Page 1

Leto XII Številka 81 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE MAREC 2007

Pot v X

Foto: Robert L. Horvat


2

UVOD

Kazalo

Spoštovano bralstvo, pred vami je Prometnik. Časopis, ki se trudi predstaviti življenje na železnici, kot ga vidijo zaposleni. Zaposleni, ki nekako tretjino svojega čas pustijo, z dušo in telesom, železnici. V tokratni številki vam ponujamo, času in razmeram primerno, presek dogajanj, ki so zaznamovala zadnje mesece. Reorganizacija je prav gotovo tista, ki pušča globoke sledove, brazde, tudi boleče, v mnogih med nami. Na nekatere naše prispevke smo prejeli komentarje, ki jih seveda, z zakonsko obvezo ali brez nje, v celoti objavljamo. Predstavljamo vam tudi enega od poklicev, ki daje prvi vtis potniku, ko se pojavi na postaji, s katerim potniku pokažemo, kaj ga čaka. Ljubiteljev železnic pa je precej tudi izven podjetja in prav je, da se jim da možnost predstavitve. Predstavljamo pa vam tudi obraze, sedanje železničarje in tiste, ki so to bili dolga leta. Vsakega na njim lastni način. Predstavljamo vam naš partnerski sindikat vzdrževalcev Slovenije. Popis dogodkov, potovanj in izletov sledi proti koncu. Naj vam branje časopisa, morda razmislek o vsebini polepša pozne zimske in zgodnje pomladne dneve. Lastovke se kažejo na obzorju, travica je že začela kazati prve »fedrčke«. Naj vam bo tokratno branje spodbuda za ponosno in pošteno delo, za pokončno držo, za pravo odločitev, ko se, morda, po svoji ali volji drugih, znajdete v križišču »Poti v X!«.

Pogledi čez plot

3

Umiranje nadzornih postaj

4

Kratke domače

4

Slovo poslednjih dveh tričlenskih gomulk

5

Poklic potniški blagajnik in predstavitev obraza 8 Železniške postaje so naše ogledalo 10 V slogi je moč Intervju: Jure Aškerc

12 14

Potniška blagajna še z drugega zornega kota 16 Premagati sebe, pot do zdravja

17

Predstavitev naših kolegov

19

Oddih, planinstvo, šport

20

Sindikalni feferončki

23

Križanka, Sudoku

24

Urednik

Vse, ki bi želeli svoje komentarje, misli in ostale prispevke objaviti v našem časopisu, vabim, da svoja besedila v pismeni ali, še bolje, v elektronski obliki, oddajo do 20.aprila 2007 na naslov: Sindikat železniškega prometa Slovenije, Trg OF 7, 1000 Ljubljana, s pripisom »Časopis Prometnik« ali na e-poštni naslov: info@sindikat-szps.si ! Telefonske številke : Predsednik : 031 347 626 Sekretar : 041 751 304 Glavni urednik: 031 618 726 Č asopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT Časopis ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Urednik : Damjan Rak Odgovorni urednik : Damjan Rak

Lektoriranje Lektoriranje:: Danica Prnaver Oblikovanje : Zdravko Munda Naslov uredništva : SŽPS Uredništvo ččasopisa asopisa ul. OF 7 1000 Ljubljana -12-146, (01) 29 -12-147 Telefon : (01 (01)) 29 29-12-146, 29-12-147 E-pošta: info@sindikat-szps.si Www.sindikat-szps.si TISK: Dolenc tisk čne izdelke Glasilo šteje med grafi grafične

čaja iz 11. to čke tarifne informativnega zna značaja točke priloge 3 zakona o DDV po katerih se čuje DDV po stopnji 8,5 %. pla plačuje Č čno v nakladi 1000 asopis izhaja mese Časopis mesečno izvodov. Na naslovnici: Pot v X....


3

POGLEDI ČEZ PLOT

V teh nekaj mesecih, ko sem na svoji novi funkciji, sem spoznal precej novih ljudi pa tudi njihovih življenjskih zgodb. Vse več ali manj krasi pripadnost železnici. Nekateri se drugače kot železničarji ne počutijo niti takrat, kadar so čisto izven službe, na dopustih, pri maši ali pri obredu v cerkvi najbližji, sosednji gostilni. Pripadnost je ponos, privzgojen, marsikomu prirojen. Pripadnost žene posameznika, da se prepušča kolesju sistema, ki vse bolj melje. Melje pa predvsem železničarje. Pripadnost nas lahko tudi pokoplje. Kajti hitro se zgodi, da v evforiji slepe pripadnosti vendarle pozabiš, da smo kljub vsemu pač ljudje, ki morajo imeti tudi še kaj več. To se vse pogosteje prepozna na obrazih in v dušah tistih, ki so zaradi pripadnosti, ali še bolje, kljub temu, po dolgih letih postavljeni pred kruto spoznanje, da so nekomu v napoto. Težave s poslovanjem v zadnjih letih, na katere smo še kako glasno opozarjali, pa so nas

Nekatere informacije kažejo na to, da je podjetje grobo kršilo zakon, s tem pa posledično in zavestno omejevalo pravice zaposlenih. Težo teh informacij bo prav gotovo presojalo in dokončno sodbo podalo delovno sodišče. Težo ukrepov reorganizacije čutimo predvsem na področju raznih kadrovskih zamenjav, ki vse bolj spominjajo na neke, meni neznane čase. Žal rezultat, cilj zamenjav ni s p r e j e m l j i v. U s p e š n o s t t e h zamenjav je v samem začetku možno oceniti kot zelo nespametno, saj urejanje okolja po svoji podobi pomeni svet prilagajati človeku. Zgodovina pa nas uči, da se ti poskusi končajo slabo. Za človeka poskušali prepričati, da smo v in svet okoli njega. Avtoriteta se da, zmoti, kažejo svoje posledice. če znaš in si sposoben, pridobiti tudi Reorganizacija podjetja je začela in predvsem na drugačen način. Biti kazati svoj pravi obraz. Žal pa ne vladar ni isto kot vladati. Vladarja pravega efekta, saj se je vse ljudstvo sprejme, vladavino pa postavljalo in gradilo na napačnih prenaša. temeljih. Zgrabiti problem za Železnica je, že po imenu, čvrsta, roge seveda ni enako kot vleči železno kompaktna tvarina. Čvrsto probleme, ki včasih to niti niso, za usmerjena v svoje tokove, ki pa jih, rep, enega za drugim. Kako rešiti priznali to ali ne, vse bolj določajo podjetje, omogočiti pogoje za sile, na katere pač vse teže boljše poslovne rezultate, tega vplivamo. Silnice konkurence nas vizionarja še nismo spoznali. Nov lahko zmedejo, lahko pomešajo direktor, ko bo, kdor bo, bo, kot kompas. So ga nekaterim že? Ali pa vedno do sedaj, pred veliko in je samo vpliv notranjih trenj težko nalogo. Ali mu bo pri tem povzročil napetosti, ki vplivajo tudi p o m a g a l n o v i z a k o n o na kompas. Pot je ena, vsem nam železniškem prometu, nova dodeljena, tlakovana in čvrsta, organiziranost podjetja, vladni razpokana in blatna. Vprašanje časa razvojni načrti in še kaj, pustimo pa je, koliko križišč, »rdečih luči« bomo prevozili. Nov zakon določa, času. da je že vožnja skozi »rumeno« Za nazaj pa lahko nesporno ugotovimo, da smo v času kazniva. Na železnici pa lučke še ustanavljanja Sveta delavcev vedno »utripajo«, navzlic zakonu. Infrastrukture, iz popolnoma Da le ne pregorijo. Kajti za nove jasnih in legitimnih razlogov, žarnice pa… želeli doseči boljše pogoje za Damjan Rak, predsednik sodelovanje naših članov, v procesih soupravljanja podjetja.


4

UMIRANJE NADZORNIH POSTAJ Z novo sistemizacijo in reorganizacijo (Pravilnika 614 in 615) se je na Slovenskih železnicah ponovno ukinilo še nekaj nadzornih postaj in s tem posledično delovnih mest šefov postaj. Z novim nazivom imenovani strokovni sodelavci so dobili drugo delovno pogodbo. Stara, v kateri je bilo napisano »šef postaje«, pa je umrla in s tem tudi delovno mesto. V Trbovljah smo bili priča pogrebu nadzorne postaje dne 23. 1. 2007. Ta dan nam bo vsem zaposlenim ostal v spominu po tem, da smo izgubili delovno mesto šefa postaje na prav simboličen način. Ob šesti uri zjutraj smo namreč prižgali svečo na okenski polici pisarne šefa postaje. Sveča je na tem mestu gorela še tri dni. Nihče, prav nihče je ni poskušal odstraniti, saj je bila tam v opomin nam vsem, predvsem pa tistim, ki so odgovorni za to, da je delovno mesto šefa postaje Trbovlje

umrlo. Zavedajoč se dejstva, da je na Slovenskih železnicah pomembna ohranitev vsakega delovnega mesta, nam je ta poteza poslovodstva še toliko bolj nerazumljiva. Še predobro se namreč zavedamo, kako hitro se izgubi zdravstvena sposobnost za opravljanje del vlakovnega odpravnika. Takšno delovno mesto (šef postaje) je kot nalašč za te primere, saj je poznavanje postajnih, progovnih in prometnih razmer iz prakse dela kot vlakovni odpravnik zagotovljena, hkrati pa nujna za opravljanje dela šefa postaje. Glede tega imamo sedaj vlakovni odpravniki še manj možnosti, da se nam v poznejših letih zagotavlja zanesljivost in obstoj v sistemu, kateremu žrtvuješ vse svoje zdravje in moči, v katerem puščamo zdravje. Doživeli in preživeli smo že kar nekaj reorganizacij in tudi to bomo. Ostala pa

nam bo v spominu kot reorganizacija, katera je vnesla največ razdora med zaposlenimi, ob tem storjena škoda pa nas bo spremljala še dolgo v prihodnosti.

Adolf Teržan

KRATKE DOMAČE Kadrovske nevihte, čistke in poplave Potem ko se je, vsaj začasno in s precejšnjimi zapleti z nadzornim svetom, ki je zahteval predhodno seznanitev s predlogi imenovanj direktorjev poslovnih enot in tistih na individualni pogodbi, ustoličilo glavne položaje, kot jih narekuje nova reorganizacija, se kadrovske rošade nadaljujejo. Vse mogoče izgovore ponujajo režiserji teh kadrovskih igric. Žal pa je rezultat zanje samo eden, postaviti okoli sebe tiste, ki bodo slepo kimali in ubogali samo sveto resnico svojega nadrejenega, ki je prav tako samo podložnik v verigi nemih lutk, ki imajo vedno nadet nasmejan in ustrežljiv obraz. Žal iz dneva v dan ugotavljamo, da sposobnost posameznika, kaj šele strokovnost, nimajo čisto nobene teže in vrednosti več. Posledica poplave novih, nastavljenih kadrov pa je v prvi vrsti strahovladje in medsebojno nezaupanje, ker se nikoli ne ve, kdo koga in komu kam gleda in čaka na svojo priložnost. Stroka je iz leta v leto bolj zapostavljena. Zato pa je naše strokovnjake začelo ceniti več drugih podjetij, ki jim vse bolj pogosto kar na dom pošiljajo ponudbe za zaposlitev v njihovih podjetjih, po seveda boljših pogojih in za precej boljše plače. Odhajanje strokovnjakov tako še dodatno siromaši že tako strokovno in izobrazbeno zelo šepavo podjetje. Pri tem pa ni nepomembno, da se tudi štipendisti Slovenskih železnic takoj po končanem študiju prezaposlijo v podjetjih, kjer jim povrnejo tudi strošek poplačila štipendiranja. Kako potem razmišljati, da bo kdaj stroka, ki je je vsak dan manj, imela možnost odločanja??? Plače zagotovljene tudi še naprej V tem letu sta bili izplačani že dve plači, kljub temu da država še ni izpolnila svojih obveznosti, ki ji jih narekuje nov in tudi prejšnji zakon o železniškem prometu v zvezi s financiranjem javne gospodarske službe in vzdrževanjem železniške infrastrukture. Žal še ni prišlo do podpisa pogodbe med resornimi ministrstvi, prometnim in finančnim, ter Slovenskimi železnicami, ki bi zagotovila tekoče finančno pokritje poslovanja. Iz tega naslova se postavlja cel kup vprašanj, tudi o odnosu države do železnice, pa pravočasne priprave pogodbe, vnaprej in ne za nazaj in še bi lahko naštevali. Kljub temu pa !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!Poslovodstvo zagotavlja, da bodo plače še naprej redno izplačevane.


