Issuu on Google+

Ĺ tevilka 2 | november 2009

ISSN 1855-6167


uvodnik

Povabilo Dragi vsi, ki vam je ta izvod naše revije Sledi prekrižal pot, vam prišel v roke po naključju ali z namenom ali vas kakorkoli drugače nagovoril in povabil k branju!

Prijazno vas torej vabimo v našo sredino, da sodelujete in nam, po svojih najboljših močeh, pomagate ustvarjati lepši danes in jutri za nas vse. S svojimi dobrimi dejanji postanite in ostanite smerokaz za druge in lučka upanja za tiste, ki jo potrebujejo. Teh pa ni malo. Več, kot jih zmoremo obiskati. Zato si želimo vašega sodelovanja in dobrote. Samo skupaj lahko učinkovito premikamo stvari in svet na bolje. In, ko človek enkrat ozavesti, da z vsem dobrim, ki ga naredi za druge, predvsem in najbolj pomaga sebi in svoji osebnostni rasti, oplemeniti in osmisli svoje življenje, hodi po pravi poti in dela dobra dela.

Pred vami je 2. številka. S prvo smo prebili led, z drugo zaorali v ledino, z vsemi naslednjimi pa bomo, upam, skupaj z vami gradili trdne vezi in puščali za sabo vedno lepše sledi. Zato si vzemite čas. Prelistajte, preberite, povprašajte, pohvalite, povejte svoje mnenje, ideje in tudi pokritizirajte, če mislite, da je upravičeno. Potem se odločite. Vse nam lahko sporočite. Veseli bomo vašega odziva, ker vemo, da bomo lahko samo tako še boljši. Tokratna vsebina je presek našega polletnega truda, prizadevanj in dela, ki ga prostovoljno, skupaj z našimi štirinožnimi pasjimi prijatelji, opravljamo v različnih inštitucijah. Tam si prizadevamo olajšati, polepšati in obogatiti dan ali trenutke tistim, ki to potrebujejo in si tega želijo. S prispevki vam torej poskušamo podrobneje predstaviti našo dejavnost, utrinke, ideje, načrte, vizijo in tudi že prve uspehe in pozitivne odzive. Radi in vedno pogosteje se odzovemo tudi na vsa druga povabila, zato gremo povsod, kamor nas pokličejo, povabijo in si nas želijo spoznati. S predstavitvijo našega dela si prizadevamo seznanjati, vzgajati, sodelovati in povezovati, s članki pa informirati in vas tudi navdušiti za sodelovanje z nami. Želja in povabil je vedno več, zato je današnji uvod namenjen prav vam in upamo, da se nam dejavno pridružite v čim večjem številu.

Saj veste, da je prejeti lepo, podariti pa je radost in globoka izpolnitev za tistega, ki lahko da. In tega vam v prihajajočem letu želim v izobilju. Pa srečno in v imenu nas vseh, hvala za vso vašo podporo! Vaša Leja

Pomagate lahko na veliko načinov. Z dobro, pozitivno, vzpodbudno mislijo, besedo ali idejo. Lahko se nam pridružite in podprete naša prizadevanja in delo kot pasivni član - s članarino ali prostovoljnim prispevkom. Če pa ste vztrajni, dobre volje in imate nekaj prostega časa, ki bi ga bili pripravljeni podariti drugim, poleg tega pa še pasjega prijatelja, to pa ni nujno, lahko postanete naš aktivni član. Lahko torej darujete svoj čas, znanje, ideje, spretnosti, izkušnje, denar. Kar koli dobrega želite. Lahko ste dobri z razlogom ali brez njega, najlepše pa je, če ste dobri iz čistega srca in nesebično. In ker se približuje novo leto, naj bo to povabilo tudi namig podjetjem za kakšno dobrodelno dejanje.

2


kazalo

V tej številki preberite: Povabilo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 2 Terapija s pomočjo psov . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 4 Predstavljamo vam terapevtski par . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Intervju: Alenka in Lili . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Posteljne aktivnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12 PES POMOČNIK "Draga naša Iza" . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Tako jim pomagate (Postani Tačka in pusti sled) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 14 Sodelovanje s VBM Švica Otvoritev VBM . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 17 Gruezi (švicarski pozdrav) . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 Novi projekti Iščemo botrske družine . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 20 Kaj pomeni botrska družina . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 21 Vprašalnik za botrsko družino . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Pregled dela in aktivnosti . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 23 Tačke v inštitucijah Priprava in izvedba ure terapije v Zdravilišču Rakitna . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 Tačke pomagačke v Inštitutu RS za rehabilitacijo . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 27 Pismo mame . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 Spis Tačke pomagačke . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 28 Tačke v VDC . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 29 Iz naših enot po Sloveniji Predstavitev Mariborskih Tačk . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 30 Tačke pomagačke v Sončnem domu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 31 Dragi dnevnik! . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 32 Dogodki Poletje na travi 2009 . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 33 Nasveti Na kaj moramo paziti pri srečanju s psom vodičem slepih, psom spremljevalcem, terapevtskim psom . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 34 Polletna preverjanja zdravstvenega stanja psa terapevta . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 35 Odmevi Pismo zahvale Tačkam pomagačkam . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 Pismo Ninine mamice . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 36 Zahvala Leo kluba . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 37 Čestitke in pohvale . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 38 Naši donatorji . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 39

17

29

Otvoritev VBM

Tačke v VDC

3


terapija s pomocjo psov

Delovna terapija v povezavi s terapijo s pomočjo psa Delovna terapija je zdravstvena stroka, ki se zaradi holističnega pristopa do posameznika tesno prepleta z ostalimi zdravstvenimi in socialnimi strokami. Velikokrat je delovni terapevt v senci fizioterapevta ali drugega strokovnega delavca, saj posamezniki ne poznajo stroke in njene pomembnosti. Pes je postal za marsikaterega posameznika pomemben del okolja. Pristop, usmerjen na posameznika, zahteva od delovnega terapevta, da v proces obravnave vključuje tudi psa ali drugo žival, kadar je ta pomemben del posameznikovega okolja.

Delovni terapevt se srečuje s posamezniki, katerih vsakodnevno življenje je ovirano, omejeno ali oteženo zaradi posledic poškodbe, bolezni, staranja ali motenj v duševnem in telesnem razvoju. Pri svojem delu uporablja različne pristope in tehnike, da z njimi vzpostavlja, izboljšuje in vzdržuje čim bolj samostojno delovanje posameznika v izvajanju vsakodnevnih aktivnosti. Pri tem uporablja različne pripomočke, ki posameznikom nudijo motivacijo za delo. Eden izmed pripomočkov, ki jih lahko delovni terapevt uporablja pri obravnavi, je popolnoma drugačen od ostalih.

Ena izmed študij je pokazala, da skrb za hišnega ljubljenčka prispeva k pogostejšim socialnim stikom. V raziskavo je bilo vključenih 10 starejših ljudi, ki so po več mesecev sprehajali pse po parku. To skupino so nato primerjali s skupino sprehajalcev brez psov. Na temelju opazovanja so odkrili, da so se lastniki psov tri- do petkrat pogosteje pogovarjali z mimoidočimi. Iz nekaterih stikov so se razvili celo prijateljski odnosi. Podobni rezultati so se pokazali tudi v domu upokojencev na Vrhniki.

Ni prilagojena žlica, a posamezniku vseeno pomaga do samostojnega hranjenja; ni pripomoček za hojo, vendar z njim premagaš razdaljo; tudi ni zdravilo, vendar ti olajša bolečino in ti povrne voljo do življenja. Vse to in še marsikaj ti nudi žival - terapevtski pes.

Lastniki psov govorijo o prihodnosti in sedanjosti, pogovarjajo se s sprehajalci in s psi. Ljudje brez psov večinoma govorijo in premišljujejo o preteklosti. Postati lastnik psa v starosti je za marsikoga težje kot v mladosti predvsem zaradi finančnega stanja (prehrana in vet. pregledi), fizičnih in kognitivnih sposobnosti, stanovanjskih omejitev ali transportnih možnosti (odpeljati psa k veterinarju). Stik s psom pa je vseeno zelo pomemben. V spremenjeni življenjski vlogi, ki je posledica staranja, zmanjšuje stres in pomaga pri vzdrževanju osnovnih dnevnih aktivnosti, fizični kondiciji, komunikaciji. Študija je pokazala, da obiski psa vzpostavijo družinsko vzdušje, ki simbolizira in ponovno ustvari domačnost. Stano-

4


terapija s pomocjo psov

sameznika vpliva vedenje o tem, kaj je sposoben narediti, ali je v tem učinkovit in kaj mu ta aktivnost pomeni. Stanovalki sta bili čistoča in urejenost zelo pomembni. Te aktivnosti je gospa v domačem okolju izvajala samostojno, včasih pa s pomočjo drugih. Zaradi navade je izvajala aktivnosti samostojno. Domače okolje je poznala, saj so bili v njem predmeti točno na določenem mestu in pot (do kopalnice) je bila kratka ter brez ovir. V enakem zaporedju je opravljala te aktivnosti več let. Zaradi izkušenj in nenehnega ponavljanja je to postala rutina, zato ji ni bilo treba veliko razmišljati. V domu se je pokazalo, da so okoliščine, v katerih se je znašla, presegale njene sposobnosti, zaradi česar je postala negativna do sebe in okolice. Pri analizi aktivnosti je bilo ugotovljeno, da ne zmore prehoditi razdalje od sobe do kopalnice. Na to je vplivalo več dejavnikov; bila je srčna bolnica in se je hitro zadihala, imela je prekomerno telesno težo, ni se znala orientirati v prostoru ter ni znala uporabljati enoročne baterije (pipe) in tuša.

valci nekega doma so začeli z drugimi izmenjavati informacije o svojem življenju, bolezni, verski pripadnosti. Velik vpliv imajo pri tem tudi vodniki, ki vodijo terapevtskega psa. V starosti je pomembno, da se starostnik vključuje v aktivnosti, ki mu omogočajo, da ostane vitalen in zdrav. Obravnava starostnika pomeni delo z izoblikovano osebnostjo, ki ima lahko poleg kroničnih zdravstvenih težav tudi akutne težave, ki mu dodatno otežijo izvajanje vsakodnevnih aktivnosti. Poleg zdravstvenih težav pa se starostnik lahko sreča z okoljem, ki ni primerno prilagojeno njegovim potrebam, kar še dodatno vpliva, da ne more samostojno izvajati aktivnosti. Kako zastaviti program, da bo dosežen terapevtski cilj, je odvisno od teorije in delovnega terapevta. Pristop, ki je usmerjen na posameznika, pomeni, da so vsi koraki do cilja načrtovani glede na starostnikove trenutne potrebe in zmožnosti. Terapevtski cilj pa predstavlja njegovo trenutno željo, potrebo po samostojni izvedbi aktivnosti in ne diagnoze. Za vsakim načrtovanjem delovno terapevtske obravnave je teorija, ki pomaga spoznati in razumeti posameznika in njegovo okolje. S pomočjo modela MOHO (Model of Human Occupation) in teorije, ki zagovarja vključevanje psov v življenje, je bila načrtovana obravnava slepe gospe v DU Vrhnika. V pol strukturiranem intervjuju s stanovalko so bile izpostavljene aktivnosti, ki so ji predstavljale problem. Na prvem mestu je bilo tuširanje in nato celodnevna neaktivnost. Slednja je pomenila zaprtost v sobi, pomanjkanje socialnih stikov, osamljenost in slabo telesno kondicijo. Stanovalka je v intervjuju večkrat omenila, da je imela doma psa.

Ker je večkrat omenila, da je imela psa, smo k reševanju njenih težav povabili izšolan terapevtski par (izšolani terapevtski pes ima tudi znanje za vodenje slepe osebe). Že po prvih srečanjih smo ugotovili, da pes ugodno vpliva na njeno razpoloženje. Kadar

Teorija modela MOHO (Kielhofner) posameznika kot sistem zaradi lažjega razumevanja razdeli na tri podsisteme – volja, navada in izvedba. Na voljo po-

5


terapija s pomocjo psov

je bil prisoten pes, se je njena drža pri hoji spremenila. Bila je pokončna in korakala je z dvignjenimi nogami. Kadar pa je hodila sama, je bila njena drža sklonjena, koraki pa drsajoči. To pomeni negativen pristop, ki pove – ne zmorem. Ob prisotnosti psa je bila prehojena razdalja vedno večja, kar je potrditev raziskave, ki sta jo naredila Herbert in Greene, da starejše osebe, ki so vključene v program hoje s psom, prehodijo daljšo pot. Ob prisotnosti psa se je stanovalka naučila orientacije v domu. Pokazalo se je tudi, da je spet dobila voljo do življenja, kar so potrjevali njen nasmeh ter pozitivne misli in besede. Pes lahko s svojo prisotnostjo preprečuje, da se nekdo bolestno ukvarja sam s seboj. Prilagoditve v okolju so bile za potrebe slepe osebe majhne in nezadostne, zato zastavljeni cilj ni bil dosežen v celoti. Kljub temu se je kakovost življenja stanovalki v domu dvignila, kar se lahko razbere iz njenih besed: »Vsak teden komaj čakam na četrtek, ko me obišče Gustav. To me vedno navda s posebnim veseljem, saj je postal moj dobri pasji prijatelj. Sedaj imam nasploh veliko več volje do življenja kot prej, med drugim mu je uspelo pregnati mojo žalost zaradi slepote. Spodbudil me je, da se z njim rade volje podam na sprehod, čeprav sem bila prej večinoma priklenjena na invalidski voziček in nisem zmogla narediti več kot nekaj korakov. Zaradi njega sem postala bolj odprta do drugih ljudi. Gustav mi je življenje res polepšal.« (Jana 2006).

trebno na tem področju narediti še veliko raziskav in spremljav. Vendar pa je od vsakega strokovnega delavca odvisno kako, kdaj ter na kakšen način bo izvajal obravnavo in ali bo vanjo vključil psa. Pomembno je, da za vsem stoji znanje ter kreativnost posameznega strokovnega delavca. Dr. Aaron Latcher (1981) je ugotovil, da ljudje v psu vidijo tovariša; nekoga, ki ga neguješ; nekoga, ki se ga lahko dotikaš; nekaj, kar te obdrži živahnega, skladišče pozornosti, povod za vsakodnevno gibanje in varnost. Zaradi omenjenega je vredno, da se terapija s pomočjo psov redno uporablja pri starejših ljudeh (v domovih za starejše in domačem okolju), ki so zaradi kakršnekoli težave omejeni pri izvajanju aktivnosti in s tem ohranjanju samostojnosti. Odnos s psom, v kolikor ga jemlješ kot enakovrednega partnerja, lahko pospešuje učenje, omogoči udobje in daje občutek varnosti in dvigne samopodobo (Rosenkoetter).

