f r i nt erv ju
Prof. dr. Saša Divjak dekan od leta 2001 do leta 2005 Prodekana za pedagoško dejavnost - izr. prof. dr. Viljan Mahnič (2001–2003) - prof. dr. Radko Osredkar (2003–2005) Prodekan za raziskovalno dejavnost - prof. dr. Aleš Leonardis (2001–2005) Tajnika - Sonja Kovačič (2001–2002) - Ana Prosen (2002–2005)
Operacijski sistemi, računalniška grafika … To so področja, ki mi najprej pridejo na misel ob prof. dr. Sašu Divjaku. Se je tako tudi začelo?
Začelo se je v letu 1967, predzadnjem letniku mojega študija elektrotehnike, ko se nas je nekaj študentov prostovoljno odločilo, da bomo vpisali še dodatni (neobvezni) predmet, ki je bil pravzaprav tečaj za programiranje v algolu za računalnik zuse. Takrat sem začel požirati programerske priročnike, ki sem si jih izposojal v knjižnici ibm-Intertrade. Poleg tega sem se leta 1968 udeležil še ibm-ovega tečaja za programiranje v makrozbirniku za računalnike ibm/360. V okviru diplomske naloge pa sem se začel ukvarjati z računalniškimi simulacijami na računalniku ibm 1130, ki so ga imeli na fakulteti za elektrotehniko v Zagrebu. Šele čez kakšno leto so s takim računalnikom opremili ljubljansko Fakulteto za elektrotehniko ter Fakulteto za matematiko in fiziko. V začetnih letih profesure je bila gotovo težava sploh dostop do znanja – tako literatura kot praksa. Kako ste se pravzaprav sami učili, spremljali dogajanje? Interneta ni bilo.
Ker sem na začetku veliko programiral v fortranu, so bili glavni vir znanja računalniški
102
priročniki. Pa tudi oprema. Kot mlad asistent sem še pred uvedbo študija računalništva vodil vaje za numerične metode pri prof. dr. Slavku Hodžarju. Za 36 študentov sem imel na voljo le en mehanski (sicer električni) kalkulator. Skoraj več časa smo se ukvarjali s tehniko računanja kot s samimi numeričnimi metodami. Šele pozneje smo dobili 17 danes že kultnih kalkulatorjev hp-35, ki so bili zaradi zavarovanja priklenjeni na študentske mize. Razen diplomantov študentje niso imeli neposrednega dostopa do omenjenega računalnika ibm 1130. Svoje programe so morali oddajati na obrazcih operaterkam luknjačev kartic in nato dobivali izpisne pole z računalniškimi rezultati. Sam sem bil sočasno zaposlen na Institutu Jožef Stefan (ijs), kjer sem se ukvarjal z avtomatizacijo različnih industrijskih procesov, pozneje tudi robotov s procesnimi računalniki. Programiral sem skoraj izključno na nivoju zbirnega (včasih tudi strojnega) jezika. Ker je bil ijs dobro opremljen, sem pogosto vabil naše študente k delu na institutskih računalnikih. Na institutu smo razvijali tudi lastne mikroračunalniške sisteme. Pri razvoju sistemske programske opreme smo si pomagali kar s tehnično dokumentacijo o posameznih krmilnikih