5

SLOVO POSLEDNJIH DVEH TRIČLENSKIH GOMULK V četrtek, 8. februarja 2007, sta tire slovenskih železnic za vedno zapustili še poslednji dve izmed nekoč štirinajstih tričlenskih gomulk, ki so dolga leta službovale na naših progah. Pojavil se je namreč kupec iz Slovaške, podjetje Prema trade, zato so obe garnituri s posebnim vlakom odpeljali v Tr n a v o , v e č j e m e s t o b l i z u Bratislave. Prodani gomulki sta nosili oznako 311-002 in 311-014 ter sta v dobrih štirih desetletjih voženj po slovenskih tirih doživeli marsikaj. Gomulka 002 je edina izmed čisto prvih treh garnitur, ki so leta 1964 začele voziti po naših progah in se je ohranila vse do današnjih dni. Od vseh ostalih se že na prvi pogled razlikuje, saj na čelih nima odbojnikov ter snežnega pluga. Najbolj pestro zgodovino ima njen krmilni vagon 315-003, ki je bil kar dvakrat zamenjan. Prvič po hudi nesreči v Preserju leta 1976, ko je bil zaradi naleta brzovlaka povsem uničen, ter potem še leta 1994, ko je v požaru tako rekoč pogorel do tal. Njena povsem zadnja redna vožnja pa je bila 20. 05. 2005, ko se je iz Borovnice vrnila v Ljubljano kot potniški vlak št. 2627. Morda še zanimivejšo zgodbo ima gomulka 014. Vsi trije njeni vagoni so do leta 1982 pripadali štiričlenski gomulki, ki so ji odvzeli en pogonski vagon ter jo tako preuredili v tričlensko. Štiričlenska enota, iz katere je nastala, je nosila oznako JŽ 3 11 - 1 0 1 / 1 0 2 , k i j e p r a v o zgodovinsko vozilo, saj gre za povsem prvo štiričlensko gomulko na svetu! Na Poljskem, od koder gomulke izvirajo, prve garniture s štirimi vagoni namreč niso naredili zase, temveč za takratne Jugoslovanske železnice. Na svojo poslednjo redno vožnjo se je gomulka, štirinajstka v svojem

enainštiridesetem letu obratovanja, odpravila 18. januarja 2006, ko je v službi vlaka 2702 iz Ilirske Bistrice odpeljala proti Ljubljani. Po več kot letu dni trohnenja in propadanja na območju Centralnih delavnic v Mostah pa se je s prodajo na Slovaško pojavil žarek upanja za njuno lepšo prihodnost. Skoraj teden dni trajajoče potovanje iz Ljubljane preko Madžarske na Slovaško zaradi dotrajanosti in že davno pretečenih revizij so ju lahko vlekli z največ 40 km/h se je končalo v torek zjutraj, ko sta gomulki srečno prišli v Trnavo. Upajmo, da ju bodo tam obnovili in da bosta še dolga leta služili svojemu namenu ... Se pa človek ob takem dogodku ne more otresti grenkega priokusa, ko pomisli na odnos do naše tehniške dediščine. Tričlenska gomulka bi lahko bila odličen in neprecenljiv pomnik nekega preteklega obdobja, ko so bili ti elektromotorniki eno izmed glavnih prevoznih sredstev na naših progah. Vsaj kot eksponat v muzeju, če že ne kot aktivni muzejski vlak. To priložnost smo zdaj žal zamudili, ostaja pa nam

upanje, da nam bo uspelo ohraniti vsaj kakšno izmed preostalih sedmih štiričlenskih garnitur podserije 311200... Tilen Šetina »Zgornji prispevek nam je posredoval zelo prizadeven ljubitelj železnic, ki ga je prav gotovo moč večkrat srečati na različnih postajah po vsej Sloveniji. Ker je študent matematike, je toliko bolj razveseljivo, da se železnici, vsaj v luči ohranjanja zgodovinskih dejstev, ni bati za poznavalce. Le da so to čisti neželezničarji, ki pa včasih vedo in poznajo zadeve bolj kot mi sami. Zato, ko Tilen pride k vam na postajo, dovolite mu dostop do željenih podatkov in prepričan sem, da boste kaj kmalu zvedeli kaj novega in zanimivega, morda tudi o svoji lastni postaji. Osebno pa si želim, da bi ti navdušenci imeli več možnosti predstavitve svojega dela tudi znotraj sistema Slovenskih železnic. S to predstavitvijo jim vsaj delno poskušamo utirati pot med... vas.« Urednik


6

KRIŽI IN TEŽAVE Z GARDEROBNIMI OMARICAMI Objava odgovora na naš prispevek v prejšnji številki: Holding Slovenske železnice, d.o.o. Poslovna enota potniški promet Služba za splošne, gospodarske in tehnične zadeve Kontrola prihodkov potniškega prometa Kurilniška 3, 1000 Ljubljana Tel.: 01 / 29 12215 Faks: 01 / 29 12918 E-pošta: edbert.truppe@slo-zeleznice.si Številka: Datum:

3.2.1.4.- 01/07 03. 01. 2007

SŽPS Uredništvo časopisa Prometnik Trg OF 7 1000 Ljubljana Zadeva: Križi in težave z garderobnimi omaricami V zvezi s člankom »Križi in težave z garderobnimi omaricami«, ki je bil objavljen v 80. številki decembrske izdaje glasila Prometnik, je bilo zapisanih nekaj nepopolnih in netočnih podatkov, zato bi želel, da bralci dobijo objektivno informacijo o stanju garderobnih omaric pri nas. Garderobne omarice so last podjetja KWM Vertriebs GmbH iz Nemčije, s katerim imajo Slovenske železnice sklenjeno pogodbo o najemu 136 omaric in treh »žetonomatov« za dobo 10 let. Po najemni pogodbi pripada proizvajalcu 75 odstotkov (%) od iztržka za uporabnino omaric, 25 odstotkov (%) pa pripada SŽ. Teh 25 odstotkov SŽ odstopi ŽIP-u, s katerim ima sklenjeno pogodbo o vzdrževanju omaric. Na vseh postajah, kjer so nameščene omarice, so potniške blagajne prejele začasno navodilo o upravljanju z njimi, za uporabnike omaric pa so izobešena pravila o njihovi uporabi, kjer med drugim piše, da mora uporabnik plačati 5000,00 SIT, sedaj 20,85 EUR, (natančno 4996,28 SIT) le v primeru, če izgubi ključ. Objavljena je tudi informacija, na koga se uporabnik lahko obrne v primeru težav z uporabo omarice. Razlog namestitve omaric na železniških postajah je ponuditi potniku dodatno storitev, ker so bile klasične garderobe, zaradi racionalizacije zaposlenih, ukinjene. Dostopnost do omaric naj bi bila za uporabnike čim lažja in časovno čim manj omejena. Žal smo v zadnjem času na naših postajah priča čedalje večjemu vandalizmu, ki se mu ne morejo izogniti niti omarice, saj se s tehničnim varovanjem postajnega objekta lahko pohvali le redkokatera postaja, zato tudi večkrat prihaja do težav, ki so bile opisane v predhodni številki. Težave lahko nastanejo tudi zaradi nepravilnega ravnanja tistih, ki so zadolženi za vzdrževanje, vendar menim, naj bo vodilo nas železničarjev, da potniku v težavah priskočimo na pomoč, ne glede na to, ali to predpisi predvidevajo ali ne. Le tako bomo s skupnimi močmi izboljšali podobo železnice v očeh uporabnikov. Lep pozdrav! Edbert Truppe PE Potniški promet


7

DVOJNO VDRŽEVANJE VOZNE MREŽE Odmev na članek »Dvojno vzdrževanje vozne mreže«, objavljen v prejšnji številki časopisa. V decembrski številki Prometnika je objavljen članek »Dvojno vzdrževanje vozne mreže«, ki ga je napisal g. Ramiz Brgulja. V njem se ne strinja z različnim tolmačenjem in uporabo Navodil o merilih za dodelitev nagrad za preprečitev nastanka materialne škode ali nesreče v železniškem prometu (603), v posameznih delih družbe, o čemer ne nameravamo polemizirati, ker enostavno pač za to nismo pravi naslov. Vendar to ni vzrok našega odziva. Oglašamo se, ker se je ponovno obregnil ob vzdrževanje vozne mreže. Pisec članka noče ali pa ne more razumeti, da se večino vzdrževalnih del na voznem omrežju ne da opraviti brez izklopa napetosti v voznih vodih in ob zapori tira. Ponovno mu odgovarjamo, da je vrsta in pogostost vzdrževalnih del predpisana s Pravilnikom o projektiranju, gradnji in vzdrževanju stabilnih naprav električne vleke enosmernega sistema 3 kV, predvsem v členih 180 do 189 (objavljeno v Ur. listu RS št. 56 z dne 13. 06. 2003) in da v Sekciji za elektroenergetiko vedno upoštevamo načelo, da se dela izvajajo v času, ko povzročajo najmanjše ovire v prometu, kar je vnaprej dogovorjeno s posamezno prometno operativo in to bi avtor članka mogel in moral razumeti, predvsem glede na delo, ki ga opravlja vlakovni dispečer. Do poškodb obešalk prihaja predvsem zaradi obrabe na mestu stika obešalke z nosilno vrvjo. Večino poškodb odpravimo med rednimi vzdrževalnimi deli. Na odsekih, kjer so obešalke v uporabi že več desetletij od prvotne elektrifikacije, pa bi bila potrebna zamenjava vseh obešalk. Zamenjava vseh obešalk na posameznem odseku presega obseg del, predvidenih z rednimi vzdrževalnimi deli, zato že več let zapored v sklopu investicijskega vzdrževanja načrtujemo zamenjavo vseh obešalk na posameznih odsekih. Žal pa se zaradi drugih prioritet in nezadostnih finančnih sredstev ta dela odlagajo. Zagotavljamo vam, da pri svojem delu ne moremo še bolj zreducirati zapor, saj so minimalno odobrene zapore s strani prometnih operativ že zelo zelo zreducirane glede na naše vloge in potrebe po le-teh. Zagotavljamo vam tudi, da nekateri strojevodje, vsaj ne da bi mi vedeli, niso vključeni v vzdrževanje vozne mreže, če pa že opazijo nepravilnosti na vozni mreži, pa so le-te dolžni sporočati po veljavnih predpisih (Navodilo za opravljanje vlečne dejavnosti (URO 09/21. 10. 2005). Subjektivno presojo o kvaliteti vzdrževanja vozne mreže, dnevnorednih zaporah za več ur, o stroških dvojnega vzdrževanja vozne mreže in procentu, ki odpade na obešalke, pa še zmeraj prepuščamo avtorju članka, v upanju, da bodo ostali železničarji in uporabniki naših uslug bolj razumeli problematiko vzdrževanja vozne mreže in svoje zaključke presojali na osnovi argumentov in ne tako pavšalno kot g. Ramiz Brgulja. Brane Filipič Šef sekcije za elektroenergetiko Ljubljana Kot vedno, tudi tokrat objavljamo odmeve, odgovore na naše članke, ki prikažejo morda tudi drugačen pogled ali pa sliko, kot jo vidijo ali zaznajo avtorji. Nesporno je dejstvo, da se težav z vzdrževanjem vozne mreže, dvojnim ali intervencijskim ali rednim, ne bomo izognili, če končno ne bomo od lastnika dobili dovolj sredstev, da se vozna mreža preneha krpati, pač pa postopno popolnoma prenovi. Stara modrost nas uči: če želiš prihraniti, kupuj kvalitetno. Tako bi lahko dejali, da vzdržujmo kvalitetno, da nas bo stalo manj. Vso srečo pri prepričevanju lastnika v to modrost! Urednik