Glede na to, da se stroka (delovna terapija) nenehno razvija in tudi terapija s psom je nov pristop, je po-

Nataša Ogrin Jurjevič predsednica društva

6


terapevtski par

Predstavljamo vam terapevtski par Terapevtski par sta vodnik in pes, ki sta uglašena, ponotranjena družabnika z vrsto znanj. Med sabo se razumeta in spoštujeta.

Znanje in veščine vodnika, ki jih je treba stalno nadgrajevati z organiziranim izobraževanjem, pa so: • poznavanje osebnostnih lastnosti in reakcij svojega psa; • osnovno znanje o kinologiji (kinološka organiziranost v Sloveniji, poznavanje domače in tuje literature, splošno vedenje o vzreji ter dolžnostih vzreditelja, testiranju mladičev, načinih socializacije, vzgoji in šolanju psov, kritičnih obdobjih v razvoju psa …); • osnovno znanje iz veterine, ki zajema: skelet, zobovje, notranje organe, kožo, čutila, zunanje, notranje zajedavce, redna cepljenja … • nega psa, ki vključuje znanje o pripomočkih za nego, negi in čiščenju psa; • poznavanje načinov pristopa h klientu (znati mora poslušati, spoznavati njihove interese, želje in predloge, v grobem poznati njihove težave, kot so demenca, odhod starostnika v dom, motnje hranjenja pri mladostnikih, poškodbe glave …).

Med šolanjem terapevtskega psa, med druženjem ali pri terapiji s pomočjo psa je vodnik osrednja osebnost, ki vodi in usmerja psa. Imeti mora naslednje, prepoznavne lastnosti: • biti mora psihično in fizično zdrav; • spoštovati mora ljudi in živali; • imeti mora smisel za delo z ljudmi in psi in s tem povezano: kreativnost, komunikativnost, razumnost, strokovnost, iznajdljivost, osebno zrelost, samostojnost, odgovornost, odločnost, razsodnost, vztrajnost in discipliniranost; • imeti mora dar opazovanja; • v grobem mora poznati drugačnost in težave bolnih, starostnikov, otrok in ljudi s posebnimi potrebami ter se znati vanje tudi vživeti; • ob nepričakovanih in nepredvidljivih situacijah mora znati primerno reagirati (pri padcu starostnika z vozička, otroka s postelje …).

Alenka Lazar in maltežanka Lili Alenka Lazar in njena maltežanka Lili sta prostovoljki v društvu že štiri leta. Čeprav sta, kot pravi Alenka, bolj plašne narave, sta potrpežljivi in še kako trdnega značaja, da opravljata delo, ki velikokrat ni lahko. Pravzaprav bi lahko rekla, da sta "dobrovoljki", saj ljudem, ki to najbolj potrebujejo, vsak dan prinašata ogromno dobre volje. 1. Kaj zate pomeni prostovoljstvo? Težko vprašanje. O tem res nisem nikoli razmišljala. Prostovoljstvo zame pomeni, da del svojega časa, pravzaprav del sebe, nesebično podariš nekomu, ki

7


terapevtski par

7. Kako s psom sploh postaneta terapevtski par in koliko časa mine od odločitve do dejanskega vključevanja v aktivnosti? Najprej moraš seveda sprejeti resno odločitev, da se boš s tem odgovorno ukvarjal. Nato s psom opraviš test primernosti za tovrstno delo in se včlaniš v naše društvo. Temu sledi delavnica za vodnika - terapevtski par, opraviti pa moraš tudi 25 ur "pripravniškega" dela v eni od institucij, kjer delujemo in kjer so že z naše strani usposobljeni strokovni delavci teh institucij. Po končanem pripravništvu postaneta s psom terapevtski par, čaka pa vaju še veliko izobraževanja in stalno nadgrajevanje znanja.

to potrebuje. Za nekoga narediš nekaj neprecenljivega, ne da bi karkoli pričakoval v zameno. Vendarle pa se ti vse povrne. 2. Nesebičnost je v našem kapitalističnem svetu že redkost. Bi lahko rekla, da je prostovoljstvo protiutež potrošništvu in tegobam sebičnega sveta? V sodobni družbi ljudem kljub vsem materialnim dobrinam nekaj manjka. Prostovoljstvo pa je način, kako to praznino zapolniti, kako izpolniti in osmisliti življenje. Prostovoljstvo je izraz solidarnosti v družbi. 3. Kakšna je v resnici oseba, ki se odloči za prostovoljno delo? Kakšni so bili vzgibi oziroma zakaj si se ti odločila za to vrsto prostovoljstva? Oseba, ki se odloči pomagati, mora biti pripravljena dajati, pravzaprav razdajati se, vendar pa mora biti, kot pri vsakem delu, zelo odgovorna, psihično trdna in vztrajna. Kakšnih posebnih vzgibov se ne spomnim, na splošno pa rada pomagam drugim, če vidim, da rabijo pomoč. Morda sem želela, da bi skupaj s psom počela kaj koristnega, ne le 'lulala in kakala'.

8. Lili je torej test primernosti pozitivno opravila. Je zelo prijazna, nežna, pa tudi radovedna psička. Kakšna je še? Predvsem je zelo potrpežljiva in čeprav se pri meni ne mara crkljati, pa to zelo zada počne pri drugih v naročju. Tudi spi ne v moji postelji, pravzaprav tega niti ne mara, temveč je navajena na svojo, medtem ko bolniku brez težav zleze na posteljo. Zna pa biti tudi navihana in točno ve, kdaj ji česa ni treba narediti oziroma se lahko izmuzne moji zahtevi. Za druge naredi vse, mene pa zna pretentati.

4. Prostovoljka v društvu si že 4 leta. Kako pogosto in katere institucije obiskuješ? Začela sem, če se prav spomnim, leta 2005 kot ena od ustanovnih članov društva. Z Lili izmenično enkrat na teden obiskujeva otroški oddelek na inštitutu za rehabilitacijo v Soči, drugi teden pa oddelek za pedopsihiatrijo na pediatrični kliniki. Ko se vračava z oddelka pedopsihiatrije, se ustaviva še na hematoonkološkem in nevrološkem oddelku.

9. Da je postala kakršna je, si se z njo veliko ukvarjala. Kakšna šolanja sta opravili?

5. Tačke osrečujete veliko ljudi. Koliko ur prostovoljnega dela si letos že opravila in koliko ur je še načrtovanih? Letos sem do konca junija opravila 35 ur, do konca leta pa jih bom še približno 20. 6. Torej se z Lili vsaj enkrat na teden odpravita v eno od institucij in posvetita svoj čas drugim. Poleg opravljanja terapevtskega dela imaš v društvu še druge obveznosti, udeležuješ se seminarjev in konec koncev imaš tudi svoje vsakdanje obveznosti. Ti sploh ostane kaj prostega časa ali je sodelovanje v društvu tvoj prosti čas? Moje prostovoljno delo pri Tačkah je tudi moj prosti čas. Poleg službenih obveznosti, domačih opravil in pomoči staršem, mi ne preostane veliko prostega časa. Poleg tega delo pri Tačkah ne pomeni samo obiska institucije, temveč terja tudi priprave na izvajanje terapije ali aktivnosti.

8


terapevtski par

Začeli sva pravzaprav z agilityjem, pa mi ni bilo do tega, da bi tekmovali. Nato sem spoznala Branko in začela sodelovati pri Tačkah. Lansko pomlad sva opravili izpit za psa spremljevalca s preizkusom obnašanja v urbanem okolju (B-BH). To je bilo uradno kinološko šolanje, sicer pa sem, še preden sem jo dobila, prebrala zelo veliko literature in se pozanimala o pasemskih značilnostih in primerni socializaciji ter vzgoji. Je pa res, da je Lili del 'šolanja' za terapevtskega psa opravila doma, saj skrbim za bolno mamo in Lili je vedno prisotna. Seveda sva veliko znanja pridobili na seminarjih Tačk pomagačk, znanje pa sva utrjevali in nadgrajevali s praktičnim delom v institucijah. Vendar pa, če opravljaš to delo, te to tudi zanima in že zaradi tega tudi sama preberem veliko literature; pa tudi zato, ker ničesar ne delam polovičarsko.

jim jih prinesemo z obiskom. Polepšamo jim dan in vsaj malo preženemo dolgčas. 12. Kako se potem, ko je z institucijo dogovorjeno, v društvu odločite, kateri terapevtski par bi bil najprimernejši? Verjetno gre par predhodno na kak pogovor. Ali se glede poteka terapije dogovarjaš s strokovnim delavcem? V društvu se odločimo predvsem na podlagi tega, kdo si želi v določeni instituciji in z osebo s specifičnimi težavami delati, pa tudi na podlagi tega, kdo ima resnično čas, da se bo lahko temu popolnoma posvetil. Z Lili izvajava tako terapijo kot tudi aktivnosti s pomočjo psov. Medtem ko se terapija navadno izvaja individualno in ob prisotnosti strokovnega delavca, je aktivnost lahko tudi skupinska, strokovnjak pa ni nujno prisoten. Gre bolj za družabništvo. Terapija praviloma poteka tako, da strokovni delavec določi cilj terapije, metode dela, seveda v dogovoru z mano, napredek sproti preverjamo in ob koncu o uspešnosti tudi poročamo. Žal se velikokrat zatakne že na začetku. Strokovnih delavcev, ki bi se s tem ukvarjali, je premalo, predvidevam, da zaradi pomanjkanja časa oziroma je tu vprašanje financ. Zgodilo se je tudi že, da sem prišla na terapijo, pa se je terapevtka morala zaradi pomanjkanja časa opravičiti. Glede na to, da sem zaradi pomanjkanja strokovnih delavcev pri izvajanju največkrat sama, moram tudi sama poskrbeti za varnost, biti pozorna, pazljiva in predvideti možne situacije. Zgodilo se je, da je bila Lili grdo vržena z vozička. Lahko bi se celo poškodovala, pa se na srečo ni niti zelo ustrašila. Dejansko torej izvajava bolj aktivnost kot terapijo, pri tem pa se zanašam na izkušnje, včasih pa tudi na instinkt.

10. Lili je videti kot iz škatlice. Urejena, čista, dišeča. Kako skrbiš za njeno nego, glede na to, da je terapevtski pes? Nega terapevtskega psa je podobna negi vsakega psa, za katerega lepo skrbimo. So pa terapevtski psi dvakrat na leto temeljito veterinarsko pregledani in imajo za to izdano potrdilo. Seveda morajo biti brez notranjih ali zunanjih zajedavcev in drugih bolezni. Pes, preden vstopi v institucijo, mora biti zdrav, čist in počesan. Z Lili glede čistih tačk in kožuščka ni večjih problemov, saj je majhna in če dežuje, jo pač oblečem v plašček in na poti od avta do institucije vzamem v naročje. Težje je tistim z velikimi psi, ki jim morajo seveda ob prihodu obrisati tace in jim osušiti kožuhe. No, da Lili ne bi imela zadaha, posebno nego posvečam zobovju, vendar pa to počnem tudi zato, ker so majhni psi nagnjeni k problemom z zobmi. 11. Ima Lili vsako delo enako rada, je enako potrpežljiva in ljubezniva do ljudi vseh starosti ali ima morda raje otroke? Sprva sem mislila, da bi ji otroci morda šli na živce, saj znajo nekontrolirano povleči za dlako in vreščati oziroma spuščati njej neljube zvoke, pa se je kar lepo ujela in mislim, da vse enako sprejema. Ne vem, kako naj povem, ker ne bi želela koga užaliti, ampak res je, da se raje posvečam starejšim, ker do njih čutim več sočutja. Nanje so vsi pozabili, nekaterih v domu nihče ne obišče. Poleg tega, da so jih odpeljali iz njihovega sveta, da so tam na nek način zaprti in nimajo toliko stikov z zunanjim svetom, nekatere pestijo bolezni, težko premikajo roke ali težko hodijo, nekateri pa so priklenjeni na posteljo. Zdi se, kot da mladi pozabljajo oziroma se ne zavedajo, da bodo tudi sami nekoč stari. Ti ljudje so pozabljeni od vseh in zato toliko bolj dovzetni za male radosti, ki

13. Za uspeh je verjetno pomembno tudi to, da se oskrbovanec ne boji psa. Menda pa sta z Lili pomagali premagati tudi to težavo. Terapije ali aktivnosti z ljudmi, ki to izrecno zavračajo, sploh ne izvajamo. Sem se pa sama znašla v situaciji, ko je bil pri aktivnosti v skupini otrok na Inštitutu RS za rehabilitacijo prisoten tudi deček, ki se je bal psov in je gledal nanje z nezaupanjem. Z mamo je sedel bolj ob strani in ona me je tudi opozorila na to, da se neizmerno boji psov, da pa je zaradi ostalih otrok želel biti zraven. Lili ni želel pobožati kot ostali, ki to navadno komaj čakajo. Z Lili sva počeli razne vragolije, preskakovala je obroče, prinašala predmete, se vozila na vozičku, če so ji otroci ukazali, se je delala mrtvo in naredila preval. Dečku je postajala vedno bolj všeč. Obrnila sem se k njemu in ga vprašala, če ga zanima, kako Lili spi. Pokimal je, ulegla sem se na tla, poleg

9


terapevtski par

njega, ki je tam sedel in rekla Lili naj 'aja, aja'. To je povelje, na katerega se Lili uleže na hrbet poleg mene in moli vse štiri tace od sebe. Dečku je bilo to tako všeč, da se je brez strahu ulegel poleg naju in tako užival, da sploh ni želel več vstati. Na koncu naju je spremil do izhoda in mislim, da je premagal strah pred psi.

