__MAIN_TEXT__

Page 1

Tiana Zrakić, 9. razred


CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.3(497.4Novo mesto):001.891 LJUBEZEN / [fotografije iz arhiva OŠ Drska, razen pri intervjuju z Jurijem Moškonom prispeval J. Moškon]. - Novo mesto : Osnovna šola Drska, 2019. - (Zbirka Rastoča knjiga ; št. 5) ISBN 978-961-290-219-3 COBISS.SI-ID 299838464


LJUBEZEN – 5. Rastoča knjiga OŠ Drska »Dober dan, LJUBEZEN, ki v naše življenje vstopaš v različnih barvah, oblikah in odtenkih,« so nas v tem šolskem letu nagovorili starši Kolenc. »Pravijo, da rastlina bolje rase, če ji pojemo in se z njo pogovarjamo, tako tudi ljudje postajamo boljši, če z nekom delimo trenutke svojega življenja,« je zapisala v svojem spisu učenka Eva Bojanc. Tia Vanessa Gregorčič pa je razmišljala o sreči: » Ne verjamem, da je sreča v velikih stvareh. Mislim, da je v malih. Mislim, da je sreča, če se mi učitelj v šoli nasmehne in mi nameni prijazno besedo. Sreča je, če lahko jaz komu pomagam, ker se potem dobro počutim. Sreča je, da se lahko vsak dan iz šole vrnem tja, kjer me imajo brezpogojno radi. Sreča je, da grem s prijateljico na sprehod, da s sošolci lahko praznujem rojstni dan. Da me objamejo. Sreča je tudi, ko so jezni name, ker nečesa nisem naredila prav oz. sem ravnala napačno, saj me želijo videti na pravi poti in jim ni vseeno zame.«

Na OŠ Drska se dobro zavedamo, da sta dialog in odnos prava odgovora za potrebe današnjega časa. Prizadevamo si graditi dobre medsebojne odnose in usmeriti učenje v učenje za trajnostni razvoj, v učenje za življenje, upoštevajoč okoljske, družbeno kulturne, socialne elemente. V okviru vseslovenskega projekta Rastoča knjiga na OŠ Drska v letu 2019 izdajamo že 5. knjigo učiteljev, učencev in zunanjih sodelavcev OŠ Drska pod naslovom LJUBEZEN. V njej objavljamo povzetke različnih aktivnosti učencev, učiteljev, staršev in zunanjih gostov, ki so skupaj z nami razmišljali o pomenu ljubezni, sožitja, volje in predanosti. Za vodilo leta smo sprejeli Cankarjevo


misel »Srečna je pot, če je ljubezen vodnik« in se podali na pot k ciljem: postati kulturen, široko razgledan posameznik, pokončna osebnost, ki se zna spopadati z izzivi sedanjega in prihodnjega časa v sožitju z naravo in drugimi ljudmi okoli sebe.

Tokrat smo prvič povabili k razmišljanju tudi vrstnike iz drugih šol in zunanja ocenjevalka literarnih prispevkov dr. Jožica Jožef Beg je v oceni natečaja zapisala: » Mladi pesniki gledajo na svet s čisto, otroško dušo … Razmišljanja mladih so iskrena, bogata in zanimiva, predvsem pa dokazujejo, da se znajo avtorji kritično ozreti na svet okoli sebe … Vedo, da so prave vrednote družina, ljubezen, prijateljstvo, strpnost, medsebojna pomoč in še kaj, tudi umetnost.«

Vabljeni k prebiranju bogate vsebine 5. Rastoče knjige OŠ Drska

Nevenka Kulovec, ravnateljica


KAZALO Sreča je pot, če je ljubezen vodnik ...................................................................................................... 1 DOBER DAN, LJUBEZEN,...................................................................................................................... 2 SLEDITI KLICU PO-KLICA NI ENOSTAVNO ............................................................................................. 4 KAKO UČITELJ POSTANE PROFESIONALEC? ........................................................................................10 Z NARAVO V NARAVI ZA VESELJE PRAVO ...........................................................................................16 Z ABOODOM PO SIRIJI .......................................................................................................................21 RASTOČA KNJIGA PREDSTAVLJA SANJE LJUBITELJEV BRANJA .............................................................26 MOJA NAJVEČJA VREDNOTA SO ZDRAVE NOGE .................................................................................29 JURIJ MOŠKON: NAJPREJ MORAŠ IMETI VELIKO VOLJE.......................................................................32 TREBA JE ISKATI SAMO DOBRO MUZIKO … ........................................................................................45 INTERVJU Z MARTO ZORE IN GOJMIRJEM LEŠNJAKOM GOJCEM .......................................................................... 45

NATEČAJ OTROŠKE POEZIJE IN PROZE ................................................................................................55 MLADI GLEDAJO NA SVET S ČISTO, OTROŠKO DUŠO ............................................................................................. 56 NAGRAJENA BESEDILA ............................................................................................................................................ 57 SREČNA JE POT, ČE JE LJUBEZEN VODNIK............................................................................................................... 61

PRIJATELJ NI VSAK, KI SE TI SMEHLJA. ................................................................................................71 PRIJATELJ JE TISTI, KI TI V NESREČI ROKO PODA. .............................................................................................71 ŽIVLJENJE JE LEPO ................................................................................................................................................... 78


UTRINKI UČENCEV IN UČITELJEV S PROJEKTNEGA TEDNA .................................................................. 86 V JATI Z DRUGAČNIMI ............................................................................................................................................ 86 V 6. A PA TAKOLE … ............................................................................................................................................... 89 DIŠALO JE … PO PIŠKOTIH IN PALAČINKAH ............................................................................................................ 90 DEVETOŠOLCI V MISLIH PO SVETU … ..................................................................................................................... 92 ŠTUKLJEVO LETO SMO PRAZNOVALI TUDI UČENCI ............................................................................................... 93 NENAPOVEDAN OBISK ........................................................................................................................................... 94


Sre훾na je pot, 훾e je ljubezen vodnik

(Ivan Cankar)

LJUBITI miroljubnost

훾lovekoljubnost

sodelovanje

BITI LJUBLJEN

ljubezen do so훾loveka.

dobrodelnost

ljubezen do narave, znanja, kraja, domovine ...

miroljubnost

predanost 1


DOBER DAN, LJUBEZEN,

ki v naše življenje vstopaš v različnih barvah, oblikah in odtenkih. Enkrat prideš v preprosti obleki skromnega šolarja, drugič v potrpežljivosti učiteljice, ki že petič podaja isto učno snov. Vstopaš skozi roke čistilke, ki dan za dnem drsijo in čistijo vse prostore šole. Nagovarjaš nas z ravnateljico, ki vsakič čaka in pospremi avtobus z učenci: kot mati svoje otroke. Prišla si s košarkarsko tekmo paraplegikov na naši šoli, na kateri je bilo vzdušje ob vsakem košu večje kot na finalu kateregakoli svetovnega prvenstva. Prideš vedno, ko hišnik pleza na visoke ulične luči in 2


nanje pritrjuje novoletne želje. Vsak dan prihajaš po mnogih ljudeh, dogodkih in dejanjih in vedno se dotakneš srca in prinašaš upanje … Včasih pa si nadeneš tudi sladko preobleko … Kolenčevi Novo mesto, 21. december 2018

3


SLEDITI KLICU PO-KLICA NI ENOSTAVNO »LJUBI SVOJO POT; BREZ TE LJUBEZNI JE VSE BREZ SMISLA.« (P. COELHO)

Vsaka zgodba ima začetek in tudi moja se je začela oblikovati v ranem otroštvu. Naj zato začnem ta članek drugače: osebno preko »resnične pravljice«. Nekoč je živela deklica, ki si je zelo želela, da bi končno začela hoditi v šolo. Vstop v 1. razred je bil zanjo nekaj najlepšega. Občudovala je svojo prvo razredničarko. Na razredni stopnji so se tako zamenjale kar tri, a na vsaki je našla nekaj, kar jo je pritegnilo, nekaj, kar je čutila, da bi tako lahko delala tudi sama, ko bo velika (še posebej ji je ostala v spominu mlada razredničarka iz 3. razreda). Na predmetni stopnji so jo navdihovale učiteljice, ki so z žarom razlagale učno snov, hkrati pa bile prijazne, sočutne do učencev. Učenje zanjo ni predstavljalo težav. Bližje so ji bili družboslovno–jezikovni predmeti kot naravoslovni. Zato je toliko raje pomagala nekaterim sošolcem, ki so se težje učili (pri razlagi snovi iz slovenščine, nemščine ali zgodovine). Takrat se je počasi začelo prebujati v njej sočutje do sošolcev, ki so se težje učili in bili »drugačni«. Opažala je, da zlasti nekateri fantje »izstopajo« s svojim vedenjem in so moteči, prestopali so meje v šoli in doma. Takrat se jim še ni znala/upala približati. Močno je nanjo vplivalo tudi branje knjige »Mi, otroci s postaje ZOO«, saj se je takrat prvič srečala z drugačnim odraščanjem, kot ga je sama poznala (svet odvisnosti od drog). Ko se je osnovnošolsko izobraževanje bližalo h koncu, se je bilo potrebno odločiti, kam naprej. Vleklo jo je v učiteljski poklic ali poklic socialne delavke (tudi ta želja je v zadnjih dveh letih postajala vse močnejša). Za gimnazijo se ni odločila predvsem zaradi dveh predmetov, tako da je izbrala kompromis. Šolanje je nadaljevala na srednji ekonomski šoli. Tudi tu sta jo najbolj privlačila 4


predmeta sociologija in psihologija (osnove vedenja o sebi, drugih in o družbi). Še bolj se je začela zavedati, kako deluje družba, kaj šteje za normalno/odklonsko, kako se sama odziva na posameznike, ki so drugačni ipd. Na poti iz šole je imela včasih priložnost govoriti z brezdomci, Romi, fanti, ki so uživali marihuano … Ob zaključku srednje šole je bila v dilemi med poklicem razredne učiteljice in poklicem socialne delavke. Na koncu je sprejela odločitev, da gre študirat relativno mlad študij: socialno pedagogiko, saj se ji je zdelo, da bo ob tem študiju dobila največ zase. Omenjeni študij ji je predstavila sošolka, ki se je udeležila informativnega dneva in jo z vsebinami navdušila. Dodatno potrditev je dobila še od šolske svetovalne delavke, ki je tudi zaključila ta študij. Menila je, da bo tudi ona lahko na podoben način delala v šoli z učenci, ki bodo potrebovali pomoč. Starša sta jo v njenih odločitvah podpirala. Študij ji je dal veliko teoretičnega znanja s področja odklonskosti, razumevanja težav v socialni integraciji, še več pa praktičnih znanj za delo s posameznikom in skupino, hkrati pa veliko samospoznavanja, dela na sebi ter prepoznavanja oz. ozaveščanja zavestnih in nezavednih motivov za odločitev za študij. V spominu ji bosta ostala dva fanta, priseljenca, ki ju je spremljala celo šolsko leto, prav tako pa je posebno zgodbo pisal v njenem obštudijskem življenju slepi fant. Po zaključku študija jo je pot pripeljala nazaj v osnovno šolo. Ljubezen je ostala, a se je preoblikovala. Zdaj nastopa v vlogi socialne pedagoginje in skuša na nek način preko odnosa delovati v smeri opolnomočenja učencev na raznih področjih razvoja. V desetih letih je delala z različnimi skupinami otrok: v podaljšanem bivanju, z učenci priseljenci, učenci Romi, vmes je opravljala tudi delo svetovalne delavke. V zadnjih letih se največ ukvarja z otroki s posebnimi potrebami. Delo ji predstavlja zadovoljstvo in izziv tudi v težjih oz. zahtevnejših primerih. Dodatno moč črpa iz 5


dodatnega spopolnjevanja, kolegialne pomoči ostalih svetovalnih delavk ter dobrih odnosov z ostalimi učitelji. Lahko bi rekli, da se tu »resnična pravljica« zaključi, ampak ta ima odprt konec, saj še poteka. Vendar se ob tem ozrimo k bistvenemu delu: odločitvi za poklic. Pred mladega človeka je postavljena težka naloga, ki jo mora opraviti. Nekaterim je že od malih nog jasno, kaj bi najraje v življenju počeli. Drugim pa to predstavlja veliko težavo. Sama sodim v prvo skupino, saj sem od malega vedela, na katerem poklicnem področju želim delovati. K temu so prispevale moje družinske okoliščine, osebe, ki sem jih srečevala na poti odraščanja, vrednote, moje osebnostne lastnosti, zanimanja ter sposobnosti in nenazadnje predstave in pričakovanja o poklicu, ki me je privlačil. Kordeš (2006) uvršča pedagogiko in z njo povezane vede (socialna pedagogika, specialna in rehabilitacijska pedagogika itn.) na področje t. i. uporabnih znanosti. Guggenbuehl – Craig (1997, po Bizjan, 2004) pravi, da spada poklic socialnega pedagoga v pomočniške poklice. Pri tem se moramo zavedati, da kot razlaga Douganova (1993, po Klemenčič, 2005), pri odločitvi za poklic nastopajo tako zavestni motivi, osebni in družbeni, kot tudi nezavedni poklicni motivi, npr. težnja po sprejetosti. Iz zgoraj zapisane osebne zgodbe je zaznati predvsem zavestne motive. Študij socialne pedagogike mi je osebno prinesel največji doprinos na samospoznavanju, delu na sami sebi. Prav tako je name vplivalo prepoznavanje doprinosa lastne družinske vloge in želje po spreminjanju same sebe kot motiva za izbiro poklica. Izobraževanje je pokazalo tudi velik vpliv na prepoznavanje možnih načinov vedenj in čutenj do uporabnikov pri lastnem prihodnjem delu. Klemenčičeva (ibid) poudarja, da vse te dejavnosti omogočajo 6


prihodnjim strokovnjakom, da ozavestijo izbiro študija, ker so želeli spremeniti sebe ter razviti lastno strokovnost. Da bi se socialni pedagog zavedal lastnega načina delovanja v poklicnem odnosu, je potrebna nenehna samorefleksija oz. trud v smeri prepoznavanja lastnega nezavednega. Zavedanje, da ne moremo doseči mita o vsemogočnem, idealnem strokovnjaku, da pa skozi proces poklicne refleksije lahko dosegamo lik dovolj dobrega strokovnjaka, osmišljuje naše delo, predvsem pa nas senzibilizira za razumevanje lastne vloge v poklicu pomoči (Klemenčič, 2005). Kot strokovnjaki moramo sprejeti dejstvo, »da vsem ljudem v stiski ni mogoče pomagati, da je mnogim možno pomagati le delno in začasno in da pri najtežjih problemih ljudi pogosto z neskončnimi, visoko strokovnimi obravnavami izčrpamo strokovnjaka in klienta, ko bi morda bilo največ, kar je možno storiti, le strpna človeška bližina« (Dougan, 1993: 117, po Klemenčič, 2005). Navedeno velja tudi za šolsko polje in pomoč učencem in njihovim družinam. Šola je pomemben socialni prostor, v katerem se dogajajo medosebni odnosi. Šola kot prostor medsebojnih srečevanj lahko vpliva na socialno vključevanje in izključevanje (Zrim Martinjak, 2017, str. 182). Tudi Palmers (2001) podobno razmišlja o dobrih učiteljih, ko pravi, da dobri učitelji stkejo sebe in predmet ter učence v tkanino življenja. Učiteljski poklic je bogat tudi zato, ker daje priložnost za nenehno srečevanje z mladimi. Menim, da bi lahko njegove besede prenesli tudi na ostale pomočniške poklice, ki so zaposleni v šolah. Mladi z manj priložnostmi, z neenakimi možnostmi so še posebej odvisni od šole. Brez pogovora, brez izmenjave misli ni srečanja in ni vzgoje. Kot priporoča Zrim Martinjakova (2017), se 7


moramo zavedati priložnosti, ki jih nudijo srečevanja, in se zavedati tudi pomena pogovora (med učiteljem in učencem, med samimi učenci). Pri učencih s posebnimi potrebami želim razvijati zlasti socialno in čustveno pismenost – krepiti kompetence na področju socialnih spretnosti, komunikacije ter čustvovanja in vedenja, saj je to ena izmed najboljših preventiv. Močno verjamem, da sta dialog in medsebojni odnos odgovor na potrebe današnjega časa oz. koristita vsem: »normalnim« in drugače izstopajočim. Zaradi različnosti, drugačnosti je šola prostor, kjer se lahko učenci učijo drug z drugim sobivati. Zato menim, da nam učenci s posebnimi potrebami kažejo tudi določene slabosti v našem šolstvu – predvsem velik storilnostni pritisk, tekmovanje in primerjanje. Več časa bi morali nameniti učenju za trajnostni razvoj (okoljski, družbeno-kulturni ter ekonomski elementi). Sama menim, da sem izbrala pravi poklic, saj ga opravljam z veseljem. Si pa ob tem ne zatiskam oči, da je vse idealno. Ob težkih zgodbah, ob manjših ali večjih porazih bi lahko obupali, a življenje se obrača kot jing in jang. Ali kot zapiše Palmers (2001), se moramo naučiti, da je občasno doživljanje bolečine pri poučevanju (otrok s posebnimi potrebami – op. Z. C. Š.) tudi znamenje, da prihajam bližje svojemu talentu kot potlačeni jezi. Ob tem bom še naprej gojila odgovornost, da bom sledila klicu svojega po-klica. Zdenka Cimermančič Šafar

