeti trenutke v objektiv, ... Se bodo želje uresničile? Težko je vprašanje »kaj sploh je realnost«? Zame je vodnjak brez dna. Dostikrat tudi bežim pred njo, kot ovca. Ker zna biti precej naporna (hehe). Tukaj me vleče ven fotografija. Tu se lahko igram z realnostjo, iščem trenutke, ki me tako pritegnejo, da se mi jih zdi vredno zabeležiti. Želje pa Zaenkrat sem super ;)

Sašo Stojanov


Anekdota iz časov Osnovne šole: Oh, yes… I have received a lot of questions like »So, what the hell is bugbrain?« Well there is a story behind the name... In my early school days I had my personal molester (as every skinny guy with glasses, I presume). One day he stepped to me, poked with his finger to my head and asked: »Do you know what it’s inside that head of your?« »No…«? I answered meekly. »A big blue brain-eating BUG!!!« »Oh!« »And do you know what he’s doing?« »No…?« »He’s starving!« he tittered, poked me again and went away. And since then, I just cannot get this bug out of my head... »And do you know what he's doing?« »No…?« »He's starving!« he tittered, poked me again and went away. And since then, I just cannot get this bug out of my head...


BUGBRAIN INŠTITUT SLOVENIJA ...Po krajšem ustvarjalnem razmišljanju smo končno ugotovili, da je levo možgansko polovico zasedel Urban Bug magazin Slovenia, v desno pa se vehementno vselil animacijski studio imenovan Bugbrain (možganski hrošč). Šef studia Dušan Kastelic je pred mnogimi leti ustvarjal politične ilustracije za tednik Mladina, a kot pravi sam »teh štosov danes nihče več ne bi razumel«. S političnimi zgodbami se je ukvarjal v stripih »Partizani« in »Afera JBTZ«. V obliki albuma sta izšla tudi otroški strip »Butalci« ter strip na temo računalniško polpismene, disfunkcionalne družine »Mat & fotr & mulc & pes & PC« (več o tem na: www.bugbrain.com/dusan/comics). Spletna stran se sicer predstavlja precej muzejsko (v stilu »kovačeve kobile« ni bila obnovljena že skoraj deset let... Bo pa »vsak čas«, kot obljubljajo v studiu), vseeno pa vas lahko privede do še-ne-poznanih mentalnih aktvnosti. V studiu se ukvarjajo predvsem z izdelavo Internetnih (Flash) igric, zadnje čase pa se čedalje bolj posvečajo animiranem filmu. Prvi uspešnejši animirani projekt je bil videospot za Orleke »Perkmandeljc«. Zadnje leto pa je zelo odmeven film »Čikorja an' kafe«, ki je bil v zadnjih 8 mesecih festivalsko prikazan okoli 80-krat, od tega 20-krat tudi nagrajen. Kot srečni nagrajenec na irskem Foyle festivalu je »izpolnil normo« za nominacijo za Oskarja (več o tem na: www.bugbrain.com/chicory/). Na mednarodnem festivalu animiranega filma ANIMATEKA 2010 so predstavili film »Zid Vzdihljajev«, ki je narejen po stripu Tomaža Lavriča, katerega je režiral in produciral Dušan Kastelic, medtem ko je je bil glavni animator mojster Igor Šinkovec. Gospod Lavrič je še vedno hišni ilustrator Mladine (strip Diareja), ki (po)skrbi, da se bralec počuti bolj osebno povezanega z publikacijo. Piker in domiseln zato, da bi resnost politike dojeli v polju »štosnega in nerodnega«. Poslanstvo (in še kaj...) Bugbrain inštituta nam bo nazorno pojasnil Dušan Kastelic...


INTERVJU: DUŠAN KASTELIC 1. Za izhodišče si bova vzela osnovo, ki pravi, da je animiran film povezava filmskih prvih (kamere, filmski trak, projekcija) in likovnih prvin (slika, risba, kiparski izdelki,...). Pristaš kakšne animacije je Bugbrain, jedec možganov? Kibernetične, digitalne ali filmske? Kaj nama še preostane? Avtorji se lotevajo animacije na zelo različne načine. V zadnjem letu s filmom »Čikorja an' kafe« precej potujem po festivalih, kjer srečujem predvsem animatorje, ki doživljajo animirani film kot nadgradnjo slikarstva. Kot nekakšne gibljive slike torej. Zgodba je pri teh animiranih filmih v ozadju (včasih je celo ni ali pa je avtorjem odveč). Osebno animirani film dojemam povsem drugače. Zame je bistvena zgodba! Samo po sebi se razume, da mora biti film dobro narisan in dobro animiran. Če tega ne znaš, potem pač ne delaj animiranih filmov! Skratka, zame je bistvena zgodba, takšna, ki potegne. Že več let zbiram dobre zgodbe (bodisi lastne bodisi drugih avtorjev), ki bi jih želel nekoč preliti v animirani film. Žal je proces nastajanja animiranega filma zelo dolgotrajen, zaradi česar bom v tem življenju verjetno uspel animirati samo manjši del zgodb iz mojega predala. To je malo frustrirajoče... Toliko dobrih zgodb, pa tako malo časa..