Je pa res, da tudi če zaupanje in volja sta, velikokrat ostane le pri željah. Institucije velikokrat nimajo možnosti, da bi se odločile za sodelovanje zaradi pomanjkanja kadra, financ, prostora in opreme. V nekaterih inštitucijah ne moremo dobiti niti omarice, v katero bi spravili rekvizite, ki jih uporabljamo pri delu. Da ne govorim o tem, da bi nam priskrbeli pripomočke. Vse si moramo kupiti sami, to pa seveda stane, predvsem različne interaktivne in didaktične igrače ali podobni pripomočki. Pri nas je vse bolj ali manj odvisno od dobre volje strokovnih delavcev, ki temu delu posvečajo svoj prosti čas. Država bi morala bolj pomagati. Kot predpostavljena je sicer delo terapevtskih parov odobrila, še vedno pa ni zagotovila pogojev za izvajanje.

14. Pri kakšnih težavah lahko pomagamo s psom? Tako pri fizičnih kot tudi čustvenih in miselnih. Druženje s psom, predvsem božanje psa, sprošča in pomirja. Kakor opažam, je velikokrat dovolj že prisotnost psa v prostoru. Prisotnost živega bitja iz zunanjega sveta. To predvsem opažam v domovih za starejše. Ti ljudje so bili odpeljani iz svojega doma, pogosto so vse življenje preživeli na podeželju, v stiku z naravo, z živalmi in to jim v domu zelo manjka. Zato se toliko bolj razveselijo obiska psa, ki jim razbije vsakodnevno monotonost. Nekateri jih samo opazujejo, drugi jih imajo v naročju, jih božajo, morda češejo in s tem nevede izvajajo motorične vaje. Spet z drugimi gre kuža ob vozičku ali hojci na sprehod in tako varovanca na lep način 'prisili', da hodi ali sedeč na vozičku premika noge.

18. Povpraševanja pa je kljub slabim pogojem za to delo veliko. Ali je tudi dovolj terapevtskih parov? Veliko ljudi se zanima za to, da bi s svojimi psi postali terapevtski pari. Vendar pa menim, da je potem ta čas med testiranjem in dejanskim pričetkom dela predolg. Vsekakor je potrebno določeno izobraževanje in pripravništvo, tu pa smo spet pri osnovnem problemu, to je pomanjkanje strokovnih delavcev, ki bi nove sile lahko uvedli. Predvsem manjka strokovnih delavcev z različnih področij, ki bi v društvu aktivno sodelovali s svojim psom. Društvo vsako leto organizira kvalitetna izobraževanja tako za terapevtske pare kot tudi za strokovne delavce. Morda bi bilo vredno z našim delom ljudi seznaniti že v času, ko se izobražujejo na srednjih šolah ali fakultetah in jih že takrat usmerjati. Seveda pa mora biti to tudi v interesu izobraževalnega sistema.

15. Katere so najpogostejše želje ljudi, h katerim hodiš z Lili? Oskrbovanci, pa naj bodo to otroci ali starostniki si želijo, da bi jo imeli v naročju in jo božali. Potem, ko ugotovijo, da tudi kaj zna, pa si želijo, da pokaže trike in jih zabava. 16. Kaj bi potemtakem lahko rekla, da je najpomembnejši cilj terapije oziroma aktivnosti s psi? Polepšati in osmisliti trenutek ali dan človeku, ki mu je hudo. Mu dati veselje do življenja in upanje. Potem gre vse lažje, tudi zdravljenje oziroma okrevanje ali pa samo preživljanje dni. Včasih veš, da greš k osebi, ki umira, še huje je, ko veš, da greš k umirajočemu otroku. Vendar pa takrat misliš na to, da mu boš življenje napolnil s pozitivno energijo, da boš zanj storil nekaj nepozabnega. S tem se nekako tolažiš na poti domov. Zame je torej najpomembnejši cilj terapije pomagati ljudem, da so vsaj tisto uro srečni, učinek pa je tako ali tako dolgotrajnejši, saj obisk vsem ostane v spominu.

19. Pomanjkanje ljudi, slabi pogoji dela in tudi sama težavnost dela, vse to vpliva na tvoje počutje. Kako se ti soočaš s stresom? Je kdaj tako hudo, da bi vse skupaj pustila in kaj te zopet dvigne in spodbudi, da nadaljuješ? Ja, pridejo tudi trenutki, ko bi vrgla puško v koruzo in odšla, vendar nekako vztrajam in mislim na pozitivne strani. Najhuje je bilo, ko je umrl moj prvi 'oskrbovanec'. Janeza sem v Domu starejših občanov na Vrhniki obiskovala vsaj 2 leti. Kljub multipli sklerozi zaradi katere je bil 'privezan' na posteljo, je bil vedno nasmejan in nikoli slabe volje. To je bil človek, ki ga je Lili vsakokrat, ko sem jo položila na posteljo, skoraj pojedla od ljubezni. Lilijini dotiki ga sploh niso motili, ampak jih je komaj čakal. Roke je sicer težko premikal, je pa kar zamižal, ko ga je napadla s poljubčki, zraven pa se je smejal. Pomagala sem mu, da sva jo počesala in ji iz posodice dala priboljšek. Najina naj-

17. Pozitivne učinke druženja živali in ljudi vsaj v svetu vse bolj priznava tudi uradna znanost. Ali meniš, da vam in podobnim društvom institucije dovolj zaupajo? Včasih je tudi glede zaupanja problem, vendar je uradna medicina vse bolj naklonjena takšni vrsti pomoči.

10


terapevtski par

večja težava je bila komunikacija, saj je zaradi bolezni zelo težko govoril. Včasih sva celo uro porabila, da sva razvozlala en sam stavek, ki ga je želel povedati. Zato sem od delavne terapevtke prejela črke in tako sva sestavljala besede. Nekega dne, ko sva z Lili spet prišli do sobe, je bila ta prazna. To je bil zame velik šok, usedla sem se na stol v jedilnici, opazile so me sestre in jasno jim je bilo, da mi ni nihče sporočil, da je Janez ponoči umrl. Kar obsedela sem in potem sva se z Lili odpeljali domov. Najine druge varovanke, Elde, h kateri sva tudi hodili, tisti dan nisva obiskali. Moram reči, da bi si morda želela več izobraževanja glede tega, kako se soočiti s podobnimi situacijami. Je pa tudi res, da četudi si teoretično zelo podkovan in z vsem seznanjen, je v takih trenutkih še vedno težko. Takrat morda najbolj pomaga prijazna beseda osebja ali kolegic iz društva. Konec koncev pa moraš sam preboleti.

Na inštitutu za rehabilitacijo obiskujem otroke z raznimi težavami v gibanju. Nekateri ne hodijo, so na vozičku, drugi težko premikajo roke ali noge. Vedno poskrbim, da se Lili lahko vsak dotakne, jo poboža, čeprav jih je včasih tudi 10 ali več in je to zanjo malo preveč. Nedolgo tega je bil v skupini tudi deček, predvidevam, da je imel cerebralno paralizo. Prišel je z mamo. Ljudje s cerebralno paralizo so navadno vsi v krču in kljub temu, da ni mogel premakniti rok, sem mu vseeno rekla, da bo Lili pobožal, ji dal priboljšek, ona pa mu bo v pozdrav ponudila tačko. Dvignila sem jo v njegovo naročje in jo tam pridržala. Roke je imel v krču, popolnoma trde, tako da ni bil zmožen, da bi jo pobožal. Zato sem mu roki položila na Lili in rekla, da bo pa samo otipal in poslušal bitje njenega srca. V tistem trenutku se je zgodilo nekaj, kar z besedami težko opišeš. Da verjameš, motaš doživeti. Deček se je, zaradi dotika in želje, da bi res čutil bitje Lilijinega srca, popolnoma sprostil, krč je popustil in roka je postala mehka. Lili sem mu še nekajkrat položila v naročje. Mama se mi ni mogla nehati zahvaljevati. Povedala mi je, da mu krči še nikoli niso popustili do te mere in kako zelo sva jima polepšala dan.

20. Tako kot ljudje so tudi psi terapevti izpostavljeni stresnim situacijam. V zadnjem času je sicer tudi v kinoloških krogih vse več govora in literature o tem, kako psi doživljajo stres. Zanima me torej, kako ti opažaš morebiten stres ali psihično utrujenost pri Lili in kako skrbiš za njeno psihično zdravje? Kako jo razvedriš? Ja, tako kot je za ljudi, je tudi za psa to delo stresno, le da pes ne zna povedati, ampak to pokaže drugače. Lili nakaže stres z mežikanjem, vendar ga pri najinem delu še nisem opazila, se pa umakne pod kakšen stol ali omaro, ko ima dovolj in je utrujena od samega božanja in vročine, ki je ponavadi v bolnišnicah in domovih. Seveda si osebje in ljudje, h katerim hodiva, želijo, da bi bili tam ure in ure, pa to ne gre in največkrat moram biti jaz tista, ki zahtevam, da se najina dejavnost zaključi. Najbrž pa je za Lili še bolj stresno to, da iz službe pridirjam domov in že se morava odpraviti na 'delo', čeprav gre z veseljem. Razvedriva se z učenjem trikov, ki se jih zelo hitro in z veseljem uči, poigrava se, po obisku pa seveda počiva.

22. Na kaj si še posebej ponosna pri svojem delu? Naša predsednica Nataša mi je na enem od seminarjev priznala, da si je ob prvem srečanju z mano mislila, da bom prva, ki bom odnehala, saj se ji nisem zdela dovolj resna. No, pa sem vztrajala in dokazala, da sem. Ponosna sem, da nisem odnehala. Delo mi je v veselje in dobro vpliva name. Ljudje, ki jim pomagam, mi vračajo več kot jaz dajem. 23. Kolikor sem uspela razbrati iz najinega pogovora, je torej tvoj moto pomagati in vztrajati. Kakšni so tvoji načrti za prihodnost? Načrti za prihodnost so še naprej opravljati dobro delo, dokler bom pri močeh in dokler bo Lili še z veseljem odhajala z mano pomagat osrečevat ljudi. Počasi se odločam tudi za nakup še enega psa, vendar mi trenutno pomanjkanje časa tega še ne dopušča.

21. No, vendarle pa tvoje delo prinaša tudi veliko radosti in pozitivnih izkušenj, ki so ti lahko tudi vodilo v življenju. Se spomniš kakšnega tebi še posebej ljubega dogodka povezanega s tvojim delom?

Z Alenko Lazar se je pogovarjala Valentina Kokalj-Horvat

11


terapevtski par

Posteljne aktivnosti Vsi tisti, ki poznate Alenko, dobro veste, kako pridna in marljiva je. Vedno se je pripravljena razdajati za dobrobit drugih. Največkrat dobi za plačilo le prijazen in hvaležen pogled ter lepo besedo in nežen dotik. Prava pomagačka je. Vendar pa je tukaj tudi tačka. Bela, puhasta, navihana, razigrana, prijazna in prisrčna Lili. Nerazdružljiv par. Alenka in Lili. Lili in Alenka. In kot v vsaki zgodbi tudi v tej nastopa še nekdo. Sosed. Pa ne »najboljši« sosed, ampak čisto pravi sosed iz četrtega nadstropja.

Zato sva se složno vrgla na hrbet. Ravno ko sva oba vzdihovala nad prijetnostjo posteljnine, pa pred vrati spalnice zaslišiva glasen »HOV«. »Kaj je pa to?« sem vprašal. »Lili,« odgovori Alenka. »Spusti jo noter.« Odprem vrata in bel puhek oddrvi mimo mene in skoči na posteljo. Svoj teritorij zavzame med nama točno na sredini postelje. Uleže se na hrbet, noge pomoli v zrak in naju opazuje. Pridružim se jima še jaz in vsi trije kot »najboljši par« uživamo. Levo Alenka, na sredini Lili in desno jaz. Kar naenkrat pa začutim, da me nekdo poljublja po ušesu. Pomislim, da je tale soseda res malo nevarna, agresivna in ZELO direktna ter da je smrtno resno vzela obisk moje spalnice. Je pa res, da se mi je za trenutek zazdela malo preveč slinasta in mokra. Obrnem glavo in ... Lili me »poljubi« direktno na nos. Smeha seveda ni manjkalo. Z Lili v hiši je očitno kontracepcija uspešna. Ker se oba z Lili rada valjava po posteljah in kavču, sva se še malo pocrkljala. Alenka pa je že odvihrala novemu prahu naproti.