8


Viri: Bizjan, B. (2004). Na profesionalno pot neobremenjeni s prtljago. V: Socialna pedagogika, vol. 8, št. 3, str. 295-314. Klemenčič, M. M. (2005). Prepoznavanje lastnih motivov za odločitev za poklic pomoči. V: Socialna pedagogika, vol. 9, št. 2, str. 123-150. Kordeš, U. (2006): Vloga metodoloških vsebin pri izobraževanju za pedagoške poklice V: Prispevki k posodobitvi pedagoških študijskih programov. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Palmer Parker J. (2001): Poučevati s srcem: raziskovanje notranjih pokrajin učiteljevega življenja. Ljubljana: Educy. Zrim Martinjak, N. (2017): Srečevanja in socialni kapital na poti do socialno inkluzivne šole. V: Za človeka gre!: zbornik posvečen Vinku Skalarju. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

9


KAKO UČITELJ POSTANE PROFESIONALEC? »UM JE OGENJ, KI GA JE TREBA PODPIHOVATI, NE POSODA, KI JO JE TREBA NAPOLNITI.« (Plutarh)

Najkasneje v 7. razredu osnovne šole se vsi srečajo z izrazom homo sapiens. Slovar slovenskega knjižnega jezika (2014) ga opredeljuje kot človeka od zadnje poledenitve dalje, v latinščini pa besedna zveza pomeni umnega človeka. To smo mi. Naš um iz dneva v dan sprejema podatke in izkušnje, iz katerih se česa naučimo, vendar se s tem vedenjem ne rodimo, ampak se ga priučimo s pomočjo staršev, vzgojiteljev, učiteljev. Članek govori predvsem o učiteljih, ki se moramo, če želimo znanje predajati na mlajše generacije, nenehno strokovno izpopolnjevati. POJMOVANJE UČENJA IN UČITELJA PROFESIONALCA Pojem učenje je po definiciji UNESCA (1993) »vsaka sprememba v vedenju, informiranosti, znanju, razumevanju, stališčih, spretnostih ali zmožnostih, ki je trajna in ki je ne moremo pripisati fizični rasti ali razvoju podedovanih vedenjskih vzorcev«. Navedena opredelitev potrjuje, da je učenje pridobivanje lastnih izkušenj ob interakciji med človekom in njegovim fizikalnim in socialnim okoljem (Marentič Požarnik, 2010). Učitelji se udeležujemo izobraževanj, ki potekajo v obliki izobraževanja ob delu, krajših predavanj, tečajev, seminarjev, študijskih skupin, aktivov, tematskih konferenc, srečanj in samoizobraževanj. Predvsem je pri učiteljih pomembna poklicna interakcija, ki je osnova za komunikacijo in izboljšanje pedagoške prakse, za izmenjavo izkušenj med učitelji in kolegialno pomoč (Terčon, 2015). 10


Učitelja profesionalca je opredelila Valenčič Zuljan (2012) kot učitelja, ki je izobražen in zaposlen na svojem področju, kot bistveno značilnost pa je navedla predanost oziroma zavezanost poklicu, stroki. Marentič Požarnik in Lavrič (2015) definirata učitelja profesionalca kot učitelja, ki je predan svojemu področju in zna z njim navdušiti prisotne, pozna in obvlada strategije poučevanja in učenja, zna zastavljati miselno izzivalne naloge in probleme, vidi učenje skozi oči učencev, zna izkoristiti moč povratne informacije učencem, se zna umakniti ob učenčevem samostojnem napredku k uspehu, izzove in razume učenčevo predznanje in razumevanje, učencem pokaže cilje, namene in kriterije uspešnosti, vpliva na površinsko in globinsko znanje učencev, vzpostavlja varno učno okolje, v katerem dopušča napake, ki jih učenci s pomočjo povratne informacije odpravljajo, deli znanje in izkušnje o poučevanju z učenci in s kolegi, ima zmožnost spremljanja učinkov poučevanja na učence. PROFESIONALNI RAZVOJ UČITELJEV Sodobne šolske reforme se zavzemajo za cilje, s katerimi si prizadevajo za izboljšanje kakovosti znanja vseh, ki se učijo, tako mladostnikov kot tudi odraslih. Učitelji se moramo vedno znova reflektirati glede svojih pogledov na znanje in učenje ter svojo vlogo in vlogo učencev v učnem procesu (Velikonja, 2004). Pri lastnem profesionalnem razvoju in spodbujanju profesionalnega razvoja drugih mora učitelj poznati temeljne dejavnike profesionalnega razvoja in imeti zavedanje o tem, kaj nas pri tem ovira in kaj spodbuja. Pri tem mora biti optimističen in se ob morebitnih ovirah zavedati, da so te nova priložnost za učenje in da so lahko konflikti zelo neprijetni ali celo boleči, vendar hkrati prispevajo k osebnemu zorenju in 11


strokovnemu bogatenju. Učitelj si mora dovoliti spoznavanje samega sebe, predvsem videti sebe iz drugih zornih kotov, sprejemati povratne informacije, sprejemati nove izzive in se zavedati medsebojnih razlik. Na eni strani so namreč obdobja, ko moramo biti učitelji sposobni profesionalne strpnosti in fleksibilnosti do ljudi, ki so okoli nas, ter biti zmožni skupnega učenja, na drugi strani pa so obdobja, ko je za učiteljev profesionalni razvoj nenadomestljivo zavedanje o mejah možnega sodelovanja oziroma zmožnosti vzpostavitve kritične distance (Valenčič Zuljan, 2012). Uspešen spodbujevalec profesionalnega razvoja se zaveda, da s spodbujanjem drugega bogati tudi svoje znanje in razvija kompetenco svetovanja. Velja tudi obratno: kdor ni zmožen samostojnega profesionalnega napredovanja, ni zmožen spodbuditi teh sprememb pri drugih (Valenčič Zuljan, 2012). Strokovna učinkovitost in etična odgovornost sta neločljivo povezani sestavini profesionalnega razvoja kritičnega in avtonomnega profesionalca. Za uresničevanje teh morajo biti izpolnjeni notranji pogoji oziroma pogoji posameznika in zunanji pogoji, kot so proces šolanja, kultura šole in širše družbe. Pomembni sta kognitivna in konativna dimenzija, zato je avtonomni učitelj tisti, ki ima predelano samopodobo in sposobnost refleksivnega pristopanja do lastne pedagoške prakse in širšega konteksta profesionalnega delovanja učiteljev ob kolegialni podpori (Valenčič Zuljan, 2012). Profesionalni razvoj je celosten proces rasti, ki povezuje osebno, socialno in ožje poklicno raven. Valenčič Zuljan (2012) povzema Bellovo (1993) teorijo o ravneh, ki pravi, da se te med seboj povezujejo, kar se kaže v tem, da na osebni ravni učitelj izolacijo prepozna kot oviro in ima potrebo po sodelovanju in posvetovanju. O tem si izoblikuje pozitivno stališče kot pomembnem načinu dela za profesionalno rast in 12


razvoj. Učitelj na socialni ravni situacijo kritično analizira in poišče ter ovrednoti alternative ravnanja. V razredu razvija ideje in razredne prakse od razjasnjevanja pojmovanj o pouku, učiteljevi in učenčevi vlogi, naravi znanja pa do presojanja o novih načinih poučevanja in njihovih vplivih. Poleg tega učitelj razvija spretnosti za spodbujanje različnih aktivnosti tako učenčevega razvoja kot tudi svojega lastnega. Na ožje poklicni ravni pa učitelj zazna in občuti težave, kot so učni neuspehi, vedenjski problem, konflikti, razjasnjuje misli ob morebitnih ovirah, ki so posledica spremenjene prakse. Mednje sodijo izguba kontrole, vprašanje discipline, količina neposrednega vodenja učencev, odnosi z učenci ipd. Na tej ravni učitelj prevzema odgovornost za svoj profesionalni razvoj (Bell, 1993, v: Valenčič Zuljan, 2012). PROFESIONALNI RAZVOJ POSAMEZNIKA V ODVISNOSTI OD PROFESIONALNEGA RAZVOJA INSTITUCIJE Načrtovanje profesionalnega razvoja je načrtna in organizirana dejavnost, ki je odvisna od potreb posameznika in organizacije, v kateri je zaposlen, zato je treba ta dejavnika usklajevati. Učitelj mora svoje cilje prilagoditi ciljem institucije. Pri tem je njegova naloga, da vpliva s svojim delovanjem nanje, naloga vodje pa je, da ga pri razvoju učiteljevih sposobnosti, sprejemanju svojih odločitev in prevzemanju odgovornosti za delovanje spodbuja (Erčulj, Vodopivec, 2017). Za učiteljev profesionalni razvoj je zelo pomembno, da ni prepuščen samemu sebi, temveč da ima možnost sodelovanja z drugimi oziroma da ga k temu spodbuja tudi ravnatelj in s tem oblikuje sodelovalno pozitivno klimo in kulturo. Ključnega pomena je, da ravnatelj dobro pozna oboje, šolsko klimo in kulturo, za kar sta potrebna čas in načrtno opazovanje različnih utrinkov dogajanja. Louden (1991) je pri tem podal nasvet, da je tradicija enako pomembna, kot so spremembe. Uspešna izboljšava pomeni več kot le vnos 13


določene spremembe, saj temelji na tradiciji in skrbno ohranja tisto, kar se je izkazalo za kakovostno (Louden, 1991, v: Valenčič Zuljan, 2012). ZA KONEC Kitajski pregovor pravi: »Povej mi in bom pozabil. Pokaži mi in si bom zapomnil. Vzbudi mi zanimanje in bom razumel.« Učitelji moramo s svojo ustvarjalnostjo in nenehnim profesionalnim razvojem pri učencih vzbuditi zanimanje za učenje in izobraževanje, jim pokazati učinke, da bodo razumeli zakaj. Ob tem se moramo opirati na osebne cilje, cilje institucije, predvsem pa cilje, ki jih moramo doseči pri učencih. Vse cilje pa bomo dosegli z optimizmom, željo po novih izzivih, s spodbudo ravnatelja in kolegov. Jasna Jožef

14


Viri in literatura:    

   

Erčulj, Justina, Vodopivec, Branka (2017). Načrtovanje profesionalnega razvoja strokovnih delavcev v osnovnih šolah. Vodenje v vzgoji in izobraževanju 15 (3), str. 37–52, 123. Marentič Požarnik, B. (2010). Psihologija učenja in pouka. Ljubljana: DZS. Marentič Požarnik, B., Lavrič, A. (2015). Kako se učijo učitelji: (video)povratna informacija kot spodbuda za učiteljev profesionalni razvoj, Vzgoja in izobraževanje 46 (1), str. 7–15. Plutarch, Babbitt, F. C., Cherniss, H. F., Hembold, W. C., Einarson, B., De, L. P., Sandbach, F. H., Pearson, L. I. C. (2005). Plutarch's Moralia. Cambridge, Mass: Harvard University Press. https://ryanfb.github.io/loebolus-data/L337.pdf, 25. 11. 2018. Terčon, J. (2015). Dejavniki dodatnega usposabljanja vzgojiteljev za delo s predšolskimi otroki s posebnimi potrebami. Vzgoja in izobraževanje 46 (6), str. 29–34. Valenčič Zuljan, M. (2012). Profesionalne poti pedagoških delavcev. Vršac: Visoka škola strukovnih studija za obrazovanje vaspitača “Mihailo Pavov”. Velikonja, Marija (2004). Konstruktivizem v šoli in izobraževanje učiteljev. AS. Andragoška spoznanja 10 (3), str. 66–67. http://www.ipsos.si/web-content/VIZ-portal/ogled/citati%205%20%20o%20vzgajanju%20in%20poucevanju.html. 25. 11. 2018.

15


Z NARAVO V NARAVI ZA VESELJE PRAVO Prvošolci so sončno oktobrsko sredino dopoldne preživeli na Planini pod Mirno goro. Razdeljeni v štiri skupine so z lovcem naredili krog po gozdu, pri tem pa opazovali jesensko pokrajino in izvedeli številne lovske skrivnosti. Eden izmed učencev je učiteljici zaupal: »Srečen sem, res sem srečen.« Poučen naravoslovni dan na Planini, kjer je bila včasih živahna vas, danes pa so tu večinoma le počitniške hiše, so za učence 1. razredov pripravili člani Lovske družine Črnomelj (organizator dne in član Tomaž Burazer, gospodar Polde Pintarič, starešina Tomaž Zajc in člana Milan Planic in Vinko Vraničar), ki so medse povabili tudi gozdarja Uroša Vranešiča, vodjo gozdarskega revirja. Učiteljice 1. razredov smo v pripravo učne ure zapisale, da bodo učenci spoznali različne lovske dejavnosti, se seznanili s poslanstvom lovstva, z odnosom človeka do narave, živalstva in rastlinstva s poudarkom na načelu sobivanja, pridobili znanja o mali divjadi, njihovih značilnostih, okolju in vedenju v naravi, opazovali sledi, spoznali poklic gozdarja in pridobili znanja o pomenu gozda ter razvijali pravilen odnos do narave. Vodilo dne je bilo: »Z naravo v naravi za veselje pravo.« Navedene cilje bi sicer v obliki delavnic lahko poskusili učitelji, morda tudi lovci in gozdarji učencem predstaviti teoretično v šoli, vendar je izkustveno učenje v naravi, ko o logarnici, krmilnici, solnici, avtomatski krmilnici in kalužnici ne le poslušajo, ampak jo tudi vidijo v praktičnem delovanju, otipajo in občutijo, ter o lovcu in gozdarju ne le poslušajo, ampak ga srečajo, poslušajo in sprašujejo, nekaj povsem drugega.

Že takoj na začetku so v gozdu z od dela utrujenim lovcem Poldetom razbili stereotip o lovcih, ki samo ubijajo živali, na koncu dne pa ni bilo več nobenega dvoma, da so lovci predvsem veliki ljubitelji živali. 16


Videli smo krmilno njivo, kjer so za srne in jelene že nastavili polne solnice, za jelene in medvede sladkorno peso in jabolka, ki jih jedo tudi jeleni. Učenci so bili radovedni, zato so takoj pristali, da poskusijo sladkorno peso in »bila je sladka kot bombonček«. Prenekateri so hoteli še. Videli smo skrbno pripravljene velike krmilnice za srne in majhne za zajčke. Lovec nam je povedal, da morajo sneg pričakati s polnimi krmišči, zato že zdaj skrbijo, da imajo živali dovolj hrane. Našo pozornost je pritegnila opazovalnica, ki je, kot je povedal Amar, »namenjena lovcem, da vidijo, katere živali hodijo tukaj«. Lovec je dodal, da »tako vidijo, katere so že stare, bolne, obnemogle«.

