Page 1

OKA Glasilo učencev OŠ Gradec

2015/16


2


Pozdravljeni, ob koncu leta delamo obračune za preteklo leto in smele načrte za prihajajoče leto, zato: vse želje, ki se letos niso izpolnile, vse sanje, ki niso sadu obrodile, v prihajajočem letu naj dobijo polet, naj čimprej izpolni se njihov obet. V času, ko so dnevi kratki in noči dolge, je več prilik za druženje in pogovore, za kar nam pogosto zmanjka časa. Ni pomembno, kaj imamo, pomembno je, da smo s tistimi, ki nam veliko pomenijo in se v njihovi družbi dobro počutimo. Majhne pozornosti in lepa doživetja lepšajo zimske dneve in prijazno krajšajo dolge večere. Ugasnite televizijo, računalnik, telefon ... Zakaj ne bi po dolgem času spet odigrali igro Človek, ne jezi se? Kdaj ste nazadnje odšahirali dobro partijo s svojim otrokom? Tudi branje knjige pod toplo odejo je lahko zabaven domišljijski pobeg iz sivine vsakdanjosti. Naša nova Oka je lahko odlična sopotnica v prazničnem času in prelomu v novo koledarsko leto. Preletite jo vsaj za pokušino in zagotavljam vam, da boste našli nekaj tudi zase in zgodbo za vsak praznični dan. Naj zaključim kar z zapisanim na začetku: želim Vam, da Vam leto 2016 prinese zdravja in zadovoljstva ter trdnih načrtov, ki jih boste lahko uresničili, Vaša ravnateljica Tatjana Gombač

3


OPIS PREDMETA

PLIŠASTI MEDVEDEK PIKI

MOJ PRIJATELJ KUŽA

TO JE MOJ MEDVEDEK PIKI. JE PLIŠASTA IGRAČA. V RESNICI JE SEVERNI MEDVED IN ŽIVI NA SEVERNEM TEČAJU.

MOJA NAJLJUBŠA IGRAČA JE PLIŠASTI KUŽA,

TA MEDVEDEK PA ŽIVI PRI MENI DOMA. JE V CELOTI BELE BARVE IN IMA ČRN SMRČEK TER ČRNE OČI. BEL JE ZATO,

TRU. PODARILA MI GA JE ZA PRVI ROJSTNI

KI GOVORI SLOVENSKO. DOBILA SEM GA OD BABICE IDE, KI GA JE KUPILA V BABY CEN-

DAN. MOJ KUŽA JE RJAVE BARVE Z MODRIMI

DA SE BOLJE ZLIJE Z OKOLJEM NA

UŠESI IN PISANO MAJICO. TA KUŽA GOVORI:

SEVERNEM TEČAJU, KJER JE POVSOD

HVALA, RAD TE IMAM, NAŠTEJE DELE TELESA

SNEG.

MEDVEDEK PIKI

KOT SO GLAVA, RAMA, NOGA, PRST, TREBUŠJE MOJA NAJLJUBŠA

PLIŠASTA IGRAČA. IMAM GA ZELO RAD, KER JE VELIK IN MEHAK.

STANUJE

ČEK IN ZAPOJE PRIJETNE PESMICE. KO SEM BILA ŠE MANJŠA, JE BIL MOJ STALNI SPREMLJEVALEC, SEDAJ PA JE ZVESTI ČUVAJ NA

V

MOJI SOBI, SPI

MOJI POSTELJI. POČASI ODRAŠČAM IN RAJŠI

NA MOJI POS-

RIŠEM, PIŠEM IN BARVAM, VENDAR JE GOVO-

TELJI IN MI NIČ

REČI KUŽA ŠE VEDNO MOJ NAJBOLJŠI PRIJA-

NE

TUDI

NAGAJA. ON

ME

TELJ.

IMA ZELO RAD.

NIKA STARIN, 1. B MARK POPIT, 1. A

4


MOJA NOVA SOBA PRVI ŠOLSKI DAN SEM DOBILA NOVO OTROŠKO SOBO. ZELO JE LEPA. JE SVETLO RJAVE BARVE IN IMA SIVE PREDALE. IMA TUDI VELIKO PISALNO MIZO, NA KATERI DELAM NALOGE. NA POLIČKAH JE VELIKO KNJIG. V PREDALIH SHRANJUJEM ŠOLSKE POTREBŠČINE IN IGRAČE. NA STRANI SO ŠTIRI STOPNIČKE, KI SO TUDI PREDALI, V KATERIH IMAM OBLAČILA. NA VRHU PA JE VELIKA POSTELJA, NA KATERI SPIM VSAKO NOČ S SVOJO NAJLJUBŠO IGRAČO ZEBRO, KI JI JE IME DIDADADO. SEM ZELO VESELA, DA IMAM TAKŠNO SOBO, KI SEM SI JO VEDNO ŽELELA. JANNINE NATINE UČAKAR , 1. B

MOJE KOLO OPISAL VAM BOM SVOJE KOLO, KI STA MI GA LANI KUPILA STARŠA, KO SEM BIL NA POČITNICAH PRI BABICI IN DEDKU V ZAGORJU OB SAVI. KOLESA SEM SE ZELO RAZVESELIL. MOJE KOLO JE MODRE BARVE Z BELIM NAPISOM KHS RAPTOR. IMA 7 PRESTAV ZA LAŽJO VOŽNJO IN SPREDNJE AMORTIZERJE, KI UBLAŽIJO TRESLJAJE. ROČAJI SO IZ GUME, OGRODJE KOLESA PA JE IZ ALUMINIJA. KADAR SE VOZIM V DEŽEVNEM VREMENU, SO MI V POMOČ BLATNIKI, DA NISEM BLATEN. KO PA JE ZUNAJ ŽE TEMA, NA KOLO PRED VOŽNJO NAMESTIM LUČ. ZA DODATNO VIDLJIVOST NA CESTI POSKRBITA DVA BELA ODSEVNIKA. S KOLESOM SE NAJPOGOSTEJE VOZIM PO NAŠI ULICI. VČASIH GREM Z MAMI IN SESTRICO S KOLESI DO TRGOVINE ALI V KNJIŽNICO. NAJRAJE PA S KOLESOM SPREMLJAM MAMI PRI TEKU. ALJAŽ LAZAR, 1. B

5


ROLKA LETOŠNJE POLETJE, NEKEGA SONČNEGA DNE, SE MI JE URESNIČILA VELIKA ŽELJA. MAMI IN OČI STA MI NA MORJU KUPILA ROLKO, KI SEM SI JO OD NEKDAJ ŽELEL. MED VSEMI ROLKAMI, KI SO JIH IMELI V PRODAJALNI, MI JE BILA NAJBOLJ VŠEČ ROLKA S SVETLO ZELENO DESKO. NA PLASTIČNO DESKO SO PRITRJENA ŠTIRI KOLESA, KI OMOGOČAJO PREMIKANJE ROLKE. KOLESA SO PRAV POSEBNA, SAJ IMAJO VGRAJENE BARVNE LUČKE, KI SE OB VRTENJU KOLES ZASVETIJO. TAKO SEM BOLJ VIDEN, KADAR ROLKAM V TEMI. MED ROLKANJEM NOSIM ČELADO IN ŠČITNIKE, KI ME OBVARUJEJO PRED HUDIMI POŠKODBAMI. ZAVIJAM TAKO, DA SE NAGIBAM V LEVO ALI DESNO. ROLKANJE PA NI TAKO ENOSTAVNO, ZATO MED PROSTIM ČASOM PRIDNO VADIM. PRI TEM SE MI VEČKRAT PRIDRUŽI MOJA SESTRICA S SVOJIM SKIROJEM. SKUPAJ SE IMAVA ZELO LEPO. MARK ŠKET, 1. B VLAKEC TOMAŽEK ZA ROJSTNI DAN SEM DOBIL VLAKCA TOMAŽKA. ZRAVEN SO BILI ŠE TIRI, PO KATERIH SE TOMAŽEK VOZI. TOMAŽEK JE LOKOMOTIVA MODRE IN RDEČE BARVE, NA DIMNIKU IMA OBRAZ, KI JE VČASIH DOBRE VOLJE, VČASIH PA JE JEZEN IN ŽALOSTEN. KO SE VOZI PO TIRIH, IMA PRIKLJUČENE VAGONE, NA KATERIH JE NALOŽEN PREMOG IN ŠE DRUGE STVARI. TOMAŽEK IMA VEČ PRIJATELJEV- LOKOMOTIVE, KI JIM JE IME JAKOB, HENRIK, GORAZD, EDVARD, TOBI, POLDI, ORBI. ORBI JE STARA PARNA LOKOMOTIVA, KI SO JO OSTALE LOKOMOTIVE REŠILE PRED ODPADOM ZA STARO ŽELEZO. TJAŠ DORN VEHOVEC, 1. A

6


KOLO

OPISAL BOM SVOJE KOLO, KI SEM GA DOBIL ZA 5. ROJSTNI DAN OD BABICE IN DEDKA. JE ZELENE IN ČRNE BARVE. ROČAJI SO IZ GUME, ZRAVEN STA PA ŠE ROČICI ZA ZAVIRANJE. IMA TUDI ZAŠČITNE STREHICE NA SPREDNJEM IN ZADNJEM KOLESU, TAKO DA SE LAHKO VOZIM PO LUŽAH IN BLATU. KOLO IMA TUDI ODSEVNIKE, DA SEM V MRAKU BOLJE VIDEN. RAD SE VOZIM SKUPAJ Z BRATOM PO GOZDNI POTI. ZELO PA SEM VESEL, KADAR GREMO SKUPAJ Z MAMICO, ATIJEM IN BRATOM NA KOLESARSKI IZLET. ENEJ EBERLINC, 1. A