Kot vsak pravi moški tudi jaz ravno ne obožujem čiščenja in pospravljanja stanovanja. No, to sicer ne pomeni, da živim v svinjaku in med pločevinkami piva. Vendar pa je kljub vsemu včasih zelo priročno, da obstaja še soseda iz prvega nadstropja. Ne bom ponovno govoril o njeni pridnosti in požrtvovalnosti. To si lahko preberete v prvem odstavku zgoraj. Lahko rečem le, hvala bogu za sosedo, kot je Alenka. Skratka. Moja soseda ne bi bila moja soseda, če se ne bi rodila s sesalcem v eni in s krpo v drugi roki. Sesalec je njena violina, krpa je njena partitura. V času, ki ga jaz porabim za traumiranje in razmišljanje o vsem, kar je potrebno očistiti, ona že vse »spuca«. Zato včasih raje, kot da posluša moje tarnanje, sama prime stvari v svoje roke in opravi (moje) delo. Po nekajurnem (bolj ali manj) skupnem čiščenju mojega stanovanja sva zavila še v spalnico. Zamenjat posteljnino seveda. Kaj pa drugega! Kontrolirajte, prosim, malo svoje misli! Po telovadbi ob postelji z rjuhami in pregrinjali sva sklenila preizkusiti še mojo najnovejšo pridobitev. Popolnoma novo in še neuporabljeno posteljnino dormeo.

Seveda naša romanca še vedno traja. Lili je vedno bolj zaljubljena vame, vendar nisem čisto prepričan, ali ima rajši mene ali moje brikete. Prah se ponovno vztrajno nabira na omarah in pajki pridno predejo svojo mrežo v temačnem kotu moje spalnice. Moja soseda je pa itak zakon.

Seveda je za kaj takšnega potrebno ležati, mar ne.

Branko Candellari

12


pes pomocnik

„Naša draga Iza“ Poletje je mimo in mejna ovčarka Iza, „naša draga Iza“, bo stara leto dni. Obvezno sterilizacijo je že opravila. Inštruktorica Mojca Zupančič iz Novega mesta, ki je tudi njena vzrediteljica, jo je s presledki že šolala za opravljanje nalog pomočnika osebi s posebnimi potrebami. Tako sta z Dušanom Ruparjem, ki mu je psička namenjena, osvojila vse teoretično znanje, ki ga mora obvladati skrbnik takega psa; vse o negi psa, skrbi za njegovo zdravstveno stanje, o notranjih in zunanjih zajedavcih, rednih cepljenjih, načinih prehranjevanja, o uporabi povelj, ki jih obvlada - predvsem o odpoklicu, opravljanju fizioloških potreb, sprehodih, odnosu do drugih živali in ljudi ter obiskov. Mojca Zupančič pisno vodi dnevnik usposabljanja psa pomočnika. Pričela bo tudi s šolanjem psa v drugih okoljih, tam, kamor zahaja Dušan (na strelske treninge, v Ljubljano, na sprehode, po nakupih ...). S hojo ob invalidskem vozičku nimata nikakršnih težav. Z odpoklicem tudi ne. Vaje poslušnosti (daljše sedenje, daljše ležanje na prostoru ...) Mojca utrjuje primerno starosti psa. V naslednjem obdobju bodo treningi potekali intenzivneje, poudarek bo na pobiranju predmetov s tal in prinašanju (dežnik, denarnica, ključi, časopis, copati, telefon ...).

Izpit B-BH (poslušnost na vadišču in v urbanem okolju) bo Mojca opravila šele, ko bo Iza stara 15 mesecev (predpisi Kinološke zveze Slovenije), to pa bo takrat, ko se bo iz naših krajev umaknil sneg. V naslednji številki bomo opisali, kako poteka eden izmed številnih treningov psa pomočnika „v živo“. Finančno je ta projekt podprl Leo klub Ljubljana in Merck, Sharp & Dohme iz Ljubljane. Branka Hobič

13


postani tacka in pusti sled

Postanite član društva za terapijo s pomočjo psov »Tačke pomagačke« Naše društvo financiramo izključno s članarino, donacijami in sponzorskimi sredstvi. Vabimo vas, da se nam pridružite kot aktivni ali kot pasivni član društva in s tem pripomorete k našemu prostovoljnemu humanitarnemu delu.

PASIVNI ČLAN lahko postanete:

AKTIVNI ČLAN lahko postanete:

Pasivnemu članu ni treba sodelovati v aktivnostih društva, o vsem pa bo obveščen z revijo, ki izhaja dvakrat letno. Povabljeni pa boste tudi na srečanja vseh članov društva.

• če izpolnite vlogo za pristop kot pasivni član; • če na naš poslovni račun SI56 0202 7025 6690 427 nakažete letno članarino.

• če imate psa z opravljenim testom primernosti za to delo; • če izpolnite vlogo za pristop kot aktivni član; • če na naš poslovni račun SI56 0202 7025 6690 427 nakažete letno članarino.

Veseli smo vsakega novega člana, zato vas vabimo, da se nam pridružite in/ali namenite 0,5% dohodnine našemu društvu ob dohodninski prijavi prejemkov!

Ko vas sprejme organ društva, dobite izkaznico in se vključite v delo društva kot AKTIVNI ČLAN (delo s psom v inštitucijah, delo v organih društva, predstavitve …).

Hvala vsem, ki pomagate! Hvala vsem, ki darujete!

14


Vloga za pristop kot pasivni član Z znakom * označena polja izpolni sekretar društva.

*

Priimek in ime

(Naziv za inst.)

Ulica, hišna št., pošta, država

Telefon (doma)

e-naslov

izobrazba

*

Ime psa

Pasma

Položen dne

GSM

ID psa

Podpisani interesent (oseba ali inštitucija) ________________________________________________ izjavljam, da mi(nam) je bilo preko spleta omogočena predhodna seznanitev s Pravili Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov »Tačke pomagačke« in drugimi akti, citiranimi v 2. odstavku 8. člena Pravil, jih sprejemamo in jih bomo, v primeru sprejema v Društvo, spoštovali in se po svoji presoji kot pasivni člani udeleževali društvenih aktivnosti in redno plačevali članarino. Dovoljujemo, da se osebni podatki ali podatki inštitucije, ki jih navajamo zgoraj in drugi podatki, ki se bodo oblikovali na podlagi dejavnosti v Društvu, smejo hraniti, dopolnjevati in uporabljati v društveni evidenci oz. arhivu izključno za potrebe delovanja Društva, in se bodo iz društvene evidence na pisno zahtevo brisali.

V / na _______________________, dne _______________________

Podpis _________________________________

* Aktivni član društva, (ime in priimeka aktivnega člana) ____________________________________________ je navedenega kandidata povabil v Društvo in jamči, da mu je omogočil seznanitev s Pravili (statutom) društva. Posredoval mu je informacijo, da lahko status pasivnega člana kadarkoli spremeni v status aktivnega člana, če opravi predpisano število ur prostovoljnega dela in usposabljanja ter opravi druga usposabljanja, ki jih strokovni odbor društva organizira za permanentno usposabljanje aktivnih članov.

* Žig društva

in podpis _______________________________

TP.20.05.09

* Datum povabitve v članstvo _______________________________

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov »Tačke pomagačke« | Idrijska 13, 1360 Vrhnika | e-naslov: info@tackepomagacke.com www.tackepomagacke.com


Vloga za pristop kot aktivni član Z znakom * označena polja izpolni sekretar društva. *

Priimek in ime

(Naziv za inst.)

Ulica, hišna št., pošta, država

Telefon (doma)

e-naslov

izobrazba

*

Ime psa

Pasma

Položen dne

GSM

ID psa

Podpisani _______________________________________________________ izjavljam, da mi je bilo preko spleta omogočena predhodna seznanitev s Pravili Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov »Tačke pomagačke« in drugimi akti, citiranimi v 2. odstavku 8. člena Pravil, jih sprejemam in jih bom, v primeru sprejema v Društvo, spoštoval in se po svoji presoji kot aktivni član udeleževal društvenih aktivnosti in redno plačeval članarino. Dovoljujem, da se osebni podatki ali podatki inštitucije, ki jih navajam zgoraj in drugi podatki, ki se bodo oblikovali na podlagi dejavnosti v Društvu, smejo hraniti, dopolnjevati in uporabljati v društveni evidenci oz. arhivu izključno za potrebe delovanja Društva, in se bodo iz društvene evidence na pisno zahtevo brisali. V / na _______________________, dne _______________________

Podpis _________________________________

* Izvršni odbor društva je na svoji (zap.št.) ________. seji z dne _________________, v skladu s 3. odstavkom 8. člena Pravil, obravnaval vlogo za pristop v društvo in ob prisotnosti (št. članov) _______ članov s/z (št. članov) _______ glasovi SPREJEL / ZAVRNIL (ustrezno podčrtaj) vlogo za pristop in JE / NI (ustrezno podčrtaj) kandidatu predložil v podpis klavzulo o lojalnosti do Društva. Po podpisu le-te je kandidatu izdal izkaznico z veljavnostjo do datuma __________________ oz. plan poskusnega dela z dobo trajanja (ustrezno označi z X). * 1. član IO (priimek in ime) ____________________________________

podpis __________________________________

* 2. član IO (priimek in ime) ____________________________________

podpis __________________________________

* 3. član IO (priimek in ime) ____________________________________

podpis __________________________________

* Dne: ___________________________________

* Žig društva

Klavzula o lojalnosti do Društva

Nadalje se obvezujem, da bom društvene oznake (izkaznico, priponko, oprsnico) uporabljal(a) le z vednostjo Strokovnega odbora društva (na delu v ustanovah, na treningih in organiziranih obiskih s strani društva). V nasprotnem se smatra to kot kršitev te klavzule. Ob kršenju te klavzule bom sam(a), prostovoljno, podal(a) odstopno izjavo oz. sprejel(a) razsodbo disciplinskega odbora društva. Podpis vlagatelja __________________________________________ Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov »Tačke pomagačke« | Idrijska 13, 1360 Vrhnika | e-naslov: info@tackepomagacke.com www.tackepomagacke.com

TP.20.05.09

S podpisom te klavzule se posebej zavezujem, da bom ob vsakem javnem nastopu ali delu, ki mi ga bo naložilo društvo, častno in po svojih močeh strokovno opravljal(a) in predstavljal(a) humanitarno dejavnost društva, poudarjal(a) in širil(a) ozaveščenost za zaščito živali in ohranitev naravne in kulturne dediščine svoje domovine in Evropske skupnosti in ne bom z nikakršnim dejanjem deloval(a) proti interesu društva in njegovega poslanstva.


sodelovanje

Otvoritev novega evropskega centra za šolanje psov vodnikov slepih vbm – Weideli v Liestalu (Švica) Ob finančni podpori našega donatorja (Thoolen Fundation Vaduz) je v tem centru na triletnem šolanju članica našega društva Barbara Dremelj.

43 nemških ovčarjev, 20 mečancev, 18 airdeal terierjev, 15 kraljevih pudljev, 5 apenzellerjev, 5 velikih šnavcerjev, 4 zlate prinašalce, 3 škotske ovčarke, 3 bele ovčarje, 2 gladkodlaka prinašalca, 2 flandrijska govedarja, 1 bokserja, 1 mejnega ovčarja in 1 bergamaskerja.

Center Verein für Blindenführhunde und Mobilitätshilfe, na kratko VBM, je 12. septembra odprl nove prostore v Liestalu (tri zgradbe, pokriti prostor za predstavitve s parkurjem, vrt-labirint). Na otvoritev smo bili povabljeni tudi mi, predstavniki našega društva.

Center deluje po teritorialnem principu, kar pomeni, da ima izšolan strokovni kader, ki je odgovoren za del Švice. Izšolani inštruktor na določenem območju (npr. jugozahodni del) skrbi za slepe in slabovidne vodnike psov vodičev, za pse ter za botrske družine in pomaga pri vseh težavah, s katerimi se v vsakdanjem življenju srečujejo slepi s psi vodniki. S takim načinom delovanja se izognejo velikim stroškom administracije in prevoznim stroškom. Mesečno ali po potrebi pa se inštruktorji dobivajo v centru v Liestalu.

11. septembra je bila predstavitev centra namenjena sponzorjem in donatorjem ter medijem. Ob tem sem se sestala tudi z g. Blumerjem, predstavnikom omenjene fundacije, ki nam je daroval finančna sredstva. Seznanila sem ga z delovanjem našega društva v tekočem letu. Odkar je bila šola VBM ustanovljena, so izšolali 318 psov vodnikov, od tega jih je bilo oziroma jih je „v službi“ 229, saj so jih 89 (39 odstotkov) izločili (45 zaradi bolezni in 44 zaradi drugih težav). 128 psov vodnikov vodi ženske, 101 pes pa vodi moške. Povprečna delovna doba psa vodnika je 9 let in pol, življenjska doba pa približno 12 let. Zaradi smrti slepe osebe je 7 psov v svoji delovni dobi zamenjalo vodnika.

Center VBM se od drugih dveh podobnih šol v Švici razlikuje po tem, da so psi vodniki, ki jih šolajo, 24 ur na dan skupaj s svojim inštruktorjem (v ostalih šolah so psi z inštruktorjem le vsak dan v delovnem času, za konec tedna pa so v pesjakih). Zaradi visokih stroškov nimajo svoje vzreje psov, sodelujejo pa s švicarskimi vzreditelji zgoraj omenjenih pasem. Veliko psov jim vzreditelji podarijo.