Slika: Učenci so izvedeli veliko novega o polhu

17


V gozdu je učence čakala prava pustolovščina. Iskali so rogovje. Kakšno veselje je bilo, ko so ga našli, pa ne vedno prvi v koloni, ampak tisti, ki je najbolj pozorno gledal naokoli! Nekaj pozornosti nam je ukradlo jesensko listje, ki se je kot v predstavi vrtinčilo po zraku. V gozdu smo videli avtomatsko krmilnico, ki vsak večer spusti koruzo. Lovec nam je povedal, da bo ponoči zagotovo prišel medved, ki bo koruzo s tal pojedel. Pujski in jeleni imajo v gozdu kalužo, kjer se povaljajo in tako iz kože odstranijo klope in umazanijo. Mimogrede smo naredili že uvod v uro spoznavanja okolja o jeseni, nabirali jesenske plodove in liste, spoznavali različna drevesa in izvedeli, da je smrekova vejica na lovskem klobuku na levi strani, kadar se družijo, in na desni, kadar uplenijo žival. Čisto od blizu so videli tudi polha, ki je, kot je v uvodu pravilno opisal Erik, »majhen, puhast in siv«. Lovci so učencem povedali, da so naši predniki smeli včasih od vseh živali loviti samo polha.

Tako kot lovec skrbi za živali, je gozdar tisti, ki čuva gozd. Gozdar Uroš je po zanimivem uvodu učencem pokazal svoj nahrbtnik, v katerem je imel kljunasto merilo, kladivo, zaščito proti klopom, prvo pomoč in GPS. Urban je štel letnice koreničnika najdebelejše smreke, bilo jih je res veliko. Vsaka plast je eno leto, širša je, če je bilo vode več, in ožja, če je bilo vode manj. Gozdar nam je povedal, da je bilo drevo staro okoli 150 let, ko je odmrlo zaradi onesnaževanja zraka. Izvedeli smo, da gozdar z rdečo piko in žigom označi, katero drevo je zrelo za odsek, posekajo pa lahko samo toliko, kot je letnega prirasta. Učenci so sodelovali v pogovoru o gozdu, naštevali izdelke iz lesa in povedali, da varujejo gozd tudi tako, da v njem ne puščajo nobenih smeti. Zelo jih je zanimala tudi maketa vasi Golobinjek, na kateri so lahko videli hiše, pokrite s skodlami, izdelane iz lesa in kamna.

18


Slika: Srečen sem, res sem srečen

Na koncu dne so noge učencev postale težje, a so vseeno do konca pozorno sodelovali v vseh dejavnostih. Na avtobusu so navdušeno klepetali: »pobirali smo rogovje« (Sofija), »prvič sem videl lovca« (Urban), »videl sem, kako je koruza padla iz stroja« (Nikola), »prvič sem videla rogove« (Maša), »hodili smo po gozdu in opazovali jesenske liste« (Zarja). Učenje v naravi je pustilo močnejšo sled, saj so slišano videli, občutili in tako lažje razumeli. Z izkustvenim učenjem smo cilje naravoslovnega dne dosegli in presegli, saj smo v otrocih med drugim vzbudili tudi željo po poklicu lovca/gozdarja, utrdili spoštljiv odnos do narave in varovanja čistega okolja. Mojca Kadivnik 19


Slika: Predstavil se je tudi lovec 20


Z ABOODOM PO SIRIJI “NAŠE LASTNO SRCE, NAŠ LASTNI UM JE TEMPELJ, DOKTRINA JE SOČUTJE, LJUBEZEN IN SPOŠTOVANJE PRAVIC TER DOSTOJANSTVA LJUDI NE GLEDE NA TO, KDO ALI KAJ SO.” (Dalai Lama)

V sklopu projektnega tedna smo tudi v 9. b izpeljali dan prijateljstva. Obiskala nas je predstavnica bosanskega društva Sevdah Amra Avdibašić, ki je predstavila svojo zgodbo, bosansko kulturo in deželo ter skupaj z učenci pripravila jabolka z orehi – tufahije. Poudarila je medsebojno spoštovanje in sprejemanje kot temeljni vrednoti za zdrav razvoj družbe in učence spodbudila k strpnosti do drugačnih. Slika desno: Predstavitev Bosne

21


Slika: Obisk Sirijca Abooda Orfahlyja, oktobra 2019 Zatem se nam je pridružil Sirijec Abood Orfahly, enaindvajsetletni študent ekonomije na ljubljanski univerzi. V Siriji že od leta 2012 divja krvava državljanska vojna, katere posledica so med drugim številni begunci, ki se v želji po varnosti, miru in boljšem življenju selijo v sosednje države ali v Evropo. Ta z zapiranjem meja postaja neosvojljiva trdnjava in ljudi pušča v milosti in nemilosti kruti usodi, tihotapcem in preprodajalcem ter tako ustvarja pogoje za moderni holokavst. Mnogi mediji z lažnimi novicami 22


spodbujajo islamofobijo, sovraštvo do beguncev in migrantov z vzhoda. Pa vendar – kakšna država je (bila) Sirija? Kdo so njeni ljudje? Abood prihaja iz narodno pisane prestolnice – Damaska, ki predstavlja zaledje vojnega območja. Pred vojno je bila Sirija razvita država vzhoda s stabilnim gospodarstvom. Tudi spodnji, delavski sloj je imel dostojno življenje, energenti so bili cenejši. V sicer razslojeni sirski družbi sta prevladovali verska in etnična strpnost ter sodelovanje. Vojna se je začela z demonstracijami sirskega ljudstva pod vplivom arabske pomladi v severnoafriških državah. Demonstranti so se upirali militarizmu Baširja al Asada in želeli postopno demokratizacijo družbe. Oblast je s pomočjo vojske sirsko revolucijo krvavo zatrla. Po sedmih mesecih je konflikt prerasel v državljansko vojno med Asadovo vojsko in uporniškimi skupinami, ki so jih organizirali med drugim dezerterji nekdanje režimske vojske. Ob izbruhu vojne se je spremenil tudi odnos med ljudmi. Postali so nezaupljivi, se začeli različno politično opredeljevati (za in proti režimu) in stvari so se zapletle. V vojno so se na obeh straneh zaradi različnih interesov začele vmešavati politične in vojaške velesile. Abood je kot osemnajstletni fant z družino zaradi stalnega vojaškega nadzora in občutka negotovosti zapustil domovino. Bilo je težko, saj sprva niso vedeli točno, kam jih nese pot in kako se bo ta končala. Odšli so v Turčijo, kjer je oče zaradi znanja turščine dobil delo. Tudi Abood je poslal prošnje za vpis na fakulteto, a je bil zavrnjen zaradi neznanja turščine. Tako sta z bratom sklenila poiskati boljše življenje v Evropi.

23


Leta 2015 sta se pridružila migrantskemu valu. Iz Turčije sta v Grčijo prišla z ladjo, naprej pa z vlakom in avtobusom. Kot večina njegovih prijateljev sta želela priti do Nemčije, a so ju pri prečkanju avstrijske meje poslali v mariborski sprejemni center. Čeprav Aboodu ni uspelo priti v Nemčijo, je hvaležen in vesel, da je ostal v Sloveniji. Zaveda se, da bi naša država lahko bolje izkoristila svoj potencial, sicer pa je varna in zelena ter nudi dobre pogoje za nov začetek. Čuti, da je v današnji družbi mnogo predsodkov, predvsem pa ga skrbi odziv in nastrojenost nekaterih političnih strank do migrantov. Ker želi razbijati predsodke o beguncih in migrantih, izvaja različne delavnice z mladimi in se druži z ljudmi, ki mu želijo dobro. V Sloveniji je stkal mnogo novih prijateljskih vezi. Všeč mu je, da je večina Slovencev izobraženih, dobro govorijo angleško in radi berejo. Kot tujcu mu je všeč, da se Slovenci pri sporazumevanju potrudijo in prilagodijo. Ljubljana, kjer trenutno živi in študira, se mu v primerjavi s petmilijonskim Damaskom zdi kot predmestje. Všeč mu je študentski utrip mesta, pohvali pa tudi kvaliteten visokošolski program, ki trenutno poteka v angleščini. Abood razume in govori tudi slovensko in francosko. In slovenska kulinarika? Najraje ima potico, ostala tradicionalna slovenska hrana mu ne diši, saj se precej razlikuje od sirijske. Tradicionalna sirijska hrana je precej slana, uporabljajo veliko začimb, mesa in zelenjave. Sirijci si za pripravo hrane vzamejo veliko časa, nekatere jedi kuhajo tudi do šest ur. Abood je spregovoril tudi o sirskem šolskem sistemu. Ta je v veliki meri podoben našemu, le visoko in srednje šolstvo se strukturno razlikujeta. Največji problem njihovega sistema je dostop do posameznih informacij in s tem slabša izobrazba. V Siriji učenci lahko obiskujejo fantovske ali mešane šole, v katere so vključene tudi deklice. Študij na univerzi je omogočen obema spoloma. Od tujih jezikov se učijo angleščine, 24


francoščine in ruščine. Žal učenci osvojijo le osnove, ki jim omogočijo opraviti izpite, ne pridobijo pa zmožnosti aktivne uporabe jezika. Po Aboodovih besedah je vse odvisno od posameznikove ljubezni do znanja in učenja. Če si pripravljen v učenje vložiti trud, se ti bo obrestovalo. V drugem delu je na tablo zapisal ime vsakega učenca v arabščini. Na koncu smo skupaj zapeli slovensko himno. Ob dnevu prijateljstva smo začutili še večjo ljubezen do domovine in tesno povezanost z njo. Simona Lešnjak

25


RASTOČA KNJIGA PREDSTAVLJA SANJE LJUBITELJEV BRANJA THE BOOK THAT KEEPS GROWING IS THE DREAM FOR PEOPLE WHO LOVE READING

Rastoča knjiga predstavlja sanje ljubiteljev branja, saj se zgodba z njo nikoli ne konča. Tudi učiteljice angleškega jezika smo velike ljubiteljice knjige in branja. Poleg tega pa kot jezikoslovke podpiramo učenje tujih jezikov in ob tem poudarjamo pomembnost maternega jezika. Tako smo septembra obeležile Evropski dan jezikov. Tudi letos smo se vključile v mednarodni projekt, ki ga podpira evropska skupnost, cilj projekta pa je spoznavanje raznolikosti evropskih jezikov in poudarjanje njihove enakovrednosti. Letošnji projekt smo povezale s šolskim projektom Rastoča knjiga, katere vodilna nit je ljubezen. V okviru dejavnosti, ki jo je razpisala Evropska unija, s katero so iskali najbolj jezikovno raznolike organizacije, smo se odločili raziskati, koliko različnih jezikov govorijo učenci in zaposleni na naši šoli. Nad številčnostjo jezikov smo bile pozitivno presenečene. V obliki plakata smo izpostavile besedo 'ljubezen' v teh jezikih. Na sam dan evropskih jezikov, 26. septembra, smo imeli na šoli kratko radijsko uro, na kateri smo učencem predstavili pomen tega dne ter se ob koncu oddaje od njih poslovili s pozdravi v različnih evropskih jezikih. V projektu so aktivno sodelovali posamezni učenci 9. razreda. Učiteljice angleščine dajemo velik poudarek branju tudi pri urah angleščine, učencem pa ponujamo različne projekte, s katerimi jih želimo še dodatno spodbuditi k branju in ustvarjanju v angleškem jeziku. Vključijo se lahko v dve bralni znački, EPI in šolsko bralno značko, slednja jim omogoča prosto izbiro literature; učenci od 5. do 9. razreda se imajo možnost naročiti na angleško revijo Mary Glasgow 26


Magazines ter o njim zanimivih člankih lahko razpravljajo z učiteljico. Lahko se vključijo v projekt PENPAL in se dopisujejo z učenci iz Izraela; svoje jezikovne zmožnosti lahko dodatno urijo s sodelovanjem v projektu izdelovanja revije v angleškem jeziku 'English Stars'; na tabli in panoju v učilnicah si lahko vsak mesec preberejo novo pesem ali pa sodelujejo v predmetnem projektu WORDS OF THE MONTH, kjer lahko predstavijo njim nove in zanimive besede. Letos smo učencem 4. in 5. razreda ob projektu Rastoča knjiga ponudile delavnico v angleškem jeziku. Zaradi velikega zanimanja smo jo izvedle v več urah. V delavnici je že sodelovalo 14 učencev petega in 9 učencev četrtega razreda. Na delavnici z naslovom 'I love reading' so se učenci naučili dve angleški pesmici na temo ljubezen, ob eni pa so lahko tudi zaplesali. Sledila je zgodbica v angleškem in slovenskem jeziku. Tema zgodbice je bila ljubezen starša do otroka in otroka do starša. Po zgodbici so učenci razmišljali o tem, kako razumejo ljubezen, ter ilustrirali njim najljubše trenutke iz zgodbice. Svoja razmišljanja so zbrali v zapisih. Izvajalke delavnico ocenjujemo kot zelo uspešno, saj so učenci že prosili za ponovitev. Glede na interese učencev bomo tudi v prihodnje ponujale različne dejavnosti, ki vključujejo branje in bralno razumevanje ter posledično ljubezen do knjige. Tudi same v knjigi velikokrat najdemo najboljšo družbo. Najpogosteje po knjigi posežemo takrat, ko nam je najbolj težko in potrebujemo izhod v drugačen, čaroben svet, ki nas ponovno napolni s pozitivno energijo. Glede na naš poklic, kjer vlada hrup in moramo vseskozi govoriti in odgovarjati, nam knjiga predstavlja oazo miru z najboljšo prijateljico, ki molči, a ogromno pove. Petra Jenič, Jožica Marija Simončič in Nuša Šimec 27


28


MOJA NAJVEČJA VREDNOTA SO ZDRAVE NOGE Obisk društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja je bil za devetošolce prijeten in poučen dogodek. Za paraplegike so učenci najprej pripravili kratek program s harmoniko, kitaro in recitacijo. Gostitelji so jim z veseljem prisluhnili in zaploskali. Po prireditvi so devetošolcem paraplegiki predstavili svoje zgodbe. Ob koncu pa so jim ponudili tudi izkušnjo uporabe invalidskega vozička. Učenci so izvedeli, da ni nujno, da si paraplegik že ob rojstvu. To lahko postaneš tudi zaradi prometne ali kakšne druge nesreče. Spoznali so vzroke za nastanek paraplegije in tetraplegije. Paraplegiki so tisti, ki imajo poškodbe hrbtenjače na nižjem delu hrbta, tetraplegiki pa imajo poškodbe hrbtenjače v vratnem delu, kar jim onemogoča funkcionalno uporabo rok. Kljub poškodbam pa življenje teče dalje. Paraplegiki in tetraplegiki so dokazali, da je vsakdanje življenje težko, polno (fizičnih) ovir, vendar se z dobro voljo in pomočjo soljudi lahko kvalitetno živi. Življenje invalida lahko bogatijo šport, ročne dejavnosti, raziskovanje virov, knjiga, literarno ustvarjanje, druženje … V Društvu paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja se invalidi vsakodnevno srečujejo v društveni hiši v Šmihelu. V okviru različnih dejavnosti imajo predavanja o zdravju, pravicah invalidov, rehabilitacijah, likovno ustvarjajo (rišejo z nogami, usti, kvačkajo, pletejo, izdelujejo drobne okrasne predmete itd.), se ukvarjajo s športom (šah, namizni tenis, košarka, met diska in druge atletske dejavnosti) in številnimi drugimi dejavnostmi. Na srečanju s predsednikom Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja, Jožetom Okornom, sva spoznali, da bi bil obisk društva zelo primeren za devetošolce, ki vsaj v mislih že vstopajo v svet voznikov. Vozniški izpit se lahko opravlja že pri 16 letu, vožnja avtomobila pa je v tem primeru pogojena s prisotnostjo voznika z izkušnjami. Želeli sva jih opozoriti na previdnost, upoštevanje pravil v vsakdanjem življenju in v cestnem prometu ter pokazati, da je v primeru nesreče življenje vseeno lahko bogato in polno. 29