2. Klasična animacija deluje tako, da živali imitirajo ljudi z namenom, da bi se na plan zbezalo humorno noto. Po ogledu sklopa Fokus na Finsko II me je spreletaval srh. Tridimenzionalen prostor in zvrhana mera morbidnosti. »Mogoče le nisi pravi oboževalec«, sem pomislil... Kot sem že omenil, različni avtorji dojemajo medij animacije zelo različno. Festivali pa so redka prilika, da gledalec vidi kaj počnejo avtorji po svetu. Nove ideje in pristope k filmu in animaciji najprej vidiš prav na festivalih. Če se te ideje izkažejo kot uspešne jih kasneje posvoji tudi Hollywood. Marsikdo, ki se pride na festival animacije zabavat, bo verjetno razočaran, saj zabavnih risank ponavadi ni veliko. Na festival animacije moraš priti dovzeten za nove ideje, nove pristope. Na festivalih vidiš veliko genialnih filmov, žal pa se vmes pretihotapi tudi kak popolnoma diletantski film in mnogi tega,žal, ne razločijo. Bi pa vse, ki jih animirani film vsaj malo zanima pozval, da nikakor ne zamudijo festivala Animateka v prihodnosti! Oranizatorji se vsako leto zelo potrudijo, da slovenskim gledalcem pred nos prinesejo najboljše kar se je v svetu zgodilo na področju animacije v preteklem letu. V tednu dni si lahko ogledate zelo različne pristope do animacij: od otroških, zabavnih do avtorskih... Animateka je festival, ki bi ga bilo greh izpustiti.


3. Sami ste tudi ustvarjali v stilu Dysneyeve animacije, vsaj tako se zdi, ko oko prvič usmeri pozornost na Bugbrain spletno stran. Bi lahko pojasnili razlike med tehnikami na zgornjih primerih? Te primere ste našli na naših, zelo stari, spletni strani. Na začetku smo se res malo zgledovali po Disneyu, to pa zato, ker smo v glavnem ustvarjali TV reklame, Disneyev stil pa se najbolj dopade širši množici. Sčasoma smo začeli razvijati svoj stil in današnje animacije se močno razlikujejo od teh, ki ste jih izbrali za ponazoritev. Prvi dve sliki sta »klasična« 2D animacija narejena v Flashu, drugi dve pa sta narejeni v programu za 3D animacijo. 4. Predpostavljam, da animiran film v širšem smislu meji na pravljični svet, slednji pa otroku, človeški osebnosti, prenaša pomembna sporočila zavestnemu, predzavestnemu in nezavednemu delu duševnosti. Bi lahko pritrdil, da je animiran film »za odrasle« nujen, če želimo krepiti domišljijski miselni tok v svetu vsakodnevnih, resnih opravil. Sicer pa, tudi animacija zna udariti smrtno resno... Ne bi rekel, da je risani film nujen, je pa priporočljiv. Z njim je življenje lepše, saj tako odraslim kot otrokom vsaj za hip omogoči prestopi iz sive vsakdanjosti v fantazijski svet. Odrasli, ki ne gledajo animiranih filmov, veliko zamujajo. 5. Na tej točki sicer ne bova govorila o Praški pomladi, vsekakor pa si nekaj besed zasluži Češka šola animiranega filma, precizneje rečeno, med drugim sem spadajo tudi risanke naše mladosti (zadnja generacija pionirčkov ‘82). Brez dvoma je to tista ustvarjalna struja na področju lutkovnih in risanih animacij, ki je dosegla svetovno slavo. Jiríha Trnka, čigar dela so segala od ilustratorstva, lutkarstva, vse do animatorsta in režiserstva, so poimenovali »Walt Disney Vzhoda«... Se je Bugbrain kdaj spogledoval s tem področjem?


Osebno mi je animacija s pomočjo lutk (t.i. stop-motion animacija) zelo blizu. Tudi film »Čikorja an' kafe« sem sprva nameraval ustvariti v tej tehniki. Lutke namreč dajo filmu posebno toplino. Naredil sem že testno lutko Nonota in se z njo tudi malo poigral. A na koncu sem se vseeno odločil, da film naredim v svetu računalniške, 3D animacije, saj je v stopmotionu zelo težko ustvariti subtilno izrazno mimiko, ki je za moj film ključnega pomena. Zato sem ubral nasprotno pot: s 3D animacijo sem se poskušal čimbolj približati videzu lesenih lutk, kar mi je v precejšnji meri tudi uspelo. Mnogi so prepričani, da je »Čikorja an' kafe« narejena z animacijo lutk, kljub temu, da je v celoti narejena z računalnikom. 6. Se je ideja za »Čikorja an' kafe« porodila kar tako, ali je posledica resničnega dogajanja s prevodom v animacijo? Težko je iti mimo misli, da gre za »preprosto zgodbo o naši nezmožnosti sporočanja drugim, da so nam dragi in jih ljubimo, cenimo njihovo bližino, vse dokler ni prepozno«... Mlakarjeva pesem je bila ena od zgodb iz mojega predala, ki je čakala na boljše čase. Razlog, da sem iz predala potegnil ravno to zgodbo, je smrt stare mame, na katero sem bil zelo navezan. Bila je zelo podobna Noninemu liku iz Mlakarjeve pesmi. Tiha voda, ki bregove dere, zato sem ta film posvetil njej. Tudi na nagrobniku v filmu je njeno ime… Po ogledu mnogi gledalci pridejo k meni in mi povedo, da sta bila njihova stara mama ali stari oče prav taka kot v filmu. Mislim, da je zato film tako uspešen – ker pripoveduje zgodbo, s katero se gledalci lahko identificirajo. 7. Kdo je car vseh carjev? Palček Smuk, Krtek, je to Medvedek Uhec ali Profesor Baltazar? Baltazar, v vseh ozirih!

