Page 1

Leto XV Številka 95 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE December 2011

Foto: Robert L. Horvat


UVOD

K AZALO

Spoštovane članice in člani Sindikata železniškega prometa Slovenije! Prišel je veseli december, čas veselih pogledov, voščil, sproščenih besed. Zato je prav, da se teh trenutkov zavedamo in si jih ne damo vzeti. Stisnite roko sodelavcu, znancu, prijatelju, namenite kak trenutek več bližnjim, tudi bežnim znancem naj vam ne bo težko reči prijaznih besed. Polepšajte dni, večere, praznike sebi in drugim s prijaznim nasmehom, veseli ga bodo vsi. Vsakdanje skrbi ostajajo in jih ne moremo izbrisati, lahko pa jih damo za trenutek v predal. Saj se ne bodo izgubile, ohladile. Čakajo tam in zagotovo jih bo potrebno čimprej vzeti iz predala in se jih lotevati, počasi, sistematično, resno in temeljito. Pred nami je nič kaj prijazno leto 2012, ki že sedaj napoveduje pretrese. Zaupanja, ki ste ga izkazali na volitvah v Svete delavcev, vaši predstavniki ne bodo smeli zapraviti. V vseh organih, ki predstavlajjo zaposlene, v sindikatih in svetih delavcev, vsi funkcionarji bomo in bodo morali zavihati rokave in preseči ograjice medsebojne delitve, če želimo vaše zaupanje pravilno in pošteno opravičiti. V imenu vodstva Sindikata železniškega prometa Slovenije, vseh predsednikov osnovnih organizacij, sekretarja, obeh podpredsednikov in v svojem osebnem imenu želim vsem vam, vašim družinam, prijateljem, sorodnikom in znancem, vsem bralcem in vsem zaposlenim v sistemu Slovenskih železnic mirne in blagoslovljene božične praznike, veselo rajanje ob prehodu v novo leto 2012, ki naj vam prinese notranjega miru, razumevanje, srečo in nasmeh, da boste tudi v oblačnem vremenu izžarevali sonce, sebi in drugim.

Vse mine ...

3

Intervju: Damjan Rak

4

Grafiti na vlakih – umetnost ali vandalizem?

6

Žip storitve, d.o.o – podjetje prihodnosti?

7

Službena obleka – že spet

9

Kratke domače

10

Malo zgodovine: industrijski tir Pragersko - Medvedce ali haloška železnica

11

Srečanja, izletI

15

Upokojili so se

22

Za boljšo prebavo

23

Damjan Rak, predsednik

Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli, vprašanja, oglase in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddate na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom Časopis Prometnik, ali na elektronski naslov: sindikat.szps@slo-zeleznice.si, info@sindikat-szps.si, damjan.rak@slo-zeleznice.si ali suzana.slatinsek@amis.net .

Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Naslov uredništva: SŽPS Uredništvo časopisa, Trg OF 7, 1000 Ljubljana Telefon: (01) 29-12-146, (01) 29-12-147 e-pošta: info@sindikat-szps.si, sindikat.szps@slozeleznice.si www.sindikat-szps.si

2

Predsednik Damjan Rak: 051 374 714 Sekretar Jože Skubic: 031 519 111 Podpredsednik Risto Djurić: 051 311 128 Podpredsednik Matjaž Skutnik: 041 216 612 Glavna urednica: Suzana Slatinšek Odgovorni urednik: Damjan Rak Urednik fotografije: Robert L. Horvat Uredniški odbor: Miran Prnaver, Robert L. Horvat, Marjan Mally, Zdravko Munda, Danijel Motaln Lektoriranje: Danica Prnaver

Oblikovanje: Zdravko Munda Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV, po kateri se plačuje DDV po stopnji 20%. Časopis izhaja občasno v nakladi 1000 izvodov. Naslovnica: Ali še lahko ujamemo nemškofrancoski vlak?

DECEMBER 2011


AKTUALNO VSE MINE ... No, pa smo prestali. Razdelitev SŽ, pa tudi volitve. Seveda ne govorim o parlamentarnih volitvah! Tule na našem koncu smo bili priča pravemu predvolilnemu rekrutiranju. Bilo je tako intenzivno, da sem se že pozanimala pri drugih članih tistega sindikata, ali morda dobivajo kakšne provizije za novo pridobljene člane ... Bojda so sedaj moderne točke ... Med drugim prepričevanjem se je slišalo tudi naštevanje, kateri šefi so »naši«. No, meni osebno ni ravno najbolj jasno, kaj je dobrega v tem, da je moj šef v istem sindikatu kot jaz. Še ni dolgo tega, kar sem se smejala moji boljši polovici, ko mi je razlagal, da je njihov šef predsednik njihovega sindikata! Zakaj se spet pritožujem? Malce sem užaljena. Mene pa nihče ni vabil ... Vsekakor se moram dotakniti tudi kandidatne liste. Ste opazili, da je bila s strani sindikatov predlagana samo ena kandidatka? Ena je kandidirala samostojno, pa smo pri infrastrukturi z nežnejšim spolom opravili. Ali res med nami ni nobene ambiciozne ženske ali je samo težko priti zraven? Nikakor ne smemo izpustiti novice o menjavi direktorja SŽ. Dobili smo človeka, ki ni ravno na dobrem glasu, kar zadeva obstoj podjetij pod njegovim vodstvom ... Postavlja se nam vprašanje, zakaj so nam ga postavili na vrh? So prepričani v njegove vodstvene sposobnosti kljub prejšnjim neuspehom? Ali ga bodo uporabili kot kakšnega rezervnega krivca za nove izgube? Glede na poteze naše bivše vlade je vprašanje, ali so sploh razmišljali ... Potem pa na intranetu beremo intervju, kjer g. Igor Blejec gladko zanika obtožbe in pojasni posamične primere, o katerih so govorili mediji. Vsi podatki se lahko preverijo v sodnem registru, pravi. Poklicni novinarji torej objavljajo nepreverjene informacije, mene pa tu naš odgovorni urednik ....... (lektorica odstranila (ne)primerno besedo) za vsako trditev, za katero nimam dokazov! Pa gremo k bolj pomembnim zadevam! Neprijetne stvari so mimo, dolžnosti do domovine in svojega podjetja smo opravili. Tukaj je veseli december, čas zabav, miru in obdarovanj. Torej uživajmo. Drugo leto bo bojda konec sveta (že spet), svetovna kriza se bo še poglobila, evro bo padel, čaka nas še večja revščina. Plešimo, pojmo in se zabavajmo, dokler se še lahko! V imenu uredniškega odbora Prometnika in v svojem imenu vam želim vesel Božič in srečno Novo leto 2012!

Urednica

DECEMBER 2011

3


INTERVJU UVOD INTERVJU: DAMJAN RAK Prvi kontakt s predsednikom našega sindikata sem imela preko elektronske pošte. Potem sva si pošiljala SMS, končno sva se slišala še po telefonu. »Izkoristila sva vse komunikacijske možnosti,« sem mu rekla, dve minuti kasneje je zacvilil fax in pojavil se je list z žigom našega sindikata in pripisom: »Zdaj pa res!« Človek s smislom za humor. To je bil moj prvi vtis o Damjanu Raku.

nejasnosti, stopil v stik s pristojno osebo, ki bi mu lahko pomagala, ne pa, da se stvari rešujejo tudi po nekaj mesecev? Obsojam strokovnjake, ki se na probleme delavcev odzovejo na način »Kaj pa zdaj ta spet teži!«, namesto da bi si vzeli čas in poskušali odpraviti problem. Pa sva spet pri sindikatu. Razmišljaš samo o sindikalnem delu? Ni mi ravno v ponos. Tudi družina je plačala svoj ceh. Ko sem se tega lotil, nisem pričakoval, da mi bo vzelo toliko časa. Upam, da bosta moji dve hčerki to kdaj razumeli. V življenju si pač postaviš cilje, temelje, katerim podrediš vse drugo. Življenje se obrača, kot se obrača, vse se zgodi z namenom. Nič nam ni podarjeno. Človek pač poskuša biti iskren in potrpežljiv, morda se bo kdaj vrnilo, kar si dal. Si kdaj razmišljal o Filozofski fakulteti? Filozofija ne prinaša oportunizma.

vsak je treba meriti temperaturo

Intervju sva opravila kar preko telefona. V času pogovora se Damjan vozi pod mavričnim lokom (to je edino, za kar me je prosil, da zapišem ...). Po približno pol ure pogovora (Damjan sam prizna, da ničesar ne zna povedati na kratko) mi končno uspe pridobiti nekaj osnovnih podatkov: »Rojen sem leta 1968 v Celju, očetu Dolenjcu in mami Štajerki. Jaz sem pa zaprisežen Kranjec. Po očetu sem dedoval vinograd z najboljšim vinom na svetu - cvičkom. Imel sem srečo, da si je mama izbrala novega sopotnika, ki me je vpeljal v čebelarstvo, s katerim se še vedno aktivno ukvarjam.« Poklicna pot? Moja življenjska želja je vedno bila: biti prometnik. Ko sem hotel študirati, mi podjetje tega ni omogočilo, pozneje, ko so mi ponudili, pa sam nisem hotel več iti, saj sem spoznal, da hočem biti samo prometnik. Začel sem v Kresnicah, potem sem delal v Ljubljana Moste, sedaj še občasno delam v Ljubljani. Kvaliteten prometnik ne more biti vsak. Žalosti me, da so naš poklic tako razvrednotili, da se ne zavedamo, da je prometnik tisti, ki ima v rokah tisoče evrov in človeška življenja. Vsi prometniki bi se morali tega bolj zavedati in biti dovolj samozavestni, da si ne bi dovolili, da nas kdo moti pri delu, pa čeravno je to šef ali inšpektor. Moti me, da je prometnikom preprečena uporaba interneta na delovnem mestu. Lahko bi se, na primer, preprečil samo prenos podatkov, ogled določenih nevarnih strani, danes se da vse rešiti. Najbolj seveda pogrešam elektronsko pošto. Ne bi bilo fino, če bi lahko prometnik takoj ko pride do