MOJI HRČKI DAVID, MAX IN PETER MAMICA NAJU JE S SESTRICO RAZVESELILA IN NAMA PODARILA HRČKE. POIMENOVALA SVA JIH DAVID, PETER IN MAX. SO 3 BRATCI. IMAJO MEHAK SIV KOŽUŠČEK IN LEPE ČRNE OČKE. ŽIVIJO V KLETKI ZELENE BARVE. V NJEJ IMAJO KOLO, KI JE ORANŽNE BARVE, HODNIKE, PO KATERIH PLEZALO V VIŠJA NADSTROPJA. SPIJO V VATI ALI SENU. JEJO SEMENA, SADJE IN ZELENJAVO. NAJRAJE IMAJO JABOLKA IN KORENJE. PIJEJO VODO. PODNEVI SPIJO, PONOČI PA ROGOVILIJO. ZELO RAD JIH VZAMEM IZ KLETKE INBOŽAM. LEPO JIH JE OPAZOVATI, KO JEJO, SE IGRAJO IN SPIJO. IMAM JIH ZELO RAD. PATRICK SALKIČ, 1. B

7


SPIDERMAN MOJA NAJLJUBŠA IGRAČA JE SPIDERMAN. IME MU JE SUPERBOKS. PRINESEL MI GA JE OČI, KI GA JE DOBIL NA NAGRADNI IGRI. IMA RDEČO GLAVO TER ROKE IN NOGE, BELE VELIKE OČI TER MODRO TELO. NA SREDINI IMA NARISANEGA PAJKA TER PO TELESU NARISANO ČRNO PAJKOVO MREŽO. NAREJEN JE IZ BLAGA IN PENE, ZATO Z NJIM ZELO RAD SPIM IN SE TUDI IGRAM. KADAR GREM NA POČITNICE K NONI ALI GREMO NA MORJE, GA VEDNO VZAMEM S SEBOJ. ŽIGA ŠIKOVEC, 1. B

MOJ PLIŠASTI KUŽA

KOŠARKAŠKA ŽOGA EDEN MOJIH NAJLJUBŠIH PREDMETOV JE KOŠARKARSKA ŽOGA, KI JO JE MOJA STAREJŠA SESTRA NIKA DOBILA ZA ROJSTNI DAN. ŽOGA JE ORANŽNE IN BELE BARVE S ČRNIMI ČRTAMI. JE OKROGLA IN NAREJENA IZ GUME TER IMA HRAPA VO POVR ŠINO . KADAR ŽOGA SPUSTI, MI JO ATI NAPOLNI S KOMPRESORJEM NA ZRAK. KOŠARKO NAJRAJE IGRAM S SOSEDOM DAVIDOM, SAJ GA VEDNO PREMAGAM. ALEKSANDER KNEŽEVIĆ, 1. A

PREDSTAVIL VAM BOM SVOJEGA KUŽKA. TO JE MOJA PLIŠASTA IGRAČKA, S KATERO GREM VEDNO V POSTELJO. IME MU JE CAPI, TAKO KOT JE IME NAŠEMU PRAVEMU KUŽKU. MOJ KUŽA JE RJAVE BARVE, IMA ČRNE OČI, ŠTIRI TAČKE, REP IN DVA DOLGA UŠESA. NJEGOV SMRČEK JE MODER, VČASIH PA JE BIL ČRN. NA TAČKAH IMA TRI RJAVE PIKE IN JE ZELO MEHAK. KUŽKA SEM DOBIL OD DEDIJA RADA, POTEM KO SEM IZGUBIL SVOJEGA PLIŠASTEGA ZAJČKA. ZELO RAD POSLUŠA PRAVLJICE ZA LAHKO NOČ. S KUŽKOM SE IGRAVA, TELOVADIVA IN VČASIH GA VZAMEM S SEBOJ, KO KAM GREM. ZELO GA IMAM RAD IN KADAR OSTANE SAM DOMA, GA POGREŠAM. MED TEM ČASOM PA MU DRUŽBO DELAJO DRUGE PLIŠASTE IGRAČE. TO SO REKS, REPEK, BROKOLI IN ČESNUH. ALEKSEJ MITIĆ, 1. B 8


PLIŠASTA IGRAČKA DOMA IMAM PLIŠASTO IGRAČO, KI JO IMAM ZELO RADA, SAJ JE ZELO MEHKA. VSAKO NOČ MI DELA DRUŽBO, KO SPIM. IME SEM JI DALA CUFKO. PRINESEL MI JO JE STRIC. JE RUMENE, MODRE IN ROZA BARVE. NJENE ROKE IN NOGE SO MODRE, TELO RUMENO. NA GLAVI IMA ROZA PENTLJICO IN VELIKE ROZA USTNICE. IMA TUDI VELIKE OČI, KI SO SVETLO MODRE BARVE, TER VELIKE ČRNE TREPALNICE. TAKŠNO IGRAČO IMA TUDI MOJA SESTRA, ZATO SE VELIKOKRAT SKUPAJ IGRAVA. KLAVDIJA KUMAR, 1. B MOJE MOTORNO KOLO MOJA NAJLJUBŠA STVAR JE MOJE MOTORNO KOLO MALAGUTI. PODARIL MI GA JE MOJ OČI ZA ČETRTI ROJSTNI DAN. JE RUMENE BARVE Z NALEPKAMI MOJEGA NAJLJUBŠEGA MOTORISTA VALENTINA ROSSIJA. NA KRMILU IMA ROČKO ZA POGON IN SPREDNJO TER ZADNJO ZAVORO. IMA DVE KOLESI Z MOČNIMI GUMAMI IN BLATNIKI, KI ŠČITIJO MOTOR PRED UMAZANIJO. SEDIM NA UDOBNEM SEDEŽU ČRNE BARVE, NOGE IMAM NA NASLONJALIH. KADAR GA NE UPORABLJAM, GA ZAPELJEM V GARAŽO IN POSTAVIM NA TAČKO. IMAM TUDI VAROVALNO OPREMO: ČELADO, MREŽO S ŠČITNIKI ZA HRBET, ROKE IN NOGE, MOTORISTIČNE ŠKORNJE, HLAČE, MAJICO IN ROKAVICE. Z NJIM SE VOZIM PO TRAVNIKU ALI GOZDU. ANDRAŽ PAŠ, 1. A 9


MOJA IGRAČA HRUŠKA TO JE MOJA HRUŠKA. NE DOVOLI, DA JI REČEM DEBELUŠKA. JE MEHKA PLIŠASTA IGRAČA, RUMENO ZELENE BARVE. IMA DVE ROKI IN DVE NOGI, NJENA STOPALA IN DLANI SO SVETLO VIJOLIČNE BARVE. NA VRHU GLAVE IMA DVA ZELENA LISTA IN VIJOLIČEN PECELJ. IMA TUDI MAJHNA USTA IN NOSEK TER VELIKE OČI IN OBRVI. DOBILA SEM JO V TRGOVINI SPAR, KO SMO ZBRALI DOVOLJ NALEPK. ŽIVI V MOJI POSTELJI IN ME GLEDA, KAKO SPIM. Z NJO SO TAM TUDI NJENI PRIJATELJI ANA BANANA, BROKI IN ČESNUH. ČE SE PONOČI ZBUDIM, ME POBOŽA IN NAZAJ ZASPIM. ZJUTRAJ PA ME POŽGEČKA, DA DOVOLJ ZGODAJ VSTANEM ZA V ŠOLO. VELIKOKRAT GRE Z MANO NA POTOVANJA. ODNESEM JO S SEBOJ NA MORJE IN NA SMUČANJE, VČASIH PA HOČE Z MANO TUDI K DEDIJU. HRUŠKA DEBELUŠKA JE ENA MOJIH NAJLJUBŠIH IGRAČ. ZELO JO IMAM RADA IN SE Z NJO CRKLJAM. ZOJA POTISEK, 1. A

LILI IMAM LILI. DOBILA SEM JO PRI TREH LETIH. DALA MI JO JE TETA. ZELO SEM JE BILA VESELA. IMAM JO V POSTELJI. Z NJO SPIM. LILI JE PSIČEK. JE ZELO PUHASTA IN JE RJAVA, ČRNA IN BELA.

PIKAPOLONICA MOJA NAJLJUBŠA IGRAČA JE PIKAPOLONICA. IME JI JE LILI. SPI Z MENOJ V POSTELJI. SKUPAJ GLEDAVA RISANKE. JE PLIŠASTA. IMA MODER OBRAZ, RDEČA KRILA IN PISANE PIKE.

NADJA BRUNČEK, 2. K

SARA BRATUN, 2. K

10


MOJ » POVŠTERČEK« KO SEM BILA MAJHNA, SEM ZAČELA HODITI V VRTEC. PO NEKAJ DNEH SEM V VRTCU PRAZNOVALA SVOJ PRVI ROJSTNI DAN. TAKRAT STA MI VZGOJITELJICI TJAŠA IN MATEJA IZDELALI DARILO ZA ROJSTNI DAN. TO JE BIL MAJHEN »POVŠTERČEK«, BREZ KATEREGA TUDI DANES NE ZASPIM. JE MAJHEN, RUMENE BARVE, NA NJEM SO NARISANE ZVEZDICE, PTIČKI, SONČEK IN MEDVEDEK, KI LEŽI NA OBLAKU. NA NJEM JE NAPISANO TUDI MOJE IME—LEA. »POVŠTERČEK« IMAM ZELO RADA IN GA NIKOMUR NE DAM. LEA BALTA, 1. A

MOJA NAJLJUBŠA IGRAČA NAJRAJE SE IGRAM Z AVTOMOBILČKI. ČE JIH POTISNEŠ, SE PELJEJO NAPREJ. AVTOMOBILČKI IMAJO LAHKO DIRKALNO STEZO. LAHKO SO DIRKALNI ALI NE. SO RAZLIČNE BARVE IN IMAJO RAZLIČNA IMENA. KAJT UŠTAR MIHELIČ, 2. K

MIŠKO MIŠKO JE IGRAČA. Z NJIM RADA SPIM. JE RJAVE BARVE IN JE ZELO PUHAST. IMA SVETLO MODRE OČI IN DOLGA UŠESA. TO JE ZAJČEK.

MOJA IGRAČA JE AVTO. IMAM GA NAJRAJE. TA MOJ AVTO JE ČRNE BARVE. Z NJIM SE ZELO RAD IGRA.

PIA ROVŠEK, 2. K

GAŠPER ŠEF, 2. K

MOJA IGRAČA

11


JESEN

LAST SEPTEMBER

Jesen je meglena, dolgočasna in lena. Jeseni grozdje dozori, jeseni mošt se v vino spremeni. Jeseni pripravim drva za peč, da nas ne zebe, ko sneg pobeli breg. Jeseni ptice odletijo na jug, šolarji pa pričnemo pouk.