Pripravil: Sašo Stojanov


NAGRADNI NATEČAJ. Svet po okusu mladih. EURO<26. Sloveniija 11.12.2009 – 31.10.2010. V petek, 11. decembra 2009 se je začel spletni natečaj Svet po okusu mladih, ki ga organizira zavod Movit - EURO<26 (program Ej!KArtica – evropska kartica za mlade, www.EJKArtica.si) Natečaj Svet po okusu mladih poteka v okviru projekta Zavedno MLADI (www.zavednomladi.si) oz. projekta senzibiliziranja javnosti za teme mladih, ki ga delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo za šolstvo in šport. Tema natečaja je pomen mladih v družbi oz. kakšen bi bil svet, če bi mladi imeli več moči za odločanje o pomembnih zadevah na različnih področjih vsakdanjega življenja mladih: • v izobraževanju (vključevanje mladih v odločanje v okviru šole, fakultete) • v kulturi in umetnosti (možnosti za zabavo in kulturne aktivnosti, umetniška dejavnost mladih) • pri reševanju okoljevarstvenih problematik (skrb za okolje) • v športu in prostem času (možnosti mladih za rekreacijo in prosti čas) • v gospodarstvu in pri zaposlovanju (vključevanje mladih v okviru pridobivanja praktičnih izkušenj v podjetjih, možnosti mladih za zaposlitev) • pri reševanju stanovanjske problematike mladih (možnosti mladih v stanovanjski shemi) • v politiki (odločanje o zadevah, pomembnih za mlade) • v medijih (vključevanje informacij, ki zanimajo mlade in ki so za njih pomembne) • v vsakdanjem življenju (odnos do drugačnih in do mladih z manj priložnostmi)

Na spletnem natečaju lahko sodelujejo vsi mladi od 15. do vključno 29. leta, ki lahko do 31. januarja 2010 v spletni galeriji na www.EJKArtica.si objavljajo svoje prispevke – to je lahko fotografija, kratek filmček, digitalni grafit, podcast, animacija, strip ali drug avdio-vizualen prispevek (v jpg, gif, png ali avi formatu) s sloganom/razlago na temo natečaja (do 200 znakov).


»Medkulturni dialogi in Visualni eksperimenti pomagajo mladim, da postanejo bolj odprti za medkulturno povezovanje«. V preteklem letu se je odvijal seminar z naslovom »Virtual experiments and multicultural task«, ki ga je v Vili Veselovi Ljubljana s organiziral Zavod TiPovej! za spodbujanje samozaposlovanja. Seminar je združeval ustvarjalnost in podjetnost ter nam predstavil sodobno spletno pomagalo, namenjeno iskalcem prve zaposlitve. Med udeleženci sem bil tudi sam, z udeležbo pa sem doživel »Levji Skok« kot pravijo pri organizaciji. Ta daje mladim možnost, da se aktivirajo in poiščejo svojo priložnost na trgu dela. Levji skok Sproža procese notranje motivacije, ki nam daje energijo za soočanje z zunanjimi dejavniki (trg dela, družba, pričakovanja, standardi), in se strateško osredotoča na razvoj treh ključnih kompetenc, danes potrebnih za uspešno samostojno življenje: ustvarjalna inovativnost, učenje učenja in aktivno vključevanje v družbo. Vsebinsko projekt vodi udeleženca skozi tri razmisleke, ki iz pasivne vodijo v aktivno držo. K seminarju so pristopili mladi iz področja nekdanje Jugoslavije, Italije, Finske, ob tej priložnosti pa bi izpostavil Art direktorico modnega magazina Commonuncommon, Federico di Pierri iz Milana ter Essi Raunamao iz Helsinkov, Junior Art direktorico iz oglaševalske agencije Dynamo. Nikakor ne smem pozabiti na soudeleženca Stefana Kantunarja iz Rijeke ter člana »ZEK crew«, Tiborja Kranjca, ki nas je zasipaval z nalogami. Ksenja Perko in Sonja Čandek sta v vlogi direktorice in vodje izobraževanja izvrstno speljali projekt, velike zasluge zato imata tudi Katarina Petrov in Jana Flego. Samo nadejamo se lahko, da sledi nadaljevanje…


Predstavljene vizualne ideje so vključevale okoljevarstveno tematiko in splošno družbeno-kritične vsebine, ki smo jih skrbno skicirali v “sketchbook”, za katere se pripravlja razstava na skrivnostni lokaciji maja 2010. Izkazalo se je, da je seminar služil kot vir inspiracije, saj smo v kranjskem slogu pripravili fotošuting s fotografom Emilom Jalovcem, z oblikovalcem tekstila, Jako Kolarjem (gipsy AND clown Jeans) ter Edito, mojstrico oblikovanja iz usnja, torbic in raznoraznih artiklov znamke Zelolepo... Ulica Kranja, še iz časa Veselkovega Odklopa, je tako za kratek čas zažarela v barvnem spektru, ki je mimoidoče tako navdušil, da so lagodje izkazovali z »mmm«…Mogoče je temu botrovalo dejstvo, da je za pričeske poskrbel kranjski frizerski salon mmmaja. Galerija je bila tudi objavljena v avgustovski številki milanskega magazina COMMONUNCOMMON. Simon Žnidar


Na vrhu je lahko le eden Hladno januarsko jutro. Zaledenelo jezero. 8 parov nabrušenih drsalk. Plošček. En sam cilj: biti najboljši. Dobrodošli na tekmovanju Red Bull Open Ice! Zakaj bi hokej igrali v dvorani, ko pa se je ta dinamičen, ekipni šport razvil na zaledenelih jezerih in ribnikih? Danes je razširjenost hokejskih dvoran skoraj povsem zameglila spomin na oster mraz, zvok ob pokanju ledu pod nogami in ohlapna pravila. V letu 2010 se vračamo h koreninam in iščemo državne prvake v hokeju na naravnem ledu! 30. januarja 2010 ste na kristalno gladko površino Planšarskega jezera na Zgornjem Jezerskem vabljeni vsi, ki čutite hokej: tako profesionalci kot amaterji. Surovo, brez udobja dvorane in brez zapletenih pravil. Vse, kar zahtevamo, je strast, malce talenta ter drsalke in čelada. Naj v ospredje stopijo tvoje hokejske veščine! Zberi pet prijateljev, nabrusite svoje drsalke in se do 27. januarja prijavite prek uradne spletne strani tekmovanja. Pohitite, število ekip je omejeno. Zmagovalna ekipa se bo uvrstila na svetovno prvenstvo, ki bo potekalo 20. februarja 2010 v Minneapolisu. Poleg slovenske se bodo prvenstva udeležile še ekipe iz Amerike, Finske, Švedske in Rusije. Kdo bo končal na vrhu? www.redbullopenice.com/schedule.php.