4

Damjan Rak kot predsednik SŽPS? Poskušam čim manj delati sam, po svoji volji. Vsaka pomembna odločitev se sprejema v krogu najožjih sodelavcev. Po diskusiji se sprejme večinsko mnenje. Poskušamo se čim bolj držati demokratičnih načel. Vsak lahko pove, kar misli. Zgodi se tudi, da večina sprejme mnenje posameznika, če je to dobro argumentirano. Kar zadeva člane našega sindikata, mi je pomembno prav vse. Tudi če imam na mizi zadeve, ki jim grozi ali pa so že na sodišču, se posvetim tudi težavam človeka, ki ne dobi rdečega kulija, šef pa od njega zahteva, da v dnevnik zapisuje določene stvari z rdečo barvo. Vsi problemi so pomembni. Majhni in veliki. Včasih ljudje ne morejo razumeti, da je moj problem uskladiti interese enega člana z interesi vseh, z interesi sindikata, podjetja, treba pa je tudi misliti na politično sceno. Ženska predstavnica v sindikatu? Zelo vesel bi bil, če bi se katera članica hotela bolj aktivno vključiti v delovanje sindikata. Imamo nekaj občasno aktivnih članic, ki imajo tudi svoje družinske obveznosti, katerih nočejo zanemarjati. Marčevska srečanja so pomembna tudi za to, da se ženske članice med seboj bolje spoznajo, se pogovorijo. Takrat dobim največ informacij o težavah v vrstah nežnejšega spola. Ti je delodajalec kdaj ponujal kakšno boljše delovno mesto, da se te reši? Ponujali so mi pravzaprav degradacijo: iz Ljubljane nazaj v Moste, saj dobijo vsakič, ko delam v Ljubljani, cel kup pripomb o tem, kaj tam ni v redu. Morda bi, a se bojijo, da bi jih kdo snemal, potem pa bi to obravnavali na sodišču kot poskus podkupovanja. Moja duša ni naprodaj.

DECEMBER 2011


INTERVJU

Imaš sploh kaj časa samo zase? Ob sredah zvečer od septembra do maja igramo squash. Tega poskušam ne zamuditi. Ob tej igri pozabim na skrbi in težave, se sprostim, zraven tega pa še vzdržujem kondicijo. Možgane na pašo, naj dela telo? Pri igri squasha je tako kot pri večini športov. Delaš z glavo, telo samo sledi. Po igri sem spet napolnjen z energijo.

pripada 112% izhodiščne plače, kar znese nekaj več kot 300,00 EUR. Če bi mi bil denar vodilo, že dolgo ne bi bil več tukaj ... Zadnja beseda? Moram povedati, da si štejem v čast, da so določeni

Kako si zadovoljen z rezultati naših volitev? Vložili smo izredno veliko dela, zelo smo se trudili, rezultati so se pokazali. Ljudje so povedali, da imajo dovolj sedanjega režima. Dobili pa smo tudi zelo veliko odgovornost, saj so pričakovanja ljudi velika. Trudili se bomo upravičiti njihovo zaupanje, vendar se bojim, da so pričakovanja nekaterih nerealna, saj čez noč ne bo mogoče ničesar spremeniti. Zahvaljujem se vsem, ki so nas podprli in pripomogli k naši zmagi. Lepo je tudi slišati čestitke in podporo ljudi, ki niso člani našega sindikata. Kakšna pa je tvoja politična pripadnost? Jaz sem že od nekdaj apolitičen človek. Nikoli nisem bil član nobene stranke. Ko sem še bil mlad prometnik v stari Jugi, so me vabili v Komunistično partijo in me že takoj označili kot problematičnega, ko sem zavrnil. Z vidika sindikalnega vodje pa je tako: vsaka oblast je avtomatično na drugi strani brega, ne glede na to, katera stranka je na oblasti. Vse nas zanima, kakšna je tvoja plača? Počakaj malo ... Plačilni listek imam vedno v žepu, odkar so mediji objavili plače sindikalistov in me je žena vprašala, kje skrivam denar. V mesecu oktobru sem dobil 2.337,57 EUR bruto, 1.514,64 EUR neto, to je plača prometnika postaje Ljubljana za polni delovni čas. Poleg tega mi po statutu

Cviček

DECEMBER 2011

Najboljši prijatelj, pokojni Čigumi

sodelavci, s katerimi sem v zadnjih letih prišel v stik, postali tudi moji dobri prijatelji. Pri železničarjih pa najbolj pogrešam druženje. Včasih smo znali po službi, po šolanju iti na kakšno pijačo. Krivdo pripisujem samemu sistemu, podjetju, pa tudi sindikatom, ki so ljudi obrnili enega proti drugemu. Mislim, da je problem bolj v financah ... Glej, zdaj se peljem mimo neke trgovine. Vse je polno. Denar torej je. Prioritete so se spremenile. Na izgubi smo pa mi sami. Damjana Raka sem intervjuvala Suzana Slatinšek.

Hantinc - kraj spokoja ob kozarčku cvička

5


AKTUALNO GRAFITI NA VLAKIH: UMETNOST ALI VANDALIZEM? V zadnjih letih se je zelo povečalo število vagonov in motornikov, ki so porisani. Na žalost je veliko porisanih prav najnovejših garnitur serije 312 (Siemens). Kaj pravzaprav so grafiti? Grafiti so poslikave, risbe in napisi na raznih površinah

Odkrit lastnik (2352)

Fotograf: Miran Prnaver

(stavbah, pločnikih, vlakih …). So način človekovega izražanja in predstavljajo njegovo željo ter potrebo po komuniciranju. Nastajajo v različnih oblikah družbene ureditve in so bili ter so še vedno način izražanja depriviligiranih in manjšinskih skupin. Le-te svoje mnenje o družbenih problemih pogosto izražajo skozi grafite anonimen, in zato tudi razmeroma varen javni medij. Sama beseda grafit je slengovski izraz in izvira iz grške besede graphein, kar pomeni pisati; izraz graffiti ali sgraffio pa pomeni risati oziroma čečkati na ravno površino. To se nanaša na grafite iz rimske arhitekture, ko so prebivalci s svojimi poslikavami okraševali stene zgradb. In tudi grafitiranje vlakov ima svojo zgodovino! Začetki grafitiranja vlakov segajo v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v mesto New York. Takrat so se namreč na podzemni železnici začeli pojavljati prvi grafiti na postajah podzemne železnice, v notranjosti vagonov in sčasoma tudi na njihovi zunanji strani. Oblasti so v boju proti »kriminalcem s spreji« postavljale zaščitne ograje in poostrile kazni. Sčasoma so razvili posebna topila barv in na ta način očistili večino vlakov, ne da bi jih pri tem poškodovali. Vodstvo podzemnih železnic je za čiščenje postaj in vlakov porabilo do 300.000 dolarjev letno. Čiščenje vlakov je bilo vedno bolj pogosto – vsak vlak, ki je bil porisan, so takoj umaknili iz prometa (takšna je praksa še danes) – in vsaj del grafitarjev se je začel iz podzemne železnice »seliti« na tovorne vagone. Prednost le-teh je bila, da so bili slabše zavarovani, poleg tega pa so potovali po vsej državi in je bilo tako njihovo delo vidno večim ljudem, kar je bil cilj grafitarjev. Ta fenomen se je hitro razširil po Združenih državah Amerike

6

in kmalu so tudi vlaki po Evropi postali privlačna tarča evropskih ustvarjalcev. Grafitarji imajo na področju grafitiranja na vlake kar nekaj »strokovnih« izrazov, kar še dodatno kaže na popularnost in razvitost te vrste izražanja. END TO END (END 2 END) - vagon, porisan od začetka do konca, a ne od vrha do tal vagona TOP TO BOTTOM (TOP 2 BOTTOM) - vagon, porisan od vrha do tal, a ne po vsej dolžini vagona PANEL - samostojen grafit na vlaku, ki ne sega više od oken WHOLE CAR - porisan ves vagon WHOLE TRAIN - porisan ves vlak Ker ponavadi k nam prej zaide kaj slabega kot dobrega, je ta problem na SŽ zelo pereč. Kot član Sveta delavcev sem poslovodstvu na 3. seji SD oktobra 2008 postavil naslednje vprašanje: »Veliko naših motornikov je porisanih (grafiti). Sprašujem, koliko motornikov je bilo na tak način poškodovanih, na katerih postajah in kdaj se to dogaja? Kdaj se je to začelo in ali smo do sedaj že ujeli kakega storilca? Koliko so do sedaj predstavljali stroški čiščenja in kdo čiščenje opravlja? Zanima me, kaj se je do sedaj naredilo, da bi se ta oblika vandalizma preprečila? Mislim, da bi se dalo v času, v katerem živimo, to preprečiti (kamere, fizično varovanje - obhodi, policija ...), saj se tako temeljito poškodovanje ne da napraviti v kratkem času, ampak storilci za to potrebujejo kar precej »svobode« in časa«. Odgovor je bil bolj splošen, da se firma trudi, da bi se stanje zboljšalo. Čiščenje pa za SŽ predstavlja kar lep strošek.

Kje so vrata? (2360)

Fotograf: Miran Prnaver

Ne da me odgovor ni prepričal, dejansko stanje, se mi zdi, se še slabša. Zato sem na 15. seji junija 2011 ponovno postavil podobno vprašanje. Tudi tokrat me odgovor ni prepričal.

