Page 1

JUNIJ 2016

Glasnik 22 OBÄŒINE RADENCI


BESEDA O ŽUPANU

Janko Rihtarič –

župan, bivši posestnik, upokojenec, družinski človek Župan, ki pravzaprav ni nameraval postati župan

Janko Rihtarič je radenski župan že drugi mandat, a kot sam pravi, župan ne bi postal, če ne bi bilo spleta posebnih okoliščin. Političnih ambicij ni imel nikoli, se je pa vključil v Kmečko zvezo, nato v Slovensko ljudsko stranko in ko so ga začeli nagovarjati, naj kandidira za župana, je pristal le zato, ker ga je jezilo, da se v občini toliko kregajo. A pristal je le napol, ko pa je odšel na morje, so med njegovo odsotnostjo novinarjem povedali, da bo kandidiral. Besede več ni mogel vzeti nazaj, mislil si je pa tudi, da verjetno ne bo izvoljen. Pa se je zgodilo in prvi , uspešni mandat, se je nekako sam po sebi prevesil v drugega in spet je sredi dela, načrtov in obveznosti. Zemlja - os življenja Vse njegovo življenje pa je povezano z zemljo, pravi. Rojen je bil na kmetiji v Boračevi, obiskoval je kmetijsko šolo, študiral na višji agronomski fakulteti. V kmetijstvu je bil tudi zaposlen, najprej kot delovodja v Črncih, nato kot upravnik,nekaj časa pospeševalec v Kmetijski zadrugi ter komercialist in na koncu še direktor Kmetijske zadruge v Gornji Radgoni, vsega skupaj 39 let, dokler se ni pred tremi leti upokojil. Ves ta čas je delal tudi doma na kmetiji. V družini, ki se je preživljala na osmih hektarjih zemlje, so bili štirje otroci, kot najmlajši je po odločitvi staršev moral ostati doma. Nekoč je bilo tako, da si se moral držati tega, kar si je zastavil oče. Pa mu ni bilo težko. V 25. letu se je poročil , z ženo Marijo sta vzgojila tri sinove. Zdaj so že odrasli. Najstarej-

2

Glasnik  22

ši, Danilo je študiral agronomijo in pred petimi leti prevzel posestvo. Ima dobro pridno ženo in tri otroke-vnučke, ki so dedku in babici posebno zadovoljstvo in sreča. Tako je rešil očeta strahu, da ne bi imel komu prepustiti zemlje, na kateri se je trudil in delal toliko let. Tako kot je skrbelo njegovega očeta, pravi naš župan, njegove zadnje besede pred prerano smrtjo so izražale skrb, »da Janko ne bi zapravil kmetije«. Nekoč so rekli, da ima grunt korenine do pekla in to je v nekem smislu res, pritrjuje, zemlja drži človeka s trdnimi vezmi, želi jo obdržati in ne samo obdržati, ampak tudi razširiti. Janko Rihtarič je vse to storil: dokupil je dvanajst hektarjev zemlje in sedem hektarjev vinograda, tako da sin obdeluje 35 hektarjev njivskih površin in sedem hektarjev vinogradov.Za delo v vinogradu največ skrbi njegova žena Natalija. Pridelujejo koruzo, pšenico, ječmen, oljno ogrščico, v hlevih je 90 prašičev in 26 glav goveje živine. V vinogradu gojijo različne vrste grozdja, ki ga prodajajo Radgonskim goricam. Od kmetijstva lahko solidno živiš, ne moreš pa obogateti, pravi. Od prodaje pridelkov ostane malo ali nič. Največ vedno zaslužijo trgovci. V Sloveniji pridelamo okrog 30 odstotkov svinjske mesa, vseeno pa je včasih prašiče težko prodati,kljub nizki ceni, ker uvažamo (stare) blagovne rezerve iz zahodnih držav, izdelke pa tržijo pod oznako domače. A o tem bi se dalo povedati še marsikaj. Družina je svetinja Županova družina je velika, takšna, kot so bile nekoč. A vsi lahko ostanejo doma, če tako želijo, pravi župan. Zanj je družina svetinja. Trenutno jih je doma 11, štiri generacije – njegova triindevetdesetletna mama Antonija, onadva z ženo, najstarejši sin z ženo in tremi otroki, najmlajši Martin, ki je študiral gradbeništvo, s svojim dekletom, pričakujejo še srednjega sina Tomislava- elektroinženirja, ki je trenutno službeno v Južnoafriški republiki. Babico, ki ji vsi, tudi sosedje pravijo mamika, spoštujejo in jo imajo radi in vsi jo vikajo oziroma onikajo, kot je bilo nekoč v navadi. Imela je štiri otroke, zdaj je že devet vnukov in 14 pravnukov. V Boračevi je lepo živeti tudi zato, pravi, ker imajo z vsemi sosedi dobre odnose, vedno si pomagajo med seboj. Najlepši pa so prazniki, ko so vsi doma. Velikonočne na primer, vedno praznujejo tako, da gredo ženske na velikonočno nedeljo zjutraj k maši, moški pa medtem pripravijo in okrasijo mizo za velikonočni »žegen«. Radi praznujejo, radi so skupaj, vedo pa tudi, da je za vse treba delati. Z ženo se več ne mešata v upravljanje posesti, pravi župan, vedno pa priskočita na pomoč, če je potrebno. Županski poklic ima svoje dobre in slabe strani Tako v prvem kot v drugem mandatu se je v Radencih in na Kapeli marsikaj naredilo s korektnim in dobrim sodelovanjem med županom, upravo in občinskimi svetniki, slednjim je svetoval, naj pred sestanki svoje stranke pustijo zunaj, da bodo lahko delali koristno za občane naše občine-seveda brez prepirov. Teh naš župan nikakor ne mara. So pa stvari, ki jih je težko urediti oziroma narediti iz različnih vzrokov, kot je bila na primer prodaja Radenske Laškemu in denacionalizacija, tu je občina nemočna, prav tako pa je vedno premalo denarja za vse, ki bi želeli kaj izpeljati.


OBČINSKI PRAZNIK 2015

Praznik Občine Radenci v letu 2015 Občina Radenci je v hotelu Radin v Radencih pripravila slovesnost, s katero so počastili praznik Občine Radenci.

Je pa še veliko dobrih projektov, ki bi jih bilo treba uresničiti. Upajo, da bo sodelovanje z novim lastnikom Kofolo boljše, s Savo se dogovarjajo za skupni projekt turistične ureditve. Radi bi obnovili celotni bazenski kompleks, katerega približno polovica je v lasti Save, polovica pa Občine. Posebna komisija pa naj bi razmislila, kaj bi se dalo narediti, mogoče s tako imenovanim javno zasebnim partnerstvom. Možno bi bilo narediti igrišče, adrenalinski park, prireditveni prostor, ki naj bi postal središče Radencev. Še vedno zbirajo predloge, ki jih je ogromno, obnova pa naj bi potekala po etapah, tudi s pomočjo krajinskega arhitekta. Lahko bi obnovili tudi igrišče za mini golf. Za vse nameravano je potrebno dobro sodelovanje med vsemi dejavniki. Sebe ima župan za prvega med enakimi, ker ima sorazmerno malo možnosti odločanja in moraš biti prepričljiv, saj za vse potrebuješ soglasje občinskega sveta, sam pa ne smeš glasovati. Odločitve pa speljejo tako, da vse predelajo po odborih, preden gredo na sejo, tako da se ni treba vsakemu ukvarjati s vsako stvarjo in po utemeljenih predlogih lahko kar glasujejo. Takšno je torej življenje in delo našega miroljubnega in spravljivega župana. V času najinega pogovora pa se je pripravljal na prijetno dolžnost, srečanje vinskih vitezov v Radinu ob podelitvi legature za Pomurje Evropskega vinskega viteškega reda, ki jim je kot župan,član viteškega reda in vinogradnik predstavil dobre in za goste koristne stvari občine Radenci ter bil ponosen,da je ta slavnostni dogodek v naši občini. Bea Baboš Logar

Slavnostni govornik je bil diplomat in nekdanji slovenski veleposlanik v Makedoniji Marjan Šiftar. »Prinašam vam pozdrave in čestitke iz druge strani reke Mure, reke, ki nas povezuje, ki je bila in je del našega skupnega življenja z bogato in burno zgodovino. Tudi v Radencih se s ponosom spominjamo Kapelsko-radenskega tabora leta 1870, prispevka k narodnoosvobodilni borbi, žrtev na pragu svobode aprila 1945 in vsega, kar ostaja trajen in neizbrisen del mozaika vojne za samostojno Slovenijo. Zahvala vsem in spoštljiv spomin padlim in umrlim za našo svobodno in samostojno Slovenijo,« je med drugim dejal Šiftar, čestital prejemnikom priznanj in prepričano dejal, da bodo Radenci ponovno zasijali, da bodo »tri srca« novih lastnikov radenskih vrelcev ponos in prepoznavna identiteta materialno in duhovno bogatega življenja kraja, občine, regije, Slovenije… Zbranim je na slovesnosti spregovoril tudi radenski župan Janez Rihtarič. »Letos mineva 145 let, kar se je pri Novi Slatini v kapelski fari zbrala množica ljudi na že dvanajstem taboru, znanem pod imenom Kapelski tabor. Vseboval je šest resolucij s poudarkom na idejah Zedinjene Slovenije, beležimo pa tudi 21-letnico samostojne Občine Radenci« je spomnil župan na dogodek, v spomin na katerega tudi praznujemo občinski praznik. Dodal je, da so od lanskega praznika do letos končali nekaj večjih investicij, izpostavil pa predvsem gradnjo novega vrtca in vodovodnega omrežja v sklopu projekta Oskrba s pitno vodo Pomurja-krak C. Ob tej priložnosti je Janko Rihtarič skupaj s podžupanom Alešem Kaučičem podelil občinska odlikovanja. Plaketi Občine Radenci sta podelila Mariji Erveš, ki v tretjem življenjskem obdobju opravila dodatna izobraževanja za področje prostovoljstva v Dosorju-voditeljico medgeneracijskih skupin

Glasnik  22

3


OBČINSKI PRAZNIK 2015 / JUBILEJI

za kakovostno staranje in Domu starejših občanov Radenci. Dosor v svoji skrbi za stanovalce prireja številne kulturne prireditve z željo, da ohranijo stik s kvalitetno umetnostjo, v njem uspevajo različni projekti medgeneracijskega sodelovanja: vrtec, OŠ, SŠGT Radenci, DU. Priznanji Občine Radenci pa sta dobila Ivan Peklar, zaupnik-poverjenik Društva upokojencev Radenci in Mladinsko društvo Vrelec Radenci, ki organizira dobrodelne koncerte in prireditve za mladino.

družili s Kajetanovim Mačkom Murijem. Predstavili so se otroci Vrtca Radenci, Radenska konjenica; učiteljice OŠ Radenci in Kapela ter VVZ Radenci so otrokom risale izvirne poslikave obrazov na temo mačk, pevka Julija Vedlin je prepevala Kajetanove pesmi, organiziran je bil bralni kotiček. V prenovljeni glasbeni utici in pred njo sta Likovno društvo Gornja Radgona in Društvo upokojencev Radenci pripravila likovno delavnico na temo mačk. Dani Mauko

60 let turističnega društva Radenci

V kulturnem programu so nastopili Tjaša Lesjak (vokal), Staš Sukič (električna kitara), Valter Klemenčič (klavir in orglice), Jože Kolmanič (električna bas kitara) in Alen Kranjc (bobni). Moderatorka Mateja Madon je prireditev sklenila z recitacijo pesmi Kajetana Koviča Poletje ter prisotne povabila na družabno srečanje v avlo hotela Radin, župan Rihtarič pa na sobotne prireditve v parku, kjer so v spomin na pokojnega pesnika, častnega občana Radencev Kajetana Koviča organizirali prireditev Mačje mesto, v katerem so se otroci

Karmen Kavčič, Hrastničanka, ki jo je ljubezen leta 1976 pripeljala v Radence, je pretežni del svoje profesionalne življenjske poti posvetila turizmu, saj je med drugim bila tudi lastnica turistične agencije, več kot 30 let je zunanja sodelavka Pomurskega sejma, upokojena pa predseduje Turističnemu društvu Radenci, ki letos praznuje 60 let. Kaj vas je vodilo k odločitvi, da prevzamete vodenje Turističnega društva Radenci? Predsedovanje Turističnega društva v Radencih sem sprejela leta 2012. V tem času je predsednik društva zaradi bolezni prenehal z delom, društvo pa se je znašlo v zagati, kako naprej. Ponujeno funkcijo sem sprejela, ker sem videla veliko priložnosti za izboljšavo turistične slike kraja, ki je nekoč bil ena najbolj prepoznavnih in obiskanih turističnih destinacij v tem delu Evrope. Splet okoliščin in situacija denacionalizacije pa sta pripeljala do trenutka, ko se je turistični razvoj kraja ustavil. Potrebno je vložiti veliko optimizma in dela, a če delaš s srcem in verjameš v zastavljene cilje, uspeh mora biti viden. Kakšna je zgodovina društva in kako deluje društvo danes? Naše turistično društvo je eno izmed najstarejših turističnih društev v Sloveniji. Ustanovljeno je bilo 24. 3. 1956 in torej letos praznuje 60 let. V tem času je bilo kar nekaj predsedni-

4

Glasnik  22


JUBILEJI

kov, ki so zaznamovali delovanje tega društva. Vsi so se trudili, da bi kraju dodali sijaj. V času, ko je bilo podjetje Radenska še v državni lasti, je bilo to enostavnejše, ker so v podjetju imeli posluh tudi za razvoj turizma in kraja. Radenci so v svetu znani po svoji mineralni vodi, po zdraviliškem turizmu in po bogati kulinarični in vinski ponudbi, zato je bila promocija vedno podprta s strani gospodarskih družb v občini. Kateri so najpomembnejši projekti društva? Moji predhodniki so začeli s projekti, ki so pripomogli k ponovni prepoznavnosti kraja. Tako tekmovalna prireditev Salamiada tradicionalno poteka že 20 let. V času občinskega praznika že 19 let kuhamo štajersko kislo žüpo. Dolgo časa smo imeli Jesensko tržnico, vendar smo jo zaradi objektivnih razlogov zamenjali z drugimi prireditvami. V času mojega predsedovanja smo začeli še z novimi projekti, kot so Čarovniška roštiljada, postavitev čarovnic v krožišču, postavitev adventnega venca, božične tržnice. Najbolj pa sem ponosna na ponovno oživitev turističnega plesa, ki je nekako moj osebni izziv. Pred mnogimi leti je turistično društvo ples že organiziralo, vendar je z leti to padlo v pozabo. Menim, da se ljudje premalo družimo. Ples ima tudi dobrodelni značaj in vsako leto nam uspe privabiti več udeležencev. V letošnjem letu načrtujemo v okviru Dnevov slovenskega turizma, ki bodo v jeseni potekali v Radencih, primerno obeležitev našega jubileja. Kako se Turistično društvo Radenci financira? Kdo so vaši sponzorji? Turistično društvo Radenci se financira iz proračunskih sredstev občine Radenci, ki so namenjeni za delovanje društev v občini. Vsako leto nam na podlagi predstavljenega načrta prireditev komisija odobri sredstva. Seveda pa vabimo k sodelovanju tudi sponzorje v občini, ki pri določenih projektih sodelujejo z denarnimi ali materialnimi prispevki. Kakšna je vizija Turističnega društva Radenci? V naslednjem obdobju mora društvo vlogo na področju turizma v Radencih in okolici še okrepiti, predvsem pa delati na prepoznavnosti. Slednje bomo lahko dosegli z obstoječimi, predvsem pa z novimi prireditvami, ki jih delamo in želimo delati za krajane in občane ter seveda za turiste, ki zahajajo v Zdravilišče in pokrajino ob Muri.

Kako vi vidite turizem v Radencih čez 10 let? Tako, kot je bilo v 70-ih in 80-ih in še prej, verjetno več ne bo. Je pa res, da za prepoznavnost kraja in ponudbe, s tem pa tudi za ljudi, največ lahko naredimo sami. Če bo namreč vsak obdeloval samo svoj vrtiček, ne bomo prišli daleč. Kaj pomaga, če imam jaz čudovit cvetlični vrt, sosed pa na vrtu sam plevel in se moram jaz toliko bolj vsakič potruditi, da moj vrt ne zaraste s plevelom. Če bi oba, jaz in sosed vrt sproti obdelovala, bi imela oba veliko več časa za druge stvari kot sedaj. Delati pa moramo tudi na mladih in z mladimi, jih vključevati v razne projekte, jim bolj zaupati, zraven pa stati kot mentorji. Le tako se bodo največ naučili. Povezujemo se tudi z Zavodom za šport in turizem in tu vidim sinergijo dveh institucij, ki lahko v prihodnosti veliko naredita za še boljšo in večjo prepoznavnost destinacije. Radenci čez 10 let - močno si želim in upam, da pridobijo sloves, kakršnega si zaslužijo. Tu mora svojo vlogo odigrati tudi Zdravilišče. So na dobri poti. Patrick Šlibar mag. Norma Bale

Čebelice, čebelice … ­– 40 let čebelarske družine Radenci Čebelarstvo na Slovenskem je s svojo večstoletno tradicijo tesno povezano s podeželjem in kmetijstvom. Značilni in slikoviti slovenski čebelnjak je domoval na skoraj vsakem kmečkem dvorišču, v spominu pa še živi tudi podoba dedka s pipo v ustih, ki na toplem soncu poseda ob čebelnjaku in opazuje neumorno delo pridnih čebel. Čebelarstvo je postalo ne samo zanimiva, temveč tudi pomembna kmetijska panoga. Niso pomembni le čebelji proizvodi, ampak vse, kar čebele vračajo naravi in ljudem. Najbrž s premalo zavedamo njihovega pomena v verigi ekosistema. Čebelarska družina Radenci je novembra 2015 praznovala 40 let aktivnega delovanja ter vpetosti v okolje in prepoznavnosti. Na ustanovnem zboru 30. novembra 1975 v jedilnici takratne žage Marles v Boračevi je bilo prisotnih 22 čebelarjev, danes pa je vključenih 67 čebelarjev in čebelark. Prehojeno pot, dejavnosti in načrte Čebelarske družine Radenci je predstavil njen predsednik Danijel Tkalčič.

Glasnik  22

5


JUBILEJI RS in s Svetovnim združenjem čebelarjev si prizadevamo za priznavanje 20. maja za svetovni dan čebel. Kako ste zadovoljni z vzgojo mladih čebelarjev, s čebelarskimi krožki? Vso zahvalo in spoštovanje moram izreči učiteljici Mariji Andrejč, ki že dolgo uspešno vodi čebelarski krožek in vzgaja mlade čebelarje na OŠ Kapela. Imajo paviljonček s štirimi panji, pridelujejo med in iz voska izdelujejo izdelke. Udeležujejo se državnih tekmovanj iz znanja o čebelarstvu. Skratka, zelo so uspešni. Žal je bil le krajši čas aktiven krožek tudi na OŠ Radenci. Vodila ga je Majdica Stamenković.

Predsednik čebelarske družine ste od letošnjega leta. Kako dolgo pa čebelarite? Čebelarim od leta 2000, v čebelarsko družino pa sem se včlanil leta 2002. Od kdaj se zanimate za čebelarjenje? To zanimanje traja že od otroških let; čebelarja sta bila tudi dedek in stric. V začetku mi je manjkalo poguma in iznajdljivosti, kako priti do čebelje družine. Stric iz Nedelice mi je podaril dve čebelji družini. Moj mentor je bil Jože Matavž, dr. vet., zaposlen na ČZS kot strokovnjak za zdravstveno varstvo čebel. S kakšnimi občutki prevzemate vodenje ČD s 40-letno tradicijo? Občutki so mešani; zavedam se odgovornosti in zahtevnosti do članov v težkih pogojih dela. Dela je veliko, finančnih sredstev pa premalo. Kaj bi izpostavili kot najpomembnejše dosežke v preteklih štirih desetletjih? Veliko pozornosti smo posvečali vzgoji čebelarjev, izobraževanju, skrbi za zdravje čebel, izgradnji čebelarskega doma, čebelarskim krožkom v šolah, izdelavi pašnih katastrov, popisu čebelarstev. Sadili smo medovite rastline pri čebelarskem domu, športnem centru, v parku. Sodelujemo tudi pri nacionalnem projektu Tradicionalni slovenski zajtrk v vrtcih in šolah. Na kaj ste najbolj ponosni? Kljub vsem problemom (bolezni čebel, uporaba prepovedanih škropiv, umiranje čebeljih družin, upad prodaje domačega medu in nizke cene) število članov družine ne pada. Vključujejo se tudi mlajši čebelarji. Imamo svojo parcelo in primerne prostore. Kdo so čebelarji, ki so pustili neizbrisne sledi v zgodovini ČD? V 40-letno delo je bilo vtkanega veliko prostovoljnega dela, odrekanja in iskanja najustreznejših rešitev vseh članov, predvsem pa negovanje spoštovanja in ljubezni do čebel, čebelarskih proizvodov in ravnovesja v naravi. Alojz Nemec je bil prvi predsednik ČD; v njegovem mandatu je bil zgrajen čebelarski dom. Veliko so prispevali tudi Franc Čuk, Zlatko Sever, Alojz Zver … Od ustanoviteljev živita le še Ivan Budja in Lovro Belak, ki pa žal več ne čebelari. Letos smo se poslovili še od Antona Šuta. Dani Mauko hrani obsežno fotografsko dokumentacijo. Katerim ciljem sledite? Prizadevamo si za ohranitev čistosti kranjske sivke, kakovost čebeljih pridelkov, ohranjanje zdrave narave, več dela z mladimi. Izobraževanje članov je naša stalnica, predvsem v zimskem času v čebelarskem domu. Skupaj s ČZS, z Ministrstvom za kmetijstvo in prehrano, Vlado

6

Glasnik  22

Kako je vaše delo vpeto v okolje, s kom sodelujete? Dobro sodelujemo s sosednjimi ČD, ZČDP, ČZS, z društvi, s šolami, z vrtci in Občino Radenci. 7. decembra je v cerkvi Sv. Cirila in Metoda v Radencih tradicionalna Ambroževa maša (Sv. Ambrož je namreč zavetnik čebelarjev.). Morda kaj pogrešate pri delu v domačem okolju? Lahko Radi bi sodelovali na pohodih po tematskih poteh, ki jih organizirata Zavod za turizem in šport Radenci in TD Radenci, in sicer z možnostjo pokušine medu in nakupa čebeljih pridelkov. So ugotovitve zdravstvene inšpekcije vplivale na vašo dejavnost? Pri aferi z zdravili smo bili oškodovani nedolžni čebelarji, ki smo žrtve slovenske politike. Upadla je namreč prodaja medu in čebeljih izdelkov. Zaradi nepremišljenosti je bila čebelarjem storjena velika škoda. Imate svoj najljubši med? Rad imam vse sorte medu, zaužijem pa jih glede na počutje. Kaj nam svetujete pri uporabi medu? Uživajmo ga v naravni obliki in ne dajajmo ga v prevroče napitke. Uživajmo ga vsak dan, ne le takrat, ko smo prehlajeni in bolni. Pripravimo tudi mesno ali brezmesno jed z dodatkom medu. Kaj se lahko ljudje naučimo od čebel? Marsikaj. Ne samo od čebel, ampak tudi od ptic in drugih živali se lahko veliko naučimo: skrb za zarod, razdelitev del. V čebeljem panju se ve, kdo je glavni, kdo kaj dela: skrb za zarod, čistočo, vodo, hrano, varnost. V panju ni razlik, tam so vsi enakovredni; ni pohlepa, sovraštva, lenarjenja, kraje, izkoriščanja. Vsi, ki radi posegamo po naravnih darovih čebel, se bomo morali še bolj ozavestiti o pomenu čebel in čebelarstva. Marljive delavke nam ponujajo sladke in zdravju koristne izdelke. Hkrati nas nenehno opozarjajo na naš odnos do narave in okolja, ko z nedomišljenimi posegi ogrožamo njihov in naš življenjski prostor. Že fizik Albert Einstein je dejal:«Če bodo izginile čebele, bo kmalu za njimi izginil tudi človek.« Marija Mauko


