Page 1

07 23. marec, 2011

www.okular.si

2,80€ • 25 HRK 5 KM • 150 DIN

IZOSTRITE SI SLIKO

Revolucija! Zakaj Arabci govorijo in mislijo namesto nas, zakaj se zahodne politične elite tako bojijo arabske revolucije in zakaj je slovenska vlada zamudila zgodovinsko priložnost, da bi Mubaraka in Ben Alija kot prva pozvala k odstopu.

Zelena priložnost Kaj potrebujemo za želeni prehod v zeleno ekonomijo in kako daleč so naše želje od realnosti?

Dr. Lučka Kajfež Bogataj Slovenska “ambasadorka” boja proti podnebnim spremembam.


2

vsebina

reportaža

4

tehnika 14

Znanstvena fantastika v dnevni sobi Telesa prenesena v virtualno okolje, se morajo zgolj postaviti pred senzorje, ujete v vodoravni škatli

družba 17

Sinonim mobilnosti

Revolucija! Zakaj Arabci govorijo in mislijo namesto nas, zakaj se zahodne politične elite tako bojijo arabske revolucije in zakaj je slovenska vlada zamudila zgodovinsko priložnost, da bi Mubaraka in Ben Alija kot prva pozvala k odstopu.

Veliko Slovencem je lani kljub splošnemu hiranju gospodarstva vendarle še uspelo napraskati za nove jeklene konjičke. Kupili so jih skoraj sedem odstotkov več kot leto prej.

intervju 18 Alenka Kobolt, psihologinja

Če človek dobro dela, pusti odtis

intervju tedna

28

Alenka Kobolt, psihologinja in profesorica na Oddelku za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je dolga leta delala v vzgojnem zavodu.

novice 23

Tretja obletnica smrti Janeza Drnovška Protesti v Zagrebu Irci izbirajo nov parlament Grčija ohromljena

Dr.Lučka Kajfež Bogataj je slovenska “ambasadorka” boja proti podnebnim spremembam. Za Slovenijo pomeni to, kar pomeni nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore za ves svet. Je slovenska “ambasadorka” boja proti podnebnim spremembam. Za Slovenijo pomeni to, kar pomeni nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore za ves svet.

kolumna: Darja Kocbek 38

Od kod je prišla ta hrana? Afera z dioksinom v Nemčiji, že četrta v EU in druga v Nemčiji v zadnjih desetih letih, je pokazala, zakaj kmetijsko-živilski industriji ni v interesu, da bi potrošnik vedel, kako in kje se prideluje in proizvaja hrana.

tema tedna

40 Zelena priložnost Kaj potrebujemo za želeni prehod v zeleno ekonomijo in kako daleč so naše želje od realnosti?

Visoka šola za dizajn študentka: Nataša Nedić letnik:3. smer: Vizualne komunikacije predmet: Tipografija III. mentor: Domen Fras, univ. dipl. ing. arh. MA šol.l. 2010/2011


OKULAR 23. marec, 2011

Zapičeni Slovenci

J

e res problem Slovenije njen nekakšen sitnoben, malenkostni karakter? »Slovenci smo zapičeni v svoj prav.« S temi besedami je Slovence opisal predsednik republike. Res se na prvi posluh čudno sliši, čudno zveni. A vendar se zdi, da bi še psihologi in literati težko našli natančnejši opis Slovenca. Zdi se, kot da je Danilo Türk ta teden in s tem stavkom pokazal srčiko naših današnjih in včerajšnjih težav. Ki seveda v slabih časih, kot jih imamo danes, seveda pride še toliko bolja. Kakšna čudna mešanica je nastala v teh gorah in dolinah, neka zmes karakternih značilnosti - kot bi iz vseh narodov, ki so tod okoli hodili in živeli, pobrali le jezljivi in godrnjavi del. In res: malodane vsak izmed nas se lahko vsaj v delčku prepozna v predsednikovem opisu - v kakšnem izmed nastopov tudi predsednik sam. Seveda lahko tudi rečemo: poglejte jih, vsi meni nasprotujoči so ravno takšni, kot pravi predsednik! Prav ima, prav! A to bi bila le še zadnja , kajne? Zdi se, da nam v Sloveniji res ni nič prav - ker ima vsak svoj prav. Ko se v Londonu in Parizu mladina obleče v uniforme svojih dedov iz druge svetovne vojne in gre s svojimi starimi starši, kolikor jih je še živih, na obletnico te ali one bitke, je to del nostalgije, del prenašanja spomina z ene generacije na drugo. Fotografije tovrstnih dogodkov vedno napolnijo medije. Mulci v uniformah z lesenimi pušketami so zabavni na pogled. Po Franciji, Belgiji, Italiji, na Nizozemskem ... je takšnih praznikov, po vaseh in mestih, polno. Hecno je, simpatično, praznovanje pač. Pri nas pa je to takoj razglašeno za patologijo in ideologijo so zabavni. Vtis brezizhodnosti, zaradi česar nekateri iščejo tipko reset, drugi republiko, tretji predčasne volitve, pa je le vtis. Kot da smo se vsi odločili, da zdaj pa iz trme ne bomo več poskusili popravljati stvari, le da bomo dokazali, da imamo prav v oceni, da je v tej državi vse narobe. Mar ne gre danes zgolj za to? Kot bolnik, ki se odloči, da je neozdravljiv. Pa mu vsi razlagajo, da ga čaka resda težka operacija, a da je njegova bolezen ozdravljiva: družina, zdravniki, vsi. A on vztraja. Smo res takšni? So to so zabavni Slovenci? Mogoče je stvari tudi pogledati drugače. Mogoče je tudi drugače gledati na krizo. Minister za razvoj Mitja Gaspari pravi, da je kriza kot naravna nesreča. A ta

uvodnik

Grega Repovž

naravna nesreča se je že zgodila. Zdaj je čas za odpravljanje škode. Obstaja pa tudi druga možnost: sedenje na ostankih in jadikovanje. Se morda lahko Slovenci prepoznamo danes v tej drži? Tudi ta drža je možna, le najbolj produktivna ni. Tudi tega nenavadnega odnosa do reševanja težav, tega skoraj zadovoljujočega prikazovanja katastrofičnosti, se je v intervjuju za TV Slovenija na primeru pravne države lotil predsednik republike. Danes je namreč zelo moderno govoriti o tem, da imamo dve pravni državi. Predsednik Türk pa: »Ne pretiravajmo, ne govorimo o tem, da imamo dve pravni državi. Mi imamo eno pravno državo, ki ne deluje dovolj dobro.« Stvarem je treba dati samo pravo ime in šele potem jih je mogoče reševati. Pogled na stvari je pomemben. Danes imamo namreč v Sloveniji res nekakšno vsenarodno tekmovanje, kdo bo

„Zdi se, da nam v Sloveniji res ni nič prav - ker ima vsak svoj prav.“ z bolj dramatičnim opisom ocenil stanje kakšne panoge, tovarne, politike, družbe, posameznika, problema, ceste ... Grozno, grozovitejše, Slovenija. A to preprosto ni res. In tudi produktivno ni. V resnici je to najlažja pozicija. Še realnih podatkov ne potrebuješ, dramatično izrazje pogosto zadostuje. Je problem Slovenije torej res nekakšen destruktiven in sitnoben karakter? Ne. To ni karakter, to je psihoza, v katero smo morda zapadli. Kamo, da bo prišel dan premora, dan, ko bo delo dokončano, pa je namesto tega veliki cilj vedno za ovinkom, zdaj pa je prišla kriza in se zdi, da je bilo vse, kar je bilo narejeno doslej, uničeno. Zagotovo držijo ocene, da se bodo dokončne posledice krize za slovensko državo pokazale šele v tem letu, in zagotovo nas čaka še nekaj hudih pretresov. Vendar pa je jadikovanja preprosto dovolj. Večina sistemov in podsistemov v tej državi deluje. Marsikateri deluje slabo, o tem ni dvoma. A deluje. To je osnovno izhodišče, ki ga nakazuje tudi predsednik. In to, da obstaja izhodišče, neka osnova, je dobro. Od tu je vse lahko samo več. In to, da obstaja izhodišče.

3


reportaža

Revolucija! Zakaj Arabci govorijo in mislijo namesto nas, zakaj se zahodne politične elite tako bojijo arabske revolucije in zakaj je slovenska vlada zamudila zgodovinsko priložnost, da bi Mubaraka in Ben Alija kot prva pozvala k odstopu. Marcel Štefančič jr

OKULAR Marec 23

4


OKULAR Marec 23

5


6

reportaža

P

oglejte Egipt in Tunizijo. Kaj vidite? Ogenj, vstajo, revolt, revolucijo - pomlad arabskih narodov, ki je ožgala tudi Maroko, Alžirijo, Jordanijo, Jemen, Mavretanijo in celo Kuvajt. In kaj je pri tem najbolj noro? To, da je jordanski kralj Abdulah za vsak primer na hitro razpustil vlado? To, da je jemenski diktator Saleh za vsak primer na hitro napovedal prepolovitev davkov in dvig vojaških plač? To, da so kuvajtske oblasti za vsak primer na hitro vsakemu državljanu poslale 2600 evrov? Ne, ampak to, da egipčansko ljudstvo zahteva zamenjavo režima, odstop hirajočega diktatorja Mubaraka (»Dol z Mubarakom«, »Mubarak, spokaj«, »Poberi se«, »Letalo za Savdsko Arabijo te že čaka«), in da se Zahod - mednarodna skupnost, Amerika, Evropska unija - ne odziva. Še huje: egipčansko ljudstvo zahteva odstop diktatorja, Zahod pa ga pri tem ne podpre. Zahodni voditelji diktatorja pozivajo le k »umirjanju strasti«, »uvedbi reform«, »dialogu z opozicijo«, »sprostitvi medijske svobode« in »spoštovanju človekovih pravic«. Natanko to so malo prej počeli pri Tuniziji: tunizijskega diktatorja Ben Alija so pozivali k »umirjanju strasti«, »uvedbi reform«, »dialogu z opozicijo« in »sprostitvi medijske svobode«, medtem ko ga je samo tunizijsko ljudstvo pozivalo k odstopu. , »uvedbi reform«, »dialogu z opozicijo« in »sprostitvi medijske

OKULAR 23. marec, 2011

svobode«, medtem ko ga je samo tunizijsko ljudstvo pozivalo k odstopu. Ne, Zahod tunizijskega diktatorja ni pozval k odstopu. Ni podprl zahtev tunizijskega ljudstva. Niti moralne podpore mu ni dal. Ni rekel: z vami smo! Razumemo vas! Diktator naj gre! Ne, Zahod je izražal le »zaskrbljenost«, obenem pa poudarjal, da se ne more vmešavati v tunizijske notranje zadeve in da se noče opredeljevati, da hoče torej ostati nevtralen. Nevtralen? V tej situaciji? Nevtralen ob alternativi: ljudstvo ali diktator, ki je na oblasti že 20 ali pa 30 let?! V tej situaciji - ob tej alternativi - je nemogoče ostati nevtralen. Nemogoče je ostati neopredeljen. Nemogoče! Toda Zahodu je uspelo nemogoče: ostal je nevtralen. Na srečo je nemogoče - pravzaprav upgrade nemogočega uspelo tudi Tunizijcem: Ben Alija so Ne, Zahod tunizijskega diktatorja ni pozval k odstopu. Ni podprl zahtev tunizijskega ljudstva. Niti moralne podpore mu ni dal. Ni rekel: z vami smo! Razumemo vas! Diktator naj gre! Ne, Zahod je izražal le »zaskrbljenost«, obenem pa poudarjal, da se ne more vmešavati v tunizijske notranje zadeve in da se noče opredeljevati, da hoče torej ostati nevtralen. Nevtralen? V tej situaciji? Nevtralen ob alternativi: ljudstvo ali diktator, ki je na oblasti že 20 ali pa 30 let?! V tej situaciji - ob tej alternativi - je nemogoče ostati nevtralen. Nemogoče je ostati neopredeljen. Nemogoče! Toda Zahodu je uspelo nemogoče: os-

Egipčani očitajo svojemu diktatorju.

tal je nevtralen. Na srečo je nemogoče - pravzaprav upgrade nemogočega uspelo tudi Tunizijcem: Ben Alija so tako stisnili in tako prekričali, da je spokal zlato in zbežal v Savdsko Arabijo. Ko ljudstva enkrat ni več strah, zgrabi smrtni strah diktatorja. Tunizijci so od Zahoda zahtevali malo. Tako kot malo zahtevajo Egipčani: da podpre njihovo zahtevo po odstopu diktatorja Mubaraka, ki je na oblasti že skoraj 30 let. In seveda, tudi z jeznimi, množičnimi, zrevoltiranimi pozivi k odstopu jemenskega diktatorja Saleha, ki je na oblasti že več kot 30 let, se Zahod ne solidarizira. Daleč od tega. Zahod le mirno, distancirano in pokroviteljsko - z neokolonialno »zaskrbljenostjo« - spremlja revolucionarno vrenje v arabskih deželah. In zdaj pomislite - tu je norost norosti: to je taisti Zahod, taista mednarodna skupnost, ki je pred nekaj leti tako »odločno« zamenjala režim v


reportaža

OKULAR 23. marec, 2011

Iraku in odstavila diktatorja Sadama Huseina. To je taista mednarodna skupnost, ki je ob tem kar pokala od »humanizma« in »človekovih pravic«. To je taista mednarodna skupnost, ki je malopridnega Sadama Huseina strmoglavila v imenu svobode in demokracije. In kaj hočejo Tunizijci? Pa Egipčani? In Jemenci? Natanko to: svobodo in demokracijo. Kaj so očitali Sadamu Huseinu? Torturo, teror, kršitve človekovih pravic, brutalno obračunavanje z opozicijo, medijsko blokado, masivno korupcijo, nepotizem, klientelizem. In kaj Tunizijci, Egipčani in Jemenci očitajo svojim diktatorjem? Natanko to! In kaj so še očitali Sadamu Huseinu? Da je kradel volitve. Saj veste, bil je osovražen diktator, toda na volitvah je potem vedno »čudežno« dobil 99 % glasov. Kaj pa Ben Ali? Nikoli ni zmagal brez »čudeža«: bil je osovražen diktator, toda na volitvah je dvakrat

dobil več kot 99 % glasov, enkrat dobrih 94 %, enkrat pa 90 %. Zahod si je verjetno rekel: mora biti pa res priljubljen, če je zanj volila celo opozicija! Vsekakor, Zahod bi ga morda čez 10 ali 20 let zrušil in predal naglemu ljudskemu sodišču - ker je leta 2011, med demonstracijami, med pomladjo arabskih narodov, kršil človekove pravice in streljal na protestnike! Tako kot so Sadama Huseina leta 2003 obtoževali, da je leta 1991 - v času prve zalivske vojne - brutalno obračunal s Kurdi na severu in šiiti na jugu, ki so se tedaj množično uprli. Drži, Kurdi in šiiti so se uprli, ker jih je k uporu - k vstaji, revoltu - pozvala

arodna skupnost Ben Alija pozvala k odstopu - ker ga vidi tako, kot ga vidijo oni, kot je rekel Abdelwahab Meddeb, francoski pisatelj tunizijskega rodu. In ker ga vidi tako, kot ga vidijo oni, ni nobenega razloga, da ga ne bi pozvala k odstopu. Vsebina depeš, ki jih je razkril WikiLeaks, je bila znak za napad. Depeše so razkrivale tudi skorumpiranost, represivnost, ekscesno. Urabo sile, patološki nepotizem in kaligulsko dekadenco drugih arabskih avtokracij, recimo alžirske, maroške in libijske, pa tudi egipčanske, navsezadnje, Egipčani so lahko prav iz ameriških diplomatskih depeš, ki jih je WikiLeaks razkril

„Če hočete, da vašega zapornika temeljito preizprašajo, potem ga pošljete v Jordanijo. Če hočete, da ga mučijo, potem ga pošljete v Sirijo. Če pa hočete, da izgine in da ga nihče nikoli več ne vidi, potem ga pošljete v Egipt.”

7


8

reportaža

OKULAR 23. marec, 2011

Amerika oz. Koalicija, ki jim je ob tem jamčila vso potrebno moralno, logistično in vojaško podporo, toda potem jih je pustila na cedilu ter jih prepustila Sadamovim represalijam. Znak za napad

Tunizijci so bili ob tej apatiji Zahoda - ob tej napol patetični, napol sociopatski nevtralnosti - lahko le začudeni in šokirani: Hej, kako to, da Ben Alija ne pozovete k odstopu - pa saj ga vidite tako kot mi! Ne pozabite, da so decembra, tik pred tunizijsko vstajo, prišle tajne diplomatske depeše ameriških ambasad, ki jih je razkril WikiLeaks - med temi depešami so bile tudi depeše, ki so govorile o Tuniziji in Bel Aliju. In kako ameriški diplomati v teh depešah vidijo Ben Alija? Kot mafijca, kot antidemokrata, kot vodjo povsem skorumpiranega klana, kot dekadentnega nepotista (sladoled in ledeni jogurt za potrebe razkošnih večerij dovaža z Azurne obale, v kletki ima tigra, ki požre štiri piščance na dan ipd.). Tunizijci so upravičeno pričakovali, da bo mednarodna skupnost Ben Alija pozvala k odstopu - ker ga vidi tako, kot ga vidijo oni, kot je rekel Abdelwahab Meddeb, francoski pisatelj tunizijskega rodu. In ker ga vidi tako, kot ga vidijo oni, ni nobenega razloga, da ga ne bi pozvala k odstopu. Vsebina depeš, ki jih je razkril WikiLeaks, je bila znak za napad. Depeše so razkrivale tudi skorumpiranost, represivnost, ekscesno. Urabo sile, patološki nepotizem in kaligulsko dekadenco drugih arabskih avtokracij, recimo alžirske, maroške in libijske, pa tudi egipčanske, navsezadnje, Egipčani so lahko prav iz ameriških diplomatskih depeš, ki jih je WikiLeaks razkril prejšnji petek, na »Dan jeze« (in prvih res množičnih, načrtovanih demonstracij, pred torkovim »Maršem milijonov«), izvedeli, kaj si Amerika v resnici misli o Mubaraku: tip zapira, zatira in muči disidente, novinarje, blogerje, poete in druge kritike, iz njih na silo vleče »priznanja«, včasih jih likvidira brez sojenja, terorizira prebivalstvo, tako da je policijsko nasilje - tudi spolno! - že povsem rutinsko, sodnike, ki ne kolaborirajo, zapira, straši, ponižuje in pobija, izmišlja

Izklopljeni iz sveta.

si izredne zakone, ki so le pretveza za brutalne obračune z opozicijo in za »vojno proti terorju« - in seveda, Američanom je dal že povsem jasno vedeti, da ga bo na oblasti zamenjal njegov sin Gamal in da bo vojska poskrbela za miren prenos štafete, podoben tistemu v Severni Koreji. In pomislite, Severna Koreja velja v očeh mednarodne skupnosti za despotsko dno civilizacije, za pojem nesprejemljivosti, nečloveškosti in nelegitimnosti, za zločin proti človeštvu. Robert Baer, nekdanji agent Cie, avtor knjige See No Evil, po kateri so posneli Siriano, je nekoč famozno rekel: »Če hočete, da vašega zapornika temeljito preizprašajo, potem ga pošljete v Jordanijo. Če hočete, da ga mučijo, potem ga pošljete v Sirijo. Če pa hočete, da izgine in da ga nihče nikoli več ne vidi, potem ga pošljete v Egipt.« Sklep Egipčanov, ki so demonstrirali in zahtevali Mubarakov odstop, je bil povsem logičen: Mubarak nam govori, da je velik prijatelj Amerike, toda

Amerika si o njem dejansko misli to, kar si o njem mislimo mi! Med Egipčani in mednarodno skupnostjo je torej obstajal konsenz: Mubarak je diktator, ki mora spokati! Problem je le v tem, da Mubarak ni hotel spokati - ker mu mednarodna skupnost ni rekla, da naj spoka. Egipčani so mednarodno skupnost pogledali v oči, toda mednarodna skupnost je pomežiknila in pogled umaknila. Še več, Bela hiša je celo sporočila, da Mubarak ni diktator. S tem, s to ignoranco, s to apatijo je mednarodna skupnost Egipčanom - in Tunizijcem, Jemencem, Alžircem, Maročanom itd. - poslala skrajno cinično in arogantno depešo: Zaslužite si diktatorja, ne pa demokracije! To, kar je dobro za nas, ni dobro za vas! Vi niste kot mi! Niste še dovolj zreli za demokracijo! Arabci so dobili vtis, da Zahod ni z njimi. Še huje: dobili so vtis, da je Zahod proti njim. Že, boste rekli, toda v podtonu se je zdelo, kot da hoče Zahod reči: Ne kličite nas - kar sami ga

Zakaj Arabci govorijo in mislijo namesto nas, zakaj se zahodne politične elite tako bojijo arabske revolucije. Zakaj Arabci govorijo in mislijo namesto nas, zakaj se zahodne politične elite tako bojijo arabske revolucije.


reportaža

9

foto:stockphoto

OKULAR 23. marec, 2011

Poslednji diktatorji.

odstavite! Kako? Kako naj ga odstavijo, če mu je pa Zahod vsako leto znova prodal in podaril toliko orožja? In če ga je tako dobro oborožil, da je postal neodstavljiv in nezrušljiv? Brez skrbi, Zahod ga ni tako masivno in tako moderno oboroževal zato, da bi ubranil izraelske napade, ampak zato, da bi ubranil napade svojega ljudstva. Amerika je Mubaraku vsako leto podarila dobro milijardo dolarjev - v vojaški pomoči. Zahod je delal torej vse, da bi diktatorja obdržal na oblasti. Kot radi rečejo ameriški predsedniki: Tip je resda diktator, toda tip je naš diktator! Mubarak je skušal pomiriti Egipčane. Zgodovine ne moreš pomiriti. Naj strelja na 84 milijonov Egipčanov? Na zgodovino ne moreš. Demokracija je nevarna!