DECEMBER 2011


AKTUALNO

Umetnost ali vandalizem? (2356)

Fotograf: Miran Prnaver

Res je, da so nekateri grafiti kar domiselni, vendar je škoda neprimerno večja. Tudi garniture, ki so reklamno poslikane (za potrebe slovenskih podjetij in ustanov), doleti podobna usoda. Pred leti je bil nek motornik lepo preoblečen z lepotami Sloveniji (Bled, Ljubljana, Piran ...), vendar je tudi ta postal tarča grafitov. Človek res težko verjame, da se na področju grafitiranja vlakov ne bi dalo nič urediti. Če lahko zaščitimo »pendolinote«, bi pri današnji tehniki verjetno lahko še kaj več. Posebno, ker storilci za svoje delo potrebujejo kar nekaj časa. Na koncu se vrnimo k vprašanju v naslovu! Mislim, da so grafiti na Slovenskih železnicah predvsem vandalizem, proti kateremu se podjetje dokaj slabo bori. Miran Prnaver

ŽIP Storitve, d.o.o – PODJETJE PRIHODNOSTI? Nobena skrivnost ni, da se je NAŠEGA podjetja, ki je bilo ustanovljeno z namenom zaposlovanja tistih železničarjev, ki so izgubili zdravstveno sposobnost za opravljanje svojega prvotnega dela, prijel zelo negativen sloves. Sloves podjetja, kjer te obravnavajo kot odpad, kot nekoga, ki je nesposoben za karkoli drugega kot za čiščenje stranišč in sajenje rožic. Na žalost, tako je. Kdo vse v preteklosti je za to kriv, je brezpredmetno izgubljati čas. Kaj se da spremeniti, je sploh volja in možnost za to? Zagotovo je ŽIP v težki situaciji. Z leti se je v njem zaposlilo, in to s ceste, kopico zdravih ljudi, ki sicer niso krivi, da se danes podjetju slabo piše. Vendar pa so oni prvi tisti, ki se bodo tega tudi morali zavedati. Z novim zakonom je potrebno v invalidskih podjetjih zagotavljati najmanj 50 % delež zaposlenih, ki imajo status invalida. Obstoječe stanje v ŽIP-u je 43 %, kar pomeni dva možna koraka. Ali zmanjšati število zdravih ali pa povečati število invalidov. Žal vse aktivnosti peljejo samo v smer druge možnosti, ki je sicer legitimna in zagotovo je primerna. Bilo pa bi pričakovati, da bo vodstvo ŽIP-a delalo vse, da bo primanjkljaje na Slovenskih železnicah maksimalno poskušalo pokrivati z zdravimi zaposlenimi v ŽIP-u. »Nihče noče iti,« krasen odgovor. Kako pa morajo iti invalidi tja? Pravičnost in korektnost bi morala veljati za vse, ne samo za tiste, ki so že tako ali tako postavljeni v slabši položaj, ker so postali invalidi. Težko se bo ŽIP izvlekel iz težav, če ne bo generalnega DECEMBER 2011

spoznanja, da se tudi tam zaposleni morajo začeti obnašati drugače, ne samo na Slovenskih železnicah. Že tak zapis je čuden, kajne? Saj ŽIP vendar so Slovenske železnice. Ne samo pri pravicah iz KPDŽP, plačah, tudi pri ugotavljanju viškov bi morali biti v istem košu. Dokler pa bo sistem tak, da v elektrodelavnici, kjer delajo sami električarji, montažo nove električne peči izvede ŽIP s svojim zunanjim podizvajalcem in je cena ŽIP-a še enkrat večja od cene, ki bi jo podizvajalec postavil, če bi delal sam, pač prihodnosti ni. Misel, da bi peč priključili električarji sami, brez stroška, je tako ali tako nedopustna. Zato bo zagotavljanje kvote 50 % invalidov v ŽIP-u vsakič predmet polemik. Namesto da bi se ŽIP očistil zdravih, jih prezaposlil tja, kjer nastanejo invalidi, in vsak, ki bi postal inavlid, bi moral vnaprej vedeti, da bo imel varno in ustrezno službo v ŽIP-u. Za tak preobrat pa je potrebna volja, čas in odrekanje. Tudi kakim priboljškom

Damjan Rak

7


AKTUALNO SLUŽBENA OBLEKA – ŽE SPET Letos, nekje na začetku jeseni, sem dobila novo letno uniformo. Ponavadi dobim uniformo s prekratkimi hlačami in rokavi (menda so vse močnejše punce majhne, ali kaj), zgodi se, da mi je v pasu prevelika (pri jemanju mere računajo, da me bo še napihnilo za kak centimeter, preden jo bodo izdelali), vsake nove hlače nesem tudi k moji šivilji, da mi jih prešije (počijo po šivih), pravi (šivilja je stara čez 70 let), da tako redkih šivov še ni videla. Letos pa so stvari šle čez vsako mero. Menda so predvidevali, da bom noseča, pa sem uniformo v celoti zavrnila. Najprej mi je hodilo po glavi, da jo obdržim, pa naj vidijo, kakšno skropucalo so mi dali, a bi verjetno samo mene bilo sram. Pa me je zanimalo: kaj pa zdaj? Uniforma še vedno, po dveh mesecih, tiči pri vodji NP. Ko sem se pri bivši »materialni« službi (pojma nimam, kaj so zdaj) pozanimala, so me prijazno obvestili, da so sicer seznanjeni, da sem uniformo zavrnila, a naj bi jo vzela moja sodelavka, ki je dobila samo ene hlače (so menda porabili preveč blaga, pa ni ostalo za druge ...). Da je tudi ona ni hotela imeti, pa niso vedeli. Potem sem povprašala, kako bo zdaj z mano, ki so mi za naslednje leto ostale samo še ene, že skoraj porozne hlače. Začuda za drugo uniformo nisem predvidena, saj sem jo dobila. Potem se pa čudijo, zakaj več ljudi ne zavrne uniforme. Smo se že naučili. Če ne vzameš, kar pač dobiš, potem ne dobiš ničesar. Se je zgodilo, da je železnica poslala dele oblek nazaj v popravilo, pa so tam ostale. Zdaj pa tako ne bodo vračali stvari, ker imamo novega dobavitelja ... Malo sem glasno razmišljala o tem, da bi vseeno vzela uniformo nazaj, pa jo nesla k šivilji, da mi jo popravi, saj v nekaj pa v službi pač moraš biti oblečen, ne? Veliko presenečenje me je doletelo naslednjega dne, ko so mi ponudili, da mi plačajo šiviljo, če seveda ne bo predraga, da ne bi stroški popravila na koncu znesli več, kot je vredna uniforma. Seveda me je zanimalo, kdaj SŽ plačajo uniforme. Ker mi do pravih, za to odgovornih ljudi ni uspelo priti, imam samo neuradne podatke: ob dobavi. Torej železnica plača, ne glede na to, kako je uniforma narejena, če nam je prav ali ne. Po drugi strani, spet neuradno, so informacije drugačne: železnica plačuje dobavitelju s trimesečnim zamikom. Ko sem vprašala, ali se potem uniform, ki nam ne ustrezajo, ne plača, ampak vrne dobavitelju, sem dobila odgovor: »Si smešna? Potem bi moral nekdo delati!« Jaz ne bi bila jaz, če ne bi imela kakšnega predloga: odmerite nam blago, pa dajte denar, komur tako odgovarja, da si najdemo šiviljo sami. Potem bo stvar vsaj narejena tako, kot je treba, ker če boš plačal sam, potem ne boš dal denarja, dokler ne boš zadovoljen. Naša nabavna dvomi, da bi mi dovolili kaj takega. Jaz pa bi šla še dlje, pa bi predlagala, da nam SŽ omogoči tudi dodatne, samoplačniške storitve. Zakaj si ne bi nekdo, ki si to želi ali morda potrebuje, naročil še kakšne dodatne srajce. Poznam jih nekaj, ki menjajo poleti dve srajci na izmeno, zaradi potenja. Če pa imaš samo tri ... V katerem pravilniku že piše, da v službi ne smemo smrdeti? Pa kakšne dobavitelje si dobivamo, da pri njih ni možno dobiti ženske bluze, večje od št. 48? Sem si vzela čas pa sem se še malo pogovorila s suhci, da vidim, ali so težave samo pri nas, ki nismo po standardu. Kolegici je počila službena bluza po sredini

8

preko hrbta (št. 42), nek sprevodnik mi je razlagal, da je nesel uniformo k šiviliji ožat (torej nisem edina, samo drugi to na tiho naredijo ...), ugotovila sem tudi, da nimam samo jaz predolgih rok in nog, vsak je imel kaj povedati. Če je toliko ljudi nezadovoljnih, potem je nekaj narobe. Pa imamo novega dobavitelja in spet upamo ... Sedaj pridejo nove, kvalitetnejše, zimsko–letne uniforme. Blago, v katerem ti bo enako udobno, ko se boš gibal pri temperaturi +30 ali –10. Prav radovedna sem. Morda pa bo iz čiste runske (merino?) volne. To je menda material, ki poleti hladi in pozimi greje. Glede na naše izkušnje, je bolj verjetno, da si bomo pozimi oblačili dolge spodnjice ... Sem se pa pogovarjala z moškim, ki je ponosen lastnik nove bunde. Videti je dobro, pravi, da se nosi odlično. Samo vodoodpornosti še ni preizkusil. Brez pritožb. Z druge strani je slišati, da so neke težave z zadrgo, a splošni vtis bi naj bil v redu. Seveda ne smemo pozabiti čevljev ... Ženske bi naj po novem dobile čevlje namesto denarja zanje. Pa so nam dali poskusni model. Odprem škatlo in zagledam zaščitne čevlje! Ali prometniki potrebujemo zaščitne čevlje? Od kdaj? Kot je pripomnila moja kolegica: »Kaj mi bo padlo na nogo? Piščalka?« Ne, saj nimajo kapice, samo videti so tako ... Pazi! Čevlji z navodilom za uporabo! Obujem si jaz to čudo, preozko. Komaj spravim nogo v čevelj, da bi hodila v njih, ni govora. Poskusi jih naša blagajničarka, ki ima dve številki manjšo nogo od mene, tišči. Pa smo našli eno, ki so ji bili prav, žensko, ki trdi, da lahko obuje karkoli, nima nikakršnih težav pri izbiri čevljev. Jezik je predebel, tišči v nart. Čevlji so pretrdi, neudobni, mrzli. Seveda sem se pozanimala tudi pri kolegih, kako so oni zadovoljni s svojimi čevlji. Kolikor mi je uspelo ugotoviti, je nezadovoljstvo popolno. Ko sem se pogovarjala s prometnikom, ki preizkuša novi model moških čevljev, pa sem dobila zadovoljiv odgovor. Novi moški model torej preizkuševalcu odgovarja. Ali bo tudi vsem drugim? Obuti smo dvanajst ur skupaj. Če čevelj ni udoben, je to prava grozljivka. Če ti naredijo prekratke rokave, ti pač srajca gleda izpod suknjiča, ko pa si zunanji prometnik na kakšni večji postaji, skoraj ves dan na nogah, pa nimaš udobne obutve, takrat je to čisto druga pesem. Nekateri si celo kupujejo čevlje za v službo, službene pa imajo za doma. Naša stopala so pač različna. Ni vsa stvar samo v kvaliteti materiala. Eni potrebujemo širše čevlje, drugi višje, tretjega pečejo noge zaradi gumijastega podplata. Me, ki smo dobile denar, smo si lahko kupile, karkoli nam je osebno odgovarjalo, večina nas je pač doplačala, vendar vsaj imamo čevlje, nad katerimi se ne pritožujemo. Glede na prvo ponudbo, ki ste nam jo dali v poskušnjo, lepo prosim, pustite nam denar ...