INTERVJU

Probleme razumem kot izzive Intervju z direktorico občinske uprave Občine Radenci Mojco Marovič Mojca Marovič, direktorica občinske uprave Občine Radenci, rojena Radgončanka, z začasnim prebivališčem v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, rojena v letu, ko je človek prvič stopil na Luno, občinsko upravo vodi od leta 2007. Energična, odločna, glasna, zgovorna, pa tudi iskrena in neposredna le redko koga ob prvem srečanju pusti brez vtisa. Sama pa skrbno izbira tiste, ki jim pusti bližje k sebi. Tja namreč, kjer si dovoli biti samosvoja in ranljiva, kjer je mama in ženska. Nase je opozorila že v osnovni šoli, pa ne zgolj zaradi svoje opazne energije, ampak tudi kot odličnjakinja in »funkcionarka« ter izvrstna šahistka, ki je prav preko tega športa razvila, kot pravi, »gledanje nekaj korakov vnaprej«. Gimnazija v Ljutomeru jo je najprej pretresla; po spoznanju, da je uspeh rezultat dela in dobre organizacije, pa so tudi ta leta minila v znamenju uspehov. Za vpis na takratni VEKŠ danes pravi, da je bil napaka ter da bi kot edinka morala prerezati popkovino navezanosti na dom in si upati iti vsaj v Ljubljano. Študij je zaključila z levo roko; vmes je nekaj mesecev preživela v tujini, da se je izpopolnila v angleščini in nemščini. Pripravništvo je opravljala v podjetju Radenska, kjer se je veliko naučila, a se z marsičem tudi ni strinjala. Nato se je zaposlila v hotelu Diana, ki je takrat še bil del Radenske; pričela je spoznavati abecedo turizma. Tam je spoznala partnerja oz. očeta svoje hčerke. Leta 2000 je sprejela izziv in se zaposlila na Slovenski turistični organizaciji kot produktni vodja za zdravilišča in mesta. Ob tem poudari, da so ji domači nesebično stali ob strani in ji pomagali. Službeno je prepotovala velik del Evrope in tudi sveta. Po dolgih letih želja in poskusov je zanosila in za slabi dve leti zapustila Ljubljano. Ko se je oktobra 2005 vrnila, je napredovala do delovnega mesta generalne sekretarke. Začela so se vsakodnevna potovanja v Ljubljano in nazaj. Doma jo je čakala družina. Toda po dveh letih in hudi prometni nesreči se je odločila in postavila družino na prvo mesto. Prijavila se je na razpis Občine Radenci za direktorja občinske uprave in bila izbrana. Izziv je sprejela in stopila na spolzko neznano področje. Tri leta kasneje, pravi, jo je življenje prvič resno preizkusilo. Bila je poslana na operacijo s predpostavko iste diagnoze, zaradi katere je doma umirala njena mama. Ta je počakala, da je hči prejela zadnji negativni izvid in potem za vselej zaspala. Naslednje leto je zaradi bolezni modernega časa prekinil svoje življenje partner Dominik. Na vrata občinskih pisarn pa so trkali kriminalisti, ki so brez obtožb hitro zaključili svoje delo. Protiutež vsem hudim

preizkušnjam pa je bila in ostaja hči Ana, šestošolka na OŠ Gornja Radgona in petošolka v javni Glasbeni šoli Gornja Radgona, ki mami nasmešek izvabi tudi z igranjem na violino. Groba definicija opisa del direktorice občinske uprave je, da organizira delo v občinski upravi in izvršuje sklepe občinskega sveta. Kaj se v resnici skriva za tem suhoparnim opisom? Menim, da naziv delovnega mesta ni ustrezen. Ljudje vse prevečkrat temu nazivu pripisujejo moč  odločanja in sprejemanja odločitev vseh razsežnosti, vendar  temu ni tako. Najvišji organ odločanja je občinski svet, odgovorna oseba je župan, direktorica občinske uprave pa organizira delo svojih  sodelavcev oz. občinske uprave in skrbi za to, da so naloge izvršene v ustreznih rokih, v skladu z zakoni in občinskimi predpisi.  Kot direktorica imam zelo malo t. i. manevrskega prostora pri sprejemanju odločitev, saj me na eni strani zavezuje nacionalna zakonodaja, na drugi strani pa sklepi občinskega sveta. Za vse svoje odločitve potrebujem pravno podlago. Naše delo je nenehna interakcija med zaposlenimi na OU,  med zaposlenimi in občani, med zaposlenimi in člani OS oz. člani odborov in komisij OS ter med zaposlenimi in predsednikoma svetov krajevnih skupnosti. Občinska uprava Občine Radenci šteje devet zaposlenih. Za nekoga preveč, za nekoga premalo. Za Vas? Katere so tiste lepe plati tovrstnega dela in katere so manj prijetne? Težko bi se opredelila. V obdobjih, ko nismo v pripravi in izvajanju obsežnih projektov, ne bi rekla,  da smo kadrovsko podhranjeni. Osem javnih uslužbencev in čistilka, ki ni zaposlena za polni delovni čas,  sestavljajo »mojo ekipo«. Obdobij brez projektov je malo, takrat pa pogosto dihamo na «škrge« oz. pozabljamo, da človek potrebuje tudi počitek. Pri odločitvah za projektne zaposlitve bi si želeli več svobode. Ker delujemo kot enovit organ, brez oddelkov, smo kot sodelavci bistveno bolj povezani in celovito seznanjeni z delovnim dogajanjem na upravi. Vsak je strokovnjak za svoje področje, timskega dela pa je pri nas žal malo. Vsak pokriva svoje po-

Glasnik  22

7


INTERVJU Kje kot direktorica vidite največji potencial razvoja občine? Občina Radenci je imela in ima največji potencial v razvoju turizma in aktivnostih, ki pomenijo dvig dodane vrednosti osnovni turistični ponudbi. Radenci imajo mineralno vodo, imajo zdravilišče, imajo vrelce in imajo zgodbo. Žal nimamo dovolj poguma, volje ipd., da bi s ponosom razvijali potencial, ki ga imamo, in ga z zanosom predstavljali doma in v tujini. Tudi lokalno okolje ne prepozna marketinškega potenciala, ki ga predstavljajo turisti v zdravilišču in tudi tisti, ki koristijo ne preveč številne zasebne prenočitvene kapacitete.

dročje dela. Ko težave rešujemo timsko, nanje gledamo vsak s svojega področja in naše debate znajo biti zelo glasne in zanimive. Štejejo rezultati in teh nimamo malo. Probleme pa razumem kot izzive. Zelo težko je nadomestiti dolgotrajno odsotnost sodelavcev. Če manjka člen v verigi, veriga popusti. »Univerzalca« za vsa odločanja po zakonu o upravnem postopku še nismo vzgojili. Seveda sem kot direktorica zaradi manjkajočega člena vodij oddelkov vključena v procese, ki so direktorjem na večjih občinah popolnoma tuji. So pa to trenutki, v katerih osebnostno rastem; le-ti me bogatijo, približajo ljudem, me osrečujejo in mnogokrat tudi žalostijo. Vesela sem, ko lahko ljudem pomagamo, ko jim lahko pridemo nasproti in jim ponudimo roko. Težko pa mi je, ko prošnji zaradi zakonskih omejitev in ne »kapric» direktorice, kot se mnogokrat sliši, ne moremo pomagati. Vse svoje odločitve podpišem in zanje tudi materialno, kazensko in osebno odgovarjam. To včasih pomeni, da nekdo ne more postaviti ograje na mestu, kjer si je to zamislil; nekdo ni upravičen do denarno socialne pomoči; nekdo mora sam vzdrževati cesto … In takrat sem žalostna in razočarana nad reakcijami, ki jih doživljamo. Verjetno je posameznikom žal, da nas izpostavijo kot dežurne krivce, a saj vsi poznamo zgodbo o perju, ki ga je zelo lahko raztrositi in nemogoče vsega pobrati, ko je škoda že enkrat povzročena. Moji delovni začetki v tej ekipi sicer niso bili enostavni. Sodelavci niso bili vajeni timskega dela; niso mi zaupali; veljala sem za »šefico«, ki dosti zahteva in je neomajna. To sicer drži, saj sem zahtevna do sodelavcev in do sebe, a hkrati delo tudi nagradim.

8

Glasnik  22

Katere projekte bi v času Vašega direktorovanja izpostavili kot posebej uspešne? Rada izpostavim, da smo se v Radencih začeli intenzivno ukvarjati s projekti po mojem prihodu. Res pa je tudi, da moj prihod sovpada z začetkom finančne perspektive 2007–2014. Preden naštejem investicijske projekte, bi rada izpostavila dejstvo, da mi je uspelo, da iz »razglašenega ansambla« oblikujem tim, ki stopi skupaj, ko je to najbolj potrebno, ter se zna zabavati in družiti tudi izven delovnega časa.   Večji projekti so: Izgradnja novega kanalizacijskega omrežja, počivališče Via Savaria na Kapelskem Vrhu, obnova parka, športne dvorane in OŠ Radenci, izgradnja avtobusnih postajališč, ureditev nogometnega igrišča pri OŠ Kapela in obnova šole in javne razsvetljave, izgradnja slačilnic s tribunami in širokopasovnega internetnega omrežja, obnova lovskega doma in izgradnje pločnika, razširitev dela vozišča Radenci–Boračeva in postavitev javne razsvetljave, ureditev večnamenskega prireditvenega prostora v Hrastju Moti ter seveda izgradnja nizko energetskega vrtca in primarnega in sekundarnega vodovodnega omrežja Krak C. Kateri so torej tisti projekti, ki jih občina želi uresničiti v prihodnosti? Občina Radenci je občina, ki ima sprejeto strategijo razvoja do leta 2020. V tem trenutku imamo kar nekaj projektov »na zalogi« in nekaj v pripravi. Žal država močno zamuja z razpisi in tudi že znane usmeritve prihodnjih razpisov niso najbolj vzpodbudne. Ves čas se govori o t. i. mehkih projektih, brez investicij, na terenu pa še vedno potrebujemo kanalizacijo, vodovod, športne dvorane, ceste in pločnike ipd., skratka investicije, za katere je v osnovi zadolžena in je bila ustanovljena občina. Prvi projekt, ki bo zagledal luč sveta še letos, bo pločnik od Radencev do Kapelskega Vrha. Za razpise nove perspektive imamo pripravljene naslednje  projekte: • gradnjo nove membranske čistilne naprave in hidravlične izboljšave kanalizacije na Kapelski cesti; • zaključek revitalizacije radenskega parka tako, da ohranimo  parkovno postavitev snovalke parka; • izgradnjo postajališč za avtodome na Kapeli ter pločnik med trgovino in pokopališčem na Kapeli. • Projekti bodo realizirani le, če bodo podprti z nepovratnimi sredstvi. Radenci so zdraviliški kraj, a od nekdanjega turističnega blišča ni ostalo prav veliko. Kako to razlagate oz. kakšno je Vaše videnje razvoja turizma v občini? O zgodbi radenskega turizma je bilo že mnogo napisanega in povedanega. Vedeti je treba, da tudi v preteklosti ne bi bilo te zgodbe o uspehu, če ne bi takratna Radenska prelivala sredstev med svojimi družbami oz. poskrbela za investicije, vzdrževanje parka, letno kopališče, mini golf ... V Radencih sta se zgodili denacionalizacija, ki po 20-ih letih še vedno ni zaključena, in privatizacija Radenske. Če so lastniki poskrbeli za obnovo in razvoj svojih nepremičnin, se  je v spremljajočo infrastrukturo vlagalo toliko, kolikor je bilo nujno potrebno. In ker niso razrešena lastniška razmerja, tukaj mislim predvsem na parkovni kompleks skupaj z bazenom, tudi občina ni mogla izvajati svoje razvojne strategije.


INTERVJU / PORTRET Osebno menim, da brez sodelovanja vseh deležnikov, ki se v ukvarjajo s turizmom, ne bo šlo. Potrebno bo skupaj določiti prioritete in zagotoviti, da bo tudi lokalna ponudba pripomogla k temu, da se bo dvignila konkurenčna pozicija zdravilišča na trgu. To pomeni, da bomo morali gostom ponuditi doživljajski turizem, ki ga bomo morali zgraditi skupaj, in poskrbeti za to, da bodo gostje, bodisi dnevni bodisi stacionarni, o Radencih govorili z zanosom. Za mnoge radensko kopališče predstavlja nostalgični spomin na čas in sistem, ki sta za zmerom minila. Je obnovitev kompleksa realnost ali utopija? Kot ekonomistka poskušam na vse investicije pogledati z dveh plati – z ekonomske in družbenokoristne. Odkrito povem, da pri obnovi zgolj obstoječega stanja na bazenskem kompleksu ne vidim niti enega niti drugega. Sama zagovarjam idejo priprave strokovnih podlag celovite rešitve športnorekreacijskega območja znotraj parka, z nadgradnjo večnamenskega prireditvenega prostora. Seveda pa moramo pri ureditvi tega prostora upoštevati trende zunanjih športnih ureditev v svetu. Pozitivno sprejemam idejo o oblikovanju projektne skupine o pripravi nabora vsebin za bazensko-parkovni kompleks in s spoštovanjem bom dodala tudi svoje razmišljanje oz. videnje razvoja dopolnilne turistične ponudbe. Do takrat pa morda ne gre zanemariti ideje o povišanju subvencije za kopanje v zdravilišču za občane Občine Radenci. Na FB-profilu imate objavljeno fotografijo, na kateri stojite za krmilom jadrnice. Kako preživljate prosti čas in kaj Vas sprošča? Kot mama samohranilka posvečam večino svojega prostega časa, ki ga nikoli ni dovolj, svoji hčeri Ani. Vesela sem, da naju veselijo podobne stvari, zato si pozimi praviloma nabiram energijo na snegu, poleti pa na morju. Zdaj, ko je Ana že nekoliko večja in jo zanima tudi svet za domačo ograjo, radi kam odpotujeva in spoznavava druge države, druge kulture, nove ljudi. Za ohranjanje moje kondicije pa skrbi najin kuža Ari. Rada tudi preberem knjigo ali si ogledam dober film. Se Vam zdi, da ste se v poslovnem življenju morali bolj dokazovati in bolj trdo delati, ker ste po spolu ženska? Verjamete v t. i. ženska zavezništva? Ne glede na to, da bi želela na to vprašanje odgovoriti negativno, ne morem. Morda sem imela to srečo, da me je na prvo vodilno funkcijo kadrovala ženska in mi ves čas trajanja najinega sodelovanja tudi strokovno pomagala. Ob njej sem se utrdila in v nadaljevanju je bilo lažje. Morda je problem nas, žensk, tudi ta, da težko izključimo emocije in si skozi to nalagamo dodatna bremena, ob katerih se moški zgolj nasmehnejo. Ženska zavezništva? Vanje ne verjamem. Verjamem v dobro delo in korekten odnos. Kakšno popotnico za življenje želite dati hčeri Ani, šestošolki? To, da življenje ni celofan, moja Ana dobro ve, saj jo je življenje v njenem kratkem življenju več kot preizkusilo in to na otroku pusti posledice. In ker je življenje nepredvidljivo, ji ob vseh nalogah in izzivih na srce polagam tole misel: »Pomembno je, da se za vsako nalogo v življenju maksimalno potrudiš.«

mag. Norma Bale

Drago Štumpf – najstarejši avtohtoni Radenčan, partizan in vojni pilot Življenjsko zgodbo gospoda Štumpfa že poznamo, objavil jo je namreč v knjigi življenjskih zgodb starejših Radenčanov in okoličanov »Bilo je žmetno pa tudi lepo«. Dano mu je bilo pestro, zanimivo, pa tudi nevarno življenje, saj je mladost preživljal v hudem vojnem času; komaj šestnajstleten fant je odšel v partizane, preživel poklicno pot kot vojni pilot ter se po upokojitvi vrnil v Radence in se aktivno vključil v dejavnosti domačega kraja. Pri svojih skoraj devetdesetih letih je pričevalec številnih zgodovinskih dogodkov. Lani smo praznovali sedemdesetletnico konca druge svetovne vojne, letos obeležujemo petinsedemdesetletnico ustanovitve OF in seveda petindvajsetletnico samostojne države Slovenije. Ob vsem je bil prisoten in tudi pripravljen obuditi nekaj svoji spominov. Radenci pred napadom Nemčije na Jugoslavijo Veliko časa je že minilo, a poskusil se bom spomniti: v Radencih, ki so se nekoč imenovali Slatina Radenci, je bilo družabno življenje kar precej razvito. Delovali sta dve društvi: Sokol in klerikalno društvo Orel, ki sta si nenehno nasprotovali. Po uvedbi diktature je bil Orel razpuščen, Sokol pa je postal državna organizacija. Po ukinitvi Orla so na Kapeli ustanovili fantovski odsek, ki je bil izrazito klerikalen. V radenski občini je bilo zelo aktivno tudi gasilsko društvo. Srednješolci smo bili v glavnem člani Sokola, ki je bil dobro organiziran; športne rekvizite smo hranili v osnovni šoli, imeli smo tudi pihalni orkester. Po priključitvi Avstrije k Nemčiji, marca leta 1938, se je pritisk Nemcev nad Prlekijo povečal in tudi Nemci na Apaškem polju so postajali vse bolj nestrpni. 30. marca 1938 so zbrali manjšo skupino prostovoljcev in uprizorili pravi bojni pohod na Gornjo Radgono. Ko so Sokoli to izvedeli, so takoj organizirali svoje člane za nastop proti provokatorjem. Nacistični demonstranti so prišli že do Podgrada, tam pa so jih Sokoli in orožniki razgnali. Od oktobra 1939 je bil Kulturbund v Jugoslaviji ponovno dovoljen. V Radencih je imel svoj odbor v zdravilišču; vodja je bil uslužbenec Hamann. Člani so začeli vohuniti za narodno zavednimi Slovenci in jih zapisovati na črno listo. V začetku leta 1941 se je delovanje pete kolone še povečalo. V zraku je bilo čutiti vojno. Ljudje so kupovali hrano in si delali zaloge, mnogi so dvigovali svoje prihranke iz bank. Člani Kulturbunda so postajali vedno bolj napadalni. Začetek druge svetovne vojne 25. marec, dan, ko je Jugoslavija pristopila k trojnemu paktu, je tudi v Radencih močno odmeval; nekateri pa so si oddahnili, saj so menili, da ne bo prišlo do vojne. 27. marca so

Glasnik  22

9


PORTRET

beograjske ulice preplavili demonstranti. Ljudske množice so izrazile nezadovoljstvo zaradi pristopa Jugoslavije k silam osi. Radenčani so se zbirali pri lastnikih radioaparatov in nestrpno pričakovali nadaljnje dogodke. Val demonstracij je zajel celo Prlekijo. Demonstracije so bile istega dne tudi v Gornji Radgoni. Proti večeru se je zbrala množica demonstrantov; pridružili so se jim tudi radenski Sokoli. Demonstranti so korakali po mestu proti avstrijski Radgoni, izražali nezadovoljstvo zaradi pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu, vzklikali so protivladne parole in obsojali nemčurje. V Gornjo Radgono so prispele enote jugoslovanske vojske. V šoli so nas obvestili, da do nadaljnjega ne bo pouka. Bilo je na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941. Mama je vstala pred peto uro zjutraj in se odpravljala k maši na Kapelo. Ko je zaslišala streljanje, me je zbudila. Streljanje je prihajalo iz smeri Gornje Radgone in mislili smo, da ima vojska urjenje. Okoli šeste ure smo zaslišali močno eksplozijo; hiša se je stresla, hitro smo stekli na dvorišče in zagledali ogromen oblak dima, ki se je dvigal v višino. Vedeli smo, da je most na Muri razstreljen. Kmalu zatem smo videli, da so se proti Kapeli umikali vojaki, ki so razstrelili most in glasno klicali: »Ide Švaba!« Zjutraj okoli osme ure smo zagledali tovornjake, ki so hitro vozili proti Rihtarovcem. Kmalu za tem so pridrveli Nemci – najprej motor s prikolico, za njim pa vojaško vozilo z gosenicami. Hitro za tem so se prvi tovornjaki vračali priti Radgoni, potem pa nemška vozila. Pozneje smo zvedeli, da so kulturbundovci sporočili Nemcem, da se vojska pomika proti Ljutomeru in da pri nas ni jugoslovanske vojske. Istega dne je ob dvanajstih prva nemška patrulja – en podčastnik in dva vojaka – prišla do železniške postaje v Radencih, se tu sestala z nekaterimi kulturbundovci in se vrnila v Šratovce. Tu so se nemške enote vkopale in uredile položaje. Sicer se pa Nemci tega

10

Glasnik  22

dne niso več pojavljali, pač pa so se na cestah pojavili kulturbundovci kot nekakšni redarji; na rokavih so imeli široke rdeče trakove s kljukastim križem. Na nemških hišah so se še istega dne pojavile tudi nemške zastave. Naslednjega dne, v ponedeljek, sedmega aprila popoldne, je nemška pehota, ki je bila nastanjena v Šratovcih, korakala skozi Radence; slišati je bilo, da gredo na Ptuj. Na križišču pri današnji avtobusni postaji so kulturbundovci pričakali vojake s cvetjem in z bomboni; vodja te druščine je bila gospa Šarič. Ofenzivni vojski, ki je naglo prodirala na Hrvaško, je sledila okupatorska vojska – 125. badensko-wurtemberška divizija, ki je v Prlekiji ostala vse do odhoda na vzhodno rusko fronto sredi junija 1941. Njene enote so bile razporejene v Šratovcih, Radencih in Hrastju Moti, vojakom pa je bilo ukazano, naj se do domačinov obnašajo prijateljsko. Že prvega maja so na travniku blizu zdravilišča organizirali prvomajsko proslavo, vabili so naše ljudi in jih gostili s pijačo in klobasami, ki so jih kuhali v vojaških kotlih. Kmalu zatem so nacisti pohiteli z vpisovanjem v Štajersko domovinsko zvezo. Pritiskali so na prebivalstvo in grozili, da bodo tiste, ki se ne bodo vpisali, izgnali. Ljudje so strahoma prihajali pred komisije. Okupator je takoj po pričetku okupacije veliko pozornost posvetil mladini, ki jo je hotel najprej ponemčiti. Nacisti so nas vključili v tako imenovano nemško mladino – Deutsche Jugend in nas vzgajali v vojaškem duhu. V mesecu maju so organizirali tečaj nemškega jezika za vse osnovnošolce in srednješolce. Tečaj je trajal do septembra, potem pa se je začel reden pouk. Učitelji so bili Avstrijci. Ti so tudi vodili organizacijo Nemška mladina; vsako sredo je bil zbor, pri katerem so nas učili nemške vojaške ukaze, vadili smo se tudi v borbenih igrah. V juliju so nas, srednješolce, poslali na tečaj za vodje te organizacije, ki je trajal dva tedna na gradu v Gornji Radgoni. Takrat nas je bilo v Radencih šest srednješolcev. Istega leta so nas poslali še na drugi tečaj v Veržej. Marijanišče so Nemci preuredili za tečaje Nemške mladine. Pozimi 1941/42 so nas poslali še na smučarski tečaj v Avstrijo, v mesto Krieglach. Nacisti so si uredili prostore za nemško mladino v župnišču v Ljutomeru. Pripadniki te organizacije so dobili uniforme, v Radgoni pa je v okviru te organizacije delovala mladinska godba. – Fanfarenzug. Vse delovanje je bilo usmerjeno k čim hitrejšemu ponemčenju in fašizaciji slovenske mladine. Članstvo v organizaciji je bilo obvezno in nikomur ni prišlo na misel, da se ne bi odzval vabilu na skupna srečanja oziroma Zbor. Sledili pa so še drugi nacistični in raznarodovalni ukrepi: začeli so odstranjevati kulturne spomenike, sežigati slovenske knjige; čez noč so izginili radenski zavedni Slovenci in pozneje smo izvedeli, da so v Ljubljani ali v Prekmurju.