I didn’t stay at home I didn’t ski I didn’t play volleyball I didn’t study. I didn’t ski I didn't play basketball and I didn’t play computer games.

Nal Kastelic, 6. b

I was at school and I met all my friends. by Eva B., 7. b

JESEN

Oblečena v prelepo krilo, jesen ti prinaša darilo. Ne daruje igrač ali stvari, z obarvanimi listi te zbudi. Uporablja svojo paleto, v njene barve je vse odeto. Rumena, oranžna, rdeča, rjava, s temi barvami jesen je prava.

Liza Potisek, 6. b

12


JESEN Starec len, ki imenuje se Jesen, je tako zelo meglen, da vsi pridelki v trenutku postanejo izdelki. Vsa drevesa, razen smreke, imajo liste kmalu blede kakor sive reke, toda malo preden pride zima, vse lepo v barvah že poslikano stoji. Ta drevesa riše starec, ki mu ni nikoli ime Marec. On le riše, riše in še riše, a nikoli, res nikoli, on ne piše. Jesen ima dva pomena, to lahko drevo imenuje, ali letni čas prelep. Lovro Klinc, 6. b

LAST HALLOWEEN I didn’t tidy my room I didn’t wash my hair I didn’t play volleyball I didn’t watch TV. I didn't make a snowman I didn't ski and I didn’t go running with Eva. I went shopping and I listened to music. by Alina, 7. b

13


POEM- SAY NO TO FATNESS I believe There is enough food on Earth For white people to get fat. I believe There is not enough vegetables On our plates when we eat.

LAST CHRISTMAS

I believe not That everyone Can write poems like I do...

I didn’t play football

I believe That every man or a woman Can lose weight In every gym in Entire universe!

I didn’t go to a handball match.

I didn’t wash my hair I didn’t make a snowman

I didn’t fly I didn’t swim in the pool and I didn’t watch TV.

If I did not believe... I would be fat...

I played computer games and I ate dinner.

I know That people are dying Of fatness as we speak.

by Matic, 7. b

I believe there is hope For poor fat people to go to the gym. I believe in gym, I believe in you Believe me. Danijel Blagojevič 9. b

14


LAST WEEKEND I didn’t make a snowman I didn’t play the guitar LAST WEEKEND

I didn’t play with my sister I didn’t play with my mom.

I didn’t tidy my room

I didn’t tidy my room

I didn’t go to the practice

I didn’t go for a walk

I didn’t go swimming

and I didn’t burn th house.

I didn’t brush my teeth.

I played the accordion

I didn’t wash my hair

and I washed my hair.

I didn’t play with my sister and I didn’t do my homework.

by Luka, 7. b I used the Internet and I used the phone.

LAST FRIDAY

by Žana, 7. b

I didn’t wash my hair I didn’t help with the housework I didn’t go out

LAST SUMMER HOLIDAYS

I didn’t eat dinner. I didn’t watch TV I didn’t talk to Nina

I didn’t play volleyball

I wasn't quiet

I didn’t ski

and I didn’t go shopping.

I didn’t study.

I watched TV

I wasn't bored

and I listened to music.

I didn't ride my bike and I didn’t play computer games.

by Tea, 7. b I was rude and I went swimming. by Tia Tara, 7. b

15


I'm very sociable person, talkative as well as optimistic. I’m also sensitive and funny. And of course honest, which is very important to be. Maybe someone thinks I am selfish but I don't agree with that. In my opinion the most important qualities in a friendship are trust and that you listen to each other, and also that you give good advice. I like people who are honest, sociable, friendly and also people who don't try to control your life! I don't get on well with people who are backstabbing, aggressive, lazy and too shy. Emina Tatarevic, 9. b

MOJA MAMI JE STARA 35 LET, RODILA SE JE LETA 1980. ROJSTNI DAN IMA JANUARJA. JE VISOKA Z BLOND LASMI. MOJA SESTRA VALENTINA JE STARA DVE LETI IN HODI V VRTEC. RODILA SE JE OKTOBRA 2013. MOJ OČI ME VSAKO JUTRO ZBUDI OB 7. URI. STAR JE 42 LET. LASE IMA KRATKE, TEMNORJAVE. IME MU JE BOŠTJAN. IMAM ŠE BRATCA ROKA IN JURETA, KI STA STARA 9 IN 6 LET. VSAK DAN SE VIDIMO V ŠOLSKI JEDILNICI. JAZ SEM ROJEN 29. 1. 2008 IN SEM STAR 7 LET. RAD IMAM MAMICO IN CELO MOJO DRUŽINO. ROK DEBEVEC, 2. A

16


V MOJI DRUŽINI ŽIVIJO MAMICA KLAVDIJA, ATI MATEJ, SESTRICA VITA IN JAZ. ŽIVIMO V HIŠI OB ROBU GOZDA. MOJ OČKA ZELO DOBRO KUHA IN PEČE SLASTNE SLADICE. KMALU MI BO NAREDIL TUDI NOVO SOBO, KI SVA JO SKUPAJ NARISALA. MOJA SESTRICA VITA JE ŠE DOJENČEK. Z MENOJ SE ZELO RADA IGRA IN ME POSNEMA. NAJRAJE PA IMA MOJO ŠOLSKO TORBO. IZ TORBE ZLAGA MOJE ZVEZKE IN KNJIGE IN SE Z NJIMI IGRA. Z MAMICO GREVA VEČKRAT KOLESARIT. Z NAMA GRE TUDI VITA. PELJEMO SE DO RIBNIKA IN TAM GLEDAMO RAČKE IN RIBE. JAZ SE RADA IGRAM S SVOJIMI PRIJATELJI. ZELO RADA HODIM TUDI V PLEZALNO ŠOLO, KJER SE UČIM PLEZATI PO PLEZALNIH STENAH. SVOJO DRUŽINO IMAM ZELO RADA. NAJLEPŠE PA MI JE, KADAR SE DOMA SKUPAJ IGRAMO. AJDA ZUPANČIČ, 2. A

IMAM BRATCA TILNA. VSAK DAN ME PROSI, DA MU BRCAM ŽOGO NA GOL. MAMA IN ATA MU ŠIVATA COPATE. ZELO RAD HODI NA NOGOMET. KO PRIDEM IZ ŠOLE, ME STISNE. IMAM GA RAD. JAN JAKOPIČ, 2. K

MOJ BRATEC JE DAN. IMA RJAVE OČI IN RJAVE LASE. IMAM GA RAD. DAN JOKA, KER JE LAČEN. JE ŠE DOJENČEK NIK KNEŽEVIČ, 2. K

17


KAKO POMAGAM STAREJŠIM? POMAGAM MAMICI PRI PEKI PIŠKOTOV. POMAGAM TAKO, DA DAJEM STAREJŠIM JESTI, PITI, OBLEKO, STREHO NAD GLAVO IN OBLAČILA. BABICI PRINESEM KOSILO. GREM NA VRT PO PETERŠILJ, POR … BABICI POMAGAM VSTATI. MAMI IVANKI SEM POMAGALA OBLEČI BREZROKAVNIK. BABICI SEM KUPILA KUŽKA. MOJI MAMI POMAGAM POBIRATI JABOLKA IN ATU PREŠATI. POMAGAM MAMI PRI DELU NA VRTU. MOJI BABICI POMAGAM TAKO, DA JI POSESAM STANOVANJE IN POBRIŠEM MIZO IN POBRIŠEM PRAH Z NOČNE OMARICE. ATU SEM POMAGAL POBIRATI JABOLKA, SADITI DREVESA ALI ZELENJAVO. Z MAMO GREM V TRGOVINO IN JI POMAGAM NESTI HRANO. POZIMI OČKU POMAGAM NOSITI DRVA. UČENCI, 2. K

18


In my opinion, I'm a sociable person. I need friends, but sometimes I just need peace and quiet so I can concentrate on my thoughts. And ... I am talkative, sometimes too much. I'm a confident person and I believe in myself, but if someone proves me wrong and gives me arguments I stop pretending to be smart :) Honesty is one of most important personal qualities I'm trying to reach. Loyalty and kindness are very important too, so I'm working on them. In my opinion, the most important qualities in a friendship are honestly and kindness. I hate resentful and selfish people. Some people think that generosity isn't good, those people use you, if you let them, but I disagree. If you are kind and generous that brings only good, right? Eva Zagoričnik, 9. b

MOJA OČKA IN MAMI STA ZELO PRIJAZNA DO MENE. KO IMATA ČAS, SE GREMO VSI SKUPAJ IGRAT. Z OČKOM SE GREVA VČASIH TUDI KARTAT. MAMI IN OČKA POSKRBITA ZA VSE. IMAMO SE RADI IN TO ZELO. MOJA OČKA IN MAMI RADA POMAGATA LJUDEM, KI SE POŠKODUJEJO. EMMA SEMEC, 2. A

Hana Klander, 2. K

19


MOJ KUŽA TAJ MOJ KUŽA TAJ IMA RJAVE OČI. JE BIGEL. ZELO SKAČE. VČASIH TUDI POBEGNE IN PRIDE NAZAJ. DOMA JE V BARAKI. RAD SE KOPA. KO SE SKOPA, SE OTRESE IN ZATO JE CELA KOPALNICA MOKRA.

MOJA PSICA AJA NEKEGA JUTRA SEM SLIŠALA, DA JE AJA NA KLINIKI. MISLILA SEM, DA BO AJA NASLEDNJEGA DNE PRIŠLA DOMOV. NI ME BILO. AJA JE POGINILA. KO SEM TO IZVEDELA, SEM JOKALA. KO SEM BILA ŠE DOJENČEK, ME JE OČI DAL NANJO. IGRALA SEM SE KAVBOJKO.

HANA KLANDER, 2. K

LARA VODNIK KONCILJA, 2. K

Nadja Brunček 2. K

KALA KO SEM SPOZNAL KALO, SEM UGOTOVIL, DA NI ZLOBNA, ČE SKAČE PO MENI. SE SAMO IGRA. KALA JE MARUŠINA. MARUŠA PA JE DAVIDOVA PUNCA. RAD SE IGRAM S KALO.