Suzana Slatinšek

DECEMBER 2011


KRATKE DOMAČE

DAVKOPLAČEVALSKI STROŠEK V MILIJONIH Zelo preprosto so se na AŽP domislili, kako zaposliti 20 visoko izobraženih delavcev in zanje najti delo. Tisto, kar že dolga leta strokovno, kvalitetno in z zelo drago plačano računalniško in programsko opremo delajo zaposleni na Slovenskih železnicah v Vodenju prometa, bi oni vzeli k sebi. Pod pretvezo zakonske obveznosti. S tem pa bi državi naložili popolnoma nepotreben in sploh v teh časih nemogoč strošek v višini 3 milijonov € v samem začetku za zagon. Potem pa seveda letno še najmanj toliko. Kdo izigrava zakon, kdo dovoljuje take norosti? Kakšni so interesi in kdo stoji za njimi? AŽP s takim ravnanjem zagotovo ne daje signala, da želi tej državi, železnici kvaliteto in čim bolj strokovno delo z učinkovitim načinom nadzora nad izdelavo, sprejemom in izvajanjem voznega reda omrežja, kot tudi ne nad pobiranjem uporabnine. Povzroča samo nepotreben in neopravičljiv strošek in vidi samo svoj lastni kotiček na Kopitarjevi. Verjamem, da se bodo odgovorni v državi zavedali, da tega ne smejo dopustiti, in postopke pravočasno ustavili. Damjan Rak

KDO IMA PRAVICO GOVORITI V MOJEM IMENU? Pred kakima dvema mesecema smo dobili na postajo Poljčane poročilo o sestanku pri šefu Sekcije za promet Maribor. Med drugim se je predstavnik našega sindikata zavzel za boljšo ureditev sanitarij na postaji Poljčane. Trenutno imajo zaklenjen separe na javnem stranišču. Pred leti so imeli priložnost to urediti, a je eden izmed prometnikov, ki je imel v najemu postajni lokal, stvar blokiral. Odkar je deloval bife na postaji, pa do letošnjega leta, je ta službeni WC uporabljalo tudi osebje tega lokala. Ker je pisarna bivšega šefa postaje prazna, obstaja možnost, da se del prostora preuredi v službene sanitarije. Ker je v teku obnova postaje, bi bilo smiselno, da bi se to uredilo v tem sklopu. Šef sekcije je pojasnil, da so sanitarije na postaji urejene v skladu s predpisi ter da mu je vodja nadzorne postaje Pragersko zagotovil, da so prometniki postaje Poljčane zadovoljni z obstoječim stanjem. Pa sem začela drezati ... Ugotovila sem, da sta proti dva delavca na postaji Poljčane. Če prištejem blagajničarko in snažilko, ki sta obe redno zaposleni na tej postaji, in odštejem sebe (so me opozorili, da tukaj samo nadomeščam), je razmerje še vedno 5:2 za preureditev. Pa sem vprašala dva, ki sta zadovoljna z obstoječim stanjem, ali ju je kdo o tem kaj spraševal in ali sta si drznila odgovoriti v imenu cele postaje. Oba trdita, da ne. Pozanimala sem se še pri sedanjem vodji nadzorne postaje, ki me je prepričal, da o tem ničesar ne ve. Nisem pa šla po podrobnejša pojasnila k šefu sekcije (ne budi lava ...) in ne k bivšemu vodji, saj odgovor pravzaprav ne spremeni ničesar. Kar me je zbodlo pri tej zadevi, nima zveze s tem, ali bo WC bliže prometnemu uradu ali ne. Kdo sme govoriti v mojem imenu, ne da me prej vpraša za mnenje? Kako lahko nek vodja na osnovi enega mnenja (kar sumim, da se je dejansko zgodilo, a za to seveda nimam nobenih dokazov) upošteva to kot mnenje večine ali kar vseh? Spomnilo me je na moje otroke, ki točno vedo, katerega od staršev morajo kaj vprašati, da dobijo zadovoljiv odgovor. Če že koga, potem bi se moralo vprašati pooblaščenega sindikalnega zaupnika, ki bi tukaj edini imel pravico govoriti v našem imenu, a tudi on ne v imenu vseh, saj so na postaji pripadniki več sindikatov. Vendar je zadevo sprožil prometnik postaje Poljčane, kar bi moralo dati predstavniku našega sindikata vedeti, da ima šef sekcije napačne informacije, ker je vsaj eden izmed prometnikov nezadovoljen ... Spremenilo se ne bo nič. Ni volje. V redu. Ni denarja. Prav. Je narejeno tako, da zadovoljuje sanitarne predpise. Dobro. Samo ne govoriti, da smo s tem zadovoljni!

Suzana Slatinšek

DECEMBER 2011

9


KRATKE DOMAČE

PERIODIČNI IZPITI Spominjam se, kako so se moji starši vsako leto učili, pozneje, ko sem že hodila v šolo, smo se učili skupaj. Vsako leto se je zgodilo, da je kdo »pogrnil« in ponavljal. Danes stvari potekajo v dosti blažji obliki, a neka tesnoba te še vedno spremlja, ko greš pokazat svoje (ne)znanje. Človek bi pričakoval, da bo nekaj, kar je nastajalo deset let, vzdržalo kako leto brez popravkov. Morda kje drugje. Na železnici pač ne. Že ko smo dobili nove pravilnike, so bili zadaj napovedani popravki. V redu. Saj smo vajeni. Še pomnite, tovariši, kako so bili stari pravilniki prelepljeni? Še nisem pozabila, kako sem morala v Navodilu za prevoz blaga zamenjati vse »blago« za »stvari«. Danes smo, hvala Bogu, modernizirani, pa menjavamo liste. Vseeno malce prepogosto ... Je razlagal nek strojevodja: »Zamisli si, da je nove pravilnike sestavljala ekipa približno petih ljudi, ki so imeli zagotovo boljšo plačo od naju. To so delali deset let. Pa si izračunaj, koliko je to stalo ...« Po tej logiki se ne smemo čuditi popravkom. Če bi bilo delo dokončno, bi bili premeščeni na drugo delovno mesto ... Kaka dva tedna pred izpiti, ko sem si že začela ogledovati pravilnike, sva se s sodelavcem pogovarjala: »Ko mi bodo rekli, tako, zdaj smo pa spisali stvar, ki bo držala vsaj 5 let, takrat pa se bom učil!« Stvar, ki je včeraj veljala, danes ne velja, ampak jutri pa spet bo. Pa saj ni čudno, da smo vsi zmešani, če se še inšpektorji med seboj ne morejo uskladiti. Ko bi bile vsaj kje kakšne bistvene spremembe, bi človek razumel. Ampak ne, nas ....... (lektorica odstranila (ne)primerno besedo) z administrativnimi popravki! Majčkeno sem se pozanimala, ali še obstaja kakšna služba poleg naše, ki zahteva redno periodično preverjanje znanja. Pa sem jo tudi našla. Piloti namreč opravljajo podobne izpite kar dvakrat na leto, zraven pa imajo celo določeno število ur v simulatorju letenja. Če je zahtevnost naše službe primerljiva s pilotsko, potem bi bilo fino, če bi nas tudi nagradili podobno, a ne? Nima se smisla pritoževati, ker je težko verjetno, da se bomo tega kdaj rešili. Kar hitro znajo predavati o zahtevnosti in odgovornosti našega dela. Ko se preselimo na tarifno temo, pa nam rang pade s svetlobno hitrostjo ..

Suzana Slatinšek

ŠOLANJE PO NOVEM? V Zakonu o varnosti v železniškem prometu je v 74. členu določeno, da se strokovno usposabljanje izvršilnih železniških delavcev izvaja le pri za to pooblaščeni instituciji – subjektu, ki mu bo na podlagi izvedenega javnega razpisa dodeljen status subjekta. Razpis je bil objavljen 2. 8. 2011 in nanj se je po neuradnih informacijah prijavilo šest zainteresiranih organizacij. Kot prve, seveda, Slovenske železnice, d.o.o. Zanimivo je, da so se na razpis javile tudi druge, zunanje pravne osebe, organizacije, ki izpolnjevanje svojih pogojev dokazujejo z licencami strokovne izobrazbe tistih, ki so zaposleni na Slovenskih železnicah. Poenostavljeno: za posel Slovenskih železnic se potegujejo zunanje firme z licenco posameznikov, ki so zaposleni na Slovenskih železnicah. Verjamem, da bo na Slovenskih železnicah prevladala pamet in bo takim posameznikom dano jasno vedeti, naj se odločijo, kje bi imeli svojo službo, kajti da svojo strokovno usposobljenost pridobivajo na račun delavcev na SŽ, delali pa bi za konkurenco, ki bo odžirala denar lastni firmi, pač ne gre. Saj nikomur ni prepovedano iti delat h konkurenci, samo potem povratka ni.