8

Tatjana Tržan Tatjana, kako bi našim bralcem predstavili svoj poklic in delovno mesto? Svoj poklic, sem potniško-prtljažna blagajničarka, lahko bralcem predstavim kot pester, zanimiv, raznolik, natančen, zbran, točen in nedolgočasen poklic, saj moramo pri vsaki prodaji, informaciji, rezervaciji, naj bo ta o cenah vozovnic, voznih časih, zvezah vlakov, ostalih ponudbah, o vožnjah vlakov, biti natančni in točni. Delovno mesto potniško-prtljažni blagajnik zajema široko področje: - prodaja vozovnic v notranjem in mednarodnem prometu, - zaračunavanje storitev pri prevozu koles in pošiljk Kurir, - naročanje velikih zalog vozovnic za postajo za doplačilno blagajno ter postajališči Loko pri Zidanem Mostu in Radeče, - izdajanje rezervacij po sistemu Supra za vlak ICS, - izpolnjevanje in izdajanje izkaznic za popuste na SŽ, - informiranje potnikov o voznih redih, ponudbah in ugodnostih, - sestavljanje dnevnih, dekadnih in mesečnih obračunov potniške blagajne ter podrejenih postajališč, - rezerviranje in zaračunavanje po globalnih cenah EPA, - sprejemanje naročil za vozne olajšave, - tekoče popravljanje službenih pripomočkov in naročanje materiala, - izračunavanje individualnih cen za mesečne, polletne in letne vozovnice, - vsakodnevni odvod denarja pooblaščeni varnostni službi, - reševanje reklamacij izplačevanje denarja za neizkoriščene vozovnice - in nenazadnje prijaznost in ustrežljivost. S kom se poleg potnikov srečuješ pri svojem delu? Največ se srečujem z drugimi železniškimi delavci, prednjačijo sprevodniki in vlakovni odpravniki, postajno osebje in vsi, ki jih zanima karkoli v zvezi s prevozi. Ali je velika razlika med vašim delom na različnih postajah? Razlika je velika. Nekatere postaje prodajajo samo vozovnice za notranji promet, nekatere zraven še za mednarodni promet, na večjih postajah je mednarodna blagajna sama svoje področje. Na potniški blagajni v

Foto: Robert L. Horvat

POKLIC POTNIŠKI BLAGAJNIK IN PREDSTAVITEV OBRAZA

Tatjana Tržan - potniška blagajničarka Zidani Most

Zidanem Mostu se zraven vsega tega ukvarjamo še z voznimi olajšavami (sprejemamo naročila, izpisujemo, naročamo, posredujemo v izdelavo), hkrati pa imamo tudi doplačilno blagajno za sprevodnike, kar pomeni, da vsakodnevno od sprevodnikov prevzemamo denar, knjižimo vse prodane vozovnice, odvajamo denar, izdajamo nove vozovnice, urejamo izplačila kontrolnih prigovorov, obveščamo jih o spremembah navodil in pravilnikov itd… Ravno tako pa opravljamo naročila, sprejemamo obračune in vodimo evidence za postajališčih Radeče in Loka pri Zidanem Mostu. Tudi v tej službi, tako kot še marsikje na železnici, je delovni čas neenakomeren. Kako si se privadila nanj? Moram priznati, da se je bilo od začetka kar težko navaditi na to, da moraš tudi v soboto, nedeljo ali ob prazniku v službo. Vendar mi to zelo ustreza glede na dejstvo, da sem prej porabila na poti v službo skoraj tri ure, zdaj pa največ pol ure. Kaj je tisto, kar ti je na delovnem mestu najbolj prijetno, in kaj te moti? Prijetno je delati z ljudmi, če imaš dober dan, ga imajo tudi oni. Zjutraj jim zraven vozovnic in vrnjenega drobiža podeliš še prijazen nasmeh in, ne boste verjeli, moj dan je obogaten. Slabe stvari se ti, če si sam obremenjen, lahko dogajajo kar naprej. Trudim se, da skrbi pustim ob strani, pa čeprav je včasih zelo težko. Zaenkrat kakšne hude preizkušnje še ni bilo, je pa poseben užitek sedeti ob okencu, ko pride mimo potnik ali potnica, ki se ti od srca zahvali za opravljeno dobro delo ali pa samo za pravilno dano informacijo.


9

svoje delo, še posebej, če ga dobro in z dobro voljo opravljamo, pošteno plačani.

Foto: Robert L. Horvat

Ali nam lahko zaupaš, kaj počneš, ko nisi v službi ?

Delo potniške blagajničarke ni tvoje prvo delo na železnici. Kaj si do sedaj že počela na Slovenskih železnicah in kako bi različna dela lahko primerjala s tvojim sedanjim delom? Se pravi, da ste na tekočem. Res je. Po končani Srednji železniški šoli v Mariboru sem po dveh mesecih počitnic potovala v Ljubljano, ker me je takratni TOZD za promet Ljubljana s svojo štipendijo podpiral pri šolanju. Ob začetku mojega slovesa od doma, ko je bilo vsako nedeljo potrebno odpotovati za ves teden od doma, je bilo zelo težko, »domotožno«. Ampak se pač vsemu privadimo. Po krajšem brzojavnem tečaju sem pričela delo v brzojavnem uradu postaje Ljubljana, zatem sem nekaj časa delala v telegrafsko-tranzitnem uradu Ljubljana, nakar sem po službeni potrebi pristala v brzojavnem uradu uprave Slovenskih železnic. Ker pa so bile potrebe in želje pač drugačne, sem pred nekaj leti pričela z delom tajnice v Sekciji za tehnično vagonsko dejavnost v Ljubljani, tajniška dela pa sem potem nadaljevala v Službi za telekomunikacije. Zaradi vsakodnevne vožnje na relaciji Zidani Most Ljubljana in nazaj in s tem določenega napora sem se odločila za selitev kraja delovnega mesta bliže mojemu domu. Priznati pa moram, da so vsa moja dosedanja dela zapolnjevala mojo željo po delu. Delo potniško-prtljažne blagajničarke se mi zdi prav poseben izziv, saj se nenehno srečujem z novimi obrazi, novimi ljudmi, novimi izzivi. Povsod je pomembno tudi nagrajevanje dela. Ali ste potniški blagajniki dovolj plačani za svoje delo ?

No, pa smo doma. Mladost sem preživela v Slovenskih goricah v devetčlanski družini. Sedaj živim v Zidanem Mostu z možem Andrejem in najino mladino: Urbanom, 13 let, Žanom, 12 let, in Katarino, ki je stara dobro leto in pol. Živimo skupaj s starimi starši in zraven obdelujemo hribovsko kmetijo. To pomeni, da prostega časa ni nikoli preveč. Mislim, da so za vsako mamo hobi njeni otroci, saj vzamejo veliko časa in energije, hkrati pa nas povezujejo in dajejo ljubezen. Smo krščanska družina in v tem duhu tudi živimo. Skupaj, kadar le moremo, gremo na kakšen bližnji izlet, pozimi pa vsi zelo radi smučamo. Sem članica župnijskega pastoralnega sveta, člani imamo mesečna srečanja in se pogovarjamo predvsem o smislu dobrega življenja nas in ljudi okoli nas. Na zadnjih volitvah sem bila izvoljena za svetnico v krajevni skupnosti. Rada pomagam ljudem v stiski in zmeraj bolj čutim, da je potrebno za ljudi nekaj narediti, da njihovo življenje ne bo teklo zmeraj samo po enem tiru. Želje so velike, načrti tudi, da bi se jih vsaj nekaj uresničilo… Pogoji za delo in delovno okolje? Zelo je pomembno, v kakšnem okolju delaš! Blagajničarke postaje Zidani Most bi se rade zahvalile svojemu nadrejenemu gospodu Boštjanu Počivalšku, vodji DE Zidani Most v SPP Ljubljana, in njegovemu bratu Damjanu, da sta nam z mnogo truda pripravila boljše delovno okolje, saj sta v potniški blagajni osebno položila nova, tako težko pričakovana tla, laminate. Zdaj je hoja in videz potniške blagajni čisto nekaj drugega. Hvala. In na koncu, kaj bi Tatjana povedala, svetovala, priporočila nekomu, ki se zanima za Vaš poklic in bi ga želel v svojem življenju opravljati ? Kdor rad dela z ljudmi in nima težav s poslovanjem denarja, kajti le-ta je samo sredstvo za delo, mu z velikim veseljem priporočam ta poklic. Za ta poklic je resnično premalo zanimanja, potrebovali bi več ljudi, da bi lahko koristili dopust. Zakaj se zanj ne odločajo, je verjetno kriva odbijajoča nizka plača, ker resnično to delo ni ovrednoteno. To pa je seveda vprašanje za nekoga drugega, ki o tem odloča. Pogovarjal se je Miran Prnaver.

Kratko in jedrnato NE! Že nekaj časa se trudimo z vsemi močmi, pišemo, prosimo, da bi ponovno ovrednotili naše delovno mesto, vendar nekako ni posluha. Vztrajali bomo še naprej, saj mislim, da imamo vso pravico, da smo za


10

ŽELEZNIŠKE POSTAJE SO NAŠE OGLEDALO 1. Koper Turistična postaja, ki to ni! Na srečanju uredništva Prometnika smo se odločili, da naš časopis napravimo privlačnejši in ga še bolj približamo članom našega sindikata. Pred desetimi leti smo v prvih številkah Prometnika predstavili postaje širom po Sloveniji, kar je vzbudilo precejšnje zanimanje naših bralcev, ki so bili na ta način predstavljeni na svojem delovnem mestu, hkrati pa so bralci spoznali marsikatero zanimivost, za katero prej niso vedeli. Prepričani smo, da bo nadaljnja predstavitev postaj še dodatno popestrila naš časopis in zato smo se odločili, da skozi leto predstavimo postaje različnih območij. Kot prvo vam predstavljamo postajo Koper. Naš zadnji obisk v eni naših najmlajših postaj je bil v decembru leta 1995, ko nas je vodil sindikalist Emin Tabaković. Na delovnem mestu, na potniški postaji, je bila prometnica Nataša Gec, na tovorni postaji pa zunanji vlakovni odpravnik Sead Bajramović in notranji vlakovni odpravnik Edi Ražman. Srečanje je bilo prijetno, poučno in zanimivo. Tokrat je vso organizacijo našega obiska prevzel predsednik SŽPS OO Koper Igor Miklavčič in nam pripravil zanimivo predstavitev potniške in tovorne postaje ter srečanje z vlakovodjem Martinom Prelcem in transportnim dispečerjem Nurijo Dedićem, ki ju bomo predstavili v prihodnje. Koper tovorna Čeprav smo prišli v Koper uro pred dogovorjenim časom z Igorjem, nas je že čakal na postaji. Povzpeli smo se na CP, kjer sta bila v službi Dragan Malinović v vlogi notranjega prometnika in postavljalca in Hasan Bešić na delovnem mestu glavnega prometnika, ki je prav tako v stolpu in se pojavi na terenu le v primeru okvare SV naprave, ko je potrebno vlake odpravljati ročno. Sicer pa je njegovo delo planiranje vlakov v prihodu in odhodu. Ker je njuno delo precej raznoliko in zahtevno, se po šestih urah zamenjata. Službeno mesto v stolpu tretjega nadstropja je precej prostorno s panoramskim pogledom na tovorni del postaje in preko mostu še proti luškemu delu. Sredi prostora je velika oznaka za prepoved kajenja, toda tega, tako kot po mnogih drugih postajah, nihče ne upošteva, kajti kadilci so pač

brezkompromisni. Toda bolj kot to nas motijo velike umazane šipe, ki jih po pripovedi službujočih umijejo le enkrat letno ali v primeru obiska kakšne delegacije. Komaj začnemo s pogovorom, že kliče telefon. Prometnik se javi na UKV linijo in tedaj slišimo pravo zmešnjavo pogovorov, kajti na tem

kanalu poleg prometnika delujejo še druge linije in pogovor je mogoč samo, če dobro poznaš glas sogovornika. Naš sindikat je že dlje časa opozarjal nadrejene glede možnega ogrožanja varnosti prometa pri takšnem načinu opravljanja dela. Po zapletih z dobavitelji opreme pa se sedaj vendarle pričakuje ureditev tega problema. Le zakaj sem ne zaide republiški inšpektor za promet, ki po Štajerskem s svojo izkaznico razkazuje mišice za malo pomembne stvari (kot je ustavitev daljšega vlaka pri »S« tabli in kape sprevodnikov)? Potreba po novih tirih Postaja premore v uvozni skupini devet tirov in pristaniški del 11 tirov. V 24ih urah odpelje s postaje 25 do 30 vlakov in prav toliko jih pripelje na postajo, za kar je devet tirov premalo, ob nespornem dejstvu, da promet iz leta v leto narašča za približno 20 odstotkov. Že 15 let se pogovarjajo, da bodo zgradili dodatne tire, kot je bilo prvotno po načrtu, in šele letos obljubljajo začetek gradnje novih petih tirov. V upanju na končno realizacijo teh nujnih tirnih kapacitet, vendarle z malo skepse, se nasmehnem, saj take obljube poznam v svoji dolgoletni praksi. Problemi prometnikov Na splošno so kar zadovoljni. Prigovarjajo le nad zastarelimi računalniki; to so zgodbe, ki so bile aktualne že pred desetimi leti, pa tudi računalniški sistem ni nič boljši, saj je zjutraj prezaseden. Stara zgodba: 'Ni denarja'. Nekoliko potarnajo tudi s kuhinjo, in ko si jo ogledamo, ne moremo verjeti, da ta intimni prostorček služi še za skladišče borbe proti zimi. Brez pretiravanja, toliko lopat, metel in bakel menda ne premore niti postaja Pragersko, kjer 30 centimetrov snega ni nobena redkost, medtem ko je v Kopru sneg prava redkost. Potem se iz tretjega nadstropja spustimo v pritličje, kjer je uradno skladišče, in ugotovimo, da je to popolnoma prazno, bi pa bilo popolnoma primerno za potrebe priročnega skladišča za