Jan Jakopič, 2. K

MARK SLADIČ, 2. K

20


MOJ MAČEK JERRY MOJ MAČEK JERRY JE IMEL MODRE OČI. BIL JE RJAV S ČRNIMI ČRTAMI. RAD JE LOVIL PALICO IN RAD SE JE CRKLJAL. KO JE IZGINIL, JE BIL STAR DVAJSET MESECEV. ROK ŽNIDERŠIČ, 2. K

Pia Rovšek, 2. K

MUCA MACA MUCA MACA MIRNO SPI, NIČESAR SE NIČ NE BOJI. KO PA PRIDE STRAŠNI MOŽ,

MOJA ŽELVICA

MUCA SKOČI NA POMOČ. MUCA PRAVI MU V STRAHU,

MOJI ŽELVICI JE IME OTO. ŽIVI V AKVARIJU. DOBILA SEM JO ZA ROJSTNI DAN. ZELO VELIKO JE. OTO JE MLADIČEK. JE ČRNE BARVE IN IMA RUMENE PIKE. ZELO JO IMAM RADA.

»HEJ, BRDAVS, POJDI STRAN, STRAN, STRAN!« EMA KUKOVICA, 2. K

LUCIJA GODEC, 2. K

MOJ PES OTTO MOJEMU PSU JE IME OTTO. RAD SE IGRA Z MANO. RAD IMA TUDI SVOJO ŽOGO. LETOS PRAZNUJE 11. ROJSTNI DAN. RAD IMA TUDI SVOJO HRANO IN TAKOJ GRE PIT, KO MU DAMO VODO. KO SMO GA DOBILI, SEM BIL ZELO VESEL. RAD SE STISKA Z MANO IN POGOSTO KAJ ZGRIZE. KO JE PRVIČ PRIŠEL NA SNEG, SE JE SAMO POLULAL IN POTEM JE ZBEŽAL K MENI. MORAL SEM GA NESTI V HIŠO IN POTEM SMO ŠLI VSI SPAT. TILEN FINK, 2. A 21


THE MOST BRAVE CHIMPANZEE Once lived a chimpanzee. He was so

cause they thought that he was no longer

brave. He was doing the scariest things

good, because he was injured. All people

in the world. One day he jumped from

said: “He is stupid!” He was so sad. The

200 meters into water and survived. He

chimpanzee went into a room and locked

did that at the New York ZOO. He was

the door. He wanted to stay there forev-

happy, but one day he was too brave.

er. One day the door was unlocked and

He wanted to fly in a rocket and then

he wasn`t there anymore. They called the

jump back down into a fire without any

police to search for him. Officers found

help. But he didn`t have any luck.

the chimpanzee dead in a river. He was

When he jumped he got burns and bro-

murdered with a knife. A detective was

ken bones. He had to go to the hospital.

searching who did that. After some

He was in a coma for two weeks. When

weeks they found the murderers. It was

he was better, he went back to the ZOO.

the Italian mafia. They killed him because

But he didn`t do tricks and jumps any

their boss told them; they would be paid

more. After a few years he started with

a lot of money. But that didn`t happened,

tricks and jumps again, but people

because they were arrested for 30 years.

didn`t like him after the accident, be-

Matic Šifrer , 7. c

Manca Mohar, 9. c

22


A SPIDER IN THE SINK One day Lisa went to the bathroom. When she wanted to dry her hands, she saw a spider in a sink. She was all in panic. She called her brother. Her brother was all in panic, too. They called their mother. But their mother was not at home. They were home alone. They did not know what to do. They were scared. But the spider got scared too, so it called his whole family to come and help. In a few minutes the sink was full of its brothers and sisters. Lisa and Luke were terrified and they were thinking about a solution. Luke remembered that their father had a spray for in-

America. He was desperate but he went to South America and he came to the zoo in Brazil. In the zoo he saw baby penguins and he thought of Polona and he didn’t know that Polona went to see him. But in that moment a known voice said: “Hello! It was Polona. He said hello, too. Polona explained everything to him and that the baby penguins weren’t hers but of her best friend Tanja and their names were Ines and David. Carlo decided to stay there with Polona, Tanja, Ines, David and Tanja’s boyfriend Bernard. So, Polona and Carlo stayed together and they had baby penguins too – Sandi and Erika. They were a nice family.

sects in the basement. He ran in the base-

Ema Širec and Renata Osolnik, 7. c

ment and started to search for it, Lisa was right behind him, asking him what he was

DEER TIMMY

searching for. While searching he explained that he was searching for a spray and she

Once upon a time there was a little deer

started to help him search. Finally they

named Timmy. Timmy had an adventure

found it. They went back to the bathroom

spirit. He was interested in everything. One

and sprayed it all over the spiders. After

day Timmy heard a hunter building a tree

spraying they splashed them in the sink.

house. He ran home and told that to his fa-

They were happy.

ther Toby. His dad warned all of the other

After their parents came home they told them about what happened and they were proud of their son and daughter because they figured out a solution by themselves. Ana Vrhovec and Adriana Domič, 7. c

animals in the forest that they must hide. After three nights of hiding they thought of scaring the hunter away. All animals gathered under the nearest tree to the tree house. All of the animals started to scream. There where wolves, owls, deer, bats, birds and many more. The screaming was so loud that

PENGUIN AROUND THE WORLD One night penguin Carlo landed in China. He came to see penguin Polona. When Carlo got out the plane he went to the zoo to go to Polona. He saw Polona wasn’t there. He decided to go around the world. He was in Africa, Asia, Australia, Europe, North

the hunter John ran away and never came back. The lesson in this story is that everything can be done with team work. Anže Tomažič, 7. c

23


SURVIVAL I once went on a trip by boat to the Scandinavian Islands. When we travelled there were very severe storms. We had a shipwreck in the North Sea. Quickly we had to reach the coast, which was not easy because they were big waves and we were freezing. When we finally got to the coast, the locals welcomed us and took proper care of us. Mateja Blagojević, 8. b THE HOLY STORY It was late afternoon and Jack was going to bed. In the middle of the night he heard a noise; he woke up and saw his mother running through the house getting everyone up. Their house was on fire! Jack quickly got up and started packing the most valuable things in the house while mom called the fire fighters for help. Everyone ran outside when suddenly the fire fighters arrived and with them were cops, too. Fire-fighters quickly put the fire out and the house was left burned half way. In this terrible accident his father died from gas and a cancer on his lungs. Jack and his family had no other way but to move into an apartment because they didn’t have enough money to repair the old house. After spending 6 months in the new apartment Jack decided to go outside and explore the woods near their apartment. His new friends were not at home, because they were on holidays (it was summer). Jack was walking for hours without thinking about where he was going. He was so deep in his thoughts he almost tripped a few times. When he finally realized he was lost, he tried to call for help, but nobody heard him in the middle of the woods. He saw a small lake nearby, he went to wash his dirty shoes, take a drink and see if there are fish inside the lake. When he saw fish he started to make a fishing rod from branches that were lying around. He also found some strings in his pocket. When he was done he tried to catch some fish, but with had no success. He found a worm for the bait, but when he looked at the soil for a bit he found out it was inhibited with worms. He made a shelter with sticks that he gathered from the floor and some leaves. He was hungry that night, so he made a fire like his father thought him. He was very sad because of the memories about his father. It was cold that night and Jack started to shiver. 24


Next day Jack woke up exhausted and sleepy, he made a simple backpack from the reeds around the small pawn near the lake (also thought by his father). He followed the lake and after 3 hours of walking he found a small village. The village was abandoned so Jack looked around and found a small map of his county. He quickly realized that he wasn’t too far away from his home. He also went into the town church where he found a really old book that he took with him. After another hour of walking he came home all happy. His mother was sitting on a bench outside the apartment. He ran towards her; she shouted and hugged him. He showed her the old book and they took it to the town church. They found out it was a rare edition of the Holy bible, old testimony, and the town he found it in was long forgotten and wasn’t shown on any kind of map. He sold the book for 10.000 $ and with that money they could afford the repairs on their old house and they lived happily ever after (I really don’t know why all stories with a happy end, end like this). Nejc Slapničar, 8. a A SAD & HAPPY SURVIVAL STORY Two hundred years ago, there was a plane that flew across Indonesia. On this plane, there was a really happy family. They laughed all the time. But when they were flying, there was something wrong with a plane, and they fell into the Atlantic Ocean. Two members of the family didn't survive. They died. Other two members were alive. They swam to the land and then they fell asleep, exhausted. After 10 hours, they woke up. The sun was shining, so they dried the clothes. When the clothes were dried, they had to find some food, because they were hungry. One of the members was going to find some branches and grinding stone to make a fire. The other member was going fishing. And he has lucky, because he caught two very big fish. They ate dinner and then they went to sleep. When they woke up next morning, they heard a noise. It was a helicopter. The tried to call it, but the pilot didn't see them. They realised, that they could be here for a very long time. They started learning how to live in the wild. And they were very good. After 1 month, the helicopter came back again, and luckily the pilot saw them. He landed on the land, and they got home. The members of the family were sad and happy. They were sad, because they lost two members of the family, and they were happy, because they finally got home after 1 month and 5 days. But luckily they survived and returned back to Italy. Anja Vrtačnik, 8. b

25


SURVIVAL Sixteen year old Emily Fields was travelling from the USA to Europe. She was visiting her grandma in Austria. She was travelling by plane. There weren't a lot of passengers on the plane. They were flying high above the Alps, when suddenly something went wrong and the plane started to fall. Emily was scared. She didn't know what was happening. Everybody was screaming and they were starting to panic. Emily didn't know what to do. The plane crashed and Emily was the only one that survived. She grabbed a knife, jacket and lighter. Then she climbed out of the plane and she ran away. She didn't know where she was so she was looking for anyone who could help her. She found some wood and she killed a bird. She hid in a small cave that she found, because it was getting dark and it was starting to snow. She was cold so she lighted a fire and she ate the bird. She was tired so she fell asleep. Next morning Emily continued to search for anyone who could help her. She was walking for hours. She didn’t even see an animal, she was all alone, all there was, was ice, snow and there were some high mountains. She was cold, scared, hungry and tired. The next few days were very hard for Emily. She thought she would die, but she kept going. She’ wasn’t going to give up yet. She already walked so many miles, but Emily kept going. Next day she found a village. Emily was so happy she could not believe her eyes. She was tired, but she ran anyway. They gave her food, water and a warm place to sleep. After a week she could finally sleep in a bed and relax for a night. The next morning her grandma was there and they went home. Her parents were waiting for her. They were so happy to see their girl healthy and alive. Her cold days in the Alps were finally over. Tiana Grošelj, 8. a