Damjan Rak

10

DECEMBER 2011


MALO ZGODOVINE Karel Rustja

Industrijski tir Pragersko - Medvedce ali Haloška železnica Medvedce so razložno naselje ob vznožju in na pobočju slemena Savinsko; jedro naselja je ob cesti med Sestržami in Ptujsko goro. Ruski emigrant Maiš je v Medvedcah pričel kopati premog. V rudniku Medvedce so kopali kvaliteten, visoko kaloričen premog. To so bili kopi Šega, Kleče in Medvedce. Kasneje je rudnik prešel v roke angleškega lastnika.

Mesto odcepa industrijskega tira

Fotograf: Marjan Mally

Za odvoz premoga so med Pragerskim in Medvedcami v letih 1923 – 1925 zgradili industrijski tir. Leta 1929 je industrijski tir kupil Karel Kubricht oziroma Tovarna strojil Majšperk, družba z o. z. Majšperk, in od zaključka tira v Medvedcah do svoje tovarne v Majšperku je zgradil še 4 km dolgo tovorno žičnico "drot pan". Tir je leta 1929 prevzela v souporabo tudi "Vunateks industrija volnenih tkanin družba z o. z. Majšperk". Tir je še danes med domačini imenovan "ruski pan" ali Haloška železnica. Vlak je bil sicer namenjen samo za prevoz tovora, saj je bil prevoz oseb prepovedan, toda domačini, ki so poznali strojevodjo, so pogosto izkoristili brezplačen prevoz, še posebej pa so se ga veselili otroci. Žičnico so opustili leta 1963, dve leti pozneje pa še industrijski tir. Na levi strani ceste Sestrže - Medvedce je še opazen nasip industrijskega tira. Kjer so bile nekoč tirne naprave in razkladalne rampe, sedaj v Medvedcah stojijo stanovanjske hiše. Tir se je od magistralne proge odcepil na Pragerskem v kilometru 574,698 (295,801 iz Dunaja) v smeri proti Celju. Dolžina tira je bila

Trasa proge med polji, v ozadju Donačka

DECEMBER 2011

Fotograf: Marjan Mally

5,707 kilometrov. V tiru je bilo 22 cevnih prepustov, trije odprti prepusti, od tega eden s svetlobo 4 metrov in en lesen most s tremi odprtinami po 4 metre. Tir je prečkalo 11 potnih prehodov; v kilometru 4,020 širok 6 metrov in 7 metrov širok v kilometru 0,690. Industrijski tir je tekel ob Polskavi, pred Medvedcami je bil leseni most čez Polskavo. Tir je potekal pretežno po ravnem, le od kilometra 4,6 dalje je bil vzpon 20 ‰ *. V tiru so bile vgrajene dokaj šibke tirnice s težo 22 kg na tekoči meter, imenovane tudi Bosanske 22a. Politična ogleda za tir sta se zgodila 27. avgusta 1923 in 18. aprila 1925; gradbeno dovoljenje je bilo izdano 23. junija 1927. Les in ostali tovor so do Medvedc vozili z železniškimi vagoni, od tam dalje v Majšperk pa po žičnici. Do leta 1954 je vagone v Medvedce prevažala lokomotiva železnice, od 1. septembra 1954 pa je vagone vozila dizel lokomotiva z močjo 60 KS, last "Tovarne volnenih izdelkov Majšperk " iz Majšperka. Tir so po drugi svetovni vojni zelo slabo vzdrževali. Bil je bil zelo zaraščen z ruševino, v njem je preko 900 slabih pragov, tirnice so bile izkrivljene, manjkale so podložne plošče itd. Tovarna strojil je imela na postaji Pragersko v najemu tira 16 in 18. Leta 1960 je tovarna od km 4,535 do 4,8 nameravala zgraditi opekarno, vanjo bi vodil tir, ki bi se od osnovnega industrijskega tira odcepil v kilometru 4,550 desno. * Verjetno je mišljen vzpon 2 ‰, kajti od reke Polskave do Medvedc je le rahel vzpon. (op. M. M.) * * * Od železnice je ostal le spomin Leta 1965 so ukinili industrijsko progo Pragersko – Medvedce, ki je med starejšimi domačini še danes poznana kot proga, po kateri so prevažali predvsem kostanjev les za pridobivanje tanina. Do Medvedc je bila speljana železniška proga, pelje čez greben Savinsko in čez Dravinjsko dolino mimo Majšperka, prek Dravinje do industrijskega kraja Breg, ki je danes sestavni del Majšperka. Zanimivo je, da Karel Rustja razpolaga s podatki z imenom Haloška železnica, ko pa vendar proga poteka v celoti po Dravskem polju, ki se zaključuje s hribovitim grebenom Savinsko. Onkraj tega si je Dravinja izborila svojo pot in ustvarila svojo dolino. Dravinja je mejna reka Haloz, ki se razprostirajo iz Makol ob njenem desnem bregu. Tako je v resnici v Halozah le industrijski del Majšperka, naselje Breg. Bili pa so Haloški gozdovi zelo bogati s kostanjevim lesom, ki je bil proti koncu obstoja železnice glavni tovor. Premogovnike so že poprej ukinili, premog iz jam Šega in Kleče pa so po vojni vozili s kamioni Praga v Poljčane, kjer je bila v ta namen zgrajena posebna klančina in se tega še dobro spominjam iz otroških let. Sprehod po trasi nekdanje proge Sredi šestdesetih let sva z Edijem Kolarjem iz Makol obiskovala železniško prometno šolo v Mariboru. To so bili časi, ko se je na podeželju še peš hodilo ali v najboljšem primeru s kolesom. Kdor je imel avto, slovitega fička, je že nekaj pomenil. V tem času je Edi ob

11


kri탑anka

12

DECEMBER 2011

DECEMBER 2011

13


MALO ZGODOVINE

Mesto vstopa železnice v kraj Medvedce

Fotograf: Marjan Mally

proge. Do sem je vodila proga po ravnini, od tu dalje pa je nasip, proga se je rahlo dvigovala vse do Medvedc. Danes je nasip skrit v grmovju, z obeh strani pa je jarek, onkraj nji pa koruzna polja. Pot nadaljujeva po poljski cesti na robu njiv vse do Medvedc. Tu nama starejši domačin pokaže mesto, kjer je bila nekoč nakladalna klančina, danes pa so hiše in gasilski dom, ki brišejo vse sledove nekdanjega prekladališča tovora, namenjenega za žičnico ali vlak. Medvedce, kot vsi kraji pod gričevjem Savinskega, so strnjeni ob cesti Slovenska Bistrica – Ptujska gora. Takoj za hišami se raztezajo ravninska polja. Kraj premore okoli 120 prebivalcev. Ko so bili tam še železnica, žičnica in rudnik, je bil kraj pomemben. Danes pa je izgubil na pomenu. Med starejšimi domačini je še živa nostalgija za časom, ko je vlak še prevažal kostanjevo hlodovino.

nedeljah hodil peš v Pragersko na vlak za Maribor, kjer sva stanovala v železniškem internatu. Dobršen del njegove poti je potekal ob pravkar ukinjeni progi. Po mnogih letih, ko sva zaključila življenjsko kariero na železnici, se je ponovno z mano sprehodil po tej poti, polni nostalgije. Industrijski tir se je odcepil takoj za uvoznim signalom na južni strani postaje Pragersko. Danes je mesto odcepa poraščeno z grmovjem. Kmalu zatem vodi po trasi proge prašna cesta vse do glavne asfaltne ceste, ki jo prečka. Od tu dalje je cesta asfaltirana, kajti pot vodi mimo javnega komunalnega odlagališča do znanega pragerskega strelišča, kjer pa se udobje asfalta konča. Cesta, primerna bolj za traktorje, vodi med koruznimi polji. Edi kar verjeti ne more, saj je bilo tod nekoč z obeh smeri močvirje. Z desne se kmalu pojavi reka Polskava, ki jo prečkamo ob prihodu do glavne ceste Pragersko – Sestrže. Tu je bil nekoč tudi most železniške

Marjan Mally

Tu zadaj so nakladali les.

Fotograf: Marjan Mally

Ustanovna seja Sveta delavcev v SŽ Infrastruktura d.o.o. je bila 16. 12. 2011. Za predsednika Sveta delavcev SŽ Infrastruktura d.o.o. je bil izvoljen Damjan Rak, ki je posledično odstopil z mesta predsednika Sindikata železniškega prometa Slovenije zaradi nezdružljivosti funkcij. Predsednik Sindikata železniškega prometa Slovenije je do skupščine sindikata in predčasnih volitev s polnimi pooblastili Matjaž Skutnik. Za namestnika predsednika Sveta delavcev SŽ Infrastruktura d.o.o. je bil izvoljen Bojan Gajšek. Za sekretarko Sveta delavcev SŽ Infrastruktura d.o.o. je bila imenovana Albina Novak. Za delavskega direktorja Sveta delavcev SŽ Infrastruktura d.o.o. je bil izvoljen Roman Piletič. Za poklicne člane Sveta delavcev SŽ Infrastruktura d.o.o. so bili imenovani Matjaž skutnik, Risto Djurič, Aleksander Šmid in Roman Jakopič.

14

DECEMBER 2011


DRUŽENJE CELJANI V MOSKVI Med 21. in 25. aprilom smo se Celjani odpravili na malo daljšo pot, in sicer v prestolnico Rusije in v nadaljevanju do St. Petersburga. Da pa potovanje ne bi bilo tako naporno, smo se odločili, da pot do Moskve premagamo z letalom, pot od Moskve do St. Petersburga in nazaj pa smo prepotovali, kot pravi železničarji, z vlakom, kar znaša 800 kilometrov, vožnja pa je trajala 9 ur.