PORTRET Kmalu nato pa začetki odpora Zaradi vsega navedenega so se naši rojaki sestali v gostilni Dunaj na Kapelskem Vrhu in se dogovorili, da bodo začeli izvajati manjše sabotažne akcije. V tem času sem bil štirinajstleten fant in sem obiskoval srednjo šolo v Gornji Radgoni, ki sem jo končal leta 1943. Ker šolanja nisem nadaljeval, bi se moral prijaviti na Arbeitdienst, toda jaz se nisem prijavil. Dalje sem deloval pri Nemški mladini, vendar to ni bilo dovolj; dobil sem poziv, da se moram javiti v Zagorju, v rudniku premoga. Tam so me dodelili k zaščitni enoti, ki je varovala rudnik pred napadi partizanov. Ker sem bil že povezan z OF v Križevcih pri Ljutomeru, sem se odločil, da bom pobegnil domov. Pobeg mi je sicer uspel, vendar so me v Radencih takoj aretirali in z vlakom poslali v Maribor, kjer sem bil 20 dni zaprt v gestapovskem zaporu. Na intervencijo mladinske organizacije pa so me izpustili. Takoj za tem sem dobil poziv, naj se javim v Beljaku v komandi Arbeitdiensta – to je bila neke vrste predvojaška vzgoja. Tega pa se nisem nameraval udeležiti. Preko OF Križevci smo se trije – Štefka Belak, Slavko Vrabl in jaz odločili, da se pridružimo Pohorskemu odredu. Zadolžili so me, da pridobim uniforme Vermahta in jih v Mariboru predam »terencu«, katerega naslov sem dobil. Vse se je dobro in srečno končalo in po odlični zvezi smo dospeli v Pohorski odred. V partizanih V času, ko sem prišel v Pohorski odred, so se tam zbirali francoski in angleški ujetniki, ki so pobegnili iz nemških taborišč. Iz glavnega štaba je prišlo povelje, da jih je treba odpeljati v Črnomelj, na osvobojeno ozemlje, od tam pa jih bodo z letali poslali v Južno Italijo. Tedaj sem se prostovoljno javil v manjšo enoto, ki bo spremljala ujetnike do Črnomlja. Potovali smo največ ponoči. Prečkali smo cesto južno od Slovenj Gradca in se napotili proti Uršlji gori. Nekega zgodnjega jutra smo prišli do Ljubnega, kjer so potekali bolj za osvoboditev tega kraja. Okoli poldneva so se člani Vermahta in nemška pehota predali. Med ujetimi so bili tudi trije Radenčani, en Kapelčan in eden iz Paričjaka. Vsi, razen Kapelčana, so se priključili partizanom. Kapelčan je bil namreč bolan in je dobil prepustnico za domov. On je mojo mamo obvestil, da grem na Dolenjsko. Preko Menine planine smo prišli v Trojane. Od tod smo preko Izlak prišli do reke Save in v Zasavski odred Pri njih smo nekaj dni čakali na zvezo s čolnarji, ki so nas nato prepeljali čez Savo med Zagorjem in Litijo. Ko smo prečkali Savo, smo bili že na osvobojenem ozemlju in nobenega strahu ni bilo več, da naša misija ne bi uspela. V Črnomlju smo predali ujetnike poveljstvu mesta. Nekatere izmed nas, ki smo bili mlajši, so določili za partizansko bojno usposabljanje v Starem Trgu na Kolpi. Po končanem usposabljanju smo bili trije razporejeni v Cankarjevo brigado, ki je bila na položaju v bližini Žužemberka. Brigada je morala preprečiti vdor sovražnih enot v bazo 20 v Kočevskem rogu.

Ko smo prišli v brigado, so mene določili za vezista v štabu prvega bataljona, druga dva borca, Ptujčana, pa so poslali v četo. Eden od njiju je že drugi dan padel, drugi je bil čez nekaj dni ranjen v koleno. V brigadi sem se dobro znašel; rekli so, da sem hraber in iznajdljiv in sprejeli so me v Skoj. Na šolanje za pilota v Sovjetsko zvezo Decembra 1944 je glavni štab vsem enotam razposlal razpis za formiranje slovenskega letalstva. Kandidati, ki jih bo izbral štab enote, morajo biti prostovoljci; imeti morajo srednjo šolo in biti sodelavci OF najmanj od jeseni 1943. Najpomembnejša pa je bila ocena štaba, da ste marljivi, poslušni in hrabri. V tistem času sem že imel medaljo za hrabrost in medaljo za zasluge za narod, torej vse pogoje, da lahko začnem šolanje. Tako sem se v drugi polovici decembra znašel v vasi Krasinec pri Kolpi. Tukaj so zavezniki imeli letališče za transportna letala. V Italijo so vozili pobegle ujetnike, Angleže in Američane in naše ranjence. Ko smo prišli, so nam pripeljali orožje, sanitetni material, uniforme in hrano. Najprej so nas hoteli z letali prepeljati v Italijo, a ker so se na drugi strani Kolpe pojavili ustaši, so se ameriški letalci odločili, da nas ne bodo peljali v Italijo, ker nas je preveč. Naše poveljstvo se je odločilo, da bomo odšli preko Hrvaške na Madžarsko in potem v Beograd. S pomočjo hrvaških partizanov smo uspešno prišli do Virovitice in od tam čez Dravo na Madžarsko, zaradi ruske fronte, potem pa smo varno prišli v Beograd. Zbirni center kandidatov za letalce je bil v Beli Cerkvi na romunski meji. Tu smo bili zbrani kandidati iz cele Jugoslavije in z vlakom so nas odpeljali čez Bolgarijo, Romunijo in Ukrajino v Rusijo, v mesto Saratov in pozneje v Volsk. Obe mesti sta bili ob Volgi. Šolanje v Rusiji sem končal 29. 11. 1947 in z dvajsetimi leti dobil čin letalskega podporočnika. Po vrnitvi v Jugoslavijo – poklicna kariera Po vrnitvi v Jugoslavijo sem bil razporejen v Skopje. Ker pa Slovenci v Skopju nismo bili zadovoljni, leta 1944 so nam na Dolenjskem namreč rekli, da bomo prvi slovenski letalci, so nas premestili v Niš, kjer so bila stacionirana letala Iljušin – 2, jurišniki, za katere smo se usposobili v Rusiji. Po resoluciji Informbiroja sem bil premeščen v Mostar, na letalo Spitfire 5, spomladi leta 1949 pa v Beograd oziroma Zemun, v poveljstvo jugoslovanskega vojnega letalstva. Ministrstvo za šolstvo republike Srbije mi je priznalo spričevalo »Hauptschule« iz Gornje Radgone kot končano srednjo šolo. S tem spričevalom sem se vpisal v peti razred gimnazije v Beogradu. Leta 1957 sem maturiral in to mi je omogočilo, da sem lahko začel študirati na visoki letalski tehnični šoli, ki je trajala štiri leta. To sem uspešno končal leta 1961 in začel delati na beograjskem letališču Batajnica. Tu smo imeli letala ruske in ameriške izdelave. Imel sem čin kapetana prvega razreda, leta 1968 pa so me premestili v poveljstvi vojnega letalstva in sem napredoval v majorja. Nato so me premestili še v generalštab in upokojitev sem dočakal kot polkovnik. Upokojil sem se leta 1981 po 43-ih letih dela. Tega leta sem se tudi za stalno naselil v Radencih, svojem domačem kraju, odhajal pa sem na obiske v Beograd, kjer živita moja hči in vnukinja. Upokojitev nikakor ni pokoj Na Radence sem stalno mislil in tudi vse dopuste sem preživljal v Radencih, tukaj sem imel prijatelje še iz šolskih dni. Že leta 1958 sem skupaj s starši zgradil novo hišo, ker sem mislil na starost. Kmalu po prihodu v Radence so me člani Zveze borcev izvolili za predsednika in takoj za tem me je Lovsko društvo izvolilo za gospodarja društva. Z dvoriščem domače hiše nisem bil zadovoljen in sem ga začel urejati

Glasnik  22

11


PORTRET po svoje. Kakor vidite, sem imel dela dovolj. Zdaj, ko sem že v visokih letih, mi je ostalo še urejanje okolice hiše in ribolov. Kot predsednik Zveze borcev sem organiziral postavitev spominskega obeležja v Radenskem gaju. V tem gaju so leta 1945 nemški vojaki ustrelili tri moške – tri nedolžne žrtve. Po vojni so tam postavili lesen križ, a je strohnel in znamenja o tem zločinu ni bilo več. Zato sem se kot predsednik Zveze borcev čutil obvezanega, da se na tem prostoru postavi dostojen spomenik. Spomenik smo zgradili Lojze Vrzel, naš praporščak in član odbora, jaz in donator, ki nam je pomagal z denarjem.

Marija Fras –

Življenje v Radencih nekoč in danes Dobro se spominjam, kakšni so bili Radenci v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Ljudje, domačini in gostje, so se zabavali okoli parka, v zunanjem bazenu; mini golf je nenehno obratoval; posebna atrakcija je bila kavarna, kjer so vedno imeli dobro glasbo. Različna društva so prirejala veselice, ki so bile vedno dobro obiskane. Če bi primerjal zdajšnje življenje s tistim pred petdesetimi leti, bi rekel, da je zdaj vse nekam mrtvo. Tistega veselja ni več, a za to niso krivi Radenčani, takšen je pač položaj v času globalizacije. Če pogledamo, kako je dandanes v Sloveniji nasploh, je klima v naši občini še vedno dobra in lahko iskreno rečemo, da ta občinska garnitura dela dobro, čeprav so težki časi. Ker pripadam »stari gardi«, sem vesel, da nam občina pomaga, če kaj potrebujemo; za starejše občane je lepo poskrbljeno. Kraj je tudi čist in urejen. Zato ob občinskem prazniku vsem uslužbencem z županom na čelu želim, da bi uspešno in pri dobrem zdravju opravljali svoje naloge. Mislim, da bi bilo koristno, če bi ta ekipa vodila Radence tudi v naslednjem mandatu.

Radenci so turistična občina. Poleg Zdravilišča Radenci in številnih društev za prepoznavnost radenske občine na turističnem zemljevidu skrbijo tudi mnogi posamezniki.

Naše obletnice Spominjamo se 75-letnice ustanovitve OF in 75. obletnice napada okupatorja na tedanjo Jugoslavijo, razkosanja slovenskega narodnostnega ozemlja in začetka uvajanja raznarodovalnih politik. Tedanji vodilni slovenski politiki so dobesedno tekmovali v tem, kdo bo okupatorjem izkazal večjo poslušnost. Rešitev za slovenski narod je prišla s političnega obrobja. V noči na 27. april so predstavniki komunistične partije Slovenije, krščanskih socialistov, Sokolov in skupina kulturnih delavcev v Ljubljani ustanovili OF, organizacijo, ki je Slovence združila v odporu proti okupatorju. Naj omenim še, da je bil na področju Občine Radenci prvi odbor OF ustanovljen že 13. avgusta 1941, in sicer na domačiji Franja Štajnbauerja na Kapelskem Vrhu. Vzporedno z vznikanjem odborov OF so po Sloveniji rasle prve partizanske čete. Boj je terjal tudi prve žrtve; upor je doživljal svoje vzpone in padce, vendar plamena upora sovražnik ni mogel ugasniti. Slovenci smo se s štiri leta trajajočim bojem proti fašizmu in nacizmu za zmeraj vpisali v del zmagovite svobodoljubne zavezniške koalicije. Brez kakšnega odvečnega politiziranja lahko rečem, da mora biti vsakemu svobodoljubnemu državljanu tesno pri srcu, ko spremlja tako rekoč preporod nacifašizma po skoraj celotni Evropi, in sicer pod plaščem begunske krize. Temu bi se morali z vso odločnostjo upreti in toliko glasneje obuditi spomin na 75. obletnico OF ter njeno uporniško in združevalno izročilo prenesti v današnji negotovi čas. S svojim življenjem v samostojni Sloveniji sem zadovoljen. Živim skromno, razkošja ne potrebujem, a pričakovali smo več; tedanji voditelji so nam obljubljali drugo Švico. Člani ZB za vrednote NOB računamo na mlade, kajti oni so tisti, ki lahko spremenijo dogajanje v smer poštenja in sočutja. Le odprtost lastnih misli in poznavanje zgodovine resničnosti lahko narod pripelje na pot poštenih vrednot. Bea Baboš Logar

12

Glasnik  22

dobitnica »Kipca štorklje«, ki ga podeljuje Pomurska turistična zveza

Več desetletno delo Marije Fras iz Paričjaka so videli tudi drugi turistični delavci, ki odločajo o nosilcih najvišjih odlikovanj na tem področju. Na predlog Turističnega društva (TD) Klopotec Kapela so ji namreč konec leta 2015 podelili »Kipec štorklje«, najvišje priznanje Pomurske turistične zveze. »Doslej nas je dvajset dobilo to priznanje. Ker sem šele druga ženska med le-temi, mi kipec štorklje izredno veliko pomeni,« je dejala Frasova, ki je pred leti za svoje delo prejela tudi plaketo Občine Radenci. Marije Fras ni potrebno podrobneje predstavljati. S svojim prizadevnim delom je namreč pustila neizbrisen pečat, in sicer kot učiteljica na kapelski osnovni šoli, kjer je trideset let poleg poučevanja kemije in gospodinjstva skrbela tudi za prehrano otrok, kot prizadevna krajanka in občanka, ki je poprijela za vsakršno prostovoljno delo, ter seveda


PORTRET / GOSPODARSTVO, PODJETNIŠTVO, TURIZEM, ...

Četrt stoletja že skrbijo za naša kurišča podjetje Dimnik, Radenski vrh, d. o. o.

tudi kot odlična poznavalka kulinarike v tem predelu Slovenije in tudi preko meja v Porabju. »Domačini in tudi širša javnost s pridom pri vsakodnevnih druženjih vzamemo v roke njeno knjigo, obudimo spomin na pripravo marsikatere že pozabljene jedi in s tem nadaljujemo tradicijo, ki so jo začeli pisati naši dedki in babice, pradedki, prababice,« je v predlogu za podelitev kipca štorklje Mariji Fras med drugim zapisala predsednica TD Klopotec Kapela Jasna Divjak. Frasova je doslej napisala deset knjig s kulinarično-kuharsko vsebino. Nazadnje je izdala knjigo z naslovom Kruh, pogače in sladice – Prlekija, Prekmurje in Porabje. »Ker izhajam iz kmečke družine, sem se s tradicionalno hrano našega območja zelo hitro seznanila in jo od takrat tudi pripravljam. Da pa ne bi šla v pozabo, recepte in postopke priprav beležim in tako skrbim, da se bo znašla na mizah tudi naših zanamcev,« pove dobitnica kipca štorklje za leto 2015. Tudi peka v Prlekiji, Prekmurju in Porabju je izjemno raznolika. Prebivalci tega dela Slovenije in Evrope pečejo najrazličnejše vrste kruha, potic in kvašenih pogač. Vsem so dobro znani »krapci«, »kvasenice«, »ocvirkovke« in »posolanke«; iz različnih vrst testa se pripravljajo krofi, »flancate«, »miške«, »reštaši«, štruklji in gibanice«. Frasova je v zadnjem knjižnem delu zajela tudi pripravo krompirjevega in ajdovega »krapca«, dvoplastne ajdove pogače, in ajdovega »krapca« s skuto in svežo repo. In še veliko receptov za okusne tradicionalne dobrote se najde v deseti knjigi Marije Fras, ki pri vprašanju, ali morda nastaja že enajsta kuharska knjiga, ostaja skrivnostna. Tisti, ki jo poznajo, zatrjujejo, da še ni rekla (beri, napisala) zadnje besede. Glede na njeno znanje na tem področju bi bilo res škoda, da vsi ti recepti tradicionalnih jedi, ki še niso bili objavljeni, ostanejo le v njeni beležki. Miha Šoštarič

Se primemo za gumb, ko vidimo dimnikarja, le zato, da nam prinese osebno srečo ali morda pomislimo, da pred nesrečo obvaruje naš dom? Ravnamo varčno, ko dimnikarju zaradi nekaj deset evrov letnega stroška ne pustimo očistiti kurišča, ki je potencialno nevarno, da naš dom spremeni v pepel? Verjamemo, da nam bodo stroški prihranjeni naslednje leto, ko stopi v veljavo nov zakon, po katerem se bomo lahko sami odločali, katero dimnikarsko podjetje bo čistilo naše dimnike? JOŽE DRVARIČ, lastnik in direktor dimnikarskega podjetja z Radenskega Vrha, ki mu je zadnjo koncesijo za opravljanje dela v naši občini izdalo Ministrstvo za okolje in prostor, trdi, da se konkurence ne boji. Nasprotno. Morda bo izgubil nekaj strank, končni rezultat odprtega trga na tem področju pa bo gotovo večji obseg dela in preko 4000-im sedanjim kuriščem se bodo zagotovo pridružila še nova, saj je kvaliteta dela največje zagotovilo za uspešnost podjetja. Če mu pregledovanje kurišč zaupajo velika podjetja na našem območju (med njimi Radenska, Zdravilišče Radenci, šole in mnoge javne ustanove), mu jih bodo tako kot doslej, tudi z uveljavitvijo novega zakona, zaupali manjši uporabniki, je prepričan Jože. Po novem zakonu bo dimnikarska dejavnost še vedno pod okriljem Ministrstva za okolje in prostor, le da le-to ne bo več izdajalo koncesij, temveč bodo upravne enote izdajale LICENCE za delo. Licenco bodo imeli tudi vsi zaposleni, z njo pa se bodo legitimirali pri strankah. Obstoječa podjetja bodo licenco dobila avtomatsko, nova pa jo bodo morala šele pridobiti, seveda pod pogoji, med katerimi je na prvem mestu ustrezna strokovna usposobljenost dimnikarjev. Vsi zaposleni v Drvaričevem podjetju imajo končano dimnikarsko šolo v Mariboru. Slednjo je končala tudi Jožetova naslednica, tj. hči Renata, ki je v Kranju diplomirala na Fakulteti

Glasnik  22

13


GOSPODARSTVO, PODJETNIŠTVO, TURIZEM, ... lo imeti po Jožetovem mnenju le toliko kurišč, kolikor jih lahko kvalitetno pregleduje. Njegovo podjetje v 25-ih letih delovanja še nikoli ni bilo vzrok za požar, so pa večkrat sodelovali pri odkrivanju vzroka in odpravljanju posledic požara pri strankah, ki pred tem kurišč niso pustile pregledati. Po veljavnem zakonu morajo kurišča na kurilno olje pregledati enkrat letno, kurišča na trda kuriva pa v kurilni sezoni vsak drugi mesec. Brez dimnikarskega pregleda tudi v bodoče ne bo mogoče odpreti obratovalnice. Na Ministrstvu za okolje RS že nekaj let za vsako stranko pošiljajo tudi podatke o opravljenem pregledu in rezultatih meritev EVIDIM. Po zbranih podatkih merijo onesnaženost zraka in ga primerjajo s preteklimi obdobji. Pri pregledu kurišč uporabljajo tudi kamere za notranje snemanje stanja dimnika in merilne aparature tudi za več MW velike kurilne naprave. Dimnikarsko podjetje Jožeta Drvariča bo zagotovo tudi po spremembi zakona o dimnikarski dejavnosti v letu 2017 skrbelo, da bodo domovi strank, ki bodo svoja kurišča zaupala nadzoru njegovega podjetja in njegovih dimnikarjev, požarno varni. Irena Petek Ferenc

za organizacijo dela z diplomsko nalogo iz dimnikarstva. V naslednjem letu bo morala vsaka stranka skleniti pogodbo za vzdrževanje kurišč z enim od dimnikarskih podjetij. Država bo določila maksimalno zgornjo cenovno mejo, ki bo seveda vplivala na konkurenčnost, zakonsko pa bodo pogoji še strožji, saj se poostrujejo ukrepi na področju onesnaževanja zraka. Novih izzivov se v podjetju DIMNIKAR, Radenski vrh, d. o. o., ne bojijo, saj Jože že od ustanovitve leta 1991 dokazuje, da se je za svoje cilje pripravljen trdo boriti. To je dokazal, ko je z ustanovitvijo lastnega podjetja prvi v Pomurju razbil tedanji monopol dimnikarskega podjetja iz Beltincev. Le-to je namreč obvladovalo področje od Lendave do Lenarta, zato je bilo v podjetju presenečenje, pa tudi upor, ko je Jože Drvarič kot njihov učenec in zaposleni postal njihova konkurenca, toliko večje. Še danes je hvaležen, da so ga podprle domače lokalne oblasti, med njimi takratni predsednik Izvršnega sveta Občine G. Radgona Anton Tropenauer in predsednik Območne obrtne zbornice G. Radona Tone Kampuš. Slednji ga je podprl še pri ponovni podelitvi koncesije pri razdelitvi radgonske občine na nove občine in pred devetimi leti, ko je koncesija potekla. Tudi pri županih preostalih občin ni bilo nikoli težav s sodelovanjem. Tako je torej Jožetovo podjetje dobilo koncesijo za delo (in jo tudi obdržalo vse do danes) na požarnem območju v Radencih, Sv. Juriju ob Ščavnici, v Občini G. Radgona pa v KS Negova in KS Sp. Ivanjci; izven našega področja pokrivajo še področje Zavrča. Jože Drvarič ima v podjetju zaposlena dva strokovno usposobljena dimnikarja s 24 in 20 let delovne dobe, kot kolektiv pa skupaj čutijo zelo veliko pripadnost podjetju, zato je tudi kvalitetno delo daleč na prvem mestu. Odgovornost na delu je z zahtevnostjo in s tehnološko razvitostjo kurišč ter z nenehnimi spremembami zakonov na področju okolja in prostora vse večja. Vsako dimnikarsko podjetje bi mora-

14

Glasnik  22

Logistika Škerget – nadaljevanje zgodbe o uspehu Podjetje Logistika Škerget iz Boračeve smo v našem Glasniku že predstavili in takrat obljubili, da bomo zgodbo nadaljevali, kakor je bila načrtovana in napovedana. Direktor in lastnik podjetja Mitja Škerget je konec lanskega oktobra s sodelavci slavnostno predal namenu nove poslovne prostore v novi poslovni zgradbi, ki je zrasla tik ob stari lokaciji. Ob tej priložnosti so odprli tudi prostor, namenjen FITNESU in otvorili GOSTINSKI LOKAL v pritličju zgradbe, pri čemer sta oba tematsko zelo dobro in okusno povezana s sosednjo Radensko. Kmalu oziroma kar takoj se je izkazalo, da je bila otvoritev fitnesa zadetek v črno, saj so obiskovalci in seveda tudi številne obiskovalke hvaležno sprejeli ta športni objekt v domačem kraju.


GOSPODARSTVO, PODJETNIŠTVO, TURIZEM, ...

Prostorno parkirišče za tovornjake pri poslovni zgradbi pa je kar sililo k nadaljevanju zgodbe in tako so na novi lokaciji odprli še TOČKO ZA MOTORISTE in 10. aprila letos že izvedli 1. otvoritveno vožnjo motoristov SV štajerske in prekmurske regije. Fotografije povedo o številu udeležencev več kot besede … Morda bomo ob izidu že naslednjega Glasnika Občine Radenci dodali še kakšno nadaljevalno zgodbo iz podjetja LOGISTIKA ŠKERGET, kajti vse, kar je dobro in uspešno v gospodarstvu, se odraža v blaginji občanov občine, kjer domujejo uspešna podjetja. Irena Petek Ferenc

Nadaljevanje družinske tradicije v gostilni Nada v Šratovcih Med samostojne podjetnike – gostince se je Nada Zemljič vpisala leta 1994, po osemnajstih letih pa je vodenje gostilne predala mlajšemu od obeh sinov, Jožetu. Jože pravi, da je z gostilno »rastel od malih nog« in se tako že kot osnovnošolec uril v gostinskih veščinah. Mnoge današnje njegove stranke se spomnijo, da je v domačem

lokalu kot majhen, razigran in vedno nasmejan fantič velikokrat raztegnil harmoniko in z veseljem zabaval zadovoljne goste. Pot do gostinske šole je bila potem kar samoumevna in ker je bil in ostal velik gurman, je končal izobraževanje za natakarja in kuharja. Jože nadaljuje družinsko zastavljeno delo gostilne, kakor ga je uvedla mama, zato je gostilna Nada v Šratovcih tudi po več kot dvajsetih letih obratovanja znana predvsem po domačih jedeh na žlico, od bograča, golaža, krepke kisle juhe do zelja, repe … Malice v Jožetovi gostilni so zelo priljubljene, saj stranke vedo, da bodo količinsko in kakovostno zadostovale za vsakodnevne težke delovne izzive do konca delovnega časa. Jožetu v gostilni pri delu v kuhinji še vedno veliko pomaga mama Nada, ki je obenem tudi neprecenljiv vir nasvetov za uspešno vodenje gostilne; v veliko pomoč v kuhinji pa sta tudi starejši brat in še ena zaposlena kuharica. Natakarski del poslovanja obvladuje Jože sam. Seveda ne pozabi omeniti tudi očeta, ki je glavni pridelovalec dobrega vina za domači lokal.