Po obrazih sodeč so se jih najbolj dotaknile zgodbe invalidov. Slišali smo zgodbo o gospe, ki je padla z drevesa in postala invalid. Po začetnem šoku in bolečini se je znašla na invalidskem vozičku, ki pa ga po uspešni rehabilitaciji ni več potrebovala. Po mnenju ene od učenk jih je najbolj navdihnila zgodba mladega fanta, ki je postal paraplegik po prometni nesreči z motorjem. Predstavil jim je svojo pot okrevanja in povedal, koliko volje, napora, vztrajnosti in denarja moraš vložiti za vsak, še tako majhen napredek pri opravljanju dejavnosti v vsakdanjem življenju. Spoznali so, da ni samoumevno, da imaš noge in lahko hodiš, tečeš, skačeš, zato morajo biti veseli vsega, kar imajo, predvsem pa se morajo veseliti svojega zdravja. V drugem delu smo preizkusili športne vozičke, ki jih invalidi uporabljajo pri igranju košarke in namiznega tenisa. Ti so posebej prilagojeni, saj so zelo lahki in imajo poševno postavljena kolesa, kar omogoča večjo okretnost in lažjo igro. Preizkušanje košarke na vozičkih je bila zelo zanimiva dejavnost. Z igro sva poskusili tudi učiteljici, kar je bila po njihovem mnenju: »Za večino to najboljša stvar v dnevu.« Učenci so si lahko ogledali prirejene osebne avtomobile za vožnjo in kombije za prevoz invalidov na vozičkih. Učencem je bil ta dan zelo všeč in pravijo, da bi še kdaj lahko izvedli kaj takega. Da se je učencev predstavitev društva res dotaknila, dokazuje izrek učenca, ki je dejal v naslovu zapisano misel. Njegov sošolec pa je pritrdil, da to povsem drži in da se »ne splača sekirat zaradi slabe ocene ali drugih problemov, če le imaš zdravje«. Zapisane izjave so dokaz, da je bila izbira o predstavitvi društva ustrezna. Nenazadnje so to devetošolci, ki se odločajo o nadaljnjem izobraževanju in vse bolj prevzemajo odločitve za lastne dejavnosti na svoja ramena. Mogoče jih bo optimizem invalidov popeljal na pot izobraževanj s področja nege bolnih, poškodovanih in starejših. Mojca Mežik in Karmen Sepaher

30


31


JURIJ MOŠKON: NAJPREJ MORAŠ IMETI VELIKO VOLJE 1. Tvoj poklic je montažer filma. Ko si ogledamo, na primer, celovečerni film, nas običajno zanima, kdo igra, morda nekatere, kdo je režiser. Toda kdo je montažer ..., tega se večina izmed nas nikoli ne vpraša. Kakšna mora biti ta ljubezen do montaže, ki te je pripeljala prav do tega poklica? Prepričan sem, da se v našem šolskem sistemu in sistemu nasploh še vedno premalo sprašujemo, kaj je posameznikov talent oziroma kateri poklic vsakemu od nas najbolj leži. Sistem nas vzpodbuja skozi osnovno in srednjo šolo, da spoznamo vse možnosti in zato naj bi se pri vstopu na fakulteto odločili, kaj bi v življenju radi počeli. V nekaterih to vprašanje dozori in se lahko odločijo, mnogi pa tega nismo sposobni. Pri mnogih imajo velik vpliv tudi starši, ki v veri, da želijo najbolje svojemu otroku, počnejo ravno obratno. Predsodek, da se z umetniškimi Slika: Jurij Moškon v Pragi leta 2008 poklici ne da preživeti, je zmoten. Preživeti se da, če ga opravljaš s srcem. Jaz sem tudi eden tistih, ki se po srednji šoli nisem znal odločiti. Šel sem študirat v Ljubljano, vendar se nikjer nisem počutil: »To bi rad počel v svojem življenju!« Nekega dne, po dveh klavrnih letih študija na pedagoški fakulteti, sem šel mimo kabineta, kjer so bili profesorji, in si pri sebi rekel: »Nikoli ne bom učitelj fizike.« Namreč takrat sem že štiri leta sodeloval na lokalni televiziji in počel stvari, ki so me zares veselile. Zapustil sem študij, prišel domov in staršem pojasnil, da me zanimajo predvsem avdiovizualni mediji in da bi to rad to študiral in počel. Seveda so me malo postrani pogledali, ampak so me podprli. Ker takrat nisem 32


dobro vedel, kaj pomeni biti režiser, producent, snemalec ali montažer, sem odšel na izobraževanje na filmsko akademijo v Prago in 'sprobal' vse tri poklice. Ko sem se vrnil, sem ugotovil, da moraš kot režiser imeti neizmerno željo 'povedati nekaj množici' in da moraš biti zelo dober v pisanju zgodb. Pomembni lastnosti sta tudi, da moraš imeti močan ego in dobro prenašati pritiske. Ker vseh teh lastnosti nimam, uživam pa pri snemanju ali montiranju, sem potrpežljiv in rad pomagam, sem ugotovil, da sem lahko snemalec ali montažer. Za montažo sem se odločil, ker delo ponuja veliko razmišljanja ob oblikovanju zgodb, zahteva globoko razumevanje avdiovizualnega medija, delo z računalnikom in sedenje več ur, kar mi ne predstavlja težave. Danes, po skoraj dvajsetih letih, še vedno z veseljem montiram filme. Mislim, da je bila moja odločitev pravilna prav zato, ker sem se pri triindvajsetih letih resno vprašal, kaj bi rad počel v svojem življenju. 2. Ko si imel na naši šoli delavnico snemanja videa, si učencem omenil, kako resno in zapleteno skupinsko delo je snemanje. Nam lahko predstaviš, kako je sestavljena snemalna ekipa in kje ima svoj položaj montažer? Si zaradi tega bolj v 'ozadju'? Pri filmski ekipi velja vojaška hierarhija. Na vrhu sta producent in režiser, ki ju je treba upoštevati, saj sta odgovorna za končni izdelek. V ameriški produkciji so bolj pomembni producenti, saj priskrbijo denar in v Ameriki denar pomeni vse; v evropski pa bolj režiserji, ki s pomočjo producenta pridobijo denar na podlagi

33


scenarija. Ostali v ekipi smo najeti, da pomagamo ostvariti režiserjevo zamisel. In tega se dobro zavedamo, saj tisti, ki so 'preveč pametni', ne dobijo več priložnosti za delo. Namreč producent in režiser si želita čim manj težav na snemanju, saj se že tako ali tako pojavijo same od sebe; usklajevanje urnikov, vreme, 34


pokvarjena oprema … Večina režiserjev se zaveda, da je vsak član ekipe pomemben, tako kreativni sodelavci kot fizični delavci. Poleg režiserja so v kreativnem delu ekipe: scenarist, snemalec, montažer, skladatelj, oblikovalec zvoka, scenograf, kostumograf in masker. Vsak je odgovoren za svoje področje. Posameznik je cenjen glede na to, kako dobro opravlja svoje delo. Seveda je tu še vrsta pomočnikov, izmed katerih lahko izpostavim z nazivom v angleščini 'best boy' ali po naše 'deček za vse'. Največkrat je to nekdo, ki je na začetku in se uči poklica, zato pa je pripravljen narediti marsikaj. Takega člana ekipe imajo vsi radi, saj jim pomaga pri mnogih stvareh. Torej tudi nekdo, ki še nima veliko znanja, je lahko cenjen član ekipe. 3. Kje so začetki poti in prvi vplivi? V domačem kraju te seveda poznamo tudi po očetu Marjanu, ki je tudi oče novomeške televizije Vaš kanal in pionir na mnogih medijskih področjih. Moj oče je ustanovil televizijo Vaš kanal leta 1989. Takrat sem bil star 16 let in sem začel sodelovati, saj me je medij zanimal že od majhnega. Na začetku sem to sprejel kot nekakšen hobi, nekaj, kar počnem na pol za zabavo, na pol zares. Prvo oddajanje smo imeli na plebiscit leta 1990, ko smo poročali z volišč, pozneje pa sem sodeloval pri snemanju in montiranju novic ter pri uvajanju novih oddaj. Še posebej ponosen sem, da sem zmogel sestavljati opremo v delujočo celoto. V tistih časih ni bilo interneta in se nismo imeli kje naučiti, kako naprave delujejo. Na začetku sem se učil iz navodil 35

Slika: Logo Mala Klinika Cinizma


za uporabo, ki smo jih dobili s kupljeno opremo. Na kulturni praznik, 8. februarja 1992, smo skupina entuziastov začeli delati mladinsko kulturno oddajo Mala klinika cinizma (MKC TV)1. Prva ekipa je na čelu s tedanjim urednikom Jožetom Berusom, sedanjim direktorjem Krkinih Term, sicer zagnano delala kakšno leto in oddaja je bila tudi med gledalci dobro sprejeta, potem pa je entuziazem popustil, saj ni bilo kakšnih visokih honorarjev, tako da sem ostal v bistvu sam. Potem se je pojavil Sašo Đukić in smo nekaj časa oddajo delali z njim, v tem času pa sem srečal Borisa Petkoviča – Olija, s katerim sva se poznala že iz srednje šole. Z njim sva pripravljala rubriko ‘Le vkup, le vkup, uboga gmajna’, s katero smo po vsej Sloveniji obiskovali mladinske klube in predstavljali, kako to deluje drugje. Potem se je za novega urednika oddaje MKC TV ponudil Franci Kek, ki je pripeljal Janija Muhiča, sedanjega napovedovalca 24 ur na POP TV, in smo začeli s prvo oddajo v živo na Vašem kanalu. Teh pet let izkušenj me je potem pripeljalo do tiste odločitve, kaj bi rad zares počel. Ko sem leta 1997 odšel v Prago na izobraževanje, so MKC TV pripravljali še do maja 1998. 4. Kljub temu si začrtal svojo lastno pot, ki te je pripeljala do dela pri celovečernih filmih. To ni kar tako. Potrebne so izkušnje in znanje. Kako je potekalo usposabljanje v tej smeri? Leta 2000 sem šel v Ljubljano in začel svojo profesionalno pot. Najprej moraš imeti veliko volje, nekaj znanja, potem pa tudi nekaj sreče, sicer težko uspeš. Lahko bi rekel tudi, da moraš biti v pravem trenutku na pravem mestu. In seveda nikoli ne pozabim povedati, da sem imel podporo doma. Če me starši ne bi podpirali, ne bi preživel in bi najbrž moral početi kaj drugega. Moja prva priložnost je bilo delo pomočnika 1

MKCTV: https://www.youtube.com/channel/UCliCZ5nCXBdg-S7rLAzPtDA 36


na celovečernem filmu Varuh meje režiserke Maje Weiss. Tam sem se ogromno naučil, pa tudi izkazal sem se. Namreč stare klasične filmske montaže so začele zamenjevati nelinearne ali računalniške montaže. Tudi zato, ker v Sloveniji ni bilo veliko montažerjev, sem kmalu dobil vse več možnosti delati kot pomočnik montažerjem. Naučil sem se nekaj, česar v Sloveniji nihče ni obvladal, postprodukcijo klasičnega filma. Seveda me je z delom pomočnika vse bolj zanimalo tudi delo montažerja. Imel sem srečo, ko sem spoznal enega najboljših montažerjev na področju bivše Jugoslavije Andrijo Zafranovića leta 2002 na filmu Rezervni deli režiserja Damjana Kozoleta. Naučil me je vsega, kar je pomembno za montažo filma. Jaz ga dojemam kot mojega 'guruja', ki mi je osvetlil bistvo poklica, vendar brez osebne rasti in volje do stalnega učenja tudi guru ne pomaga.

Slika: S sodelavci Miho Hočevarjem, Andrio Zafranovičem in Olgico Toni

37


5. Pri katerih filmih in s katerimi režiserji si sodeloval? Na tem področju si prejel tudi nekaj nagrad, kar te je zaznamovalo kot najboljšega montažerja. Kot montažer sem sodeloval pri sedemdesetih filmih, kot pomočnik pri tridesetih, od tega so najbolj pomembne montaže celovečernih in dokumentarnih filmov. Med bolj znanimi sta oba dela Gremo mi po svoje, ostali pa so na spletni strani mednarodne baze filmov2. Največ filmov sem montiral Damjanu Kozoletu, Slobodanu Maksimoviću, Dušanu Moravcu, Marku Šantiću, Borisu Petkoviču in Metodu Pevcu. Za svoje delo sem prejel nagrade: leta 2015 nagrado vesna za montažo filma Utrip ljubezni, 2012 vesno za montažo filma Hvala za Sunderland, 2008 vesno za montažo filma Za vedno, vse na Filmskem festivalu v Portorožu, ter leta 2002 nagrado za montažo filma Zvenenje v glavi, Mediterranean Film Festival Cologne, in leta 1996 nagrado za najboljši film: Zemljan v noči na Break 21 v Ljubljani. 6. Pri katerem projektu delaš trenutno? Trenutno montiram dva celovečerna filma: Polsestra v režiji Damjana Kozoleta in Tako lep dan je bil v režiji Perice Rajčića. Pravkar se začenja snemanje novega filma Nočni kvartet v režiji Vinka Möderndorferja, ki ga bom skupaj z Andrijo začel montirati maja ali junija.

2

https://www.imdb.com/name/nm1221372/ 38


7. Si mladostnik danes, ko obstajajo že razne šole in druge oblike izobraževalnih projektov na področju medijske tehnike, lažje omisli tak poklic že precej zgodaj? Kako vidiš možnosti nekoč in danes? Težko je govoriti, ali je težje ali lažje. Nekoč je bilo treba veliko več truda vložiti, da si prišel do informacij, se mnogo bolj potruditi za majhen korak, a je bilo tudi manj ustvarjalcev. Danes je vse na dlani, je pa zato konkurenca večja. Nekoč si moral biti dober, da si sploh lahko prišel do prilike, danes moraš biti dober, da se dvigneš nad povprečje. 8. Nekoč se je snemalo na filmski trak. Težko si je predstavljati, kako dolgotrajno, natančno in potrpežljivo delo je to, sploh pa v post-produkciji. Ti si imel možnost spoznati tudi to plat. Povej nam kaj o tem. Pri delu na film smo morali biti predvsem bolj pazljivi, saj je bil trak mnogo dražji kot današnje spominske kartice. Zato se je več pozornosti vlagalo v vsak posnetek. Nekateri pravijo, da se je čarovnija filma zgubila z digitalno tehniko, da je danes vse bolj 'instant'. Sama montaža je bila tudi fizično naporna. Predstavljajte si, da je bil povprečen film posnet na 100 rolah, ena rola je okrogla konzerva premera 20 cm in težka okrog kilogram, skupna dolžina traka pa je 120 kilometrov. Vsak posnetek, ki je bil dolg več metrov, se je obešal na 'gauge' – stojala, ki so bila po celem prostoru, in moral si vedeti, kje imaš določen posnetek, ga fizično prinesti na mizo in zlepiti z ostalimi posnetki. Poleg tega se je pri vrtenju traka na mizi ustvarjala statična 39


elektrika, ki te je vsake toliko stresla. Če me vprašate, tega dela res ne pogrešam, pogrešam pa to zagnanost in voljo, ki smo jo imeli filmarji. Film je bil neke vrste „svetinja“, saj ni bil dostopen vsakomur. 9. Današnje generacije niti ne pomislijo na razliko med analogno in digitalno tehnologijo, ko vidijo film. Katere so prednosti/slabosti ene in druge? Včasih je bila razlika med televizijo in filmom ogromna. Majhni ekrani z ločljivostjo polmegapiksla res niso ponujali kakovosti slike ne zvoka. Če si televizijsko sliko skušal projecirati na platno, se je tam pojavila množica pack, ki so se premikale levo-desno. Filmski negativ ima ocenjeno ločljivost okrog šest megapikslov, ker srebro-kloridna emulzija nima enakomerno velikih zrn. Pri kopiranju na pozitiv, ki smo jih predvajali v kinodvoranah, se je ločljivost zmanjšala na dva do tri megapiksla, kar je primerljivo z današnjim HD-zapisom, medtem ko ima 4K štirikrat večjo ločljivost. Kar se tiče kakovosti, današnja digitalna tehnologija prekaša analogni film. Pa tudi smeti in poškodb ni, kot so bile na filmu. Se pa pridružujem tistim, ki pravijo, da je analogna slika bliže človeku, bolj prijetna za gledanje. Podobno tako kot DJ-i stavijo na analogne vinilne plošče.