Čakalnica na vstopni postaji Moskva proti Pekingu Fotograf: Matjaž Skutnik

Pred prihodom v Moskvo nas je vse nekako obdajalo ime Rusija, avto lada in še kaj bi lahko naštel, pa vendarle smo bili zelo pozitivno presenečeni, razen hostla, ki je bil v fazi obnavljanja, a ko bo dokončan, bo notranjost lepša. Moskva se razprostira kar na 880 km2 ob reki Mosvi. Mesto leži v zveznem okrožju Osrednje Rusije, vidi pa se, da je bila Moskva glavno mesto Rusije in moskovskih držav predimperialne Rusije. Največja znamenitost je Kremelj, 27,5 hektarja velika obzidana utrdba, nekdaj sedež ruskih carjev, danes pa predsednika države. Kremelj je odban z zidovi in stolpi, ob njem pa stoji Rdeči Trg z Leninovim mavzolejem, voditeljem revolucije. Rdeči trg je zgodovinsko najpomembnejši moskovski trg. Za njegovo rojstno leto velja 1493, z njegovo sijajno pozidavo pa je leta 1955 pričel Ivan Grozni. Prvotno je bil trg le tržni prostor pred vzhodnim kremeljskim zidovjem. Rdeči trg s površino

Moskva

DECEMBER 2011

Fotograf: Matjaž Skutnik

300x70 m velja za enega največjih trgov na svetu in leta 1990 je bil dodan na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Vozili smo se tudi z moskovsko podzemno železnico, ki velja za eno najlepših podzemnih železnic na svetu, razteza se na približno 292,2 kilometra, potniki pa lahko izbirajo med 12 linijami in izstopajo na 177 postajah. Te še danes krasijo razni detajli socialrealistične umetnosti. Ob normalnem delovnem dnevu se s podzemno železnico prepelje skoraj 9 milijonov potnikov. Večina železniških prog poteka pod osrednjo Moskvo in njenimi predmestji. Krožna linija, ki je v obliki prstana in povezuje med sabo vse ostale podzemne linije, olajša pretok potnikov z ene proge na drugo, ne da bi se bilo potrebno peljati v središče mesta. Prve zamisli za podzemni mestni promet so nastale že v času carske Rusije, a je njen nastanek za nekaj let preložila prva svetovna vojna in nato še ruska revolucija. Šele junija 1931 je CK KP-ja Sovjetske zveze sprejel sklep, da se začne gradnja železnice, pri tem pa jim je na pomoč priskočil tudi London, ki se ponaša z najstarejšo podzemno železnico na svetu.

Leninov mavzolej

Fotograf: Matjaž Skutnik

Načrtuje pa se odprtje dveh novih postaj v središču Moskve in treh na obrobju, od tega bo ena že zunaj območja samega mesta. Tako bo metro prvič v zgodovini povezal prestolnico z moskovsko regijo. Sprehodili smo se ob spomenikih znamenitih Rusov, kot so bili: Jurij Gagarin, Yurij Andropov, Leonid Brežnjev ... Ogledali smo si tudi: Dumo, sedež KGB–ja, Beli dom – prizorišče dogodkov leta 1991, stadion Lužniki – center dogodkov OI leta 1980, panoramo borodinske bitke, ki nam je prikazala razporeditev armad v bitki med Napoleonom in rusko vojsko pri Borodinu leta 1812, ogledali smo si zakladnice kron, orožja, kronskih oblek in še veliko drugih znamenitosti. In nismo zamudili prečudovitega sprehoda po ulici Arbat. Sledila je nočna vožnja z vlakom do St. Petersburga in

15


DRUŽENJE

Cerkev Vasilija blaženega na Rdečem trgu

Fotograf: Matjaž Skutnik

še eno presenečenje, še eno lepo mesto, ki je po prebivalcih drugo največje mesto v Ruski federaciji. Leži na strateško izjemno pomembnem mestu, kjer se reka Neva deltasto izliva v Finski izliv, ki dejansko simbolizira rusko okno v Evropo. Je eno najpomembnejših ruskih pristanišč, zato je z gospodarskega vidika od nekdaj izjemno pomembno mesto. Od leta 1914 do leta 1924 se je mesto imenovalo Petrograd, od leta 1924 do 1991 pa Leningrad. 12. junija 1991, ko so po Rusiji potekale volitve za predsednika

Železniška postaja St. Petersburg

Fotograf: Matjaž Skutnik

Ruske federacije, so se Leningrajčani na vzporednem referendumu odločili, da se mestu vrne prvotno ime in uradno so ga nazaj preimenovali v Sankt Petersburg. Sankt Petersburg je znan tudi po številnih mostovih preko reke Neve in po številnih kanalih. Nizki mostovi nad reko Nevo in glavni kanal (skupno število mostov je 22) se preko noči dvignejo in tako omogočijo tovorni promet po reki. Reka Neva je namreč zelo pomembna tudi za tovorni promet, saj povezuje Sankt Petersburg s Finskim zalivom in Baltskim morjem. Promet poteka po dogovorjenem urniku med aprilom in novembrom. Vse do oktobra leta 2004, ko je bil zgrajen prvi visoki most, so bili številni predeli Sankt Petersburga ponoči med seboj nepovezani.

16

Ogledali pa smo si tudi Katedralo Sv. Petra in Pavla, kjer so pokopani Romanovi, Admiralitet – vojaško pomorsko univerzo, Piskarovsko pokopališče, kjer je pokopanih več kot 500.000 prebivalcev Leningrada, ki so pomrli med strahovito 872 dni trajajočo blokado mesta med junijem 1941 in januarjem 1944, Petropavlovsko trdnjavo – ječo, kjer sta bila zaprta tudi Dostojevski in Gorki, na koncu pa je sledil tudi ogled enega največjih muzejev na svetu – Ermitaž, ki je razdeljen na pet stavb. Samo v »Zimski palači« je kar 1057 soban. Z odhodom iz St. Petersburga proti Moskvi je naše potepanje po Rusiji prešlo v zadnji del popotovanja, sledila je še enkrat Moskva, od koder smo se vrnili v domovino. Lahko rečem, da smo s tega popotovanja odhajali domov s fantastičnimi vtisi, ure in dnevi pa so tekli kot za šalo. Ker pa se vedno pogovarjamo, kam naslednjič, pa ni daleč od resnice, da nam bo železniška postaja v Moskvi vstopna postaja na železniški progi proti Pekingu. Torej: pred nami so priprave na potovanje po transibirski železnici! Matjaž Skutnik

Zimski dvorec

Zlatibor, njegov nastop

Fotograf: Matjaž Skutnik

Fotograf: Matjaž Skutnik

DECEMBER 2011


DRUŽENJE SKOK ČEZ POHORJE Kar lep čas je že minil, odkar smo se celjski sindikalisti nazadnje odločili za pohod čez Pohorje. Takrat smo se pošteno nahodili in ohranili lepe spomine. Stvar je videti enostavna, saj sem že slišal izjave, da so posamezniki prehodili to pot v enem dnevu. Da, športniki so morda zares pretekli to pot, sicer že izračun kaže, da za 68 kilometrov dolgo pot potrebujemo najmanj 16 ur hoje brez počitka (povprečno štiri kilometre hoje na uro po ravnini!). Naša skupina je to pot prehodila v dveh dneh. Še posebej prvi dan, od Slovenj Gradca do Peska, je bila naporna, saj smo prišli na Pesek že po temi. Toda ta pohod je bil nepozaben. Utrujenost je bila pozabljena, dogodivščine pa so ostale. Pot sem že nekajkrat prehodil sam ali s skupino v obeh smereh in jo dobro poznam. Priznati moram, da moraš tudi dva dni dobro hoditi. Z obeh strani je približno enako naporna pot, le da je vzpon z mariborske strani nekoliko zložnejši in manj utrudljiv. Sredi septembra, ko je bila najbolj ugodna hoja po Pohorju, smo ponovno krenili na pot. Edi Kostič, znan po pašteti,

Črni vrh

Fotograf: Bogdan Kobal

Matjaž Skutnik, idejni vodja, Bogdan Kobal, ki je poskrbel za fotografijo, Stanko Jezvšek, ki je dokazal, da zmore pohod, Iztok Cevzar - Zobek, ki je poskrbel za dobro voljo, in moja malenkost, Marjan Mally, ki sem vodil skupino. Dvourna pot od Slovenj Gradca do Kremžarjevega vrha je vse prej kot prijetna, saj moramo premagati kar 700 višinskih metrov in nam pobere precej energije. Zato priporočamo, da se tik pod vrh pripeljete in nato nadaljujete pot proti Partizanskemu domu, do katerega boste porabili prav toliko časa. Tudi ta del je neprijeten, kajti povzpeti se morate na dva vrhova, hoja gor in dol pa je izčrpujoča. Toda tu smo še polni moči in to opazimo šele proti večeru, ko nam pohajajo moči. Tudi naša skupina si je pot skrajšala s prevozom. Če je planinski dom pod Kremžarjevim vrhom, ki ga planinci imenujemo kar Kremžarica, ena redkih pristnih planinskih postojank, je Partizanski dom (Partizanka) in naslednji Grmovškov dom na Kopah bolj podoben turistični ponudbi.