Mama Nada je z odprtjem dejavnosti manjši del domače hiše preuredila v gostinski lokal, vse več strank pa je kmalu narekovalo potrebo po prizidku. Skupno tako lahko v naročenih skupinah sprejmejo okrog 60 gostov. Nasploh večji del obsega poslovanja predstavljajo različna praznovanja, obletnice, birme, obhajila itd. Povpraševanja po tovrstnih gostinskih uslugah je vedno dovolj, saj se vsi potrudijo, da maksimalno zadovoljijo pričakovanja gostov. To pa je tudi glavna in velika prednost družinske gostilne, saj vsi člani vedo, da eden mogoče zmore veliko, nikoli pa toliko, kot vsi skupaj. Jože nadaljuje družinsko tradicijo šele nekaj let, pa je prizidku že dodal lepo, v naravo vpeto vrtno teraso, ki bo poleti pravo

Glasnik  22

15


KMETIJSTVO, VINOGRADNIŠTVO … / REPORTAŽA Z OBČINSKIH PROSLAV zaklonišče pred žgočim soncem. Odprtje terase bo velika pridobitev za gostinski lokal, ki ga bodo zadovoljne stranke poleti še raje obiskovale. Zdajšnjega obsega poslovanja Jože ne namerava širiti, ponudba lokala pa bo tudi v bodoče temeljila na dobrih malicah, jedeh na žlico in dogovorjenih različnih praznovanjih. Zaščitni znak gostilne Nada v Šratovcih pa zagotovo ostaja njen vodja, vedno nasmejan in vedno dobre volje, Jože Zemljič, ki nadaljuje družinsko gostinsko tradicijo. Irena Petek Ferenc

Ustanovna slovesnost Legature za Pomurje Vinski vitezi na obisku v Radencih Zdravilišče Radenci je bilo prizorišče posebne slovesnosti, na kateri sta Evropski red vitezov vina in Konzulat za Slovenijo dosedanjemu viteškemu omizju za Pomurje podelila naziv Legatura za Pomurje, kar pomeni višjo obliko organiziranosti in zahtevnejšo programsko vsebino.

Evropski red vitezov vina (Orto equeastris vini Europae) se neodvisno od religij, politike, gospodarstva in ekonomskih interesov zavzema za visoko vinsko kulturo, čaščenje in promocijo žlahtnega vina, za znanstveno-raziskovalno delo na področju vinogradništva in vinarstva ter za izboljšanje kvalitete življenja z vinom. Konzulat za Slovenijo je bil ustanovljen 26. septembra 1991 na Ptuju in je bil hkrati prvi konzulat v novo nastali Republiki Sloveniji. »Danes je velik praznik za naš Evropski vinski viteški red in za Konzulat za Slovenijo. Priča smo ustanovitvi druge zaporedne viteške Legature v Republiki Sloveniji. Pred časom je bila ustanovljena še Legatura za Primorsko. Aktivnosti za ustanovitev obeh sta potekali na ravni Konzulata vzporedno. Danes je praznik tudi za vinorodno deželo Podravje,« je dejal prvi prokonzul v Sloveniji Tomislav Kovačič. Radenski župan Janez Rihtarič je dodal: »Verjamem, da bo Red z nadaljevanjem svojega plemenitega dela našel še veliko dobrih rešitev ter tako skupno prispeval k nadaljnjemu razvoju vina, te čudovite zlatnine, v kateri je tisoč resnic, je radost, je bolečina, je najstarejši smeh goric.« Miha Šoštarič

Dan samostojnosti in enotnosti, 26. 12. 2015 Odločitev je bila tvegana

Listino sta v začetku aprila iz rok visokega predstavnika Reda, ki ima sedež v Eisenstadtu v Avstriji, tj. senatnega vicekonzula Gerharda Plaschke in prvega prokonzula v Sloveniji Tomislava Kovačiča prejela prvi legat nove Legature Ignac Rajh in drugi legat Andrej Šajnovič. Poleg Rajha in Šajnoviča novi svet Legature sestavljajo vikar mag. Geza Erniša, maršal Mitja Kos, častni maršal senior dr. Alojz Slavič, redovna enologa Cvetka Sakelšek in Danilo Steyer, zakladnik Franc Cipot in članica Marika Feher.

16

Glasnik  22

V prepolni kongresni dvorani hotela Radin v Radencih, ki je bila prizorišče osrednje občinske proslave ob Dnevu samostojnosti in enotnosti v organizaciji občine Radenci, je po prihodu slavnostnega govornika, prvega predsednika samostojne republike Slovenije (1992-2002), Prekmurca, dobitnika številnih priznanj in odlikovanj doma ter po svetu, Milana Kučana ter gostitelja, radenskega župana Janka Rihtariča s soprogo, ob igranju koračnice na boben v izvedbi prof. Tatjane Novak, sledil prihod treh praporščakov območnega Združenja vojnih veteranov, slovenskih častnikov in Združenja borcev za vrednote NOB Gornja Radgona. Po bučnem aplavzu so profesorji ZGŠ Maestro Gornja Radgona zaigrali slovensko himno -Zdravljico, nato je moderator Dejan Raj povabil na govorniški oder nekdanjega predsednika.


REPORTAŽA Z OBČINSKIH PROSLAV

Le-ta je izčrpno nanizal dogodke izpred 25 let vse do danes: »So odločitve, ki spreminjajo zgodovino narodov. Takšna je bila odločitev na plebiscitu pred 25 leti. Z njo smo Slovenci postavili temeljni kamen svoji samostojni državi. S to odločitvijo, najpomembnejšo v vsej dolgi zgodovini našega naroda, smo v celoti prevzeli odgovornost za svoje življenje in prihodnost. Prevzeli smo tudi svoj del odgovornosti za prihodnost sveta, za življenje na planetu. Od takrat na nikogar več ne moremo prevaliti te odgovornosti. Z odločitvijo za svojo državo pa smo dobili tudi priložnost, da v družini evropskih narodov in narodov sveta uveljavimo svoje nacionalne interese in se dokažemo kot zrel narod, ki je sposoben sodelovati v prizadevanjih za mir, varno življenje in blaginjo vsega človeštva. Danes, četrt stoletja od takratne odločitve, smo se dolžni vprašati, ali se dovolj zavedamo odgovornosti, ki smo jo takrat prevzeli, in priložnosti, ki so se nam s takšnim položajem odprle. Ko smo upravičeno ponosni na doseženo, velja pošteno povedati tudi to, da je bilo marsikaj napak, da smo sprejemali tudi napačne odločitve in, da nekaterih nismo sprejemali… Naj spomnim, da odločitev ni bila samoumevna, bila je tudi tvegana, saj smo jo sprejemali v zapletenih razmerah razpadajoče skupne države in v nenaklonjenih mednarodnih okoliščinah. A tudi v močno utrjeni zavesti slovenskih ljudi, da se v takratnih prelomnih časih razpadanja skupne države lahko zanesemo le nase, na svoje presoje o izhodih in na svoje moči…Enotnost takratne politike je bila ključnega pomena. Ljudje so morali vedeti, da je to projekt, za katerim z vso odgovornostjo stoji celotna slovenska politika. Brez te enotnosti bi bili takrat Slovenci razklani. Kar smo dosegli doslej, upravičuje prepričanje in samozavest, da to zmoremo. O tem kaže razmisliti ob spominu na dan, ki je spremenil slovensko zgodovino, razmisliti morajo tudi tisti, ki na Dan samostojnosti in enotnosti puščajo

prazne klopi v Državnem zboru in ob državni proslavi organizirajo svojo, posebno proslavo. Kakšno enotnost s tem kažejo ? Kaže poudariti, da nima nihče pravice zapraviti zgodovinske pridobitve vseh tistih, ki so na plebiscitu 23. decembra pred petindvajsetimi leti dali svoj glas ZA samostojno državo Slovencev. Zavezujeta nas njihov takratni pogum in preudarnost. Spoštovati jo, je naša dolžnost, je svoje izvajanje sklenil slavnostni govornik. Glasbeni program so izvedli uspešni mladi občinski nagrajenci, učenci ZGŠ Maestro: na kitaro sta zaigrali Tina Antolič in Eva Zidar, na klavir Jaka Ajlec, Tjan Šoštarič na ksilofon. Nives Hödl z igranjem na diatonočno harmoniko (Slovenija, Vilka in Slavka Avsenika, mentor prof. Dejan Raj) ter pihalni orkester ZGŠ Maestro pod vodstvom dirigenta prof. Matjaža Klemenca sta v drugem delu s skladbami Rocky Mountain Skyscape, Santa Claus is coming to Town ob spremljavi violin sklenila kulturni program. Radenski župan Janko Rihtarič je nato omenil večje delovne pridobitve občine Radenci: izgradnjo vodovodnega omrežja v sistemu kraka C, zamenjavo akustike v športni dvorani, sanacijo zemeljskih plazov.. ter dejal, da bosta v letu 2016 prednostni nalogi izgradnja pločnika na relaciji Radenci-Kapelski Vrh in rekonstrukcija letnega kopališča v Radencih ter prisotne povabil v hotelsko avlo na zdravico in pogostitev, ki jo je pripravilo Zdravilišče Radenci ter zaželel, naj dobre želje, ki jih bomo izrekali in slišali v teh prazničnih dneh, postanejo vodilo za vsak dan in ljubezen naj bo zaklad, s katerim si bogatimo življenje. Dani Mauko

Kulturni praznik, 8. 2. 2016 - … to je beseda, to je knjiga V Kongresni dvorani hotela Radin v Radencih je po odpeti Zdravljici vokalnega kvinteta Klopotec s Kapele povezovalec programa prireditve ob slovenskem kulturnem prazniku Dejan Raj napovedal slavnostno govornico, občanko Radencev, Beo Baboš Logar, upokojeno profesorico slovenskega jeGlasnik  22

17


REPORTAŽA Z OBČINSKIH PROSLAV zika, pisateljico, kolumnistko, ki je uvodoma povedala, da razmišljanje o naši kulturi ne more mimo tega, da so Slovenci menda edini narod v Evropi, ki praznuje kulturni praznik, prav tako pa v Evropi ni naroda, ki bi v določenem trenutku svoje zgodovine posvetil toliko pozornosti ravno poeziji.

Leta 1946, ko so Slovenci prvič praznovali Prešernov dan, se je zgodila »sakralizacija« njega samega, ki je v prvi polovici 19. stoletja Slovenijo povedel v krog evropskih kulturnih narodov in slovenske kulture nasploh. Pri tem pa ne bi smeli iti mimo zdaj blaženega Antona Martina Slomška, narodnega buditelja, škofa, ki je prenesel svojo škofijo iz Šent Andraža v Maribor in ustanovil Mohorjevo družbo, ki je izdajala na tisoče knjig in s tem izredno razširila bralno kulturo med Slovenci. Poleg Prešerna sta bila pozneje za pisatelja, ki sta svoje delo posvetila narodu, označena še Fran Levstik in Ivan Cankar. Slovenci že 25 let živimo v samostojni državi, a na žalost še daleč od Prešernove želje, da »združil bi slovenšno celo«, saj je« slovenšna« cela razdeljena na dve polovici, tako tudi kultura: na ljudsko in umetno, urbano in ruralno, cerkveno in posvetno.

Spomnila je še na kulturo v Radencih, kjer že 25 let deluje KUD Bubla z zelo razvejano dejavnostjo. V teh letih so se vrstili folklorni nastopi, gledališke predstave, nastopali so različni sestavi pevcev ljudskih pesmi, literarni večeri, likovne delavnice, velja pa tudi omeniti šest knjig življenjskih zgodbi

18

Glasnik  22

starejših Radenčanov in okoličanov, ki so jih zapisovalke pripravljale pod vodstvom etnologinje dr. Marije Makarovič. A četudi nimamo glede kulture vsega, kar bi si želeli in potrebovali, nam še vedno ostane tisto, kar je najlažje dostopno in osnovno: to je beseda, to je knjiga. Vedno in vsakomur na razpolago. Mogoče bi pa lahko v tem mesecu prebrali kakšno knjigo Kajetana Koviča, našega rojaka, velikega pesnika, častnega občana naše občine. Se mogoče spomnili domačih pesnikov preteklosti, Ljudmile Poljanec, Leopolda Staneka… Svoje bogato izvajanje je prof. Logarjeva sklenila z besedami pisatelja Thomasa Glavinica, ki ga sicer ne pozna, in je zapisal: »Kupil sem več kot knjigo, več kot lep predmet, kupil sem nove misli, priložnost, da tudi jaz postanem nekaj več.« V čem več? V svoji človeškosti, ponovnem spoznanju, da lahko mislim, čutim zaznavam svoje razsežnosti, da sem bogatejši in to bogastvo lahko delim z drugimi, da sem s svojim novim spoznanjem res pomembnejši tako sebi kot Bogu in ljudem.

Sledil je nastop dijakinj in dijakov Gimnazije Frana Miklošiča iz Ljutomera, ki so prikazali umetniški perforrmans »Mogoče ne biti pomeni biti ?«, torej ustvarjalni večer poezije, glasbe in mode, v katerem so kreativno iskali odgovore na vprašanja bivanjske problematike današnjega časa. Predstavili so umetniške kreacije oblek, povezanih z interpretacijami izbranih pesmi, tudi dijaške poezije ter z glasbenimi točkami. Dogodek se je zaključil z dramaturško interpretacijo izbrane poezije v izvedbi dijaka Gašperja Lovreca. Radenski župan Janko Rihtarič je ob zaključku prireditve pohvalil vse, ki so poskrbeli za čudovit večer ter zaželel, da bi kulturni praznik praznovali razmišljujoče, naj postane kultura praznik našega vsakdana. Izkažimo kulturi kot tudi ostalim vrednotam več spoštovanja, saj bomo tako lahko kulturo svojega naroda ohranili in prenesli na naše mlajše rodove. Danes je bilo lepo videti različne generacije izvajalcev, kar v današnjem času ne doživimo prav pogosto, zato je toliko bolj pomembno, da take trenutke pomnimo, jih odnesemo domov ter ohranimo v spominu čim dalj časa. Spomnimo se tudi naših dveh pokojnih častnih občanov, Kajetana Koviča in Lojzeta Logarja, ki sta vsak na svojem področju pustila neizbrisan pečat v slovenski umetnosti… je še dejal nato pa prisotne povabil v hotelsko avlo, da nazdravijo prazniku. Dani Mauko


ZAVODI IN USTANOVE

Radenski gimnazijci o … … volilni pravici pri 16-ih letih

Žan Knupleš, 4. a Gimnazija Murska Sobota

Nejc Ajlec, Gimnazija Murska Sobota, športni oddelek

… medijih kot nosilcih resnice ali sredstvu manipulacije

… treh najpomembnejših vrednotah

Pomembno je razločiti med AKTIVNO in PASIVNO volilno pravico. Menim, da dotične skupine mladostnikov zaradi pomanjkanja racionalnega mišljenja in razmišljanja NE BI bili upravičeni do te pravice; če že, potem naj bi jim bila omogočena aktivna volilna pravica.

Hah. Tema, pri kateri bi samo izpostavil tole besedno zvezo »lastna presoja in razum«.

Deliti z drugimi, prijateljstvo, resnicoljubnost in resničnost.

Mladi se pri 16-ih letih želijo odločati o nekaterih zadevah, saj se zavedajo stanja v družbi, a potrebno se je zavedati, da je za odločanje na tako pomembni ravni potrebna neka mera razumskosti. Ne rečem, da imajo vsi starejši od 18-ih let to sposobnost, a meja 18 let je dovolj za pridobitev volilne pravice.

Spoštujem Modrost, delo medijev in sreča in ljubezen. cenim njihov trud, problem pa vidim v tem, da imajo mediji moč enosmerne komunikacije in lahko s svojim poročanjem oblikujejo javno mnenje in zavajajo ljudi oziroma manipulirajo z njimi. Včasih je potrebno kritično razmišljanje in prepričanje, da ni vse res, o čemer nas prepričujejo mediji.

…kdo je dober TIP / TIPICA

... Radencih

Nisi »kul« ali »in«, če živiš na krilih tujih uspehov ter prepoznavnosti svojih bližnjih. »kul« si takrat, ko služiš sam svoj denar, si sam zgradiš ugled v družbi, si zmožen pomagati tistim, ki so tvoje pomoči potrebni ter izpolnjuješ svoje obljube. »Kul« si, ko znaš ljubiti in ljubezni ostati zvest. 

Radenci? Kaj so Radenci? »Radenci so. Radenci so dom, ko me ni doma, Radenci so kraj, kjer se družim s prijatelji, ko sem, prav tako so Radenci v meni doma.«

Tisti/-a, ki je zadovoljen/-na s sabo, ve, kaj dela in kakšno je njegovo/ njeno poslanstvo.

So neizkoriščen vir, ki ne kaže svojega potenciala oziroma ga je izgubil. Naš kraj se nahaja na zelo ugodni legi, iz česar bi lahko potegnili več, vendar sta za Radenčane na splošno značilna pasivnost in čakanje, da delo naredi nekdo drug. Če bi se ljudje v našem kraju zavedali, kakšno moč imajo kot celota, bi lahko kraju povrnili nekdanji sijaj.

Glasnik  22

19


ZAVODI IN USTANOVE … medijih kot nosilcih resnice ali sredstvu manipulacije

… treh najpomembnejših vrednotah

Se ne strinjam. Za določene ljudi je volilna pravica pri 18-ih letih prevelik zalogaj.

Bolj kot nosilci resnice so sredstvo manipulacije. Vendar ne vidim težave v medijih, ki manipulirajo, temveč v ljudeh, ki neselektivno verjamejo.

Zdravje, svoboda delovanja in mišljenja, prijateljstvo in iskrenost.

Somaly Mam – Kambodžijska borka proti sodobnemu suženjstvu; trgovini z belim blagom. Emmeline Pankhurst ter druge zagovornice(i) enakopravnosti Graça Machel – mednarodna zagovornica človekovih pravic

Po štirih letih bivanja v Mariboru gledam na Radence precej bolj pozitivno kot prej. So majhen kraj, ki ima vse predispozicije za dobro turistično točko, občanom pa nudi dovolj možnosti za rekreacijo ali druge prostočasne dejavnosti. Na kulturnem in športnem področju se dogaja precej stvari, škoda le, da se jih ljudje ne udeležujejo, povrh pa se še pritožujejo o neaktivnosti občinskih društev.

Menim, da ni tako nujno potrebna že pri šestnajstih, saj dve leti ne predstavljata velike razlike. Veliko mladih pa politika pri teh letih še ne zanima.

Nanje gledam zelo relativno, seveda nam služijo kot odličen vir informacij, s čimer pa jim seveda dajemo tudi več kot odlične pogoje za manipulacijo.

Sama najbolj cenim: humor, kreativnost in prijateljstvo.

Vsaka oseba, ne glede na status, ki navdušuje in inspirira vsaj enega posameznika.

Radenci imajo veliko potenciala in želim si, da bi se tega vsi tudi začeli zavedati in spodbujati rast kraja.

Mislim, da je to še prezgodaj za volilno pravico, saj še ne vemo dovolj o politiki, ekonomiji in svetu, da bi lahko sprejemali dobre odločitve.

Mediji so lahko oboje; nosilci resnice ali pa sredstvo manipulacije, odvisno od tega, na kak način prikazujejo dogodke in v kateri luči jih predstavljajo. Dober medij bi moral objektivno opisati dogodek z več zornih kotov.

Zame so to: iskrenost, poštenost in trdnost v svojih odločitvah.

Pomembno je, da se partnerja strinjata v pomembnejših zadevah v zvezi, si zaupata, podobno razmišljata in predvsem, da obstaja ljubezen med njima.

Moramo rešiti trenutne težave z razpadajočimi zgradbami v parku in zaprtim letnim kopališčem. Rabimo več točk, kjer bi se lahko (predvsem mladi) družili. Ko bo to urejeno, lahko Radenci pridobijo nazaj staro lepoto.

… volilni pravici pri 16-ih letih

Špela Berič, Gimnazije Maribor (MM2)

Anja Zamuda, Borg Bad Radkersburg

Črt Stajnko, Borg Bad Radkersburg

20

Glasnik  22

…kdo je dober TIP / TIPICA

... Radencih


ZAVODI IN USTANOVE

Kolo, kolo, kolovrat z nami pleše vsakdo rad ... V vrtcu GROZDEK KAPELA smo nasmejani, veseli, razigrani, željni druženja, igranja, učenja in raziskovanja. Vsi smo prijatelji, a vseeno je vsak drugačen, poseben. Kot vsi otroci imajo tudi pri nas otroci radi igro, pesem, ples. Vsakemu otroku dajemo možnost, da uresniči svoje potenciale ter postane neodvisno, samozavestno in uravnoteženo bitje. Skozi dobro didaktično opremo, kreativne aktivnosti in projekte otrokom ustvarjamo pogoje za razvoj pozitivnih doživljanj, s katerimi širimo izkušnje, znanja. Otrokova vprašanja in odgovori so smernice za delo. Na osnovi le-teh ugotovimo, kaj otroke posebno zanima. V naše delo vključujemo tudi lokalna društva in starše. Otroci se veselijo obiska čebelarja, gasilcev, glasbenikov ... Uspešno sodelujemo na raznih likovnih in drugih natečajih ter se uspešno predstavljamo tudi širši javnosti. Prav tako sodelujemo z OŠ Kapela. Radi raziskujemo okolico našega kraja – KAPELO in če vas pot popelje mimo našega vrtca, nas le obiščite. Cvetka Marinič, vzgojiteljica in vodja enote

OŠ Radenci OŠ Radenci prejemnica Evropskega znaka kakovosti za izjemno delo Vsak začetek šolskega leta se začne pisati nova zgodba. Sooblikujejo jo učenci, polni pričakovanj, ter starši in učitelji. Učencem predajamo znanje skrbno in na najrazličnejše načine. Še posebej smo ponosni, da lahko naši učenci sodelujejo pri različnih mednarodnih projektih. Septembra 2015 je bil s strani slovenske nacionalne agencije naši šoli dodeljen Znak kakovosti za kvalitetno izvedbo mednarodnega eTwinning projekta MAVEN – Math via English. Po tej prvi potrditvi smo sedaj prejeli še Evropski znak kakovosti za izjemno delo. To pomeni, da je bilo delo naših učencev in šole priznano na najvišji evropski ravni. Znak kakovosti eTwinning prejmejo učitelji, ki so oblikovali izjemne projekte eTwinning. Znak pomeni, da je projekt dosegel določene nacionalne in evropske standarde. Slovenska nacionalna agencija je letos podelila znak kakovosti projektu MAVEN – Math via English, ki je v preteklem šolskem letu povezoval učence OŠ Radenci z učenci partnerskih šol v Latviji, Španiji, Estoniji, Romuniji, Češki, Poljski, Bolgariji in Belgiji. Pro-

Glasnik  22

21


ZAVODI IN USTANOVE jalne stvari, kot so geometrijska telesa iz slamic itd. Najbolj všeč mi je bilo, ko se je naša učilnica spremenila v »ptičjo bolnico«. Ptiču, z imenom Englisch expert, smo namreč morali zalepiti rep in kljun.« (Ališa Fujs) »Preko E-twininga smo se povezali z otroki z vsega sveta. Mene je doma celo obiskal »matematični kalkulator.« (Taja Berič) Katja Glazer Leskovšek

Zgodnje poučevanje angleščine v OŠ Radenci Pravijo, da kdor se nauči novega jezika, si pridobi novo dušo. V OŠ Radenci menimo, da je koristno, da se otroci »srečajo« z jezikom čim bolj zgodaj. Tako je bila v šolskem letu 2014/15 naša šola kot edina v Pomurju izbrana za izvedbo projekta Zgodnje poučevanje angleščine v 2. razredu. jekt je na zelo inovativen način učencem približal matematiko in angleščino (v okviru medpredmetnega učenja). Učenci od 6. do 9. razreda so sodelovali na številnih videokonferencah, izdelovali razna elektronska gradiva in obiskovali spletno učilnico TwinSpice, kjer so z uporabo resnično pestre palete IKT spoznavali učence drugih držav. Ponosni smo, da so učenci naše šole v okviru projekta MAVEN svoje matematično znanje, znanje angleščine, izvirnost in domišljijo na tako kakovosten način ponesli tudi v evropski prostor. Med projektom smo na zanimiv način povezali matematiko z raznovrstnimi področji naših življenj. V šolskem letu 2015/2016 smo se vključili v projekt FUNNY MATHEMATICS FOR EVERYONE WITH MULTIPLE INTELLIGENCE MY EVERYDAY LIFE IN E-K PRESS (mentorice: Katja Glazer Leskovšek, Mina Mazouzi, Tadeja Slavič). V letošnjem šolskem letu so učenci naše šole tudi zmagali na natečaju Naj zgodba eTwinning. V okviru kampanje Tedni eTwinninga in ob praznovanju 10. obletnice eTwinninga smo ustvarili kratko zgodbo na temo eTwinning praznuje 10. rojstni dan. ETwinning ekipa je naše etwinnerje v starostni skupini 12–15 let obdarila s praktičnimi darilci in jih s tem še dodatno motivirala za nadaljnje delo. Vtisi učencev, ki so sodelovali pri projektu: »Pri tem projektu mi je bilo zelo všeč, da smo se pogovarjali s Španci in z Latvijci. Najbolj mi je ostalo v spominu veselje Špancev, ko so dobili paket z našimi domačimi keksi.« (Nina Kolar) »Letos je bilo zanimivo leto. Izdelovali smo ustvar-