Kar nas pripelje do vprašanja: zakaj ima Zahod v tretjem svetu raje diktatorje kot demokracije? Zakaj Zahod tako ljubi diktatorje? Zakaj jih tako podpira? In seveda - zakaj jih podpira do zadnjega? Zakaj zahodni voditelji niso hoteli slišati za odstavitev Mubaraka ali Ben Alija? Prvič, Zahod se lažje pogovarja z

diktatorjem kot pa z ljudstvom, demokracijo, demokratično izvoljenimi vladami in parlamenti - tudi zahodne korporacije, ki prežijo na naravne vire (a la nafta), lažje sklepajo kupčije z diktatorjem kot pa z demokracijami. Demokracija je preveč nepredvidljiva,

jo kakopak en passant tudi izpopolnila), zamenja le diktator. Mubaraka zamenja le drug Mubarak. Ben Alija lahko zamenja le drug Ben Ali. Saleha lahko zamenja le drug Saleh. Drugič, Zahod - še posebej Amerika - v arabskih diktatorjih vidi svoje za-

Če pade Mubarak, bo Egipt zajela in prevzela islamska revolucija! Če pade Ben Ali, se bo Tunizija prelevila v kalifat, v islamistično teokracijo - kot Iran! preveč komplicirana, preveč negotova, preveč zamudna, preveč zahtevna, preveč tvegana, premalo obvladljiva. Ko se šef zahodne naftne družbe pogovarja z zalivskim diktatorjem, je tako, kot bi se pogovarjal s šefom druge naftne družbe. Vse je takoj urejeno. In status quo - za spoštovanje pogodb - lahko potem jamči le diktator z močnim vojaškim, varnostnim, policijskim, represivnim aparatom, Mubarak ali Ben Ali. Dokler ni na voljo drugega diktatorja, je dober tudi Mubarak ali Ben Ali. Diktatorja lahko v očeh te logike, ki jo je Amerika prevzela od evropskih kolonialistov (in

veznike v »vojni proti terorju«. To smo poslušali tudi te dni. Plus: če ne bi arabskim državam vladali diktatorji, bi oblast prevzeli islamisti, džihadisti, ekstremisti, fundamentalisti, prijatelji, zavezniki in somišljeniki Al Kaide. Le diktator, ki razpolaga z brutalnim represivnim aparatom, lahko ustavi in zatre vzpon islamizma in razmah Al Kaide! Le hardcore diktator lahko prepreči, da bi se Egipt prelevil v Iran! Le hardcore diktator lahko prepreči, da bi Amerika - Zahod, mednarodna skupnost - v regiji izgubila še enega svojega diktatorja! Ne pozabite: leta 1979 je islamska revolu-


10

reportaža

OKULAR 23. marec, 2011

Obračanje k veri.

cija odnesla iranskega šaha Pahlavija, diktatorja po ameriškem/zahodnem okusu - sekularnega, skorumpiranega in represivnega. Ergo: če se hočemo ubraniti pred napadi Al Kaide, moramo v arabskih državah podpirati diktatorje! Demokracija je nevarna, svarijo ameriški neokonservativci, nekdanji Bushevi jurišniki in oznanjevalci Projekta za novo ameriško stoletje, ki obenem poudarjajo: Hamas je na oblast pripeljala demokracija! In obratno: Z Izraelom so mir sklenili arabski avtokrati, ne pa arabski demokrati! Kar je seveda le dimna zavesa, le fabrikacija geopolitične paranoje, le perverzija zahodnih fantazij o »sta-

bilnosti«. Vzemite Egipt. Za začetek, Egipčani niso šiiti (kot Iranci), ampak suniti. Dalje, Egipt do Irana ni nikoli kazal kakih afinitet (kvečjemu obratno, nastopal je kot njegov rival, kot njegova protiutež). Dalje, islamistična organizacija Muslimanski bratje, s katero strašijo Zahod, ni v spregi z Al Kaido (ravno obratno!). In končno: egipčanska revolucija je povsem sekularna. Tako kot tunizijska. Ste slišali kaka islamistična gesla? Ste videli kake džihadistične slogane? Ste videli kako mahanje z Alahom? Ste slišali kako udrihanje po Izraelu? Ste videli kake fundamentaliste, ki so skušali biti karizmatični »boljševiki« arabske revolucije? Ste videli sploh koga, ki je

Da bi torej ljudstva zahodnih, evropskih dežel v arabski revoluciji prepoznala svoje želje in svoja hotenja, svoje sanje in svoje vrednote.

skušal nastopati kot voditelj arabske revolucije? Ne. Slišali in videli smo le slogane: »Potrebujemo vašo podporo!« Jasno, krasno in razločno: v angleščini. Al Kaida ne piše reperskih štiklov, kot jih pišejo arabski protestniki. Al Kaida se samorazstreljuje, ne pa samosežiga (kot se je 17. decembra 2010 samosežgal Mohamed Bouazizi, ki je s svojim protestnim dejanjem podžgal tunizijsko revolucijo, in kot so se arabski protestniki samosežgali drugje). Arabsko revolucijo vodijo mlade, sekularne, spletne, twitterske sile, »generacija Facebooka«, kot pravijo. »Generacija 2.0«. »E-revolucija«. Arabci so sklenili, da bodo odtvitali v svobodo. Revolucija je iz virtualne realnosti stopila v realnost. Mubarak je sicer ugasnil internet in mobilne telefone (in najprej, podobno kot Ben Ali, zagotavljal, da za vstajo stojijo islamistični fundamentalisti), kar pa ni pomagalo - Google, ki hoče


reportaža

OKULAR 23. marec, 2011

se hočejo znebiti političnih dinastij, političnih elit, ki jim vladajo že desetletja, ali bolje rečeno - dovolj imajo korupcije, dekadence, dvoličnosti, nepotizma in klientelizma političnih elit, pa tudi njihovega grotesknega sistemskega vsiljevanja socialne neenakosti, revščine, vegetiranja pod pragom revščine, neoliberalnih ukrepov, »prostega trga«, privatizacij, brezposelnosti, šarlatanskih volitev, političnega avtizma in ukinjanja prihodnosti. Ni čudno, da Mednarodni denarni sklad ni mogel prehvaliti Mubarakovih in Ben Alijevih »reform«, najbolj zanesljivih pospeševalk socialnega razslojevanja, revščine in brezposelnosti - razglašal jih je celo za »najboljši model«. Zdaj pa se vprašajte: je na Zahodu kaj drugače? Je kaj drugače v Evropi? Ali pa v Sloveniji? Ljudje imajo dovolj političnih elit, dovolj imajo njihove dinastičnosti, njihovega nepotizma, njihove dekadence, njihovega klientelizma, njihovega kleptokratskega refleksa, njihove skorumpiranosti, njihove ošabnosti, njihove sklerotične apatije, njihove oligarhične zakonodaje, njihove podedovanosti, njihovega izvažanja in skrivanja »zlata«, njihovega mubarakizma in benalijizma. In zahodne politične elite se bojijo ravno tega: da bi se ljudstva zahodnih, evropskih dežel solidarizirala z arabsko revolucijo. Zahodne politične elite se bojijo ljudske revolucije po arabskem vzoru. Ali natančneje: bojijo se, da bi ljudska revolucija.

Arabke pridružene.

biti del te revolucije, je začel glasovna sporočila hitro spreminjati v tvite. Fundamentalizem bo dobil krila, če mednarodna skupnost revolucije ne bo podprla! Ali bolje rečeno: če se bo Egipt slučajno radikaliziral, potem se ne bo radikaliziral iz kake notranje afinitete ali pa solidarnosti do Al Kaide, ampak iz protesta proti zahodni apatiji, dvoličnosti, ošabnosti in neobčutljivosti, iz protesta proti zahodnemu imperialnemu egoizmu, iz protesta proti vzvišenosti Zahoda nad svojimi nekdanjimi kolonijami (tistim delom Afrike, ki je najbližje Evropi in ki bi lahko bil del Evropske unije!), iz protesta proti mednarodni

skupnosti, ki ga je v tem prelomnem, usodnem, transformativnem trenutku v imenu svojih neokolonialnih interesov pustila na cedilu. Ne pozabite, da v Tuniziji zadnja leta beležijo občutno porast naglavnih rut pri ženskah: je to znak afinitete do islamizma in Al Kaide? Ne, ampak znak protesta proti Ben Alijevi »sekularni« represiji, korupciji in dekadenci. Kar seveda tudi pomeni, da je slovenska vlada zamudila zgodovinsko priložnost, da bi Mubaraka in Ben Alija kot prva pozvala k odstopu - in da bi se solidarizirala z arabsko revolucijo. In tretjič, arabski narodi hočejo svobodo in demokracijo, predvsem pa

Kdo je zdaj na vrsti?

Hja, zahodne vlade se bojijo prav tega: da bi morale odstopiti, če bi se na ulici zbrala milijonska množica in zahtevala njihov odstop. Bojijo se, da bi jih v tem primeru tudi druge države - druge vlade - pozvale k odstopu, kar pomeni, da se ne bi solidarizirale z njimi, ampak z ljudstvom, revolucijo. E, to bi pa bila sprememba! Zadnje dni smo stalno poslušali: kaj če se bo revolucija iz Tunizije razširila tudi v ostale arabske dežele in na Bližnji vzhod?! Kaj če bodo začele padati domine? Kar je le blef: zahodne vlade se ne bojijo tega, da bi se revolucija razširila tudi v ostale arabske, magrebske dežele in na Bližnji vzhod,

11


12

reportaža

ampak tega, da bi se »duh Tunizije« in arabska revolucija razširila na Zahod - in se podaljšala v globalno pomlad narodov. Vprašanje torej ni: ali so zdaj na vrsti Jordanija, Maroko in Alžirija? Tudi ne vprašanje: ali so zdaj na vrsti: Venezuela, Kuba in Kitajska? Ampak: ali so zdaj na vrsti evropske politične elite? Zahodne vlade si ne želijo živega peska revolucije, ki žre tako diktature kot politične elite, zato niso podprle revolucije, ampak diktatorje, despote, avtokrate, politične elite, svoje bližnjike. Še toliko bolj, ker Egipt ni Tunizija - Tunizija je majhna, Egipt pa je velik, 84-milijonski. Kot Francija. Ali pa Italija. Egipt je prevelik, da bi se smel revolucionirati. To, da bo arabska revolucija ogrozila stabilnost Bližnjega vzhoda, »vojno proti terorju« in naftne poti skozi Suez ... da bo okrepila Al Kaido, islamistične stranke, islamski fundamentalizem in Iran (ki ga je treba napasti v trenutku, ko pade Mubarak, da ne postane premočan, kot pravijo neokonservativci) ... da bo podžgala protizahodni džihad ... da bo za sabo potegnila »libanonizacijo«, »somalizacijo« ali pa »irakizacijo« regije ... da Arabci, ki jih je več kot 350 milijonov (in več kot polovica jih je mlajših od 24 let!), niso še zreli za demokracijo in da sta islam in demokracija nezdružljiva - vse to so le relikti geopolitične ideologije, ki pred našimi očmi razpada. In da ne bo kakega nesporazuma: vprašanje je tudi - ali je zdaj na vrsti Iran? Burne, množične demonstracije, ki so leta 2009 v Iranu sledile režiranim volitvam, v današnji luči - v kontekstu arabske revolucije in »duha Tunizije« - izgledajo kot petelin, ki je prezgodaj zapel. Iran je tako velik kot Egipt. In strah zahodnih političnih elit je upravičen. Prvič, revolucije so nalezljive, kar smo zelo dobro videli leta 1989, ko se je zrušil berlinski zid (in začel podirati avtokratske domine),

OKULAR 23. marec, 2011

Združeni narodi.

in kar smo zelo dobro videli zdaj, v času arabske revolucije. In drugič, revolucije so nenadne in nepredvidljive, pridejo na hitro, eksplozivno in presenetljivo, brez kakih napovedi, kar smo zelo dobro videli leta 1989 in zdaj. Ko ste pogledali, je Ben Ali še stal - ko ste pogledali naslednjič, ga že ni bilo več. Ko ste pogledali, je bila Tunizija diktatura - ko ste pogledali naslednjič, je bila že transformirana. In Facebook in drugi novi socialni mediji pomagajo, pravi ameriški komentator Roger Cohen: Fidel Castro je kubansko revolucijo pripravljal nekaj let - Facebook je tunizijsko revolucijo pripravil v slabem mesecu. Ben Alijeva stranka je imela milijon in pol članov, toda Facebook je imel v Tu-

In ker smo že ravno pri univerzalnosti, o kateri je govoril Fukuyama: če je pri vsem tem kaj univerzalnega, potem so to ekonomske razmere, ekonomska razmerja moči, v katerih živijo tako Arabci kot Evropejci. To zelo lepo povzame slogan s kairskih ulic: »Kristjan ali musliman, to ni pomembno - ista revščina, iste skrbi!«

niziji dva milijona uporabnikov. Ben Ali je prvi diktator, ki so ga zrušili novi socialni mediji, Facebook, Twitter in YouTube. In seveda, »priročnik za egipčansko revolucijo« je krožil prek mejlov. toda Facebook je imel v Tuniziji dva milijona uporabnikov. Ben Ali je prvi diktat di vzhodnoevropskih narodov, ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih, sta vse debate intonirali dve kontroverzni tezi: Teza o »koncu zgodovine«, ki jo je formuliral neokonservativni profesor Francis Fukuyama, in Teza o »spopadu civilizacij«, ki jo je formuliral neoliberalni profesor Samuel Huntington. Fukuyama je svojo Tezo razvil na predavanju in članku, objavljenem tik pred padcem berlinskega zidu - Huntington je svojo Tezo razvil v predavanju in članku, objavljenem leta 1993. Huntingtonova Teza je bila odgovor na Fukuyamovo Tezo, malo prej objavljeni v knjigi Konec zgodovine in zadnji človek. Fukuyama je trdil, da je a Fukuyamovo Tezo, malo prej objavljeni vzgodovine konec zmagala sta liberalna, parlamentarna


reportaža

13

foto:stockphoto

OKULAR 23. marec, 2011

Nezaupanje v lastno državo.

demokracija in neoliberalni kapitalizem. Vse ovire so odstranjene, vse alternative so kompromitirane, svet doživlja popolno homogenizacijo, vsi sprejemajo univerzalne vrednote zahodne liberalne demokracije. Huntington pa je trdil, da so konec zgodovine, homogenizacija sveta, globalni konsenz in zmaga zahodnih vrednot le nevarna iluzija, da zgodovini ne moremo zbežati, da se svet homogenizira ekonomsko in tehnološko, ne pa tudi socialno in kulturno, da zahodne vrednote niso univerzalne in da pred svetom ni konsenz (o političnem pluralizmu, predstavniški demokraciji, vladavini prava, ločenosti cerkve in države ipd.), ampak le serija novih konfliktov, ki jih bo v posthladnovojni dobi pogan-

jal predvsem. il berlinski zid (in začel podirati avtokratske domine), in kar smo zelo dobro videli zdaj, v času arabske revolucije. In drugič, revolucije so nenadne in nepredvidljive, pridejo na hitro, eksplozivno in presenetljivo, brez kakih napovedi, kar smo zelo dobro videli leta 1989 in zdaj. Ko ste pogledali, je Ben Ali še stal - ko ste pogledali naslednjič, ga že ni bilo več. Ko ste pogledali, je bila Tunizija diktatura - ko ste pogledali naslednjič, je bila že transformirana. In Facebook in drugi novi socialni mediji pomagajo, pravi ameriški komentator Roger Cohen: Fidel Castro je kubansko revolucijo pripravljal nekaj let Facebook je tunizijsko revolucijo pripravil v slabem mesecu. Ben Alijeva stranka je imela milijon in pol članov,

toda Facebook je imel v Tuniziji dva milijona uporabnikov. Ben Ali je prvi diktator, ki so ga zrušili novi socialni mediji, Facebook, Twitter in YouTube. In seveda, »priročnik za egipčansko revolucijo« je krožil prek mejlov. Toda Facebook je imel v Tuniziji dva milijona uporabnikov. Ben Ali je prvi diktat di vzhodnoevropskih narodov, ob koncu osemdesetih in na začetku devetdesetih, sta vse debate intonirali dve kontroverzni tezi: Teza o »koncu zgodovine«, ki jo je formuliral neokonservativni profesor Francis Fukuyama, in Teza o »spopadu civilizacij«, ki jo je formuliral neoliberalni profesor Samuel Huntington. Fukuyama je svojo Tezo razvil na predavanju in članku, objavljenem tik pred padcem berlinskega zidulamentaeilizacij.


14

tehnika

OKULAR 23. marec, 2011

Znanstvena fantastika v dnevni sobi Telesa prenesena v virtualno okolje, se morajo zgolj postaviti pred senzorje, ujete v vodoravni škatli Sandra Krkoč

P

rvi premik v tej smeri je storilo podjetje Sony, ko je leta 2003 kot pripomoček k igralni konzoli play station 2 pristavilo barvno digitalno kamero eye toy, ki zaznava igralčevo gibanje, barve in zvok ter na podlagi teh komponent sliko igralca projicira na virtualno igrišče. Čeprav je šlo zgolj za dvodimenzionalno preslikavo, je bila že tedaj igralcu omogočena vsaj bežna interakcija z navideznim svetom. Novembra 2006 je z nintendom wii igralniška karavana izstopila iz dvodimenzionalnega inkubatorja. Daljinski upravljalnik wii remote plus s tehnologijo zaznavanja gibov, ki služi kot lopar v teniških igrah, krmilo za upravljanje vozil ali meč v neposrednih dvobojih, namreč zaznava gibanje v treh dimenzijah. Septembra lani pa je Sony z novim orožjem nintendo izzval na neposredni dvoboj. Na trg je namreč poslal igralno konzolo play station 3, ki tako kot nintendo wii omogoča igranje preko krmilnika gibanja, pri čemer kamera sledi telesnim premikom, vendar zagotavlja večjo natančnost kot njegov neposredni konkurent, zato cilja tudi na resnejše in zahtevnejše igralce. Microsoft je s kinectom, vmesnikom za razpoznavo premikanja in dodatkom k igralni konzoli xbox 360, stopil še korak dlje od tekmecev, saj se je poleg drugih tehnoloških pripomočkov znebil tudi daljinskega upravljalnika.