11

skladiščenje naštetih orodij, le čistilko bi morali prej spustiti v prostor. Kaj pa prometniki? Teh je v Sloveniji menda tako preveč in bi jih lahko še nekoliko skrčili!? Tudi v Kopru je tako. Po turnusu sta dva premalo, tako da dopuste in nadure krije postaja Kozina, domači pa pokrivajo potniško postajo. Toda pri prometnikih se lahko 'špara', teže bi bilo na upravi, kajti če jih ne bi bilo dovolj za 'luft mešat', bi se lahko sistem še bolj skisal. Vlakovodje V pritličju sta dve pisarni, kjer domujejo vlakovodje. Mirno lahko trdimo, da je njihovo delo eno izmed ključnih del in da je precej bolj naporno, kot na mnogih drugih postajah. Hkrati so v službi trije. Prvi je za odpravo, drugi za sprejem, tretji-notranji pa je najbolj obremenjen, kajti največ dela pade ravno nanj in še sreča, da se v turnusu menjajo. Fantje potožijo, da bi morali biti štirje. Toda tudi delo na terenu ni nič udobnejše, kajti v času svoje izmene prehodijo po 15 kilometrov, torej so pravi pohodniki. Toda včasih se zgodi, da dveh ni razporejenih ali pa nista na svojem delovnem mestu in takrat ju mora nadomestiti tisti, ki je v stavbi. Potniška postaja Danes je vsakemu potniku, ki se pripelje z vlakom v Koper, jasno, da leži postaja na ponesrečeni lokaciji, na najbolj pustem delu Kopra. Za prevoz v mesto je sicer poskrbljeno z avtobusi in taksiji, toda če si zaželiš krajšega sprehoda od železniške postaje v mesto, boš na koncu razočaran. »Pa saj je povsod po belem, modernem svetu tako«. Da, že, toda tam so velika in urejena mesta, okolica železniške postaje pa spominja na vse kaj drugega. Najprej vas preseneti pločnik pred postajo, ki se je pogreznil za okoli pol metra in se še vedno pogreza, pri čemer se pojavljajo nevarne luknje. Seveda to ni nič kaj turistično vzpodbudnega za edino našo potniško postajo s pristopom na morje. Le kaj si mislijo severni Evropejci, ko nas je ena sama velika hvala o turističnem razvoju. Sprehodimo se po velikem postajnem objektu, kjer so zopet pomanjkljivosti ali bolje rečeno prepoznavni eksperimenti arhitektov, ko prehajajo prostori direktno v neizolirano podstrešje. Poleti je neusmiljena vročina, pozimi pa je hladno in se porabi veliko energije za ogrevanje, ki gre v zrak. Potem stopimo v sanitarije. Balkan! Pardon, v Sofiji so sanitarije zares

na nivoju. V Kopru pa poškodovana vrata, kar je sicer odraz uporabnikov. Toda kaj si misli o tem turist poleti!? Umijemo si roke, pa ni toaletnega papirja. Vprašamo dežurnega od ŽIP-a, kateri urejuje prostore, in izvemo, da ne dobijo toaletnega papirja za te namene, naročila so vedno bolj omejena. »Naj potniki kar pišejo v pritožno knjigo…«, morda se bo tako kaj spremenilo. Pa še tisti papir, ki ga dobijo, rolo morajo rezati na dva dela. Če je temu res tako, potem ni čudno, da ima železnica tako slab ugled, po čigavi zaslugi, pa presodite sami. Le kaj počno ocenjevalne komisije za urejenost postaj? Sicer pa moramo pripomniti, da so delavci ŽIP-a lepo urejali okolico postaje, ki pa je potrebna temeljite obnove pločnikov. Prometnica Darja Babuder Na postaji s šestimi tiri je v tem času pravo mrtvilo. Dnevno je v prihodu pet vlakov in prav toliko v odhodu. Nekoliko bolj živahno je poleti, ko se število vlakov podvoji. Toda v potniški blagajni je kljub temu živahno, nenehno se pojavljajo potniki na okencu, največ sprašujejo po informacijah. Prometnica Darja nam zaupa, da izhaja iz družine, kjer je železnica že v tradiciji. Oče in mama sta bila zaposlena v Divači, prav tako tudi njen mož. Z družino živi v Naklu pri Škocjanskih jamah, od koder se vozi v službo v Koper. Prava železničarka (čista modra kri, so včasih dejali), ki ji železnica nekaj pomeni, kot mnogim Primorcem. S svojim poklicem je zadovoljna, svojo oddaljenost in vožnjo v službo pa sprejema kot nekaj vsakdanjega. Potem pripelje 'Pohorc' in postaja, ki je sicer urejena in umirjena, nenadoma oživi. Sedimo v kiosku ob postaji, ki vam edini nudi osvežilno pijačo ali skromen prigrizek, in opazujemo vrvež na peronu. Za zimski čas lepo število potnikov se kmalu porazgubi in postaja se zopet umiri do prihodnjega vlaka in tako poteka vse do zadnjega vlaka, ki odpelje za Ljubljano ob 19.12 uri. Marjan Mally


12

V SLOGI JE MOČ! Dolgo sem »tuhtal«, kako naj sploh začnem tole pisanje. Od leta 1994 službujem na postaji Pragersko in v vsem tem času, v 13ih letih, se do nedavnega ni spremenilo nič. Kljub večnim opozorilom, da delovni pogoji ravno niso najbolj ustrezni, saj je stavba, kjer delamo prometniki in vlakovodje, bila že v samem začetku narobe zasnovana, se ni zgodilo nič. Nikoli ni bilo denarja in volje za kaka resnejša popravila, kaj šele adaptacije. Pihalo je na vse strani, centralno ogrevanje je delovalo nonstop s polno močjo, kar sicer pri zelo nizkih temperaturah ni kaj prida pomagalo, saj okna že dolgo več niso tesnila. In tako so tekla leta, delavci

smo se sčasoma navadili, da pač tako je in da denarja ni. Mogoče bi se še kaj našlo, toda žal tudi s strani nadrejenih ni bilo izkazane pretirane volje in posluha. Vsaj ne, da bi mi vedeli. In tako je prišlo pač v lanskem letu na postaji Pragersko do spremembe vodstva, sicer za mnoge nepričakovane, toda za nas in naše prostore zelo dobrodošle. Ne boste verjeli, v pičlih šestih mesecih, kolikor je novo vodstvo zdržalo, smo prometniki in vlakovodje skupaj obnovili kuhinjo, prometni urad zunanjega in centralno postavljalnico, preuredili sanitarije in končno dobili nove garderobne

omarice, katere so nameščene v

skupni garderobni prostor. No, pa da bo bolj razumljivo, bom narejeno opisal bolj podrobno. Že dolgo je med nami tlela želja po preureditvi kuhinje, sanitarij in o s t a l i h p r o s t o r o v, k a t e r e uporabljamo 24 ur dnevno. Načrti, kako si urediti delovne prostore, so obstajali že dolga leta nazaj. In tako smo v prejšnjem letu naleteli na šefa, ki nas je razumel in nam pomagal. Skupaj smo sestavili načrt, popisali potrebne materiale, nabavili predračune in vse skupaj posredovali našim ustreznim službam. Ko je bila dana zelena luč za nabavo materiala, smo se po prvotnem zagotovilu šefa sekcije, da bo potrebna dela opravil delavec s strani sekcije, kateri pa kar naprej ni imel časa, odločili, da bomo vzeli stvari v svoje roke. Tako smo organizirali kar nekaj delovnih akcij in čisto vse, razen vodovoda in elektrike, postorili sami. Tako smo temeljito prenovili kuhinjo, stene oblekli z »gips« ploščami, strop obdelali z armstrongom, si zamislili

novo kuhinjo, za katero smo pobrali prostovoljne prispevke, pomivalno korito in delovni pult je prispevala

sekcija za tovorni promet Maribor. Nato smo se lotili nekdanje umivalnice, prestavili umivalnik, položili ploščice, obdelali določene stene s knauf ploščami, prav tako s knauf ploščami »oblekli« vse stene v pisarni zunanjega prometnika ter centralne postavljalnice. Bili smo vse: knaufarji, pleskarji, zidarji, keramičarji, varilci (prestavljali smo vrata). In vse to prostovoljno, saj smo bili že vnaprej opozorjeni, naj niti v sanjah ne pričakujemo kakšnih dodatnih urnih postavk s strani delodajalca. In tako naslov tegale članka »V SLOGI JE MOČ« dobi polno veljavo. Ob vsem tem delu pa nam je bilo obljubljeno, da se bo

konec meseca januarja našel še denar za zamenjavo oken, kar se je sedaj, z malce zamude tudi zgodilo. Tako smo aktivno sodelovali z izvajalcem, da so se okna naredila res tako, da so funkcionalna nam, ki tukaj delamo, in ne tistim, ki pridejo dvakrat na leto v prometni urad. Enako velja za vse ostale prostore. S ponosom upam povedati, da smo v nekaj mesecih z veliko dobre volje in s podporo takratnega šefa postaje naredili ogromno, več kot prej v 15 letih. In to za minimalne stroške samega materiala. Verjemite, če bi vse to opravila kakšna firma, izbrana preko naših »natečajev«, bi bil


13

strošek veliko večji, saj se ravno na takih objektih največ zasluži. Ko smo opravili vsa dela, nas je obiskal tudi šef sekcije. Ker sem bil ravno takrat v službi, mi je obisk ostal v slabem spominu, saj ga niso nič kaj pritegnili prenovljeni prostori (prometni urad, garderoba, WC), pritegnila ga je edino kuhinja, katera po njegovem mnenju ni potrebna in on zanjo ne bi dal denarja (njegova izjava), čeprav smo si delavci tiste njegove nepotrebne stvari nabavili z lastnim denarjem, ostalo, kar pa je prispevala firma, pa je itak bilo nujno potrebno prenove. Vsi, ki so poznali prejšnje stanje prostorov in so potem prišli na postajo Pragersko, so dajali zelo pozitivne kritike in začudenje, da se s tako malo denarja in toliko dobre volje da popolnoma spremeniti videz in urejenost delovnih prostorov. Priznam, da grem z veliko večjim veseljem v službo, saj me obhaja občutek, da končno delam v človeku primernih prostorih in pogojih in ne več v »štali«, kot je bilo to prej videti! Vsekakor nam sedaj, ko so nam končno zamenjali tudi okna, ostaja samo še prenova stropa v centralni postavljalnici, za katero upamo, da se bo našel denar za material, delo bomo že sami opravili. Mogoče bo tole pisanje vseeno komu od naših vodilnih malce spodbudilo razmišljanje, da se z malce volje in predvsem pravilnim pristopom do delavcev da marsikaj urediti. In to najmanj tako hitro in kvalitetno, kot to naredijo drugi dvajsetkrat draže. Na koncu se v imenu prometnikov in vlakovodij, ki nikakor pri vsem tem delu nismo gledali na pripadnost sindikatu, moram zahvaliti vsem, ki ste nam stali ob strani in nam kakorkoli pomagali. To so bivši šef postaje Pragersko, pa tudi zdajšnji, vodstvo nadzorništva SVP Pragersko, materialne službe v Mariboru, Sekcija za tovorni promet Maribor, električar, vodovodar in predvsem vsi mi, ki smo verjeli vase! Hvala!