40


10. Mnogim si je danes privlačno ogledati film poln dinamičnih, virtualnih prizorov, ki so pravzaprav digitalna animacija. Kako je bilo mogoče doseči ta čar nekoč? Predvsem je bilo vse bolj zahtevno, znanje pa dostopno samo tistim, ki so se res poglobili v to področje. Če bi hotel ta postopek pojasniti, bi porabil več strani, kot je dolg ta intervju. Pa tudi odvisno, o katerem času govorimo. Do devetdesetih let prejšnjega stoletja je bilo treba vse učinke narediti fizično, medtem ko so se v mojem času, ob prelomu tisočletja, začeli uvajati računalniki, seveda najprej v Ameriki, ki je vodilna na tem področju, pozneje tudi pri nas. Pri prvih filmih, pri katerih sem sodeloval, smo vso grafiko delali po klasičnem postopku, na Rezervnih delih (2003) pa smo prvič uporabili računalniško grafiko na filmu. Za primerjavo: prve poskuse kratkih računalniških animacij so izvedli v filmu Futureworld (1976) in risanki Tron (1982), vendar lahko za prvi uspešen film, v katerem prevladujejo posebni učinki, štejemo Terminator 2: Judgment Day (1991).

Slika: Z glasbenimi prijatelji Slobodanom Maksimovičem, Guštijem in Petrom Deklevo

41


11. Če pogledamo na primer v črno-bele čase; črpaš kdaj tudi od tam, ali je to predvsem domena režiserja oz. scenarista? Za vsakega filmskega ustvarjalca je dobro, da pozna zgodovino tako tehnike kot ustvarjalnosti. Da ne bi mislil, da je odkril kaj novega, če smo to poznali že pred 100 leti. 12. Del tvoje kariere je vezan tudi na glasbo. Posnel si tudi nekaj videospotov in koncertov. Kako si se vpletel v glasbeno sceno? Moj brat je glasbenik in v času odraščanja nam je glasba veliko pomenila. To se ni spremenilo do danes. Glasba mi še vedno veliko pomeni in mi montiranje filmov, dokumentarcev ali spotov predstavlja posebno zadovoljstvo. 13. Se obeta še kaj na področju glasbe? So glasbeni videospoti še vedno aktualni? Vedno več je videti kvalitetnih živih glasbenih posnetkov, kakor spotov v obliki zgodb. Morda kak nov izziv na tem področju? Ne bi se spuščal v vprašanje, kaj bo v prihodnosti in me v bistvu tudi ne zanima. Se raje pustim presenetiti, ko vidim. Verjamem, da moraš biti napreden. Verjamem, da smo mi bili napredni. Prihodnost bi prepustil mladim. Oni so na vrsti, da povedo kaj novega.

42


14. Kljub temu boš zdaj svoje dragoceno znanje in izkušnje s področja, ki ti je resnično pri srcu, lahko posredoval tistim, ki se zdaj odločajo in raziskujejo v tej smeri. Pot te je pripeljala spet nazaj v domače okolje. Razmišljaš kaj o tem? Je morda še delček pedagoške žilice v tebi? Seveda. Prepričan sem tudi, da je prav, da ima vsak neko obdobje najprej učenja, potem ustvarjanja in na koncu predajanja znanja naprej. Tudi nočem biti eden tistih, ki mladim odžira priložnosti. Seveda, preživeti je treba, zato upam, da se bom lahko v prihodnosti preživljal tudi z izobraževanjem. 15. Zaupaj nam svoj najbolj blesteč trenutek, ko si se počutil nadvse ustvarjalen in uspešen pri svojem delu. In seveda svoj najtežji moment, ko bi najraje vrgel puško v koruzo ...

Slika: Nagrada vesna za film Za vedno, 2008

Veliko jih je bilo, obojih. Že v času dela na lokalni televiziji pa vse do danes. Delo v medijih je dinamično, polno čustev; zajema mnogo različnih karakterjev, od egocentrikov, do psihično nestabilnih; je odgovorno delo z drago opremo, prihodki so neredni ... Vem samo tole: »Kar te ne ubije, te dela močnejšega.«

43


16. Še za konec sporočilo vsem mladim, ki v sebi šele odkrivajo talent na področju filma, a morda niso dovolj motivirani ali pa nimajo zadosti podpornega okolja, da bi ga izrazili. Kaj je tebe ves čas gnalo k cilju? Pri filmu je najbolj zanimivo, da ni skupnega imenovalca. Za vsak poklic moraš imeti nekoliko specifične lastnosti. Režiser mora na primer imeti željo po izražanju, mora znati pisati, biti nekoliko psiholog, ko vodi igralce in izbira ekipo, medtem ko mora producent uživati v zbiranju denarja in organizaciji. Snemalci in montažerji smo, temu jaz pravim, tehnično-kreativni, tehnika ti ne sme biti tuja, saj je tvoje osnovno orodje za izražanje. Glasbenik mora delati glasbo, ampak ne tako kot za nastop na odru. Scenografi morajo obvladati arhitekturno-gradbeno področje, kostumografi kreiranje oblek, maskerji pa ličenje. Mislim, da nam je skupno to, kar velja tudi za druge poklice. Če dobro pomislim, ne bi nič drugega raje delal v življenju. Uroš Srpčič

Slika levo: Nagrajenci na Festivalu slovenskega filma 2012

44


TREBA JE ISKATI SAMO DOBRO MUZIKO … INTERVJU Z MARTO ZORE IN GOJMIRJEM LEŠNJAKOM GOJCEM

Slika: Znana Slovenca, Marta Zore, pevka in glasbenica, ter igralec, režiser in še kaj, Gojmir Lešnjak Gojc, sta s prireditvijo Sprehod po zgodovini glasbe začela jubilejno peto leto Rastoče knjige na šoli. 45


1. Kje ste dobili idejo za predstavo Sprehod po zgodovini glasbe? Koliko časa je ideja zorela in kdaj ste pripravili prvo predstavo? Gojc: Najino sodelovanje se je začelo pred dvajsetimi leti. Marta je takrat pripravila projekt Zvonček, ki je vseboval glasbo s sedmimi knjižicami za otroke do šest let. Marta: Petja učim tudi otroke in ugotovila sem, da otroci ne poznajo ritma, stilov, instrumentov …, zato se je iz tega počasi porodila skupna ideja z Gojcem. Zraven sva vključila še slovensko poezijo, ljudsko glasbo, heavy metal in iz tega se je rodil projekt za šole. Šole so izrazile idejo o združitvi različnih zvrsti glasbe v en projekt. Program smo z bobnarjem in kitaristom oblikovali v eno učno uro. Trudiva se, da sva zanimiva, ne le poučna. Gojc: Pomagala sva si tudi s 96 oddajami Muzikajeto.

46


2. Ali pogosto sodelujeta skupaj? Gojc: Sodelovanje sva pričela pred dvajsetimi leti pri projektu Zvonček. Zdaj sva to sodelovanje spet obudila. V veliko čast mi je, ker Marta poje back vokale. Navdušeno predstavljava tudi poezijo skozi glasbo, in sicer Grafenauerjevo in poezijo Borisa A. Novaka. Marta: Če že govorimo o sodelovanju, Gojc izvrstno kuha. Tudi tu rada sodelujeva.

47


3. Sta se z glasbo ukvarjala že v osnovnošolskih letih? Sta se učila petja, hodila k pevskemu zboru ali v glasbeno šolo? Gojc: Učil sem se fagot, hodil sem v glasbeno šolo. Sodeloval sem pri Srpih, kjer smo izvajali neke vrste rock oz. alternativno glasbo. Mi smo se takrat na ta način uprli poslušanju in predvajanju pogrošne glasbe, saj smo želeli prikazati, da je muzika tudi za dušo in srce in ne le za denar. Petje imamo pa v naši družini, mami lepo poje. Tudi pri tabornikih smo navdušeno peli. Marta: Moj oče je bil glasbenik, doma je bil z Dolenjske. Stara sem bila dve leti, ko sem naročila staršem, kateri glas naj pojeta, da sem lahko še jaz zraven pela tretji glas. Potem sem hodila v glasbeno šolo, se učila saksofon, bila organistka v cerkvi, vodila zbor od 14 do 16 leta, dokončala sem glasbeno akademijo, konservatorij, igrala po ladjah, pubih, v operi, z ansamblom doma in v tujini. 4. Kakšno glasbo sta poslušala kot najstnika? Gojc: Jaz jazz in alternativno muziko. Danes poslušam vse, Avsenike, Slake, Abbo, kjer tudi nastopam v muzikalu. Treba je iskati samo dobro muziko. Marta: Največ jazz in alternativno glasbo. Sicer se pa strinjam z Gojcem, da obstaja le dobra in slaba glasba. Kar sem včasih podcenjevala, danes cenim drugače. Aprila letos sem organizirala veliki koncert na Kongresnem trgu v Ljubljani, kjer sva z Gojcem spet sodelovala. 150 pevcev, glasbenikov, sodelovali smo tudi z Avsenikovim hišnim ansamblom.

48


5. Kaj pa zdaj rada poslušata? Katera je vajina najljubša pesem? Gojc: Bella ciao. To je tak komad, da padeš. Muzika je lepa, melodija je lepa, a zaradi pomena v tem svetu, ki se nagiba k fašizmu, je prav, da se tudi muzika odzove na to in postavi stvari na pravo mesto. Marta: Včeraj sem poslušala komad od Justina Biebra, danes zjutraj Metalico. Rock je tisti, ki me zbudi. Zgodaj moram vstati. 6. Kateri šolski predmet sta imela najraje v osnovni šoli? Gojc: Matematiko. Slovenščino pa sem zasovražil. Jaz sem dislektik3 in imam še vedno težave pri branju. Ta učiteljica pa se ni poglabljala, se ni potrudila, ampak nas je žalila. Zato sem verjetno šel študirat slovenščino. Moja sestra, ki je vse prebrala, je danes matematik, jaz pa, ki nisem nič prebral, pa slavist. Marta: Nisem imela rada matematike. Bila sem v državni reprezentanci, uspešna pri atletiki, skakala v višino. Imela sem najraje glasbo. Ob koncu osnovne šole sem imela koncert. Rada tudi slikam. Najraje sem imela glasbo, šport in likovni pouk. 7. Je kakšen lep spomin iz šolskih klopi, ki bi ga delila z nami? Marta: V osnovni šoli sem bila zaljubljena štiri leta in od te ljubezni mi je ostal lep spomin. Sin. Ostali so mi samo lepi spomini.

3

Disleksija je po Wikipedii motnja sposobnosti branja ali razumevanja prebranega, pogosto bralec zamenjuje črke ali jih napačno zapisuje.

49


Gojc: Rad sem hodil v šolo, bil sem priden, vedno prav dober, a telovadbe nisem maral, ker so bili vsi boljši od mene. Nisem maral rokometa. Sem pa bil šolski prvak na 400 metrov, a ta zmaga ni bila prava, ker je takrat moj najhitrejši sošolec manjkal. Bolj pa sem užival pri tabornikih.

8. O katerem poklicu sta sanjala, ko sta bila še otroka? Se vama je želja uresničila? Gojc: Jaz sem hotel biti miličnik, policaj, zato sem prinesel domov očetu prijavnico za srednjo šolo. Rekel sem mu, naj jo podpiše, da grem v Tacen, kjer je bila šola za bodoče policaje. Oče Pavle je rekel: »Sine, kaj pa ko bo prometna nesreča in bo v avtomobilu vse krvavo …? Kaj boš pa takrat?« Odgovoril se mu: »Ne, ne, ne, ati ... Jaz sem obiskal bratranca, ki je bil takrat v Tacnu v 3. letniku. Odpeljal me je v klet, kjer imajo vse.« »Kaj pomeni vse?« Navdušeno sem poročal: »Bobne, kitare, bas. Tja grem, da bomo »špilal«. Igral bom v bendu.« Oče mi je pojasnil: »Ne, sine, to ni glasbena šola, to je miličniška šola. Miličniki so na cesti, nesreče rešujejo.« Potem sem bil zelo razočaran. Prijavnice pa ni hotel podpisati, tako da sem šel potem na lesno šolo, kjer je bilo pa super. Les imam še danes zelo rad. Moji izdelki so preprosti, ker nimam dovolj prakse, ampak se pa trudim. Pa tudi vse prste imam še. Marta: Jaz sem si vedno želela postati glasbenica in pevka. In to mi je uspelo. Sem zelo vesela, da se lahko preživljam z glasbo. Poleg tega sem prepotovala skoraj pol sveta z glasbeniki, ansamblom ali gledališčem. Želja se mi je uresničila. Moram pa ves čas paziti na glas. Če je kje zelo glasno in hrupno, pazim, da sem tiho in ne govorim na glas. Moje sanje so se uresničile. Gojc: Jaz pa nikoli nisem razmišljal, da bom igralec. Nikoli nisem bil v recitatorskih krožkih ali v dramski skupini, ker sem dislektik. Spraševal sem se, kako bom bral, če bom jecljal, in me bodo morali čakati. Dva prijatelja sta me nato prisilila, da sem šel na igralsko akademijo, kjer sem uspešno opravil sprejemni izpit. 50