26


SURVIVAL I was on a cruise with a very big ship. The captain was called Mr. Robinson. He was a very nice person and a good captain, too. We were on the Atlantic Ocean when we heard a loud noise. We were all terrified. »The captain has been shot« someone was shouting! Suddenly there were 25 terrorists and they wanted to sink the ship. They all had guns. All women and children were crying and some of the man did that, too. The boss of the terrorists said that we had to be quiet. We were sitting in the corner when I saw a small gap. Secretly I went in to the gap and I came to the deck below when I saw the captain. He was shot but he wasn't dead, he was only hurt. He helped me to call the police. When I was turning off the machines to stop the ship one terrorist came and saw me. He yelled at me: »Hands up!« I didn't see him so I was very scared when he yelled at me. I slowly turned round and I punched him in the face, then I grabbed a paddle and I shoved his gun to me. I said: »Be quiet.« I stopped the machines and about 30 minutes later the police came with helicopters and three yachts. They arrested the terrorists and we were all saved. The captain said thanks to me and he gave me a thousand $ because I saved his ship. Jan Cirar, 8. b SURVIVAL It was a nice Saturday morning. I woke up at 8 o'clock. My mom made me breakfast. After I ate the breakfast I went to play with my friends in the woods. We were playing hide and seek for almost 3 hours. It was my time to search for my friend then suddenly I got lost. I didn't know where I was. I was walking in circles for 2 hours. Then I remembered a book I read – how to survive in the wild. I built a shelter out of sticks and grass. Then I made a spear to catch fish. I started a fire and baked the fish, then I ate it. After 5 hours my mom started looking for me but she couldn't find me. She started looking for me the next day and then she found me. She took me home and cooked me a great, delicious diner. That day I experienced the life in the wild. Tilen Zupančič, 8. a

27


Mina se je iz Slovaške preselila v Slovenijo. V šoli ni skoraj nič razumela.

Zame so drugačni črnci, ker imajo drugačno

Vsi so jo zafrkavali in se ji posmeho-

barvo kože in živijo v drugih državah. Tudi

vali. Doma je to povedala in se pogo-

begunci so zame drugačni. In invalidi, ki so

vorila s starši. Rekli so ji, naj jih ne

slepi ali gluhonemi. Drugačni so tudi brez-

posluša. Ko bodo ugotovili, da jih ne

domci. Ter starejši ljudje.

posluša, bodo nehali nagajati. Mina

Živa Rovšek, 4. K

je to naredila. Vsi so ji nehali nagajati. Na koncu so vsi postali prijatelji. Nuša Šef, 4. K

Zame je drugačnost, če ima nekdo drugačno barvo kože, če govori drug jezik, če ne more hoditi v šolo. Drugačni so tisti, ki so

Vse bi bilo drugače, če bi se preselil v drugo državo. Tam bi govorili drug

večji ali manjši od večine ljudi. Drugačni so tudi invalidi. David Štros, 4. K

jezik, hodil bi v drugo šolo. Zame je drugačen tudi tisti, ki dobro igra nogomet. Kristjan Brunček, 4. K

28


Vsi smo drugačni. Imamo drugačne ocene, nekdo bolje telovadi, drugi pa bolje računa. Imamo različno postavo,

Drugačni so ljudje, ki so manjši. To

eni so višji in drugi nižji, različno ima-

pomeni, da so manjši tudi, ko odrastejo.

mo barvo las in oči. Tudi obnašamo se

Takim ljudem se reče pritlikavci. Druga-

različno, eni so pridni, drugi nesramni.

čni se mi zdijo begunci. Begunci so tisti,

Živimo v različnih hišah, imamo dru-

ki bežijo.

gačne obleke in čevlje. Tudi starše imaPia Štrus, 4. K

mo druge, pa brate in sestre in druge sorodnike. Nika Vodnik Koncilja, 4. K

Monika Hribar, 9. b

Razlikujemo se v več stvareh. Smo različno stari, eni so večji, drugi

Zame so drugačni invalidi, ker imajo

manjši, imamo različno dolge lase. Všeč

vsako sekundo na tisoče problemov.

nam je različna hrana, eni niso izbirčni

Moraš jim pomagati, ker se ne more-

in pojedo vse, drugi pa v šoli skoraj nič

jo igrati s tabo tako kot drugi, saj so

ne jedo. Tudi glede čistoče se razlikuje-

počasni.

mo, eni se redno umivajo, drugi pa premalo.

Maks Vehovec, 4. K

29


NEKOČ, PRED … IZGUBLJENI ZAKLAD Legenda pravi, da je bil v gozdu, blizu naše hiše grad. Pod ruševinami naj bi bil zaklad. Zjutraj sta k meni na obisk prišla prijatelja. Vzeli smo žogo in začeli igrati nogomet. Stvar ni bila tako enostavna, kajti vsakič, ko sem brcnil žogo, se je za njo zapodila mačka. Hitro smo ugotovili, da danes z našo igro ne bo nič. Pobrali smo žogo in se usedli na stopnice za hišo. Malo smo se pogovarjali in se dolgočasili. Spomnil sem se tiste legende o gradu in zakopanem zakladu. Povedal sem jo prijateljema. Bila sta navdušena. Pogovarjali smo se, kaj bi ta zaklad lahko bil. Lovro je rekel, da so zakopani dragulji, Jon pa je trdil, da je zakopano ogromno denarja. Odločili smo se, da zaklad poiščemo in bomo videli, kaj se skriva pod ruševinami. Iz drvarnice smo vzeli orodje in se odpravili proti mestu, kjer smo menili, da je zakopan zaklad. Dolgo smo kopali, o zakladu pa ne duha ne sluha. Našli smo ogromno kamnov, vendar so bili samo blatni in prav nič zlati. Bili smo razočarani in zelo utrujeni. Na srečo smo zaslišali mami, da nas kliče h kosilu. Pobrali smo orodje in odhiteli proti domu. Mami je zanimalo, kje smo bili. Povedali smo ji, da smo pod ruševinami iskali zaklad. Povedala nam je, da grad sploh ni bil na mestu, kjer smo mi mislili, da je, ampak v gozdu malo naprej in da so zaklad že mnogi iskali, vendar ga nihče ni našel. S prijateljema smo sklenili, da bomo iskanje zaklada prepustili arheologom, kopanje lukenj pa delavcem. Prijatelja sta odšla domov, jaz pa na kosilo. Matej Logaj, 4. H

30


MAJHEN DUHEC Pred petimi gorami in štirimi vodami je en majhen grad. V gradu so majhne mize, stoli, ure, postelje, omare in duhec. Duhec po imenu Ali je čisto sam. Ima prijatelje, ki hodijo še v šolo. A on ne mara šole. Očka in mama sta ga silila, ker je bil princ. Ni se hotel učiti, pa če je bil učitelj še tako prijazen. Zato ni bilo učiteljev. Mama in očka sta od žalosti umrla. Kdaj se je še spomnil mame in očeta. A je bil vesel, da se mu ni treba učiti. Zato ni znal niti tega, koliko je ena plus ena. Ali je mislil, da je to sto. In je spraševal, koliko je ena plus ena. Vsi so mu odgovorili, da je ena plus ena dva. Ali pa je rekel, da ni prav, da je ena plus ena sto. Vsi so se začudili. »Mar ne znaš računati?« so ga spraševali. On pa je rekel: «Ja, ja znam.« »Potem pa povej, koliko je dve plus dve.« »Tega se še nisem učil,« je rekel Ali. Vsi so planili v smeh: »Ha, ha, ha …« »Nehajte, princu se smejite!« je zavpil Ali. In se zaprl v svojo malo sobo. Jokal je. Prišli so prijatelji in mu povedali, koliko je dva plus dva. Pripeljali so prijaznega učitelja. Ta ga je naučil pisati, brati, računati … Tako je postal najpametnejši princ. Počil je lonec in pravljice je konec. Gal Blatnik, 4. H

JESENSKI DVOBOJ Bila je jesen in močno je pihal veter. Z mojima prijateljema Ivanom in Janom smo izdelovali aviončke iz papirja in tekmovali z njimi. Janu je avion odpihnilo v gozd. Prijatelja je prosil, če mu naredi novega, ker mu ga je odpihnilo v gozd. Prijatelj Ivan je rekel: »Naredil ti ga bom , če me premagaš v metanju avionov.« Jan je seveda rekel: »Da.« Saj je bil zelo dober. Ko sta metala avione, je Jan goljufal. Ni zmagal. Prijatelju je povedal, da je goljufal in tako ni dobil novega aviona. Anže Ševerkar, 5. H

31


OSAMLJEN MOŽ BREZ AVTOMOBILA Z MOJIM BRATCEM ALJAŽEM SVA SI IZMISLILA ZGODBO O OSAMLJENEM MOŽU. GRE PA TAKOLE: NEKOČ JE ŽIVEL MOŽ BREZ ŽENE IN BREZ AVTOMOBILA. KER MU JE BILO DOLGČAS, SE JE ODPRAVIL V ŽIVALSKI VRT. VIDEL JE ŽIRAFO. KER MU JE BILA ZELO VŠEČ, JO JE KUPIL. ODPELJAL JO JE DOMOV, JO NAHRANIL IN JI NAREDIL OGRAJO, V KATERI BO PREBIVALA. PONOČI PA SE JE ZGODILO NEKAJ ČUDNEGA. KO JE MOŽ NASLEDNJE JUTRO PRIŠEL K OGRAJI, JE V NJEJ ZAGLEDAL SLONA. MOŽ JE BIL ZADOVOLJEN. NA VRTU JE SKOPAL BAZEN, DA SE JE SLON LAHKO OHLADIL. TODA TUDI NASLEDNJO NOČ SE JE NEKAJ ZGODILO. KO JE MOŽ ZJUTRAJ PRISTOPIL K OGRAJI, DA BI POBOŽAL SLONA, TEGA NI BILO NIKJER, V BAZENU PA JE PLAVALA MAJHNA ŽABICA. MOŽU JE BILA ŽABICA VŠEČ, ZATO JO JE PRIJEL V ROKE IN JO NEŽNO POLJUBIL. ŽABICA JE V TISTEM HIPU POSTALA PRELEPA DEKLICA. MOŽ JO JE ODPELJAL V HIŠO IN SE Z NJO POROČIL. PO POROKI STA ŠLA V TRGOVINO IN KUPILA AVTO. MOŽ NI BIL VEČ OSAMLJEN IN S SVOJO ŽENO JE SREČNO ŽIVEL DO KONCA SVOJIH DNI. ŽIGA ŽURGA, 2. A