P.S.: Kot ste verjetno opazili, v tem članku ne omenjam nobenih imen, saj sem trdno prepričan, da se bodo vsi akterji sami prepoznali oz. jih bodo prepoznali tudi drugi. Zdravko Munda Prometnik postaje Pragersko


14

INTERVJU: JURE AŠKERC Jure, čeprav tema najinega današnjega pogovora ne bo železnica, pa je vseeno prav, da našim bralkam in bralcem na začetku na kratko predstaviš svojo dosedanjo prehojeno železniško pot . Na železnici sem zaposlen od leta 1985. Izpit za vlakovnega odpravnika sem opravil na postaji Sevnica in po nekaj manjših sprehodih levo in desno po postajah, od leta 1989 delam v Zidanem Mostu, takrat znanem železniškem križišču v takratni Jugoslaviji, in danes še vedno kar močno frekvenčnem križišču železnih cest naših Slovenskih železnic.

običajev, ki ima še posebej močno tradicijo, saj je v svojih začetkih v našem društvu prve svoje posnetke naredil tudi vsem dobro znani Mito Trefalt. Vsled velikih možnosti lahko skoraj vsak najde kakšno področje, ki mu je blizu in mu pomeni sprostitev in ne le odvečno delo. Vse to združuje v kraju vse generacije in tudi meni se ni bilo težko vključiti v društvo s tako širokim programom. V okviru društva sem sodeloval v moškem pevskem zboru, dramski skupini, v skupini za obujanje kmečkih običajev in še drugod, odvisno od trenutne aktivnosti in potreb društva. Ob letošnjem kulturnem prazniku si prejel občinsko priznanje. Za kakšno vrsto priznanja gre in kaj je pisalo v obrazložitvi pri podelitvi? Ob kulturnem prazniku sem prejel priznanje Antona Aškerca za posebne dosežke na področju ljubiteljske kulture, ki ga podeljuje Občinski svet občine Laško. Na predlog predlagatelja, kulturnega društva Miklavž, in po mnenju komisije v občini Laško, sem si priznanje zaslužil z aktivnim delom na različnih področjih kulturnega društva Miklavž, katerega član sem preko 15 let, in za aktivno delo opravljanja funkcije predsednika društva, ki sem jo opravljal 10 let. V tem času je bilo izvedenih kar nekaj projektov, tako na lokalnem kot tudi na občinskem nivoju, ki so verjetno s svojim uspehom pripomogli k takšni odločitvi. Seveda moram posebej izpostaviti zelo aktivno delo vseh članov društva, še posebej vodje posameznih sekcij, saj v društvu, ki šteje le dobrih 40 aktivnih članov, v kraju, ki šteje le nekaj manjših vasi, ki se ukvarja s tako širokim programom, brez aktivnega in seveda prostovoljnega dela vseh članov društva uspeh ni mogoč. Ne smem pa pozabiti tudi na posluh in pomoč ostalih krajanov, ki sicer niso aktivni člani društva, a so ob večjih prireditvah pripravljeni priskočiti na pomoč in tako pomagajo, da je ime kulturno društvo Miklavž in prireditve v Škofcah, ki se izvajajo v društvu, poneslo v dobri luči v širšo slovensko sceno na področju kulture. Pohvalno pa je tudi sodelovanje z vodstvom OŠ Antona Aškerca Rimske Toplice in vodstvom občine Laško, s katerima dobro sodelujemo v obojestransko korist.

V prostem času je Tvoje posebno veselje in skrb področje kulture. Povej nam, na katerem področju ti je kultura najbliže? S kulturo se srečujem že od svojih otroških let, saj sem svoje otroštvo preživljal v hiši, ki je danes spominski dom Slovenskega epskega pesnika Antona Aškerca in v kateri je svoje otroštvo preživljal tudi Anton sam. Ko sem se ob iskanju sonca in ljubezni preselil na desni breg reke Savinje, ki preseka Rimske Toplice na dvoje, sem imel to srečo, da je v Šmiklavžu z velikim zanosom in zelo aktivno delovalo amatersko kulturno društvo Miklavž, katerega član sem kmalu postal tudi sam.

Verjetno je to priznanje tudi nova obveznost za Tvoje delo v prihodnje? Priznanje je vsekakor potrditev, da moje delo v preteklosti ni bilo le izguba časa, je pa seveda tudi obveznost za bodoče. Še posebno težo ima priznanje, ker nosi ime mojega prednika Antona Aškerca, ki mu ni bilo vseeno za slovensko besedo in narod in njegova trmasta volja bi lahko v današnjem sodobnem svetu bila marsikomu za vzor, ne samo na področju kulture, temveč tudi na področju politike, ki hočeš nočeš kroji vsakdanji kos kruha slovenski kulturi.

Katere predstave in prireditve so bile izvedene v tvoji »režiji«?

Ali je po tvoje kultura v naši družbi dovolj dobro ovrednotena in ali misliš, da se stanje izboljšuje ali je na žalost obratno?

Amatersko kulturno društvo Miklavž se ukvarja z ljubiteljsko kulturo na zelo širokem področju, saj v okviru društva deluje moški pevski zbor, dramska skupina, športna in mladinska sekcija, planinska sekcija, sekcija za obujanje starih šeg in

Kultura v Sloveniji sicer ima svoje mesto in ime, če upoštevamo dejstvo, da smo eden redkih narodov, ki imamo celo svoj kulturni praznik, pa vendar je kultura kljub temu, da je s svojim delovanjem na vseh področjih eden izmed paradnih


15

konjev slovenske promocije v svetu, vse prevečkrat zapostavljena, ko gre za pomoč države na finančnem področju, saj se kulturna dejavnost največkrat ne more sama financirati iz svoje dejavnosti in obenem ostati prijazna ter dostopna vsem državljanom Slovenije, tudi tistim iz najrevnejših slojev. Še posebej so omenjene težave prisotne pri ljubiteljski kulturi, pa čeprav mnogokrat v zelo skromnih dvoranah s praktično nikakršnimi sredstvi nastajajo čudovite izvedbe dramske umetnosti, kakor tudi druge prireditve. In ravno amaterska kultura je tista, ki neposredno ohranja stik s preprostim človekom. Je najbolj pristna vest s kulturo naroda, z njegovimi koreninami in slovensko besedo, ki sega daleč nazaj s pogledom, usmerjenim naprej. Je garancija in poroštvo, ko se politika pogaja o svojem prostoru v sodobnem globaliziranem svetu, in prav bi bilo, da država ne pozabi svojih zvestih vlečnih konj takrat, ko potrebujejo vodo in seno. Seveda ne trdim, da sredstev za kulturo ni, menim le, da bi jih lahko bilo več. Kaj bi priporočal vsem, ki se danes podajajo na pot amaterske kulture?

Še naprej Ti želim veliko poguma, dobre volje in aplavzov pri Tvojem nadaljnjem udejstvovanju. Na predvečer kulturnega praznika Na nebu so se igrale zvezde, čarobna noč je pela svojo pesem in luna se je smehljala z neba… Srce poeta je hitreje utripalo, sam je stal sredi livad, nikogar ni potreboval in nihče ga ni razumel… ~ a njegovo srce je hrepenelo, želelo je srečo in radost, ljubezen in dobroto, spravo vseh ljudi sveta… …Prišel je njegov čas, kot bo nekoč prišel naš…

Amaterska kultura je preprosto ljubezen, domačnost, je stik z naravo, je čutnost in odgovornost do svojega naroda in slovenske besede in če hočemo še nekaj časa govoriti slovenski jezik in biti enakovreden partner v svetu, ki se vse bolj združuje, je druženje v amaterskih kulturnih društvih ne samo koristno za državo, temveč tudi razvedrilo za telo in duha v časih, ko ritem življenja postaja vse hitrejši, in tako vsi, ki se ukvarjamo z ljubiteljsko kulturo, v trenutkih preobremenjenega vsakdana polnimo svoje baterije v preprostih, a vendar prijetnih trenutkih, ko se preprosta misel spusti na odrske deske, naj bo v drami ali v prozi, skozi pesem ali humor. Tako postanemo bolj sproščeni in z več energije zakorakamo v nov vsakdan. Torej vsem, ki bi se želeli ukvarjati z amatersko kulturo, priporočam, da to v prvi vrsti počnete za svoje lastno razvedrilo, z malo truda ter požrtvovalnosti, da bodo od vašega dela imeli koristi tudi ostali. To pa pomeni dobro delo, saj je le zadovoljen človek lahko v trajno korist, tako sebi kot družbi.

__________________________________________

Ali lahko svoje kulturne sposobnosti uporabiš tudi v službene namene?

Koder stopa naš korak, naj trden nam ostane, ljubezen do domačih trat naj nihče nam ne vzame…

Neposredne povezave med ljubiteljsko kulturo in delom vlakovnega odpravnika ni. Res pa je, da v kolikor se na obeh področjih dela lotiš resno, zavzeto in v najtežjih trenutkih s kančkom humorja, uspeh ne more izostati. Vsaka stresna situacija, ki jih v mojem poklicu ni malo, potrebuje tudi trenutke nasmeha in razvedrila, ki ga lahko najdem prav skozi delo v amaterski kulturi.

Solza orosi oko, naj bo ta od sreče, ko radost zaigra močno, nam pravljico šepeče… V širni svet nas vodi pot, brat bratu podaj desnico, razum naj reši nas vseh zmot, spoštujmo le pravico… Globoko v morja, vrh gora, naj pesem srečo poje, slovesna himna naj igra, sporočilo čez širna polja.

JURIJ AŠKERC Pogovarjal se je Miran Prnaver.

Voščilo za dan žena Mož ženi, ko hoče pomiti posodo: - Draga moja, danes je tvoj praznik. Dan žena je danes. Veš, da ti za takšen praznik ni treba pomivati posode! Pusti jo v koritu, saj jo lahko jutri pomiješ.


16

POTNIŠKA BLAGAJNA ŠE Z DRUGEGA ZORNEGA KOTA O potniških blagajnah, kjer prodajamo vozovnice prometniki, je bilo že veliko napisanega. Odgovorni potniškega prometa se dostikrat na nerazumljiv način nekorektno obnašajo do prometnikov. To, kar se je sedaj zgodilo v Središču, pa presega vse meje. Predal, kjer hranimo denar, smo zaradi poslovanja z evri že večkrat merili z namenom, da bi se nabavile škatle, v katere bi shranjevali denar. Pred uvedbo nove valute smo res dobili škatlo, ki se je prilegala v predal kot ulita. Predal je sicer majhen, vendar zadostuje za naše potrebe. Bili smo zadovoljni, saj smo po dolgem času dobili nekaj, kar je bilo po meri in je zadostovalo za naše potrebe. Rekli smo: »Bravo, potniška, enkrat pa vam je le uspelo«. A glej ga šmenta! Pokliče gospa s potniške sekcije in zahteva, da ji to škatlico, ki se nam tako lepo prilega v

predal, takoj pošljemo nazaj, ker jo mora vrniti dobavitelju, ker si jo je tam sposodila. Pove še, da nam bo poslala boljšo, saj ima ta več predalov za kovance in bankovce. Prometnik jo prosi, naj pusti to škatlo, saj je ravno pravšnja za predal in da večje ne rabimo. Gospa vztraja, da škatla mora nazaj, saj ni naša in jo je potrebno vrniti dobavitelju. Prometnik vpraša, ali je res enake velikosti. Gospa mu zatrjuje, da ni večja, da se bo res prilegala v predal, naj se nič ne bojimo, da bi bilo kaj narobe, saj bo boljša, kot ta, in se bo vanjo dalo spraviti

več denarja. Prometnik ji še enkrat pove, da res ni bilo potrebno truda in denarja vložiti v večjo škatlo, saj je ta res zadosti velika in se prilega. Ker je bila gospa tako prepričljiva in tako vztrajno zahtevala škatlo nazaj, in to takoj s prvim vlakom, jo prometnik zapakira in nese sprevodniku, da jo ta odpelje v Maribor. Gospa potem pokliče prometnika in se prepriča, ali je to škatlo res poslal, hkrati pa mu pove, da je njegova »boljša« tudi že na poti proti njemu. Ko pride z naslednjim vlakom ta nova, »boljša« oziroma uporabnejša škatla, jo prometnik hoče dati v predal. In kaj se zgodi? Škatla je seveda prevelika! Prometnik z dolgim nosom gleda in obrača škatlo, ali ne bi mogoče šla v predal po dolgem ali pa počez. Ne gre in ne gre. Spet so nas nasankali. V naslednji dnevni izmeni drugi prometnik pokliče taisto gospo in jo vpraša, ali se le ne bi dalo dobiti stare škatle nazaj. Kljub vsem mogočim argumentom in ponovnemu prepričevanju, da je ta nova škatla res prevelika in je ni mogoče dati v predal, se gospa vseeno ne da prepričati. Potem ko prometnika dnevne in še nočne izmene ugotovita, da se gospa res ne bo omehčala in trmasto vztraja pri svoji odločitvi, ji prometnik pove, da bo ta novo škatlo poslal nazaj. »Ne, to pa ne, saj ste se za to zadolžili!« pravi gospa. Naj še enkrat izmeri predal, v katerem bi naj bila ta »škatlica«, in jo poskusi namestiti. Ker se prometnik naveliča prepričevanja že prepričane gospe, konča pogovor. Kot kaže, se bomo morali znajti kar sami in dajati bankovce od prodanih vozovnic kam drugam. Kako fiksirati števnico za kovance, pa se bomo mogoče že kako domislili. Gospa s potniške pa naj kar obdrži to, za njo tako pomembno in izposojeno, za nas pa še kako pomembno »škatlico«. Ob dejstvu, da je na račun potniške blagajne še nekaj nedorečenih stvari, katere rešuje taista omenjena gospa, npr. shranjevanje denarja od dnevnih zaključkov, do najmanj trikrat izmerjene nove mize, ki bi jo morali že davno dobiti, pa glede na izkušnje s to »Pandorino skrinjico« nimamo veliko upanja, da se bo karkoli rešilo, vsaj ne na primeren način. Boste obveščeni, tudi če jim izjemoma uspe. Boris Kolman & Stanko Zebec