9. Gospod Lešnjak, kaj bi sporočili, svetovali otrokom, ki imajo podobne težave pri branju in pisanju, kot jih imate vi? Kako ste jih vi premagali in uspeli postati igralec, ki mora prebrati in znati veliko besedil? Gojc: Pravzaprav otrokom nimam kaj svetovati, svetovati moram staršem in učiteljem. Skratka ljudem, ki delajo z otroki s takšnimi težavami. Želim, da jih razumejo in jim znajo pomagati, da lahko delajo tako kot vsi ostali, ki teh težav nimajo. Dislektiki potrebujemo več časa za nekatere stvari, npr. branje, pisanje. Jaz se tekste učim tako, da vse posnamem s svojim glasom, vedno brez interpretacije. Pogosto pri branju delam napake, ki jih s pomočjo računalniškega programa izrežem. Tako popravljen tekst poslušam v avtu ter se ga učim. 10. Oba sta v Sloveniji znani osebi. Katero pesem, vlogo, nastop pa štejeta za vaš največji uspeh? Gojc: Sam težko sodim, naj o tem odločajo drugi. Lahko pa izpostavim nekaj gledaliških predstav, za katere menim, da sem jih uspešno odigral. V predstavi Marjetka, stran 89 Lutza Hϋbnerja igralec in igralka uprizarjata prizor iz Fausta, in sicer s strani 89, kjer je Marjetkin monolog. V desetih slikah je prikazano, kako nastaja predstava, kjer različni režiserji različno interpretirajo tekst. To je bila zelo uspešna predstava, saj je imela skoraj dvesto ponovitev. Rad sem igral tudi v delu Halštat Draga Jančarja. Ko se v gledališču lotimo prve bralne vaje, tekst ponavadi preoblikujemo, pri Jančarju tega ne počnemo, saj je za interpreta vedno napisano fantastično. Ena od novejših predstav, ki mi je ljuba, je Cucki. Igramo jo v Mestnem gledališču Ptuj. Zgodba pripoveduje, kako psi vidijo ljudi. Te zgodbe so vesele, smešne, tudi zelo žalostne. Marta: Ti si sedaj povedal o tem, kaj ti je ljubo. Mladi pa te prepoznajo predvsem po televizijskih serijah, npr. Naša mala klinika. Eno so uspehi, ki meni veliko pomenijo, drugi uspehi pa so medijsko odmevni. Pred 22 leti sem zmagala na festivalu Melodije morja in sonca z avtorsko pesmijo Še si tu. Še vedno me uvrščajo med pevke z največ prodanimi CD-ji. Sodelujem tudi z drugimi avtorji, npr. z Adijem Smolarjem. Na 51


Youtubeu imam čez milijon ogledov in ogromno imitatork mojih pesmi. Z večino sicer nisem zadovoljna, kakšna pa je vseeno dobra. Največji osebni glasbeni uspeh je bilo sodelovanje v operni predstavi Hoffmannove pripovedke, pela sem tudi glavno vlogo v Seviljskem brivcu. Uspehov je bilo več, eni so bili medijsko odmevni in vidni, drugi pa osebni, ki se zapišejo v srce. 11. S katerimi projekti se trenutno ukvarjate? Gojc: Eden je ta, ki ste ga danes videli. Podoben projekt sva imela s prijateljem Bojanom Jurjevčičem Jurkijem. Zelo uživam pri druženju z vami, mladimi, rad predajam svoje izkušnje in širim ljubezen do glasbe, saj je ena izmed pozitivnih in univerzalnih govoric na svetu. Sodelujem tudi v predstavi Njofra z igralcem Vladom Novakom. Igram mamo, Vlado je moj mož. Komedija se poigrava z imeni, saj zamenjuje zloge pri poimenovanjih (Njo-fra je pravzaprav Fra-njo). Igram tudi v muzikalu Briljantina. Marta: Pripravljenih imam čez 30 novih skladb, ki jih bom posnela po novem letu. Sodeloval bo tudi moj sin, ki je dober pevec in kitarist. Poleg Sprehoda po zgodovini glasbe z Gojcem pripravljava tudi glasbenolutkovno-gledališko predstavo za mlajšo publiko. Imam tudi svojo pevsko šolo. Moje pevce sem povezala z ekipo londonskih glasbenikov v studiu Metropolis, kjer bomo snemali avtorske skladbe. 12. Katero je vaše vodilo – misel, ki vas spremlja? Gojc: Kadar je stop znak, se ustavi. To je metafora, prispodoba, da se moraš ustaviti, ko ti nekdo glasno in jasno to reče. Moja vodila so tudi poštenost, iskrenost in radovednost. Marta: Moji vodili sta pozitivnost in strpnost. Poskušam se tudi čim več smejati. Prav tako se držim tega, da ne naredim drugemu nekaj, česar ne želim, da on naredi meni. Skratka: pozitivnost, strpnost in veselje. 52


Gojc: Najbistvenejše pa so tiste, ki sem jih slišal od profesorja Amaletija. Nekoč je poklical mladega človeka in ga vprašal, kaj je njemu najbistvenejše. In je tako razmišljal in odgovoril kot midva sedaj. Profesor pa mu je odgovoril, da je za ljudi najpomembnejša tolerantnost, ki se je naučimo v življenju. Jaz sem po svojih letih študija in življenja prišel nekako do 80 %, upam, da do konca življenja pridem do 95 % in to je največ, kar lahko doživimo v življenju. Pa še nekaj, razlika med toleranco in tolerantnostjo je ta, da je tolerantnost človeška vrlina, toleranca pa izraz v strojništvu. Tolerantnost je vrlina, če je dosežemo več, bolje je. V veliko veselje mi je bilo. Zelo lepo ste bili pripravljeni. Marta: Zelo lepo mi je bilo. Novinarji: Brina Luzar, 5. b, Naja Bukovac, 5. a, Iva Teraš, 5. a, Ajda Markelj, 9. b , Larisa Ljubi, 9. b Fotografiranje: Jaša Mohar, 6. b

53


NATEČAJ MLADI GLEDAJO NA SVET S ČISTO,

OTROŠKO DUŠO

54


NATEČAJ OTROŠKE POEZIJE IN PROZE Na šoli smo se ob načrtovanju dela v projektu Rastoča knjiga odločili, da nagovorimo širšo množico učencev in mentorjev k literarnemu udejstvovanju. Natečaj otroške poezije in proze je bil razpisan v oktobru in je trajal do konca januarja. Poslali smo ga na šole, ki v svoji sredi gojijo misli Rastoče knjige in vsakdanje šolsko delo nadgrajujejo z dejavnostmi tega projekta. Učenci druge triade so pisali poezijo, učenci tretje pa prozo. Mladi pesniki in pisatelji so sledili rdeči niti Cankarjeve misli Srečna je pot, če je ljubezen vodnik. Besedila je pregledala tričlanska komisija v sestavi dr. Jožica Jožef Beg, predsednica Slavističnega društva Dolenjske in Bele krajine, Klavdija Kotar, pesnica in vodja Območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti, in profesorica slovenščine in sociologije Mojca Mežik. Na natečaj je pesmi poslalo pet mentorjev s petih šol. Prozna dela je poslalo sedem mentorjev s petih šol. Strokovna komisija je v vsaki kategoriji izbrala tri najboljše izdelke. Vsi dobijo zbornik letošnje Rastoče knjige, priznanje in simbolično nagrado – svinčnik za vzpodbudo k nadaljnjemu ustvarjanju.

Karmen Sepaher, vodja natečaja

55


MLADI GLEDAJO NA SVET S ČISTO, OTROŠKO DUŠO Z veseljem sem prebirala izdelke učencev, ki jih je navdihnila Cankarjeva misel, da so razmišljali o sreči in ljubezni. Mladi pesniki gledajo na svet s čisto, otroško duše. Njihovi verzi so igrivi, polni ljubezni in ljubeznivosti, prijateljstva, življenjske radosti – prav takšni, kot naj bi bila otroška poezija. Med njimi posebej izstopajo haikuji, ti drobni biseri poezije, ki nas vedno znova spomnijo, da za izražanje življenjskih spoznanj ni treba dosti besed. Cankarjeva misel »Srečna je pot, če je ljubezen vodnik« je vodila tudi učence pri pisanju spisov. Njihova razmišljanja so iskrena, bogata in zanimiva, predvsem pa dokazujejo, da se znajo avtorji kritično ozreti na svet okoli sebe in da je njihov pogled lahko tudi ostrejši od pogleda odraslih. To so samozavestni mladi ljudje, ki vedo, da so prave vrednote družina, ljubezen, prijateljstvo, strpnost, medsebojna pomoč in še kaj, tudi umetnost. Čestitam vsem udeležencem natečaja, da so se odločili svoje misli zapisati na papir, in jim želim, da bi še naprej razvijali svojo ustvarjalno moč. Jožica Jožef Beg

56


NAGRAJENA BESEDILA

57


Ljubezen med prijatelji

Družina

Igram se s prijatelji, ki so vsi pisatelji. Priteče Peter in je hiter kot veter.

Rada imam mami, ker žurava, kadar sva sami. Rada imam očeta, ker z mano okrog leta. Rada imam dedka, ker mi da medvedka. Rada imam babi, ker me objema v pižami. Rada imam Nežo, kadar ima pleničko svežo. Rada imam Vesno, ker z njo nikoli ni resno. Rada imam strica, ker mi pove dva vica. Rada imama teto, ker grem z njo na Kreto. Rada imam sestrično, ker se obleče mično. Rada imam bratranca, ker me pelje čez dva klanca. Rada imam vse, ker nas veliko skupaj je.

Peter je ljubljen in zraven zaljubljen. Rad kaj dobrega naredi in se ob tem smeji. Ko me razveseli, mi ves svet podari. Haiku Zvezde plešejo, utrinki padajo v temi. To je lepa noč. šifra: 176LP avtor: Lana Pia Skrbinek, Osnovna šola Drska mentor: Irena Grum Kulovec

58


Kako naj vem?

Ljubezen so cvetlice, ali v jutranji rosi meglice ter v šoli uspeh in ko ti prijatelj podari nasmeh.

Kako naj vem, da to si ti, tvoje modre so oči?

Ljubezen je v srcu, lahko začne se že v vrtcu. Ali pa ko opazuješ naravo in ti mama priredi zabavo.

Kako naj vem, da resno misliš, ker veliko si izmisliš? Kako naj vem, da sem zaljubljen? Ta odgovor takoj ti dam, ker vem, da rad te imam.

Ljubezen je pot, ki se ne konča, ki dolga je do neba, tudi takrat, kadar otrok se igra.

šifra: Družina avtorica: Ajda Janko, Osnovna šola Drska mentorica: Andreja Burger Muhič

Ljubezen te odpelje v širni svet, tja – do raket. Ljubezen je resnica, dišeča kot cvetlica, slastna kot potica. Tako se pesem ta konča, ko sestrica poljubi me na lica.

Kaj vse je ljubezen Ljubezen je že, ko gledaš v morje ali na nebu obzorje. To je že sama sreča, kakor je zvezda na nebu svetleča. 59


Ljubezen Ljubezen je sreča, v srcu goreča, na nebu kot zvezda svetleča. Ljubezen je veselje, kadar se ti izpolnijo skrite želje. Ljubezen je igra že od nog malih, kadar otroci se podijo po igralih. Ljubezen je trud, poln vaših spodbud, je pot do uspeha kjer znanje ne preneha.

šifra: Ključ avtorica: Zala Žura, Osnovna šola Drska mentorica: Natalija Novak

60


SREČNA JE POT, ČE JE LJUBEZEN VODNIK Si sploh lahko predstavljamo življenje brez ljubezni? Bi se nam sploh še reklo ljudje? Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen, je zapisal tudi Ivan Minatti. Ljubezen ni samo čutenje metuljčkov ob pogledu na simpatijo, je skrb, spoštovanje, požrtvovanje. Vsak ima nekoga, za kogar je pripravljen dati vse, lahko mu to vrača, ali ne. Kako lepo je videti, ko se mati v trenutku zaljubi v novorojenega otroka, čeprav je ves zguban in pomečkan. Če je ljubezen prava, srčna, ne šteje obraz, ne postava. Vse skrbi, slabo počutje izginejo ali pa se vsaj omilijo, če se zaupamo osebi, ki nas ima rada. Vsaka ovira izgine, če imaš ob sebi osebo, ki diha skupaj s tabo in te spodbuja. Tega ne počne pod prisilo, vendar je ob tebi z veseljem in tako se lahko ob njej počutiš ljubljeno. Vsa živa bitja potrebujejo ljubezen, čeprav se nam ne zdi tako. Pravijo, da rastlina bolje raste, če ji poješ in se z njo pogovarjaš, tako kot ljudje postajamo boljši, če z nekom delimo trenutke svojega življenja. Koliko ljubezni se sprosti in koliko skrbi izgine, ko objameš svojega bližnjega zares iz srca. Nič ni lepšega, ko lahko skupaj z roko v roki prehodiš strm klanec. Z vsakim dotikom se sprosti toliko različnih občutkov, najlepši pa je občutek ljubljenosti. Kaj je lepšega kot stopiti v družbo, kjer te vsi sprejemajo takšnega, kot si, in skupaj ustvarjate spomine, nove in lepše. Tudi ljubezen med fantom in dekletom je nekaj neprecenljivo lepega. Ko ti nekdo iz dneva v dan ponavlja, kako te ima rad, te pogreša, si mu eden in edini oz. ena in edina. Spomini, ko smo vsak dan pred spanjem cmoknili starše za lahko noč in se navsezgodaj zjutraj stisnili k njim v posteljo. Tega ne bi menjala za nič na svetu! Z leti se je to izgubilo, saj smo »prestari« za to, a v ljubezni so leta le številke in včasih, moram priznati, pogrešam majhno punčko (kot sem bila), ki jo stvari ne obremenjujejo in je popolnoma predana izražanju ljubezni. Še dandanes zelo rada širim ljubezen povsod, kjer sem, tako kot 61


srečo, veselje. Nič ni lepšega kot dobro počutje, v še boljši družbi. Prijateljstvo ne bi bilo prijateljstvo, če v njem ne bi bilo ljubezni; družina ne bi bila družina, če jih ne bi povezovala ljubezen; mama in oče ne bi bila prava starša, če se ne bi imela rada. Tudi v razredu ne bi bilo prijetno, če se ne bi imeli med seboj radi, se cenili, si pomagali. Ljubezen je glavno vodilo, z njo je svet veliko lepši. V življenju ne smemo pred ljubezen in odnose postaviti materialnih dobrin, saj bo to »slej ko prej« pripeljalo do prepirov, nekoč do vojne. Ljubiti ni greh, niti ni težko dejanje. Sprejeti je treba osebo takšno, kot je, z vsemi napakami, talenti, saj je edinstvena in unikatna. Prej kot se tega zaveš, prej boš lahko življenje zajemal z »veliko žlico« v nezamenljivi družbi in ustvarjal nepozabne trenutke. šifra: SONCE avtorica: Eva Bojanc, Osnovna šola Drska mentorica: Karmen Sepaher Sreča je pot, če …. Vsi ljudje si želimo biti srečni. Mar ni tako? Tudi jaz želim biti srečna. Ljudem okoli sebe privoščim srečo. Toda … kaj je sploh sreča? Kdaj je človek zares srečen? Je sreča, če imaš veliko denarja? Velik avto? Veliko hišo? Vikend na morju? Je sreča, da lahko greš v trgovino in kupiš vse, česar si želiš? Jaz sem srečna, ko sem s prijatelji in se zabavamo. Srečna sem, ko grem na plesne vaje. Srečna sem, ker vem, da me imata mami in oči rada. Srečna sem, ker sem zdrava in lahko hodim v šolo, čeprav ne maram 62


učenja. So pa tam ljudje, ob katerih se dobro počutim. Ki mi pomagajo, če se mi zalomi kakšna stvar. Mi svetujejo in me bodrijo ob težavah. Nima vsak te sreče, da se lahko na nekoga obrne in mu pove, kaj ga muči. Ogromno ljudi je na svetu, ki so sami, pozabljeni celo od najbližjih. Sreča je, da imam dovolj, da živim v redu in lahko sanjam, kaj želim postati. Imam svojo sobo, svoj mali svet. Lahko si postavljam cilje in hodim po svoji poti. Bo ta pot srečna? Prav verjetno ne vedno. Verjetno moramo ljudje okusiti nesrečo, da znamo ceniti in prepoznati srečo. Po mojem je sreča le trenutek, za njo pa stoji zadovoljstvo. Ne moreš stalno jadrati na krilih sreče. V čem bi bil smisel sreče, če bi bil stalno srečen? Potem je ne bi mogel ceniti. Ne verjamem pa, da je sreča v velikih stvareh. Mislim, da je v malih. Mislim, da je sreča, če se mi učitelj v šoli nasmehne in mi nameni prijazno besedo. Sreča je, če lahko jaz komu pomagam, ker se potem dobro počutim. Sreča je, da se lahko vsak dan iz šole vrnem tja, kjer me imajo brezpogojno radi. Sreča je, da grem s prijateljico na sprehod. Da lahko s sošolci praznujem svoj rojstni dan. Da me objamejo. Sreča je tudi, če so jezni name, ker nečesa nisem naredila prav oz. sem ravnala napačno, saj me želijo videti na pravi poti in jim ni vseeno zame. Ljudje si vedno česa želimo. In se nam zdi, da smo nesrečni, ker tega nimamo. Zato želimo do tega priti, priti do cilja. Ampak kaj, če je sreča že to, da si znamo želeti, kajti človek, ki si ničesar ne želi, najbrž ni srečen. Je pot do cilja že sreča? Na tej naši poti je polno vzponov in padcev, včasih se ti zazdi, da je vse tako težko in te nihče ne razume, imaš slabe dni in si brez volje in energije, potem se pa nekaj zgodi, kar te strašno razveseli in kar zažariš. Sreča, a ne? »Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, če se delo dobro opravi. In ko imaš nekoga rad.« To so besede Toneta Pavčka. Mislim, da je on 63