PRAVILA: - format igre ostaja oldschool: 4 na 4 - dva 15-minutna polčasa - čelada in drsalke so obvezne - vratarjev ni - met ploščka na začetku igre določi gola ekip - namerno zavlačevanje igre bo ekipo stalo en gol - na gol se lahko cilja s kateregakoli mesta - ekipa, ki je dala gol, nato odstopi pol igrišča nasprot nikom - udarci s palico so prepovedani: kdor pride z dvema gležnjema, naj odide z dvema gležnjema - napadi in blokade niso dovoljeni - dovoljene so podaje ploščka do višine kolen - dolgi streli in ofsajdi niso dovoljeni - menjave so možne med igro, vsaka ekipa ima lahko največ dva nadomestna igralca


1. Nadia Ali, Tocadisco Better Run (Wippenberg rmx)

1. NiCe7, Jorgensen Bambinos

2. Gio Di Leva, Christian Cheval, Nello Simoli Kick the Small (Tocadisco rmx)

2. Nicole Moudaber, Smokin Jo - Vandal

3. Tocadisco 2 Many Shots Of Jagermeister (Koen Groenveld rmx) 4. Moguai The Trip (Tocadisco rmx) 5. Fisher & Fieback Chicago Disco (Tocadisco rmx) 6. Wippenberg - Pong (Tocadisco rmx)

3. Fraser Owen, Noir - &U (Mendo & Danny Serrano rmx) 4. Robert Babicz - Astor (Glimpse rmx) 5. NiCe7 -Elisa (Pirupa rmx) 6. Justin Drake - Gotta Let Me Know

1. Butane - Litt

2. Dachshund (Someone E

3. Ronan P Beat

4. Carlo - Mr.Bro Else's Rub-a-

5. Bunkers, Ale Signor An Please Say

6. Ingrid Hakans Funny t (Ronan Por

7. Bsno - Morena

7. Detroit Grand Pubahs Rollin Pappers & Bush (Gimmik, E-contact rmx)

8. Fuse - Dimension Intrusion (Layo & Bushwacka! Fuze rmx)

8. FS, Robert Owens Silence (Dzeta N Basile rmx)

8. Saccobros (Soliman

9. Namtrak - Uprising (Carlo Lio rmx)

9. Disco Dollies, Starkillers Get Up (Everybody) (NiCe7 rmx)

9. Pherox (Jorge Savo

10. Ray Lamontagne, Sasha Eclipse (Butch rmx)

10. Filthy Rich - Arumba

7. Fuse - Subst (Barem

10. Miskate, So Heart Shaped


tle Helper 1-1

d - Taxidermy Else rmx)

Portela Up

own (Someone -Dub rmx)

essio Mereu, ndreoni y Whoo

son, Jay West things rtela rmx)

tance Abuse m rmx)

- Macumba no rmx)

- Atletico oretti rmx)

omeone Else d Gameboy

1. Siniša Tamamović Remington

1. Lutzenkirchen - DTM Champworkx

2. Alan Fitzpatrick Trendy Wendy

2. Michael Gull - Fenomeno (Martin Eyerer rmx)

3. Mladen Tomić Lovely Evenings

3. Ramon Tapia Start It Up

4. Daniel Steinberg Rush Me (Format:B rmx)

4. 360, Nuno dos santos, Patrice Baumel Neon One

5. Timo Mass - Bite the Dust 6. Dejan Miličević Oye 7. Uto Karem - Homebase (Rino Cerrone gain mix) 8. David Padilla, Juan Kue, Minor Dott - Young Bloodz (Siniša Tamamović rmx) 9. Kleinschmager Audio Cochlea 10. Lissat &Voltaxx - Sunrise Over Mali (D-nox & Beckers rmx)

5. Rainer Weichhold Yeah 6. Plasmic Honey Jungle (Martinez peak time rmx) 7. Steve Mac - Peeto Tube 8. Maetrik Show Me 9. Ed Davenport Paramour 10. Juan Sanchez Dr.Kneep