Na kinectovem igrišču je igralčevo orodje zgolj njegovo telo. Če igralec želi, da junak videoigre brcne žogo, mora tudi sam brcniti, če hoče, da skoči čez oviro, pa enostavno skočiti. Kako je to mogoče? Kinect s pomočjo infrardeče kamere, ki preslika 48 točk na telesu, zaznava gibanje objektov v prostoru, z običajno kamero pa izračunava premikanje igralca. Tehnologija je tu prignana do takšne natančnosti, da lahko prepozna celo premik prsta na roki. Poleg tega premore še mikrofon, s katerim zazna glasovne ukaze v angleškem jeziku, zaradi česar omogoča tudi glasovno upravljanje ter pogovor v živo s soigralci preko spleta. Da je aktivnost posameznikovega telesa prenesena v

bilskega dirkača, v dance central pa je treba prikazati plesne veščine. “Kinect je naredil to, kar so nam znanstvenofantastični filmi obljubljali zadnjih dvajset let. Kar je bilo treba doslej opravljati s tipkovnico, miško in drugimi pripomočki, je kinect prenesel na naravne uporabniške vmesnike. Z uspešno komercializacijo tehnologije in prenosom med široke množice je Microsoft naredil preboj, ki je na nivoju izuma miške v osemdesetih letih,” meni vodja skupnosti Slo-Tech.com Jure Čuhalev. Vse omenjene igralne konzole ponujajo enostavno, a hkrati privlačno igralno izkušnjo, saj se realnost in virtualnost tu skorajda zlepita skupaj.

V slabem desetletju so se videoigre tehnološko razživele. Nič več jih ne igramo samo s konzolami, tipkovnicami ali miško, pač pa tudi z lastnim telesom. virtualno okolje, se mora zgolj postaviti pred senzorje, ujete v vodoravni škatli, ki jo namesti pred ali nad televizor, pomahati in počakati, da ga naprava preslika, nakar začne skakati, tekati na mestu ali se pozibavati, odvisno pač, v katerem segmentu virtualnosti se znajde. Denimo v igri kinectimals gre zgolj za božanje in igranje z mačkami, kinect sports terja nogometne, odbojkarske ali kegljaške sposobnosti, v kinect joy ride se je mogoče preizkusiti v vlogi avtomo-

Tehnologije, ki omogočajo igranje s preprostimi uporabniškimi vmesniki ali celo brez njih, so sfero videoiger približale praktično vsakomur. Tržno prostituiranje ali socialno združevanje?

Poleg tega, da te tovrstne igre prisilijo v fizično udejstvovanje, gradijo tudi socialni prostor, saj omogočajo aktivno sodelovanje več igralcev hkrati. Družina lahko oblikuje fiktivni rokerski bend, sin morda očetu pomaga


tehnika

OKULAR 23. marec, 2011

Zgolj s telesnimi gibi igramo igre.

zamenjati pnevmatiko pri postanku v boksih, prijatelja pa se pomerita v namiznem tenisu. Mahanje z rokami in nogami v prazen prostor pa igralca potiska v bedaste poze, zaradi česar upa, da ne bo zasačen s strani sosedov, vendar pri prisotnih hkrati izzove obilo smeha. Tako se marsikatera družina ali prijatelji pogosto družijo ravno v virtualni areni. Na drugi strani pa se največji igralniški zanesenjaki nekoliko zmrdujejo nad omenjenimi novitetami, saj poteze podjetij, ki jih lansirajo, označujejo kot tržno prostituiranje. Prekaljen igralec, ki preizkuša igre za revijo Joker in se na spletu igralno udejstvuje pod psevdonimom Sneti, nenavdušenje nad kinectom razlaga takole: “Kinect je Microsoftov poskus, da bi svoji konzoli, ki je namenjena pretežno zavzetim igralcem, dodal družinsko-otroško funkcionalnost in tako ustvaril profit na širšem trgu. Nam, ki prisegamo na globlje igre in veličastne izkušnje, ni pokazal še ničesar impresivnega, saj tu ne moremo premagovati posebno zahtevnih ovir, temveč se lahko kvečjemu ‘lagano sportski’

zabavamo.” Za posameznike, ki videoigre dojemajo kot neke vrste šport, pri katerem sproščajo svojo tekmovalnost, predstavlja rekreativno igranje čisti nesmisel. Navsezadnje Microsoft in njegovi konkurenti ne tajijo, da so omenjene igralne konzole namenjene nezahtevnim igralcem in niti ne poskušajo nadomestiti resnih iger. “Gre bolj za neke vrste instant zadevo, ki od igralca ne terja nikakršnega razmišljanja in predte ne postavlja zahtevnih izzivov, kar pomeni, da kinect in sorodne igre še dodatno kisajo možgane,” meni Matej Butala,

je določenih športov, toda izgubljanje telesne teže pred računalnikom seno. Od živciranja sosedov do znanstvenega videa

Poleg tega, da ne omogočajo igranja kompleksnih gibalnih iger, kot je denimo karate, ampak dopuščajo zgolj enostavno zibanje, brcanje ali poskakovanje, se te igralne konzole borijo še z nekaterimi drugimi pomanjkljivostmi. Tehnologiji tako še ni uspelo povsem odpraviti zamika med izvedbenim gibom in akcijo, velikokrat pa se zgodi tudi, da

V slabem desetletju so se videoigre tehnološko razživele. Nič več jih ne igramo samo s konzolami, tipkovnicami ali miško, pač pa tudi z lastnim telesom. dolgoletni ljubitelj videoiger, ki jih je preizkušal v prej omenjeni reviji pod psevdonimom Dodo. Paradoksno se mu tudi zdi, da se te igre velikokrat prodajajo pod parolo rekreiranja. Mnoge med njimi sicer ponujajo virtualno fitnes trenerstvo ali simuliran-

kakšnega giba ne prenese v navidezni svet. Morda največja slabost kinecta. Kmalu zatem, ko je kinect povzročil pravo histerijo na trgu - v prvih desetih dneh je bilo v ZDA in Veliki Britaniji prodanih kar tri milijone primerkov -, je pritegnil tudi zani-

15


16

gibanje v videoigrah

OKULAR 23marec, 2011

Kinect škatla se odziva na vsak naš gib.

manje programerjev, ki so v tej napravi prepoznali orodje, s katerim lahko vzpostavljajo nove načine komunikacije z računalnikom. Philipp Robbel s Tehnološkega inštituta v Massachusettsu, enega najbolj priznanih tehnoloških inštitutov na svetu, je kinect združil z irobotom, najbolj razvitim robotskim sesalnikom, da je ust-

varil tridimenzionalno sobo, v kateri se robot odziva na človeško gestikulacijo. Druga skupina znanstvenikov s taistega inštituta je ob kinectu brusila idejo, da bi po Googlovem brskalniku šarili zgolj s telesnimi gibi. Oliver Kreylos, raziskovalec na kalifornijski univerzi Davis, pa je tehnologijo zadnjega Microsoftovega izuma uporabil

V prvih desetih dneh je bilo v ZDA in Veliki Britaniji prodanih kar tri milijone primerkov. ga izuma uporabil za izpopolnjenje tridimenzionalne videokonference. Tehnologijo naj bi še letos posvojila tudi NASA. Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti? Tehnologijo naj bi še letos posvojila tudi NASA. Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti? Britaniji prodanih kar tri milijone primerkov -, je pritegnil tudi zanimanje

za izpopolnjenje tridimenzionalne videokonference. Tehnologijo naj bi še letos posvojila tudi NASA. Kaj lahko pričakujemo v prihodnosti? Philipp Robbel s Tehnološkega inštituta v Massachusettsu, enega najbolj priznanih tehnoloških inštitutov na svetu, je kinect združil z irobotom, najbolj razvitim robotskim sesalnikom, da

je ustvaril tridimenzionalno sobo, v kateri se robot odziva na človeško gestikulacijo. Druga skupina znanstvenikov s taistega inštituta je ob kinectu brusila idejo, da bi po Googlovem brskalniku šarili zgolj s telesnimi gibi. Oliver Kreylos, raziskovalec na kalifornijski univerzi Davis, pa je tehnologijo zadnjega Microsoftoveprogramerjev, ki so v tej napravi prepoznali orodje, s katerim lahko vzpostavljajo nove načine komunikacije z računalnikom. Philipp Robbel s Tehnološkega inštituta v Massachusettsu, enega najbolj priznanih tehnoloških inštitutov na svetu, je kinect združil z irobotom, najbolj razvitim robotskim sesalnikom, da je ustvaril tridimenzionalno sobo, v kateri se robot odziva na človeško gestikulacijo. Druga skupina znanstvenikov s taistega inštituta. Philipp Robbel s Tehnološkega inštituta v Massachusettsu, enega najbolj.


družba

OKULAR 23. marec, 2011

17

Sinonim mobilnosti Veliko Slovencem je lani kljub splošnemu hiranju gospodarstva vendarle še uspelo napraskati za nove jeklene konjičke. Kupili so jih skoraj sedem odstotkov več kot leto prej. Jan Konečnik

DIJAŠKI AVTOMOBILIZEM

„Mobilnost je v glavah Slovencev postala sinonim za osebni avtomobil. Že v srednjo šolo se številni dijaki pripeljejo z lastnim avtom. Osnovnošolce starši vozijo v šolo, ki je navadno dovolj blizu, da bi se do nje lahko po varnih poteh sprehodili peš. Na tak

foto:stockphoto

B

olj ko je prometni sistem neke države odvisen od avtomobila, dražji je in manj trajnostno naravnan. V Sloveniji se je zadnjih dvajset let skoraj vse vlaganje v prometno infrastrukturo zlilo v asfalt novih avtocest. Država je za zagotavljanje in razvoj mobilnosti skrbela zgolj na ravni osebnih vozil, javni potniški promet pa povsem zanemarila. Če so bile pred leti železnice zastarele, so danes prava sramota na področju prometa, sploh v primerjavi s standardi Evropske unije,“ razlaga Matej Ogrin iz Cipre, društva za varstvo Alp, in dodaja, da je tudi avtobusni potniški promet pri nas zelo nazadoval, čeprav je zadnja leta v nekaterih mestih le opaziti rahel preobrat, ki pa ni posledica večjih sistemskih sprememb. Velik problem sta tudi nadaljevanje razpršene poselitve in neusklajenost gradnje novih naselij ter zaposlitvenih in izobraževalnih središč s sistemi javnega prometa. Številne mestne občine sploh nimajo lastne prometne politike in se s sosednjimi občinami na področju mobilnosti sploh ne.

Že v srednjo šolo se številni dijaki pripeljejo z lastnim avtomobilom.

„Mobilnost je v glavah Slovencev postala sinonim za osebni avtomobil. Že v srednjo šolo se številni dijaki pripeljejo z lastnim avtom. Osnovnošolce starši vozijo v šolo, ki je navadno dovolj blizu, da bi se do nje lahko po varnih poteh sprehodili peš.

501 osebno vozilo na tisoč prebivalcev, bolj motoriziranih je bilo le še šest držav Unije. Leta 2008 je to število poskočilo že na 514, kar pomeni več kot en avto na dva prebivalca. „To traja že desetletja, od obdobja fičkov in spačkov naprej. Vse je bilo

Leta 2008 smo Slovenci nekaj več kot 86 odstotkov vseh potniških kilometrov opravili z avtomobilom, 7 odstotkov več kot lani. Na tak način vzgajamo novo generacijo, ki bo mobilnost povezovala le z avtom,“ nadaljuje Ogrin. Slovenija se uvršča v skupi „Dolgo bo trajalo, da bomo to spremenili, kljub temu da prav množična uporaba osebnih avtomobilono najbolj motoriziranih držav v Evropi. Leta 2007 smo imeli

usmerjeno v spodbujanje nakupa avtomobila. pripeljejo z lastnim avtom. Osnovnošolce starši vozijo v šolo, ki je navadno dovolj blizu, da bi se do nje lahko po varnih poteh sprehodili peš. pripeljejo z lastnim avtom. Osnovnošolce starši vozijo v šolo, ki je navadno dovolj blizu, da bi se do nje.


intervju tedna

Dr. Lučka Kajfež Bogataj je slovenska “ambasadorka” boja proti podnebnim spremembam. Za Slovenijo pomeni to, kar pomeni nekdanji ameriški podpredsednik Al Gore za ves svet. S to razliko, da je mnogo bolj znanstveno podkovana in da je članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe pri Združenih narodih (IPCC). Večletno pojavljanje v medijih je njen nastop dodobra izpililo. V boju proti podnebnim spremembam zagovarja radikalno ukrepanje, tudi zaostritev kazenske zakonodaje in zaračunavanje vseh naravnih dobrin, ki se nam danes zdijo samoumevne in za katere se nam zdi nepojmljivo, da bi zanje plačevali. Še nedavno je odločno zavračala možnost vstopa v politiko. Danes je pripravljena premisliti. besedilo Staš Zgonik foto Borut Peterlin

OKULAR Marec 23

18


OKULAR Marec 23

19


20

intervju tedna

K

ateri podatki, objavljeni v letu 2008, so bili za vas najbolj šokantni? Najbolj me je pretresel podatek, da je v lanskem letu vreme pobilo kar 220 tisoč ljudi. To se mi kot znanstveniku zdi nepojmljivo. Pa tudi to, da je bila škoda, ki jo je povzročilo vreme, lani druga največja v zgodovini, samo za letom 2005 in orkanom Katrina. Dejansko ostajamo nemočni, enako kot smo bili pred sto leti. Pa najpomembnejši lani objavljeni podatki? Znova me je presenetilo, kako točno znamo napovedati obnašanje podnebja. Napoved globalne temperature s konca leta 2007 se je za 2008 na primer od dejanskih meritev razlikovala za manj kot desetinko stopinje. La Niña, pojav v Pacifiku, je sicer lani res nekoliko ohladil ozračje, vendar je bilo to vse napovedano. To mi daje še večje zaupanje v klimatske modele, s katerimi operiramo. Žal ... Nas lahko reši neznanje klimatologov, torej da se napovedi, model, izkažejo za napačne? Kolikšna je po vašem mnenju možnost kaj takega? Zanesljivost naših napovedi nikoli ne bo 100-odstotna. Odstopanja so pričakovana, vendar nikakor ne tako velika, da bi pomenila zaustavljanje trenda ogrevanja. Možni pa bodo časovni zamiki. Če na primer pride do velikega izbruha vulkana, se lahko proces zaustavi za nekaj let. Splošen

OKULAR 23. marec, 2011

trend pa se ne more spremeniti, tudi zato, ker je bila konec leta 2007 Sončeva aktivnost v minimumu in nas v prihodnjih šestih letih čaka krepitev Sončeve aktivnosti. Leto 2008 naj bi bilo najhladnejše v minulih 10 letih. Kako si to razlagate? Izpusti ogljikovega dioksida so v tem času narasli ... Odvisno, v kakšen kontekst ta podatek postavimo. Lahko rečemo najhladnejše v zadnjih desetih letih, vendar to še vedno pomeni deseto najtoplejše v zadnjih 150 letih. Stvar je v interpretaciji. Sicer pa je bilo zelo jasno napovedano, da bo leto 2008 nekoliko hladnejše in tudi vzroki za to so jasni. Pojava La Niña in El Niño precej vplivata na globalno temperaturo in povprečje v posameznem letu. V času El Niña se ozračje dodatno segreje, v času La Niñe pa se nekoliko ohladi. Nekoliko hladnejše leto 2008 ni nič nenavadnega, saj natančno poznamo vzroke. Letošnje leto bo zaradi pešanja La Niñe že bistveno toplejše. Po napovedih naj bi bilo globalno četrto najtoplejše. Sicer pa, če pogledamo podatke za Slovenijo, vidimo, da je bilo lansko leto šesto najtoplejše v zadnjih 160 letih. Ali ni vendarle čudno, da je bilo ob globalnem segrevanju najtoplejše leto doslej leto 1998, torej že pred desetletjem? Tisto leto je bilo najtoplejše zato, ker smo bili tisto leto priča močnemu El Niñu. Šlo je za dodaten vpliv, ki je povzročil velik skok v trendu stalne-

ga naraščanja temperature. Leta pred tem pa so bila zaradi učinka izbruha vulkana Pinatubo (vulkan na Filipinih je izbruhnil leta 1991, op. a.) prehladna. Variabilnost iz leta v leto ne spreminja trenda.Izbruh vulkana lahko za približno štiri leta ohladi globalno podnebje. Tako, da izbruhani aerosoli zasenčijo sonce. Dodatno pa zaradi velike količine žveplovih in drugih spojin v izbruhanem materialu v atmosferi stečejo kemične reakcije. Podoben učinek imajo lahko tudi dolgotrajni požari. Vsak tak dogodek omejen rok vplivanja na ozračje. V času gospodarske krize se bosta transport dobrin in poraba energije zmanjšala. Ali je torej v nekem smislu, glede boja proti podnebnim spremembam, kriza tudi dobrodošla? Ne verjamem, da se bosta transport in poraba energije zmanjšala. Kvečjemu bomo lahko priča umiritvi. Ne bo


intervju tedna

OKULAR 23. marec, 2011

nikakršnih padcev, le nekoliko počasnejše naraščanje. Kljub vsemu je denarja na svetu še vedno ogromno in promet je zadnja stvar, ki se je bo politika lotila. Res pa je, da ima lahko zmanjšanje potrošnje dobrin zaradi pomanjkanja denarja pozitivne učinke za okolje. Ob tem bi poudarila tudi, da glavni problem, kar se tiče fosilne energije, ni več nafta, temveč premog. V ZDA kar 85 odstotkov fosilne električne energije proizvedejo s pomočjo premoga, pa jih imamo za eno najbolj naprednih družb. Da sploh ne omenjamo npr. Poljske, Indije, Kitajske. Elektrike zagotovo ne bo manj. Ljudem lahko vse vzameš prej kot elektriko. Tako da je lahko kriza tudi nevarna. Globlja bo kriza, bolj se bodo države odpovedovale uvoženim energentom in se začele zanašati na lokalne vire, kar pa je v veliki večini primerov poceni premog. Tudi v pri-

Najbolj me je pretresel podatek, da je v lanskem letu vreme pobilo kar 220 tisoč ljudi. To se mi kot znanstveniku zdi nepojmljivo. Dejansko ostajamo nemočni, enakot smo bili pred sto leti.

boljša opcija. Razvojno gledano pa bi nas to potisnilo na neko pot, ki bi ji morali potem slediti vsaj 20 let. Kakšno je vaše stališče do biogoriv? Sem odločno proti. Od nekdaj. Zagovorniki biogoriv so zamudili čas, ko so imele razvite države presežke hrane. Premik k biogorivom se je zgodil z namenom, da kmetje ne bi opuščali svoje dejavnosti, da bi bila zemlja

obdelana. Vendar pa so se razmere, preden je ta ukrep našel prostor v klimatski politiki, zelo spremenile. Hrane naenkrat tudi zaradi podnebnih sprememb ni več preveč. Politika subvencionira proizvodnjo rastlin za biogoriva, zato so se kmetje odločali zanjo. Preden je ta politika zaživela, je bilo že prepozno. Še isti trenutek bi se morali ustaviti, pa se niso. Proti sem