In kakšne pasme psov so izšolali? 106 labradorcev (in mešancev med labradorcem in zlatim prinašalcem),

12. septembra je bil uradni del otvoritve centra s predajo ključa, s strokovnim vodenjem po centru in okolici in večkratnimi predstavitvami dela psov vodnikov v

17


sodelovanje

času šolanja. Predstavili so delo na mizi, ki ga je demonstrirala naša Barbara s svojim labradorcem, in delo na „železniški postaji“, kjer so nam pokazali, kako pes vodi slepega do okenca, kjer kupi karto, kako mora po stopnicah na peron in se izogne narobe postavljenim kovčkom ter ljudem, poiskati mora prazen stol, da vodeni npr. počaka na vlak in popije kavo, izogniti se mora višinski oviri, paziti na ovire na tleh ...

Naše društvo se zahvaljuje naši članici gospe Majdi Debevc iz Cerknice in Vinski kleti Goriška Brda za darovano vino, ki so ga bili v centru VBM izredno veseli. Zahvala tudi Irini Telban in zakoncema Kokalj za ležišča, ki so jih izdelali za vse pse vodnike, ki so tu trenutno na šolanju. Prekrasno so se zlili z modrimi barvami centra.

Seveda pa ni manjkalo tudi glasbe, v velikem šotoru smo se lahko okrepčali, zaplesali in zapeli.

Branka Hobič

Grüezi (švicarski zdravo)! Prvi avgust 2009. Prihod v Liestal, majhen kraj v bližini Basla, blizu tromeje Švica-Francija-Nemčija. Večnamenski center in osrednji prostor šole za pse, vodiče slepih ter za nekaj časa moj drugi dom, ki je nekoliko odmaknjen od centra Liestala, v mirnem kotičku tik ob gozdu. Objekt je namenjen delu s psi, vodiči slepih, organiziranju seminarjev, poskrbljeno pa je tudi za udobje in počitek udeležencev predavanj. Gostom je na voljo osem enoposteljnih in sedem dvoposteljnih sob s kopalnico. Objekt je v celoti ustrezno prilagojen invalidnim osebam. V hotelskem delu lahko bivajo tudi slepe in slabovidne osebe s svojimi psi vodniki, saj so pri nas psi zelo dobrodošli gostje. Dostop je možen z osebnim avtomobilom, parkirnega prostora je dovolj, pa tudi ostala prevozna sredstva so v neposredni bližini.

Ni bilo lahko zapustiti Slovenije, svojih najbližjih in psov, ki mi veliko pomenijo. Toda lepota kraja, kjer naj bi bivala, prijaznost ljudi in velika želja delati s psi in pomagati ljudem so kmalu prevesili tehtnico na svetlejšo stran. Sedaj se na vsakem koraku, dan za dnem, srečujem z nečim novim, srkam znanje in si nabiram izkušnje na področju dela s psi, vodiči slepih. To delo primerjam s svojim dosedanjim ukvarjanjem z družinskimi psi spremljevalci in s psi za pomoč pri terapevtskem delu. Z večletnimi izkušnjami na tem področju si skušam pomagati, kolikor se le

18


sodelovanje

da. Vedno znova pa ugotavljam, da je to delo zelo specifično in čisto nekaj novega v mojem življenju. Tako so dnevi zapolnjeni z vznemirljivimi dogodki in novimi spoznanji.

ka ali pa ga že imajo in potrebujejo morda strokovno pomoč. Večkratni predhodni razgovori z novimi kandidati so vsekakor zelo pomembni in nujno potrebni. Sem spadajo še ustrezna izobraževanja in temeljite priprave. Kasneje, ko je pes že njihov pomočnik, pa so ravno tako obiski in pomoč nekaj običajnega. Zelo pomembno je, da se ustvari prijetno in kakovostno sodelovanje z inštruktorjem in slepo oziroma slabovidno osebo s psom vodičem. Ko se psi približujejo koncu svoje delovne kariere, pa so obiski pogostejši in vedno se poišče primerna rešitev za psa, vodiča slepih, v pokoju. Pogosto zanj poskrbi nova družina ali pa ostane kot družinski pes pri družini slepe oziroma slabovidne osebe.

Trenutno nas je v VBM-u devet inštruktorjev (inštruktorji in pripravniki), od tega trije prihajamo iz tujine. Allison je tu na izpopolnjevanju. Prihaja iz Kalifornije in že več let opravlja ta poklic. Lia, iz Grčije, pa je na enakem izobraževanju kot jaz. Naslednje leto bo zaključila s šolanjem in doma nadaljevala s tem delom. Inštruktorji dobimo v ˝uk˝ že nekoliko starejše pse, s katerimi so se v zelo pomembnem obdobju odraščanja prostovoljno in z veliko ljubezni ter znanja ukvarjale za to usposobljene družine. Tu je praksa taka, da pomemben del in glavno vlogo v družini (pri vzgoji mladička) najpogosteje prevzemajo gospodinje-matere. Ker delo z mladičkom zahteva pozornost tako rekoč 24 ur na dan, so zelo uspešne družine, kjer skrbnikom njihov poklic in način življenja dopuščata potrpežljivo ukvarjanje z razigranim psom.

Zelo sem vesela, da je na tak način poskrbljeno za psa, vodiča slepih, v vsem njegovem življenju. Vsak prispeva svoj del; od pasje matere, do družine, inštruktorja, slepe oziroma slabovidne osebe in nazadnje do ljudi, ki poskrbijo za umirjena zadnja leta njegovega pestrega, koristnega in spoštovanja vrednega življenja.

Zelo sem bila vesela, da sem se lahko udeležila njihovega rednega mesečnega srečanja v Bernu. V dopoldanskem času se pod strokovnim vodstvom zberejo mladi psi s svojimi trenutnimi skrbniki in praktično ter teoretično rešujejo morebitne težave, utrjujejo znanje in se vsakič posvečajo določenim pomembnim temam. Srečanja potekajo v različnih delih dežele, za vsakega pa skrbi za to zadolženi inštruktor. Seveda pa se na večdnevnih, zelo kakovostnih predavanjih večkrat zberejo tudi vsi predstavniki teh družin in ljudje, ki se zanimajo za tovrstno pomoč pri šolanju psa, vodnika slepih.

S svojimi prvimi vtisi in drobtinicami novih spoznanj se do naslednjič poslavljam od vas in vam pošiljam lep pozdrav iz Švice. Barbara Dremelj

V sodelovanju z vzreditelji je poskrbljeno, da mladiči lahko v najbolj primernem obdobju odraščanja zapustijo svoj dom in odidejo k primerni družini. Mladiči morajo po določenem obdobju (žal) zapustiti družino, vendar se ljudje zelo pogosto odločajo za nove pasje varovance. Družina še vedno ohrani stik z inštruktorjem in spremlja delo z ˝njihovim˝psom. Po kratkem privajanju novega vodnika (inštruktorja) in psa, se začne resno delo. Delo s psi pa predstavlja le del naših aktivnosti. Zelo velik del časa je posvečen tudi delu s slepimi in slabovidnimi osebami. Imela sem se že priložnost srečati z omenjenimi ljudmi. Z mentorjem, glavnim inštruktorjem, sva v okolici Züricha obiskala nekaj ljudi, ki si želijo psa pomočni-

19


novi projekti 2009

Iščemo botrske družine Bi radi vzgojili in spremljali bodočega psa vodnika slepih oziroma psa spremljevalca invalidni osebi, osebi s posebnimi potrebami? Tačke pomagačke neprestano iščejo izjemne ljudi, oziroma družine, ki bi odprli svoja srca in domove pasjim mladičem ter po navodilih in s pomočjo strokovnjakov Tačk pomagačk vzgojili izbranega mladiča do stopnje, ko ga prevzame v šolanje njihov vaditelj.

Darujte vaš čas nekomu, ki ga še ne poznate! Postanite boter v naši družini!

Če ste stari najmanj 20 let, zdravi, potrpežljivi, ljubite ljudi in živali, ste socialno naravnani in se želite preizkusiti v novi vlogi botra, si pridobiti nove izkušnje in znanja in če bo pes živel z vami v stanovanju, potem nas pokličite.

Pokličite nas!

Za izpolnitev te naloge je potreben velik oseben vložek, saj je to delo častno in ni plačano. Obvezna so mesečna srečanja botrov z našimi strokovnjaki,; tam boste dobili redno in sproti vsa navodila za vzgojo psa in odgovore na vaša vprašanja.

Telefon: 01 709 65 32 ali 041 721 262 (med 10.00 – 13.00 uro ob delavnikih). E-naslov: branka.hobic@gmail.com

Kinologinja Branka Hobič, vodja projekta »botrskih družin« vam bo rada odgovorila na vaša vprašanja.

20


novi projekti 2009

Kaj pomeni »botrska družina«? Botrska družina nudi ljubeč dom mladiču, bodočemu vodniku slepih, oz. psu - spremljevalcu osebam s posebnimi potrebami. Izbranega mladiča dobi družina, ko je star 7 - 8 tednov in skrbi zanj do dopolnjenega 12 – 14 meseca starosti, ko ga prevzame v nadaljnji uk usposobljen vaditelj Tačk pomagačk. Botrska družina vzgoji mladiča po navodilih Tačk pomagačk, ga dobro socializira, mu nudi kvalitetne informacije, pogojene z njegovim kasnejšim delom (obiski pošt, bank, trgovin, javnih prostorov, tekem, šol, knjižnic, vrtcev, vožnje z vlakom, avtobusom….), ga ljubeče vzgaja, da postane pes, ki zaupa in je samozavesten, ter ima rad ljudi vseh starosti in se do drugih vrstnikov in domačih živali nevsiljivo obnaša.

»botrov« najmanj enkrat mesečno, kjer boste dobili navodila in napotke za vzgojo za naslednji mesec, ko se bomo ponovno srečali. V razvoju psa so določena obdobja, na katera moramo biti pazljivi, da se lahko mladič razvije v samostojno in zaupljivo osebnost, ki se bo znala tudi sama odločati. VESELIMO SE VAŠE ODLOČITVE, DA SE VKLJUČITE V NAŠE DRUŠTVO KOT »BOTRSKA DRUŽINA«. Prvi seminar bo organiziran v začetku leta 2010, točen datum z vsemi informacijami vam bomo posredovali na vaš elektronski naslov.

Mladič bo doživel številne pustolovščine, dogodke, ki se mu bodo vtisnili v spomin, ko boste skupaj na novo »odkrivali« svet okoli vas. Mladič, bodoči pes vodič slepih, oz. pes - spremljevalec za osebo s posebnimi potrebami, potrebuje dom, lahko je stanovanje, vendar mora živeti v tesnem stiku z »botri« (pesjak ni primeren), ki ga redno sprehajajo, vzgajajo in učijo (hišni bonton, osnove poslušnosti).

Za projekt »BOTRSKE DRUŽINE« Branka Hobič kinološka inštruktorica in kinološka sodnica E-naslov: info@tackepomagacke.com ali branka.hobic@gmail.com

Za to delo pa je potreben vaš čas. Mladič ga potrebuje. Nekateri delodajalci dovolijo imeti psa v okoljih, kjer »botri« delajo. To je sijajno. Zelo dobrodošli so »botri«, ki imajo delovno mesto doma, pa upokojenci in študentje. V času vašega dopusta pa poskrbijo za mladiča člani Tačk pomagačk. Izkušnje s psi so dobrodošle, niso pa pogoj. Imeti mladiča doma včasih pomeni imeti dodatnega otroka, zato je potrpežljivost vrlina, ki je pri vzgoji mladiča zelo pomembna. Izobraževanje »botrov« je velikega pomena. Strokovnjaki Tačk pomagačk vas bodo popeljali v svet vzgoje in šolanja mladiča, bodočega psa - vodiča slepih, oz. psaspremljevalca osebam s posebnimi potrebami, na številnih seminarjih, namenjenim izključno vsem »botrom«. Da boste psa vzgojili s pomočjo strokovnjakov in po navodilih Slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov »Tačke pomagačke«, je obvezno druženje

21


Vprašalnik za »BOTRSKE DRUŽINE« (izpolnjen vprašalnik pošljite na društven naslov) Želim postati »boter« in pomagati vzgojiti psa spremljevalca. Ime in priimek Naslov Tel.št. In e-naslov Ste v službi, upokojenec, delate doma?