22

Glasnik  22

Letos se je poučevanje razširilo še na neobvezni izbirni predmet angleščine v 1. razredu in se nadaljuje kot obvezni predmet v 2. in 3. razredu. V prvem razredu je poudarek na slušnem razumevanju in govornem izražanju preko pesmic, igric, dialogov. V drugem razredu se slušno razumevanje že zelo dopolnjuje z govornim razvijanjem, kjer se učenci čim bolj samostojno in sproščeno govorno odzivajo na tuje jezikovno besedišče ter znajo tudi iz krajšega besedila izluščiti glavne misli. V tretjem razredu pa pouk vključuje tudi opismenjevalne značilnosti, kjer preko igre oblikujejo zvoke, sestavljajo besede, iščejo zloge, zapisujejo krajše besede in kasneje tudi fraze in povedi. Zavod za šolsko RS, OE Murska Sobota, je spremljal napredek in izvedbo projekta, prav tako pa na šoli deluje projektni tim, ki načrtuje dejavnosti za krajša in daljša obdobja. Tako smo v tem šolskem letu nastopali na dobrodelni prireditvi DPM Radenci z učenci 2. razredov; s starši 2. in


ZAVODI IN USTANOVE

Kuharski dvoboj osmošolk OŠ Radenci V prostorih za gospodinjski pouk so se na prvem kuharskem dvoboju v okviru izbirnega predmeta »Načini prehranjevanja« 18. aprila popoldne pomerile med seboj učenke osmega razreda Osnovne šole Radenci. Osmerico je izbrala profesorica razrednega pouka Sandra Prelog, ki jih je razdelila v dve skupini. Prvo tekmovalno skupino, pod vodstvom mentorja Danila Rosa, kuharja v vrtcu Križevci, so sestavljale Taja Berič, Sara Cimerman, Ališa Fujs in Tina Lukač, drugo, pod vodstvom mentorice Romane Štuhec,kuharice v OŠ Radenci, so sestavljale Tjaša Dervarič, Sara Domanjko, Špela Himelrajh in Eva Pešti. Izziv za prvi kuharski dvoboj je bil v pripravljanju obloženih kruhkov, namazov za kruhke ter izdelavi sadnega in zelenjavnega nabodala. Pri ocenjevanju pa je bilo treba upoštevati: videz kuharic, higieno med pripravljanjem hrane, okus hrane, pripravo pogrinjka ter estetsko predstavitev pripravljenega. Osmerica osmošolk se je odlično odrezala (temu primerno je verjetno sledila tudi odlična ocena iz izbirnega predmeta?), kar so potrdili vsi »dvorni preizkuševalci«, kajti obloženih kruhkov, sadnih in zelenjavnih nabodal so se izredno razveselili drugošolci, ki so se vrnili z dopoldanskega pohoda v okviru šolskega športnega dneva istega dne. Filip Matko Ficko

3. razredov smo izvedli anketo zadovoljstva, kjer so vsi starši pozitivno ocenili vpeljavo TJ v prvo triado; za starše 3. razredov pa smo pripravili tudi angleško delavnico, kjer so učenci s tekmovanjem TIC-TAC-TOE preizkušali tako svoje kot tudi znanje staršev. V maju je načrtovana še delavnica za starše 1. razredov. Kot učiteljica angleščine v prvi triadi sem navdušena, ko vidim sproščene in znanja željne otroke, ki z veseljem brskajo po svojem spominu in iščejo »prave« besede. Čeprav so to otroci, stari od 6 do 9 let, ki se v maternem jeziku šele učijo opismenjevanja, je njihov napredek zelo opazen, kar lahko potrdijo predvsem svetovalke, ki so nas redno obiskovale in spremljale pouk. Valerija Žnidarič Žitek

Rešile so ga polomljene vile Kadar mi starši dovolijo, gledam televizijo. Tam se pogosto zvrstijo pretresljive zgodbe s tragičnim koncem. Včasih pa se v nesreči znajde kdo, ki za ceno svojega življenja reši življenje drugemu. To je veliko žrtvovanje, ki ga ni zmožen vsak. Zgodi pa se, da komu reši življenje le srečno naključje. Tako je bilo tudi v nesreči, ki jo je preživel babičin stric Franček. To resnično zgodbo o stricu in teti mi je pripovedovala moja babica.

Glasnik  22

23


ZAVODI IN USTANOVE Na začetku vasi Bunčani je živela velika kmečka družina. Kar sedem otrok je bilo in nekateri so že končali osnovno šolo, ko se je pričela 2. svetovna vojna. Včasih so se v vasi nastanili nemški vojaki, včasih Madžari, proti koncu vojne pa ruski vojaki. Ko so eni odšli, so prišli drugi in zavzeli največje kmetije. Vaščani so se jih bali in jim dali vse, kar so zahtevali. Iz daljave se je slišalo streljanje in bombardiranje. Nekega dne sta babičin stric Franček in teta Marica nakladala na voz gnoj za polje. Kmalu so se Frančku zlomile vile. To ga je zelo razjezilo, ker je moral iti v hlev po druge. Med tem časom je priletela granata in padla točno tja, kjer je Franček nakladal gnoj. Pes, ki je pritekel k vozu, je bil mrtev, Marica, ki pa je stala na drugi strani, za kopico gnoja, pa je dobila hude poškodbe trebuha. Starši so mislili, da bo umrla. Ker ji doma niso mogli pomagati, jo je Franček na vozu odpeljal v avstrijsko Radgono, od tam pa so jo odpeljali v bolnico v Graz. Tam je ostala pol leta in se vrnila domov kot invalid. Franček je imel srečo. Pred smrtonosno eksplozijo so ga rešile polomljene vile. Ker je v hlevu iskal druge, medtem ko je priletela granata, je ostal živ. Danes še vedno živi in kmalu bo imel 90 let. Tistega dogodka, ki je bil skoraj usoden za sestro Marico, pa tudi zanj, se pogosto spominja. Marica je sedem let po vojni z bratom Tončkom pobegnila v Kanado, kjer živi še sedaj. Zaradi poškodb ni mogla imeti svojih otrok. Ker je tudi ona že zelo stara, ne bo nikoli več prišla v svojo rojstno vas. Grenka, pa tudi lepa doživetja iz njene mladosti pa še živijo v njenih spominih. Nino Klemenčič, 4. a-razred OŠ Radenci Mentorica: Simona Celec (Nagrajeni spis na literarnem natečaju Naravne in druge nesreče – delujmo preventivno, šol. leto 2015/16.)

OŠ Kapela Kako smo doživeli zadnjo mobilnost na Madeiri v evropskem projektu Comenius The Power of Feedback ali Moč povratne informacije? Nedelja, 31. 5. 2015 Naše potovanje je potekalo po potovalnem načrtu, z manjšo zamudo (40 minut) smo vzleteli z dunajskega letališča. A naš pilot je “nadoknadil” zamudo in tako smo v Lizboni pristali le z 10-minutno zamudo. Let je trajal tri ure in petnajst minut. Na letalu smo imeli tudi malico. V Lizboni smo počakale na nadaljevanje potovanja in znova smo doživele odlog odhoda, tokrat zaradi sporočene “napake” na enem izmed letalskih koles (enem), ki so ga tehniki nato zamenjali in lahko smo odleteli. Pristanek na letališču po uri in pol leta v Funchalu je svojevrstno doživetje zaradi izjemno kratke pristajalne/vzletne piste. Ko smo izstopile iz letala, je bil za nami že skoraj cel dan in začel se je večer. Ob čakanju na prevzem naših kovčkov, smo pomaknile kazalce na uri za eno uro nazaj. Na letališču smo poiskale taksi in se odpeljale v naš hotel, kjer bomo

24

Glasnik  22

bivali vse do sobote, ko se vračamo domov. Zvečer smo izkoristile čas za krajši sprehod v okolici hotela in zbiranje prvih vtisov o otoku. Madeira je otok, ki spada pod Portugalsko, od Portugalske je oddaljena 1000 kilometrov in približno 800 kilometrov od afriške obale (Maroka). Otok je dolg 57 in širok 22 kilometrov. Najvišji vrh je Pico Ruivo (1862 metrov). Na otoku živi približno 267.700 prebivalcev, od tega jih 40 odstotkov živi v glavnem mestu Funchalu. Podnebje je blago. Povprečna temperatura se skozi vse leto giblje med 16 in 22 stopinjami Celzija. Za severni del otoka so značilne obilne padavine, pozimi pa cikloni in vetrovi, južni del pa je sončen, topel in sušen. Madeira je vulkanskega izvora, z visokimi in strmimi vrhovi (http:// www.delo.si/druzba/trip/madeira-otok-na-katerem-ne-potrebujete-kopalk.html). Ponedeljek, 1. 6. 2015 Po zajtrku v hotelu nas je v recepciji hotela že čakala naša gostiteljica - učiteljica angleščine Sonia Rodriguez, ki je vsem udeležencem mobilnosti dala še zadnja navodila, kako uporabljati mestni avtobus, kje kupiti 5-dnevno vozovnico in nas nato čakala v centru mesta Funchal, kjer smo prestopili na drugi mestni avtobus in se odpeljali proti naši partnerski šoli, ki je stisnjena na hribu Funchala. Ulice so tukaj zelo strme in ozke. Ceste, ki so speljane po hribu do šole, so tako ozke, da smo na mnogih odsekih pomislili, da je cesta enosmerna, dokler se nam ni nasproti pripeljal drug avtomobil ali celo avtobus in smo spoznali, kako spreten mora biti voznik, da ne pride do nesreč. Prvi dan našega obiska je bil namenjen ogledu šole. Šolo obiskuje 190 učencev, ki obiskujejo pouk od 1. - 4. razreda. Pouk poteka dvoizmensko.


ZAVODI IN USTANOVE Torek, 2. 6. 2015 Nacionalni koordinatorji skupnega projekta (Belgija, Danska, Portugalska, Slovenija in Švedska) so dopoldne izkoristili za pripravljanje zaključnega poročila. Učiteljici Tina Klemenčič in Tatjana Perša sta se odpravili po zajtrku z mestnim avtobusom do šole, kjer sta prisostvovali pouku. Kasneje smo se jim v šoli priključili tudi koordinatorji. Popoldne smo se odpeljali z minibusom do kraja Balcões. Na poti do našega cilja smo lahko občudovali bujno cvetoče rastlinstvo in številne nasade z bananovci in sladkornim trsom. Ja, tukaj na Madeiri rastejo in dozorijo čisto prave slastne banane. Vsi udeleženci smo bili že nekoliko nestrpni, ko smo se peljali po zavitih cestah in se vzpenjali po gorovju do našega cilja, ki leži cca 860 nmv. Čakal nas je namreč pohod po levadah - posebnih poteh, ki jih ni nikjer drugje na svetu, razen na Madeiri. Levade so ena največjih turističnih znamenitosti Madeire. Kot namakalni kanal so značilne izključno za ta otok in za del Zimbabveja. So med desetimi najpohodniškimi potmi na svetu in sprehodi ob njih so eden glavnih razlogov za turistični obisk Madiere. Ponujajo neokrnjeno naravo, tišino, mir, odmik od hrupa in vrveža. Levade so izjemen in genialen namakalni sistem odprtih vodnih kanalov, ki so ga na Madeiri uvedli prvi naseljenci že v 16. stoletju. Vode je namreč v višjih predelih otoka v izobilju in je kristalno čista. Severna stran otoka je polna slapov, ki padajo z višine več 100 metrov globoko v morje. Iz goratih severnih predelov otoka s pogostim deževjem in iz visokih gorskih izvirov, polnih vode, so tako napeljali vodo čez pobočja v niže ležeče sušne predele po sprva lesenih kanalih. Kanale so v izjemno težkih razmerah gradili afriški in arabski sužnji in kaznjenci. Beseda levada izvira iz portugalske besede levar, ki pomeni dostavljati (vodo) ali nositi (za gradnjo kanalov so morali delavci ves material nositi na hrbtu). Danes pomeni levada nekakšen minikanal. Voda je po navadi shranjena v rezervoarjih ali zajeta neposredno iz naravnih virov ter preusmerjena v široke mreže ozkih kanalov, ki dostavljajo dragoceno vodo do nasadov banan, sladkornega trsa, vinogradov, sadovnjakov in vrtov pa tudi za hidroelektrarne. (http://www.delo.si/druzba/ trip/madeira-otok-na-katerem-ne-potrebujete-kopalk.html)

Sreda, 3. 6. 2015 Nacionalni koordinatorji so nadaljevali s pripravo zaključnega poročila, oblikovanjem bloga in vnosa rezultatov v EST bazo ali Evropsko zakladnico European Shared Treasure. Naši sodelujoči učiteljici Tina Klemenčič in Tatjana Perša sta se odpravili po zajtrku z mestnim avtobusom do šole, kjer sta znova prisostvovali pouku. Kasneje smo se jim v šoli znova priključili tudi koordinatorji. Popoldne smo si ogledali Colegio Jesuitas, nekdanjo jezuitsko višjo gimnazijo in cerkev, danes muzej in del univerze z upravnimi prostori. Naš vodič je bil poljski prostovoljec, študent zgodovine in grščine, ki je preživel na Madeiri skoraj deset mesecev kot prostovoljec - vodič. Sledil je sprejem v mestni hiši v mestu Funchalu. Četrtek, 4. 6. 2015 Dan je bil namenjen strokovnemu spopolnjevanju in prisostvovanju, predavanju ter dvema delavnicama na Univerzi v Funchalu. Vsi udeleženci smo z zanimanjem prisluhnili naši predavateljici prof. dr. Jesus Maria Sousa, ki prihaja z Univerze na Madeiri, o vlogi učitelja pri načrtovanju svojega poučevanja sedaj in v prihodnosti in sodelovali v delavnici. Drugo delavnico o povratni informaciji je pripravila naša gostiteljica Sonia Rodriguez. Popoldne smo si ogledali osrednji del mesta Funchal.

Glasnik  22

25


ZAVODI IN USTANOVE

Petek, 5. 6. 2015 Naš zadnji dan je bil namenjen spoznavanju znamenitosti Madeire. Sobota, 6. 6. 2015 Dan našega odhoda nam bo ostal v spominu zaradi močnega vetra, ki je povzročil, da so bili številni prihodi in odhodi letal z letališča v Funchalu odpovedani. “Naše” letalo je uspelo vzleteti z izjemno kratke vzletne piste in proti močnemu vetru. Same smo spoznale, kar nam je povedala že naša gostiteljica Sonia, da na tem letališču lahko vzletajo in pristajajo le najbolj izurjeni piloti.

šola nima. Pouk športa v takih pogojih si težko predstavljam. Ko smo se nato sprehajali po šolski zgradbi, sem razmišljala, kako zmotno ljudje razmišljamo o drugih državah in pogojih dela tam, saj se nam vselej dozdeva, da je drugje boljše. Šolski prostori v tej šoli so dokaj podobni našim. Učilnice so manjše od naših in dokaj tradicionalno opremljene z veliko črno tablo, katedrom za učitelja ter mizami in stoli za učence. Prostori delujejo zelo natrpano. Nobene sledi o računalnikih, projektorjih ali interaktivnih tablah, kakor je trenutni trend v slovenski šoli. Jedilnica je zelo podobna naši kapelski, zbornica oziroma prostor za druženje učiteljev pa je majhna sobica s skromno opremo, katere najpomembnejši del je aparat za kuhanje kave. Ko takole strnem razmišljanja o pogojih dela na tej šoli, ugotavljam, da Slovenci lahko s ponosno dvignjeno glavo govorimo o svojih šolah in pogojih dela tam. Seveda bi si želeli za dobro otrok še marsikaj izboljšati oz. jim nuditi še več, saj nas k temu sili človeška radovednost in želja po ustvarjanju. A če pomislim na učence s šole Visconde Cacongo, ki so nas s ponosom in v zelo razumljivi angleščini vodili po svoji šolski stavbi ter nam v vsakem prostoru zelo prepričljivo razlagali, kaj vse se tam notri odvija, kot že marsikdaj prej pridem do spoznanja, da šola zares stoji in pade z učiteljem. Ni toliko važno, ali poučuješ v palači ali v bajtici, važno je, da poučuješ s srcem. Tina Klemenčič

Mobilnost Comenius na Portugalskem (Madeira) Vsako izmed mobilnosti v okviru projekta Comenius, katerih sem se udeležila kot učiteljica OŠ Kapela, sem pričakovala z nestrpnostjo in radovednostjo. V vsaki partnerski šoli v projektu so nam namreč na široko odprli vrata svoje šolske stavbe in nam pokazali, kako pri njih živi šola, kakšni so pogoji dela ter kako poteka pouk. Kot učitelj namreč nenehno iščeš možnosti, naučiti se kaj novega, kar lahko vključiš v svoj način dela, primerjaš lastne pogoje dela s tistimi v drugih šolah, spoznavaš ljudi – učitelje in učence ter spoznavaš drugačnost v vseh pogledih. Ko smo se prvo jutro z mestnim avtobusom odpeljali po ozkih ulicah proti šoli na vzpetini, sem bila najprej navdušena nad razgledom s ploščadi pred šolo. Pogled se namreč odpira na prostran Atlantski ocean – modro neskončno morje ter na večji del glavnega mesta Funchal, v katerem se naša partnerska šola nahaja. Sledil je topel sprejem otrok in zaposlenih v šoli ter ogled šolske stavbe. Presenetilo me je, da šola stoji za manjšim obzidjem, saj je na drugi strani zidu cesta, ter da je dobesedno stisnjena med ostale stavbe v neposredni bližini. Na Kapeli smo navajeni na prostran pogled na zeleno naravo, griče in doline, gozdove ter hribe v daljavi, tukaj pa ob sami šoli ni bilo nič zelenega. Ves šolski prostor zunaj je tlakovan ali betonski ter predvsem majhen, omejen. Ves čas sem iskala neke površine, kjer se otroci lahko vsaj med odmori ali izven pouka sproščeno igrajo ali tekajo, pa ga nisem našla. Za šolo se nahaja le majhno zunanje igrišče na tartanu, zopet omejeno z betonskim zidom, brez kakršnekoli sence pod vročim soncem. Kot športna navdušenka sem povprašala o telovadnici, pa sem bila razočarana, da je

26

Glasnik  22

Tudi na zadnji Comenius mobilnosti na Madeiri smo imeli učitelji partnerskih šol priložnost spremljanja pouka v razredih. Vožnja z mestnim avtobusom po ozkih in strmih ulicah Funchala do šole gostiteljice je bila za nas prava pustolovščina. Učiteljice in učenci so nam z veseljem pokazali, kako pri njih poteka vsakdanji pouk, zame osebno pa je bila zelo zanimiva tudi primerjava njihovega šolskega sistema z našim. O novih idejah in možnostih napredka učencev ob kvalitetni podaji povratne informacije smo se veliko pogovarjali tudi z učitelji ostalih partnerskih šol. Vedno je zanimivo primerjati tudi ostale dejavnike, ki na različne načine vplivajo na naše delo, npr. opremljenost učilnic in razpoložljiva didaktična sredstva, ki jih učitelji uporabljamo pri pouku. Tako kot pri nas, si tudi učiteljice na tej šoli veliko didaktičnih pripomočkov izdelajo same. Prav tako je zanimivo videti, kaj počnejo


ZAVODI IN USTANOVE učenci v odmorih in v prostem času, kakšen je njihov odnos do šolskega dela in katere aktivnosti so jim najbolj všeč. Učitelji smo v manjših skupinah spremljali pouk glasbeno-gledališke dejavnosti, matematike in umetnosti ter uro angleščine v predšolski skupini – vrtcu. Nove izkušnje in spoznanja, ki sem jih ob tem pridobila, z veseljem vnašam v svoje delo z učenci na naši šoli. Z gotovostjo lahko trdim, da učitelji ob takšni mednarodni izmenjavi pridobimo veliko novih znanj in pozitivnih izkušenj, kar gotovo vpliva tudi na našo osebno in profesionalno rast. Tatjana Perša Zaključek - v letu 2015 smo zaokrožili osmo obletnico, odkar smo vstopili v evropski izobraževalni prostor in odprli vrata Evropi, v tem letu smo izvedli zadnjo mobilnost v projektu Večstranska šolska partnerstva Comenius. V obdobju od leta 2007 do 2015 je bila naša šola vključena v tri različne evropske projekte Comenius znotraj programa Vseživljensko učenje (VŽU), ki se je izvajal od leta 2007 - 2013 in so bila financirana z evropskimi sredstvi in pridobljena na evropskem razpisu. V osmih letih je bilo 22 učiteljev vključeno v 14 mobilnosti. Obiskali smo 12 evropskih držav (Nemčija - 2 šoli, Anglija, Švedska - 2 šoli, Turčija, Francija, Danska, Romunija, Norveška, Belgija, Portugalska-Madeira). V tri mobilnosti smo vključili 10 učencev (Anglija, Švedska in Danska). Trikrat (leta 2008, 2011 in 2014) smo bili tudi sami gostitelji evropskih kolegov in učencev na naši šoli. Takrat so vsi naši učenci, učitelji, zaposleni in lokalna skupnost začutili, kaj pomeni sodelovati z vrstniki in kolegi drugih evropskih osnovnih šol. Hvala vsem za njihov prispevek. V slovenskem prostoru smo primer šole, ki je zelo uspešno uvedla evropsko dimenzijo v svoj delovni ritem in zato smo večkrat povabljeni, da predstavljamo pridobljene izkušnje drugim slovenskim šolam in zainteresirani strokovni javnosti. Ponosni smo, da smo bili v preteklosti zelo uspešni v pridobivanju evropskih finančnih sredstev za projektno delo in sodelovanje z drugimi evropskimi osnovnimi šolami. Evropska unija in Evropska komisija se zavedata pomembnosti sodelovanja izobraževalnih institucij v skupnih evropskih projektih, zato sta razvili nov program Erasmus+. Od leta 2014 je mogoče sodelovati in nadaljevati s projekti v evropskem izobraževalnem prostoru v novem programu Erasmus+, ki je načrtovan za obdobje 2014-2020. Le kaj nam bo prinesla prihodnost? mag. Anastazija Avsec, koordinatorica projekta in ravnateljica ter Tatjana Perša in Tina Klemenčič, udeleženki mobilnosti

OŠ Kapela Osnovna šola Kapela v UNESCO ASP-net mreži Nova strategija in načrt dela ASP mreže UNESCO šol je kot ključne elemente poudarila štiri Delorsove stebre učenja za 21. stoletje: vedeti, delati, biti in živeti skupaj. Te stebre učitelji in učenci poskušamo čim bolj vključevati v vzgojno-izobraževalno delo. Pri delu nas vodijo naslednje smernice: • živeti skupaj (medsebojni odnosi, spoštovanje, pozitivna komunikacija …); • ohranjanje medkulturne raznolikosti – kultura miru in nenasilja; • solidarnost in prostovoljstvo; • skrb za trajnostni razvoj (gospodarski, socialni in varstvo okolja); • spodbujanje pozitivnega odnosa do ljudi, stvari in hrane. Naša šola je leta 2004 v okviru združenja UNESCO šol postala UNESCO središče za Pomurje. Danes UNESCO središče  Kapela šteje 11 članic, od tega 9 osnovnih šol in 2 srednji šoli ter 2 pridruženi članici. Kot Unesco šola so naši učenci in učitelji sodelovali v številnih aktivnostih mreže. V nadaljevanju bomo predstavili naše aktivnosti, ki so zaznamovale delo na naši šoli. SVETOVNI DAN UČITELJEV – Unescov nacionalni projekt »Učenec poučuje« 5. oktobra praznujemo svetovni dan učiteljev. Naši učenci so se ta dan za eno šolsko uro postavili v vlogo učitelja. Organizacijo je prevzela svetovalna delavka Andreja Strmšek, ki je tudi mentorica šolske skupnosti. Učenci so učiteljem v zbornici pripravili kratek kulturni program in jim podarili darilce. SVETOVNI DAN ČLOVEKOVIH PRAVIC Ta dan obeležujemo 10. decembra, saj je bila na ta datum, in sicer leta 1948, v Parizu sprejeta Splošna deklaracija o človekovih pravicah, ki je drugi največkrat preveden dokument na svetu. SVETOVNI DAN SPOMINA NA HOLOKAVST Žrtev holokavsta se spominjamo 27. januarja. Naše učenke in mentorica so se na ta dan poklonile spominu na žrtve holokavsta v lendavski sinagogi, kjer so prisostvovale zgodovinski učni uri.