DECEMBER 2011

Velika Kopa (1542 m)

Fotograf: Bogdan Kobal

Saj je tudi pot bolj primerna za turistične sprehajalce in ljubitelje narave, ki so v času naše poti množično nabirali brusnice. Pot od Partizanke je rahlo vzpenjajoča vse do Ribniške koče. Vmes nas zmoti le krajši vzpon na Veliko Kopo, ki je drugi najvišji vrh Pohorja in je le za meter nižji od Črnega vrha. Sledi spust do Grmovškovega doma in nato dalje prijetna travnata pot, kot bi hodili po avstrijski Golici. Smo na takšni višini, da nas Črni vrh kar preseneti in bi ga enostavno spregledali, če ne bi bil označen z ogromno železno oznako. Smo na višini 1543 metrov. Le pol ure skoraj ravninske hoje nas še loči do Ribniške koče. Na tej koči je že čas za počitek. Če bi bila vsaj nekoliko boljša ponudba, bi se marsikateri planinec za dalj časa ustavil. Tako pa se le nekoliko okrepčamo in nadaljujemo pot proti Pesku, kjer je naš cilj za prvi dan. Od planinske koče krenemo po cesti nekoliko navzdol, nakar se povzpnemo na Ribniški ali Jezerski vrh, ki ga zaznamuje velik spomenik. Čeprav je višinska razlika med planinsko kočo in vrhom le nekoliko metrov, je vmes sedlo, ki nas potem utruja z vzponom. Pri spomeniku vodi pot naravnost proti Lovrenškim jezerom, mi pa smo krenili levo navzdol in

Ribniško jezero

Fotograf: Bogdan Kobal

17


DRUŽENJE

Martinčkanje

Fotograf: Bogdan Kobal

v desetih minutah pristali pri Ribniškem jezeru, znanem po povodnem možu Jezercu. To je majhno jezerce sredi šotnega močvirja, ki ga krasi bel lokvanj. Z obiskom jezerca nismo nič kaj zamudili na poti. Nekoliko smo se vrnili in nato zavili levo po bližnjici do poti proti Lovrenškim jezerom. Preden smo po gozdu prišli do ravnine, smo zavili levo do mesta, kjer sta se oče in sin iz Avstrije leta 1971 smrtno ponesrečila s športnim avionom. Poleg križa so še ostanki letala. Vrnili smo se na pot in kmalu pristali na ravnini sredi smrekovega gozda. Prijetne hoje je bilo kmalu konec, kajti sledil je utrujajoč vzpon po globoki gozdni vlaki. Končno se pojavi čudovita jasa pod Lovrenškimi jezeri. Tu se ponavadi ustavimo in odpočijemo na mehki travi. Tudi naša skupina si je privoščila martinčkanje na soncu. Počitek je bil potreben, toda lenarjenje smo skusili pri nadaljevanju poti. Skoraj ravninska hoja do Lovrenških jezer je bila utrujajoča. Po dveh urah hoje z Ribniške koče smo se ustavili na Lovrenških jezerih na višini okoli 1520 metrov in se po lesenih podnicah sprehodili med majhnimi jezerci – mlakami, ki pa so za vsakogar očarljive. Od tu vodita dve poti, obakrat 1,5 ure hoda do Peska ali Rogle. Mi smo se odločili za Roglo po zahodni poti. Prečkali smo Mulejev vrh (1533 m), ki je najvišji vrh na območju Rogle (1517 m), kar je znano malemu številu ljudem. Sam vrh je nekoliko skrit v nizkem gozdu, na njem pa imajo svoje zavetišče radioamaterji. Pri spustu do ravnice Komisije in Rogle smo že pošteno čutili noge. Kavica v hotelu nam je dala novih moči, da smo se povzpeli na razglednik na Rogli. Morda je misel, da imamo do planinskega doma na Pesku le še pol ure spusta, pripomogla, da nihče izmed nas ni čutil utrujenosti. V resnici pa je celodnevna hoja zahtevala svoje. Pesek je približno na pol poti pri prečenju Pohorja. Tu smo izbrali prenočišče in ob izdatni večerji obujali spomine na doživetje prejšnjega pohoda čez Pohorje. Zjutraj smo krenili na pot še v mraku – brez zajtrka. Sprva smo hodili po cesti, ko pa se je že danilo, smo po gozdni poti krenili do dve uri oddaljenega Klopnega vrha. V

18

koči smo imeli zajtrk. Nato smo nadaljevali do gozdarske koče nad Šumikom in po šestih urah skupne hoje prišli do Areha. Ko smo se vzpenjali od Šumika navkreber, smo srečali mlad par s psičkom. Opozorili smo ju, da bi moral biti na povodcu. Pa so nam ga ljubeznivo odstopili, češ da se jima je spotoma pridružil. Pa se mu je verjetno prikupil naš Zobek in potem je kužek hodil z nami vse do Areha. Zobek, ki je vso pot skrbel za dobro voljo, pa je še posebej poskrbel za svojega varovanca in naše dobro razpoloženje ob zbadljivkah na njegov račun. Če smo si prvi pohod zapomnili po Edijevi pašteti, si bomo tega po Zobkovem psičku. Na Arehu je bila velika planinska svečanost – srečanje planincev ob velikem jubileju ruških planincev. Nas pa je po krajšem počitku pot vodila do uro oddaljene Mariborske koče, kjer smo si v miru nekoliko odpočili. Pot tega dne ni bila zahtevna, bilo pa je potrebno prehoditi 8 ur do vzpenjače, od koder smo se z gondolo spustili v dolino. Pohodniki dobro veste, da te celodnevna pot pošteno dehidrira in najboljša pijača proti temu je pivo, pa če verjamete ali ne (lahko tudi brezalkoholno). Prav tega smo si ga privoščili na spodnji vzpenjači, kjer smo čakali na avtobus. Da pa je bil pohod zaključen povsem po železniško, smo obiskali tudi naše kolege na dispečeriji. Nekomu se pač moraš pohvaliti, da si prehodil Pohorje – upravičeno. Srečanje je bilo zelo prijetno, prav tako naš pohod. Prepričani smo, da to ni zadnji pohod, ki si ga je zamislil naš Matjaž.

Marjan Mally

Obisk pri dispečerjih

Fotograf: Bogdan Kobal

DECEMBER 2011


DRUŽENJE CELJE – BEOGRAD – BAR – BUDVA – DUBROVNIK – SPLIT - CELJE Trgatev je bila povečini že za nami, bil je 28. september in mi brez skrbi, da bi si škorci privoščili kakšno jagodo več, zato smo se v območnem odboru Celje odločili, da organiziramo petdnevni izlet, in sicer od Celja do Beograda, iz Beograda do Podgorice, pa proti Budvi, kjer smo se sprehodili po znameniti Slovenski plaži, ker pa nam je bilo naklonjeno tudi vreme, ni manjkalo niti kopanja, pa v znameniti Dubrovnik, dalje do Splita in nazadnje je sledila nočna vožnja proti Zagrebu in Celju. Ta izlet je imel posebno specifiko, bilo nas je kar 68. Še dobro, da so imeli Črnogorci na razpolago takšen avtobus, pa ni bil dvonadstropni! In še nekaj, na tem izletu smo imeli pokrite skoraj vse poklice: od prometnika, progovnega prometnika, strojevodje, SV delavca, TK delavca, blagajničarke, kretnika, električarjev, upam, da nisem koga izpustil. Mesto se nahaja v jugovzhodni Evropi na Balkanskem polotoku. Leži na sotočju Donave in Save v severni Srbiji.

Prometnik na progi Beograd – Bar

Fotograf: Matjaž Skutnik

vlak je že v odhodu zamujal, in sicer iz preprostega razloga: »gostinskega osebja«, ki je bilo predvideno, ni bilo, ker pa pri odhodu ni manjkalo našega železničarskega ušesa in ker je vlak zamujal dobrih 15 min, je bilo na peronu zaslediti pogovor: »Kako bomo pisali odhod vlaka?« Sledil je njihov odgovor: »Valjda redno.« In tako so se pričele nabirati zamude na tej znameniti progi Beograd – Bar. Kljub temu da smo šli do Podgorice, nam je uspelo nabrati za skoraj cele tri ure zamude. 29. maja 1976 je zapeljal prvi vlak na celotni progi od Beograda do Bara. Četrtina proge je pod zemljo, ima kar 234 mostov in 254 predorov. Proga Beograd – Bar je dolga 476 km, od tega je 301 km proge na srbskem ozemlju (med temi kilometri teče 8,8 km proge prek Bosne in Hercegovine), 175 km pa po ozemlju Črne gore. Najdaljša predora sta Sozina (tik pred črnogorsko obalo, dolg je 6980 m) in Zlatibor (v jugozahodni Srbiji, dolg 6169 m). Pogled na Dubrovnik Fotograf: Matjaž Skutnik Najdaljši most na progi je most čez kanjon Male reke (v Črni Beograd, mesto z zelo burno zgodovino, je eno najstarejših gori): dolg je 499 m, na najglobljem delu je prepad globok mest v Evropi. Njegova zgodovina je stara približno 7000 let. 200 m, most pa nosi šest stebrov. Ta most je po svoje evropski Med znamenitejšimi ulicami so Knez Mihajlova, ki povezuje rekorder: na njem piha silno močan veter - včasih celo s Trg republike in Kalemegdan, Nemanjina, znana po hitrostjo 33,5 metra na sekundo oziroma 120,6 kilometra na uro, zaradi česar je proga na mostu zavarovana s krepko bombardiranju NATA. Ob jutranjem prihodu v Beograd smo imeli na razpolago zaščitno mrežo. Vseh 234 mostov je skupaj dolgih 14,6 km. nekaj časa, da smo si iz avtobusa ogledali Beograd z Beograd leži na nadmorski višini 76 metrov, proga pa se kasneje strmo vzpenja njegovimi najpomembnejšimi vse do najvišje točke znamenitostmi: Tašmajdanski park 1032 metrov (pri s cerkvijo Sv. Marka, nekdanjo č r n o g o r s k e m Skupščino Jugoslavije, Stari dvor, Kolašinu), zatem strmo Novi dvor – predsedstvo Srbije, p ada skoraj do RTV Srbije, Kalemegdan, cerkev Podgorice, konča pa se Sv. Save, v kateri bo prostora za p ri treh metrih 12000 ljudi, kupolo krasi 12 m nadmorske višine v visok pozlačen križ in kar 49 Baru. zvonov. V naslednjem dnevu In že je bila ura deset, ko smo morali smo se po zajtrku stopiti na vlak proti Baru, pa odpravili na poldnevni vendarle je bilo še nekaj časa, kajti izlet po Črni gori. Mejna postaja med Srbijo in Črno goro Fotograf: Matjaž Skutnik