Prosim odgovorite na naslednja vprašanja: 1. Ste vi in vaša družina pripravljeni dnevno skrbeti za pravilno vzgojo mladiča, ki je na poti, da postane pes spremljevalec? 2. Kdo v družini bo prevzel glavno vlogo pri vzgoji mladiča? 3. Je kdo v družini alergičen na pasjo dlako? 4. Ste že kdaj vzgajali mladega psa? 5. Imate doma že psa, kakšno drugo domačo žival? 6. Če imate doma psa, kako se odziva na: - tuje ljudi - nevihto, sireno, grmenje - na neobičajne, hrupne zvoke - na druge živali 7. Imate ograjen prostor okoli hiše? 8. Je vaša družina pripravljena prispevati za stroške prehrane psa 9. Vaš delodajalec dovoli, da psa vzamete v službo

VAŠA VPRAŠANJA IN PRIPOMBE …

Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov »Tačke pomagačke« | Idrijska 13, 1360 Vrhnika | e-naslov: info@tackepomagacke.com www.tackepomagacke.com


plan dela

Pregled dela in aktivnosti slovenskega društva za terapijo s pomočjo psov

»Tačke pomagačke« za prvo polletje 2009 Redni, stalni obiski terapevtskih parov 1. Pediatrična klinika Ljubljana Hematoonkološki oddelek Nevrološki oddelek Pedopsihiatrični oddelek Endokrinološki oddelek

opravljenih 52 delovnih ur 17 59 21

Skupaj

149 delovnih ur

Pediatrično kliniko so obiskovali 4 terapevtski pari (šolan vodnik in pes), vsak torek in četrtek. 2. Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna Vsak torek en terapevtski par

opravljenih 28 delovnih ur

3. Osnovna šola Šentvid Vsak drugi četrtek en terapevtski par

12 delovnih ur

4. InŠtitut RS za rehabilitacijo Ljubljana Vsako sredo dva terapevtska para

20 delovnih ur

5. Dom starejših občanov Vrhnika Vsako sredo dva terapevtska para

25 delovnih ur

Skupaj

234 delovnih ur

Enkratni obiski v prvem polletju 2009 Varstveno delovni centri „VDC“ (ljudje s posebnimi potrebami) VDC Tolmin 11. 2. 2009 – 3 terapevtski pari 42 udeležencev VDC Nova Gorica 19. 3. 2009 – 3 terapevtski pari 50 VDC Zarja Ljubljana 20. 5. 2009 – 3 terapevtski pari 25 Skupaj VDC

117 udeležencev

23


plan dela

Vrtci Vrtec Horjul 25. 3. 2009 – 2 terapevtska para Vrtec Vodice 26. 3. 2009 – 3 terapevtski pari Vrtec Vodice 15. 3. 2009 – 2 terapevtska para Vrtec Skaručna 17. 4. 2009 – 1 terapevtski par Vrtec Ljubljana 5. 5. 2009 - 2 terapevtska para Vrtec Vrhnika 14. 5. 2009 – 2 terapevtska para Vrtec Vrhovci 8. 6. 2009 – 2 terapevtska para

114 udeležencev-otrok 36 60 49 30 150 24

Skupaj vrtci

463 udeležencev-otrok

Šole in centri (otroci z motnjami v razvoju) Cirius Kamnik 2. 4. 2009 – 1 terapevtski par Osnovna šola Radovljica 15. 5.2009 – 1 terapevtski par Zavod za gluhe Ljubljana 15. 6.2009 – 3 terapevtski pari Svetovalni center za otroke Lj 15. 6. 2009 – 5 terapevtskih parov

35 udeležencev 8 80 45

Skupaj šole in centri

168 udeležencev

VSEH SKUPAJ (ENKRATNI OBISKI)

748 UDELEŽENCEV

Ostali obiski (predstavitve našega dela) Planet Tuš Novo mesto 11. 3. 09 – 1 terapevtski par Festival »Igraj se z mano« Ljubljana od 26.-29. 5. 09 (sodelovalo je 14 terapevtskih parov) »Igre zdravega diha« Rakitna 17. 6. 2009 – 6 terapevtskih parov »Kekčevi dnevi« Kranjska gora 26. 6. 09 – 5 terapevtskih parov »Muzej novejše zgodovine« Celje 28. 6. 09 – 5 terapevtskih parov Radijska oddaja »Veseli tobogan« Radijska oddaja za starejše »Storž«

80 obiskovalcev 840

Skupaj ostali obiski

1.112 obiskovalcev

70 100 22

Dodatne dejavnosti • Izdaja 1. številke društvenega glasila SLEDI TAČK • Sodelovanje pri diplomski nalogi avtorice Mateje Deželak »Razlike med uvajanjem slepe osebe za psa vodiča slepih med Slovenijo in Veliko Britanijo« • Sodelovanje pri diplomski nalogi avtorice Nataše Šilc »Vpliv praktične vadbe s pomočjo psa na osebo po nezgodni poškodbi možganov in možganski kapi. Podatke zbrala in pripravila Dunja Vodopivec

24


tacke v institucijah

Priprava in izvedba ure terapije s pomočjo psov

Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna 8.30 pričetek skupinske terapije s pomočjo psov.

POT DO ZASTAVLJENIH CILJEV

Na terapiji bo prisotnih 8 varovancev (4 varovanke in 4 varovanci), starih od 7 do 9 let, terapevtski par Breda in Kiti ter strokovna oseba Mojca.

1. Sedimo v krogu, tudi Breda in Kiti sta njegov del. Najprej se nam predstavita. Skupina je zelo živahna, zato je treba najprej povedati, kako se obnašamo do psa. Pogovorili se bomo, kako se pristopi k psu in kako se ga poboža. Varovanci bodo posamično hodili h Kiti, se ji predstavili in jo pobožali.

REKVIZITI: obroči, stožci, vrv, 8 medalj, barvice, 8 listov papirja (za to poskrbi Mojca); povodec in priboljški za Kiti (za to poskrbi Breda).

2. Pogovorili se bomo o različnih športih, s katerimi se varovanci najraje ukvarjajo. Poskusili bomo ugotoviti, s kakšnimi športi se ukvarja psička Kiti. Varovanci bodo morali sodelovati in narediti poligon iz različnih rekvizitov in iz lastnih teles. Vsak bo Kiti tudi samostojno vodil skozi poligon.

CILJI: • izboljšanje socialnih spretnosti (pozitivni socialni stik z ostalimi varovanci in s psom); • boljša in dolgotrajnejša pozornost in koncentracija (pozorno poslušanje, vztrajanje pri nalogi); • skupinsko delo (sodelovanje med otroki, strpnost).

Pri tej nalogi se varovanci učijo medsebojnega sodelovanja, saj bodo morali postaviti poligon. Veliko rekvizitov bo treba držati (npr. obroč, skozi katerega bo Kiti skočila, in vrv, ki jo bo preskočila). Naučili se bodo strpnosti, ker bodo morali počakati, da za vodenje Kiti skozi poligon pridejo na vrsto, po drugi strani pa bodo ves čas vpeti v poligon.

25


tacke v institucijah

ANALIZA PO IZVEDENI TERAPEVTSKI URI

3. Pogovorili se bomo, kako pomembna je pohvala (tako za psa kot za človeka) in na kakšne načine lahko psa pohvalimo. Kiti bo sedela in okoli vratu bo imela medalje za otroke. Posamično bodo pristopili k njej, izvedli povelje »tačka«, jo pohvalili, ker je dala tačko in ker je odlično premagovala ovire na poligonu. V zameno za pohvalo pa bodo od Kiti dobili medaljo v obliki kužka.

Že na začetku so vsi povedali, da se ne bojijo psov. Težava je nastala že pri prvi nalogi, ko naj bi deček A pobožal Kiti in se ji predstavil. Zaradi strahu tega ni zmogel. Dogovorili smo se, da nas lahko opazuje z varne razdalje. Usedel se je za menoj na klop in opazoval ostale varovance, ki so vodili Kiti skozi poligon. Kiti je »slučajno« vse bližje in bližje hodila mimo mene. Deček je izza mojega hrbta mirno opazoval dogajanje. Ker me Kiti dobro pozna, je želela vzbuditi mojo pozornost in se je ustavila poleg mene. Presodila sem,da je deček A za mojim hrbtom že dovolj sproščen, zato sem ga prijela za roko; skupaj sva pobožala Kiti po hrbtu. Ko je videl, da se mu ne bo nič zgodilo, je bil pripravljen na sodelovanje pri nalogah. Na začetku je z Bredino pomočjo vodil Kiti skozi poligon, nato pa je to počel že samostojno. Deček A je po uspešno opravljeni nalogi žarel, kajti premagal je strah in počutil se je enakovrednega ostalim vrstnikom v skupini.

Pri tej nalogi bo vsak izmed varovancev pridobil pozitivno izkušnjo sprejemanja psa in druge osebe. Poleg tega bosta od njih zahtevani vztrajnost in potrpežljivost. Občutil bo veselje po uspešno opravljenem delu, kar vpliva na samozavest in hkrati na samostojnost. Gradil bo na odnosu »dobro gre z dobrim«. 4. Na koncu bo vsak narisal Kiti in tisto, kar mu je bilo najbolj všeč. Potem bo to Kiti pokazal in ji razložil, kaj ji je narisal, ter se poslovil od nje. Glede na starost in težave, ki jih imajo varovanci, bo pristop individualen, čeprav bomo v skupini. Kljub temu da bodo varovanci nekatere naloge delali posamično, bodo del vsake aktivnosti naredili skupaj (skupaj bodo prišli do rešitve), s tem bodo pridobili pozitivne izkušnje skupinskega dela. Upoštevati bodo morali jasna navodila, kako nalogo pravilno izvesti od začetka do konca. Za vsako dobro opravljeno nalogo jih tudi pohvalimo. S pohvalo dobijo potrditev tako kot Kiti.

Pri tej uri smo dosegli, da so varovanci svoje vedenje kontrolirali, da so reagirali manj nestrpno, bolj so prisluhnili drug drugemu in upoštevali vrstni red. Poleg že zastavljenih ciljev smo dosegli še individualni cilj redukcije strahu pred psi (deček A). Načrtovane aktivnosti pa so vplivale tudi na : • sprostitev udeležencev, • povečanje sposobnosti zaupanja, • učenje primernega kontakta in stika s sovrstniki in živalmi, • zvišanje samospoštovanja in samozavesti. Mojca Debevc

26


tacke v institucijah

Tačke pomagačke v IRSR Otroci, ki so sprejeti v program rehabilitacije na otroški oddelek Inštituta RS za rehabilitacijo, imajo zaradi posledic različnih bolezni in poškodb težave na področju samostojnega gibanja, občutenja, komunikacije, razmišljanja, vedenja in čustvovanja. aktivnost. Seveda se pri nekaterih pojavi tudi strah pred živaljo. Tu pa imajo pomembno vlogo dobro poučeni voditelji terapevtskih psov, ki znajo pomagati otroku, da premaga strah in se psičku približa. Nemalokrat opazimo, da tudi otroci s hudo motnjo posameznih funkcij sodelujejo v aktivnosti s psom in se začnejo oglašati, premaknejo del telesa, preidejo v gibanje.

Na oddelku bivajo in so vključeni v različne oblike terapij in v usposabljanja, ki so zanje pogosto zahtevna in obremenjujoča. Zelo pomembno je, da jim ponudimo tudi drugačne aktivnosti, bolj sproščene, napolnjene s toplino, a vendar povezane z vsakodnevnimi življenjskimi vsebinami. Živali navadno pri otroku vzbudijo posebno čustveno doživljanje. Ob njih se otroci sprostijo in odzovejo v skupni igri tudi takrat, kadar so njihove zmožnosti zelo šibke. Bolj se osredotočijo in praviloma spontano želijo sodelovati v igri in medsebojni interakciji. Želijo si pobožati psička, mu ponuditi igračo ali posladek, mu slediti pri gibanju v prostor. Za to aktivnost zberejo vse svoje zmožnosti in marsikdaj naredijo kaj takega, kar jim sicer ne uspe. Igra z živaljo jih bolj motivira, tako da zberejo vse moči in zmožnosti, da izvedejo neko

Obisk psičkov in njihovih vodnikov na oddelku je dogodek, ki napolni prosti čas s prijazno usmerjeno aktivnostjo in na poseben, čustveno bogat način, dopolnjuje program rehabilitacije. prim. asist. Hermina Damjan, dr. med

27

.


tacke v institucijah Pismo Gabrielove mame V Ljubljani, sredi tega belega mesta, je kraj, kjer so bele barve le obleke zdravnic. Vse ostale vesele barve so se nekam skrile, kljub pisanim stenam znotraj oddelka Marjetice, otroškega oddelka Inštituta za rehabilitacijo Republike Slovenije.

30. septembra je bil en tak dan. Za Gabrielom je bilo že sedem napornih tednov intenzivne rehabilitacije in teden pred tem je ob obisku gospe Nani in psičke Žane z žarom v očeh rekel: »Kako super bi bilo, če bi prišel na obisk pravi pes reševalec!« In prišla sta. Kot nagrada in kot del vaše neprecenljive pomoči vsem otrokom, ki so bili v Marjetici v preteklem tednu. Prišel je gospod Iztok Štajer z gorske reševalne enote in vodnik psičke reševalke, zlate prinašalke Kepe.

To je kraj, kamor pridejo otroci na okrevanje - rehabilitacijo po hudih poškodbah, bodisi zaradi nesreče med igro, prometnih nesreč ali pa zaradi zdravstvene diagnoze, ki jim je postavila sicer brezskrbno otroštvo 'na glavo'. Tu so tudi tisti otroci, ki imajo težave z motoriko že od rojstva in se morajo vsakega pravilnega giba najprej naučiti in se zanj pošteno potruditi. Med slednjimi je tudi moj desetletni sin Gabriel. Na kratko, to so mali borci z veliko poguma. In njihovi starši, med katerimi nekateri šele tukaj prvič zares spoznajo vse odtenke črne, sive, bele in vseh ostalih barv v mavrici življenja.

Popoldan je v njuni družbi minil tako hitro kot še noben doslej in tudi smeha in navdušenja je bilo na pretek. Otroci so naenkrat oživeli, skoraj pozabili so, da česa ne zmorejo - magično so 'vse' zmogli. Pravi pasji reševalec s svojo 'kul' opremo, ki za nagrado namesto mesa je jabolka. To je bilo nepozabno, za vse, tudi za mame. Lahko bi strokovno opisovali, kaj vse je bilo povedanega o reševanju, a naj zadostuje le stavek - še milijon vprašanj bi postavili, če ne bi bil čas večerje. A tisto, kar bo ostalo v prijetnem spominu za zmeraj, je pasji poljub po nosku otrok in dotik po svilenem kožuhu, kar oboje skupaj pomeni - rad te imam in mar mi je zate - pa čeprav brez besed. To dajete TAČKE POMAGAČKE: upanje in toplino. To, kar je neprecenljivo in še kako pomembno.