21


22

intervju tedna

tudi zato, ker pred začetkom množične proizvodnje biogoriv ni nihče uvedel nikakršnega predhodnega ukrepa. Kakšnega? Uporabo biogoriv lahko primerjamo s hišo na obnovljive vire energije. Hišo je treba najprej izolirati, jo narediti energijsko učinkovito, šele potem pa je nanjo smiselno namestiti solarne kolektorje. Ker bo to sicer pljunek v morje. Da bi lahko upravičili proizvodnjo biogoriv, pa bi morali najprej zasnovati avtomobile, ki porabijo liter goriva na sto kilometrov. Če bi vam dali na voljo neomejena sredstva za ukrepanje in moč, kateri bi bil prvi ukrep? Sploh ni treba kovati velikih načrtov, samo akcijski načrt za energijsko učinkovitost, ki že obstaja, bi začela striktno uresničevati. Ampak striktno. In če mi ponudite neomejeno moč, bi nespoštovanje pravil energijske učinkovitosti uvrstila med kazniva dejanja. Kot lahko pijanega človeka odpeljejo z marico, tako bi morala policija ukrepati tudi proti energetsko potratnim ljudem. Torej represija ... Nesporno za začetek represija, s tem, da bi bilo seveda poleg palice treba ponuditi tudi korenček, torej davčno nagrajevanje gospodinjstev, ki bi se do potankosti držala predpisov. Nedavno ste zavrnili možnost, da bi sami vstopili v vlado. Rekli ste, da raje ostajate okoljska opozicija. Pa se vam ne zdi, da bi lahko le z vstopom v politiko res dosegli vse tisto, za kar si prizadevate? Ste dobili ponudbo? Ponudb je bilo pred volitvami kar preveč. Glede mojega udejstvovanja pa so se okoliščine od tiste izjave nekoliko spremenile. Kot kaže, bomo namreč dobili Urad za podnebne spremembe (tako je zapisano v koalicijskem sporazumu, op. a.). Končno se bo izpolnila moja vizija, da potrebujemo institucionalno obliko horizontalnih povezav politike. Da leva roka ve, kaj dela desna. In da se to dogaja blizu vladi, blizu tistim na najvišjih položajih, od katerih lahko dobiš zadostno podporo. Tukaj bi si pa morda premislila glede vstopa v politiko. Če bi ustanovili močno in strokovno neodvisno institucijo. Ampak to je velik če. Katere so tri najpomembnejše pristoj-

OKULAR 23. marec, 2011

nosti, ki bi jih moral dobiti tak urad? Prva je določanje stališč v mednarodnih pogajanjih o energetsko-podnebnih svežnjih. Da se vodi politika, ki je do okolja prijazna, istočasno pa Slovenije ne postavlja v nek deprivilegiran položaj. Druga stvar je, o tem sva že govorila, izvajanje obstoječe podnebne zakonodaje. Imamo akcijske načrte, na podlagi katerih bi bilo mogoče črpati ogromno evropskih sredstev, pa jih nismo, ker bi morali tudi sami prispevati delež denarja za projekte. Tretja naloga pa bi morala biti prilagajanje na podnebne spremembe, zlasti upoštevajoč. Najpomembnejša se mi zdita ustrezno prostorsko planiranje in zakonodaja glede pomoči prizadetim v vremenskih ujmah. Da bo kljub materialni škodi, ki bo nastajala, ljudem za mne-

mnenju najpomembnejši ukrep? gotovljena eksistenca. Da natančno vemo, kaj je zavarovano, kdo plača, da ljudi ozavestimo o problematiki. Potrebovali bi tudi reorganizacijo civilne zaščite in natančneje bi bilo treba opredeliti vlogo vojske. Druga zelo pomembna stvar je zagotavljanje prehranske varnosti. Slovenija mora stremeti k prehranski neodvisnosti. Akcijske načrte za prilagajanje bi morali izdelati za vse sektorje. Za zdravstvo ga nimamo, za turizem ga nimamo. Tudi za ostalo gospodarstvo ni primerne strategije prilagajanja. Menim, da bi morali krizo, ki jo doživljamo, obrniti sebi v prid. Morda se bo moje razmišljanje slišalo banalno, vendar veliko tovarn danes zaradi pomanjkanja naročil miruje. Zdaj bi bil čas, da bi država npr. pomagala toplo-

Če mi ponudite neomejeno moč, bi nespoštovanje pravil energijske učinkovitosti uvrstila med kazniva dejanja. Kot lahko pijanega človeka odpeljejo z marico, tako bi morala policija ukrepati tudi proti energetsko potratnim ljudem.

nosti, ki bi jih moral dobiti tak urad? Koalicijski sporazum vsebuje tudi zavezo za izdelavo akcijskega načrta za prilagajanje. Kaj je po vašem mnenju najpomembnejši ukrep? Prva je določanje stališč v mednarodnih pogajanjih o energetsko-podnebnih svežnjih. Da se vodi politika, ki je do okolja prijazna, istočasno pa Slovenije ne postavlja v nek deprivilegiran položaj. Druga stvar je, o tem sva že govorila, izvajanje obstoječe podnebne zakonodaje. Imamo akcijske načrte, na podlagi katerih bi bilo mogoče črpati ogromno evropskih sredstev, pa jih nismo, ker bi morali Koalicijski sporazum vsebuje tudi zavezo za izdelavo akcijskega načrta za prilagajanje. Kaj je po vašem

Najpomembnejša se mi zdita ustrezno prostorsko planiranje in zakonodaja glede pomoči prizadetim v vremenskih ujmah. Da bo kljub materialni škodi, ki bo nastajala, ljudem zagotovljena eksistenca. Da natančno vemo, kaj je zavarovano, kdo plača, da ljudi ozavestimo o problematiki. Potrebovali bi tudi reorganizacijo civilne zaščite in natančneje bi bilo treba opredeliti vlogo vojske. Druga zelo pomembna stvar je zagotavljanje prehranske varnosti. Slovenija mora stremeti k prehranski neodvisnosti. Akcijske načrte za prilagajanje bi morali izdelati za vse sektorje. Akcijske načrte za prilagajanje bi morali izdelati za vse sektorje. Akcijske načrte za prilagajanje bi morali izdelati za vse


intervju tedna

OKULAR 23. marec, 2011

tno sanirati samevajoče proizvodne objekte, narediti tovarne energetsko učinkovitejše. Ko bo krize konec, za kaj takega ne bo časa. Nihče ne bo pripravljen ustaviti dela za kaj takega. To je torej vaše razumevanje slogana »Kriza je lahko tudi priložnost«, ki ga v zadnjem času pogosto slišimo? Tako je. Poanta je, da pri sanaciji gospodarstva ne gledamo zgolj na večjo produktivnost in večjo kakovost delovnih mest, temveč tudi na »podnebno« prestrukturiranje. To pomeni dvojen izziv: zmanjšati energijsko intenzivnost gospodarstva vzporedno z manjšanjem ogljikove intenzivnosti virov energije. Podnebna in finančna kriza izhajata iz iste napačne miselnosti vere v virtualne dobrine. Izpuhtel

je denar, ki ga v resnici nikoli nismo ustvarili, razen na ekranih borznih računalnikov, in pri okolju je enako - Zemlja je ena, obnašamo pa se kot bi je imeli za še tretjino več. Kaj menite o imenovanju Karla Erjavca za okoljskega ministra? Desusov program se je namreč od drugih najbolj razlikoval prav po odsotnosti okoljske problematike. To je čista politična odločitev. Presenečena sem, da se je odločil za ta resor. Me je pa prijetno presenetil državni sekretar Zoran Kus. Če bo državni sekretar, vsaj kar se podnebnih sprememb tiče, ostal pri zdajšnjih stališčih, potem sem z izbiro zadovoljna. Na ministre nikoli nisem gledala kot na zelo strokovne osebnosti, zato tudi zdajšnjemu mini-

stru ne očitam izobrazbe in izkušenj. Sodila ga bom po količini denarja, ki mu ga bo v proračunu za prihodnje leto uspelo izboriti za okoljske projekte in za zaposlovanje sposobnih ljudi. Kadrovsko je okoljski resor izjemno šibek. Močno so ga prizadela Virantova prizadevanja za krčenje obsega zaposlenih v javni upravi. In meteorologi so se upokojevali, novih pa niso zaposlili. Dela z vremenom pa je vsaj enako kot prej, upam si celo trditi, da ga je vedno več. Kako bi v kontekstu boja proti podnebnim spremembam ocenili zapuščino štirih let Janševe vlade? Prejšnja vlada do začetka predsedovanja Evropski uniji tega problema ni prepoznavala. Kolikor se spomnim,

23


24

intervju tedna

Janša kot premier vse do takrat, ko je pred začetkom predsedovanja dojel, kaj ga čaka, ni niti enkrat izrekel besedne zveze »podnebne spremembe«. Res pa je, da je po tem, tako kot bolj ali manj celotna vladna ekipa, dojel pomembnost tematike. V zadnjem letu so se zelo trudili, in če bi vztrajali še nekaj časa, bi se verjetno premiki. Ali so zdajšnje nizke cene nafte smrt za prizadevanja za uporabo obnovljivih virov energije? Niti ne. Nafta bo kmalu spet na približno 80 dolarjih za sod. Moramo pa priznati, da se na področju klasičnih obnovljivih virov energije tudi brez tega pojavljajo težave, ki lahko vodijo celo v njihovo počasno opuščanje. Konkretno se je na področju vetrne energije pokazalo, da je tehnologija še slaba, da so okvare prepogoste in zelo drage. Danci npr. ugotavljajo, da je veter še vedno preveč nezanesljiv vir

OKULAR 23. marec, 2011

energije in da je proizvodnjo energije zaradi tega izjemno težko uravnavati. V zadnjem letu so bili prisiljeni povečati porabo fosilnih goriv, ker so potrebovali nove elektrarne s stabilno proizvodnjo za uravnavanje neenakomerne proizvodnje električne energije s pomočjo vetra. Bi rekli, da je bilo obdobje nafte po 140 dolarjev za sod čas, v katerem bi se stvari lahko premaknile v pravo smer? Je bila »naftna kriza« tudi priložnost? Res je. Takrat je bila idealna priložnost za začetek izvajanja že omenjenega akcijskega načrta za učinkovito rabo energije, ne pa da je že od februarja lani v predalu. Takrat bi morali ugrizniti v to jabolko. Ampak to je bilo obdobje pred volitvami ... Vprašanje, ki si ga verjetno zastavlja veliko Slovencev: Kakšen avto vozite? Sem lastnica šest let starega punta.

Ali tudi na vas pogosto letijo očitki o govorjenju enega in delanju drdogajalo ob obisku Ala Gora v Sloveniji? Zadnjič me je na nekem predavanju nekdo vprašal, če sem se pripeljala z avtom. Pa sem ga vprašala, če si kaj prenaša datoteke s spleta. Ker je bil odgovor DA, sem ga opozorila, da en sam megabajt prenesenih podatkov pomeni 9 kilogramov premoga ... Devet kilogramov?! Pomislite, koliko naprav na različnih koncih sveta troši elektriko, da vi lahko dobite tisto, kar si zaželite. Kakšno je sploh vaše mnenje o Alu Goru? Imela sem občutek, da je fama okrog njega dokaj umetno ustvarjena. Zdaj pa, ko sem ga ob obisku v Sloveniji osebno spoznala, moram reči, da je izjemen »showman«, vendar z dovolj globoko vsebino. Imela sem tudi priložnost krajšega pogovora na štiri oči.


intervju tedna

OKULAR 23. marec, 2011

plačam za uporabo cest ipd. Zraka, ki ga onesnažim, pa ne plačam. To pa je zastonj. Dokler je planet to prenesel, nas to ni zanimalo, zdaj, ko Zemlja onesnaževanja ne prenaša več tako dobro, pa za posledice plačujejo vsi, tudi tisti, ki hodijo peš. Stvari je treba ovrednotiti, in to tako, da ekosistemske storitve vključimo v realne cene, podobno kot je pristop internalizacije eksternih stroškov. Vrednost gozda danes merimo na podlagi količine lesa, a njegova vrednost je mnogo večja in pomembnejša, potrebujemo čim prej tudi novo etiko. Zato potrebujemo čim prej tudi novo etiko, potrebujemo čim prej tudi novo etiko.

Ali to potem pomeni, da bo v končni fazi vse imelo ceno, tem primeru ne obstaja nevarnost lastnika? Narava je kapital. Šele plačevanje realne cene nas bo prisililo, da bomo razmišljali dolgoročno in do okolja prijazno, da se ljudje streznijo. In to je mnogo pomembneje od uvajanja obnovljivih virov energije. Ti namreč ne spreminjajo naše paradigme, ki je neprestano rasti, se neprestano voziti in živeti razkošno. Torej bomo na kapitalističen način to je pot, ki je trenutno že na voljo. Nimamo pa še neke duhovne paradigme, ki bi lahko brez takih ukrepov spremenila razmišljanje ljudi. Seve-

Danci npr. ugotavljajo, da je veter še vedno preveč nezanesljiv vir energije in da je proizvodnjo energije zaradi tega izjemno težko uravnavati.

Zanimalo me je, kako je z njegovo naslednjo knjigo, kaj bo njena rdeča nit. Bodo to podnebne spremembe ali bodo to t. i. ekosistemske storitve (angl. ecosystem services)? Sama se namreč trenutno največ ukvarjam prav s slednjim, saj v tem vidim logično nadaljevanje te velike tematike podnebnih sprememb. Ekosistemske storitve? To so tiste stvari, ki podpirajo naše življenje, pa so danes zastonj. Gre za spoznanje, da je treba okolju določiti realno ceno. Namreč, bolj ko se nekaj vrti okoli denarja, bolj je politika dovzetna za to. Treba je spremeniti ekonomsko paradigmo, uvesti t. i. ekološko ekonomiko, v okviru katere se skušajo storitve narave finančno ovrednotiti. Namen je tržni ekonomiji pokazati, kakšna je prava cena nekega izdelka oz. storitve. Če se vozim z avtomobilom, plačam za bencin,

da pa so pri tem pristopu tudi pasti, kajti čim bo narava naprodaj, bo nekdo lahko na ta račun mastno služil in celo nadzoroval ljudi. Lahko bi se zgodilo, da nam bo nekdo zaračunaval pravico do dihanja. Zato potrebujemo čim prej tudi novo etiko. Po vašem prepričanju bi lahko podnebne spremembe ogrozile našo nacionalno varnost. Ali zaradi pomanjkljivosti naše države ali ravno zaradi ugodnih življenjskih razmer? V obeh pogledih. Glede notranje državne varnosti že imamo problem naravnih nesreč. Potem je tu uvozna energetska in celo prehrambena odvisnost. Uvoz energentov bo čedalje dražji, hrane tudi. Ogrevanje ozračja lahko vpliva na zanesljivost oskrbe z električno energijo. Močnejši vročinski val lahko zaradi množične uporabe klimatskih naprav že zdaj povzroči razpad električnega sistema. Glede

zunanje varnosti pa se moramo zavedati, da bomo mi v prihodnosti bogata država. Naše ozemlje je razmeroma redko naseljeno. Slovenija bi lahko preživela najmanj trikrat toliko ljudi, kot jih na njenem ozemlju živi danes. In še vode imamo v izobilju. Se vam zdi, da je Nobelova nagrada za mir, katere soprejemnica ste, sploh primerna vašemu delu, delu IPCC-ja? Zagotovo. Ostale Nobelove nagrade so namenjene ljudem, ki so odločilno zaznamovali svoja področja. Nobelove nagrade za mir pa nikoli niso nagrade za ljudi, so nagrade za problem. Tudi nimajo funkcije nagrajevanja, temveč funkcijo opozarjanja. Torej, ko se svetu zazdi, da nek problem pomeni resnično krizo, je nagrada nek vzvod, s katerim se to dodatno potrdi. Mi se niti za trenutek nismo. Sem povsem zadovoljna.

25


26

proglas


27

novice

OKULAR 23marec, 2011 uvodnik

Bulmastifi lajajo dalje Vložen prvi obtožni predlog zoper fizično osebo

Slovenski ekonomist, bivši predsednik in državnik.

Tretja obletnica smrti Janeza Drnovška V Zagorju se bodo danes spomnili na nekdanjega predsednika države

Ob tretji obletnici smrti nekdanjega predsednika države in dolgoletnega premiera Janeza Drnovška bo na njegov grob v imenu predsednika republike Danila Türka venec danes položil generalni sekretar urada predsednika Uroš Krek. Spominu na Drnovška se bo v Zagorju ob Savi danes poklonila tudi delegacija LDS s predsednico Katarino Kresal. »Drnovšek je bil državnik svetovnega formata, ki je videl dlje od strankarskega izkupička naslednjih volitev in segel dlje od jutrišnjega dne ter tako presegel svoje sodobnike in čas, v katerem je živel,« je v sporočilu za javnost ob obletnici Drnovškove smrti zapisala Kresalova. Po njenem prepričanju je Drnovšek svojo politično pot gradil na vrednotah odprte države, strpnosti, svobodomiselnosti in ustvarjalnosti celotne družbe. Kot liberalec je »verjel v povezovanje naših potencialov za prihodnost in presegal težnje po vsiljenih delitvah. Verjel je v vladavino prava, socialno družbo in medgeneracijsko solidarnost. Temelj njegove politike je bil dialog in is-

kanje rešitev«. Liberalna demokracija Slovenije po navedbah Kresalove spoštuje in nadaljuje to politično misel in si prizadeva, da bi temeljne liberalne vrednote, »brez katerih ni sodobne demokratične države, še naprej ostale tudi pomemben del slovenske politike«. Drnovšku se je poklonila tudi delegacija Občine Zagorje. Župan Matjaž Švagan je v svojem imenu in v imenu občank in občanov na Drnovškov grob položil spominsko cvetje. Janez Drnovšek se je rodil 17. maja 1950 v Celju. Po karieri v bančnem sektorju je bil na volitvah aprila 1989 izvoljen za predstavnika Slovenije v predsedstvu nekdanje SFRJ. V obdobju osamosvajanja Slovenije je bil glavni pogajalec med slovenskim vodstvom ter vodstvom nekdanje Jugoslavije in vrhom Jugoslovanske ljudske armade. Marca 1992 je postal predsednik Liberalno demokratske stranke Slovenije, aprila istega leta pa ga je državni zbor izvolil za predsednika vlade. Po parlamentarnih volitvah leta 1992, je bil januarja 1993 ponovno izvoljen za mandatarja za sestavo vlade. Svoj tretji mandat kot premier je začel januarja 1997, vodenje šitev prizadevanja humanitarne krivlade pa je po izglasovani nezaupnici predčasno končal junija 2000. Po zmagi LDS na državnozborskih volitvah 15. oktobra 2000 je oblikoval že svojo četrto vlado. Leta mandat kot premier je začel januarja 2006 je ustanovil Gibanje za pravičnost in razvoj ter se vključil v prizadevanja za rešitev.

Tožilci so 14. februarja v aferi bulmastifi na Okrajno sodišče v Ljubljani vložili obtožni predlog zoper fizično osebo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic. Po neuradnih podatkih naj bi bila obtožena nekdanja državna sekretarka na kmetijskem ministrstvu Sonja Bukovec. Ljubljanski okrožni tožilci so npostopku vračanja napadalnih psov Saši Baričeviču po napadu na Tržičana Stanislava Megliča marca 2006, navaja Delo. Bukovčeva, sicer prijateljica Baričevičeve sestre, je bila prva na kraju tragedije, ko so Baričeviča do smrti ogrizli njegovi psi. »Mnogim se je zdelo sporno, da se je znašla v zavarovanem območju na notranji strani policijskega traku,« navaja Delo. Kot dodaja, je Bukovčeva že po dogodku javno zanikala kakršno koli vpletenost v postopek vračanja psov Baričeviču in očitke o pritiskih. Še vedno pa naj bi na okrajnem sodišču potekala posamezna preiskovalna dejanja proti kinologu Rajku Rotnerju in Alenki Černe, vodji strokovne komisije, ki jo je imenovalo ministrstvo za kmetijstvo in ki je ocenila, da se nevarna Baričevičeva psa pod določenimi pogoji lahko vrneta lastniku, ter proti odvetniku Miru Senici, ki ga tožilstvo bremeni krive ovadbe. icija in Komisija za preprečevanje korupcije. Tožilci so po tem, ko so se v oddaji Pogledi Slovenije na Televiziji Slovenija sredi decembra lani pojavili nekateri novi podatki, zadevo znova odprli. Trije psi so že leta 2006 pred Baričevičevo hišo napadli in hudo morali biti poškodovali Stanislava Megliča zaradi.