32


KUŽA RUNO

OSAMLJENA HRUŠKA

Nekoč, pred davnimi časi, je v bližini

Živela je hruška, ki je bila zelo osamljena. Nekega dne so jo odpeljali v trgovino, česar se ni veselila. Peljala se je na tovornjaku, ki je prevažal še drugo sadje. Ker je imela cesta dosti lukenj, je sadje med vožnjo poskakovalo sem ter tja. Hruška je poskočila tako silovito, da jo je vrglo iz vozila na cesto. Na srečo se ni poškodovala in kmalu se ji je nasmehnila sreča. Srečala je ježka, ki je bil na poti domov. Jež je hruško naložil na svoj hrbet in skupaj sta odšla domov, kjer sta se srečno zabavala do konca svojih dni.

gozda živel kuža Runo. Bil je kuža ovčar in res je bil zelo velik, zato so se ga vsi bali. Bil pa je prijazen in rad je imel ljudi, rad pa bi imel tudi živalske prijatelje. Če sta prišla na rob gozda srna ali zajček, je stekel za njima in ju hotel ujeti. Živali pa sta se ga zbali in sta zbežali. Ker sta mu vedno zbežali, je bil kuža Runo žalosten in začel je jokati. Ležal je na tleh in ni se premaknil. Zajček ga je opazoval iz daljave in mislil, da je kuža Runo mrtev. Počasi se mu je približal. Runo pa ga je žalostno čakal.

Nik Marinko, 5. H

Zajček se ga je dotaknil in ga pobožal, kuža Runo je nehal jokati in se mu zahvalil, da ga boža.- ,,Zajček, kako si prijazen," mu je rekel kuža Runo. Zajček pa mu je odgovoril: ,,Kuža Runo, nisem vedel, da mi ne boš storil nič hudega. Bal sem se te, ker si tako velik in močan.« ,,Želim si samo prijatelje," je dejal kuža in tako sta postala prijatelja. Nato pa je zajček vsem povedal, da je kuža Runo prijazen in nato so vsi postali njegovi prijatelji. Jan Peterka, 4. H

33


INTERVJU Z RAVNATELJICO OŠ GRADEC, Tatjano Gombač OSEBNA IZKAZNICA IME: Tatjana PRIIMEK: Gombač DEKLIŠKI PRIIMEK: Zupančič ROJSTNI KRAJ IN DATUM ROJSTVA: 08. 01. 1966, Ljubljana HOROSKOP: KOZOROG BARVA OČI, LAS: MODRA, SVETLO RJAVA-BLOND DRUŽINA: MOŽ, HČI NAJLJUBŠA ŽIVAL: KONJ NAJLJUBŠA KNJIGA: POTOVANJE OKOLI SVETA NAJLJUBŠI FILM: HIDALGO NAJLJUBŠI PEVEC, PEVKA, SKUPINA: FREDDIE MERCURY , THE QUEEN NAJLJUBŠI PREDMET V OŠ: ŠPORTNA VZGOJA

Vsi na šoli vas poznajo kot ravnateljico, toda marsikdo ne ve, kakšna dela in naloge opravlja ravnateljica. Za kaj vse morate skrbeti in kako poteka vaš dan? Ko se pripeljem na parkirišče pred šolo, si že dobro ogledam okolico šole, ker je to tudi moja skrb, da je z okolico šole vse v redu. Pri vhodu v šolo srečam že kakšno kolegico in gospo snažilko, s katero se pogovoriva o popoldanskih dogodkih prejšnjega dne. Nato imam v pisarni krajši sestanek z računovodkinjo, ker so finančne zadeve zelo pomembne. Pogovorim se tudi z tajnico, s katero skupaj spijeva čaj in kavo, in s svetovalno službo o dnevnih dogodkih. Sledi pregled dnevne elektronske pošte in navadne pošte, ki mi jo pripravi tajnica. Rešujem vsakodnevne tekoče probleme; organizacijske, finančne, odsotnosti zaposlenih. Imam tudi dve pomočnici, ki mi pri tem pomagata. Sicer pa noben dan ni čisto »normalen«. Moja vrata so vedno odprta za razne težave in želje, ki jih imajo učitelji. Pridejo se posvetovat ali predlagat svoje rešitve. Poiščemo skupno rešitev, tako za njih kot tudi za učence. Pogovarjamo se tako z Ministrstvom za šolstvo, ki je naš delodajalec, kot tudi Občino Litija, ki je naša ustanoviteljica. Redno sodelujemo tudi z ostalimi javnimi ustanovami v naši občini. Tako približno poteka moj dan do 12. ure.

34


Vmes se rada sprehodim po šolskih hodnikih in spremljam dogajanje. Včasih sem prijazna, včasih pa malo »zoprna«, saj imamo tudi ravnatelji dobre in slabe dneve. Do 12. 45 se dnevni dogodki nekoliko umirijo. Pripravim se za naslednji dan. Sedajle imam mizo v delovnem »neredu«. Ob 14. uri grem domov, ob 17. ali 18. uri so sestanki, ki se pogosto razpotegnejo pozno v noč, tudi do 21. 30. ure. Po navadi so to sestanki s šolskim skladom, županom, policijo, svetom zavoda, starši. Takšna je služba ravnateljice. Ravnatelj šole je odgovoren in zadolžen za marsikaj; od toaletnega papirja na stranišču, do plače učiteljev in obrokov hrane za učence ter do nemotenega poteka šolskega dela. Na katero osnovno šolo ste hodili? Obiskovala sem Osnovno šolo Dušana Kvedra Tomaža Litija, sedaj je to Osnovna šola Litija. Sedmi razred sem začela obiskovati na novi šoli, Osnovni šoli Gradec. Tu sem zaključila osmi razred, saj takrat še ni bilo devetletke. Imate prijetne spomine na osnovno? Se vam je v spomin vtisnil kakšen poseben dogodek? Imam zelo prijetne spomine na šolo. Bili smo zelo povezan razred, s svojimi »malimi lumpi«. V osmem razredu sem bila tudi predsednica razreda. Nekega dne smo kot običajno pred začetkom ure stali na hodniku pred učilnico, kjer smo čakali, da nam jo razredničarka Nežka Blaznik odklene. Sošolec je na tleh ravnokar našel majhen kovanec za pet par, ki smo ga imenovali »nežka«, in to glasno povedal: »Glej jo, »nežka« !« Ravno takrat je mimo prišla naša razredničarka Nežka. Mislila je, da sem tiste besede izrekla jaz. Bila je zelo jezna. Rekla je, da ne razume, kaj je ona meni oziroma jaz njej in da ona meni ni nobena Nežka. Potegnila me je za uho. Nisem ji mogla razložiti, da je vse skupaj narobe razumela. Sošolca nisem hotela »zašpecati« (zatožiti). Še en mesec sem bila pri njej v »nemilosti«. Poklicala je tudi moje starše in dobila sem tri dni »house aresta« (hišnega pripora). Na obletnici osnovne šole sem razredničarki razložila, da takrat nisem bila kriva. Vendar mi je odgovorila, da sem bila zelo živahna punca in da to sploh ni bil takšen problem. Kaj vas je veselilo in kako ste se odločili, na katero srednjo šolo se boste vpisali? Kot deklice smo se vedno igrale učiteljico ali zdravnico. Veliko sem se igrala zdravnico v ordinaciji ali pa šolo, kjer sem jih lahko kregala. Zato moja odločitev ni bila težka. Pri odločiti, kam se bom vpisala, me je bolj »potegnilo« v učiteljsko smer. Nisem se videla kot otroška zdravnica; nisem si predstavljala, da komu od otrok ne bi mogla pomagati. Kot učiteljica pa bi učila 35


otroke, ki bodo pošteni »lumpi«, razposajeni in zdravi. Zato sem se najprej vpisala na pedagoško gimnazijo, nato na pedagoško akademijo in potem študij nadaljevala na pedagoški fakulteti. Ali so na vašo odločitev vplivali starši? Kako? Bili so takšni časi, da so naši starši želeli svojim otrokom resno službo in zagotovljeno plačo. Malo sta me usmerjala. Vendar velikega vpliva nista imela, ker sem bila kot otrok trmasta. Pri moji končni odločitvi sta me podprla. Ste poleg šole imeli še kakšne hobije, se ukvarjali s športom? Se s tem ukvarjate še danes? Moj šport je bila košarka. Igrala sem tudi harmoniko. Glasbeno šolo sem imela za šport, ker smo veliko potovali po nastopih, med drugim smo bili tudi v Avstriji. Ampak nisem bila preveč vztrajna. S prehodom v srednjo šolo sem te stvari malo opustila. Začela sem igrati odbojko v šolski ekipi. Med študijem sem tudi to opustila. Spoznala sem bodočega moža, s katerim sva imela skupni interes konjeništvo. In tako sem se usmerila v konjeniški šport. Začela sem s premagovanjem ovir, vendar sem s tekmovanji kmalu zaključila. Posvetila sem se terenskemu jahanju. Sedaj se ukvarjamo z »western« jahanjem. Vem, da imate hčerko. Ali je težko uskladiti čas? Kdaj se začne delo mame in kdaj ravnateljice? Kje je meja? Ja, meje je težko brisati. Delo mame se začne že ob 5.20. Preden se Sara zbudi, že poskrbim za konje. Nato imava s hčerko, ki je med drugim študentka tretjega letnika pravne fakultete, eno uro »babjega čveka«. Vsaj tako mu jaz pravim, ker možje teh zadev »čisto« ne razumejo. Potem odidem v službo. Čez dan se slišiva po telefonu. Izmenjujeva si mnenja, dajem ji nasvete. Seveda pa velikokrat naredi po svoje. Potrebuje pa denar, avto, skupaj greva v ženski »shopping« (nakupovanje). Cenim njen nasvet glede oblačenja; kaj mi pristoji in kaj ne, ona pa mojega. Kako vaš mož gleda na vaše delo? Mož me pri delu spodbuja. Včasih mu rečem, da je tudi moj trener. Pove mi moje dobre in slabe strani, me pohvali, pa tudi okara. Tako sem včasih kar malo jezna nanj. Tudi ko odrastemo, smo za svoje starše še vedno njihovi otroci. Kako danes vaši starši gledajo na vas? Pogosto mi povesta, da sta zelo ponosna name. Hkrati pa mi rečeta, da imam premalo časa zanju. Kar je res. Če si zamisliš, da je potrebno poskrbeti za dva psa, konje, službo in družino, mi časa res primanjkuje. Ko utegnem, ju obiščem. Kot si dejala, pa sem za njiju še vedno otrok. Zato mi še vedno »solita« pamet,