Želela bi reči, da je to zelo vesel kraj, pa ni. Želela bi reči, da se tukaj otroci vsak dan počutijo boljše in boljše, pa ni čisto tako. Tudi bela barva ima več odtenkov. A vseeno je to kraj, kjer naši otroci bijejo najpomembnejše bitke in dokazujejo sami sebi in vsem okoli sebe, kaj pomeni resničen pogum. Zakaj vse te besede? Ker bi želela, da morda samo za trenutek začutite, kako ste pomembni in potrebni vi – ljudje in psi, veliki in majhni, ki vam pravimo TAČKE POMAGAČKE.

Hvala vam, vsem članom društva za terapijo s pomočjo psov; za čas, ki ga namenite vsem, ki jih obiščete in s tem prinesete košček mavrice v sivi vsakdan! Hvala gospe Nani, gospodu Iztoku in obema psičkama, Žani in Kepi.

Dotik kosmatega prijatelja z mokrim smrčkom in prijaznim pogledom, ki začuti stisko, strah, nemoč in še marsikaj, deluje pomirjujoče in ohrabrujoče, navsezadnje prinese smeh in pisane barve mavrice v drugače siv dan!

Maja Štefanec

OBISK TAČK POMAGAČK Na Inštitutu RS za rehabilitacijo sta nas obiskali Tački Žana in Kepa. Prejšnjič, ko je prišla samo Žana, sem si želel, da bi prišla še reševalna psička. In prišla je Kepa. Kepa ima zelo mehko dlako, Žana pa čopek na glavi.

Opisali so nam tudi primere in vadišča za reševanje ljudi iz plazov in ruševin. Najbolj zanimiva je bila prigoda o reševanju jadralca. Kepa me je zelo osrečila. To je bilo zame presenečenje, ki mi ga je pripravila zdravnica Hermina Damjan. In tudi Tačke so me prijetno presenetila.

Kepin vodnik Iztok je pokazal tudi reševalno oprsnico. Hranil sem jo z jabolki. Dvakrat sem jabolko skril tudi v travo in ga je našla. Nato sem jo še nagradil z njimi. V družbi Žane in Kepe sem se počutil zelo prijetno.

Gabriel Ratek Štefanec, 10 let

28


tacke v VDC

Predstavitev aktivnosti in terapije s pomočjo psov v VDC Tončke Hočevar smo se strinjali, da ima glasilo najprimernejše ime Sledi. Res je namreč, da Tačke, kamor koli pridejo, puščajo sledi in ljudem polepšajo dan.

V VDC Tončke Hočevar v Ljubljani smo 1. oktobra v sodelovanju s Slovenskim društvom za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke pripravili predstavitev aktivnosti in terapije s pomočjo psov.

Andreja Štajer defektologinja

Dogodek se je pričel s predavanjem kinologinje Branke Hobič in dipl. delovne terapevtke Nataše Ogrin Jurjevič in na zadnjem dvorišču centra nadaljeval s predstavitvijo šestih terapevtskih parov. Vabilu na predstavitev se je odzvalo 37 strokovnih delavcev iz številnih slovenskih varstveno delovnih centrov, povabili smo tudi 12 najbolj zainteresiranih uporabnikov. Izredno zanimivi predavanji, predvsem pa predstavitev terapevtskih parov so navdušili vse udeležence. Dogajanje je potekalo v sproščenem, prijetnem vzdušju, vreme nam je bilo naklonjeno in komaj je bilo dovolj časa za vsa vprašanja. Kolegi iz drugih VDC-jev sporočajo, da so po vrnitvi domov za take aktivnosti navdušili tudi sodelavce v svojih delovnih sredinah, zato povabila za obiske Tačk kar dežujejo. Danes, ko smo skupaj z našimi varovanci prelistavali revijo in ugotavljali, katere pse poznamo po imenih,

29


iz nasih enot po sloveniji

Predstavitev Tačk mariborske podružnice Naši zametki segajo v leto 2006, ko se je na pobudo delovne terapevtke Darje Benko v Sončnem domu (dom starostnikov v Mariboru) predstavilo Kinološko društvo Maribor. Del predstavitve so bile tudi vodnice in vodniki ter njihovi psi, ki so bili pripravljeni enkrat mesečno obiskovati varovance Sončnega doma. In tako se je začelo ter nadaljevalo do srečanja s Tačkami v poletju 2008. Našli smo skupni jezik ter v oktobru in novembru 2008 v Mariboru organizirali testiranje psov in vodnikov o primernosti za tovrstno delo, nato pa tridnevno delavnico za terapevtske pse. Na njej smo se (v teoriji in praksi) srečali z izvajanjem terapij s pomočjo psov in aktivnostmi s pomočjo psov. Na začetku testiranja in izobraževwanja je bilo osemnajst parov (vodnik in pes), izobraževanje pa nas je zaključilo deset. Vse vodnice smo predstavnice ženskega spola, z nami pa je sedem psičk in pet psov.

Sedaj, v mesecu oktobru 2009, s psi obiskujemo številne institucije v Mariboru in širše v severo-vzhodni Sloveniji. Trenutno v domu starostnikov, v Sončnem domu, dvakrat mesečno izvajamo individualne terapije. V mesecu oktobru pa bomo enkrat na mesec ponovno začeli z druženjem psov in varovancev na dveh oddelkih demence. V domu starejših občanov na Teznem varovance obiskujemo enkrat mesečno. Obiski potekajo v skupini, ki jo obišče več terapevtskih parov; to je le oblika druženje med varovanci in psi ter vodnicami. V Zavodu Naprej izvajamo individualne in skupinske terapije. Obiskujemo tudi nekatere osnovne šole in vrtce. Naše delo pa predstavljamo tudi v drugih institucijah in na različnih prireditvah. V oktobru začenjamo z individualnimi in skupinskim terapijami v Zavodu za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava. Zanimanje ustanov za naše delo je zelo veliko, kar nas po eni strani veseli, po drugi strani pa s tem poslanstvom zelo težko usklajujemo

30


iz nasih enot po sloveniji

obveznosti v službah. V nekaterih ustanovah so namreč varovanci prisotni le v dopoldanskem času, med nami pa je le ena upokojenka, ki ima takrat čas. Tako dopoldanske termine v ustanovah pokrivamo ob jemanju dopustov, delu v izmenah, ipd. Tudi to je prav gotovo eden od vzrokov za počasno širjenje tovrstnega poslanstva v različne ustanove.

nost. Ne pričakujeta neke nagrade, morda le nežen dotik za psa in nasmešek z očmi ali usti za vodnika. Prav tega je danes premalo. Premalo se daje, premalo se prejema. Me Tačke pomagačke pa dajemo in prejemamo. Naj bo tega še več, naj raste in se širi z nami, z našim poslanstvom.

Terapevtski par (človek in pes) deluje kot eno bitje in prinaša drugim ljudem nesebično ljubezen in preda-

Nevenka Poštrak vodja podružnice Tačk pomagačk Maribor

Tačke pomagačke v Sončnem domu "Sonce ne sije zgolj zaradi ptic ali dreves, temveč v veselje celega sveta!" Ta pregovor velikokrat uporabimo v Sončnem domu in kar pravšnji je tudi za naše prostovoljce Kinološkega društva Maribor in člane Tačk pomagačk. Prostovoljke in njihovi štirinožni prijatelji niso v veselje samo drug drugemu, ampak tudi vsem nam v Sončnem domu.

nas kdaj obiščejo. Prijazno so se odzvali našemu povabilu. Prvo srečanje je bilo predstavitvene narave, tako da smo se spoznali drug z drugim. Dogovorili smo se, da bomo takšna srečanja organizirali enkrat mesečno. Pet ali šest prostovoljk je vsak mesec prihajalo za uro ali dve k našim stanovalcem. Organizirali smo skupinska srečanja in

Naša prva srečanja segajo v leto 2007, ko smo se povezali s Kinološkim društvom Maribor in prosili, da

31


iz nasih enot po sloveniji

individualne obiske. Tako stanovalci in njihovi svojci kot tudi delavci doma smo bili tega zelo veseli. Posebna srečanja smo organizirali za stanovalce na varovanih oddelkih. Prav pri teh se je izkazalo, kako dobro živali in njihova bližina vplivajo na človeka.

Individualno sem izdelala načrt terapije za nekaj naših stanovalcev. Izvajamo jih zaenkrat vsakih štirinajst dni. Doseženi rezultati nam kažejo, da so stanovalci zelo zadovoljni, napredujejo na vseh življenjskih področjih, so bolj komunikativni, družabni, izboljšave so opazne tudi na kognitivnem področju.

V letu 2008 je v Mariboru potekalo izobraževanje naših prostovoljk s pomočjo Slovenskega društva za terapijo s pomočjo živali Tačke pomagačke in Kinološkega društva Maribor. Praktični del izobraževanja je bil v Sončnem domu.

Zelo smo hvaležni Nevenki, Idi in Manji ter njihovim Agu, Medi in Filu za vse prelepe trenutke, ki jih delijo z nami. Brez tako predanih prostovoljk in njihovih psov bi v Sončnem domu nekaj manjkalo.

Kot delovna terapevtka sem bila zelo vesela napredka, ki smo ga dosegli, saj smo lahko po tem te��aju pričeli tudi z izvajanjem pravih terapij z živalmi – seveda še kot pripravniki.

Darja Benko delovna terapevtka

Dragi dnevnik! Danes je 14. januar 2009 in imel sem lep popoldan. S svojo vodnico Manjo sem spet obiskal Dom Tezno in vse prijetne ljudi, ki nas vsakokrat tako lepo sprejmejo. Bolj resno se je vse začelo junija 2008, takrat sem prvič obiskal ta dom. Ne bom pozabil prvega srečanja. Bilo je toliko novih, zanimivih obrazov in še moji pasji prijatelji so bili zraven. Kako, da mi ne bi bilo všeč?

Zdaj sem se že navadil na svojo novo službo, na priprave pred vsakim obiskom, na nove prijatelje – ljudi; in na to, kar me najbolj osrečuje, na vse to „cartanje“, ki sem ga vsakokrat deležen. Joj, koliko ljudi me vsakokrat boža in se ukvarja z menoj. Le kaj je lepšega v tem pasjem svetu?! Kar poskakujem od sreče, ko vidim, da se ljudje pogovarjajo o meni, da Manjo sprašujejo raznorazne stvari iz pasjega življenja. Tako sproščen sem že pri tem delu, da se medtem, ko se moja vodnica pogovarja, zleknem po tleh kot kakšna perzijska preproga. Komaj čakam, da se lahko predstavim še s kakšnim pasjim trikom, saj potem vedno sledijo priboljški in nasmejani obrazi ljudi. In to me osrečuje! Hvaležen sem, da delam nekaj novega, da se lahko družim z ljudmi v domu in da čutim njihovo ljubezen do nas, pasjih kosmatincev. Rad jih imam! Kuža PHILO

32


dogodki

Poletje Tačk pomagačk na travi Tudi čez poletje nismo počivali. V mesecu juliju in avgustu smo na vadišču Ognjena na Vrhniki organizirali sproščeno vadbo novih pasjih veščin in priprav na promocijske nastope Tačk pomagačk. K sodelovanju smo povabili vse terapevtske pare, pripravnike in vse, ki bi želeli sodelovati v društvu, vaje pa sem (ob pomoči kinološke inštruktorice in sodnice Branke Hobič) vodila Valentina Kokalj-Horvat. Prvo srečanje nam je sicer nekoliko pokvarilo vreme, toda že v naslednjem tednu smo se zbrali v tako velikem številu, da smo se odločili vaditi v dveh skupinah, dvakrat na teden. Srečanja so potekala v lahkotnem poletnem vzdušju. Psi so kaj hitro obvladali razne pasje trike, kot so plazenje, hoja nazaj, slalom med nogama vodnika, iskanje priboljška pod plastičnimi lončki, skrivanje pod odejo, skakanje skozi obroč ter čez svoje štirinožne kolege in še mnogo drugih. V pozdrav so se naučili izvesti tudi poklon. Na igriv in njim zabaven način so se naučili novih vragolij, v kombinacijah z vajami poslušnosti pa so razvijali in poglabljali odnos s svojim vodnikom, ki je za terapevtsko delo še kako pomemben. Vodniki pa se niso le učili, ampak so si izmenjavali znanje in izkušnje, ki jih že imajo, ter krepili dobre odnose v društvu. Zaradi dopustov se z vsemi pari nismo srečevali vse poletje, nekateri pa so vztrajali do septembra. Poletje se poslavlja in prihaja jesenskozimski čas, ko se Tačke še bolj posvetijo drugim. Valentina Kokalj-Horvat

33


nasveti

Na kaj moramo paziti pri srečanju

s psom vodičem slepih, psom spremljevalcem ali terapevtskim psom • ne kličite psa, ne božajte ga in ne hranite, saj ga to odvrača od naloge, ki jo opravlja; • upoštevajte, da se pes ne sme prestrašiti (petarde, hupanje …); • če želite invalidni osebi s psom spremljevalcem ali vodičem slepih pomagati, ogovorite osebo in ne psa. Spontano dotikanje osebe ali psa lahko povzroči pri obeh nelagodnost.