27


28

novice

Še vedno brez odločitve glede prodaje Večera V Zagrebu je včeraj prišlo do spopadov med policijo

Staro železo v Luki Koper.

Ladijska trupla Dve tovorni ladji v slovenskem morju čaka odprodaja za staro železo

Že več kot dve leti 56-metrska tovorna ladja Sol Trader »ždi« v slovenskem morju. Najprej je bila nekaj mesecev zasidrana v Koprskem zalivu, nato so jo zasidrali pri enem od pomolov v Luki Koper. Večinsko hrvaška posadka, ki je ostala brez plač, jo je zapustila nekaj mesecev po tem, ko sta najprej koprsko sodišče zaradi dolgov lastnika, nato pa še pomorska inšpekcija zaradi tehničnih pomanjkljivosti prepovedala izplutje. Od takrat se hrvaški lastnik ni oglasil, ladja pa je tudi izbrisana iz vseh registrov plovil. Ker je nihče ne vzdržuje, po navedbah uprave za pomorstvo pomeni nevarnost za okolje, saj bi utegnila rja tako načeti trup, da bi iz ladje začela iztekati nafta ali odpadna voda. Poleg tega, kot pravijo v Luki Koper, ladja zaseda privez, teh pa v pristanišču že tako primanjkuje. Zato bi se je vsi radi čim prej znebili. Ministrstvo za promet je ta teden objavilo javni razpis za prodajo. Prodajo na javni dražbi so sicer napovedovali že

aprila 2009, vendar iz tega ni bilo nič. Kot pravi Davorin Fantulin, vodja sektorja kapitanije pri upravi za pomorstvo, to ni bilo tako preprosto, saj je bila takrat ladja še vpisana v register na karibskem otočju St. Vincent in Grenadine, poleg tega pa je bila pod hipoteko hrvaške Hypo banke. O izbrisu je slovenske oblasti uprava za pomorstvo države St. Vincent in Grenadine obvestila šele septembra lani. Kupec, ki bo ladjo želel odvleči iz slovenskega morja in jo odpeljati na večmesečni razrez za pridobitev starega železa, bo moral ponuditi najmanj 56 tisoč evrov, pomembna pri izbiri najugodnejšega ponudnika pa bo tudi hitrost, s katero se bo kupec obvezal ladjo odvleči. Najverjetneje jo bodo odvlekli do Turčije, ki je najbližja država, kjer opravljajo razrez ladij za staro železo, lahko pa tudi do Indije ali Kitajske, kjer staro železo dosega nekoliko višjo ceno, saj je povpraševanje po surovinah tam zelo veliko. Da bi se rada država ladje čim prej znebila, priča tudi postavljena cena. Po navedbah poznavalcev cena za tono starega železa zdaj znaša od 200 do 240 evrov, to pa pri 800-tonski ladji pomeni, da bi zanjo lahko iztržili precej več, kot zahtevajo v razpisu. Z izkupičkom naj bi predvsem pokrili nastale

Delo je marca 2010 objavilo poziv za zbiranje ponudb za Večer, konec lanskega junija pa kupoprodajno pogodbo za 79,24-odstotni delež sklenilo z družbo 3Lan. Pogodba je sicer sklenjena z odložnim pogojem pridobitve ustreznih soglasij varuha konkurence in ministrstva za kulturo. Varuh konkurence je doslej Delu že dvakrat podaljšal rok za prodajo Večera, saj še vedno ni sprejel odločitve, ali se prodaja lahko realizira ali ne. Urad je pred časom zahteval tudi dodatna zagotovila, preden bo odobril ali prepovedal prodajo Večera družbi 3Lan. Neuradno naj bi zahteval dokazila, da bo do prodaje resnično prišlo, torej da ima 3Lan ustrezne finančne vire. V.d. direktorja urada za varstvo konkurence Damjan Matičič poudarja, da bo urad odločitev sprejel, ko bo preučil vse morebitne kapitalske povezave med podjetji, udeleženimi v transakciji. »Od pravnih subjektov, na katere se nanaša transakcija, je urad za varstvo konkurence zahteval in pridobil relevantno dokumentacijo,« so v uradu pojasnili za STA. Aktiv novinarjev Večera je sicer že večkrat javno izrazil svoje dvome o resnosti kupca, ki ga je izbral direktor Dela Jurij Giacomelli. Izvršilna odbora aktiva novinarjev Večera in zastopstva uredništva Večera sta urad za varstvo konkurence in ministrstvo za kulturo že pozvala, naj družbi Delo ne izdata soglasja za prodajo. Temu nasprotujejo zato, ker lastnik in direktor družbe 3Lan Denis Čeh po njihovem mnenju ni pokazal potrebnih poslovnih in profesionalnih kompetenc in resnosti za naložbo, prav tako ni predstavil vizije razvoja družbe in se je izkazal kot popoln. Družbe in se je izkazal kot popoln.


29

uvodnik OKULAR 23marec, 2011

novice

Očistimo Evropo V Evropskem parlamentu začetek kampanje v podporo akciji Očistimo Evropo, ki bo 24. marca 2012 potekala po vsem svetu

Hrvaški protestnik je še pokazal kar si misli.

Protesti v Zagrebu V Zagrebu je včeraj prišlo do spopadov med policijo in protivladnimi protestniki

Po kakšnih 15 minutah so posebne policijske enote protestnike potisnile kakšnih 300 metrov proti Trgu bana Jelačića. Nasilni protestniki so na policijo metali vse, kar jim je prišlo pod roke, obenem pa so razbijali okna in cvetlična korita. Zaradi nasilja je policija uporabila silo in je privedla 58 oseb, ki so sodelovale v incidentih, so po dogodku povedali na izredni novinarski konferenci zagrebške policije. Dodali so, da je poškodovanih 33 ljudi, med njimi 21 policistov. Dve osebi sta huje poškodovani. Pred tem so iz zagrebških bolnišnic sporočili, da so oskrbeli predvsem lažje poškodbe, ki so posledica udarcev ali kamnov. Policija je ocenila, da je od 400 do 500 protestnikov skušalo prebiti policijsko blokado. Med njimi so prepoznali skupino navijačev zagrebškega Dinama, Bad Blue Boys, pa tudi osebe, ki so k protestom spodbujali preko spletne socialne mreže Facebook. Do spopada je prišlo okrog 14.30, potem ko je nekaj sto mlajših protestnikov zapustilo miren protest, ki je potekal na osrednjem zagrebškem Trgu bana Jelačića, in se napotilo proti vladnemu poslopju. V času spopadov se je končal večurni miren

protivladni protest, na katerem se je zbralo približno deset tisoč vojnih veteranov. Veterani so potem stopili med nasilne protestnike in policijo, da bi preprečili nadaljevanje spopadov. Privrženci hrvaških veteranskih organizacij so se na manifestaciji “Stop pregonu hrvaških veteranov” zbrali danes okoli poldneva, da bi izrazili nezadovoljstvo zaradi politike hrvaške vlade do vojnih veteranov in domovinske vojne ter splošnega gospodarsko-socialnega stanja. Gre za del veteranskih združenj, zbranih pod imenom Društva hrvaških veteranov 1990-1996. Podporo veteranom so izrazili tudi predstavniki več kmetijskih in ribiških združenj, ne pa tudi sindikati. Govorci so v čustvenih in ostrih nagovorih kritizirali predvsem premierko Jadranko Kosor, medtem ko so protestniki vzklikali “Jadranka, odidi”. Kot so poročali hrvaški mediji, so protesti v Osijeku potekali mirno, z izjemo fizičnega napada skupine protestnikov na fotoreporterja . Kot so poročali hrvaški mediji, so protesti v Zbrani so tudi nosili transparente, kot so “Ljubim Hrvaško - ne v EU” ali “Srbija je agresor, Hrvaška žrtev” in “Hrvaški branitelji so junaki”. Na protestu je nastopil tudi priljubljeni hrvaški pronacistični pevec Marko Perković Thompson. Organizatorji mirnega protesta veteranov so sporočili, da nimajo nič skupnega s skupino, ki se je spopadla s policijo. Na današnji novinarski konferenci je policija dejala, testi v Slavoniji čez vikend pozvali na Facebookuda nimajo nič skupnega s skupino.

V Evropskem parlamentu se je ta teden začela kampanja v podporo pobudi o evropski čistilni akciji Let's Do It World 2012. Več poslancev, tudi Romana Jordan Cizelj in Zoran Thaler, je vložilo pisno izjavo, s katero bi pridobili podporo poslancev pri organizaciji prostovoljne čistilne akcije, ki bo 24. marca 2012 potekala po vsem svetu. Civilna pobuda Let's Do It! je v Sloveniji aprila lani pod naslovom Očistimo Slovenijo v enem dnevu požela velik uspeh, s pisno izjavo pa želijo evropski poslanci pridobiti podporo kolegov pri organizaciji podobne prostovoljne čistilne akcije, ki jo želijo izvesti v čim več državah po vsem svetu. Poslanci v pisni deklaraciji opozarjajo, da je izvajanje in izvrševanje zakonodaje EU o odpadkih nezadostno ter da je pomanjkanje družbene odgovornosti in osveščenosti o okoljevarstvenih vprašanjih še vedno težava številnih držav članic. Evropska komisija in države članice bi morale po mnenju poslancev problematiko divjih odlagališč odpadkov reševati na skupni evropski ravni ter vzpostaviti spletno mesto, kjer bodo objavljeni podatki o nacionalnih evidencah ravnanja z odpadki in zemljevidi z ilegalnimi odlagališči. Podpise k izjavi bodo poslanci zbirali do 16. maja. V tem obdobju si bosta Jordan Cizljeva in Thaler s tremi kolegi iz Francije, Estonije in Litve prizadevala zbrati 368 podpisov od skupaj 736 evropskih poslancev, kolikor je potrebno, da se pisna izjava lahko natisne v vseh uradnih jezikih in se vključi v uradni zapisnik zasedanja.

29


30

uvodnik OKULAR 23marec, 2011

Irci izbirajo nov parlament Irci morajo na predčasne parlamentarne volitve

Grki na ulicah.

Grčija ohromljena V Grčiji zaprti državni uradi, banke, lekarne; motena sta tudi pouk in promet

Grčijo je zajela prva splošna stavka letos, s katero Grki nasprotujejo vladni varčevalni politiki. Zaprti so državni uradi, banke, muzeji, motena sta tudi pouk v šolah in javni promet. Na tleh so ostala številna letala, v lukah pa zasidrane številne ladje. Bolnišnice in zdravstveni domovi delajo le z nujnim osebjem, lekarne so zaprte. »Roke so prekrižali« tudi odvetniki, inženirji, novinarji in trgovci, ki so zaprli trgovine, poročajo tuje tiskovne agencije. V 24-urni stavki, ki sta jo organizirala največja sindikata javnega in zasebnega sektorja ADEDY in GSEE, naj bi sodelovalo na tisoče delavcev v obeh sektorjih, študentov in upokojencev. Kot je napovedano, se bodo danes v Atenah skupaj podali pred parlament. Omenjena sindikata sicer skupaj predstavljata 2,5 milijona delavcev

oz. polovico grške delovne sile. Sicer pa so sindikati v Grčiji, od kar je vlada sprejela varčevalne ukrepe, s katerimi se bori proti javnofinančnemu primanjkljaju, organizirali že številne demonstracije in stavke. Lani je tako v tej državi potekalo sedem splošnih stavk zoper vladni načrt zmanjševanja državnih stroškov. Grška socialistična vlada, ki jo vodi George Papandreou, je reforme sprejela po tem, ko je maja lani sprejela finančno pomoč EU in Mednarodnega denarnega sklada (IMF). 110 milijard evrov vredno posojilo je Grčijo rešilo pred bankrotom. V zameno za posojilo se je grška vlada zavezala k zmanjšanju javnofinančnega primanjkljaja, ki je leta 2009 znašal 15,4 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP). Lani ga je zlasti s pomočjo znižanja plač in pokojnin zmanjšala na šest odstotkov BDP. Sicer pa sta EU in IMF ravno ta mesec potrdili naslednjih 15 milijard evrov od celotnega zneska mednarodne pomoči, obenem pa sta Grčiji, čeprav že izvaja stroge varčevalne ukrepe, naložili, da mora v prihodnje izvesti še obsežne strukturne reforme ter izpeljati privatizacijo, s katero se bo v proračun.

Okoli tri milijone Ircev danes voli nov parlament. Do predčasnih parlamentarnih volitev prihaja po več tednov trajajočih političnih pretresih, h katerim je prispevala finančna kriza, ki je Irsko še posebej močno prizadela. Volilna zmaga se obeta opozicijski konservativni stranki Fine Gael z voditeljem Endo Kennyjem na čelu. Potem ko je vlada pristala na finančno pomoč Evropske unije in Mednarodnega denarnega sklada, je bila deležna ostrih kritik opozicije in javnosti. Ponesrečeno preoblikovanje vlade je Cowena najprej prisililo k temu, da je odstopil s položaja vodje vladajoče Fianne Fail, zatem pa je še koalicijski partner Zeleni umaknil podporo vladni koaliciji, zaradi česar je vlada izgubila večino v parlamentu. Premier Cowen se je odločil razpustiti parlament, še prej pa je dosegel dogovor z opozicijo, da stranke v parlamentu podprejo sprejetje proračuna za leto 2011 in srednjeročnega finančnega zakona za zmanjšanje primanjkljaja in izpolnitev zahtev, ki bi Irski omogočili pridobitev posojila EU in IMF. Cowen je sicer sporočil, da na volitvah ne bo sodeloval, napovedal pa je tudi umik iz politike. Javnomnenjske raziskave kažejo, da vladajoči Fianni Fail grozi zgodovinski poraz. Stranka, ki je imela v 166-članskem spodnjem domu parlamenta, dailu, doslej 78 sedežev, lahko računa le še na 15-odstotno podporo. Opozicijska Fine Gael, ki jo vodi Enda Kenny, pa lahko z okoli 40 odstotki računa na zmago. Možno je, da se bo odločila za oblikovanje koalicije z laburisti, sicer tradicionalnim partnerjem Fine Gael, da se bo odločila za oblikovanje koalicije.


proglas


32

intervju

OKULAR 23. marec, 2011

Alenka Kobolt, psihologinja

Če človek dobro dela, pusti odtis Alenka Kobolt, psihologinja in profesorica na Oddelku za socialno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, je dolga leta delala v vzgojnem zavodu. besedilo Tanja Lesničar - Pučko foto Jaka Adamič

P

odatki kažejo, da število otrok, ki imajo učne, vedenjske ali druge težave, narašča. Kaj o tem meni vaša stroka in kaj ponuja kot model reševanja te problemat? Tisto, kar ponuja stroka v vseh naprednih državah, je interdisciplinarno zasnovana pomoč otrokom/ mladostnikom s tovrstnimi težavami. Model, ko se je otroka obravnavalo izolirano, se je pokazal za premalo uspešnega, zato ga povsod nadomeščajo s tako imenovanim celostnim pristopom, kjer smo pozorni tako na značilnosti otroka, kvalitete in težave njegovega neposrednega okolja, družine, kot na zmožnosti in delovanje šole, ki jo ta otrok obiskuje. Na naši fakulteti smo zato z velikim začudenjem sprejeli informacijo, da je področna komisija, ki pripravlja smernice bele knjige za področje otrok/ mladostnikov s posebnimi potrebami, iz predloga težavami na zakona izključila otroke s težavami na področju čustvovanja in vedenja ter se odločila le za dikcijo - motnje. Ob tem je bil naš oddelek k nastajanju smernic le vabljen, v skupini nimamo predstavnika oddelka, čeravno je naše izobraževanje najbolj usmerjeno prav na to področje. Bili smo povabljeni le kot gostje, a doslej je za usmerjanje te skupine prevladal pogled medicine in

psihologije, ki je sicer verodostojen, vendar premalo poudari interakcijsko naravo teh težav in motenj. Zakaj se je to zgodilo? Tega ne vem natančno, a očitno je obveljal le model uvrstitve otroka v kategorije, s katerim se porabi veliko časa - tudi po šest mesecev do enega leta in več - in tudi denarja, da obojega potem primanjkuje za delo z otroki v šolah. Seveda je nekatere skupine treba razvrstiti, a vseh ni mogoče, spekter težav je preširok in preveč prepleten, da bi ga v ocenjevanju prepustili zgolj eni stroki. Pa četudi bi ga na stopnji ocenjevanja prepustili medicini in psihologiji, ga moramo ob izvajanju individualizirane pomoči prepustiti šolam, več vlagati v izobraževanje pedagoškega osebja ter šoli dati vzvode, da pred usmerjanjem stori vse, kar je v njeni moči. Levji delež mora nositi

To, kar danes živijo naši otroci, je, kot je ob svojem obisku rekel Zygmund Baumann, nekaj, kar se pred našimi očmi nenehno spreminja. nenehno spreminja. Če vas prav razumem, gre znova za prepad med tako imenovanimi trdimi znanostmi, oprtimi na biologijo in s tem medikalizacijo, ter »mehkejšimi«, ki težave rešujejo upoštevajoč pri novem besednjaku, ki ga uvajate: namesto negativnega, stigmatizirajočega izraza »otroci z motnjami« skušate uveljaviti pozitivni pojem »otroci s čustvenimi in vedenjskimi težavami«, ki sodijo med otroke s posebnimi potrebami. Da, in ta sprememba v jeziku ni leporečje, je temeljna sprememba koncepta, kajti dosedanja praksa kategoriziranja je povzročila, da je bilo uvrščenih in torej prepoznanih kot

Model, ko se je otroka obravnavalo izolirano, se je pokazal za premalo uspešnega, zato ga povsod nadomeščajo s tako imenovanim celostnim pristopom, kjer smo pozorni tako na značilnosti otroka, kvalitete in težave njegovega neposrednega oko pedagogika v najširšem smislu, se pravi specialna in socialna pedagogika, sociologija, psihologija v kontekstu vsakodnevnega življenja teh otrok.

pomoči potrebnih v skupini otrok s težavami v čustvovanju in vedenju izjemno malo. Med vsemi usmerjenimi niti en odstotek. Otrok iz te skupine


Alenka Kobolt med obiskom v Afriki.

je moral imeti že zelo hude težave, da je dobil podporo, ki mu je pripadala na osnovi te usmeritve. Pa še to je bila praviloma individualna pomoč, ta skupina mladih pa potrebuje predvsem pomoč pri integraciji v skupino vrstnikov, v življenje šole ter pomoč družini, da bi bila le-ta bolje kos otrokovim potrebam. In motnje bi lahko preprečili, če bi se takemu mlademu pravočasno posvli. Je bil razlog za pozen odziv finančen? Manj razvrščenih, manjši strk? Ne, ni bilo to. Pred letom 2000, ko je bil sprejet zakon o osebah s posebnimi potrebami, je nastala tudi kategorija »učencev s primanjkljajem na posameznih učnih področjih«, kar je izrazito kombinirana težava: ta primanjkljaj je lahko res posledica disleksije, perceptivnih in drugih organsko pogojenih težav, mnogokrat pa se mu pridružijo emocionalne in vedenjske težave kot posledica ali tudi kot sodejavnik nastanka primanjkljaja. Lahko ga povzroči tudi marginalizirani položaj otroka, premalo socialne podpore.