36


kako bi morala kakšno stvar narediti. Povem jima, da sem že odrasla oseba s svojo družino. Ampak tega ne dojemata tako, kot bi si želela. Mogoče je res, da kasneje starši postanejo še bolj zaščitniški. Včasih se sporečemo in naredim po svoje. Vendar mi je všeč, da ju še vedno skrbi zame in da smo med seboj povezani. Na svoji poti ste najbrž doživeli veliko vzponov in padcev. Kako je to vplivalo na vaše življenje in kariero? Tega je kar precej. Vendar ne morem reči, da je bilo vedno samo slabo ali vedno samo dobro. Po naravi sem optimist in si rada zapomnim lepe stvari. Padce sem vzela za priložnost, da se lahko dokažem. Pri tem mi je bila v pomoč knjiga, iz katere je misel, ki pravi: »Kadar sem čisto na tleh, me ne skrbi, ker sem šla samo po zalet, da bom zopet poletela še višje.« Kadar sem na »vrhu«, nisem vedno zelo mirna. Zavedam se, da zelo hitra pot proti vrhu lahko vodi v zelo hiter padec navzdol. Višje ko si, globlje lahko padeš. Ko sem zelo uspešna, postanem še bolj oprezna. Prevzeti se ne smem in mogoče je to le nagrada za moje trdo delo in uspeh. Zavedam se, da ta uspeh ni vedno samo moj. Za menoj stoji celoten kolektiv šole, družina, ki me zelo podpira in razume, da mi včasih za njih zmanjka časa. Tudi učenci prispevate k mojemu uspehu. Če mi nekdo reče, da je naša šola dobra, vedno odgovorim, da imamo odlične učence in še boljše učitelje. Kaj vam je pomembno v življenju? V življenju so mi pomembni dobri odnosi in odkritosrčnost. To imam rada tudi v družinskem krogu, čeprav se z možem vedno ne strinjava in se s hčerko tudi sporečeva. Toda s pogovorom rešimo tudi to. Veliko mi pomenijo tudi živali. Oni so moji psihoterapevti. Pa tudi mož mi je v veliko oporo. Velikokrat me »izpreže« iz dela. Usedeva se na motor in se odpeljeva v neznano. Čisto za konec mi zaupajte lepo misel, ki bi jo delili z nami. V življenje je potrebno iti z optimizmom, sproti reševati probleme in jih vzeti kot izziv. In če že ne moreš nekomu pomagati, mu vsaj ne nagajaj.

Z ravnateljico se je v četrtek, 26. 11. 2015, ob 12.30uri, pogovarjala Ana Lisa Širok (8. b).

37


VZTRAJNOST NI NIKOLI ODVEČ Intervju z Majo Jančar Cafuta

Maja Jančar Cafuta je delovno in vztrajno dekle. Poleg tega, da je po poklicu inženir strojništva, je tudi gasilska mentorica in tajnica in tudi sama je prostovoljna gasilka, v prostem času se torej ukvarja z veliko stvarmi. Po poklicu ste inženir strojništva. Zakaj ste se odločili za ta poklic in kaj vam je najbolj všeč pri tem? Dokončano imam prvo stopnjo študija na Fakulteti za strojništvo. Trenutno že dokončujem drugo stopnjo in bom kmalu pridobila strokovni naziv magister strojništva. Moja smer študija je "Projektiranje proizvodnih sistemov", kar pomeni, da se ukvarjam predvsem z organizacijo proizvodnje, njeno urejenostjo in sistemom delovanja. To delo mi je všeč, ker se rada ukvarjam z ljudmi in iščem rešitve, da jim olajšam delo. Za ta poklic sem se odločila, ker sta me že od nekdaj zanimali matematika in fizika. Živite s starši. S čim se ukvarjata vaša starša? Živim s starši. Mama je trgovka in dela v Mercatorju, oče je šofer. V prostem času se ukvarjate z gasilstvom. Morda še s čim drugim? V prostem času poleg gasilstva rada grem tudi na sprehod s psom, kaj novega skuham, preberem kakšno dobro knjigo, plešem in grem ven. Ukvarjate se z gasilstvom. Kaj delate kot gasilka? V PGD Jevnica imam več funkcij. Sem mentorica mladine in se ukvarjam z mladinci, tako da jih pripravljamo na razna tekmovanja. Sem tudi članica A s funkcijo "Vodar 1". Naša ekipa je res dobra, saj smo se spet uvrstili na državno tekmovanje. Poleg tega pa sem tudi tajnica in urejam vso pošto, administracijo za vse predvidene dogodke ter pišem zapisnike na sestankih. Ukvarjate se z različnimi dejavnostmi. Kateri je vaš najljubši konjiček? Moj najljubši konjiček je seveda gasilstvo, takoj za njim pa kuhanje. Pia Škofic, 8. b

38


ZAKAJ SEM VZLJUBILA RUMENO BARVO? Intervju sem opravila z družinsko prijateljico Renato Rupnik Jeraj, s katero zadnje čase preživljam več časa, o njej pa še ne vem prav veliko. Ko sem jo obiskala na njenem domu, sem videla, da živi v rumeni hiši. Tudi ko sem vstopila v dnevno sobo, so bile stene prav tako rumene, ravno tako tudi veliko predmetov. Zato sem si zastavila vprašanje, zakaj ima rada rumeno barvo. Povabila sem jo na intervju, ki je potekal v prijetnem ambientu v ART Caffe -ju ob reki Savi v Litiji. Ob čaju, ki je imel okus po vrtnicah, sem ji postavila nekaj vprašanj. Opazila sem, da je tvoja najljubša barva rumena. Zanima me, od kdaj? Ko sem bila še deklica, me je oče vsak mesec vzel s seboj na pošto, ko je plačeval mesečne obveznosti. Poštne uslužbenke so bile zelo prijazne. Vedno so mi ponudile tudi kakšen bombonček. Tako sem vzljubila pošto in rumeno barvo, ki je že od nekdaj razpoznavna barva Pošte Slovenija. Ali je to imelo kaj vpliva na tvoj poklic danes? Da. Takoj po osnovni šoli sem med počitnicami začela opravljati delo na pošti. Vpisala pa sem se tudi na PTT srednješolski center. Vem, da svoje delo opravljaš na pošti Litija kot upravnica pošte. Zanima pa me, če srednja šola zadostuje za ta poklic? Nikakor. Šolanje sem morala nadaljevati in si pridobiti višjo izobrazbo. Koliko časa si zaposlena na pošti in koliko časa si upravnica pošte? Pri Pošti Slovenija sem zaposlena 27 let. Delo upravnice pa opravljam 18 let. Ali te delo na pošti po tolikih letih še vedno veseli? Pri svojem delu vsakodnevno zelo uživam. To tudi opazim, kadar te obiščem na pošti. Kako ti to uspeva? Sam poklic je zasnovan tako, da imaš vsak dan nove izzive, nove reklamacije, nove izdelke, nove prijazne stranke, ki mi dajejo navdih in veselje pri opravljanju poklica. Kakšen pa je tvoj delavnik? Moj delavnik je 40 ur na teden, vendar pa moram vzeti v zakup, da sem na voljo 24 ur na dan. Ali si kadarkoli razmišljala o zamenjavi službe? Nisem. Delo pri Pošti Slovenija ostaja moje priljubljeno delo, enako pa tudi rumena barva ostaja moja priljubljena barva. Veliko najstnikov se še odloča za svoj poklic. Ali bi jim priporočila delo na pošti? Vsi, ki so pošteni, željni novih izzivov in pripravljeni trdno delati, so prave osebe za ta poklic. Hvala ti za tvoj dragoceni čas in prijeten klepet. Ker je Renata želela z nami deliti rumeno barvo, nam je podarila rumeno rožo, da bi krasila naš razred. Mateja Blagojević, 8. b 39


NAJBOLJ NASMEJAN TV-OBRAZ TOMAŽ KLEMENČIČ

Tomaž Klemenčič, ljubitelj nepogrešljivih televizijskih športov, voditelj, komentator in novinar. Minevata že dve desetletji, odkar se je prijavil na avdicijo in se po njej pridružil ekipi POP TV.

V otroštvu si bil v državni nogometni reprezentanci. Zakaj si končal s kariero ? Tomaž: Kot reprezentanta v mlajših državnih ekipah so mi napovedovali poklicno nogometno pot, pa so me doletele poškodbe in odločil sem se za športno novinarstvo. Dolgo že komentiraš. Koliko ur komentiranja je za teboj? Tomaž: Nisem jih štel, ampak takole na pamet bom rekel preko tisoč ur .... Vedno ti je bilo všeč športno novinarstvo. Od katerega novinarja si se poskušal največ naučiti? Tomaž: Poslušal sem mnogo komentatorjev, a vzornika nimam. Najbližji mi je Mladen Delić, ki je dobesedno padel v vsako tekmo. Si odličen športni komentator. Kaj mora imeti po tvoje dober nogometni komentator? Tomaž: Težko vprašanje (smeh). Imeti mora znanje o nogometu, dober glas in občutek za igro. Pred kakšno pomembno oziroma veliko tekmo je odgovornost zelo velika. Ali te je kdaj strah, da te bo slovenska javnost kritizirala? Tomaž: To je pač tveganje tega dela. Poskusi sama, pa boš videla, kako je. Strah me pa ni.