Glasnik  22

27


ZAVODI IN USTANOVE NACIONALNI UNESCO PROJEKT Z ODRA NA ODER Dramska skupina z mentorico Tatjano Perša je 11. februarja 2016 nastopila na nacionalnem UNESCO projektu z mednarodno udeležbo na OŠ Leona Štuklja v Mariboru. To je eno največjih srečanj otroških gledaliških skupin v Sloveniji. Učenci so se na odru odlično odrezali.

Z obiskom so nas počastili: nacionalni Unesco koordinator gospod Jože Bogataj, predstavnica Urada za Unesco z ministrstva za šolstvo gospa Barbara Urbanija ter predstavnika Društva za Združene narode za Slovenijo gospa Kaja Primorac in gospod Boštjan Jerman. Učenci so na ta dan ustvarjali v različnih delavnicah po lastni izbiri. Dan smo zaključili s kulturnim programom. Angela Stajnko, vodja Unesco središča Kapela

Nacionalni Unesco projekt »Živimo ZGŠ skupaj« Maestro GR »Živimo skupaj« je projekt naše šole, ki smo ga izpeljali že tretje leto po vrsti. Glavni cilj projekta je razvijanje znanja za življenje. Tega dne smo na šolo povabili številne zunanje sodelavce: Društvo za razvoj podeželja Pomelaj iz Velike Polane – učenci so izdelovali pomladno dekoracijo iz ličja; prostovoljke Združenih narodov, ki so učence seznanile s človekovimi pravicami in pravico do vode. Dijakinje srednje zdravstvene šole Murska Sobota so izvedle delavnico, z naslovom Nega telesa z naravno kozmetiko. Na delavnicah so se nam pridružili tudi učenci in njihovi mentorji – gostje iz naslednjih osnovnih šol: OŠ dr. Antona Trstenjaka Negova, OŠ Turnišče in OŠ Odranci. V projektu so z izdelki sodelovali še vrtec Jelka iz Ljubljane in Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci. Gostili smo gospoda Alojza Šteinerja, generalmajorja Slovenske vojske, in upokojene učitelje, ki so bili zaposleni na naši šoli, in sicer gospo Slavico Pirc, gospo Frančko Sep in gospoda Franca Klemenčiča.

28

Glasnik  22

Odkrivanje in razvijanje glasbene nadarjenosti, sooblikovanje osebnosti in načrtno izboljševanje glasbene izobraženosti prebivalstva ter doseganje ustreznega znanja in pridobivanje izkušenj za začetek delovanja v ljubiteljskih instrumentalnih ansamblih, orkestrih in pevskih zborih je le nekaj izmed nalog in ciljev osnovnega glasbenega izobraževanja. Učenci skozi vse šolsko leto obiskujejo različne oblike pouka: individualni pouk instrumenta, skupinski pouk nauka o glasbi, sodelovanje v različnih komornih skupinah in aktivno sodelovanje v šolskem pihalnem orkestru. Na podlagi učnih načrtov in letnega delovnega načrta Zasebna glasbena šola Maestro organizira in izvede najrazličnejše javne nastope in


ZAVODI IN USTANOVE koncerte, kjer se predstavljajo učenci kot solisti in člani komornih skupin ali orkestra. Vsi vpisani učenci so vredni pohval, saj poleg vseh osnovnošolskih obveznosti in številnih popoldanskih dejavnosti najdejo veselje, voljo, željo, energijo in čas, da redno in vestno obiskujejo pouk ter vadijo in predstavijo pridobljeno znanje na številnih nastopih. Veliko vlogo pri vsem tem imajo seveda tudi starši, ki jim omogočijo pridobivanja dodatnega znanja, jim kupijo instrument, jih motivirajo, spodbujajo in vztrajajo z njimi. Na osrednji prireditvi ob dnevu samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije v Hotelu Radin, ki se je odvila 26. 12. 2015, je bila naša šola zadolžena za izvedbo celotnega kulturnega programa. Na tej prireditvi so se poleg šolskega pihalnega orkestra in učenke diatonične harmonike kot solisti predstavili štirje mladi in uspešni učenci Zasebne glasbene šole Maestro. To so: Tina Antolič – kitara, Eva Zidar – kitara (njuna mentorica Danaja Habjanič, ki je prav tako Radenčanka), Jaka Ajlec – klavir (mentorica Leja Ropoša) in Tjan Šoštarič – tolkala (mentorica Tajana Novak). Vsi našteti učenci so bili na podlagi doseženih rezultatov na mednarodnih in državnih tekmovanjih v mesecu juniju 2015 nagrajeni kot zaslužni in uspešni občani Občine Radenci. Z dovršenim in brezhibno odigranim glasbenim programom so vsem poslušalcem dokazali, da so zasluženi prejemniki nagrad. V osnovnem glasbenem izobraževanju je zelo pomembna naloga vseh pedagoških delavcev tudi motivirati, pravilno usmeriti in posredovati dovolj znanja za nadaljnje glasbeno izobraževanje. Kar trije učenci so se namreč odločili, da želijo nadaljevati študij glasbe. Znanje in obvladovanje instrumenta in glasbeno teoretičnih znanj je bilo od septembra do marca potrebno izpiliti do perfekcije. Hkrati smo morale vse mentorice učence navaditi na samostojno, natančno, načrtova-

no, intenzivno in brezkompromisno delo tudi za nadaljnjo srednješolsko stopnjo izobraževanja. Tjan Šoštarič – tolkala, Marcel Šafarič – tolkala (njuna mentorica Tajana Novak), oba učenca OŠ Kapela, in Jaka Ajlec – klavir (njegova mentorica Leja Ropoša), učenec OŠ Radenci, so v mesecu marcu 2016 opravljali preizkus glasbene nadarjenosti na instrumentu in obvladovanju glasbeno teoretičnih znanj na Konservatoriju za glasbo v Mariboru. Vsi trije naši učenci so preizkus opravili s fantastičnimi rezultati. Res je, da so poleg seveda odlično razvitih glasbenih sposobnosti ti izjemni rezultati odraz vztrajnega, rednega, resnega in odgovornega dela učencev in vseh treh mentoric. So pa pri vsem tem odigrali veliko vlogo tudi njihovi starši, ki so jih spodbujali, motivirali in potrpežljivo prenašali vse muhe učencev, pa tudi mentoric, ter so verjeli v dobro, profesionalno, korektno delo in odnos. Naša šola je odlično opravila svojo nalogo. Vse tri fante pa čaka čudovita, vendar dolga in težka pot. Na njih smo in bomo ostali ponosni, kamorkoli jih bo pač popeljala glasbena pot. Melita Vulc, prof., ravnateljica

Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci Mladinska ulica 5 9252 Radenci

Srednja šola za gostinstvo in turizem Radenci – šola z bogato preteklostjo in uspešno sedanjostjo Na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Radenci izobražujemo v programih srednjega poklicnega, srednjega strokovnega in poklicno tehniškega izobraževanja za poklice: gastronom hotelir, gastronomsko-turistični tehnik in gastronomski tehnik. Mladim ponujamo največ, kar je danes mogoče ponuditi na področju gastronomije in turizma. Postali smo Zdrava šola, vključeni smo v mrežo Eko šol, uvrščamo se tudi med Unesco šole. Naši učni prostori so prenovljeni in moderno opremljeni. Tako se lahko v lepem, prijetnem in spodbudnem učnem okolju dijaki učijo, pripravljajo na tekmovanja, izvajajo projekte, delavnice, razstave, predstavitve, sprejeme, pripravljajo izredne obroke ob raznih svečanostih in preskušajo svoje sposobnosti ter se pripravljajo za delo oz. za nadaljevanje

Glasnik  22

29


ZAVODI IN USTANOVE izobraževanja - študij. Mnogi dijaki šole so pripravljali in stregli jedi raznim odličnim gostom (angleški kraljici, predstavnikom države, tujim delegacijam …). Septembra 2015 je bila v Pomurju na delovnem obisku celotna Vlada RS. V okviru obiska so potekale številne aktivnosti. Eden izmed najbolj prestižnih  dogodkov pa je bilo srečanje predsednika Vlade dr. Mira Cerarja z ekscelence  Simonette Sommaruga, ki zastopa kar tri funkcije – je predsednica države, predsednica vlade in notranja ministrica Švice.

Ob tej priložnosti je bilo v gostišču Štorklja tudi uradno delovno kosilo, ki so se ga udeležili tudi drugi najožji sodelavci obeh vlad. Celotna pogostitev je bila v domeni dijakov SŠGT Radenci pod  vodstvom mentorja - učitelja strokovnih predmetov g. Petra Pertocija. Prav gotovo je to bilo veliko priznanje za  šolo, obenem pa neprecenljiva izkušnja za dijake. Glede na vse zahvale, ki so bile izrečene s strani švicarske in slovenske delegacije ter s strani Protokola Vlade RS, so  torej naši dijaki ponovno pokazali raven strokovnosti in profesionalnosti. Zelo dobro sodelujemo z Zdraviliščem Radenci. V Hotelu Radin so naši dijaki skupaj s svojimi strokovnimi učitelji Zdenko Mesarič, Petrom Pertocijem in Dušanom Zelkom že večkrat dokazali, da svoje delo opravljajo profesionalno in strokovno, kar dokazujejo tudi številna priznanja in najvišje uvrstitve na državnem tekmovanju GTZ Slovenije iz strežbe, kuharstva in turizma. Ob nedavnem dogodku v Hotelu Radin, aprila 2016, so naši dijaki skupaj z osebjem iz Hotela Radin uspešno sodelovali v pripravi in postrežbi svečanega obroka na prireditvi »Viteška svečanost ob ustanovitvi Legature za Pomurje.« SŠGT Radenci je uspešna v prijavah na mednarodne projekte v okviru razpisov Erasmus+. Po uspešno izvedenih mobilnostih naših dijakov v Španiji in na Malti so bili naši dijaki kar na enomesečni izmenjavi v Franciji. Projekt z akronimom Experiencing Mobility in Vichy se je izvajal v Franciji, marca 2016,

30

Glasnik  22

v povezavi s partnerskim srednješolskim centrom Lycee Valery Larbaud, v neposredni bližini zdraviliškega kraja Vichy. Deset naših dijakov je torej na enomesečnem praktičnem usposabljanjem z delom pri različnih delodajalcih v zdraviliškem mestu Vichy nabiralo nova znanja in izkušnje pod vodstvom koordinatorice projektov Erasmus+ prof. Darje Zlatnik. Naša pot na mednarodnem področju pa se uspešno nadaljuje, saj smo v teh dneh uspeli z novo prijavo na razpisu za 2016. Projekt se bo izvajal na Malti, kjer bo deset naših dijakov, tokrat smer turizem, opravljalo enomesečno delovno prakso. SŠGT Radenci je šola, ki strokovna znanja uspešno povezuje s teoretičnimi. Na Državnem tekmovanju iz slovenščine za Cankarjevo priznanje so naši dijaki dosegli izjemen uspeh - osvojili so kar tri zlata Cankarjeva priznanja. Mojca Raj - 1. Tb (mentorica Mateja Rožanc Zemljič), Jan Forjan - 3. Tc (mentorica Zdenka Jelenovec) in Viktorija Pek – 1. a (mentorica Darja Zlatnik).  Na Državnem tekmovanju mladih zgodovinarjev je v kategoriji srednjega strokovnega izobraževanja, v udeležbi 68 srednjih šol, naš dijak Primož Lenarčič - 3. Tc (mentor Alojz Gabor) dosegel zlato priznanje. Na Državnem tekmovanju v znanju nemškega in angleškega jezika srednjih gostinsko-turističnih šol Slovenije je dijak Miko Steržaj Koritnik - 3.Ta (mentorica Vida Pelc) dosegel zlato priznanje iz nemškega jezika. S temi dosežki naši dijaki skupaj s svojimi mentorji vedno znova dokazujejo, da besedna umetnost med mladimi še vedno živi, da je sporazumevanje v tujem jeziku način življenja in da ni prihodnosti brez poznavanja preteklosti - zgodovine. Številne dosežke, priznanja, nagrade in aktivnosti dijakov naše šole predstavljamo tudi na spletni strani šole: www.s-ssgtr.ms.edus.si Janja Prašnikar Neuvirt, prof. mat., ravnateljica


ZAVODI IN USTANOVE

Zavod za turizem in šport Radenci V organizaciji Zavoda za turizem in šport Radenci in Mladinskega društva Vrelec Radenci je v mesecu juliju 2015 na zunanjih športnih igriščih pri Športni dvorani Radenci potekala »3. Rekreakcija in Radenska noč«. Med tednom so v času od 10. do 16. ure potekale različne delavnice za osnovnošolce. Dopoldan so se otroci potili pod vodstvom trenerjev NK Slatine, popoldan pa so preživljali urice v termah v Zdravilišču Radenci, v šoli ravnotežja s ŠD Slacklions in bili priča tudi zanimivim kemijskim poskusom. Na otroških delavnicah je sodelovalo ok. 80 osnovnošolcev in moramo povedati, da število otrok iz leta v leto raste. Zaupanje staršev nam veliko pomeni in upamo, da bo število udeležencev v prihodnjem letu še naraslo. V popoldanskem času, ko so se končale aktivnosti za otroke, so prišli na vrsto starejši. V celem tednu je potekalo 8 različnih turnirjev. Prijavljenih je bilo 64 posameznikov in 27 ekip, skupaj več kot 180 udeležencev. Prireditev se je lani zaključila z dvodnevnim koncertom. Vabljeni tudi letos na že 4. Rekreakcijo in Radensko noč, kjer vam pripravljamo veliko novega in zanimivega, za zaključek pa nas bosta v petek zabavali skupini Koala Voice in Niet ter v soboto skupina Mi2. V okviru »Vaške tržnice domačih obrti« smo v mesecu aprilu 2016 na platoju pred pošto pripravili že peto tradicionalno prireditev, z naslovom »Radenski špricar«. Ta laskavi naslov za leto 2016 je osvojila družba Radgonske gorice iz Gornje Radgone, kajti že vrsto let je znano, da brez vina janževec ni pravega »špricarja«, seveda ob naravni mineralni vodi Radenska Classic. To je potrdila tudi petčlanska strokovna komisija, ki je iskala najvišjo noto sinergije med izbranim vinom in Radensko Classic. Oceniti je bilo treba trinajst vrst »špricarjev«. Na prireditvi so sodelovali tudi dijaki Srednje šole za gostinstvo in turizem Radenci, ki so pod budnim očesom svojih mentorjev pripravljali in ponudili obiskovalcem bograč in domači kruh.

V počastitev praznika dela, na predvečer 1. maja, smo v sodelovanju z Zdraviliščem Radenci, s PGD Radenci - Boračeva in podjetjem E+ projekt pri Zdravstveni postaji postavili mlaj, na katerem je zaplapolala slovenska zastava, zatem pa prižgali še kres na zelenici za hotelom Radin. Skozi vse leto, vsako drugo soboto v mesecu, na platoju pred pošto Radenci organiziramo, Vaško tržnico domačih obrti. Kupite lahko domače pridelano zelenjavo, pekovske izdelke, med, bučno olje, pletene košare … Vabljeni tudi v prihodnje, da nas obiščite na kateri izmed številnih prireditev. mag. Sonja Bily, direktorica Zavoda za turizem in Šport Radenci s sodelavci

Dosor Radenci – središče številnih dogodkov, aktivnosti … Ko sedanjost na(d)gradi preteklost – V DOSOR-ju odkrivajo Sledi Odlične ideje in uspehi so bili tudi pred nami in čas je, da razkrijemo njihove »sledi«. V DOSOR-ju jih odkrivajo z nizom sproščenih pogovornih večerov uspešnega sodelovanja več generacij v pomurskih podjetjih. Na prijetnih druženjih so že gostili družino Rajh, družino Steyer in družino Celec, v prihodnjih mesecih pa prihajajo še naslednja odkritja povezanih generacij. Namen sproščenega druženja je navdušiti predvsem mlajše generacije in jim pomagati uvideti, da navdih in dobri temelji prihajajo od prej. Trud in uspehi prejšnjih generacij nam dajejo oporo in zagon za izzive, ki nas čakajo. Nadgrajevati dobro in se učiti iz napak – povezanost generacij je ključ do uspeha.

Glasnik  22

31


ZAVODI IN USTANOVE Prepletenost vseh generacij soustvarja boljšo družbo Mateja Hauser, direktorica: »V DOSOR-ju se zavzemamo za okrepitev zavedanja o prepletenosti generacij ter pomenu predustvarjenega, zato želimo starejšim dati pomen, ki si ga zaslužijo in jim dati aktivno vlogo pri soustvarjanju skupne družbe.« Skozi pretekle izkušnje in spomine lahko našo družbo naredimo prijaznejšo in boljšo. S tem namenom so v DOSOR-ju aktivirali stanovalce in v zgodbo medgeneracijskega povezovanja privabili šolarje. Tako so s projektoma Igrajmo se skupaj ter Babica me uči šivati gumb povezali vse živeče generacije. »Otroke bomo naučili iger, ki smo se jih igrali v naši mladosti«, so sklenili DOSOR-jevi stanovalci in se tako odpravili na teren. Otroke v OŠ Radenci so naučili petih različnih iger (Pupa, Gubanje – zgibanje, Hodulja, Izštevanke in Štafeta z vetrnico) ter se ob tem neizmerno zabavali. Skozi otroške igre v preteklosti so tako v DOSOR-ju okrepili medgeneracijsko povezovanje in aktivirali stanovalce za samostojno delovanje. Skozi projektni dan Babica me uči šivati gumb je v Osnovni šoli Radenci sodelovalo kar 28 učencev in 11 stanovalcev DOSOR-ja, ki so iz starih predmetov izdelali igrače in se naučili zašiti gumb. Otroci se imajo na ta način priložnost srečati s starejšimi ter pridobiti izkušnje in ideje iz preteklosti ter razvijati kreativnost. Stanovalka Vida je ob tem dejala, da otroke že pogreša in komaj čaka na ponovno snidenje.

8. Dosorjeva mednarodna likovna kolonija Kovičeve Vetrnice Dom starejših občanov Radenci je v začetku maja pripravil že osmo mednarodno likovno kolonijo, na katero so znova privabili številne umetnike, ki so ustvarjali v prelepem ambientu doma in njegove okolice. Letošnja tematika likovnega ustvarjanja je bila povezana z literarnim delom Kajetana Koviča, častnega občana Radencev. Kot je v uvodu likovne kolonije dejala upokojena profesorica slovenskega jezika Bea Baboš Logar, so se odločili, da bodo kot navdih ustvarjalcem ponudili Kovičevo pesniško zbirko Vetrnice oz. štiri pesmi o naravi: Zeleno, Rumeno, Rdečo in Belo pesem. Tri dni so v Radencih ustvarjali Igor Banfi, Helmut Blažej, Bogdan Čobal, Matjaž Duh, Robert Jurak, Tatjana Mijatović, Dražen Pavlovič, Vinko Prislan, Niko Ribič, Jerneja Smolnikar, Vida Slivniker Belantič, Viktor Šest in Janez Štros. Slikala je tudi Dana Štrucelj, ljubiteljska slikarka, ki je bila povezovalni člen med sodelujočimi umetniki in stanovalci doma. Kolonija je namreč namenjena tudi ustvarjanju stanovalcev in Štrucljeva je prav za stanovalce izvedla več različnih likovnih delavnic. Umetniški vodja letošnje likovne kolonije v Raden-

32

Glasnik  22

cih je bil priznani kritik in recenzent Mario Berdič. Dela, ki so nastajala, so bila v mesecu maju razstavljena v avli hotela Radin v Radencih, odslej pa so na ogled na stenah v Dosorju. Miha Šoštarič

Zavod Hrastovec – bivalna enota Radenci

Velikonočni turnir v bivalni enoti Radenci V Občini Radenci že enajsto leto deluje dislocirana bivalna enota Socialnovarstvenega zavoda Hrastovec. Kot je že tradicija, se vsako leto po velikonočnih praznikih zberejo člani in delavci drugih bivalnih enot na Velikonočnem turnirju. Turnir je namenjen predvsem prijetnemu druženju in zabavi. Kljub temu pa člani tekmujejo v treh disciplinah: namiznem tenisu, pikadu in balinanju. Za dosežene odlične rezultate so bili nagrajeni z diplomami in s praktičnimi nagradami. Letos so nagrade sponzorirali Algida in Radenska, d. d. Prav tako je Radenska poskrbela, da so se vsi udeleženci turnirja odžejali z njihovimi brezalkoholnimi pijačami. Po končanem turnirju so se okrepčali s kosilom z žara, ki so ga pripravili člani ob pomoči delavca. Ob prijetni glasbi, hrani in pijači se je druženje zavleklo v popoldanske ure. Zvezdana Rojko


ŽUPNIJE

Utrip župnije Radenci Prihajajo počitnice in z njimi ORATORIJ 2016 Počitnice na žalost niso enako dolge za učence in starše in velikokrat se pojavi problem, kaj početi, ko so straši še v službi ali še nimajo dopusta. V takšnih primerih priskočijo na pomoč šole in župnije, ki organizirajo kakšen teden dni dejavnosti, primernih za osnovnošolce. V radenski župniji že vsa leta poteka oratorij – razigrano, prijetno in vzgojno druženje za otroke. Da bi znova spomnili na to možnost in morda pritegnili tudi tiste, ki se ga še niso udeležili, smo zbrali nekaj mnenj različnih udeležencev. O oratoriju so spregovorili gospod Štefan, naš župnik, animatorja Dominik in Mateja, mami Nataša in Helena ter šolarja Taja in Marko Leonard. Štefan Krampač, župnik Vsako leto ima oratorij – počitniški program v slovenskih župnijah – svoj lik in s tem svoj naslov. Naslov letošnjega oratorija je »Zdaj gre zares!« V okviru orator ija se vsako leto trudimo, da bi otrokom pomagali, da bi odrasli v odgovorne osebe. Letos nam pomaga pri tem literarni lik Ostržek, ki bi se rad iz lutke spremenil v odgovorno osebo. Različne skušnjave ga skušajo zavesti. Lahko rečemo, da je odraščanje pot, ki jo mora prehoditi vsak posameznik. Pri tem so potrebni odločitev, napor in vztrajnost. Pomembno vlogo v življenju mladega človeka igra skupina, ki ustvarja predvsem ozračje, ki pomaga mlademu človeku pri njegovi človeški in krščanski rasti. Ta mu omogoča, da se sreča s seboj, z drugimi, s stvarstvom in z Bogom. Vsak dan poskušamo predstaviti osrednjo vrednoto in mlade navdušiti, da si prizadevajo, da bi si jo pridobili. Vrednota je podana z vzklikom dneva, s simbolom in tudi z antisimbolom. Simbol nagovarja globlje, močneje, trajneje in bolj celostno kot samo beseda. V mesecu avgustu (od 16. do  21. 8. 2016) se bomo navduševali za vrednote, kot so družina, znanje, delavnost, resnica in odgovornost. Vabljeni tudi vi: starejši k sodelovanju in mlajši, da se udeležite teh prijetnih in koristno preživetih dni. Dominik Petko, študent teologije in vodja oratorija Ko se spomnim na poletje, je moja glavna asociacija oratorij. Oratorij pomeni dneve veselja, ki jih otroci preživijo skupaj z nami animatorji v svoji domači župniji. Oratorijski program poteka teden dni, od jutra do popoldneva, in na privlačen način navdušuje za vrednote, za veselo krščansko življenje, za ustvarjalnost in pošteno participacijo v družbi. Nepogrešljive sestavine oratorija so jutranja himna

in dvig oratorijske zastave; dramska igra o glavnem junaku oratorija, ki jo zaigramo animatorji; kateheza – poučna dejavnost, v kateri udeleženci poglobijo vrednote; vsebinska sporočila iz oratorijske zgodbe; ustvarjalne delavnice in velike igre, med katerimi so še posebej priljubljeni vodne igre ter nočna igra in oratorijski izlet v terme. Poletnega oratorija se pri nas vsako leto udeleži od 60 do 70 otrok. Vsekakor pa oratorij ne bi bil tako uspešen brez odličnih animatorjev. V Radencih se lahko pohvalimo, da na oratoriju vsako leto sodeluje okrog 30 ali 40 animatorjev; vsekakor pa je oratorij projekt, pri katerem pomaga vsa župnija. Oratorijski animatorji smo tisti, ki dajemo vsebini dušo (anima = duša). Našo animatorsko skupino sestavljamo osnovnošolci, srednješolci in študentje ter tisti, ki nam ni vseeno, kako naši otroci preživijo počitnice. Oratorij je del mojega življenja od konca osnovnošolskih dni, zadnja tri leta pa sem vodja oratorija v naši domači župniji. Kot voditelj se trudim skrbeti za svoje animatorje, na katere sem zelo ponosen in sem jim hvaležen za trud, ki ga vložijo v oratorij, saj se morate zavedati, da priprave na oratorij potekajo skozi vse leto, še posebej pa so intenzivne zadnja dva meseca pred oratorijem. Kljub temu je biti oratorijski animator čudovito, saj s tem veliko prejemamo za svoje življenje: zaslutimo vrednoto zastonjskega dela, navadimo se skupinskega dela in se veliko naučimo za življenje; prav tako pa spreminjamo svet na bolje. Na koncu naj zaključim z mislijo, ki me vedno znova nagovarja in me vzpodbuja pri mojem delu: «Največje darilo, ki ga lahko nekomu podariš, je tvoj čas. Kajti, ko nekomu podariš svoj čas, mu podariš del življenja, ki ga nikoli ne dobiš nazaj.'« Mateja Marinič, študentka Oratorij je široko vzgojno prostočasno dogajanje, ki od leta 1988 poteka v mnogih slovenskih župnijah. Sama sem bila del oratorija najprej kot udeleženka, zadnja štiri leta pa sem tudi del animatorske ekipe. Skrbim predvsem za duhovni del oratorija, kateheze, za drugo starostno skupino otrok. Zame kot za navihanega otroka je bilo nekaj najboljšega preživeti teden dni počitnic v družbi vrstnikov in animatorjev. Zmeraj pa sem se spraševala, kako je biti animator, kaj vse mora le-ta postoriti, da je oratorij takšen, kot si ga zamislijo. Biti animator se mi je v otroških letih zdelo čisto enostavno. Pri-