Zaupne besede Najstnica doživi na prvem plesu nenavadno doživetje, ki ga takole zaupa urednici zaupnih besed: ”Stara sem dvanajst let in sem spoznala dve leti starejšega fanta, ki me je povabil na ples. Plesala sva tesno objeta, ko sem začutila v spodnjem delu nekaj trdega v obliki majhne stekleničke. Draga urednica, svetuj mi, ali je moj fant alkoholik?”


17

PREMAGATI SEBE, POT DO ZDRAVJA Ivan Vajda, upokojeni prometnik, ki je premagal raka Ivanovo ime je med prometniki dobro poznano, saj je bil dolgoletni prometnik na raznih postajah, razen tega pa se ga spominjamo kot prvega predsednika našega sindikata in takšnega smo ob obletnici v Prometniku tudi predstavili. Takrat smo tudi zapisali, da je premagal zahrbtno bolezen in da se počuti povsem zdravega. Toda bolezen je potem pokazala še svoj drugi obraz in se pojavila na drugem mestu, posledica tega pa sta bili še dve težki operaciji. Pa danes? Obiskali smo ga na domu, kjer sta nas sprejela z ženo Štefko, ki je odigrala pomembno vlogo v boju z njegovo boleznijo, ob kateri nam ponavadi takoj zastane dih, če nanjo samo pomislimo. Ivan pa danes korajžno pove, da rak ni noben bav, bav, le spoprijeti se je potrebno z boleznijo, jo udomačiti in jo nato premagati. Prepričani smo, da bo ta prispevek pripomogel k drugačnemu razmišljanju o tej bolezni in je primer, kako se je potrebno spopasti z boleznijo, da jo premagaš. V nizu obrazov naših sodelavcev, ki jih nameravamo predstaviti, smo kot prvega izbrali prav upokojenega Ivana Vajdo iz Velike Nedelje pri Ormožu, ki je šele po treh letih po upokojitvi začel sproščeno živeti. Prometnik po naključju Že kot otrok si je želel nositi uniformo, zato se je želel po končani osnovni šoli vpisani med vojake na podoficirsko šolo. Ker ni dobil odgovora, se je vpisal na mariborski IKŠ (železniška industrijsko kovinarska šola) in če bi bil vpisan, bi verjetno postal strojevodja. Toda naključje je hotelo, da je bil zelo velik vpis iz južnih krajev in so nekatere domače fante preusmerili kar na prometno šolo. Kot prometnik je začel v Kidričevem, nadaljeval na Ptuju, Pragerskem in še nekaj postaj je obredel, preden je končal svoje poslanstvo prometnika v Poljčanah in se upokojil. Vmes je bil še dva mandata (osem let) zaposlen na občini Ormož, kot predsednik mladine, kjer je pridobil potrebne veščine, ki so mu koristile ob vrnitvi na železnico, predvsem kot predsedniku sindikata. Obisk na vikendu Z Vajdo sva bila več kot dvajset let sodelavca, kar pomeni, da se zelo dobro poznava, prav tako z njegovo ženo Štefko. Tudi ob tem obisku smo se podali na njegov vikend, ki se nahaja nekoliko nad Veliko Nedeljo, na čudoviti točki sredi narave in z ravno toliko vinograda, da se lahko pred prijatelji izkaže kot dober vinogradnik. Ta kotiček pa mu je tudi najljubši, saj se tu popolnoma sprosti, še posebej sedaj, ko mu je povrnjeno zdravje. Medtem ko žena Štefka skuha kavo, Ivan z nekim posebnim zadovoljstvom ponudi svoj lastni pridelek, ki je še zelo kvaliteten povrhu. Ko pohvalim odlično belo

vino, samozavestno doda, da me po tem vinu ne bo bolela glava, kar se pozneje tudi potrdi. Če smo se ob zadnjem obisku večidel pogovarjali o bolezni, smo tokrat na to enostavno pozabili in pogovor je stekel o bivših sodelavcih in o vsem tistem, o čemer se kolegi pogovarjajo, ko je preteklo že nekaj časa od zadnjega srečanja. Pa vendar smo morali načeti tudi to temo.

Lahko tudi jaz nekaj dodam! Ko se je Ivan pred tremi leti upokojil, se je počutil povsem zdravega. Bil je vesel, da je zdrav dočakal zasluženo upokojitev in v prostem času se je želel posvetiti gasilstvu, s čimer se je vseskozi ukvarjal. »Po šestih mesecih (ta doba se potem nenehno ponavlja) se je pojavila bolezen (2005) kot rana na debelem črevesju. Potem so izvidi pokazali, da gre za raka,« pripoveduje Ivan, kot bi pripovedoval o težki nočni službi, ki jo želi čimprej pozabiti. Tedaj se v pogovor vmeša njegova žena Štefka: »Lahko tudi jaz nekaj dodam?« In potem skupaj z možem pripovedujeta o bolezni in z nekim žarom o boju z boleznijo podoživljata tiste težke trenutke. Po končani pripovedi dobim občutek, da je bila prav njegova žena tisti drugi zdravnik, ki se je najbolj borila za moževo življenje in na koncu zmagala.


18

Prav po njeni zaslugi se je Ivan boril za življenje v prepričanju, da bo bolezen premagal, pa čeprav je bil kar trikrat na preizkušnji. Diagnoza rak Po opravljenih pregledih Ivanu niso takoj povedali, za kakšno bolezen gre. Povedali so mu le, da ima poleg rane na debelem črevesju še trideset odstotkov pljuč uničenih, kar je posledica kajenja, in zaradi tega dobi srce premalo kisika. Seveda se Ivan ni mogel sprijazniti z zdravnikom, še manj pa, da bi nehal kaditi, kar je zahteval zdravnik. Po prejetju izvidov je žena prevedla izjavo in ugotovila, da gre za rak na debelem črevesju. Takoj se je poglobila v literaturo za to bolezen in izposlovala, da je prišel v najkrajšem možnem času na operacijo. Zdravnika je prosila, da možu pove, kako je z njim, da bo vzel bolezen resno in nehal kaditi. Ivan, ki se je branil zdravljenja, je po zdravnikovem razkritju doživel svojevrsten šok z mislijo, kaj si bo mislila javnost, ko bo to izvedela. Potem Štefka: »Tu pa moram reči, da se je Ivan izkazal, da je pravi dec! Kapo dol, nehal je kaditi in še danes sem mu hvaležna, pa čeprav se je sedaj začel nekoliko rediti. Potem ko je zvedel resnico, se je umiril in sprejel bolezen. Potem smo vzeli rak za svojega, za nas ni bil več tabu, in začeli smo z njim živeti in se boriti, kar pa ni bilo lahko. Po operaciji je nastopila kemoterapija in obsevanje, kar je bilo zelo hudo za Ivana. Pa tudi meni ni bilo lahko, kajti šlo je za njegovo življenje.« Po šestih mesecih zdravljenja se je počutil zdravega. Na naslednji kontroli so ugotovili, da se je pokazala nova rakasta tvorba na jetrih. To je bil za Ivana še večji šok. Toda žena Štefka je takoj ukrepala in napotila sta se v bolnišnico, kjer so jima povedali, da je potrebna ponovna operacija. Po dveh mesecih preiskav in ugotavljanju pravega rakastega mesta je Ivana skoraj zlomilo, pohajala mu je vnema za operacijo. Toda žena je vztrajala in ga vzpodbujala. Še več. Potem ko je videla, kako v bolnišnici temu strežejo, je vzela stvar v svoje roke in poiskala pravega zdravnika, ki se je zavzel za Ivana in ga uspešno operiral. Potem so prosili za bio zdravilo, da ne bi več trpel s terapijami. Zdravila so bila zelo učinkovita in zdravje se je povrnilo. Toda Ivan je precenjeval samega sebe in se začel preveč naprezati med svojimi gasilci, kjer je predsednik. Posledica je bila ponovitev raka na istem mestu na žili dovodnici iz srca v jetra. To so ugotovili na preventivnem pregledu. Od veselja bi objela ves svet! »Sedaj sem bila še bolj odločena, da dobimo bitko z rakom,« je z nekim posebnim žarom nadaljevala pogovor žena Štefka. »Nenapovedana sem šla v Maribor k zdravniku, ki ga je operiral, in mu povedala rezultat. Ni mogel verjeti, potem pa se je posvetoval s kolegom svetovnega slovesa, ki je prišel iz ZDA, in ta mu je

svetoval zahteven poseg, neke vrste bypass, kar bi pomenilo kasnejše življenje z gotovimi omejitvami. Na srečo je zdravnik potem opravil ponovno operacijo in odstranil rakasti tumor na žili dovodnici v jetrih. Po operaciji je zahteval pogovor z menoj. Kar šest ur sem ga čakala vsa na trnih, ko je končno prišlo do srečanja. Povedal mi je, da se je za klasični poseg odločil s prepričanjem, da je bypass še vedno mogoč in ker je Ivan v zelo dobri kondicijski formi. Odvalil se mi je kamen od srca, kljub temu pa sem bila še vedno nekoliko negotova. Na prvem pregledu je zdravnik povedal, da ni več sledi o raku. Zaplesala sem od veselja in potem se zdravniku nisem mogla nehati zahvaljevati, da mi je rešil moža. Ganjen je bil tudi zdravnik, ko je dejal, da je Ivana rešila samo njegova trdna volja, da premaga bolezen. Vsa vzradoščena sem mu odvrnila, da je dokazal, da je pravi zdravnik specialist in da se imamo samo njemu zahvaliti, da se je vse tako končalo. Bila sem vsa iz sebe in od veselja bi bila objela ves svet.« Življenje gre svojo pot naprej Ivan sedaj živi svoje pravo življenje. Vstaja med sedmo in osmo uro, po zajtrku je na vrsti časopis, nato pelje vnukinjo v vrtec. Do kosila postori to in ono, nakar se napoti v vinograd, če nima obveznosti pri gasilcih. Spat hodi pozno, ker ima še vedno posledice nočnih, da ne more spati. O cigaretah meni, da je to nekaj nepotrebnega in nezdravega, vendar pa v stresni službi, kot je prometna, navidezno pomirja. Prepričan je, da se bolezen zmore z voljo in če ti nekdo stoji ob strani. Z Ivanom hočem preživeti še nekaj lepih trenutkov! »Vesela sem, da je Ivan ozdravel, kajti sovrstniki z enako boleznijo so že pomrli, ker jih ni nihče vzpodbujal. Pri nas pa smo se vsi borili in ga vzpodbujali, če ne, bi bil tudi on že pod zemljo. Bilo je zares hudo, toda raka smo pa le premagali. Tudi mene je ta bolezen precej pobrala in odločila sem se, da se predčasno upokojim, kajti z Ivanom hočem preživeti še nekaj lepih trenutkov. Otroka sta pri kruhu, midva pa si bova sedaj privoščila malo življenja. Letos načrtujeva potovanje v ZDA, potem pa še kam drugam…« Epilog Poslovim se od Ivana in Štefke, ki se je po Ivanovi ozdravitvi kar nekam pomladila. Na poti domov v avtomobilu razmišljam, ali se ljudje sploh zavedamo, kako potrebujemo svojega življenjskega partnerja, posebej še, da ti stoji ob strani takrat, ko ga najbolj potrebuješ Marjan Mally


19

PREDSTAVITEV NAŠIH KOLEGOV Kot verjetno mnogi veste, so Sindikatu železniškega prometa Slovenije pogodbeno, konfederalno pridruženi člani Sindikata vzdrževalcev slovenskih železnic, s katerimi res vzorno sodelujemo, zato vam jih tokrat predstavljamo, kot to sami vidijo. Predstavitev je, kot boste ugotovili, namenjena tudi tistim, ki so s področja vzdrževanja na slovenskih železnicah še razdrobljeni ali pa prepuščeni naključju. Pozorno si preberite spodnjo predstavitev in se jim pridružite, če kot vzdrževalec na slovenskih železnicah želite pripomoči k svojemu boljšemu jutri.