Driskajmo vsi, klistir naj živi – TRDDREKSUXX! Nu Rave je glasbeni stil, ki v sebi združuje elemente elektronike, rocka, indiea, techna, hip hopa, electra in breakbeata… Za njihovo estetiko je značilna psihadelična, fluroscentna dekorativnost. Hitra mešanica glasbenih stilov ponuja starejšemu ušesu novost brez primere. Ker prostora za monotonost »gole bass linje« ni, isto velja pri barvnem izboru. Zaenkrat je jasno, da so epicentri te nove usmeritve predvsem Klub K4, škofjeloška Ostriga in Channel Zero v Metelkova mestu. Ideologijo »clubbinga« nam bo predstavil Driskotečnik [f9k]: …»Driskoteka je novo kolektivno kreativno odvajalo, ki odpre vse še tako zaprte poti in predsodke! Za odvajalno konceptualne zabave ob driskoelektru skrbijo driskojockeyji b.a.f., [f9k], ivanhoe ter driskobientalki mayania«… Zamisel za naš kolektiv se je porodila pred dobrim letom in pol, ko sva z b.a.fom začenjala z učenjem in raziskovanjem »vrtenja« elektronske glasbe. Sam sem kot otrok elektronske glasbe redno zahajal na partije. Lahko rečem, da je za mano, kar dolga kariera poslušanja elektronike. Začelo se je, tega se popolnoma jasno spominjam, z legendarnim DOOM’S DAY rave partijem v Hali Tivoli, nato nadaljevalo s techno izobraževanjem v Klubu K4, Ambasado Gavioli, stopnjevalo s psy transom, nato pa prešlo v bolj house in minimal vode. Na koncu se je na takšnih in drugačnih partijih začelo pojavljati neko razočaranje… Glasba je postajala monotona, brezidejna in nemalokrat se je zgodilo, da sem po partiju prišel domov popolnoma razočaran. Temu je sledil preskok in edina logična posledica je bila, da potrebujem(o) nekaj novega. S pomočjo b.a.f.-ove razgledanosti sem tako zajadral v Nu Rave sceno. Na srečo sem zadnje štiri leta preživel v Londonu, v tako imenovani »indie« meki, kjer so se mi odprla popolnoma nova obzorja. Po rednem obiskovanju Durrr, Bugged Out, Neon Noise, Trailer Trash, This is NOT London partijev je sledil preskok. Nu Rave je postal »my reality!« A hoteli smo korak dlje... Naša vizija stremi k tematskim partijem, za katerega je značilna specifična scenografija in kostumografija, ki privabi goste, da pristavijo svoj lasten input. Dan povitja kolektiva je tako hitro postajal vse večja realnost in maja 2009 se je pri Rdeči Ostrigi v Škofji Loki zgodilo. Ivanhoe, b.a.f., [f9k] in Mayania Slippekovic se odločijo organizirati LUMBERJACK PARTY. Ker nas prav tako zanima bolj interaktivno sporočanje pri udejstvovanju v driskoteki, s tem namenom posnamemo kratek film, ki služi kot e-flyer. Vse to in še več nam predstavlja Nu Rave – ne samo glasba, temveč tudi način sporočanja. Mi smo NEODVISNI, driskoteka pa je naš EGO! Naslednji korak Driskoteke je izvedba JAWS PARTY pri Rdeči Ostrigi, nato pa sledi gostovanje na KITSCH-NITSCH, SMETNJAK in SINDIKAT partijih v Ljubljani, kar dokončno privede do prvega driskoteka žura v Ljubljani. 25. december 2009 je bil dan za NIGHTMARE AFTER CHRISTMAS v Channel Zero! Vaš Horoskop za leto 2010: Driskajmo vsi, klistir naj živi – TRDDREKSUXX! Tekst: [f9k] (vir: www.driskoteka.com)


REPORTAŽA. 14.11.2009. Dallas Records. Mala dvorana. Hala Tivoli. Ljubljana. AIR / FRA Dolgo pričakovani duo AIR je skozi velika vrata male dvorane Tivoli vstopil dokaj pompozno, četudi njuna glasbena vizija deluje nebeško-zasanjano. V nič drugačnem stanju niso bili niti tankočutni obiskovalci ponedeljkovega večera, vsaj v prvi polovici ne. Ta je minevala v maksimalno umirjenem tonu, s krajšimi navdušujočimi izleti po albumu Moon Safari, ki se je večini, sodeč po odzivu glasilk, najbolj trdovratno zasidral v spomin. Zvočne seksapilnosti seveda ne zmanjka niti v albumu Love 2, vseeno pa primat zgodovinske popularnosti pripada prej omenjenemu albumu. Zdi se, da je prav ta skupini vlil dovolj prožnosti in nazornosti retro elektronike ter na ta način ohranil zanimanje zanjo. Prehod koncerta v drugo polovico je zaznamovala naraščajoča dinamičnost in približevanje k ekstatičnemu zaključku. Poleg slišanih Alpha Beta Gaga, Venus, People in the City, Kelly Watch the Stars, Love, Sexy Boy, Be a bee, Eat my beat, Do the joy, ... se me je še najbolj suvereno dotaknila skladba Missing the Light of the Day. Njena genialna podobnost z Overpowered Roisin Murphy in različnost hkrati je tisto, kar dramatičnost sintetizatorja postavi na posebno mesto. Za nekatere koncerte bi lahko rekli, da so pomebni celo za druge galeksije, spet drugi nimajo takšnega dometa. Tako skupina AIR v moj svet prinaša zelo veliko čudovitih, sapo jemajočih trenutkov, navzlic temu pa mi njihova zvočna prefinjenost mnogo bolj odgovarja v ne-koncertni, intimnejši preobleki ... Sašo Stojanov