40


Na malih ekranih te vidimo vedno nasmejanega z usti do ušes. Kaj je tvoj zaščitni znak? Tomaž: Širok nasmeh. Smejim se celo pri zobozdravniku. V šoli si bil odličen učenec, dijak in študent. Kaj si študiral? Tomaž: Končal sem strojno fakulteto. Po študiju sem nekaj časa delal v svojem poklicu, nato pa postal TV-voditelj in novinar. Večino časa preživiš v službi. Uživaš v njej? Tomaž: V službi vedno uživam. Tudi zato, ker smo dobra ekipa in se razumemo. Ko se dela, se dela, če se imamo zraven še dobro, pa toliko bolje. Kadar ne delaš, pa si le vzameš prosti čas in greš morda v naravo. Kje preživiš svoj prosti čas? Tomaž: Veliko časa preživim na kolesu. Moram se pohvaliti, da sem prekolesaril že celo Slovenijo. Želje so se ti vedno uresničile. Mi lahko zaupaš, kakšne so tvoje želje oz. načrti za prihodnost? Tomaž: Na prvem mestu je intervju z nogometno legendo Franzem Beckenbauerjem in ogled finala SP 2022 v Katarju.

Ljubljana – Moste, 24. november 2015 Manca Klemenčič, 8. a

41


My experience of Slovenia

It was Friday the 30th of October. I woke up from my bed in Wexford at 2 am after roughly two hours sleep, ate a bowl of cereal, drank a cup of tea, and with my father we hit the road and drove to Dublin. Two hours later I was in Dublin Airport, and two hours after that I was boarding the plane. Perhaps it was my lack of sleep but at the time it did not hit me what a big change I was embarking upon. I was moving away from Ireland for the first time, travelling somewhere without my family for the first time, and travelling to a place I truthfully knew very little about other than it was meant to have beautiful scenery. As I sat in Charles de Gaulle airport at around half 8 or 9 eating my second breakfast of the day I waited for my connecting flight to Ljubljana. Maybe it was the fear that I would miss my flight, or get on the wrong plane, or get lost in the airport; that still afffected my appreciation for what I was doing. It was only when we were flying over Slovenia, when I looked out the window at all the moutains and the forests that it hit me. I did not know whether to feel excited or terrified so I felt both emotions at once. When Tjaša our coordinator picked me up in Ljubljana, it was hard not to feel dazed and confused as she gave me an overview of the program. It was all so new, it was daunting and it was exciting. There are many things that I am still trying to get used too. Firstly the language, I have been on holidays before but when I went on holidays with my family we stayed in areas where people knew English. I never needed to know a language that was not English before so it is the little things that suddenly have become far more difficult. When I am at the bakery I find myself saying hello in Slovene and then pointing helplessly at what I want and saying 'prosim'. The next shock to the system is the weather difference between here and Ireland. For example I am seeing countless Facebook posts from friends of mine talking about the wind and the rain in Ireland at the moment being terrible. Ireland specialises in what we call 'sideways rain', what I mean is the wind and rain combine in the most annoying

42


way. My home town of Wexford has had its streets flooded by the rising level of the local river and the storm. Whereas Slovenia I honestly do not know remember it raining so little it is glorious.

On top of that I can not

wait for it to snow honestly, if you start seeing snowmen in and around the school in the coming weeks at least 70% of them could be mine. Of course the little similarities between Ireland and Slovenia I am thoroughly enjoying. For example we have a common joke in Ireland that it is such a small country that everyone knows everyone. If you do not know them directly you will know there friend or one of their family. Here in Slovenia I am noticing a similar thing where everyone seems to know everyone and it's a little tight knit community because of this. Here in Litija and in the other nearby schools I have visited you get this sense that everyone you meet will know someone you know, and it is that community feeling that makes me feel at home. All and all Slovenia has welcomed me in with open arms and I am delighted to be here. Let the big adventure continue ‌ Written by : Connor Derham, EVS volunteer on OŠGradec school

43


Pia Škofic, 8. b - PORTRET IVANA CANKARJA

Mateja Blagojević, 8. b - PORTRET IVANA CANKARJA

Tana Roblek, 9. a - KARIKATURA IVANA CANKARJA

Nika Zajc, 9. c - PORTRET IVANA CANKARJA

44


GET READ TO CELEBRATE AN IMPORTANT ANNIVERSARY 1616 - 2016

William Shakespeare (1564-1616)

He was born on 26th April in 1564 and died on 23rd April in 1616. He was an English poet, playwright and an actor. He was regarded as the greatest writer in the English language. At the age of 18 he married Anne Hathaway. He had three children: a daughter Susanna, and twins Hamnet and Judith. Sometime in between 1585 and 1592, he began a successful career in London as an actor, writer and a part-owner of a playing company. He produced most of his known works between 1589 and 1613. His early plays were primarily comedies and histories which were regarded as one of the best works ever produced in these genres. After he got retired in 1613 (aged 49) he wrote stories about his private life. He talked about his physical appearance and religious beliefs. In 1623 two of Shakespeare’s friends published the First Folio, a collected edition of Shakespeare’s plays. Jan Modic, 7. c

Vita Kodrman, 2. b - PORTRET WILLIAMA SHAKESPEAREJA

45


46


OBISK ŠOLSKEGA MUZEJA

Učenci 4. razreda smo imeli v ponedeljek, 16. 11. 2015, kulturni dan in smo obiskali šolski muzej v Ljubljani. Bilo mi je zelo všeč, vendar jaz v šolo, kakršno so nam predstavili in je obstajala leta 1930, ne bi hodil. Učiteljice so bile preveč stroge, bal sem se celo tiste, ki nam je takšno učiteljico samo odigrala. V muzeju smo se najprej učili o starih Rimljanih, potem pa smo imeli uro lepopisja. Učiteljica nam je najprej pregledala roke, da je ugotovila, ali so dovolj čiste. Ker je imel Jurij roke umazane od črnila, je moral sedeti na oslu in brati pravila. Učiteljica Sandra je imela na roki veliko prstanov, zato jih je slišala, da je to obupno in naj jih sname. Ko je to slišala naša učiteljica Anita, je hitro pospravila svoj velik prstan v žep, preden ga je stroga učiteljica opazila. Verjetno se je bala kazni. Sošolko Pio, ki je prav tako imela prstan na roki, pa je stroga učiteljica nadrla, zakaj nosi prstan, če še ni poročena. Neprijetno je bilo tudi sošolcu Jaki. Ker ima malo daljše lase, je moral na tablo narisati škarje in obljubiti, da se bo do naslednjega dne postrigel. V muzeju mi je čas zelo hitro minil. Bilo je poučno, ker smo lahko spoznali, kako je bilo v šoli v starih časih. Verjemite, naše učiteljice so super! Tilen Jerin, 4. b

47


The IMPORTANCE of EDUCATION

Education is important because of its use in the world. You cannot communicate or know your way through life without it. For example; if I wouldn't know how to speak or write Slovene, I wouldn't know how to write my biography to apply for a job. Thus, I would most probably be poor and helpless. I could not afford to have a family for example. This is very common in the world. In Africa, most children can't afford to be educated and many parents don't have a job. This leads to a deficit of certain occupations so there are few teachers, doctors, surgeons etc. Even the kids who are lucky enough to afford going to school, have a smaller possibility of getting an education, because there are not many teachers. There is also a big flaw in the Indian educational system - for example, girls haven't got the right to an education. This is a country where men are the stronger gender (it is not the only country where this is the case) and they have the possibility to go to school. Little to no girls have the right to learn - they are housewives and they take care of their children while men work and go to school. All children should have the right and be given a chance to learn: their language, foreign languages, to write, to sing, to know the history of our world. All should have the chance to become doctors, lawyers, teachers, even garbage men! Because we are all equal. We are all human. This is our world, and we should be given a chance to find our own place in it. Saša Razpotnik, 9. c

48


RECEPT, KAKO SE IZOGNITI SLABIM OCENAM Slabim ocenam se izognemo s/z: *sprotnim učenjem, *rednim opravljanjem domačih nalog, *poslušanjem učiteljice in z zbranostjo pri pouku, *ustrezno organizacijo šolskih in prostočasnih dejavnosti, *branjem poučnih knjig z različnih področij, *reševanjem dodatnih vaj, *rednim utrjevanjem znanja, *izdelavo miselnih vzorcev za boljši spomin o posamezni snovi, *sodelovanjem pri pouku in *ponavljanjem snovi za naslednji dan. Jakob Zupan, 4. b

49


50


OSMERKA

OM RM AA NR GM UE T L AA ND VA

A L P K Ž O G E N J

R K I O J N O V O A

A O L N B O L A Č A

K C L J V A F D C B

L O KA T R E I MA RT Z N I E AG C N

V N DO Ž S HA J I L A Č E OK NŽ A M

PA AB RU ČK CA OŠ VE ON HL L E

NJ HŠ L V A A DZ I A L J NV I Č KO

OGENJ

PANJ

HLADILNIK

ORANGUTAN

KLOVN

NOS

ČEVELJ

OMARA

MAJICA

UČILNICA

DAN

OKO

GOLF

BAZEN

MLEKO

MARMELADA

DREVO

KOCKA

MLIN

FIGA

VAZA

HARFA

VAJA

NOČ

KONJ

Eva Popit, 5. a

51


OŠ GRADEC

Slika naslovnice: Učenci OŠ Gradec Lektorirala: Bojana Kotar Časopis uredila: mag. Mateja Gorše

Izdaja: v elektronski obliki

52

Profile for tejci

Oka 15 16 1 del  

Oka 15 16 1 del  

Profile for tejci9
Advertisement