kar razumel srečo in bil istega mnenja o sreči kot jaz. Za srečo se je treba truditi in ne samo čakati nanjo, da te obišče. Sreča se skriva v naših medsebojnih odnosih. Vsak človek ima rad, da so prijazni z njim, vsak se rad počuti razumljenega in sprejetega, vsak rad sprejme nasmeh in pohvalo … Ljubezen je torej pot do sreče. Težko je vedno imeti rad. Toda ljudje smo osebe, ki za srečo potrebujemo drug drugega. Ko osrečuješ druge, si te sreče deležen tudi sam. »Nekoga moraš imeti rad, pa čeprav drevo ali kamen, nekomu moraš nasloniti roko na ramo, da se, lačna, nasiti bližine, nekomu moraš, to je kot kruh, kot požirek vode, moraš dati svoje bele oblake, svoje drzne ptice sanj …« pravi pesnik Ivan Minatti. Verjetno je sreča vedno nekje blizu, za vsakim ovinkom, samo videti jo je treba. šifra: Večernica avtorica: Tia Vanessa Gregorčič, Osnovna šola Veliki Gaber mentorica: Olga Podpadec Nekoč Nekega jutra se prebudim v upanju, da se to ne bo več zgodilo … Kot vsako jutro se z veseljem odpravim v šolo … dokler ne zagledam … dokler ne zagledam fantov, ki se mi posmehujejo. Posmehujejo se mi za vsako stvar, zaničujejo me … zaničujejo in prezirajo …To se mi dogaja vsak dan … sovražniki nikoli ne počivajo! 64


Sedaj hodim po gozdni poti in razmišljam. Žalostna sem, ker fantje ne nehajo. Vsak dan isti čas, ista pot, ista zgodba. Zakaj me zafrkavajo? Kaj sem jim naredila?! Zakaj? Zakaj? Moje misli so čisto podivjale, kot veter, ki sedaj neusmiljeno piha in odnaša liste s seboj … Oblaki so sivi, temni, skoraj črni … Rada bi prenehala misliti na te fante, pa NE MOREM!! Najraje bi zakričala STOP! Vendar iz sebe ne izpustim niti najmanjšega glasu. Po licih mi tečejo solze … jokam se … ampak jok moje bolečine ne more odpraviti … ne more … ne more! Zakaj se mi to dogaja?? Nenadoma zaslišim za sabo tihe korake, ki me dohitevajo. Kdo je to, se sprašujem. Prestrašena sem … nočem, da me kdorkoli vidi takšno ... objokano … objokano in nemočno. Ob meni se nenadoma pojavi eden izmed tistih fantov … pogleda me naravnost v oči ... pogleda me in se opraviči. Kaj je zdaj to? A me ne bo zafrkaval? Kot da bi prebral moje misli, mi je rekel, da se mu ne zdi prav, kar so počeli in še enkrat … še enkrat se opraviči. Pogledam ga začudeno, a v sebi sem presrečna. Konec žalosti … konec jokanja … ostaja samo sreča in veselje. Fant me sedaj objame … in odide. Sram me je … zelo sram, vendar sem srečna, kot še nikoli prej. Veter je nehal divjati, moje misli pa so še vedno podivjane, pa ne od žalosti … od nepopisne sreče in olajšanja. NE BO ME VEČ ZAFRKAVAL!! Mogoče me bodo drugi še zmeraj, ampak to ni več važno, saj vem, da je vsaj enemu od njih mar zame! Mogoče bo prepričal še njih, naj nehajo … nikoli se ne ve. šifra: 1812 avtorica: Erna Žagar, Osnovna šola Drska mentorica: Irena Šega 65


RAZMIÅ LJAMO

O LJUBEZNI

66


PESEM O LJUBEZNI RADI IMAMO

RADI IMAMO

RADI IMAMO

,

RADI IMAMO

,

RADI IMAMO ,

,

JA, RADI IMAMO VSE TO.

,

RADI IMAMO RADI IMAMO ,

RADI IMAMO

JA, RADI IMAMO VSE TO.

,

RADI IMAMO

,

, RADI IMAMO

,

JA, RADI IMAMO VSE TO.

JA, RADI IMAMO VSE TO. učenci 1. c RADI IMAMO

,

RADI IMAMO

,


68


JURE

123

1234

1 2 3 4 5

1 2 3 4 5

rešitev: ___ ___ ___ ___ ___ ___ ___ ___

123456789

12345

rešitev: ___ ___ ___ ___ ___ ___ ___ ___ Oblikovala: Mojca Jelenc 69


70


PRIJATELJ NI VSAK, KI SE TI SMEHLJA. PRIJATELJ JE TISTI, KI TI V NESREČI ROKO PODA. OČKA JE MOJA SREČA

LJUBEZEN

Očka je moj očka in bo moj očka vsak dan. Včasih bruha besede kot vulkan, a kadar je dober, je ves razigran. Rada se šalam smejiva, ker sva oba zelo igriva.

Ljubezen je lepa, kot je visoka smreka. Je romantična, razigrana, tiha, skrivnostna in predvsem modrostna. Ljubezen je iskrena. Pove, kar ve in nikoli ne laže.

Včasih je jasen kot dan, takrat je moj ljubi velikan, ker je res zelo močan. Ko odide daleč stran, mi vedno v mislih je vklesan.

Družinski člani so kot peresa. Pridejo, odidejo, nas enkrat zapustijo. Kot pri ptici, ko mamico mladiči zapustijo ali pa kar sami v širni svet odletijo. Ko se zaljubimo, dobimo metuljčke, ne pa mamine poljubčke. V ljubezni je potrebno zaupanje tako kot dobro upanje. Živa Kralj, 4. a

Artem Šestakov, Nejc Šuštarič, 4. a

71


BRATOVSKA LJUBEZEN

Da jo dobiš, lahko narediš nasmeh, lep, iskren in pošten. Čez čas ljubezen obdržita in otroka dobita. To je najina Brigita.

Moj bratec je prijazen bratec, rad se smeji in včasih kaj hudega naredi. Govori smešne besede in nas velikokrat razveseli. Takrat nas nič ne boli, ker nas z ljubeznijo uroči. Če bratca ne bi imel, bi kar okamenel. Bratca vedno v srcu bom imel in ga z ljubeznijo grel.

Teja Šmajdek, Bea Liu Bajuk, 4. a NAŠA DRUŽINA Moja mama ne mara biti sama. Najraje se z mano igra in veselo dirja.

Lovro Herga, Tjaž Korotaj Rednak, 4. a MED NJIMA

Jaz rada se z atijem stiskam in ob tem veselo vriskam.

Na klopi sedita, zgodi se čarovnija. V objem se spremeni, v mislih se poljub zasveti. Ljubezen ni tiha, ni glasna, ampak je krasna.

Tukaj je še moja sestrica Zara, ki ji smrdi piščančja obara. Z njo se igrava razne igre in obe obožujeva tigre. 72


Mami si vedno vzame čas zate, četudi mora v službo ali po vrtnice zlate.

Moji dve teti me večkrat obiščeta in vse moje predale preiščeta. Babici in dedek me obožujejo in radi obiskujejo. V Zagrebu imam dva bratranca, ki sta res velika zaspanca.

Ko pri nalogi mamice ni, ti oči na pomoč prihiti. Zaradi ljubezni pomaga ti in ko ustrašiš se preveč, pomaga ti, kot bi imel čudežni meč. Ko padeš in polomiš se, vedno ob tebi je.

V družini nas je še veliko več in nikoli si nismo odveč. Radi se imamo vsak dan, saj je vsak od nas razigran.

Žiga Brdar, 4. c

Alina Jacović, 4. c

Kaj je ljubezen Ljubezen je, če te mama odpelje v mesto, da si kupiš presto. Ljubezen je, ko se dan stemni in mu luna sledi. Mia Fink, 5. a

MAMICA IN OČKA Ljubezen do mame vsakogar prevzame. Tudi, če je ni, te ima rada, kakor jo imaš ti. 73


Ljubezen za vse

Skupaj vsi se veselimo, ko za žogo se podimo.

Ljubezen ni le med ljudmi, tudi med živalmi jo kar mrgoli.

Družina je moja sreča, saj je prijazna in ljubeča.

Moj kuža rad se igra, to ljubezen je za dva.

Aleksander Relić, 5. a

Papagaja se igrata, med seboj kramljata in se rada imata.

Ljubezen je sreča Ljubezen je sreča, ki nikoli ne mine. Ljubezen v meni tli, mi spati ne pusti. V meni vse drhti in polna sem skrbi.

Muca rada z miško se igra, to lepo je za oba. Tim Kmet, 5. a Družina je ljubezen

Evelin Delič Verstovšek, 5. a

Družina ti nudi vse, gre s teboj čez vse prepreke. To bi morali vsi ceniti in se med seboj ljubiti. V družini prevladuje radost, ki ti polepša mladost. 74


Vse je v ljubezni

Morje je modro, na plaži se dva podita. To je lep dan.

Ljubezen je sreča, a včasih tudi nesreča.

Iva Teraš, 5. a

Ljubezen je sveta, zmerom sprejeta. Ob njej se smehljamo in se radi imamo.

KAJ JE LJUBEZEN Ljubezen je, ko nekoga rad imaš, ko nekomu vse daš. Ljubezen je tiha sreča, topel objem in topel dom, s soncem obsijan obraz, ki gleda te ves čas. Ljubezen je, ko v naravi sediš in poslušaš okoli sebe, kako vse brenči in žvrgoli. Ljubezen je tudi moja domovina, ta prelepa Slovenija, v zelenju krita.

Skupaj strah premagujemo, radi se posvetujemo, načrte nove kujemo, v slogi vedno zmagujemo. Iva Teraš, 5. a

V vesolje gledam, utrinek pada k meni. Res je prelepo.

Brina Luzar, Zala Kregulj, 5. b

Miha Pavlič, 5. a

75


PRIJATELJ Prijatelj je tisti, ki ga imaš rad, se ne obnaša do tebe kot pirat.

Prijatelj ti ne govori grdih besed, ti ne krade in s tabo deli bonbone, če je sladkosned. Nastja Pust, 5. c, Iris Gliha, 5. c

Prijatelj ti pomaga, ko ti ne gre, te ne zatoži, tega pa res ne sme.

PRIJATELJSTVO JE ŽIVLJENJE Prijateljstvo je življenje, brez prijateljev ne gre, saj življenje ni bedenje, brez prijateljev ne gre.

Prijatelj s tabo deli igrače in druge stvari in vse, kar dobi. Prijatelj je zlat in do tebe bogat. Ko ti pove skrivnost, jo zadržiš ter je ne izgovoriš.

Prijateljstvo je sreča, življenja ni brez nje, prijatelj je le eden, to vsekakor ve.

Prijatelj ti ne laže in ti pokaže, da je zvest ter da zate prehodil bi več mest.

Prijatelj ni kdor koli. Prijatelj prav ti vse pove, ti vse zaupa in spodbuja te.

Prijatelj te pogleda, se ti nasmehne, te objame in ti pomaga in te kdaj tudi premaga. Prijatelj te ne ponižuje in se te ne sramuje.

Prijateljstvo je kakor sonce, ki obsije te vsak dan, 76


je kot kaplja morja, ki na skali se blešči in nikoli ne izhlapi. Prijateljstvo je dar in ne zavrzi ga. Sovraštvo naj gre stran in tako naj bo vsak dan. Prijateljstvo je srečno, zato naj bo večno. Gašper Medic, 6. a

77


ŽIVLJENJE JE LEPO Nekoč je v vasici na robu gozda živela zvita lisička, ki se je odzivala na ime Foxy. Živela je v brlogu starega hrasta brez lisičje družbe. Nekega dne se je odločila, da si bo šla v vas poiskat priboljšek. Sprehajala se je po obrobju vasi in na bližnji kmetiji zaslišala glasno oglašanje gosi. Razmišljala je, da so na kmetiji poleg gosi zagotovo tudi kokoške, ki nesejo jajca. Previdno se je splazila na kmetijo in odšla proti jati gosi, ki so se namakale v osrednji mlaki. Previdno je opazovala, če bo kje v bližini opazila kakšnega petelina ali morebiti kar kokoš. Med spremljanjem in opazovanjem okolice je opazila gos, ki je samotno poležavala na soncu. Kmalu je opazila, da gos leži na jajcih, zaradi česar so se ji začele močno cediti sline. Še bolj, ko je opazila, kako velika so njena jajca. Pozabila je na kokoši. Stekla je k njej in pričakovala, da se je bo le-ta ustrašila in pobegnila, njej pa prepustila slastne dobrote. Vendar se gos ni in ni premaknila, kar je Foxy presenetilo. Zato je gos ogovorila in povprašala, kako to, da ni zbežala pred njo. Le-ta ji je odgovorila, da zato, ker mati nikoli ne zapusti svojih otrok. Foxy je bila zmedena, saj ni nikjer opazila nobenih malih račk. Zato je gos s šapami odrinila in pograbila največje jajce v gnezdu ter se zakrohotala: »Kakšni otroci neki.« Hitro je z jajcem v gobcu zbežala v hrastov brlog in komaj čakala, da bo vsebino jajca zlila v svoj gobček. A glej ga zlomka. Ko je previdno razbila jajčno lupino, so jo iz notranjosti jajca pogledale drobne črne oči, ki so iskale svojo mamo. Lisica je hitro spoznala, o čem je govorila stara gos. Žalostna in razočarana je pograbila malo gos in jo odnesla nazaj k materi. Ta je ob pogledu na Foxy zagnala vik in krik po kmetiji ter tako vzbudila interes ostalih živali na kmetiji, ki so lačno Foxy pregnale nazaj v gozd. Mala gos se je ob hrupu lisice močno stisnila pod perut svoje matere in zagagala: »Življenje je lepo.« Ena Budić, 7. a 78


ŽIVLJENJE JE … Živel lisjak je po imenu Robi, poznan po svoji lisičji podobi. K potočku ta se pit odpravi, lep kakor slika prijazno pozdravi: »Pozdravljena, gospa kraljica, ste prava lepotica.« Ježevka ga pogleda, nasmehne se in zbega: »Sem lepa, bo že res, a pametna kot pes! Poznam vas jaz dobro kot včerajšnjo nočno moro.« Pogleda jo lisjak ostro: 79


»Nisem jaz za vicev sto!« »Kaj želiš povedati s temi ostrimi besedami, ki poženejo mi strah po krvi?« »Sem lačen in strašen, a življenje prelepo je, da vzel bi ti ga v sekundi, dveh.« »Ugrizni me, če upaš si!« »Poglodal te bom do kosti!« »Ne branim ti, kar začni!« Plane lisjak na ježevko, zarjove na ves glas, da sliši ga vsa vas. Poražen in ponižan oddirja v daljni kraj. 80


Po tihem šepeta si: »Življenje je prelepo na tej prečudoviti jasi.«

Kaja Retelj, 7. a

81


UJETI TRENUTKI Trenutki, ki te še vedno nasmejejo, so v tvojem srcu za večno, ti pripovedujejo, da se imaš pravico počutiti srečno.