REPORTAŽA. 18.11.2009. Urban Bug Magazin Slovenia. Galerija Dali. Kranj POVRATEK ODPISANIH: »Cleaning Dusty Vinyl« LEIGH, PLESTI / ULE NAKOVA, FLOATER Na nekaterih stvareh se prah nabere kmalu, na drugih nikoli. Vinilne plošče so zaradi nezadržne hiperprodukcije v svetovni elektronski glasbeni sceni med tistimi stvarmi, ki se zaprašijo relativno hitro, zato jih je treba sem in tja očistiti. Le kje bi čiščenje lahko bilo še bolj učinkovito in prijetno kot na plesišču, kjer se poleg nostalgije lahko razvijejo še vsi ostali občutki, pripadajoči pošteni zabavi. Tega so se očitno zavedli tudi organizatorji petkovega večera v Galeriji Dali v Kranju, kamor so povabili »staroste« kranjsko – medvoškega housa, vedno videne na plesiščih pred slabim desetletjem, danes pa večinoma pridne državljane. Govorimo seveda o Leighu, Plestiju in Floaterju, ki jih lahko z mirno vestjo štejemo med gonilnike nekdanjega družabno – plesnega življenja v širši okolici Kranja. Organizator jih je sicer proglasil za »odpisane«, vendar se počutijo preveč mlade in na višku ustvarjalne moči, da bi mu to povsem oprostili. Prvi, Leigh se je na plesišču izkazal z ne preveč zaprašenimi vinilkami in mu je pripadla tudi večina večera, medtem ko sta Plesti in Floater vzela pojem zaprašenosti precej resneje. Obiskovalci, katerih gostota se je povečevala relativno počasi, so razpravljali o svojih upih, da se bo med zaprašenimi ploščami našla tudi njihova najljubša. Da, tudi elektronika ima zimzelene melodije. Na srečo so jih nastopajoči slišali in v veliko primerih tudi uslišali. Zabava ne bi bila nič nenavadnega, če ne bi bil prostor, v katerem se je odvijala, okrašen na zanimiv in hudomušen način. V oblačkih, narejenih iz stiropora, so razni napisi sporočali globoke in trivialne filozofske resnice. Nekoliko zavajajoč je bil oblaček na vhodnih vratih, ki je obiskovalce pošiljal domov, češ da je lokal poln. Na srečo je bila večina obiskovalcev nepismenih ali pa nejevernih, saj jih zgolj ta napis ni odvrnil od namere, da bi vsaj pokukali v Galerijo. Tisti, ki jih zanima stomatologija, so si na zaslonu za didžejem lahko nekajkrat ogledali animirani film s poudarkom na popravljanju zob (vsebina je bila sicer precej bolj zapletena in vznemirljiva). Se še vedno sprašujete, kakšen je namen odpraševanja vinilk? če ne drugega, se na takšnih dogodkih srečajo stari znanci, ki so se nekdaj videvali vsak dan, potem pa jih je življenje razpršilo na vse konce in kraje. Poleg plošč se tako odpraši tudi družabno življenje, kar pa je za dušo vsekakor zelo koristno. Sandi Ogrizek


REPORTAŽA. 26.12.2009. LePlac Events. Gospodarsko razstavišče. Ljubljana. FERRY CORSTEN – Twice in a blue moon. The Experience. Božično-novoletni glasbeni dogodek z organizacijo LePlac Events je postregel z marsikaterim presežkom, pa tudi manjšim »minuskom«. Ker si trance glasbe drugače kot z mavrično-vizualnim pristopom niti ni možno predstavljati, je organizatorjem uspelo, da so z nastopom eminentnega gosta zadovoljili tudi vizualno plat. Nastop glavne zvezde večera je, po odzivu sodeč, serviral pričakovano porcijo trans užitka, značilnega za dogodke večjih razsežnosti, ki se v manjši, klubski različici le stežka sprosti. Tech trance kot rdeča nit večera je prestolnici Ljubljane jasno pokazal trenutno trendovsko usmeritev, ki pa zahteva profesionalno organizacijsko dejavnost. Ekipi LePlac Events je 4000 obiskovalcem omogočila kakovosten večer, uresničila sanje in nujnost v zvezi veličastnim lightshowom, ki se je optimalno sinhroniziral z glasbo. Edino slabost za obiskovalce, kot ponavadi, predstavljala malenkostno previsoka cena pijač, ki so, ne glede na bližino pivovarne, dosegle »buteljčno« vrednost. Vsekakor pa to je dogodek, ki si spodobi zaživeti v prestolnici Slovenije…


REPORTAŽA. 24.12.2009. Jesus Loved You. Klub K4. Ljubljana. FACES. Christmas Special. IAN F & ANEURIA VEZTAX

Zadnja po vrsti, obrazna predstava gledališke skupine FACES, je postregla z zanimivo kombinatoriko elektronskega zvoka s klaviaturistom, multiinštrumentalistom Denisom Beganovičem KiKijem. Presenečeni ali ne, je sredi noči pogumno zakorakal pred glavna mimika večera, ki sta odsotnost izrečenega z obiskovalci nadomestila z melodičnim, na trenutke vokalnim, tech housom setom, ravno prav razgibanim in inovativnim, da lahko v prihodnje brez skrbi pričakujemo razkritje marsikatere obrazne poteze več…

Sašo Stojanov


VERA OBQJTBM*TSBFM)PSPWJU[ QSFWFEMB(PSEBOB(SBOBUJS 3FÇJKBJOTDF/PHSBèKB /JLP,SBOKD "T*TUF/ULBSFÇJKF5BOKB,SBNBS ,P4UV.PHSBèKB,VMUVSOPESVÝUWP,

*(3"+0

5&E.BUJD.FäFL 7F3B.JOB+FSB,PWBƌ /JOB"CEJƌ

"(BUIB(PSEBOB(SBOBUJS 3P(FS,MFNFO#VOEFSMB +BD,JF,BUBSJOB,PÝOJL

5F)OJLB .BUJD#VOEFSMB

,PS&PHSBèKB -VDJKB(SN

4F;POB ª"OB.FEKB


GLEDALIŠKA PREDSTAVA ISRAEL HOROVITZ. Vera Premiera. 20. december. Kulturni dom Franceta Prešerna na Breznici Fotografija. Anka Bulovec (vir: Kulturno društvo K) Predstava je nastala v režiji Nika Kranjca. Je portret hipijevskega časa v Ameriki in predvsem posledic, ki jih je takraten način življenja pustil na ljudeh danes. Premierno smo jo predstavili 20. decembra ob 20.00 uri v Kulturnem domu Franceta Prešerna na Breznici. Ted, Agatha, Roger in Jackie so štirje pripadniki hipijevske kontrakulture, ki so gojili svojo zavest o pravičnem, pravljičnem in pravilnem svetu, omamljali misli in se prepuščali slapovom hedonizma in različnim tokovom humanistične misli. Zdaj so v post-mladostniški krizi zaradi izstopa iz specifičnega sistema verjetja, petja in početja… Živeli so čas, ko se je mlajša generacija zoperstavila obstoječemu sistemu in poskušala doseči spremembe. Nekateri so jim očitali, da je pacifist lahko samo nekdo, ki sam nikoli ni izkusil vojne. Očitno je to pogoj, da si človek želi miru?…