VSEM ZAPOSLENIM DELAVKAM IN DELAVCEM V SVTK, SVP IN EE DEJAVNOSTI Zadeva: PREDSTAVITEV SINDIKATA VZDRŽEVALCEV SLOVENSKIH ŽELEZNIC Spoštovane/i , dovolite, da se Vam predstavimo: Smo Sindikat vzdrževalcev slovenskih železnic, ki je nastal z združitvijo sindikata delavcev SVTK Celje in SE SVP Maribor, kmalu pa so se nam pridružili kolegi iz SVTK Pivka, naši člani so tudi iz SVTK Ljubljana. Verjetno Vas zanima, zakaj smo se odločili za ta korak? Spoznali smo namreč, da je zadnji čas, da postavimo temelje enotnega sindikata nas, vzdrževalcev v infrastrukturi. Trenutno smo namreč razbiti po različnih železniških sindikalnih centralah, kjer jim služimo predvsem kot prepotrebni denarni vir za napajanje proračunov teh sindikatov. Ko pa je potrebno zagovarjati interese naše branže, pa se zatakne. Lep primer je zadnja sistematizacija, ki je žal najbolj udarila prav po naših sekcijah. Žal je tako, da so te sindikalne centrale pač favorizirale svoje delokroge, za ostanek pač ostanejo drobtinice in palica. Verjemite, naš sindikat je skušal vplivati preko dopisov odgovornim, pa ker smo “premali”, nas ni nihče upošteval. Zato, predvsem zato se obračamo na Vas, da se nam pridružite. Saj bomo le enotni in združeni v en sindikat vzdrževalcev slovenskih železnic glas, ki ga nihče ne bo smel, želel preslišati. Verjemite, za nas, delavce v vzdrževanju, ne prihajajo lepi časi nasprotno, enotni se bomo morali boriti za naše pravice, kot so plačan prevoz na delo, malica, regres, terenske, razni dodatki. Tudi veliki apetiti kapitala po prevzemu vzdrževanja na železnici bodo v bližnji prihodnosti neizmerni. Kako se tem apetitom upreti tako kot smo razbiti sedaj nemogoče! Zavedamo se, da smo postavili samo temelje, prepričani smo, da dobre temelje, za ta Naš enotni

sindikat vzdrževalcev slovenskih železnic. Žal pa je od Vas, kolegi/ice, odvisno, ali bomo postali to, kar smo si zastavili končno že enkrat naš sindikat vzdrževalcev, ki ga bodo spoštovali in upoštevali tako delodajalci, kot druge sindikalne centrale na Slovenskih železnicah. Sprašujete se, kako to doseči. S pristopom v naš že ustanovljeni sindikat! Mi pa Vam obljubljamo, da bomo upoštevali Vaše želje, pričakovanja, zahteve in bomo z njimi nadgradili že postavljene temelje. Ob tem Vam zagotavljamo, da nismo goli in bosi. Našim članom/icam že sedaj ponujamo pravno pomoč, možnost pridobitve ugodnih kreditov v Delavski hranilnici, tudi na druženja članov/ic ne pozabljamo, imamo počitniško kapaciteto v Zrečah, dva kontejnerja pri Puli. Preko kolegov iz SŽPS tudi letovanje v Podčetrtku... Naša želja v bližnji prihodnosti je enoten sindikat v Železniški infrastrukturi, kar smo že delno udejanili s konfederacijsko pogodbo s kolegi iz Sindikata železniškega prometa Slovenije. Tako imamo po tej pogodbi skupen nastop navzven do delodajalcev in servisiranje članstva (reprezentativnost na nivoju podjetja in na nivoju države, enake ugodnosti v kapacitetah obeh sindikatov). V sekcijah SVP, SVTK in EE je veliko delavcev/vk, ki so izgubili zaupanje v sindikate, takšna je tudi trenutna situacija na sindikalni sceni v HSŽ. Upamo, da bodi tudi ti kolegi/ce našli zopet vero in zaupanje v sindikat, naš sindikat. Kdo bo pa ostal v sindikatu, če bomo vsi izstopili, kdo se bo boril za naše delavske pravice? Komu odgovarja, da delavci nismo združeni v sindikatu? Verjemite, če bomo iz sindikata vsi izstopili, bomo hitro brez plač, delavskih pravic… Posameznikov, ki bi pobirali vse težko in z muko izborjene ugodnosti članstva, bo posledično vedno manj! Mislite nase in tudi na naše otroke, kako bodo živeli oni, če bomo mi izgubili vse delavske pravice, bodo sužnji, viničarji, hlapci??? Na republiški ravni smo pridruženi Konfederaciji neodvisnih sindikatov Slovenije Neodvisnost, ki, kot veste, ni podprla reform vlade, s katerimi je bilo predvideno med drugim tudi zmanjševanje pravic delavcev, katere sedaj zato niso več aktualne! Če smo Vas prepričali, je v prilogi pristopna izjava. LEP POZDRAV, Predsedstvo SVSŽ


20

ODDIH, PLANINSTVO, ŠPORT Aktivni oddih za nove moči na delovnem mestu Prepričan sem, da vas je še mnogo takšnih železničarjev, ki še niste nikoli koristili aktivnega oddiha, ki vam ga nudi železnica. Priznati moram, da sem tudi sam koristil v vsej svoji delovni dobi do redne upokojitve le dva takšna oddiha. Enega na morju in drugega v Kranjski Gori. Oba sta mi ostala v lepem spominu, tako da sem se z veseljem pridružil lanskemu oddihu (na svoje stroške), ki ga je dobila žena v Kranjski Gori. Čeprav ta oddih za zaposlene ni več tako ugoden, kot je bil nekdaj, saj morajo prispevati skoraj polovico, pa je to prava sprostitev in užitek, pa čeprav v slabem vremenu, kot se je to zgodilo nam, a smo bili kljub temu zadovoljni. Hotel LEK Ker je stara železniška postaja v Kranjski Gori dana v najem, smo preživljali prosti oddih v hotelu Lek s štirimi zvezdicami, sicer pa to premorejo tako vsi hoteli v Kranjski Gori, pa če si to zaslužijo ali pa ne. O, ja. Pa si zaslužijo vsaj po visokih cenah, kar pa tujcev očitno ne moti, ker imajo pač višji standard od nas. Kranjska Gora nas je sprejela negostoljubno, z dežjem. Nastanimo se v hotelu s prijaznim in gostoljubnim osebjem, kar pa ne moramo trditi za šefico strežbe, ki so ji leta službe obesila preveč samozavesti, ki jo potem še nehote pokaže gostom. Kosilo je samopostrežno z več vrst hrane, ki jo dobite v količini, kot jo želite. V jedilnici so z nami italijanski gostje, ki pa se vedejo neprimerno za

povzdiguje glas in kmalu sva v sporu, češ zakaj nadlegujem njo, ko pa bi moral zahtevati v kuhinji. Nekateri mi odobravajo, druge zopet moti, da nisem strpen. Naslednje jutro doživim od šefice opravičilo, nakar je nismo več videli. Prijazno osebje nam potem pove, da so začudeni, ker je šla na dopust, kar zanje pomeni veliko olajšanje. Sicer pa je bilo potem, po odhodu italijanskih turistov, hrane dovolj, pa tudi na nivoju, kot se spodobi za hotel. Janez Volkar se predstavi Že prvi dan po kosilu imamo sestanek z Janezom. Vidim ga prvič v življenju in, navajen Marlenke, mi deluje nekam nezanesljivo (Videz pač včasih vara!). Predstavi nam program in nas kljub dežju povabi na sprehod do koče v Krnici. Večina se nas odzove povabilu. Na poti je pravi trenutek spoznavanja. Tudi z Janezom takoj ugotoviva, da sva oba planinca, vodnika in že sva prijatelja, kot se to v hribih dogaja. Kakšno ur'co bredemo z dežniki po dežju do koče, katere oskrbnik je doma iz okolice Sevnice. Ker je med nami skoraj polovico njegovih znancev in domačinov iz sevniškega konca, v hipu nastane razpoloženje, kljub slabemu vremenu. Ob vrnitvi v hotel smo že znanci. Martuljški slap Naslednjega dne se dopoldan, kljub dežju, odpravimo z avtomobili v Gozd Martuljek in od tu do uro in pol oddaljenega Martuljškega slapa. Na pohodu smo vsi. Čeprav je pot nekoliko zahtevnejša za neplanince, Janez opravi svojo nalogo profesionalno. Ob prihodu na kosilo smo vsi zadovoljni in mnoge že zanima program za naslednji dan.

turiste. Jemljejo si ogromne količine hrane, ki je potem ne pojejo. Tudi pri slaščicah po kosilu si nabašejo polne krožnike raznih rezin, pa jih niti polovice ne pojedo. Naša skupina pač pobere od slaščic to, kar turistom ostane, ker smo nekoliko počasnejši. Ker sem obredel že mnoge hotele, me to moti. Pri kosilu še strpim, ko pa se enako ponovi pri večerji, takrat pokličem šefico strežbe in jo opozorim na nerednost. Ta se izgovarja na tuje turiste in

Tromeja Ker smo bili vztrajnejši od vremena, je bil naslednji dan le oblačen z nekoliko sonca. Iz Rateč smo se povzpeli na Peč (1508 m), kjer je tromeja. Nič posebnega, saj smo postali že pravi planinci. Kar nekaj je bilo takšnih, ki so občudovali sosednji dvatisočak Dobrač v Avstriji, ki ga je naša sindikalna planinska skupina obiskala poleti. Mavrinc Kljub kislemu vremenu je bil to zame najlepši dan na oddihu. Obiskali smo edini vrh, ki ga doslej še nisem osvojil, saj sploh nisem vedel, da obstaja. Bo kar držalo, da bi lahko živel in bredel po hribih še sto let, pa bi me Janez še vedno lahko presenetil s kakšnim vrhom. Na poti


