INTERVJU
Probleme razumem kot izzive Intervju z direktorico občinske uprave Občine Radenci Mojco Marovič Mojca Marovič, direktorica občinske uprave Občine Radenci, rojena Radgončanka, z začasnim prebivališčem v občini Sv. Jurij ob Ščavnici, rojena v letu, ko je človek prvič stopil na Luno, občinsko upravo vodi od leta 2007. Energična, odločna, glasna, zgovorna, pa tudi iskrena in neposredna le redko koga ob prvem srečanju pusti brez vtisa. Sama pa skrbno izbira tiste, ki jim pusti bližje k sebi. Tja namreč, kjer si dovoli biti samosvoja in ranljiva, kjer je mama in ženska. Nase je opozorila že v osnovni šoli, pa ne zgolj zaradi svoje opazne energije, ampak tudi kot odličnjakinja in »funkcionarka« ter izvrstna šahistka, ki je prav preko tega športa razvila, kot pravi, »gledanje nekaj korakov vnaprej«. Gimnazija v Ljutomeru jo je najprej pretresla; po spoznanju, da je uspeh rezultat dela in dobre organizacije, pa so tudi ta leta minila v znamenju uspehov. Za vpis na takratni VEKŠ danes pravi, da je bil napaka ter da bi kot edinka morala prerezati popkovino navezanosti na dom in si upati iti vsaj v Ljubljano. Študij je zaključila z levo roko; vmes je nekaj mesecev preživela v tujini, da se je izpopolnila v angleščini in nemščini. Pripravništvo je opravljala v podjetju Radenska, kjer se je veliko naučila, a se z marsičem tudi ni strinjala. Nato se je zaposlila v hotelu Diana, ki je takrat še bil del Radenske; pričela je spoznavati abecedo turizma. Tam je spoznala partnerja oz. očeta svoje hčerke. Leta 2000 je sprejela izziv in se zaposlila na Slovenski turistični organizaciji kot produktni vodja za zdravilišča in mesta. Ob tem poudari, da so ji domači nesebično stali ob strani in ji pomagali. Službeno je prepotovala velik del Evrope in tudi sveta. Po dolgih letih želja in poskusov je zanosila in za slabi dve leti zapustila Ljubljano. Ko se je oktobra 2005 vrnila, je napredovala do delovnega mesta generalne sekretarke. Začela so se vsakodnevna potovanja v Ljubljano in nazaj. Doma jo je čakala družina. Toda po dveh letih in hudi prometni nesreči se je odločila in postavila družino na prvo mesto. Prijavila se je na razpis Občine Radenci za direktorja občinske uprave in bila izbrana. Izziv je sprejela in stopila na spolzko neznano področje. Tri leta kasneje, pravi, jo je življenje prvič resno preizkusilo. Bila je poslana na operacijo s predpostavko iste diagnoze, zaradi katere je doma umirala njena mama. Ta je počakala, da je hči prejela zadnji negativni izvid in potem za vselej zaspala. Naslednje leto je zaradi bolezni modernega časa prekinil svoje življenje partner Dominik. Na vrata občinskih pisarn pa so trkali kriminalisti, ki so brez obtožb hitro zaključili svoje delo. Protiutež vsem hudim
preizkušnjam pa je bila in ostaja hči Ana, šestošolka na OŠ Gornja Radgona in petošolka v javni Glasbeni šoli Gornja Radgona, ki mami nasmešek izvabi tudi z igranjem na violino. Groba definicija opisa del direktorice občinske uprave je, da organizira delo v občinski upravi in izvršuje sklepe občinskega sveta. Kaj se v resnici skriva za tem suhoparnim opisom? Menim, da naziv delovnega mesta ni ustrezen. Ljudje vse prevečkrat temu nazivu pripisujejo moč odločanja in sprejemanja odločitev vseh razsežnosti, vendar temu ni tako. Najvišji organ odločanja je občinski svet, odgovorna oseba je župan, direktorica občinske uprave pa organizira delo svojih sodelavcev oz. občinske uprave in skrbi za to, da so naloge izvršene v ustreznih rokih, v skladu z zakoni in občinskimi predpisi. Kot direktorica imam zelo malo t. i. manevrskega prostora pri sprejemanju odločitev, saj me na eni strani zavezuje nacionalna zakonodaja, na drugi strani pa sklepi občinskega sveta. Za vse svoje odločitve potrebujem pravno podlago. Naše delo je nenehna interakcija med zaposlenimi na OU, med zaposlenimi in občani, med zaposlenimi in člani OS oz. člani odborov in komisij OS ter med zaposlenimi in predsednikoma svetov krajevnih skupnosti. Občinska uprava Občine Radenci šteje devet zaposlenih. Za nekoga preveč, za nekoga premalo. Za Vas? Katere so tiste lepe plati tovrstnega dela in katere so manj prijetne? Težko bi se opredelila. V obdobjih, ko nismo v pripravi in izvajanju obsežnih projektov, ne bi rekla, da smo kadrovsko podhranjeni. Osem javnih uslužbencev in čistilka, ki ni zaposlena za polni delovni čas, sestavljajo »mojo ekipo«. Obdobij brez projektov je malo, takrat pa pogosto dihamo na «škrge« oz. pozabljamo, da človek potrebuje tudi počitek. Pri odločitvah za projektne zaposlitve bi si želeli več svobode. Ker delujemo kot enovit organ, brez oddelkov, smo kot sodelavci bistveno bolj povezani in celovito seznanjeni z delovnim dogajanjem na upravi. Vsak je strokovnjak za svoje področje, timskega dela pa je pri nas žal malo. Vsak pokriva svoje po-
Glasnik 22
7