Ob ponovnem srečanju v parku se drug z drugim soočijo z določenimi zadržki, kot bi se sramovali mladostniškega početja. Verjetno ni malo takih, ki se v določeni točki življenja zazrejo v preteklost, jo re-interpretirajo, celo razvrednotijo z nekakšnim nostalgičin način. Zdi se jim, da niso »verjeli v prave« stvari, če pa že so, pa niso »počeli pravih« stvari. Prehod v svet odraslih ljudi, brez utopičnih sanj, nemalokrat pospremi zavedanje o lastni majhnosti in nemoči pri doseganju radikalnih sprememb. Ostane »boleč« spomin, bolje rečeno, niti niso prepričani, da vedo za kakšen spomin sploh gre, čeprav vedo, da so maksimalno uživali. Na to jih vseskozi opozarja Vera, hčerka AGathe, ki si je izgubo vere v življenje povrnila nazaj z rojstvom deklice, ki ji je nadela ime, Vera. Predstavo priporičamo vsem, ki se jim toži po mladostniškem življenju, za katerim pa ne gojijo želje, da bi ga podoživeli... »Kar sem doživela je Vera. verjela sem vam in verjamem, da je predstava nujna za med ljudi. Ker brez moraliziranja odčara mističnost zamaknjenih stanj zavesti, pri tem pa ne zanika tudi čarov tistega časa... Še sanjala sem vas... Prijetno ste me očarali! Go KDK« (Tanja Kramar) Predstava bo zopet na ogled postavljena 22. januarja v kulturno posvetnem društvu Josipa Lavtižarja v Kranjski Gori. Več o tem najdete na spletni strani Kulturnega društva K (http://www.kd-k.com/) Sašo Stojanov


REPORTAŽA. 6.12.2009 Športna dvorana Zlato Polje. Kranj. PLEZALNI DNEVI KRANJA 2009 DJ Support by VEZTAX & ELZOR KESVALOV

Da elektornska glasba lahko deluje kot izvrstna podlaga tudi na športnih prireditvah je dokazal že Tiësto na otvoritveni slovestnosti poletnih olimpijskih igrah leta 2004. Nekaj podobnega, a v manjšem obsegu, se je zdelo vredno ponovitve tudi organizatorjem Plezalnih dnevov Kranja. Na vrh balvana so posadili krotilce »vinilnih plošč«, ambient primerno osvetlili in pričarali čarobno zvočno kuliso. Za mnenje smo povprašali Elzor Kesvalova, ki kar ni mogel skriti navdušenja ob misli, da si sta si skupaj z Veztaxom, najvišjo točko stene zaslužila »izven« plezalne konkurence. Glasba ima pač svojo pot…


»Ob spoznanju, kje bova vrtela, sem bil totalno presenečen v pozitivnem smislu. Res izvrstna ideja organizatorjev! Didžej na vrhu, kot v sobi z razgledom na ocean v spremstvu odličnih barvnih reflektorjev. Gledalce in tekmovalce sva obdarila z ritmi housa in tech-housa s funky primesmi, sodeč po odzivu, pa so bili s podarjenim več kot zadovoljni. Ni lepšega, kot spremljati napetost v športnem duhu, istočasno pa migati z boki… Zato mislim, da bi vključitev elektronske glasbe morala postati bolj pogosta praksa na takih in drugačnih prireditvah«… Sašo Stojanov


Sejem Erotike 2009. Celjski sejem. Celje. 11.12.2009 Kaj imata skupnega film Ljudstvo proti Larry Flyntu in sejem Erotike v Celju 2009? Larry bije bitko za svobodo govora, Zavod za kulturo pornografije 69 pa skuša slovensko javnost prepričati, da je spolnost lepa čednost. »Slab okus je kljub vsemu okus«, je menil Flyntov zagovornik in sodniki ter porota so se morali sprijazniti z dejstvom, da če želijo živeti v svobodni državi, potem morajo vzeti v zakup tudi tolerantnost… Sejem Erotike sicer nima težav s pravno podlago, temveč z moralističnim pogledom na svet pornografije. Ravno zato se Zavod 69 zavzema, da bi opolzkost, obscenost in še kaj, slovenski javnosti predstavil na sejmu kot nekaj, kar sicer ni normalno, ni pa napačno. Saj veste, podobne sorte dogodkov ste že obiskali, ko ste iskali elegantne kose pohištva, platišča za avtomobile ali gozdarsko opremo. Nekje je v ospredju tehnika, spet drugje človeško telo. A po daljšem premisleku ugotovimo, da gre povsod za predstavitev telesa, le način predstavitve se razlikuje.