NAJIN SVET Nasmeh. Pogled. Nobenih besed. Le misli in žareče oči, cel svet se zame, samo zame (in zate) vrti.

Trenutki, ki te še vedno zamorijo, potreben je upor, da vsaj delno zbledijo, težko je obdržati nadzor.

Vem jaz, veš ti. V tem trenutku je, kot da nikogar ni. Zapri oči; zdaj sva res le jaz in ti.

Trenutki, ki jih nikoli ne pozabiš, neponovljivi so čisto vsi, bodi hvaležen za vse, ki jih dobiš, zaradi njih si to, kar si.

In spet jih odpri. Vsi so spet tu, a ne vedo. In cel svet je najin, najin samo.

Neža Račečič, 9. a

Neža Račečič, 9. a

82


NJEMU UJETI TRENUTKI Ko na njem se je prvič ustavil pogled moj, vnel mi je srce takoj. Nasmeh, ki mi ga je vrnil, je bil naravnost očarljiv, ujeti trenutek pa neopisljiv. Dan začnem in končam z mislijo nanj, zares je kot princ iz sanj. Žal ne vem, kako mu je ime, a mi je že ukradel srce, zaradi njega skrbi več ni, saj moja glava med oblaki leti. Ko bi lahko čas nazaj prevrtela, bi se vanj »ponesreči« zaletela, tako bi vse skupaj začela in ljubezen med nama bi vzcvetela.

Zunaj sneži. Le kje si Ti? V daljni daljavi, na luni sanjavi? Skupaj hodila sva po oblakih, v njih ostala je sled po najinih korakih. Poljubi, objemi, upi in želje, drug po drugem, to je hrepenenje. S tabo bilo vse je mogoče, pozimi ne mrzlo, poleti ne vroče. Kot eno sva delovala, pela, plesala in se smejala. Vse zdaj je končano, nič več ni razigrano. Ostali so mi le pesmi osnutki in najini skupni, ujeti trenutki. Luka Vesel, 9. a

Eva Bojanc, 9. a

83


GLASBA … Glasba je od vedno spremljala človeka. Sprva verjetno kot ptičje petje, kasneje pa je glasbila začel ustvarjati sam. Človek se je naučil svoj glas uporabljati za glasbilo. Glasba je zelo zanimiva, saj lahko brez besed izrazi občutja ljudi. To lahko zasledimo pri filmski glasbi. Med veselimi trenutki se v ozadju vrti poskočna glasba, pri ljubezenskih prizorih je melodija mirnejša, v grozljivkah pa se prek glasbe čuti napetost. Filmi brez glasbe niso niti približno tako dobri kot z njo, tako je tudi življenje brez glasbe veliko bolj pusto. Glasba izpolnjuje trenutke, ko se ne dogaja nič drugega. Pomirja, pomaga pri sočustvovanju, daje uteho v težkih situacijah. Glasba res daje čudovit občutek sreče, pa če jo skladaš, ustvarjaš ali samo poslušaš. Povezuje te s preteklostjo in prihodnostjo, pa tudi z ljudmi, ki si delijo ljubezen do nje. Predvsem pa je pomembno, da je potrebno tudi glasbi prisluhniti s srcem, da lahko ugotoviš, kaj sporoča. Blažka Hrovat, 9. b

84


PROJEKTNI TEDEN

85


UTRINKI UČENCEV IN UČITELJEV S PROJEKTNEGA TEDNA V projektnem tednu smo z učenci obiskali Dolenjski muzej. Ogledali smo si razstavo lončenih posod in natančno izdelali posodico za božično žito. Izvedli smo tudi naravoslovni dan. Veliko smo izvedeli o delu gasilca, ki nam ga je predstavil hišnik Matjaž, ki je tudi prostovoljni gasilec. Srečali smo se z ribičem Tomažem. Bilo je zabavno, ker smo lovili ribe v reki Krki. Na travniku za šolo smo postavili hišice za pravljične škrate in pripovedovali pravljice o njih. Na jesenski pohod smo šli v sončnem, a nekoliko vetrovnem vremenu. Dan so nam polepšali krastača, kobila, žrebiček in osliček, ki so nas pozdravili na poti. Povezali smo se še z RIC-em Novo mesto. Obiskale so nas Irena, Darja in Andreja. Čebelarka Andreja nam je predstavila svoje delo in življenje čebel, vsak si je izdelal tudi svečko iz voska. Irena nas je umirila s pomočjo bobnov. Bilo je prijetno. Darja pa nam je pokazala veliko izdelkov iz naravnih materialov, ki so jih učenci nato izdelovali tudi sami. Vsi smo bili zelo zadovoljni in navdušeni nad pestrostjo celotnega tedna. Olga Jenič, razredničarka 3. a V JATI Z DRUGAČNIMI Zjutraj so k nam prišli otroci oziroma odrasli iz Osnovne šole Dragotina Ketteja, ki so drugačni od nas. Z njimi smo odšli na predstavo. K meni je pristopila Veronika. Povedala mi je, da je stara 21 let. Bila je zelo prijazna. Nato se je predstava začela. Lutkar Boris je povedal, da je v življenju najbolj pomembna igra. V predstavi sva sodelovali skupaj z Veroniko kot zajec in zmajevka. V igranju sva z Veroniko zelo uživali. Po 86


predstavi smo šli v razred in se razdelili v skupine. V skupini sem bila skupaj z Benjaminom in Veroniko. Ko je bilo treba premakniti mize, se je pokazalo, da tudi otroci s posebnimi potrebami znajo veliko več, kot si mi lahko mislimo. Njihov trud je bil zame največji zaklad. Skupaj smo bili tudi na aktivnem odmoru. Skakali smo čez kolebnico. Pri skakanju se nama je pridružila še Alenka, ki je dokazala, da je v preskakovanju kolebnice odlična. Skupaj z učenci iz Osnovne šole Dragotina Ketteja smo odšli še na kosilo. Težko sem se poslovila od vsakega izmed njih. Ajda Janko, 4. b

Danes sem skupaj z devetimi sošolci odšel na Osnovno šolo Dragotina Ketteja. Tam smo se najprej zbrali v krogu in se predstavili z besedami in gibi. Potem smo odšli v glasbeno učilnico in poslušali učenca Davida in učiteljico Darinko. Poslušali smo njuno predstavo. Igrala sta na klavir in na ksilofon. Opazil sem, da se tudi učenci s posebnimi potrebami lahko veliko naučijo. Potem smo šli v učilnico. Z učenci smo se igrali različne igre. Najbolj všeč mi je bilo, ko smo si ogledali multisenzorno sobo. Ležal sem na vodni postelji, poslušal glasbo, opazoval različne luči in se zelo dobro sprostil. Videl sem, da je njihova šola drugačna od naše in da se učijo stvari, ki so nam vsakdanje. Izak Testen, 4. b

87


Slika: Lutkovna predstava in skupno ustvarjanje

Slika: Bilo je prijetno

88


V 6. A PA TAKOLE … »MED PRIJATELJI NE ŠTEJE TISTO, KAR JE IZGOVORJENO, AMPAK TISTO, ČESAR NI TREBA IZREČI.« (A. CAMUS)

Prijateljstvo in ljubezen sem želela vključiti tudi v naš razred, tako da bi učenci tudi na dan prijateljstva začutili povezavo v naši oddelčni skupnosti. Učencem sem prebrala zgodbo »O prijateljih, lažeh in hinavcih« iz knjige Iskalci biserov. Pogovarjali smo se o tem, kakšni so občutki, ko se zlažemo; če delamo dobro prijateljem, kadar prirejamo resnico; ali raje povemo po resnici in poskušamo popraviti storjeno ter ohraniti prijateljstvo. Učenci, ki so želeli, so povedali svoja mnenja o prebranem besedilu. Nekateri so se v situacijah prepoznali in predstavili svoje videnje situacije, ko ti je težko povedati nekaj iskreno, pa je vendar za dobre odnose prav, da smo odkriti drug do drugega. Nato smo skupaj poskušali najti boljše rešitve, da bi še naprej ohranjali dobre prijateljske odnose v naši oddelčni skupnosti.

89


V projektnem tednu je bilo veliko povezovanja in sodelovanja med nami vsemi, učenci, sošolci, sodelavci in vsemi, ki so se nam pridružili pri izvajanju različnih dejavnosti. Vsi smo začutili, da brez dobrega sodelovanja ne bi potekalo vse tako dobro, kot je. Najbolj so uživali učenci, saj so dobili veliko novih prijateljev in imeli možnost poklepetati s svojimi najboljšimi prijatelji. Maja Adanič, razredničarka 6. a DIŠALO JE … PO PIŠKOTIH IN PALAČINKAH Druženje z malimi prijatelji je vedno zanimivo. Tudi ko skupaj kaj novega naredimo … Z malimi prijatelji smo se razdelili v skupine. Naša skupina je prva začela pripravljati palačinke. Naši mali prijateljčki so veselo pograbili sestavine in začeli smo s peko palačink. Veselo smo pripravljali palačinke in se zraven oblizovali. Ko so mali prijatelji končno namazali palačinke, smo se pošteno najedli. Palačinke so bile slastne, da smo si po njih oblizovali prste. Na vrsti so bile družabne igre. Mali in veliki prijatelji smo se igrali enko, človek ne jezi se, sestavljali kocke in še in še. Ob igrah so se vsi navdušeno smejali. Kdaj pa kdaj smo se nasmejali kar do solz. Lovili smo se in podili po balkonu v jedilnici. Končno so na vrsto prišli piškoti. Otroci so veselo prstke porinili v testo in ga močnooo pregnetli, ampak brez pomoči velikih prijateljev ne bi šlo. Ko smo vse naredili, ni minila niti minuta, ko jih že ni bilo več. S polnimi trebuhi smo zaključili dan prijateljstva. Daša Kafol, 8. a

90


Sliki : Peka piĹĄkotov in igranje druĹžabnih iger

91


DEVETOŠOLCI V MISLIH PO SVETU … Obiskal nas je gost iz Sirije, Abood. Mislim, da smo bili vsi učenci na začetku malo zadržani, zaradi vseh stereotipov, ki jih slišimo o begunstvu in terorizmu. To sta dva zelo različna pojma. Begunci so ljudje, ki zbežijo iz svoje domovine zaradi preganjanja in različnih nevarnosti. Abood se je predstavil, nato je povedal nekaj o življenju pred vojno. Zelo zanimivo ga je bilo poslušati, saj je bilo to za nas nekaj čisto novega. V Siriji so živeli čisto običajno življenje. Pokazal nam je, kako se napišejo imena v njegovem maternem jeziku – arabščini. Bilo nam je zelo zanimivo, saj se naša in njihova pisava zelo razlikujeta. Tam pišejo od desne proti levi in uporabljajo znake. Predstavil nam je tudi svojo kulturo in hrano. Razložil nam je tudi, zakaj je odšel iz Sirije. Povedal je, da so bili zaradi vojne v nevarnosti in hkrati tudi preganjani. Vsi smo ga pozorno poslušali. Zaupal nam je, da je nameraval oditi v Nemčijo, vendar mu je tukaj zaenkrat všeč. Pravi, da je Slovenija varna država in namerava tu tudi ostati. Njegova starša sta odšla v Turčijo, kjer imata svojo tovarno. Med njegovo razlago smo si lahko samo predstavljali te grozne dogodke, saj je, kot je sam povedal, zelo težko zapustiti svojo domovino, najlepše je doma. Mi si zelo težko predstavljamo, kako hudo je oditi v drugo državo. Naučiti se moraš njihovega jezika, sprejeti njihovo kulturo in politiko. Lahko smo le hvaležni, da se pri nas ne odvija vojna. Po tem resnem svetovnem problemu smo prešli na bolj zabavni del. Ko se je predstavljal, je omenil, da se je v mladosti učil igranja kitare. Dogovorili smo se, da bomo zapeli in zaigrali slovensko himno. Po nekaj poskusih smo jo skupaj odpeli. Za vse nas je bil pogovor z Aboodom zelo poučen, zanimiv, pretresljiv in tudi zabaven. Menim, da bomo sedaj drugače gledali begunce. Ta obisk nam je bil res všeč, saj smo spoznali 'zgodbe', ki smo jih do sedaj spremljali le po televiziji. Pia Kump, Serena Vrhovnik, 9. b 92


ŠTUKLJEVO LETO SMO PRAZNOVALI TUDI UČENCI Na športnem dnevu smo podrobneje spoznali Leona Štuklja in pomembne ljudi, ki jih je v svojem življenju spoznal. Na postajah, ki so bile postavljene pri Knjižnici Mirana Jarca, Anton Podbevšek teatru ter po krajevni skupnosti Drska, smo spoznali veliko več kot le podatke o Leonu Štuklju in o nekaterih objektih, povezanih z njim. Spoznali smo, kako pomembno je prijateljstvo, spoštovanje in sodelovanje. Miran Jarc, Anton Podbevšek, Slavko Grum, Oton Župančič in Božidar Jakac so bili njegovi dobri prijatelji. Z nekaterimi se je spoznal že v gimnaziji. Kljub temu pa so ga vsi poznali kot zabavnega, vztrajnega in ambicioznega športnika. Kot prijatelji so mu nudili pomoč, ko jo je potreboval, zaupali so si in si delili znanje. Na našem športnem dnevu smo predstavljali in spoznavali ljubezen do domovine ter športa in utrjevali spoštovanje do slovenske športne in kulturne zgodovine. Medtem pa smo utrjevali tudi odnose med različnimi generacijami, saj smo bili razdeljeni v mešane skupine. Mia Plantan, 9. a

93


NENAPOVEDAN OBISK Danes se je dan začel s presenečenjem. V razredu se je kar naenkrat pojavila naša bivša sošolka Elisa. Vsi smo obstali in nekateri smo kar debelo pogledali. Nismo verjeli svojim očem. V očeh so se nam začele nabirati solze sreče in dih nam je zastal. Obiskala nas je, saj je prišla za pet dni iz Maroka, kjer sedaj živi. S sošolko sva ostalim pripravili presenečenje. Svoje življenje v Maroku nam je na kratko predstavila, vsi smo pozorno poslušali, saj je življenje tam čisto drugačno kot tu. Mislim, da smo si vsi zapomnili, kako nevarno zabaven je tam promet in da na sprehodu lahko zagledaš kar potepuško kravo. Nenapovedanega obiska smo bili zelo veseli, veliko bolj kot nenapovedanega preverjanja znanja. Daša Kafol, 8. a

94


Zbirka Rastoča knjiga, št. 5 Rastoča knjiga Osnovne šole Drska – Ljubezen (2018/19) Knjigo so pripravili:  učenci in zaposleni na OŠ Drska  uredniški odbor: Mojca Mežik, Nevenka Kulovec, Natalija Novak, Božidarja Štukelj, Karmen Sepaher  urejanje slikovnega gradiva: Uroš Srpčič  priprava za tisk: Mateja Bartolj  lektoriranje: Irena Šega Izdala in založila: Osnovna šola Drska, Novo mesto Fotografije so iz arhiva OŠ Drska, razen fotografije pri intervjuju z Jurijem Moškonom. Te je prispeval Jurij Moškon. Naklada: 200 izvodov Knjiga je objavljena na spletni strani šole: http://www.os-drska.si Tisk: TISK ŠEPIC, d. o. o. Novo mesto

95


Profile for Mateja Bartolj

5. Rastoča knjiga OŠ Drska - LJUBEZEN  

Srečna je pot, če je ljubezen vodnik. (Ivan Cankar)

5. Rastoča knjiga OŠ Drska - LJUBEZEN  

Srečna je pot, če je ljubezen vodnik. (Ivan Cankar)

Profile for tejcib
Advertisement