Glasnik  22

33


ŽUPNIJE

deš zjutraj pred vsemi udeleženci, prebereš nekaj iz Svetega pisma, odigraš zgodbo, se igraš z otroki in to je to. Sedaj lahko rečem, da ni čisto tako. Animatorjevo delo je veliko več kot le skrb in varstvo otrok teden dni. Oratorijski animator skrbi za duhovno vzgojo otrok, zato mora biti razumen, veren in ljubezniv. Za to, da oratorij izpeljemo tako, kot si ga vsi animatorji zamislimo, je potrebno veliko predpriprav. Veliko ljudi me sprašuje, čemu sem postala animatorka, kje najdem čas in energijo; predvsem pogosto vprašanje pa je »A za to delo dobiš plačano?« Popolnoma jih razumem, saj je dandanes delo, ki ni plačano, nesmiselno. Vendar je odgovor na vsa ta vprašanja preprost. Delaj tisto, kar te veseli in to delo opravi s srcem! Zelo rada delam z otroki, zato mi je bilo v veselje sprejeti poslanstvo animatorke v naši župniji, saj se mi zdi, da na tak način otrokom približamo Boga na malce drugačen način, kot so ga vajeni. Jaka Prelog, študent Prvič sem se z oratorijem srečal leta 2004, ko sem se še v 3. razredu osnovne šole igral na zelenem župnijskem dvorišču skupaj z animatorji, ki sem jih nadvse občudoval, in seveda tudi z drugimi otroki. Ampak najbolj me je veselilo, ko si je kateri od starejših animatorjev vzel čas samo zame – mogoče tudi zato, ker sem se takrat zdel samemu sebi nekoliko pomembnejši od drugih. Z oratorijem sem se srečeval še naslednjih nekaj let le kot otrok, potem pa je prišel čas, ko sem se tudi sam odzval povabilu k sodelovanju kot animator in se pred tremi leti prvič srečal s to, malo drugačno vlogo. Spoznal sem, da ni tako preprosto, kot se je morda zdelo na prvi pogled, pa vendar čutim, da moram predati ta doživetja naprej, naslednjim generacijam. Sam vidim, da otrokom res veliko pomeni, ko si nekdo vzame čas in se posveti le njim. Opazil sem, da ko nekomu nameniš svoj čas, del svojega življenja, se mu popolnoma posvetiš, to spremeni tvoj pogled na svet – te spreobrne. Za primer lahko vzamem starša, ki dobita dojenčka. Ker se posvečata samo dojenčku, se njuno življenje obrne na glavo – postane drugačno. In prav tako,

34

Glasnik  22

ko svoje življenje posvetimo Jezusu, se naše življenje pravzaprav obrne na glavo, nas spreobrne. Pri oratoriju imam posebno zadolžitev, in sicer sem zadolžen za kateheze. Te so bistvena sestavina vsakega dne oratorija, ki od animatorja zahtevajo veliko priprave in osebnega angažmaja. Ni dovolj, da animator obvlada tehnike animacije, petja, dinamike ipd., temveč je zelo pomembna tudi njegova duhovna priprava – kot pravi A. M. Slomšek: »Če hočeš druge vneti, moraš naprej sam goreti.« In kolikor bolj je animator v odnosu z Bogom, toliko bolj lahko tudi sam Boga in krščanske vrednote posreduje otrokom. S tem pa, ko otrokom razlagaš spoznanja o Jezusu in jim daješ Jezusa, ga v bistvu daješ tudi sebi. Zgodi se namreč zanimiv »efekt«, ki deluje pravzaprav na vse, zato sem se hitro našel v vlogi animatorja in to čutim že kot neko poslanstvo. Ni lepšega, ko se lahko igraš, hkrati pa delaš nekaj dobrega zase in za druge. Sam pa se velikokrat spodbujam prav s citatom iz Svetega pisma: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo.« Kaj mislim s tem povedati? Ko mladi vstopamo v svet odraslosti, večkrat naletimo na kakšne težave in poleg vseh obveznosti, študija in študentskega dela, pravzaprav pozabiš »biti kakor otrok«. In ko z otroki preživljaš svoj čas, spoznaš tisto pravo preprostost in srečo. Nataša Ros, mama Moji začetki oratorija segajo kar nekaj let v preteklost. S to dejavnostjo sem se srečala leta 1993, ko je v Radencih potekal misijon. Takrat so prišli mladi z Rakovnika in skupaj z njimi smo se podili po okolici župnišča. Prvič smo se srečali s skupnimi igrami, skupno pesmijo in predvsem z obilico smeha. Najlepše od vsega je bilo, da smo začeli in končali delo z molitvijo, ki nas je kar nevede povezala. Bili smo velika skupina mladih, ki se tudi po končanem oratoriju in misijonu ni mogla raziti. Nadaljevali smo z oratorijem po svoje in kolikor smo se naučili od drugih. Hitro so se tudi ustanovile šole za animatorje in bila sem v naši prvi skupini, ki se je te šole udeležila. Nikoli mi ni bilo težko delati z otroki in mladino še posebej, če je bilo to v Don Boskovem duhu, ki je poln pesmi, iger in molitve. Veliko sem se tudi naučila. Vedno smo delali v skupini ali s skupino in tako se naučiš deliti, poslušati, pomagati in predvsem prositi za pomoč. Zmeraj mi je bilo všeč, ko smo odšli v kakšen drug kraj in tam opazovali, kako delajo drugi. Oratoriji in predvsem šola animatorjev je zelo povezala mlade iz vseh salezijanskih župnij in ohranila kar nekaj pravih prijateljstev. Sedaj, ko imam že svoje otroke, sem prav vesela, da se tudi oni radi vključujejo v delo oratorija in zelo radi sodelujejo. V oratoriju se naučijo, kako koristno porabiti prosti čas in kako spoznati pravega prijatelja. Vsaka vesela in odkrita skupina je velik doprinos predvsem mlademu človeku, zato želim, da bi se mladi radi vključevali v delo oratorija, saj s tem samo pridobijo in čisto nič ne izgubijo.


ŽUPNIJE Helena Poznič Kos, mama Z besedo oratorij sem se sama prvič srečala že kot otrok. Bila nas je sama radovednost, ko sta nam duhovnika Ciril in Peter omenila, da bo med počitnicami organiziran oratorij za otroke. Veselili smo se ga in se ga v velikem številu tudi udeležili. Tam smo se družili in zabavali, spoznavali različne like oz. osebe kot osrednje niti oratorija. Še posebej so nam ostali v spominu tako imenovani oratoriji v tujini. Kar nekaj let smo mladi skupaj z župnikom Petrom potovali v različne evropske države in spoznavali versko življenje mladih v velikih evropskih mestih in različnih romarskih središčih. To so bili naši oratoriji življenja. Seveda je to v današnjih časih zelo težko organizirati, zato smo starši hvaležni mladim animatorjem naše župnije, še posebej njihovemu vodji Dominiku Petku, da podarjajo veliko svojega prostega časa, energije in prijaznih besed našim otrokom v času priprav ter izvedb poletnih in zimskih oratorijev. Današnji otroci so otroci «modernega časa«. Na vsakem koraku se srečujejo s pametnimi telefoni, pametnimi računalniki, z računalniškimi igricami, s facebookom, snapchatom itd., zato jih je še toliko težje motivirati in navdušiti za oratorij, kajti tam dobijo samo neko zgodbo in igro. Seveda pa mi, starši, vemo, da tam dobijo še veliko več kot samo to. Dobijo prave prijatelje namesto virtualnih, razvijajo medčloveške odnose in vrednote, ki jih v današnjem času še komaj zaznamo. In vse to dobijo od mladih, ne starih, ki vedno samo nekaj hočejo. Zato en veliki hvala vsem animatorjem, župniku in vsem donatorjem, da omogočite en popoln teden igre, veselja in petja našim otrokom, otrokom Župnije Radenci. Taja Berič, osnovnošolka Na oratoriju v Radencih sem bila že trikrat. Povezovanje mladih preko tovrstnega druženja se mi zdi izrednega pomena. Animatorji in udeleženci oratorija smo se povezali ter preko različnih dejavnosti na privlačen in zabaven način skupaj širili svoja obzorja. Animatorji so nam preko različnih vsebin približali osnove naše vere in nas tako še bolj spodbudili k temu, da bi postali dobri kristjani. Poleg preostalih aktivnosti, športnih in praktičnih, pa so nam vsak dan pripravili gledališko igro, s katero so nam prikazali, kako nam lahko vera spremeni življenje. Tako otrokom kot najstnikom priporočam, da se letošnjega oratorija udeležite tudi sami in se prepričate, da je tudi radenski oratorij pravi kraj in čas za zabavo in krajšanje dolgega časa v času počitnic.

ŽU Kapela Dostojen pokop najdenih okostij Pri izkopu za vodohran Kapelski Vrh v občini Radenci v neposredni bližini cerkve sv. Marije Magdalene na vrhu Kapelskega hriba, na nadmorski višini 309 m, v sklopu projekta »Oskrba s pitno vodo Pomurja – sistem C«, so delavci našli nekaj človeških okostij. Radenski župan Janko Rihtarič je povedal, da so najdena okostja najverjetneje stara nekaj stoletij, ko je na zdajšnji lokaciji cerkve stala še samo kapela, ob njej pa je bilo pokopališče. Iz ruševin Atilovega gradu so leta 1823 pričeli na tem mestu graditi cerkev in od takrat umrle pokopavajo na novi lokaciji. Zavod za varstvo kulturne dediščine Maribor, kapelski župnik mag. Frančišek Horvat in Občina Radenci so se dogovorili, da najdene neznane skelete dostojno pokopljejo. Občina je na zdajšnjem pokopališču na Kapeli našla primerno lokacijo-grob in v četrtek, 18. februarja, so delavci pogrebnega podjetja Lidije Vrbnjak iz Gornje Radgone na stroške občine in v prisotnosti župana janka Rihtariča, uslužbencev občine Janeza Ivanuša ter Davorina Zamuda s krščanskim pogrebom, ki ga je vodil župnik Frančišek Horvat, tri lesene zaboje z okostji pokopali ter tako počastili spomin na življenje neznanih preminulih ljudi, saj si vsak umrli zasluži zadnje slovo. Dani Mauko

Marko Leonard Kos, osnovnošolec Otroci in mladi iz naše župnije se zelo radi družimo na počitniških oratorijih. Po nekaj letih se že zelo dobro poznamo. Najbolj so nam všeč dvig zastave, predstave animatorjev in čofotanje v bazenih. Veliko smo se naučili in se pri tem tudi zabavali. Pri tem nam pomagajo animatorji s katehezo in z različnimi igrami, še posebej z vodnimi. S pomočjo oratorija smo spoznali, da se lahko v prostem času zabavamo tudi na takšen način, ne pa samo s telefoni in z računalniki. In še celo bolj »cool« je! Juhuhu, počitnice bodo skoraj tu! In s tem novi oratorij. Se vidimo! Bea Baboš Logar

Glasnik  22

35


DRUŠTVA

Mojci Marovič z občinsko upravo posebno priznanje ob dnevu prostovoljstva Slovenske Konjice so v okviru Slovesnega dne prostovoljstva, ki ga je že tretje leto zapored organizira Slovenska filantropija - Združenje za promocijo prostovoljstva, gostile prostovoljce iz vse Slovenije.

V uvodu prireditve sta udeležence nagovorila župan Slovenskih Konjic Miran Gorinšek in izvršna direktorica Slovenske filantropije Tereza Novak. Med dobitniki posebnega priznanja je letos tudi Mojca Marovič z občinsko upravo - za izjemno skupinsko udejstvovanje pri razvoju kraja in reševanju stisk posameznikov. Mojca Marovič je direktorica občinske uprave Občine Radenci. »Kmalu po nastopu te funkcije je s svojim načinom dela, razmišljanja in dejanji pokazala svoj čut za sočloveka v stiski. Aktivno sodeluje pri organiziranju humanitarnih oz. dobrodelnih aktivnosti in je vedno poskrbela, da so bila zbrana sredstva namenjena najbolj ranljivim skupinam: otrokom s posebnimi potrebami, otrokom iz socialno ogroženih družin, invalidnim osebam, družinam v stiski. S Slovensko filantropijo sodelujemo tudi skozi projekt Dan za spremembe ter tako med zaposlenimi in sokrajani spodbuja tudi korporativno prostovoljstvo. Z izvajanjem projekta Mačje mesto, ki ga prav tako »gradijo« prostovoljci, poskrbi za pestro dogajanje v kraju in poklon pesniku Kajetanu Koviču. Mojca Marovič, ob vsem svojem obsegu dela in raznovrstnosti področij, ki jih kot direktorica občinske uprave mora obvladovati, najde čas za sočloveka, mu prisluhne in pomaga čim prej najti najustreznejšo rešitev,« so zapisali v obrazložitvi posebnega priznanja, ki ga je v Slovenskih Konjicah prejela Mojca Marovič. Miha Šoštarič

36

Glasnik  22

36. Maraton treh src Tekači ponovno tudi v sosednjo Avstrijo Tretja sobota v mesecu maju je Radence znova uvrstila na evropski tekaški zemljevid. Prizadevni organizatorji so namreč pripravili že 36. Maraton treh src, ki je v zdraviliški kraj privabil blizu 10.000 tekačev in rekreativcev ter številne, tako domače kot tudi tuje, obiskovalce. »Brez neverjetne predanosti okoli 900 prostovoljcev, dolgoletne podpore Radenske, izjemne pripravljenosti na sodelovanje naših avstrijskih sosedov v Bad Radkersburgu ter slovenskih občin Radenci, Gornja Radgona, Cankova in Tišina nam zagotovo ne bi uspelo,« je povedal predsednik organizacijskega odbora za pripravo radenske prireditve, Boštjan Gerlec. Poudaril je, da so letos s postavitvijo proge maratona, ki je kar štirikrat prečkala mejo med Slovenijo in Avstrijo, uspeli uresničiti željo mnogih tekačev po enem samem krogu, saj le-ti pravijo, da motivacija v drugem krogu precej pade, če tečejo po isti progi. Veselje, da je svetovno priznani radenski maraton ponovno potekal skozi Bad Radkersburg je izrazil tudi njihov župan Heinrich Schmidlechner, kar je izrazil z besedami: »S tem smo si sosedje, ki si delimo življenjski prostor, še korak bližje, kar pomembno prispeva h kakovosti življenja na obeh straneh meje. Maraton v sebi nosi sporočilo prijateljskega sodelovanja in podpore. Še posebej v teh časih je ključno, da drug drugemu zaupamo, saj bomo izzive in naloge prihodnosti lažje premagali in izpeljali skupaj.« »Poudariti moram, da je tako dolgo in tako plodno sodelovanje, kot je 36-letno sodelovanje Radenske z Maratonom treh src, prava redkost tudi v svetovnem merilu. Vedno pa sem vesel, ko vidim dobre primere sodelovanja, posebej še, ko to sodelovanje seže prek meja, pa naj bo to v poslu ali v športu. Prav v tem je največji čar – da drug drugemu pomagamo in se drug od drugega učimo. S tem premagamo vse ovire in vse meje. Prav prodiranje preko meja se je izoblikovalo


DRUŠTVA

Humanitarna otvoritev 36. Maratona treh src Pomoči potrebnim tudi denar od tekačev Dan pred največjim praznikom teka in rekreacije v Radencih, že po tradiciji, organizirajo humanitarni dogodek na katerem zbirajo sredstva za ljudi v stiski. V preteklih osmih letih je bila v organizacijo humanitarnega koncerta v hotelu Radin vpeta Občina Radenci. Za pomoči potrebne se je v teh osmih letih nabralo kar 35.000 evrov. Tokratna humanitarna otvoritev 36. Maratona treh src pa je dobila, po besedah organizatorja, nekoliko sodobnejšo preobleko. V Kongresni dvorani hotela Radin je za obilo smeha poskrbel radijec in komik Dejan Vedlin v družbi glasbenika Ota Plavčka, pevke Julije Vedlin in folkloristov Osnovne šole Radenci. Sredstva za socialno ogrožene v lokalnem okolju so zbirali združeni z Anino zvezdico Pomurje. Prispevek v višini enega evra na vsakega izmed 1358 tekačev, ki so se udeležili Oazinega teka (5,5 km), je dodala tudi Radenska d. d.. Na otvoritveni slovesnosti sta obiskovalce, poleg Boštjana Gerleca predsednika Organizacijskega odbora Maratona treh src, nagovorila tudi radenski župan Janez Rihtarič in direktor Radenske d. d. Marián Šefčovič, ki je tudi uradno odprl že 36. mednarodni Maraton treh src. Miha Šoštarič

kot osrednja ideja letošnjega Maratona treh src, ki je hkrati odličen dokaz, da meje resnično obstajajo le v naših glavah, naše noge in naša srca pa jih ne poznajo,« je dejal direktor družbe Radenska Marián Šefčovič. Poleg zmage kenijskih tekačev in tekačic na 42 ter 21 km so na cilju slavili vsi tekači, ki so uspešno pretekli zastavljeno progo in si prislužili medaljo. Med obiskovalci so največ pozornosti poželi še predsednik države Borut Pahor, ki je tekel na 21 kilometrov, ter številna ekipa slovenskih nordijskih reprezentantov na čelu s Petrom Prevcem, ki je tekel na 10 kilometrov. »V prihodnje si bomo še naprej prizadevali za rast in razvoj Maratona teh src v vseh pogledih, tako po številu udeležencev kot po kakovosti spremljevalnega programa, s katerim popestrimo dogajanje in skrbimo za zabavo od jutra do pozne noči. Vsekakor si želimo, da Maraton treh src zraste tudi v mednarodnem merilu in da bi se več udeležencev odločilo svojo tekaško dogodivščino podaljšati v športno-družabni vikend v Pomurju. Ti zeleni kraji imajo obiskovalcem resnično veliko ponuditi – od neokrnjene narave do kulinaričnih in enoloških užitkov ter seveda razvajanja v Zdravilišču Radenci,« je po še eni brezhibno izvedeni prireditvi dodal Boštjan Gerlec. Miha Šoštarič

Glasnik  22

37


DRUŠTVA

Radenska odbojka na poti stare slave Bogdan Marič, trener OK Radenci

Bogdan, kljub temu, da vas večina pozna, je prav, da spregovorite nekaj besed o vaši športni poti, na kateri ste bili večji del v samem slovenskem odbojkarskem vrhu. Z odbojko sem se srečal kot učenec petega razreda osnovne šole v Radencih, kot talentiranega igralca pa so me še kot mladoletnega fanta najprej zvabili v Mursko Soboto. Od tam sem nato odšel dve sezoni igrat za člansko vrsto Ljutomera, ki je takrat osvojila visoko četrto mesto v državi. Pot me je ponovno vodila v Mursko Soboto, kjer sem dosegel največje uspehe. Trikrat tretje mesto v državi in naslov pokalnega podprvaka so dosežki, ki sem jih beležil s soboškim klubom, za katerega sem najprej igral med letoma 1995 in 2000, nato pa sem bil eno sezono član moštva iz Kamnika in se ponovno vrnil v Mursko Soboto, kjer sem igral aktivno vse do leta 2013. Po aktivnem igranju odbojke ste se odločili, da boste svoje bogato odbojkarsko znanje prenašali na mlajše. Imam dva sina, ki kažeta navdušenje za igranje odbojke, zato sem že v času, ko sem še igral odbojko v Murski Soboti, opravil začetni tečaj za vaditelja odbojke, pred leti pa sem si pridobil še dodatno licenco za treniranje odbojke; vse to z željo, da ponovno pričnemo oživljati odbojko v Radencih. Poleg članske ekipe, ki je aprila končala drugo sezono nastopanja v tretji državni ligi, smo zbrali številne mlade, željne učenja tega lepega kolektivnega športa. Pričeli smo s treningi na obeh osnovnih šolah v Občini Radenci; poleg fantov so se nam pridružila tudi dekleta, ki imajo ponovno možnost udejstvovanja v kolektivnem športu. Odziv mladih je bil velik. Trenutno imamo okrog 35 mladih igralcev, ki redno trenirajo.

Moška odbojka se znova na velika vrata vrača v Radence. Zgodovina tega ekipnega športa v radenski občini sega v leto 1971, vendar je klub zaradi finančnih težav po dobrih dveh desetletjih prenehal z delovanjem. Številni Radenčani so takrat prenehali z igranjem odbojke, nekateri pa so si poiskali mesto v drugih pomurskih ekipah. V času, ko ni bilo moške odbojke, je nekaj sezon primat v Radencih imela ženska odbojka, ki pa je prav tako klavrno končala. Leta 2013 se je ponovno porodila ideja o oživitvi odbojke v Radencih. Pričeli so s treningi, radenske odbojkarje pa je pod okrilje vzelo Športno društvo Radenci. Aprila 2014 so Radenčani postali zmagovalci rekreacijske lige; pomembna prelomnica pa se je zgodila maja leta 2014, ko so Radenci organizirali tečaj za mlade trenerje. V radenski občini se je izšolalo pet mladih trenerjev, ki so pričeli z delom z osnovnošolsko mladino. V sezoni 2014/15 je OK Radenci začel nastopati v 3. državni odbojkarski ligi – vzhod in zasedel četrto mesto, v minuli sezoni 2015/16 pa so Radenčani postali celo »viceprvaki«. Pri ponovnem preporodu radenske odbojke ima veliko zaslug tudi nekdanji odlični odbojkar Bogdan Marič, ki je trener članske ekipe OK Radenci.

38

Glasnik  22

Članska ekipa je minulo prvenstvo končala na izvrstnem drugem mestu. Kako ste zadovoljni z uvrstitvijo in kakšni so cilji v prihodnje? Zadovoljen sem z doseženim. Na začetku smo imeli nekaj slabših rezultatov, v nadaljevanju sezone pa se je forma dvigovala in smo prišli do končnega drugega mesta. Če ne bi bilo nihanj na začetku sezone, bi se veselili naslova prvaka, vendar moramo biti zadovoljni z drugim mesto, ki nam daje zagon, da se v naslednji sezoni povzpnemo na sam vrh. Pred poletjem bodo znane smernice za vnaprej. Želimo si podpore lokalnega gospodarstva, saj potrebujemo »generalnega« sponzorja, ki bo poskrbel za nemoteno delo kluba. Imamo vso podporo znotraj radenskega športnega društva, kjer je želja, da povečamo število otrok, ki bi se ukvarjali z odbojko, obenem pa bi s člansko ekipo poskušali priti v drugo ligo. Miha Šoštarič

S humanostjo do AED aparata - avtomatskega eksternega defibrilatorja 11. oktobra 2015 so člani Prostovoljnega gasilskega društva Kapela, na stavbi gasilskega doma, svečano predali namenu javno dostopni aparat AED-avtomatski eksterni defibrilator - napravo, ki se uporablja za ukrepanje ob srčnem zastoju, napravo s katero skozi srce prizadetega spustimo sunek električnega toka. Namenjen je potrebam krajanov Kapelskega Vrha, okoliških krajev in vsem, ki bi ga potrebovali za hitro in nuno ukrepanje.