Nič drugače ni pri erotiki v navezavi s pornografijo. Pristaši in razstavljalci porno industrije želijo ustreči z raznovrstno ponudo erotičnih pripomočkov, s katerimi zadovoljimo še tako bizarne spolne želje. Da bi letina uspevala, kmet potrebuje soliden traktor… Da pa uspeva marsikateri odnos med dvema, tremi ali…, pa potrebuje pospešek na področju spolnosti. In sejem Erotike verjame, da ta pospešek tudi ponuja. Slišati je bilo nemalo pritoževanja nad videnim s strani obiskovalcev, med drugim tudi s strani prijateljev, ki so tarnali v smislu, da »to ni to« in »niti spodobnega vibratorja ni možno videti«. Ob tem je treba poudariti, da pornozvezdnica Tarra White in domača LaToya nikakor niso zagotovilo, da bi prizorišče zapustili potešeni, saj veliki večini pornografija deluje pristno zgolj v intimnem, domačem okolju, kjer fantazije mnogo lažje privrejo na dan, lahko pa tudi ostanejo zgolj stvar domišljije. Pomislek ob dnevu erotike se je tako glasil, »zakaj je vestno spremljanje TV grozot z vojnih prizorišč bolj moralno početje kot občudovanje pornografskih vsebin?« Za podrobnejšo razlago se obrnite na Zavod 69… Sašo Stojanov


Zoran Smiljanić, slovenski mega stripar Ste vedeli, da je strip zmožen razgaliti slovensko zgodovino vse do Mehike? Res je, med leti 1840 do 1914 je bilo na tujih bojiščih kar 312.000 Slovencev, se pravi skoraj četrtina takratne populacije. Da so se Slovenci borili za cesarja, je v Zoranu Smiljaniću prebudilo tolikšno navdušenje, da je to, malo zamolčano, zgodovinsko dogajanje osvetlil s stripovsko upodobitvijo. Meksikajnarji so bili prestrašeni slovenski fantje, izobčenci, ki niso imeli česa za zgubiti. O tem, da zgodba ni bila kratkotrajnega značaja, priča podatek, da je strip, avtorjev Zorana Smiljanića in Marijana Pušavca, zasnovan kot pripoved v petih albumih. In ker sta do sedaj izšla le dva, lahko le neučakano pričakujemo burno nadaljevanje. Koliko strasti je vložene v delo izda podatek, da sta gradivo za strip zbirala kar deset let… Zelo zelo na kratko: Današnje slovensko ozemlje in njeni prebivalci so bili sredi 60-ih let 19. stoletja del habsburškega cesarstva s cesarjem Franc Jožefom I na prestolu. Njegovemu bratu, nadvojvodi Ferdinandu Maksimiljanu, je bilo ponujeno cesarsko mesto v Mehiki, katerega je sprejel. Ker ni imel svoje vojske, je zbral 6000 prostovoljcev. Po odsluženi vojaščini so jim bili obljubljeni lepi zaslužki in posestva v Mehiki, je pojasnil Buh. Obljube so premamile tudi nekaj sto Slovencev. V stripovskih knjigah bralec spremlja usodo dveh protagonistov, Ferdinanda Maksimilijana, katera temelji na zgodovinskih dejstvih, in prostovoljca Antona Brusa, ki je izmišljena oseba. (STA) Mislim, da extra opomba v zvezi s tem, da vam Zoran Smiljanić želi srečno novo leto 2010, res ni potrebna. Spomnite se kitajskega pregovora, ki pravi, da »slika pomeni več kot tisoč besed« in pomislite na vložen trud uredništva, da je 2. številko zaključil s takšnim sklepom navkljub želji, da bi Dragi bralci uživali ob branju…

Pripravil: Sašo Stojanov


David Limon

British Society and Culture from a Slovene perspective Glavni namen knjige je seznaniti bralce s sodobno družbo in kulturo v Veliki Britaniji. Avtor želi tudi izzvati pogoste stereotipe v zvezi z Veliko Britanijo in narediti primerjave s slovensko kulturno sfero. Poleg tega knjiga seznanja študente in prevajalce z jezikom, povezanim z različnimi vidiki britanskega življenja, institucijami in kulturo. Knjiga se dotika naslednjih vidikov britanskega življenja in kulture: razlike med štirimi narodi; vprašanje angleške identitete; družbena zgodovina 20. stoletja; večkulturna Britanija; politični in pravni sistem; šolstvo; vloga religije; mediji, šport in kultura; družbene razmere in vsakodnevno življenje. Vsako poglavje se konča z vprašanji, ki vzpodbujajo nadaljnje razmišljanje, na koncu knjige pa so predlogi za dodatno branje.


Chikako Shigemori Bučar (ur.)

Azijske in afriške študije Revija, ki izhaja od leta 1997, je vodilna znanstvena in strokovna publikacija na področju sinologije, japonologije, indologije in afrikanistike v Sloveniji. V njej tuji in domači raziskovalci objavljajo strokovna in znanstvena besedila, ki obravnavajo različne vidike omenjenih študij, pri čemer so v ospredju literarni, filozofski, lingvisitčni in zgodovinski sklopi. Revija je namenjena širši strokovni in zainteresirani javnosti, kot študijska literatura pa je uporabna tudi za študente Oddelka za azijske in afriške študije.

Mateja Pezdirc Bartol (ur.)

Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture Krovna tema letošnjega seminarja je bila Telo v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi. Predavanja so pripravili strokovnjaki z različnih področij: jezikoslovci, literarni zgodovinarji, filmski, gledališki in plesni teoretiki, sociologi, umetnostni zgodovinarji, kulturni antropologi, filozofi, ki prihajajo z različnih fakultet, univerz in znanstveno-raziskovalnih inštitucij. Zbornik oblikujejo študije predavateljev, ki vključujejo spoznanja več strok in različnih raziskovalnih pristopov, saj so razmišljali o podobi telesa, ki sega od erotičnega zapeljevanja do sprevrženosti, grotesknosti in komičnosti.

Za vas predstavlja: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani



Urban Bug Magazin Slovenia No.1