In tako se je zgodilo, da so mnoge otroke s čustvenimi, vedenjskimi in socialnimi potrebami uvrstili v kategorije »primanjkljaji, dolgotrajno bolni in druge skupine«, saj je izraz vedenjske motnje prehud za veliko večino otrok v tem obdobju. Tako so tudi ti učenci dobili mnogokrat dodatne učne ure, več učenja, potrebovali pa bi tudi čustveno podporo in vključitev v skupnost. Dodatna slabost dosedanjega sistema usmerjanja je, da otroke za dodatne ure praviloma izločajo od pouka, da gre za individualno namesto pomoč v skupini, kar otroka še dodatno stigmatizira. Pomoč bi bilo smotrno ponujati znotraj pouka, od česar bi imeli korist tudi drugi učenci. Taka oblika bi otroka manj izpostavljala kot tistega s primanjkljajem in ga

Gre torej za doktrino inkluzivnosti, za katero so si že dolgo prizadevali tisti starši otrok s posebnimi potrebami, ki so se bali ravno stigme »posebnih« ustanov, šol ali programov? Malo socialne podpore. In tako se je zgodilo, da so mnoge otroke s čustvenimi, vedenjskimi in socialnimi potrebami uvrstili v kategorije »primanjkljaji, dolgotrajno bolni in druge skupine«, saj je izraz vedenjske motnje prehud za veliko večino otrok v tem obdobju. Tako so tudi ti učenci dobili mnogokrat dodatne učne ure, več učenja, potrebovali pa bi tudi čustveno podporo in vključitev v skupnost. Dodatna slabost dosedanjega sistema usmerjanja je, da otroke za dodatne ure praviloma izločajo od pouka, da gre za individualno namesto pomoč

In tako se je zgodilo, da so mnoge otroke s čustvenimi, vedenjskimi in socialnimi potrebami uvrstili v kategorije “primanjkljaji, dolgotrajno bolni in druge skupine”.


34

intervju

v skupini, kar otroka še dodatno stigmatizira. Pomoč bi bilo smotrno ponujati znotraj pouka, od česar bi imeli korist tudi drugi učenci. Taka oblika bi otroka manj izpostavljala kot tistega s primanjkljajem in ga bolj vključevala kot nekoga s specifičnimi potrebami, ki mu jih pedagoški prostor »zadovolji« v skupinskih pogojih. tistega s primanjkljajem in ga bolj. Pomoč bi bilo smotrn. Velika večina težav, o katerih sva prvenstveno govorili, je socialno, predvsem družinsko pogojenih. Ali ta pomoč torej seže tudi onstran otroka in šole, k družini? Kar bom povedala, se bo slišalo smešno, a to je odvisno od tega, v kakšni meri sodelujejo ministrstvo za šolstvo in ministrstvo za delo ter zlasti ustanove, ki sodijo v njuna področja, kajti interdisciplinarnost lahko zagotovi le sodelovalno delo teh ustanov - šole na eni in centrov za socialno delo na drugi strani. In če je ni, imamo tako absurdne primere, kot je bil primer pred leti, ko za otroka ni poskrbela nobena inštanca, pa za to nihče odgovarjal. Točno. Da bi mreža delovala, mora biti vpeta med različna področja. V SFRJ smo imeli interdisciplinarno komisijo, ki ji je predsedoval moj kolega, dr. Bojan Dekleva, v kateri so bili predstavniki obeh ministrstev, kakor tudi ministrstva za notranje zadeve ter pravosodja za primere kaznovanih mladoletnih oseb. Z novo državo je bilo ta medresorska skupina ukinjena, kar je škoda.

OKULAR 23. marec, 2011

In če je ni, imamo tako absurdne primere, kot je bil primer pred leti, ko za otroka ni poskrbela nobena inštanca, pa za tonihče odgovarjal. v mnogih šolah so ti razredi elu s to. skupino je svetovalna služba, katere koncept je bil dograjen leta 1995, in po njem ima šolska svetovalna služba, v kateri delujejo psihologi, socialni delavci, pedagogi ali socialni pedagogi, veliko zadolžitev: sodelujejo pri usmerjanju, oblikovanju individualnega programa za te otroke, odzvati se morajo na tekoče vzgojne, disciplinske, socialne probleme, vodijo različne inovativne projekte, so lahko zagovorniki otrokovih pravic… A mnogi so potisnjeni v ozadje in so sprejeli vlogo pomočnika in administratorja, kar jim odžira čas, ki ga lahko posvetijo spreminjanju in grajenju pozitivne klime na šoli. Normativ v šolah je namreč tristo otrok na 0,90 svetovalnega delavca, ki deset odstotkov svojega delovnega časa tudi uči. Mislim, da se je položaj v zadnjih petnajstih letih izboljšal, tudi zato, ker so se učitelji navadili delati z usmerjenimi učenci. Usmerjanje je po moji oceni imelo tudi to posledico, da je šola z njegovo pomočjo reševala krizo. z blemov. A težava je v tem, da že v vrtcih govorne primanjkljaje, ki so pogosto socialno pogojeni, obravnavajo le ambulantno, četudi so primanjkljaji velikokrat pogojeni s premalo vzpodbudami v otrokovi družini. Ko gre otrok v šolo, ki je normalno storilnostno naravnana, to le še poudari otrokove primanjkljaje, težave in

Dodatna slabost dosedanjega sistema usmerjanja je, da otroke za dodatne ure praviloma izločajo od pouka, da gre za individualno namesto pomoč v skupini, kar otroka še dodatno stigmatizira. Kdaj naj bi se začela družbena skrb za otroke? Skrb za socialno ranljive, ki pogosto izhajajo iz nefunkcionalnih družinskih razmer, se začne v vrtcu, že tam lahko vzgojiteljica pomaga staršem, da se naučijo nekaterih veščin, lahko je bolj pozorna na vzgojne dimenzije ter premagovanje vsakodnevnih pro-

zgodba se ponovi. V težjih primerih ne zadošča pomoč učitelja, potrebno je pravočasno sodelovanje učitelja in svetovalne službe, staršev, centra za socialno delo in še koga. Težave naj bi torej pravočasno zaznali in ustrezno obravnavali vzgojitelji in učitelji. Toda ali so dovolj usposobljeni, dovolj senzibilni in

Mislim, da se je položaj v zadnjih petnajstih letih izboljšal, tudi zato, ker so se učitelji navadili delati z usmerjenimi učenci. Usmerjanje je po moji oceni imelo tudi to posledico, da je šola z njegovo pomočjo reševala krizo, ki je nastopila ob upadanju števila otrok. Učitelji so imeli ob manjših razredih nekoliko več časa za individualno delo z usmerjenimi, obvezno število ur so dosegli tudi s to dodatno plačano pomočjo. Normativ števila učencev v razredih se žal sicer ni znižal, a v mnogih šolah so ti razredi vendarle manjši in otroku prijaznejši. Drug pomemben člen pri delu s to skupino je svetovalna služba, katere koncept je bil dograjen leta 1995, in po njem ima šolska svetovalna služba, v kateri delujejo psihologi, socialni delavci, pedagogi ali socialni pedagogi, veliko zadolžitev: sodelujejo pri usmerjanju, oblikovanju individualnega programa za te otroke, odzvati se morajo na tekoče vzgojne, disci-


intervju

OKULAR 23. marec, 2011

Podatki kažejo, da število otrok, ki imajo učne, vedenjske ali druge težave, narašča.

plinske, socialne probleme, vodijo različne inovativne projekte, so lahko zagovorniki otrokovih pravic… A mnogi so potisnjeni v ozadje in so sprejeli vlogo pomočnika in administratorja, kar jim odžira čas, ki ga lahko posvetijo spreminjanju in grajenju pozitivne klime na šoli. Normativ v šolah je namreč tristo otrok na 0,90 svetovalnega delavca, ki deset odstotkov svojega delovnega časa tudi uči. Mislim, da se je položaj v zadnjih petnajstih letih izboljšal, tudi zato, ker so se učitelji navadili delati z usmerjenimi učenci. Usmerjanje je po moji oceni imelo tudi to posledico, da je šola z njegovo pomočjo reševala krizo, ki je nastopila ob upadanju števila otrok. Učitelji so imeli ob manjših razredih nekoliko več časa za individualno delo z usmerjenimi, obvezno število ur so dosegli tudi s to dodatno plačano pomočjo. Normativ števila učencev v razredih se žal sicer ni znižal, a v mnogih šolah so ti razredi vendarle

In če je ni, imamo tako absurdne primere, kot je bil primer pred leti, ko za otroka ni poskrbela nobena inštanca, pa za tonihče odgovarjal il primer pred leti, ko za otroka ni poskrbela nobena inštanca? manjši in otroku prijaznejši. Drug pomemben člen pri delu s to skupino je svetovalna služba, katere koncept je bil dograjen leta 1995, in po njem ima šolska svetovalna služba, v kateri delujejo psihologi, socialni delavci, pedagogi ali socialni pedagogi, veliko zadolžitev: sodelujejo pri usmerjanju, oblikovanju individualnega progra-

Mislim, da se je položaj v zadnjih petnajstih letih izboljšal, tudi zato, ker so se učitelji navadili delati z usmerjenimi učenci. Usmerjanje je po moji oceni imelo tudi to posledico, da je šola z njegovo pomočjo reševala krizo, ki je nastopila ob upadanju števila otrok. Učitelji so imeli ob manjših razredih nekoliko več časa za individualno delo z usmerjenimi, obvezno število ur so dosegli tudi s to dodatno plačano pomočjo. Normativ števila učencev v razredih se žal sicer ni znižal, a učitelji so imeli ob manjših razredih nekoliko več časa.

Skrb za socialno ranljive, ki pogosto izhajajo iz nefunkcionalnih družinskih razmer, se začne v vrtcu, že tam lahko vzgojiteljica pomaga staršem, da se naučijo nekaterih veščin, lahko je bolj pozorna na vzgojne dimenzije ter premagovanje vsakodnevnih problemov.

35


36

kolumna

OKULAR 23. marec, 2011

Od kod je prišla ta hrana?

A

fera z dioksinom v Nemčiji, že četrta v EU in druga v Nemčiji v zadnjih desetih letih, je pokazala, zakaj kmetijskoživilski industriji ni v interesu, da bi potrošnik vedel, kako in kje se prideluje in proizvaja hrana. V dokumentarnem filmu Hrana, ki si ga je bilo mogoče lani poleti ogledati tudi v Ljubljani, avtor Robert Kenner pravi, da se je način prehranjevanja ljudi v zadnjih 50 letih spremenil bolj kot prej v 10 tisoč letih. »Ko greste v trgovino, vidite slike kmetov, kmetije, zeleno travo,« razlaga Kenner. Dejansko pa obstaja neka zavesa med potrošniki in mesti, od koder dejansko prihaja hrana. »Industrija noče, da bi vedeli, od kod zares prihaja tisto, kar jeste, kajti če bi vedeli, najbrž ne bi hoteli jesti. Če sledite hrano do izvora, pridete do popolnoma drugačne realnosti, ta je tovarna, ne kmetija. Meso proizvajajo velike nadnacionalke, ki imajo zelo malo skupnega s kmetijami in kmeti. Naša hrana prihaja z ogromnih tekočih trakov, kjer izkoriščajo živali in delavce. In hrana postaja vse bolj nevarna, kar namerno skrivajo pred nami. Majhna skupina nadnacionalk nadzira celotno proizvodnjo hrane od semena do trgovine,« ugotavlja Kenner. V Berlinu ga po Spieglovi oceni ni junaka, ki bi si upal lotiti živilske industrije, saj je četrta najuspešnejša panoga v državi. Četrtino od 150 milijard evrov prihodka nemška živilska podjetja ustvarijo v tujini. Tudi oblasti ni v interesu, da bi s poostritvijo nadzora in ostrejšimi predpisi dvignila cene izdelkov. Zato so podjetjem »zaradi pomanjkanja inšpektorjev« predpisali več samokontrol, nadzor koncentracij dioksina ni izrecno predpisan, proizvajalci sestavin za krmo se smejo ukvarjati tudi s predelavo odpadkov, kar jim omogoča, da »iz odpadkov delajo obroke, živali pa spreminjajo v smetnjake«, saj so se v krmi pojavile tudi že odplake iz kanalizacije. Proizvajalci se lahko brezbrižno izgovarjajo, da je problem posledica pomote. Čeprav dobiva nemški škandal z dioksinom vse večje razsežnosti, saj so v torek ugotovili povišane koncentracije tudi v krmi za prašiče, v Nemčiji ali v Bruslju nihče še ni zahteval ostrih ukrepov, s katerimi bi učinkovito onemogočili mešanje maščob za krmo z maščobami za industrijo. Evropska komisija je izrazila le razočaranje, ker industrija na sestanek, ki so ga na komisiji sklicali v ponedeljek, ni prišla z nobenimi predlogi. Sama komisija

Darja Kocbek

je sicer predlagala, da bi morali zahtevati ločeno proizvodnjo, a na prostovoljni podlagi. Torej nobenih ostrih ukrepov. Živilska industrija je ena najmočnejših v EU, ima tudi ogromno denarja za lobiranje. Ni presenetljivo, da evropska komisija zgolj vztrajno ponavlja, da so koncentracije dioksina v živilih bistveno nižje od dovoljenih, da je države članice EU in tretje države, ki so napovedale ukrepe proti Nemčiji, takoj opozorila, da bi bila prepoved uvoza nemškega mesa in jajc pretiran ukrep. Po Južni Koreji je v sredo uvoz nemškega prašičjega mesa in jajc kljub temu prepovedala tudi Kitajska. Francija, Italija in Slovaška so se odločile le za poostritev nadzora. Ob tem je treba tudi povedati, da države takšne škandale, kot je nemški z dioksinom, v glavnem uporabijo kot ukrep za zaščito svoje industrije.

afera z dioksidom v nemčiji, že četrta v eu in druga v nemčiji v zadnjih desetih letih.

»Nadnacionalka je nadnacionalka, nima srca,« v dokumentarnem filmu Mi hranimo svet, ki ga je posnel Avstrijec Erwin Wagenhofer, povedal Karl Otrok, direktor za proizvodnjo v družbi Pioneer Romania, največje proizvajalke semen na svetu. Romunija je po obsegu kmetijskih površin za Francijo na drugem mestu v EU, kar pomeni, da ima v očeh nadnacionalk še ogromne možnosti za rast. Karl Otrok je pokazal kmetijo s 400 hektarji zemlje, kjer na 25 hektarjih pridelujejo čebulo. Zaposleni, ki jo pobirajo, dobijo 50 centov na dan, Nizozemcem so jo ponudili za 27 centov za kilogram, a jim je niso mogli prodati, ker so bili pripravljeni plačati le 17 centov. »Če boste prešli na hibride, kmalu ne boste več imeli naravnih poljščin. To se nam je zgodilo v Avstriji, kjer zdaj počasi spet prehajamo nazaj na naravne, biološko pridelane. A ta prehod bo dolgotrajen,« Otrok razlaga v filmu. Ta mu odgovarja, da se mora kmet v nekem trenutku odločiti v trgovini ne sme stati več kot dva evra,« opozarja avstrijski kmet. Hkrati se ljudje po njegovih besedah čudijo, zakaj imamo »živalske tovarne z 20 tisoč prašiči«.


proglas


tema tedna

Zelena priložnost Kaj potrebujemo za želeni prehod v zeleno ekonomijo in kako daleč so naše želje od realnosti? besedilo Staš Zgonik foto Damjan Ilić

OKULAR Marec 23

38


OKULAR Marec 23

39


40

tema tedna

K

o se je konec leta 2007 začelo nakazovati, da svetovno gospodarstvo drsi v prepad, ko je bila nevarnost podnebnih sprememb že trdno zasidrana v glavah in ko smo že več let ali celo desetletij poslušali opozorila o skorajšnjem pomanjkanju nafte, so posamezni ekonomisti in okoljevarstveniki po svetu že kovali strategijo, ki bi nam omogočala hkratni spopad z vsemi tremi grozečimi težavami. Vse pogostejša so bila opozorila, da nas čaka gospodarska depresija, podobna tisti v ZDA na začetku 30. let prejšnjega stoletja, zato se je bilo logično spomniti, kako so jo Američani takrat premagali. Tedanji predsednik Franklin Roosevelt je gospodarstvo po nasvetu znamenitega ekonomista Johna Maynarda Keynesa vnovič zagnal z »new dealom«, torej bi tokrat potrebovali »zeleni new deal«. Roosevelt je v sklopu svojega programa državnih naložb med drugim dal zgraditi skoraj milijon kilometrov cest, 120 tisoč mostov in 40 tisoč šol, danes pa je treba nadomestiti čim več »umazanih« virov energije, na novo zasnovati elektroenergetska omrežja, poskrbeti za energetsko učinkovitost na vseh ravneh družbe in zagotoviti možnosti trajnostnega transporta. Prvi so zamisli prelili na papir v Veliki Britaniji. Skupina vplivnih okoljevarstvenikov in ekonomistov je pripravila dokument A Green New

OKULAR 23. marec, 2011

Deal, v katerem je združila vse naštete prednostne naloge in začela pritiskati na vlado, naj se loti uresničevanja. Ni trajalo dolgo, da so to opazili na mednarodni ravni. Zamisel je posvojil Okoljski program Združenih narodov (Unep) in jo poimenoval Globalni zeleni new deal. Ta je temeljil predvsem na ukrepanju skupine 20 najbogatejših in najhitreje rastočih držav G20, ki ustvarijo 90 odstotkov svetovnega BDP in tri četrtine svetovnih izpustov toplogrednih plinov. Te države bi morale po priporočilu Unepa za zelene projekte med ukrepi za oživitev gospodarstva nameniti odstotek svojega BDP. Načelno so bili vsi za, dejansko pa so priporočila upoštevali le redki. Pravzaprav samo tri od 20 držav - Kitajska, Južna Koreja in Avstralija. Pri tem izstopata predvsem prvi dve, saj sta za zelene projekte namenili kar 3 odstotke BDP. Kitajska več kot 200 milijard, Južna Koreja več kot 35 milijard dolarjev. Kitajska je leta 2009 že prevzela vodilno vlogo pri proizvodnji tehnologije za izkoriščanje obnovljivih virov energije. Zgodba, ki govori o zeleni ekonomiji, je sicer po besedah ekonomista dr. Bogomirja Kovača razmeroma stara, saj se je v nekaterih evropskih državah pojavila že konec 80. let prejšnjega stoletja. »Temeljni cilj vseh teh politik je, da skušamo z okoljskimi politikami spodbujati prestrukturiranje proizvodnje energije - najprej zaradi pomanjkanja fosilnih goriv, v zadnjem času pa vse bolj zaradi

podnebnih sprememb - in energetsko prestrukturiranje gospodarstva, hkrati pa začeti kaznovati onesnaževalce, po tako imenovanem načelu 'onesnaževalec plača', nosilec načela pa naj bi bili zeleni davki.« Podnebne spremembe so vsekakor ključni dejavnik novega pospeška zelene politike. Kot pravi Kovač, so »na svoja pleča prevzele vse tisto, za kar so si številni prizadevali že prej. In ker je to globalni problem, se je bilo toliko laže pogovarjati globalno.« A če je gospodarska kriza priložnost, je hkrati tudi breme, ki je razmišljanje o trajnostni politiki večinoma potisnilo v drugi plan. »Trenutno ni tako velik problem odnos družbe do narave, kot je odnos družbe do same sebe,« pravi Kovač. Kljub temu vidi priložnost za nekakšen mini slovenski zeleni new deal. Ker pa je prepričan, da so alternativni viri energije, ki so na voljo, bolj usmeritev v prestrukturiranje kot pa resna


tema tedna

OKULAR 23. marec, 2011

CO2 emisije glede na državo.

alternativa sedanjim fosilnim energentom, je po njegovem glavna usmeritev, za katero bi se morali odločiti, optimizacija porabe energije. »Vsi projekti, ki bi šli v smer energetske učinkovitosti, so dobrodošli. Teh projektov pa je lahko zelo veliko. Od industrije do vsakdanje rabe je mogoče postoriti marsikaj. A na tem področju kake zelo sistematične akcije ne izvaja nobena evropska država.« Slovenija ima za kaj takega velike možnosti, saj je majhna, »obvladljiva« država. Po njegovem bi morali za tak program nameniti približno pol milijarde evrov na leto, recimo za obdobje desetih let, pri čemer ima v mislih javna, zasebna in evropska sredstva skupaj. »Projekt energetske obnove ima dva učinka. Predvsem deluje newdealovsko, spodbudi visoke multiplikativne učinke, saj spodbudi industrijo, zlasti srednje velika in mala podjetja. V tehnološkem smislu je lahko zelo

zahteven, na primer ko gre za krmiljenje sistemov v stavbah in proizvodnji. Po mojem je to projekt, ki bi ga morali vsekakor izpeljati, s krizo ali brez nje.« Pomembno pa je, da je tak program neodvisen od vsakokratne vlade in da so sredstva dejansko zagotovljena za vsaj deset let, saj lahko le tako zagotovimo, da se bo trg odzval. Kot pravi Kovač, »v negotovem svetu je treba postaviti neke gotove stvari«. Zamisel o »zelenem zagonu« gospodarstva tudi v Sloveniji ni nova in jo predvsem nevladne organizacije zagovarjajo že nekaj let. Prva jih je v Planu B za Slovenijo leta 2007 zapisala nevladna organizacija Umanote-

ra, a je manjkal konkretnejši predlog izvedbe, poleg tega je bil dokument zasnovan kot odgovor na resolucijo takratne Janševe vlade o nacionalnih razvojnih programih, ne pa kot odgovor na gospodarsko krizo. Zaradi pritiska nevladnih organizacij je tudi v koalicijskem sporazumu zdaj vladajoče koalicije precej omenjanja prehoda v nizkoogljično družbo. Najnazorneje je načelno usmeritev sedanje vlade v zeleni new deal na predlanski proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti nakazal premier Borut Pahor: »Celotno razvojno strategijo moramo preslikati z zeleno tehnologijo. Okoljski element trajnostnega razvoja.