Zaradi pomoči šolanih psov vodičev slepih, psov spremljevalcev gibalno oviranih ljudi in terapevtskih psov, ki delujejo v inštitucijah, imajo slepi, slabovidni in ljudje s posebnimi potrebami ter bolni in ostareli večje možnosti vključevanja v družbo. Pse, ki so v »službi«, spoznamo po posebnih oprsnicah, pse; vodiče slepih pa tudi po posebnem vodilu. Ti psi lahko opravljajo svoje poslanstvo le tako, da jih pri delu ne motimo, kajti svoje delo morajo opravljati z najvišjo koncentracijo.

Zavedajte se, da so osebe s posebnimi potrebami od tako usposobljenega psa odvisne in ga zato želijo nadzorovati. Dovolite, da se taki psi gibljejo tudi tam, kjer drugače ni dovoljeno.

OB SREČANJU S TAKIM PSOM MORAMO UPOŠTEVATI NASLEDNJA PRAVILA:

Najlepša hvala za razumevanje! Napis na oprsnici, ki jo nosi pes pomočnik: »Vem, da sem vam všeč, toda, prosim, z ogovarjanjem, božanjem in hranjenjem me ne odvračajte od dela, ki ga pravkar opravljam.«

• svojega psa takoj pokličite k sebi in ga pripnite na vrvico; • s svojim psom se umaknite na razdaljo, ki psa vodiča ne bo motila; • izogibajte se kontakta s psom, ki nosi oprsnico ali vodilo;

UPOŠTEVAJTE TO PASJO ŽELJO!

34


nasveti

Polletna preverjanja zdravstvenega stanja psa terapevta Samo zdrav pes je tudi varen pes. Izjemnega pomena za delo v institucijah (domovi za ostarele, bolnišnice, varstveno-delovni centri, šole, vrtci, zavodi, zdravilišča) so redna preverjanja zdravstvenega stanja psov terapevtov, ki jih izvaja za to pooblaščena veterinarska klinika. Zdravstvena slika psa se preverja 2 krat letno in je za institucije, kjer se terapija izvaja, razvidna iz posebnega obrazca "veterinarsko spričevalo psa terapevta", in jo hrani tudi institucija.

• Doziranje sredstev proti zunanjim zajedavcem (bolhe, klopi) pa se izvaja po potrebi in skladno z letnim časom. • Spričevalo je podpisano in žigosano s strani veterinarskega centra in tako iz medicinsko veterinarskega stališča potrjeno, da je pes v dobrem zdravstvenem stanju za izvajanje terapije, oz. aktivnosti v institucijah. • Nekateri ljudje so tudi alergični na pasjo dlako. Težavo v našem društvu rešimo tako, da oskrbovanca obišče eden od pudljev (toy, pritlikavi, srednji in veliki pudlji), saj ta pasma psov ne pušča dlak.

99 Splošni vtis, težo ter stanje prehranjenosti 99 Stanje kože in dlake 99 Sluznice 99 Stopnja zobnega kamna

Kastracija/sterilizacija ni pogoj, v času gonitve, brejosti ali dojenja pa samicam ni dovoljeno opravljati terapije.

99 Telesna temperatura ob pregledu 99 Srce in krvožilni sistem

Psi so tudi izjemno negovani. Pred vstopom v institucijo psu obrišemo tačke ter ga ponovno skrtačimo s kakovostnimi pomagali (krtače, glavniki, grabljice, posebne krpe, posebne rokavice). V slučaju dežja naši psi nosijo posebne plaščke. Moker pes ne more opravljati svojega poslanstva v institucijah. Že doma očistimo uhlje, veterinar jim pristriže krempeljce.

99 Dihanje (pljuča) 99 Okončine, hrbtenica (gibala) 99 Odsotnost bolečine 99 Zadnje razglistenje (datum) 99 Zadnje cepljenje (datum)

Kako pogosto kopamo psa pa ni pravila. Ker je čistoča izjemnega pomena, je potrebno psa terapevta skopati v naslednjih primerih: če se povalja po iztrebkih ali mrhovini, če je umazan in če ima neprijeten vonj.

99 Cepivo 99 Sredstvo proti zunanjim zajedavcem (datum) 99 Pregled blata z izvidom (parazitološka preiskavadatum)

Psi terapevti so pri zavarovalnici tudi zavarovani. Zahvaljujemo se Veterinarskemu centru Plevnik iz Logatca, ki nam nesebično pomaga pri rednih polletnih preverjanjih zdravstvenih stanj naših psov terapevtov, še posebej pa gospe Mateji Plevnik.

Klinični pregled psa zajema: • Sredstva proti notranjim zajedavcem dajemo skrbniki terapevtskim psom 4 x letno.

Branka Hobič

35


odmevi Pismo zahvale Tačkam pomagačkam Veliko truda vlagate v nego in vzgojo svojih kosmatink, veliko sredstev, da pridete k nam. Od vsega pa otrokom poklanjate tisto, česar ni mogoče kupiti in je dragoceno. Zelo dragoceno. Vaš čas.

Drage naše prijateljice Leja, Dunja in Alenka! Šolsko leto se je izteklo in čas je, da pogledamo malo nazaj.

Zdaj vsi odhajamo na počitnice. Vsem trem želim, da jih preživite lepo, da napolnite baterije in si obljubite, da tudi kasneje ne boste pozabljale nase.

Prihajale ste dvakrat na teden, točne kot ura. Vedno z nasmehom in prijazno besedo za vse. Veselo mahajoči repi, ki so vas spremljali, so nam sporočali, da je radost ponovnega srečanja obojestranska. Našim otrokom, ki so mesece in mesece za bolnišničnimi zidovi, ste prinašale zunanji svet in jih vabile vanj. Ko ste bile z nami, se nismo pogovarjali o težavah in bolezni. Preprosto bili smo. Tu in zdaj. Upam, da je tudi vam veselje v otroških očeh povedalo vse.

Upam, da se jeseni zopet vidimo, takrat že v novih prostorih otroške klinike. Hvala vsem trem in seveda vašim ljubim kosmatinkam! V imenu otrok in osebja službe za otroško psihiatrijo, s toplimi pozdravi,

V času selitve naše bolnišnice v novo hišo je bilo vse kaotično. Ve ste s svojimi obiski predstavljale stalnico, ki je v naš delovni teden vnašala predvidljivost, ki pomirja.

Marta Marenče

Pismo Ninine mame Verjamem, da bo veliko otrok deležnih obiskov prostovoljcev iz Društva Tačke pomagačke in da se bo kljub recesiji našel donator, ki bo prispeval sredstva za pomoč Društvu pri njegovem delu.

Naša Nina se že dolgo vrsto let zdravi na Pediatrični kliniki. Najdlje je サgostjaォ na Hemato-onkološkem oddelku, kjer je že povsem domača. Ko je hospitalizirana, jo medicinske sestre in zdravniki sprejmejo kot princesko. Zanjo skrbijo strokovno in prav vsi imajo veliko mero empatije in čustvene inteligence, ki jim omogoča razumevati drugačnost.

Hvala Dunji in Gaji. Marjeta Gale

Nina se svoje drugačnosti zaveda in zaveda se tudi resnosti diagnoz. Starejša ko je, bolj potrebuje pogovor, pozornost, aktivnost in predvsem želi biti slišana. Ena od pomembnih dejavnosti, ki jo ob bivanju v bolnici razveseljuje, so obiski. Še posebno je bila vesela obiska psičke Gaje, ki jo je njena vodnica Dunja pripeljala k njej v bolnišnično sobo. Doma ima sicer kužka, ki pa je bolj svojeglav in je ne posluša vedno, zato se nanj bolj jezi. Pri Gaji pa je močneje začutila, da je to kuža, ki ni tak kot njen Timi. Gaja je bila ob Nini umirjena, ubogljiva in kar je najpomembnejše, dovzetna za njena navodila: daj tačko in lezi. Zleknila se je na posteljo ob Nininih nogah in se ob njej prav udobno počutila. V Nininem imenu se zahvaljujem za obisk gospe Dunje in njene Gaje, predvsem pa za pozitivno energijo, ki sta jo izmenjali z Nino.

36


odmevi Drage Tačke pomagačke: »HVALA VAM!« Ljubljana, 15. 06. 2009 - ŽUR PRESENEČENJA - Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, Gotska 18, 1000 Ljubljana – Tačkam se zahvaljujemo za prihod: Leo klub Rožnik-Forum očeh! Druženje je tako prisrčno, da bi se lahko zavleklo dolgo v noč.

Ura je 17.45. Otroci in njihovi spremljevalci se že zbirajo pred Centrom. Napetost in vznemirjenje med njimi se čuti v zraku – le KAKŠEN bo tale žur presenečenja, le KDO bo prišel k nam na obisk? Zagotovo nihče ne sluti kdo jih pričakuje na zelenici za Centrom in kdo se s takšno vnemo pripravlja, da bo vsem otrokom pričaral nasmeh na obraz.

Ob tako vročem poletnem večeru in ob vsem znanju, ki smo si ga danes pridobili se prav prileže nekaj hladnega, sladkega in še malo glasbe povrhu, zato se vsi skupaj odpravimo v knjižnico Centra, kjer nas že čakata Matevž Leskovšek in Alena Medich iz Byron kluba, ki ga sestavljajo člani, ki znajo pripraviti kakovosten in prijeten glasbeni program za različne poslovne, slavnostne in zabavne dogodke.

Otroke povabimo na zelenico za Centrom, previdno, počasi in z radovednimi očmi opazujejo, kaj bodo videli za drevesi. In tam jih zagledajo: Gajo, Kepo, Kity, Lizo in Žano – Tačke pomagačke. Ne da se opisati veselja v otroških očeh, ko vidijo kdo – tudi vi bi morali biti tu!

Poletje je pred vrati, zato nas vse skupaj, otroke, njihove spremljevalce, Tačke pomagačke povabita, da skupaj z njima zapojemo in zaplešemo tisto veselo in živahno »Prisluhni školjki«, da prikličemo lepo in toplo poletje, za katero upamo, da bo čimbolj brezskrbno in veselo.

In se je začelo. Vsi otroci bi najraje pridrveli h Gaji, Kepi, Kity, Lizi in Žani z željo, da jih pobožajo, a pred tem se je treba še kaj naučiti. Gospa Nani pove vse o Tačkah pomagačkah – njihovem nastanku, poslanstvu... Gospa Nani nam tudi razloži kako je potrebno skrbeti za kužka in za njim tudi »pospraviti«. Ko gospod Iztok slučajno najde na zelenici nekaj, kar mora vsak lastnik kužka skrbno pobrati za kužkom in vreči v koš – se vsi otroci javijo, da bodo le-to pobrali. To je pa dokaz, kako pozitivno Tačke vplivajo na otroke. Iz oči otrok veje nepopisna radovednost.

Prepričani sva, da bo ta pred-poletni večer še dolgo odzvanjal v otroških mislih. Hvala Vam, angelčki na Zemlji – na štirih in dveh tačkah! Andreja Trstenjak, Leo klub Rožnik-Forum Mateja Trstenjak

Kmalu se predstavi Kepa z gospodom Iztokom, Gaja z gospo Lejo, Kity z gospo Bredo, Liza z gospodom Božom in nazadnje Žana z gospo Nani, ki pokažejo vse svoje veščine in znanja. Otroci se komaj zadržujejo, saj vsi želijo priti bliže glavnim gostom večera, jih pogledati, pobožati in celo peljati na povodcu. In kaj kmalu Tačke povabijo otroke, da pridejo bliže – vlada nepopisno veselje, smeh in iskrice v otroških

37


cestitke in pohvale

cestitamo! Po izobraževanju in opravljenih 25 urah s pomočjo strokovne osebe v institucijah, sta dosegli status

TERAPEVTSKA PARA članici:

Mojca Zupančič, ID 0036 in psička Nikita, ID 0024 ter Breda Tesner, ID 0045 in psička Kitty, ID 0033. ISKRENO ČESTITAMO in se jima v imenu obiskovancev zahvaljujemo za požrtvovalnost.

Datum: 27. september 2009 IO Tačke pomagačke

E-SPOROČILO na info@tackepomagacke.com z dne 10. februarja 2009 (hčerka svoji mami):

38


nasi donatorji

Sledi Tačk pomagačk izhaja dvakrat letno. Izdaja: Slovensko društvo za terapijo s pomočjo psov Tačke pomagačke, Idrijska 13, 1360 Vrhnika Vpisano v PRS dne 6. 8. 2007 pod št.: 317-102-03-8770/2007 ID: 2198754 Davčna št.: 82939896, nismo davčni zavezanci TRR: SI56 0202 7025 6690 427 v NLB na Vrhniki e-naslov: info@tackepomagacke.com URL: www.tackepomagacke.com Številka 2, november 2009 ISSN 1855-6167 Uredniški odbor: glavna urednica Leja Šulak, namestnica gl. urednice Valentina Kokalj-Horvat, članica Nataša Ogrin-Jurjevič, članica Branka Hobič, članica Maša Cotič, član Jožef Miklavčič Lektorja: Zdenka Rudolf, prof. in Iztok Razdrih, prof. Fotografije: arhiv Tačk Oblikovanje: Jurka Mihelin Naklada: 1.500 izvodov

39


Kekčevi dnevi v Kranjski gori

Hermanov brlog v Celju

Igre zdravega diha – Rakitna

Svetovni dan živali v Ljubljani

Igre zdravega diha – Rakitna


Revija2