DRUŠTVA / ZNAČAJSKA PREDSTAVITEV

Povezovalka dogodka je povedala, da je zdravje naše največje bogastvo in ena izmed največjih vrednot v življenju človeka. Pridobitev oz. nakup AED je velik finančni zalogaj za majhen kraj in okoliš, zato so gasilci izvedli nabiralno akcijo prostovoljnih prispevkov pri krajanih Kapelskega Vrha, Radenskega Vrha, Kobilščaka, Sp. in Zg. Kocjana, Kocjana in Žrnove. Pobudnik akcije, predsednik PGD Kapela Darjan Meglič je v nadaljevanju povedal, da so z nabirko zbrali skupno 5.206 eur. Krajevna skupnost Kapela je prispevala 200 €, 50 € Turistično društvo Klopotec Kapela, občina Radenci pa omogočila pošiljanje obvestil po gospodinjstvih. Strošek nakupa aparata skupaj z omarico in z dodatnimi otroškimi elektrodami je 2.448 €, preostali denar bo namenjen za vzdrževanje ter nakup novih elektrod. Župan Janez Rihtarič je izrazil željo, da bi ljudje čim prej spoznali uporabo aparata in ravnanje z njim. Želi, da bi jih lahko imeli po vaseh v občini, čeprav pa ne bi rad, da bi jih rabili – in bi bili zdravi. Predsednik KO Rdečega križa Kapela, Tomaž Rantaša je izrazil veselje ter velik pomen tega, da imamo tak aparat tudi v našem majhnem kraju. Za napravo je zadolžen Darko Fajfar, ki bo lahko »zaradi bližine svojega doma z enim očesom pazil nanjo«. Dani Mauko

Friderika Petretič – najstarejša občanka Občine Radenci

S Frideriko PETRETIČ, rojeno Vavpotič, sva se sprehodili po njenih zapisa vrednih spominih, zanimivi življenjski in poklicni poti. Radenčanom ter bližnji in daljni okolici sta skupaj s pokojnim možem Maksom znana po svoji frizerski dejavnosti, po salonu v parku, nasproti sedanje Gostilne Park. Friderika Petretič je namreč najstarejša občanka v naši občini, saj bo oktobra naštela zavidljivih 99 let. Zasluženi pokoj uživa že 48 let in je tudi najstarejša članica v DU Radenci. Pa prisluhnimo njenim spominom in razmišljanju! Moja mama je na Dunaju spoznala Slovenca iz Zasavja. Tam sta se poročila in ustvarila družino. Kmalu sta se s tremi otroki (z mano, s sestro in z bratom) vrnila v Zasavje, v Trbovlje. Na

Dunaju sem imela dobro teto, h kateri sem odšla s 15-imi leti ter se tam izučila za frizerko in tudi zaposlila. Ko sem bila stara 20 let, sem se vrnila v Trbovlje in za kratek čas odšla delat k bogati družini v Zagreb. Moj bodoči mož Maks je imel v Trbovljah manjši moški frizerski salon. Iz simpatije je preskočila iskra ljubezni. Poročila sva se in si uredila manjši frizerski salon v stanovanjski hiši. Rodila se nama je hči Frida, edinka. Tudi v naša življenja je kruto vdrla vojna in jih zaznamovala. Mož je odšel v partizane; pristal je v ujetništvu in tri leta nisem vedela zanj. Stric in teta sta naju s hčerjo povabila na Dunaj. Mož se je vrnil iz ujetništva, midve pa z Dunaja. Frizerski salon in stanovanje sta bila uničena in izropana. Ostali smo brez premoženja, zato smo šli s trebuhom za kruhom in se preselili na Jesenice, kjer sva se zaposlila v frizerskem salonu.

Ne spomnim se, kako je mož izvedel, da krajevni ljudski urad v Radencih išče frizerja za svoj salon v parku. Z Jesenic se je z vlakom odpeljal v Radence in se takoj odločil. V Radence smo prišli leta 1948. S hčerjo smo stanovali pri dobri gospe Tuniki Puklavec, na sedanji Ljutomerski cesti. Za nami sta prišla še moja starša in preselili smo se v večje stanovanje h Keršičevim. Pri tedanji vrtnariji so ponujali parcele, kjer smo si zgradili manjšo družinsko hišo in se srečni preselili vanjo. Na Vrtni ulici 3 je še vedno naš dom; hišo sta skrbno razširila in obnovila hči in zet. Tudi hči se je odločila, da gre po najinih stopinjah in se je izučila za frizerko. Prijazen gospod Jakob Rihtarič, oče sedanjega župana Janeza Rihtariča, je bil takrat predsednik Krajevnega ljudskega odbora Radenci in nama je omogočil, da sva leta 1958 lahko začela frizersko dejavnost opravljati kot zasebnika, saj sva bila pridna in zanesljiva v svoji stroki in sva pridobila veliko strank. V začetkih naše dejavnosti sva bila v frizerskem salonu od jutra do večera. Tudi hči se je zaposlila pri naju. Ko je bil zgrajen hotel Radin, smo se preselili tja. Dejavnost je prevzela hči Frida in jo vodila 30 let, vse do upokojitve. Glede na potrebe smo zaposlovali tudi frizerke. Hči in jaz sva bili odgovorni za ženski del salona, mož pa za moškega. V teh letih se je pri nas izučilo najmanj od 25 do 30 frizerk/frizerjev. Veliko le-teh ima svoje salone, so uspešni in sledijo modnim trendom ter smo ponosni nanje. Moram reči, da delovnega časa pravzaprav nismo poznali. Delali smo tudi ob nedeljah dopoldne, ko je bilo po nava-

Glasnik  22

39


ZNAČAJSKA PREDSTAVITEV / ZANIMIVOSTI di največ strank. Kmečki ljudje so namreč takrat imeli čas, saj so šli k maši. V začetku je bilo največ »trajn«, striženja, frizur ob birmah, porokah. Postopoma so se trendi spreminjali, pojavili so se prameni, barvanje ter pričakovanja in zahteve mlajših strank. To je prevzemala hči s sodelavkami. Na naše stranke imam lepe spomine. Rada sem delala v svojem poklicu, ki je izpolnil vsa moja pričakovanja. Sem namreč odprte narave, zato sem se rada pogovarjala s strankami. To so bili skromni, a lepi časi; bilo je več spoštovanja in pripravljenosti za pomoč. S širjenjem zdraviliške dejavnosti se je spreminjala in večala struktura naših strank (zdraviliški gostje, gostje iz tujine …). Stranke so vse do njihove pozne starosti prihajale tudi iz G. Radgone in sosednje avstrijske Radgone. Vse od prihoda v Radence se jaz in moja družina tu dobro počutimo in smo ponosni, da smo Radenčani. Smo se pa nekoč veliko več družili. Ko še ni bilo pri vsaki hiši avta, smo hodili peš na Kapelo, k Juderju na narezek in kozarec dobrega vina, na Radenski Vrh, ob Muri, na Petanjce, celo v Sodišince. Pokojni mož je bil pevec pri MPZ Radenska, strasten lovec in ljubitelj narave. Tudi s sosedi smo v dobrih odnosih; nekatere, žal, pogrešam. Spominjam se nekaterih starejših družin, kot so Keršičevi, Jurjevičevi,Vajsovi, Maukovi, Jurkovičevi, Kovičevi, Verdevovi, Slanovi z Radenskega Vrha. Po rojstvu prve vnukinje Astrid sem se upokojila ter sem bila varuška njej in tudi mlajši vnukinji Evi. Uživala sem v vlogi babice. To so bila lepo preživeta leta, le prehitro so minila. Obe vnukinji sta doštudirali, živita v Ljubljani, tudi 16-letni pravnuk Aljoša. Pri 85-ih letih sem zanj napisala svoj življenjepis. Frizerska dejavnost ni prešla v tretjo generacijo, kajti vnukinji sta poiskali druge poklicne izzive. Želim le, da sta uspešni na svoji poklicni poti. Srečna in ponosna sem nanje. Radi prihajajo v Radence in k meni. Že 22 let sem vdova in čeprav moža še vedno pogrešam, mi je lažje, ker me obkroža ljubeča družina. Nedvomno pa je naša dolgoletna frizerska dejavnost pustila sledove v Radencih in na to sem ponosna. S kančkom žalosti pa opazujem, da naš paviljonček v parku, v katerem je bil naš frizerski salon, sameva in propada. Žal se podobno dogaja tudi z nekaterimi drugimi lepimi starejšimi hišami, ki so bile ponos Radencev. Po dveh nerodnih padcih žal ne morem več hoditi in mi voziček nadomešča noge. Tudi s tem dejstvom sem se pogumno soočila. Že pet mesecev sem v DOSOR-ju, kjer se dobro počutim in sem zadovoljna. Ne počutim se osamljeno, še manj nemočno. Hči Frida me dnevno obiskuje in mi dela družbo. Po okusnem kosilu rada v prijetni družbi srknem kozarec dobrega vina. Prav tako se rada udeležujem prireditev v domu, se nasmejem, sprostim, pokramljam in ob pomoči z vozičkom ob glasbi tudi zaplešem. Na domski maškaradi sem dobila celo prvo nagrado. Pogovor s Frideriko Petretič, v družbi hčere Fride, je bil prijeten in izredno zanimiv sprehod po njenem življenju. Tudi sama sem pozabi iztrgala marsikateri spomin iz otroštva na mali frizerski salon v parku, kamor sem hodila k frizerju. Pogled gospe Friderike je še vedno blag, z iskricami v očeh. Je umirjena, zadovoljna in vedno pripravljena na smeh. Očem ne moreta uiti njena urejenost in skrbna pričeska, kar je bilo vedno značilno zanjo in pri njej samo po sebi umevno. Občudovanja vredna sta tudi njen dober spomin in logično povezovanje dejstev. Preudarno in skrbno namreč izbira besede, dobro razmišlja in je zanimiva sogovornica. Hvaležna sem ji, da je svoje spomine delila z mano. Njen recept za dolgo življenje pa je takšen: Imeti rad življenje in ljudi, biti odprt, iskren, biti zadovoljen z malimi stvarmi, razdajati ljubezen, kajti le-ta se vedno podvojeno vrača. V življenju je bilo veliko slabega in lepega, le prehitro je minilo. Želim ji, da spokojna jesen življenja traja še in še. Marija Mauko

40

Glasnik  22

Radetu Bakračeviću priznanje ZKD Maribor V Lackovi ulici v Radencih živi in ustvarja 77-letni upokojeni diplomirani inženir kovinarstva Rade Bakračević, ki mu je na prvi pomladni dan letos, 21. marca, na zboru članov Zveze kulturnih društev Maribor bil podeljen naziv častnega člana te asociacije, kajti bil je ustanovitelj in je še predsednik Srbskega kulturnega društva »Štajerska skupnost«, s sedežem v Mariboru. Ob tej priložnosti je Franci Pivec, slovenski sociolog in filozof, kot predsednik ZKD Maribor utemeljil naziv častnega člana z naslednjim: »Rade Bakračević, rojen 1939 v starodavni Raški v Srbiji, je študiral in diplomiral na Univerzi v Ljubljani in se specializiral za ognjevarne materiale ter na tem področju zastopal Magnohrom iz Kraljeva v Sloveniji. Ob rednem delu se je ves čas posvečal novinarstvu in objavljal članke o Sloveniji v srbskih in hrvaških časopisih. Po upokojitvi leta 2005 se je v celoti posvetil tej dejavnosti in ustanovil ter urejal več medijev, ki se posvečajo medkulturnim odnosom v trikotniku Slovenija - Avstrija – Srbija: časopis »Kontakt«, revijo »Mostovi«, spletni časopis »Štajerske novice« itd. Kot predsednik Srbskega kulturnega društva »Štajerska skupnost« je neumorni organizator programov in dogodkov, ki pomembno prispevajo h kulturni izmenjavi med kulturami, še posebej med pobratenima mestoma Maribor in Kraljevo. Povezovanja se zna lotevati s pretanjenim občutkom, kar se tesno navezuje na njegova ustvarjalna nagnjenja, izražena v poeziji, umetniški fotografiji in filmu. Za poslanstvo, ki ga opravlja, mu ni žal energije in časa, pa tudi nemajhnih lastnih sredstev, ki jih daje za ta namen. Rade Bakračević je svetel primer odprtega in strpnega človeka, kakršnih primanjkuje v teh časih in naših prostorih. Z velikim navdušenjem in sposobnostjo ter globokim spoštovanjem do drugačnosti prispeva k humanizaciji družbe, kar je tudi trajni cilj Zveze kulturnih društev.« K temu lahko le še dodamo, da je Rade Bakračević v zadnjih štirih letih pripravil že dva filma: »Srbska carska zakladnica samostana Hilandar na sveti gori Athos« in prvi del filma »Po poteh pravoslavja«,


ZANIMIVOSTI zrn in barvo za ustvarjanje razlik v vzorcu. Vsak kos lesa je treba posebej narezati v ustrezno obliko in ga vstaviti v vzorec. Ko so posamezni kosi popolni, se zlepijo na podlago in tako nastane prava podoba. V dneh od 15. do 17. aprila je na Cankovi potekal 5. hišni sejem zasebnega podjetja Niros, v enem izmed prostorov pa je bila na ogled tudi razstava intarzij, skupno trinajst: Prešanje grozdja, Riba, Metulj, Štorklja v vodi, Čebela na cvetu, Jimi Hendrix, Ples smrti, Radenska etiketa, Jelen v gorah, Čebelar, Kozjanska domačija, Kovačeva domačija (na priloženi fotografiji !) ter Morski polž na mizi. Filip Matko Ficko

ki sta bila prikazana v Sloveniji, Srbiji in Avstriji. V svojem tretjem filmu, »Po poteh pravoslavja – drugi del«, je največ pozornosti namenil kripti Hrama svetega Save v Beogradu, samostanu Žiča, samostanom na Kosovu in Metohiji, konferenci predstavnikov pravoslavja 45 držav, ki je potekala v Sloveniji ter srečanju predstavnikov pravoslavnih cerkva pod naslovom »Mednarodni fond enotnosti pravoslavnih narodov«, ki ga je organizirala Ruska pravoslavna cerkev lansko leto v Ljubljani. Premiera filma »Po poteh pravoslavja – drugi del« je bila v kripti Hrama svetega Save v Beogradu pred koncem meseca maja, nato pa so bili prikazi filma še v Zrenjaninu, Sremskih Karlovcih, Kraljevu in samostanu Žiča,sledila bodo s predvajanja filma še v Ljubljani, Mariboru, Kranju, v Londonu in Moskvi. Filip Matko Ficko

Edvard Ketiš ustvarja intarzije 69-letni Edvard Ketiš s Kobilščaka 15/a je intarzije pričel izdelovati kot samouk že v rani mladosti, po upokojitvi pa to svojo strast do ustvarjanja z drobnimi koščki lesa samo nadaljuje in nadgrajuje. So pa intarzije med nami že od sedmega stoletja, ko je bila v Egiptu znana intarzija kot okrasni vložek v lesu, zlasti iz lesa drugačne barve. Podobna tehnika je inkrustracija, kjer pa gre za okrasni vložek iz kamna, biserovine ali slonove kosti. Pri intarziji gre za posebno tehniko obdelave lesa, ko umetnik uporablja različne oblike, velikosti in vrste lesa, da bi ustvaril mozaično sliko z iluzijo globine. Ta je narejena z izbiro različnih vrst lesa ter upošteva njihove naravne vzorce

Na kaj moramo biti pozorni, ko se odločamo za žival? Ljudje že od nekdaj živimo z živalmi. Radi jih imamo v svoji bližini, saj bogatijo naša življenja. In tudi živali se nam hitro prilagodijo in se navežejo na nas. A na žalost pride velikokrat do tega, da sobivanje živali in človeka ne funkcionira, kot bi moralo, oz. se iz različnih razlogov preneha. Ta razhod je stresen tako za ljudi, kot za živali. Da bi preprečili takšne žalostne zgodbe, je potrebno pred samo izbiro živali premisliti in izbrati takega hišnega ljubljenčka, ki je za nas najprimernejši. Vprašati se moramo, ali bomo lahko zadovoljili vse potrebe živali, in sicer potrebo po gibanju, hrani, vodi, družbi, socializaciji. V Pomurju je zelo velik problem predvsem z živalmi, ki jih zapustijo starejši ljudje, ki so zaradi bolezni morali v bolnišnico, dom za starejše ali pa so celo umrli. Sorodniki za njihove živali pogosto nočejo prevzeti odgovornosti, čeprav podedujejo njihovo nepremičnino. Tako živali ostanejo same pri hiši ali se jih odpelje v zavetišče ali pa celo v oddaljen gozd, kjer so po večletni oskrbi kar naenkrat prepuščene same sebi. Živali, ki jih je doletela takšna kruta usoda (v bistvu dvojna izguba – najprej izguba skrbnika, nato še doma oz. celo življenja), so velikokrat še mlade; pred njimi je še več let življenja.

Glasnik  22

41


ZANIMIVOSTI

Ko si starejši človek priskrbi žival, je pomembno, da ima pred seboj dejstvo, da psi in mačke živijo od 10 do 20 let; prav tako imajo dolgo življenjsko dobo tudi druge živali, zato je veliko bolj odgovorno, da si rajši kot mlado žival priskrbijo odraslo žival. Tudi sama skrb za mlado žival terja veliko več časa, energije in same moči, ki je starejši mnogokrat ne premorejo. Iz teh razlogov je na primer veliko psov zaprtih v boksih ali priklenjenih na verigo, ker jih sami lastniki ne obvladajo. Je pa to velika škoda za lastnika živali, ki od takšne živali ne dobi nobenega veselja, in kruta usoda za psa, ki je obsojen na osamljeno življenje brez gibanja. Zaradi tega bi pozvali vse starejše (tudi tiste, ki bi starejšim želeli priskrbeti živalsko družbo), da si pripeljete odraslo žival (odraslega psa ali mačko), in sicer iz zavetišča ali nas pokličete, ter ji polepšate zadnjih nekaj let njenega življenja. Predvsem si izberite manjšega hišnega ljubljenčka, ki bo sobival z vami in vam bo prijetna družba. Če pa bi imeli na primer mačko izključno za notranje bivanje, pa je pomembno, da si priskrbite dve mački ter jima tako omogočite druženje in stik z isto vrsto. Preden si domov pripeljemo žival, pa se prepričajmo, ali ji lahko nudimo takšne življenjske pogoje, da ji bomo polepšali življenje: Imam dovolj denarja za primerno oskrbo? Imam dovolj časa in volje za vzgojo in socializacijo? Lahko živali omogočim dovolj gibanja? Sem pripravljen in zmožen zanjo poskrbeti ves čas njenega življenja? In šele ko na ta vprašanja odgovorimo pritrdilno, začnemo z iskanjem živali, ki je za nas najprimernejša. Ana Žnidarič, članica Društva za zaščito živali Pomurja

Foto kotiček Radenci skozi mlade oči Patricija Belak z Radenskega Vrha Amaterska fotografinja, ki trenutno živi in dela v Ljubljani. Je oboževalka domače krajine, ljubiteljica narave in nenehni popotnik, ki vse navedeno zaokroži v trenutek, ujet s fotoaparatom. S fotografijo se je prvič srečala v osnovni šoli, njena ljubezen do ustvarjanja pa je prerasla v strast v srednji šoli, kjer je v dijaškem domu s pomočjo vzgojiteljice Brede Prešeren in znanega fotografa aktov Bogdana Čerina prvič organizirala tečaj fotografije. Na tem dogodku se je prvič srečala tudi s temnico in z razvijanjem ČB fotografij.

42

Glasnik  22

Po končani srednji šoli je nadaljevala študij na Grafični tehnologiji, kjer je želela znanje o fotografiji še poglobiti. Na založbi Salve, kjer je zaposlena kot grafična oblikovala, se je navdušila tudi nad videom, a ji le-ta brez družbe fotoaparata ni bil pisan na kožo, saj je preveč pogrešala družbo fotoaparata. V svoj objektiv tako najraje ujame podobe iz narave, s koncertov, porok, raznih dogodkov in športa. Pravzaprav ni pomemben objekt ali predmet, svojo vlogo odigrajo ljudje – njih karizma in dejanja, ki jih mlada umetnica zna ujeti v pravem trenutku.

Utrinki preteklih dogodkov v Radencih ujeti v objektiv Radgonskim goricam laskavi naslov Radenski špricar 2016 6. aprila je na platoju pred pošto in banko v Radencih, v organizaciji Zavoda za turizem in šport Radenci in pod pokroviteljstvom Radenske d.d. Radenci potekal izbor za 5. laskavi naslov »Radenski špricar 2016«. Storkovna komisija je špricarje z raz-


ZANIMIVOSTI ličnimi sortami vin in Radensko Classic ocenjevala po kriterijih svežine, okusa, poukusa, bistrosti, barve in nato laskavi naslov Radenski špricar 2016 dodelila družbi Radgonske gorice iz Gornje Radgone. 2. mesto je pripadlo Bratuševemu vinu – zvrst in 3. mesto je prejelo vino zvrst Društva prijateljev druženja. Dani Mauko

Prvomajska budnica v Radencih - tradicionalno prvomajsko gostovanje gornjeradgonskega pihalnega orkestra pod taktirko Franeka Radoliča v Radencih tudi letos ni izostalo. Zaigrali so pred hotelom Radin, na Prisojni cesti za 75-letnico Zdeneka Billyja ter nato še pred vhodom v DOSOR.

narodno tradicionalno druženje in tekmovanje invalidov Slovenije, Avstrije in Madžarske, na katerem se je pomerilo 40 tekmovalk in tekmovalcev.

Velikonočna razstava na povabilo Zdravilišča Radenci je potekala v hotelu Izvir. Sodelovali so vrtci, šole, domača in druga društva ter tako z različnimi izdelki in aranžmaji gostom hotelov pričarali Velikonočno praznično vzdušje. Revija pevcev in godcev za dušo - 19. februarja zvečer je OI JSKD Gornja Radgona v DOSOR-ju pripravila območno srečanje pevcev ljudskih pesmi in godcev ljudskih viž. Pod motom »Dere sen jaz mali bija« je iz štirih občin Upravne enote Gornja Radgona (Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici) nastopilo skupno šest skupin.

Ob knjigah DOSOR-jeve knjižnice - Radenčanka Amalija Prelog Kuzmič je iz angleščine prevedla knjigo nekdanje misijonarke Marije Sreš »Ženska ženski (Pogovori s Kavito)«. O prijateljstvu z misionarko in obisku pri njej v Indiji je pripovedovala na druženju članic in članov literarnega krožka ter stanovalk in stanovalcev DOSOR-ja. Podmladek OŠ Radenci ob 150-letnici RKS - na Osnovni šoli Radenci je bilo 4. maja dopoldne v Rdeči križ Slovenije, ki letos praznuje svojo 150-letnico ustanovitve, sprejetih 24 drugošolk in drugošolcev. Sprejem je pripravila mentorica krožka RK Nada Klemenčič, v goste pa je prišla še sekretarka Območnega združenja RKS Gornja Radgona Katja Makovec.

Invalidi treh držav kegljali v Radencih - v središču »dežele treh src« imamo še edino štiristezno avtomatsko kegljišče v Pomurju, za katerega skrbi Kegljaški klub Radenska pod predsedstvom Dušana Pohovnikarja. 30. aprila 2016 je Medobčinsko društvo invalidov Murska Sobota izvedlo med-

Glasnik  22

43


Pri pripravi Glasnika so sodelovali: Bea Baboš Logar, mag. Norma Bale, Marija Mauko, Miha Šoštarič, Irena Petek – Ferenc in Vera Sever. Jezikovni pregled: Mojca Karnet in Bea Baboš Logar. Fotografije: Rade Bakračević, Dani Mauko, Filip Matko Ficko, Patricija Belak, arhiv občine ter drugi avtorji. Grafična priprava in oblikovanje: aiP Tiskarna Praprotnik. Izdala in založila: Občina Radenci, Radgonska cesta 9, 9252 Radenci. Število izvodov: 1900. Datum: junij 2016.

Obcina Radenci glasnik 22