Potrebno je nadomestiti čim več »umazanih« virov energije, na novo zasnovati elektroenergetska omrežja, poskrbeti za energetsko učinkovitost na vseh ravneh družbe in zagotoviti možnosti trajnostnega transporta.

41


42

tema tedna VARČEVALNI UKREPI

O tem, da so naložbe v energetsko prenovo stavb stroškovno najučinkovitejši način zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov zaradi manjše porabe energije, je bilo napisanih že nešteto člankov, študij in elaboratov. Vemo, da naložbe v energetsko učinkovitost ustvarijo tri- do štirikrat več zaposlitev kot naložbe v oskrbo z energijo. Vemo, da zmanjšujejo energetsko odvisnost, ta pa se v Sloveniji vsako leto povečuje. Vemo, da bi naložbe spodbudile rast predvsem malih in srednje velikih podjetij, ki so ob vse večjih težavah, s katerimi se spoprijema dobršen del velike slovenske industrije, največje upanje za okrevanje gospodarstva. Vemo, da je, ko gre za energetsko učinkovitost, v daleč najslabšem stanju javni sektor, saj na leto za energijo porabi približno 150 milijonov evrov, varčnost pa tako rekoč nikogar ne skrbi, ker račun tako ali tako poravna »nekdo drug«. Zaradi vsega naštetega je toliko bolj čudno, kako malo se še vedno dogaja na tem področju. Država je leta 2008 sprejela akcijski načrt učinkovite rabe energije, v katerem si je do leta 2016 za cilj zastavila zmanjšanje končne porabe energije za 9 odstotkov glede na predvideno porabo ob odsotnosti kakršnihkoli ukrepov. A izpolnjevanje zapisanih zavez že vse od sprejetja načrta močno šepa. Za leto 2008 je akcijski načrt predvideval, da bo za energetsko prenovo stavb namenjenih 28 milijonov evrov državnega in evropskega denarja. Porabljenih je bilo le nekaj več kot 10 milijonov. Nič bolje ni bilo lani, saj je bilo od predvidenih skoraj 40 milijonov porabljenih le približno 16 milijonov evrov, od tega le 3 milijoni sredstev iz evropskih skladov, čeprav jih je bilo na voljo kar 20 milijonov evrov. Pospešitev izvajanja energetske sanacije javnih zgradb je država navedla kot enega izmed ukrepov drugega paketa protikriznih ukrepov, pa je trajalo vse leto, da je bil objavljen prvi večji razpis, za bolnišnice. Mednje naj bi v prihodnjih letih razdelili skoraj 53 milijonov evrov. Podobni, že napovedani razpisi za prenovo domov za ostarele in srednjih šol še kar čakajo na objavo. In to zaradi banalnih

OKULAR 23. marec, 2011

Energetska revščina pomeni, da ima gospodinjstvo težave z zagotavljanjem oziroma ni zmožno zagotoviti primerno toplega stanovanja po primerni ceni.

razlogov, kakršen je potreba po sklenitvi sporazumov med ministrstvi o prenosu nalog in sredstev. Pa je na primer za vsaj 20 srednjih šol, ki bi na leto skupaj lahko prihranile milijon evrov, vsa potrebna dokumentacija že pripravljena. Pozitivnih učinkov izboljševanja energetske učinkovitosti je veliko, eden pa si zasluži posebno obravnavo - zmanjševanje energetske revščine. To je izraz, s katerim se v Sloveniji do zdaj nismo pretirano ukvarjali, čeprav smo med državami, v katerih je ta težava precej očitna. Energetska revščina pomeni, da ima gospodinjstvo težave z zagotavljanjem oziroma ni zmožno zagotoviti primerno toplega stanovanja po primerni ceni. Mojca Vendramin, zaposlena v Službi vlade za podnebne spremembe, je za Urad za makroekonomske analize in razvoj nedavno izdelala študijo o energetski revščini v Sloveniji. Podatki so zgovorni. Najmanj premožnih 10 odstotkov gospodinjstev za stroške energije v stanovanju porabi skoraj

petino razpoložljivih sredstev. In ker cene energentov zadnja leta naraščajo hitreje od plač, se ta revščina iz leta v leto samo še povečuje. Že tako je cena zemeljskega plina in kurilnega olja glede na kupno moč prebivalstva med najvišjimi v EU, že tako Slovenci nadpovprečno velik delež dohodka namenjamo za energijo v stanovanjih, dodatno višanje okoljskih dajatev za energente in pričakovana nadaljnja dražitev energije nasploh pa bi bila lahko za najrevnejši del prebivalstva katastrofalna. Dodatno težavo slovenske energetske slike ponazarja podatek, da kar 30 odstotkov prebivalcev Slovenije živi v stanovanjih z vlažnimi stenami, puščajočo streho ali trhlimi okenskimi okvirji. Po podatkih iz držav EU je ta delež večji samo v Bolgariji in na Madžarskem. Izboljševanje energetske učinkovitosti z izolacijo fasad, zamenjavo oken itd. bi torej lahko veliko ljudem precej olajšalo prebijanje iz meseca v mesec. Vendraminova opozarja, da povprečno slovensko gospodinjstvo

Je tragedija na Japonskem posledica klimatskih sprememb?


tema tedna

OKULAR 23. marec, 2011

Število dvokolesnikov glede na državo.

zaradi neučinkovite rabe energije na leto »skozi okno« vrže približno 400 evrov. Težava je seveda v tem, da tisti z najnižjimi dohodki nikakor nimajo sredstev, potrebnih za naložbo v energetsko prenovo stavbe. Tu nastopi Eko sklad, ki je letos začel ponujati 100-odstotno subvencijo za socialno šibka gospodinjstva v večstanovanjskih stavbah, s čimer je odpravljena pomembna ovira pri dogovarjanju stanovalcev o skupni investiciji. A to možnost so do zdaj izkoristila le štiri gospodinjstva, prav tako pa Vendraminova poudarja, da bo treba v prihodnje glede na precej žgoč problem energetske revščine povečati nabor ukrepov in obseg spodbud. ZELENA ENERGETIKA

Fotovoltaika (proizvodnja in montaža sončnih celic) je ena najhitreje rastočih gospodarskih panog v svetu. V Nemčiji je v tej dejavnosti že danes zaposlenih približno 130 tisoč ljudi, do leta 2020 naj bi bila v proizvodnji, projektiranju in montaži sončnih elektrarn v EU zaposlena že 2 milijona ljudi. Tudi v Sloveniji je v panogi opaziti občutno rast, lani kar 400-odstotno. Po projekciji Združenja slovenske fotovoltaične industrije naj bi bilo ob koncu leta 2009 v panogi zaposlenih 1200 ljudi, ustvarila pa naj bi

240 milijonov evrov čistih prihodkov. Že čez dve leti naj bi se obe številki več kot podvojili, do leta 2017 pa naj bi bilo v panogi zaposlenih že skoraj 9 tisoč ljudi, ustvarila pa naj bi skoraj 2 milijardi evrov prihodkov. Zasluge za ta zagon ima predvsem zelo spodbudno naravnana podporna shema za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov energije, ki je bila lani prenovljena, pri čemer pa ne smemo zane-

ve vire energije vloženih 38 milijonov evrov, od tega le za 2,8 milijona evrov domače proizvodnje. Da je to težava, se strinja tudi Franko Nemac iz zasebne Agencije za prestrukturiranje energetike, eden največjih zagovornikov obnovljivih virov energije pri nas. »Če razmere v zvezi s sončnimi elektrarnami ostanejo takšne, kot so zdaj, potem je najbolje, da obratovalne podpore zanje

Vse več je opozoril, da z radodarnim financiranjem gradnje sončnih elektrarn in drugih naprav financiramo predvsem industrijo v tujini, saj večinoma ves material in končne izdelke uvažamo. mariti izjemnega poslovnega uspeha preboldskega podjetja Bisol, ki se pospešeno širi na tuje trge. A ima ta zgodba tudi temnejšo plat. Vse več je opozoril, da z radodarnim financiranjem gradnje sončnih elektrarn in drugih naprav, ki izkoriščajo obnovljive vire, z redkimi izjemami financiramo predvsem industrijo v tujini, saj večinoma ves material in končne izdelke uvažamo, v Sloveniji poteka samo končno sestavljanje z nizko dodano vrednostjo. Na to je oktobra opozarjal tudi premier Pahor. Podatki, na katere se je skliceval, pa so taki: leta 2009 je bilo v obnovlji-

odpravimo.« A hkrati opozarja, da obstaja tudi drug, pozitivnejši način spoprijemanja s težavo. »V Sloveniji bi morali postaviti zmogljivosti za proizvodnjo sončnih celic. Če je bil Bisol sposoben postaviti proizvodnjo modulov, ne vidim nobene resne ovire, razen neznanja in pomanjkanja zanimanja, da HSE ali Gen energija ne postavita tovarne sončnih celic. Tako nam teh celic ne bi bilo treba kupovati v tujini, celo izvažali bi jih lahko.« Kar zadeva druge obnovljive vire energije, lahko iz zgodbe o uspehu v Sloveniji omenimo še podjetje Keter Organica, ki se ukvarja s postavitvijo

43


44

tema tedna

OKULAR 23. marec, 2011

Temperaturne spremembe.

bioplinarn in se prav tako pospešeno širi na tuje trge. To pa je tudi vse. Čeprav je zaradi zagotovljene odkupne cene električne energije iz sončnih elektrarn donosnost tega obnovljivega vira energije najmanjša od vseh, je takšnih investicij največ. Minilo je še eno leto, ne da bi v Sloveniji postavili eno samo vetrno elektrarno, za kar ima »zasluge« predvsem ministrstvo za okolje, ki je z nepotrebnimi birokratskimi zapleti pregnalo izvajalce del, čeprav so ti že začeli postavljati vetrno elektrarno na Griškem polju pri Senožečah. »Tako, kot je država podelila koncesijo za hidroelektrarne na spodnji Savi, bi morala identificirati primerne lokacije za

postavitev vetrnih elektrarn in oddati koncesijo za gradnjo najboljšemu ponudniku,« rešitev vidi Nemac. A po načrtih ne teče niti gradnja hidroelektrarn na spodnji Savi, saj zamuja gradnja akumulacijskega bazena HE Krško. Posavski politiki krivijo okoljsko ministrstvo, je pa stvar nekoliko bolj zapletena, ker bi bilo treba sredstva za gradnjo zagotoviti iz vodnega sklada, ta pa je namenjen predvsem gradnji protipoplavne, ne pa energetske infrastrukture, na kar je letos opozorilo tudi Računsko sodišče. Zatišje prav tako vlada pri gradnji malih hidroelektrarn, saj po Nemčevih besedah ministrstvo zelo nerado podeljuje dovoljenja zanje.

Po načrtih ne teče niti gradnja hidroelektrarn na spodnji Savi, saj zamuja gradnja akumulacijskega bazena HE Krško in pri gradnji malih hidroelektraren.

Posebna zgodba, če govorimo o obnovljivih virih, je les. Slovenija je druga najbolj gozdnata država v EU in ima na tem področju strateško prednost, a jo strahotno slabo izkorišča. Letni posek lesa je zadnja leta manjši od 50 odstotkov letnega prirasta (nacionalni gozdni program iz leta 2007 predvideva 75-odstotni posek), delež lesne industrije v BDP (zdaj 2,4 odstotka) pa se iz leta v leto zmanjšuje. Lesnopredelovalnih podjetij je vse manj, najpomembnejši lesni izvozni artikel Slovenije je neobdelana hlodovina. Poleg tega les vse prepogosto vidimo zgolj kot obnovljiv vir energije, namesto da bi v energetske namene porabili le ostanke iz proizvodnje lesenih izdelkov in lesne odpadke. V Službi vlade za podnebne spremembe so nedavno pripravili program trajnostnega razvoja vrednostne verige lesa, katerega namen je do leta 2050 zagotoviti posek celotnega letnega


tema tedna

OKULAR 23. marec, 2011

prirasta, hkrati pa na novo zagnati lesnopredelovalno industrijo in ji zagotoviti visoko dodano vrednost. NADGRADNJA DISTRIBUCIJE

Ker uvajanje večje količine obnovljivih virov energije, kot sta sončna in vetrna, v elektroenergetsko omrežje pomeni precej slabšo stabilnost oskrbe z električno energijo, bodo na tem področju potrebne dodatne velike naložbe. Razvoj tako imenovanega pametnega omrežja naj bi obojim, dobaviteljem in porabnikom energije, omogočal veliko natančnejše spremljanje trenutne porabe in zato hitrejše odzivanje na morebitne spremembe. Pri porabniku gre za to, da se bolje zaveda »potratnosti« svojih električnih naprav, saj ga pametni števec na to neprestano opominja, to pa po vseh do zdaj opravljenih pilotnih raziskavah vodi v zmanjšanje porabe elektrike, podobno kot kazalnik porabe goriva v avtomobilu po navadi spodbuja k varčnejši vožnji. Hkrati lahko distributer prek pametnega števca veliko bolje nadzoruje porabo, s tem pa tudi bolje prilagaja količino elektrike v omrežju, s čimer zagotavlja večjo stabilnost sistema. A to je le prvi korak. O pravem pametnem omrežju naj bi govorili šele, ko bodo vse naše električne naprave prek brezžične povezave povezane z internetom, kar bi nam omogočalo upravljanje na daljavo, tudi distributerju električne energije. Če se recimo sredi vročega avgustovskega popoldneva poraba energije zaradi množične uporabe klimatskih naprav zelo poveča, se lahko zgodi, da mora distributer dodatno elektriko kupovati na tujih trgih ali pa zagnati rezervne proizvodne zmogljivosti v svojem sistemu. Oboje je precej drago. Pametno omrežje bi mu omogočalo, da na primer v času največje porabe vsem porabnikom za deset minut neopazno izklopi gospodinjske hladilnike, s čimer bi se potreba po energiji in s tem dokupovanju drage elektrike bistveno zmanjšala. A za kaj takega bo treba popolnoma spremeniti filozofijo delovanja sistema in ga na novo zasnovati, za to pa bodo potrebni precejšnji denarni vložki. »Cena celotnega distribucijskega omrežja v Sloveniji naj bi znašala precej več kot 10 mili-

Avstralija pod vodo.

jard evrov. Če ga bo treba zamenjati le nekaj odstotkov, se stroški lahko hitro dvignejo na več milijard,« opozarja dr. Rafael Mihalič, predstojnik Katedre za elektroenergetske sisteme in naprave Fakultete za elektrotehniko v Ljubljani. Kot ključne ovire za razvoj pametnih omrežij navaja nesposobnost odločevalcev, odsotnost podpore politike in nemotiviranost za spremembe. »Poskušajte na distribucijski ravni spremeniti nekaj, kar že '50 let dobro dela'. Obilo veselja in sreče pri tem,« je ciničen. Prav tako opozarja, da razvoj pametnih omrežij še ni končan in standardi še niso določeni, »odločitev za smer, ki

se kasneje izkaže za slepo ulico, pa je lahko zelo draga«. Kljub temu se pri pametnih omrežjih stvari v Sloveniji le premikajo. Sistemski operater distribucijskega omrežja (SODO) mora še letos pripraviti nacionalni program za pametna omrežja. Elektro Slovenije (ELES), ki je sistemski operater prenosnega omrežja, se poigrava z zamislijo o izrabi tehnologije pametnih omrežij za že omenjeno izravnavo razlik med načrtovanim in dejanskim odvzemom elektrike iz prenosnega omrežja. Če bodo raziskave pokazale tehnično in ekonomsko upravičenost naložbe, se bodo letos lotili kakšnega pilotnega projekta. V

45


46

tema tedna

Elektru Ljubljana pa so nekaj manjših pilotnih projektov že izpeljali. Na območju Žirov so na primer pri končnih odjemalcih elektrike namestili nekaj več kot 6 tisoč pametnih števcev, ki uporabnikom z dostopom do spleta omogočajo neprestano spremljanje porabe na 15 minut natančno. Po namestitvi števcev so ugotovili zmanjšanje porabe elektrike za približno 5 odstotkov, vendar si ne upajo trditi, da je to zgolj posledica zamenjave števcev, saj bi lahko na porabo vplivala tudi gospodarska kriza in nakup varčnejših gospodinjskih aparatov ter varčnih sijalk. Hkrati z večjim nadzorom nad porabo bodo morala »resnično« pametna omrežja omogočiti shranjevanje energije pri uporabnikih. Ko se bo razmahnila uporaba električnih avtomobilov, bo veliko ljudi razpolagalo s precejšnjo baterijsko kapaciteto. Distributer se bo lahko glede na količino elektrike v sistemu odločil, ali bo avtomobilske baterije izkoristil za hranjenje energije, torej za polnjenje električnih avtomobilov, če bo energije preveč, če je bo primanjkovalo, pa si jo bo iz istih baterij lahko spet »sposodil«. Prav shranjevanje električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, ki se ne ozirajo na dejansko porabo, je eden največjih izzivov. Zadostno količino električnih avtomobilov za kaj takega pa je vsaj še kakih 20 do 30 let iluzorno pričakovati. Ena od ponujenih možnosti je shranjevanje energije v obliki vodika, a je tudi ta zamisel pri nas za zdaj na ravni načrtovanja pilotnih projektov. Najobetavnejša je zato na kratki rok gradnja črpalnih hidroelektrarn; te so za zdaj edini stroškovno učinkovit način shranjevanja energije. Črpalna hidroelektrarna v času majhne porabe in poceni elektrike porablja energijo za črpanje vode v rezervoar na hribu, v času velike porabe in s tem drage elektrike pa to vodo spusti po hribu v tur-