DECEMBER 2011

19


DRUŽENJE

Najprej smo se ustavili v nekdanji prestolnici Cetinju. Sledil je vzpon na Lovčen. Obiskali smo mavzolej, kjer je pokopan Petar II. Petrovič Njegoš. Bil je najslavnejši med vsemi vladarji Črne gore. Napisal je svetovno znani »Gorski Vjenac«, ki opeva boj Črnogorcev proti Turkom. Ljudstvo Črne gore je s tem mavzolejem izpolnilo zadnjo željo svojega največjega pesnika … da večno gleda na svojo Črno goro, morje in zvezde. Noč za počitek in še en naporen dan je pred nami, torej proti Boki Kotorski, ki je prostran in razčlenjen zaliv, ki ga nekateri štejejo za najjužnejši evropski fjord na črnogorski obali Jadranskega morja. Sestavljajo ga številni manjši zalivi, ki jih združujejo ozki kanali ter tvorijo enega od najlepših naravnih pristanišč v Evropi. Sledila je vožnja proti Dubrovniku in ogled mesta z izjemno zgodovino, ki je bilo skoraj 1000 let republika. Ostalo je neosvojeno v vseh viharjih vojn 2. tisočletja. Dokončno je republika propadla oz. jo je Napoleon osvojil leta 1808. Ogledali smo si znamenito obzidje s stolpom Minčeta iz leta 1464, trdnjavo Sv. Ivana, veliko Onofrijevo fontano, frančiškanski

Skupaj na Lovčenu

Fotograf: Matjaž Skutnik

samostan … manjkal ni niti sprehod po slavnem Stradunu. Sledila je vožnja do Splita in nato z nočnim vlakom proti Zagrebu in Celju, in tako smo zaključili še eno izmed popotovanj v območnem odboru Celje. Matjaž SKUTNIK

PO MARIBOR Bila je sobota, 8. oktobra, ko smo si člani Sindikata železniškega prometa Slovenije, OO PO Maribor vzeli dan zase. Za skupno druženje, ne na delovnem mestu, ampak na enodnevnem izletu, lahko bi rekli tudi strokovni ekskurziji ogleda vodenja prometa po zraku. Na osnovi prošnje Ministrstvu za promet, so nam z veseljem odprli vrata v Ljubljani, kjer smo si ogledali center območne kontrole zračnega prometa. Nenačrtovano smo si ogledali tudi prostore konkurenčnega podjetja, kjer opravljajo svoje delo zaposleni na RCA. Sledila je vožnja na Brnik, kjer smo si pogledali še letališče Jožeta Pučnika s kontrolnim stolpom. Na povratku proti Mariboru nas je pot peljala preko Trojan, zato tudi brez tradicionalnega trojanskega krofa ni šlo. Karli Muster

Na letališču Jožeta Pučnika

20

Fotograf: Karli Muster

Kontrola zračnega prometa na Kotnikovi Fotograf: Karli Muster

Kontrolni stolp na Brniku

Fotograf: Karli Muster

DECEMBER 2011


DRUŽENJE IZLET V DOLENJSKE BENETKE Vsako jesen se naš OO skupaj z družinskimi člani odpravi na izlet po Sloveniji. Enkrat pa smo bili tudi na avstrijskem Koroškem. Letos nas je pot vodila po Posavju. Naš prvi postanek je bil v Krškem, in sicer smo si ogledali našo edino jedrsko elektrarno. Le nekaj dni pred našim obiskom je minilo 30 let, odkar je začela proizvajati prve kw/h električne energije. Vstop v objekt je zelo varovan. Že teden dni prihodom smo morali oddati natančen spisek udeležencev z vsemi osebnimi podatki. Najprej smo se dobili v kulturnem domu v Krškem, kjer smo si ogledali predstavitveni film, nato sta nama prijazna uslužbenca na kratko predstavila delovanje in predvsem skrb za varnost elektrarne. Sledila so naša številna vprašanja, na katera smo dobili ustrezne odgovore. Potem pa smo se premaknili na samo lokacijo elektrarne. Po strogem pregledu, podobno kot na letališču, smo stopili v objekt. Tudi ta praktični del je bil za vse nas nadvse zanimiv. Med drugim smo obiskali komandno sobo, kjer so možgani elektrarne in od koder nadzirajo celotno delovanje NEK (Nuklearne elektrarne Krško), kot je uradni naziv. Polni novih spoznanj in s prepričanjem, da je za varnost dobro poskrbljeno, smo zapustili NEK. Naša pot nas je sedaj vodila proti Kostanjevici na Krki ali, kot večkrat slišimo, v Dolenjske Benetke. Ta izraz si je Kostanjevica pridobila zaradi številnih poplav, ki jih povzroči reka Krka. Kostanjevica je eno najstarejših in najmanjših slovenskih mest, ki ima bogato kulturno zgodovino. Leži na otoku, saj se Krka nekje razdeli, objame mestno jedro in se nato zopet združi v eno strugo. Kostanjevica ima mestne pravice od leta 1252. V času razcveta tamkajšnjega cistercijanskega samostana je dobro in bogato živelo tudi samo mesto z okolico. Kostanjevica je samostojna občina od leta 2006. Prej je spadala v krško občino. Mi smo v Kostanjevici najprej poskrbeli za že malo lačne želodčke, nato pa smo si ogledali Kostanjeviško jamo. Odkrita je bila leta 1937, za obiskovalce je v dolžini 2000 m odprta zadnjih 40 let. Sledil je ogled že prej omenjenega samostana, ki danes slovi predvsem po galeriji Božidarja Jakca, ki je bila ustanovljena leta 1974. Pred petdesetimi leti je tu začel delovati kiparski simpozij Forma viva s stalno zbirko na prostem. Občudovali smo lahko, kaj je sposobna umetniška roka, predvsem s pomočjo dleta in motorne žage, narediti iz ogromnih hrastovih hlodov. V galeriji smo občudovali vrhunska umetniška dela Božidarja Jakca, Franceta Goršeta, Jožeta Gorjupa, Franceta in Toneta Kralja in pa čudovito zbirko iz kartuzije Pleterje. Ogledali smo si tudi samostansko cerkev, ki danes ni več v osnovni funkciji svetišča, ampak služi kulturnim namenom. Po ogledu vseh zanimivosti smo bili zopet potrebni okrepčila. Vrnili smo se v isto gostilno, kjer smo prej pomalicali, in v prijetnem vzdušju zaključili izlet. Domov smo prišli polni vtisov, kako tudi naša neposredna okolica nudi številne lepote in zanimivosti. Miran Prnaver

DECEMBER 2011

Maketa NEK (1970

)

Fotograf: Miran Prnaver

Del naše skupine pred reaktorjem (1977)

Fotograf: Miran Prnaver

Pred galerijo Božidarja Jakca (2009)

Fotograf: Miran Prnaver

21


UPOKOJILI SO SE STANISLAV FERMIŠEK 30. 11. 2011 ob 12.15 je dobil naš dolgoletni sodelavec Slavc zadnjo smeno. Na postaji Pragersko, kjer je končal svoj zadnji delovni dan, smo se zbrali in ga pospremili v pokoj, kot se spodobi za železničarje: dali smo mu še zadnjo možnost, da plača rundo! Seveda nas ni razočaral. Stanislav Fermišek, ki ga poznamo kot Slavca, se je rodil 14. 4. 1956. Svojo kariero na železnici je začel kot voznik MPV v podjetju za elektrifikacijo prog 20. 10. 1977. Po štirih letih se je vpisal v tečaj za prometnika, izpit je opravil 10. 12. 1982 v Poljčanah. Od takrat je delo prometnika opravljal v Poljčanah, na Ponikvi in v Slovenski Bistrici ter leta 1999 pristal na Pragerskem. Izven službe je družina na prvem mestu, rad hodi na pohode, je pa tudi velik nogometni navdušenec. Kot sodelavec je bil Slavc vedno pripravljen pomagati, dobre volje, zmeraj za smeh, tudi na svoj račun. Sam pravi, da je skrajni čas, dnevne še gredo, nočne pa je že zelo težko prenašal. Mi pa mu želimo dolgo, mirno uživanje zaslužene pokojnine (četudi dvomimo v to, saj mirovati ravno ne zna ...). Srečno, Slavc! Sodelavci

Zadnjič v uniformi

22

Slavc v PU Pragersko

Fotograf: Jože Kosajnč

Fotograf: Chato

DECEMBER 2011


razvedrilo

MODERNI PREGOVORI Kdor zgodaj vstaja, … … najde vse zaprto. Ne kradi! Politiki sovražijo konkurenco! Ljubezen na daljavo ... … osreči vse štiri! Podarjeni konj ... … je brez dvoma ukraden! Za vsakim uspešnim moškim ... … stoji presenečena ženska. Ko milijarder odide v boljše življenje, se v njem najdejo tudi njegovi dediči.

Ne misel dneva, meseca ali leta ..., to je misel celega mandata: Vsaka oblast izhaja iz ljudstva, vendar se tja nikoli več ne vrne. Dekle, do odhoda v poko zvesta in neomajna

Jugoslavija Število prebivalstva leta 1990 približno 24 milijonov, zunanji dolg približno 20 milijard dolarjev, to pomeni približno 900 dolarjev na prebivalca. Značilnost: gradijo se tovarne, šole, vrtci, bolnišnice ... Slovenija Število prebivalcev leta 2010 približno 2 milijona, zunanji dolg približno 50 milijard evrov (približno 70 milijard dolarjev), to pomeni 25.000,00 evrov na prebivalca, kar je približno 2000% več kot leta 1990. Značilnost: tovarne se zapirajo, delavci so na

Ljubezen je slepa, ... … poroka ti vid vrne! Timsko delo je bistveno! Omogoča prenos odgovornosti na druge! Bolje preprečiti ... … kot dojiti. Kdor se zadnji smeje, ... … ni dojel šale. Obstaja boljši svet, ... … vendar je zelo drag! Imeti čisto vest je znamenje slabega spomina. Ni pomembno vedeti. Pomembno je imeti telefonsko številko tistega, ki ve! Pošteni ljudje ... … so družbeno neprilagojeni. Dobro je pustiti sled. Slabo je pozabiti, kje ...

DECEMBER 2011

23


SREト君O

2012

Ena gasilska v kleti

Prometnik 95  

December 2011

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you