21

na Vršič je planinskemu vrvežu skrit čudovit vrh Mavric (1272 m), ki s svojo višino ne pomeni nič posebnega, je pa toliko lepši, ker nanj ne vodi označena pot in ga obiščejo le pravi planinci. In ta planinski bonbonček nam je privoščil Janez, dober poznavalec Julijcev. Po poti navkreber nas je strašil dež, na vrhu pa se je zjasnilo. Pri vrnitvi smo se ustavili v Koči na Gozdu, kjer smo s svojo vedrino spravili v dobro razpoloženje še mlado točajko, ki je imela slab dan. Spotoma smo obiskali nato še Rusko kapelico in začuda se nam ni prav nič mudilo na kosilo, pa čeprav je bil že čas. Postajali smo vse bolj enovita planinska skupina. V službi na železnici, z dušo v hribih Janez Volkar Rojen: 23. 6. 1952 v Ljubljani Stanujoč: Mengeš Zasebno: poročen z Maričko, hči Mojca študira na Filozofski fakulteti v Ljubljani Prosti čas: smučanje in hribi Janez Volkar je zaposlen kot vodja odseka za splošne kadrovske zadeve pri sekciji za TVD Ljubljana. Minulo leto smo ga srečali v Kranjski Gori kot vodjo skupine aktivnega oddiha in doživeli v njegovi skupini nekaj nepozabnih dni v hribih. Na prvi pogled deluje nekam preveč umirjeno, skoraj zadržano. Ko pa ga bolje spoznaš, ugotoviš, da je pravi tovariš in človek narave. Njegova žena Marička deluje na las podobno svojemu možu in prav

prijetno je z njima planinariti. Po službeni dolžnosti je uspešno vodil skupino aktivnega oddiha v Kranjski Gori že četrtič, medtem ko je bila kolegica Marlenka s svojo skupino na morju. Hribi so del Janezovega življenja, saj z ženo veliko planinarita. Poleg smučanja pozimi in užitkov v gorah, je njegovo največje veselje fotografiranje. Toda to niso navadne fotografije, ki jih srečaš v knjigah. Janez snema posnetke, v katerih je del njega, del njegove duše in doživetja v hribih. »Slika ni tisto, kar posname fotoaparat, ampak to, kar napravi snemalec,« pravi Janez. Na naših pohodih, ko smo mi snemali pokrajino in spominske posnetke, smo ga pogosto videli, kako je on snemal neobičajne posnetke. Objektiv je usmeril na vodno gladino in posnel zrcalno sliko. Takoj je imel posnemovalce. Kot mladenič je začel z alpinizmom leta 1970 in tri leta kasneje postal gorski reševalec. Za sabo ima številne alpinistične podvige in spuste na smučeh. Največ je plezal v Kamniških Alpah, ki so mu tudi najbolj poznane. Pri planinskem društvu Kamnik je planinski vodnik z mednarodno kategorijo in vodi številne društvene izlete. Kot poznavalca tujih gorstev smo ga tudi mi zaprosili za pomoč. Prisluhnil je naši prošnji in nam obljubil vodenje na skoraj tri tisoč metrov visok vrh Reisseck v Avstrijo. Vodenje je zelo zahtevna stvar, ki je mnogi nevešči udeleženci ne jemljejo preveč resno. Vprašali smo ga po tovrstnih izkušnjah in posledicah. Prav tu na oddihu, ko so šli na turo, si je eden izmed udeležencev zaželel vzpon na Prisojnik, kar je nekoliko bolj zahtevna tura. Janez mu je dovolil s pogojem, da se vrne do določene ure v dolino. Ker je šel preveč po svoje, je zašel in se vrnil pozneje. Janez je njegovo pogrešanje prijavil na policiji in kmalu se je izkazalo, da se je sam vrnil v dolino brez posredovanja reševalcev. Čeprav je bil Janez v skrbeh, ga je potem le nekoliko oštel in mu predočil, kakšen je postopek reševanja zaradi nekoliko lahkomiselnosti. Prepričani smo, da boste tudi mnogi člani našega sindikata spoznali tega prijetnega alpinista, gorskega reševalca, planinca, vodnika, fotografa, predvsem pa človeka narave, in njegovo ženo, tudi alpinistko Maričko. Dalje prihodnjič …

Ruska kapelica


22

NAŠE PLANINSKE POTI V LETU 2007 Po Jurčičevi poti V času, preden je izšel Prometnik, ste bili z oglasnimi deskami obveščeni o pohodu po Jurčičevi poti, ki je že za nami. Naslednji planinski podvig bo v tujino. Letos smo se odločili za nekoliko večji podvig, ki pa bo hkrati doživetje tudi za tiste, ki ne bodo navdušeni za obisk vrha. Reisseck (2965 m) Skoraj tri tisoč metrov visok vrh je dostopen planincem (podobno kot Triglav) z vsaj nekaj planinskimi izkušnjami. Na pot se bomo podali v sredo, 15. avgusta (praznik !), ob 6. uri iz Ljubljane. Pot nas bo vodila mimo Beljaka v Spittau in dalje v Kolbnitz. Tu se povzpnemo s 719 m nadmorske višine na višino 2245 m z gorsko železnico, najvišjo v Evropi. V Kolbnitz moramo prispeti zgodaj (okoli 9. ure), da v povratku ujamemo zadnjo vožnjo gorske železnice ob 16. 40 uri. Od izstopa iz ozkotirne železnice (hotel Reisseck) do vrha je potem še tri ure hoje. Za vse, ki niso navdušeni za vzpon na vrh, bo organizirana krajša pohodniška pot po planini. Okoli 22. ure se vrnemo v Ljubljano. Sindikat krije stroške prevoza, cestnine in vodenja, hrana pa bo iz nahrbtnika. Prekmurje Jeseni pa bomo pripravili še izlet z avtobusom v Prekmurje do Tromejnika in obiskali še nekaj prekmurskih zanimivosti. O tem pa več prihodnjič. Marjan Mally

Govori v spanju - Gospod doktor, moj mož neprekinjeno govori v spanju. Kaj naj napravim? - Ja, najbolje bo, če ga boste podnevi večkrat pustili do besede, gospa! Zdravniški nasvet - Tone, zakaj pa ti pri pitju vedno zamižiš? - Zdravnik mi je priporočal, da ne smem pregloboko pogledati v kozarec!

POT V X –NASLOVNA FOTOGRAFIJA JE PREJELA NAGRADE NA DRŽAVNIH RAZSTAVAH -3.NAGRADA FOTOGRAFIJA 2006 NOVA GORICA -DIPLOMA 1.KROŽNA RAZSTAVA DIGITALNE FOTOGRAFIJE KOČEVJE 2006 SPREJETA NA MEDNARODNIH RAZSTAVAH: - 7.INTERNATIONALER DIGITAL FOTO SALON 2006 REUTLINGEN NEMČIJA - 1.INTERNATIONALER DIGITAL FOTO SALON - CAMERA66 BAD CANSTATT NEMČIJA - AGENS INTERNATIONAL PHOTO COMPETITION BUDAPEST MADŽARSKA - 3.MEDNARODNA BIENALNA RAZSTAVA FOTOGRAFIJE - MINIATURE 2006 KRANJ SPREJETA NA DRŽAVNIH RAZSTAVAH: - 1.KROŽNA RAZSTAVA DIGITALNE FOTOGRAFIJE ČRNOMELJ GRČA KOČEVJE - 3.PREGLEDNA RAZSTAVA DIGITALNE FOTOGRAFIJE RADOVLJICA - VII. MEDOBMOČNA FOTOGRAFSKA RAZSTAVA


23

SINDIKALNI FEFERONČKI Preveč nas je Potem ko so ugotovili, da je na železnici še vedno preveč zaposlenih, so začeli s krčenjem prav tam, kjer jih nikoli ni bilo preveč. Potem pa so le uvideli, da je potrebno počistiti z vrha. Veliko grmenja in malo dežja. Toda menjajo se le pisarne. Delavci pa na ves glas vpijejo, da je na upravi vse več takšnih, ki za dobro plačo le 'luft mešajo'! Zadnje čase so začeli ukinjati celo šefe postaj in njihove pomočnike. Po drugi strani pa imajo prometniki in še mnogi drugi železničarji še veliko lanskega dopusta, kar pomeni, da jih je premalo. Jaz sem inšpektor Atila! Železnica je že od nekdaj slovela po disciplini na delovnem mestu. Na obhodu (reviziji) šefa postaje si moral stati v vojaški pozi mirno in poročati (raportirati) vozni red vlakov, o katerem večina takratnih šefov, ki že dolga leta niso opravljali prometa, ni imela pojma. Toda red in spoštovanje nadrejenega je bilo nekaj lepega. Časi so se spremenili, toda še vedno se najde kakšen nadrejeni, ki svojo (ne)veščino nadomesti z vpitjem in grožnjami. S tem pa pokaže le svojo nesposobnost komuniciranja s podrejenimi. Mnoga podjetja prirejajo predavanja in izobraževanja na temo sposobnosti dobrega komuniciranja za svoje vodilne in prav bi bilo, da jih uporabijo tudi pri nas! Grafit Gospodarji se menjajo, ljudstvo ostane!

ANEKDOTE Napoleon in general Ker je bil Napoleon mlad in nizke postave, so mu generali, ki so bili starejši in večji od njega, radi ugovarjali. Posebno nerad je ubogal general Kleber, ki je bil za glavo večji od Napoleona. Ko je bilo Napoleonu dovolj ugovarjanja, je jezen stopil pred Kleberja in dejal: »General, res ste za glavo višji od mene. Če pa se mi še enkrat uprete, bo ta razlika hitro izginila.« Od tistega dne sta se bolje razumela. Henry Ford Ameriškega avtomobilskega konstruktorja in veleindustrialca Henryja Forda (1863 - 1947) so na zlati poroki vprašali za recept srečnega zakona. Nasmehnil se jim je in odgovoril v svojem stilu: “To je tako kot pri avtomobilu: držati se moraš iste znamke!” Koza ga je upokojila Potem ko je britanski strojevodja z vlakom povozil kozo, je po trditvi njegove odvetnice doživel takšen stres, da se je moral predčasno upokojiti. Z odvetnico je od delodajalca iztržil 50 tisoč evrov odškodnine. Planinska Pred vzponom na Mont Blanc nas je, pohodnike, vodja odprave Ivan popeljal na ledenik, kjer smo imeli priprave. Po dvourni hoji z derezami je sledil počitek. Izkoristil sem priložnost in, kot poročevalec s pohoda, zaprosil Ivana za izjavo in posnetek. Mrko me je pogledal izpod čela in izustil: “A-a, nič ne bo. Zadosti mi je tvojih 'cajtng'! Zadnjič si me dal na naslovnico, pa si je potem celo mesto brisalo ta zadnjo z mojim 'frisom'...” Dobre misli Bolje se je enkrat stepsti, kot vse življenje prepirati. *** Greh ima rad temo. *** Nekateri ljubijo človeštvo, a mrzijo ljudi. Ali ste vedeli? Da je bila v začetku 20. stoletja iz Mislinje ob rečici Mislinji na Pohorje do 250 metrov više ležečega Pustotnika (846 m) speljana privatna industrijska električna železnica. Babilonski stolp Babilonski kralj Nimrod je v svojem času veljal za enega prvih svetovnih vladarjev. Bil je vladar, ki je vladal vsemu znanemu svetu na tem območju. Vsa ljudstva so mu bila podložna in so govorila njegov jezik ter ga priznavala za svojega vladarja. Da je imel ljudi bolj zbrane okoli sebe, je gradil mogočne stavbe. Ena izmed zgradb je prešla v zgodovino in v širšo prispodobo kot babilonski stolp, ob katerem pa se je razbila enotnost in sloga podjarmljenih ljudstev. Ljudstva so se razkropila in gojila svoje jezike.


2

1

3

4

5

6

7

VODORAVNO: 1. MESTO V RUSIJI 3. VEČJI SVETOVNI JEZIK 9. LISTEK ZA OZNAČEVANJE IN OKRAS 10. RIMSKI VLADAR 11. DRŽAVA POD HIMALAJO 12. TURŠKA LUKA V ČRNEM MORJU 14. NAZIV ZA TRAVNATO SAVANO V JUŽNI AMERIKI IN ŠPANIJI 16. DELOVNI PRIPOMOČEK, TUDI ZA NASLANJAT 18. PODOLGOVAT OKRAŠEN VRČ 20. URADNIK NA POSLANIŠTVU 23. PRILJUBLJENA ZABAVA KAVBOJEV POLEG KOCKANJA 24. SLOVENSKA POP SKUPINA 25. LJUDSKA DUHOVNA KULTURA 26. BLAGAJNA

8 4 9

10 7

11

12 5 13

NAVPIČNO: 14

15

1. CERKVENO OBVESTILO PRI MAŠI 2. DEL ČLOVEŠKEGA TELESA, EDEN OD PRAVNIH AKTOV 4. VRSTA SIRA 5. OBRAMBNI NASIP 6. AKTERKA 7. MOZOLJAVOST 8. VESOLJSKA LADJA 13. BALETNA PLESALKA, SOLISTKA 15. NAJVIŠJI ČIN V MORNARICI 17. POKRAJINA V SUDANU (KRIŽAN) 19. AMERIŠKA IGRALKA - TATUM 21. POZITIVNA ELEKTRODA 22. LESENA POSODA Z DVEMA UŠESOMA

16 6

1 17 10

18

19

20

21

2 22

23

24

SLOVARČEK:

3

ŠANCE - OBRAMBNI NASIP EREGLI TURŠKA LUKA V ČRNEM MORJU

SESTAVIL: Zdravko Munda

9 25

26 8

GESLO:

1

2

3

4

5

2

6

7

8

7

3

1

8

9

8

10

Prometnik 81  

Marec 2007 - prometnik

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you