OKULAR 23. marec, 2011

Topljenje ledu.

bine in tako proizvaja elektriko. Prvo tako napravo, za zdaj edino v Sloveniji, so predlani odprli v Soški dolini, v bližini Kanala. ČHE Avče vodo črpa v rezervoar s prostornino 2,2 milijona kubičnih metrov nekaj sto metrov više na Kanalskem vrhu, nato pa jo, ko je treba, spušča v turbine v dolini po 700-metrski dovodni cevi. V načrtu je še ena črpalna elektrarna, ČHE Kozjak v bližini Maribora, vendar se krajevna civilna iniciativa gradnji upira zaradi po njenem neprimerne trase načrtovanega daljnovoda, ki bi elektrarno povezal z omrežjem. Prav umeščanje daljnovodov v prostor je v Sloveniji ena največjih ovir za razvoj in posodobitev elektroenergetskega omrežja, saj je to, kot pravi Mihalič, »zaradi zahtev ekologov, 'ekologov',

Z zelenimi davki je torej mogoče doseči prestrukturiranje davčnih obremenitev in hkrati spodbuditi prestrukturiranje gospodarstva in njegov trajnostni razvoj.

naravnost pošastne zbirokratiziranosti postopkov in okoljske birokracije, ki si jemlje malodane božje pravice pri odločanju o ustreznosti objektov glede na okoljske zahteve, ter njene pregovorne neučinkovitosti, začenši z ministrstvom za okolje in prostor, v Sloveniji že sedaj misija nemogoče«. Prav zaradi težav z umeščanjem novega daljnovoda mimo Renč na Goriškem je delovanje ČHE Avče še danes, sistemsko gledano, precej neučinkovito. Sloveniji že sedaj misija nemogoče«. Prav zaradi težav z umeščanjem novega daljnovoda mimo Renč na Goriškem je delovanje ČHE Avče še danes, sistemsko gleda. ZELENI DAVKI

Hkrati z zamenjavo fosilnih goriv in učinkovitejšo rabo energije je za prehod v nizkoogljično družbo treba prilagoditi tudi davčno zakonodajo v smislu tako imenovane zelene davčne reforme, katere temeljna zamisel je povečevanje obdavčevanja negativnih pojavov v družbi, kot je onesnaževanje, in razbremenitev davkov na


Elektru Ljubljana pa so nekaj manjših pilotnih projektov že izpeljali. Na območju Žirov so na primer pri končnih odjemalcih elektrike namestili nekaj več kot 6 tisoč pametnih števcev, ki uporabnikom z dostopom do spleta omogočajo neprestano spremljanje porabe na 15 minut natančno. Po namestitvi števcev so ugotovili zmanjšanje porabe elektrike za približno 5 odstotkov, vendar si ne upajo trditi, da je to zgolj posledica zamenjave števcev, saj bi lahko na porabo vplivala tudi gospodarska kriza in nakup varčnejših gospodinjskih aparatov ter varčnih sijalk. Hkrati z večjim nadzorom nad porabo bodo morala »resnično« pametna omrežja omogočiti shranjevanje energije pri uporabnikih. Ko se bo razmahnila uporaba električnih avtomobilov, bo veliko ljudi razpolagalo s precejšnjo baterijsko kapaciteto. Distributer se bo lahko glede na količino elektrike v sistemu odločil, ali bo avtomobilske baterije izkoristil za hranjenje energije, torej za polnjenje električnih avtomobilov, če bo energije preveč, če je bo primanjkovalo, pa si jo bo iz istih baterij lahko spet »sposodil«. Prav shranjevanje električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, ki se ne ozirajo na dejansko porabo, je eden največjih izzivov. Zadostno količino električnih avtomobilov za kaj takega pa je vsaj še kakih 20 do 30 let iluzorno pričakovati. Ena od Hkrati z večjim nadzorom nad porabo bodo morala »resnično« pametna omrežja omogočiti shranjevanje energije pri uporabnikih. Ko se bo razmahnila uporaba električnih avtomobilov, bo veliko ljudi razpolagalo s precejšnjo baterijsko kapaciteto. Distributer se bo lahko glede na količino elektrike v sistemu odločil, ali bo avtomobilske baterije izkoristil za hranjenje energije, torej za polnjenje električnih avtomobilov, če bo energije preveč, če je bo primanjkovalo, pa si jo bo iz istih baterij lahko spet »sposodil«. Prav shranjevanje električne energije, proizvedene iz obnovljivih virov, ki se ne ozirajo na dejansko porabo, je eden največjih izzivov. Zadostno količino električnih avtomobilov za kaj takega pa je vsaj še kakih 20 do 30 let iluzorno pričakovati. Ena od

Ekologija Naravni sok, polnozrnat kruh, ekološko pridelana pšenica, integrirano pridelana špinača, bio jogurt, natura piškoti - hrana, ki je bila še pred nekaj leti le tržna niša, postaja donosna gospodarska panoga besedilo Staš Zgonik

Nekoč so bili hipiji tisti, ki so zagovarjali življenje, prijazno do narave, Zemlje. Danes to počne vse več politikov. Zaradi tega to izkorišča vse več podjetnih ljudi. Ekopotrošnja je hit. Današnji človek lahko živi v ekohiši, opremljeni z biolinijo pohištva, se greje z bioplinom in organskimi oblačili, se neguje z biokozmetiko, otroke z ekoavtom na biogorivo vozi v ekošolo in se seveda prehranjuje z biohrano. Vse je lahko bio-, eko- ali organsko. In zato tudi dražje. Da na hitro razčistimo še s tem, kakšna je razlika med eko-, bio- in organskim ... Ni je. Organsko (organic) je pridevnik, ki se za ekološke izdelke uporablja pretežno v angleško govorečem svetu, biološki izdelki prevladujejo v romanskih deželah in se pojavljajo tudi v nemško govorečih. Tam sobivajo s pridevnikom ekološki, ki je najbolj razširjen v Skandinaviji. Evropska unija za zdaj uporablja organsko govorico. V Sloveniji je uradno sprejeta oznaka za živila “ekološki”, čeprav zlahka najdemo tudi druga dva izraza. Predvsem zato, ker večino ekoloških izdelkov uvozimo od vsepovsod. Da končnemu izdelku upravičeno rečemo “ekološki”, mora biti brez umetnih aditivov (tako imenovanih E-jev), ekološko pridelanih pa mora biti najmanj 95 odstotkov sestavin. Ekološka pridelava surovin pomeni, da morajo biti, ko govorimo o poljedelstvu, sadjarstvu in vinogradništvu, vzgojene brez uporabe pesticidov, mineralnih gnojil in razkuženih semen. Odpadejo tudi vsi gensko spremenjeni organizmi. Nujno je kolobarjenje. Reja živali pa je “eko-”, če

jim prizanesemo z različnimi hormoni, jih hranimo z ekokrmo in jim omogočamo dovolj prostega gibanja po ekopašniku. Standard, ki ni obvezen, je pa za res ekološko potrošnjo zelo zaželen, je tudi bližina proizvodnje, saj transport ekoizdelkov iz drugih držav, sploh pa na primer iz Kitajske, ni nič kaj do okolja prijazen. Vsekakor naj bi bili učinki ekološkega kmetovanja blagodejni za naše okolje, saj pomenijo manj zastrupljanja zemlje in omogočajo lažje ohranjanje biotske raznovrstnosti, prav tako pa ekološki kmet porabi manj energije in proizvede manj odpadkov na enoto proizvoda. Ekološko kmetovanje naj bi sicer v normalnih razmerah pomenilo od 20 do 50 odstotkov manjši pridelek (odvisno od posevka), naj bi se pa zato neprimerljivo bolje izkazalo v sušnih obdobjih. Ni jih malo, ki menijo, da bi moralo biti vse kmetijstvo na svetu ekološko. Eden največjih kritikov takih pobud je ameriški agronom Norman Borlaug, oče tako imenovane “zelene revolucije”, ki naj bi bila najbolj zaslužna za to, da je svetovni proizvodnji hrane zadnjih 50 let uspelo dohajati rast svetovnega prebivalstva. Borlaug je prepričan, da bi lahko z ekološkim kmetovanjem nahranili največ 4 milijarde ljudi, pa še to ob občutni deforestaciji zaradi pridobivanja novih obdelovalnih površin. Po zadnjih podatkih je na svetu 31 milijonov hektarjev ekozemljišč, največ, kar 12 milijonov, v Avstraliji. V EU je pri tem največja Italija z 1,1 milijona hektarjev, Slovenija zmore približno 30 tisoč hektarjev oziroma približno 6 odstotkov vseh obdelovalnih površin. Država si je z Akcijskim načrtom ekološkega kmetijstva (ANEK) zastavila cilj, da nije lani.


48

tema tedna

valno obdobje v evropski shemi trgovanja z izpusti toplogrednih plinov. Od leta 2013 naprave v energetiki ne bodo več dobivale brezplačnih emisijskih kuponov, temveč bodo morale prav vse pravice do izpustov kupiti na dražbah. Del kuponov bo morala dokupiti tudi industrija, ki je vključena v trgovalno shemo. Prihodki z dražb kuponov se bodo stekali v proračune držav članic. Do leta 2020 naj bi po sedanjih projekcijah država iz naslova vseh »davkov« na CO2 lahko računala na letne prihodke v višini vsaj 200 milijonov evrov. Do leta 2040 bi si po najkonservativnejšem scenariju iz tega naslova lahko zagotovila 600 milijonov, po »najhujšem« pa celo več kot 2 milijardi evrov. Kot dodaten vir javnofinančnih prihodkov se pri tem ponuja davek na jedrsko energijo. »Proizvodna cena jedrske energije je fiksna. Če bodo cene CO2 rasle, bo rasla tudi tržna cena elektrike, jedrske elektrarne pa bodo zaradi tega žele ekstradobičke,« pojasnjuje direktor Službe vlade za podnebne spremembe Jernej Stritih. Del teh ekstradobičkov bi z davkom lahko prelili v državni proračun, pri čemer govorimo o zneskih do 180 milijonov evrov na leto leta 2030. »Več ko bo tega denarja, več bomo lahko namenili za znižanje obremenitve dela,« poudarja Stritih. Temu naj bi bil namenjen največji delež zbranih sredstev, v poštev pa naj bi prišli tudi naložbe v energetsko učinkovitost in nizkoogljične tehnologije, vlaganja v raziskave in razvoj ter ukrepi za prilagajanje podnebnim spremembam. Ker so zeleni davki večinoma regresivni in najbolj poslabšajo predvsem položaj tistih z najnižjimi dohodki, je del sredstev od zelenih davkov nujno usmeriti v programe socialne pomoči. NOVA DOKUMENTACIJA

Slovenijo v bližnji prihodnosti čaka sprejetje dveh ključnih dokumentov, ki bosta definirala našo podnebnoenergetsko prihodnost za prihodnjih nekaj desetletij. Prvi je nacionalni energetski program, katerega prednostna področja bodo prav učinkovita raba energije, obnovljivi viri in pametna omrežja. Drugi je že omenjeni zakon o podnebnih spremembah,

OKULAR 23. marec, 2011

ki naj bi poskrbel za zakonski okvir dolgoročnih načrtov za prehod v nizkoogljično družbo, katerega ključno določilo je zaveza o zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov za 80 odstotkov oziroma na manj kot 2 toni CO2 na prebivalca do leta 2050. Prvi osnutek zakona je bil objavljen junija lani, nedavno pa so v Službi vlade za podnebne spremembe pripravili drugo, nekoliko spremenjeno, na prvi pogled omiljeno, po mnenju pripravljavcev pa predvsem poenostavljeno različico. Zakon je po prvotnem predlogu predvideval tudi uvedbo nekakšne nacionalne sheme trgovanja z izpusti, in sicer za tiste subjekte, ki niso vključeni v evropsko shemo trgovanja. Država naj bi jim določila ogljični proračun, torej letno količino dovoljenih izpustov, od njihove uspešnosti pri zmanjševanju izpustov pa bi bilo odvisno, ali bi morali za izpolnitev obveznosti na koncu leta pravice do izpustov dokupiti ali pa bi jih, zaradi preseganja zastavljenih ciljev, lahko celo prodali. Te določbe so iz novega osnutka zakona zaradi številnih kritik odstranili, tako da naj bi bili ogljični proračuni določeni le za posamezna ministrstva, ta pa bodo morala nato s svojimi ukrepi, politikami in predpisi poskrbeti za zmanjševanje izpustov v panogah, za katere so pristojna. V Gospodarski zbornici Slovenije so do zakona izjemno kritični, saj se gospodarstvo boji novih zavez in obremenitev. Po njihovem področje, ki ga zakon ureja, obravnava že več zakonov, strategij in okoljskih programov, katerih uresničevanje pa je v praksi šibko, zato dvomijo, da je nov zakon o podnebnih spremembah sploh potreben. »Poudarjamo, da je v veljavi okoli 500 okoljskih predpisov, ki jih mora gospodarstvo obvladovati. Slovenska zakonodaja je nemalokrat zahtevnejša kot v drugih državah članicah. Mnogi predpisi med seboj niso

Poplava v Sloveniji 2010.

usklajeni, to pa gospodarstvu povzroča velike težave in stroške. Gospodarstvo je z izvajanjem tako številnih veljavnih zavez preobremenjeno, zato dodatnih zavez in obremenitev ne prenese več.« Čeprav bi bilo iluzorno pričakovati, da bo industrija zakon o podnebnih spremembah sprejela z odprtimi rokami, je med pomisleki vendarle nekaj tehtnih. Vsi okoljski strokovnjaki že dalj časa opozarjajo, da je slovenska okoljska zakonodaja dobra, da pa močno šepa izvajanje. Operativnih programov, akcijskih načrtov in strategij je že zdaj malo morje, pa se vsi izvajajo precej polo-

Čeprav bi bilo iluzorno pričakovati, da bo industrija zakon o podnebnih spremembah sprejela z odprtimi rokami, je med pomisleki vendarle nekaj tehtnih.


tema tedna

OKULAR 23. marec, 2011

vičarsko. Prav tako zakon ne vsebuje nikakršnih kazenskih določb za kršitve sprejetih zavez o zmanjševanju izpustov. Jernej Stritih se brani, da je zakon naravnan predvsem dolgoročno. Pripomogel bo sicer tudi k uresničevanju ciljev zmanjševanja izpustov do leta 2020, najpomembnejši pa je za kasnejše obdobje, za katerega cilji do zdaj niso bili podrobneje določeni. »Ko se bodo načrtovali naslednji 'Šoštanji', ne bodo mogli spregledati dolgoročnejših podnebnih ciljev. Sedanji načrti, na katerih temelji investicija v TEŠ 6, predvidevajo, da se po letu 2020 podnebni cilji ne bodo več zaostrovali in da bo cena emisijskih kuponov ostala na razmeroma nizki ravni.« Pa je že danes precej jasno, da so ta pričakovanja zgrešena. Kot pravi Stritih, uvajanje trdih zakonskih norm čez noč, v času krize in v trenutnem političnem ozračju, ni realno. »Tudi ni družbenega konsenza,

na katerem bi to lahko utemeljili.« Pa je že danes precej jasno, da so ta pričakovanja zgrešena. Kot pravi Stritih, uvajanje trdih zakonskih normz noč. PROMET

Zagotavljanje trajnostne prometne infrastrukture je v Sloveniji eden najzahtevnejših projektov. Za avtoceste smo poskrbeli, prinesle pa so nam predvsem čezmerno povečanje izpustov toplogrednih plinov iz prometa. Železnice so bile do zdaj zanemarjane. Za gradnjo avtocest je bil v proračunu vedno zagotovljen poseben vir sredstev, za železnice ta ni bil določen. Posledica tega je, da je bil nacionalni avtocestni program izpolnjen tako rekoč v celoti, železniški pa le približno tretjinsko. Lani se je to vendarle spremenilo, saj na novo sprejeti zakon o zagotavljanju sredstev za investicije v javno železniško infrastrukturo do leta 2023 določa,

da se sredstva, zbrana z davkom na uporabo vozil v cestnem prometu, namensko uporabijo za gradnjo železniške infrastrukture. Samo za prihodnja tri leta je v ta namen skupaj z evropskimi sredstvi predvidena več kot milijarda evrov, že letos pa je bilo za železnice prvič namenjenega več denarja kot za gradnjo avtocest. Hkrati je treba poskrbeti za trajnostnejši cestni transport. EU naj bi v kratkem sprejela direktivo, ki bo državam članicam omogočala, da v cestnine za tovornjake poleg cene obrabe infrastrukture vključijo še ceno onesnaževanja zraka in obremenjevanja okolja s hrupom. Tudi iz tega naslova zbrana sredstva naj bi po predvidevanjih namenili za posodabljanje železnic. V medresorskem usklajevanju je prav zdaj sveženj ukrepov za spodbujanje uporabe električnih vozil, ki naj bi vključeval tudi državne usklajevanju je prav zdaj, ko se bo

49


50

tema tedna

OKULAR 23. marec, 2011

Suša prizadela Brazilijo.

področjih, ki veljajo za vrednoto, kot je na primer delo. »Z zelenimi davki je torej mogoče doseči prestrukturiranje davčnih obremenitev in hkrati spodbuditi prestrukturiranje gospodarstva in njegov trajnostni razvoj,« poudarja dr. Sašo Kešeljević z Ekonomske fakultete v Ljubljani. Sliši se lepo, a nižanje kakršnhikoli davkov je v Sloveniji, kot opozarja tudi Kešeljević, za zdaj zaradi nujnega krpanja proračunske luknje bolj pobožna želja. Tako je na krajši rok veliko verjetneje, da se bomo morali sprijazniti z zvišanjem okoljskih dajatev na energijo, druge davčne obveznosti pa bodo ostale nespremenjene. Novo zvišanje ekoloških prispevkov za energente je za letos že napovedano, nižanje kakršnihkoli davkov ni predvideno.

Prvi resen korak na poti k zeleni davčni reformi smo sicer v Sloveniji naredili že leta 1997, ko smo uvedli takso za onesnaževanje s CO2. »Toda prave zelene davčne reforme nismo nikoli posebej razvijali in še manj povezovali s širšim konceptom zelene proračunske reforme,« meni Kešeljević. Slovenija je po deležu davčnih prilivov iz okoljskih dajatev v vrhu med državami EU. Težava pa je v (ne) namenski porabi teh sredstev. Res se na primer z dodatkom za učinkovito rabo energije, ki je bil uveden z novim energetskim zakonom in ki ga plačujemo vsi končni porabniki električne energije, napaja Eko sklad, ki razdeljuje nepovratna sredstva za vlaganje v energetsko učinkovitost, a teh sredstev - letos na primer približno 19

milijonov evrov - je veliko premalo za resen zagon prestrukturiranja gospodarstva. »To, kar danes počne Eko sklad, je preprosto igra v peskovniku. To je zato, da to imamo. Ne pa zato, da bi zadeve počeli zelo resno,« meni dr. Bogomir Kovač. Se pa državi v prihodnje obetajo veliko večji prihodki iz naslova izpustov CO2, ki jih bo nujno treba porabiti tam, kjer bodo imeli največ pozitivnih učinkov. Najprej naj bi vlada aprila letos uvedla davek na CO2 pri prodaji naftnih derivatov. To naj sicer ne bi povzročilo dviga cene bencina, saj naj bi se ustrezno znižale trošarine, kljub temu pa bo to nov vir, ki bi ga bilo smiselno porabiti namensko. Še večji prihodki se državi obetajo po letu 2012, ko se bo začelo novo. trgo-

50


I PROMISE

I WILL

NEVER USE COMIC SANS

OR PAPYRUS

EVER

AGAIN

Okular  

... je družbeno-politični tednik, ki je bil narejen zgolj v študijske namene.

Advertisement