Issuu on Google+

Leto IX Številka 66 Glasilo SINDIKATA ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Oktober 2003

POTI IN STRANPOTI Socialno partnerstvo na SŽ

KPDŽP Sprememba kolektivne pogodbe

PARTICIPACIJSKI DOGOVOR Znova aktivni oddih

ROGATEC Rogaška proga tudi po 100 letih

KOLESARJENJE Po deželi cvička gre lahko

FOTO: Robi Horvat


2

UVOD

Kazalo STRAN 3

Poti in stranpoti ...

Uvodne vrstice v časopisu so ponavadi namenjene predstavitvi vsebine in nekakšen prerez minulih dogajanj. Tokrat pa bi rad v teh vrsticah na hitro obrnil pogled v preteklo leto. Dogajanje na Slovenskih železnicah je bilo skozi vse dni prežeto z uvajanjem sistema poslovne politike čistih računov. Prehod iz starega sistema, kjer so vsi delali vse, je precej nerodno izpeljan. Ob istočasnem podarjanju, da se vse dela »po starem«, so se začela nekakšna priračunavanja in izkazovanje stroškov za usluge drugi dejavnosti. Vse lepo in prav, a vse je to še vedno isti koš. In prav posebnih učinkov ni videti, razen, da seveda »ni denarja …« za ničesar, tudi za osnovne stvari ne. Tudi sindikat je v preteklem letu prevetril svoje poglede na prihodnost in z novoizvoljenimi organi postavlja strategijo in vizijo, ki je v preteklosti bolj malokrat prišla na plan in predvsem v dejanja. Ustvarjajo se razmerja za dejansko enakopravno sodelovanje vseh sindikatov na SŽ znotraj tako Holdinga SŽ, kot Sveta delavcev SŽ. Čeprav so to zelo pozitivni vzgibi, pa sledi preteklosti ostajajo in potrebno bo maksimalno dokazovanje vseh akterjev, da so željni in sposobni izpeljati tak projekt. Tudi določena, nekoč nepojmljiva popuščanja, bodo potrebna. Rezultat naj bi bila skupna in predvsem svetlejša ter varnejša prihodnost. In na koncu, kot vse kaže, da se bo dosedanji dolgoletni glavni urednik umaknil s te funkcije, kar je za časopis, ki ga je leta soustvarjal in pustil močan pečat, vsekakor izguba. Pa vendar si upam zatrditi, da bo posredno še vedno sodeloval z nami. V vsakem primeru pa mu gre velika zahvala za opravljeno delo in mnoge prečute večere ob računalniku ob urejanju člankov za prihodnje številke. Izzy, hvala iz srca. Ker je čas veselja, vsem članicam in članom SŽPS in bralcem »Prometnika« želim neizmerno veliko opajanja z veseljem in srečo, zdravjem ter medsebojnim razumevanjem tako skozi praznične dni kot skozi vse prihodnje leto 2004. Vesel božič in srečno novo leto Vam in Vašim Želi

Damjan Rak

STRAN 4

Zakon o delovnih razmerjih III STRAN 5,6,7

Pravilnik o letovanju STRAN 9

Seminar o vodenju blagajn STRAN 10,11

Kočevje STRAN 12

Resnično se trudijo STRAN 13

Participacijski dogovor STRAN 14

Prodamo vse kar imamo STRAN 15

OO Jesenice STRAN 16

Rogaška proga po 100 letih STRAN 17

Kolesarjenje po deželi cvička STRAN 18, 19

Triglav, Spust po Kolpi

Telefonske številke : Predsednik : 031 347 626 Sekretar : 041 751 304 Uredništvo: 01 29 13 382 Časopis PROMETNIK izdaja SINDIKAT ŽELEZNIŠKEGA PROMETA SLOVENIJE Glavni urednik : Izidor Sotlar Odgovorni urednik : Ivan Šenkiš Uredniški odbor : Marjan Mally Dopisniki: Damjan Rak, Brane Jug, Albin Žnidarčič Oblikovanje : Zdravko Munda Foto: Fototeka, Robi Horvat Naslov uredništva : SŽPS Uredništvo časopisa ul. OF 7 1000 Ljubljana Telefoni : (01 29) 12146, (01)29) 12147 E-MAIL: prometnik@email.si TISK: Dolenc tisk Glasilo šteje med grafične izdelke informativnega značaja iz 11. točke tarifne priloge 3 zakona o DDV po katerih se plačuje DDV po stopnji 8,5 %. Časopis izhaja mesečno v nakladi 1000 izvodov.


3

Nogometna pravljica o konkurenčnem dogodku in ob tem poudarjali, da je njihov dogodek v tem trenutku tisti, ki šteje. Da je v tej tekmi vsaka prednost izjemno pomembna, s prepovedjo udeležbe konkurenčnega dogodka preverjajo, da domači rezervni igralci ne bi »zabili« kakšnega avtogola. Tako se strateško vodi tekma, ki bi jo sodnik že zdavnaj moral končati.

Dva odmevna medijska dogodka, ki sta se zgodila v začetku tega meseca, marsikomu nista zbudila sumov, da sta med sabo tesno povezana, da sta drug drugega morda celo ustvarila in da imata v koreninah tekmovalno športni značaj. Pozornemu opazovalcu in poznavalcu razmer pa to vsekakor ni ušlo. Ta k o s o n a m v r h o v i Slovenskih železnic in Agencije za železniški promet želeli prikazati, kako - vsak po svoje - z našo železnico računajo skrajno resno. Da bi dokazali svojo uspešnost in poslanstvo, so eni organizirali promocijo novega produkta vlak Cassanova -, drugi pa mednarodni kongres upravljalcev železniške infrastrukture. In da bi postranski opazovalci laže prepoznali boljšega, so veledogodka organizirali ob istem času. Na tiskovnih konferencah so se oznojeni izmikali nerodnim vprašanjem

Tekma pa se ne odvija samo v soju žarometov. Igra se odvija v različnih pojavnih oblikah, kot na primer: ko eni razpisujejo prosta delovna mesta in vabijo strokovnjake z železnice, drugi tem istim polagajo na srce, naj pazijo na korake. In če bi ene in druge povprašali po značaju te tekme, bi gotovo odgovorili isto: tekma je dobrodelne narave - v dobro železnice, železničarjev in celotne družbe. Železničarji, siti teh silnih dobrot, pa se sprašujejo, kdaj bodo nehali igrati drug proti drugemu, si medsebojno lomiti noge in kar je še drugih udov. Bi morda potrebovali novega selektorja, ki bi iz dveh ekip izbral najboljše in sestavil »dream team«, ki bi nasprotnike prepoznal v sosednjih ekipah ... Glede na to, da omenjene nogometne pravljice verjetno še ne bo tako kmalu konec, lahko rečemo, da v zadnji mesec letošnjega razburljivega leta vstopamo še z mnogimi odprtimi vprašanji, za katera je precej verjetno, da nas bodo zaposlovala vsaj še

nekaj mesecev prihodnjega leta. Čeprav je negotovost, ki je s tem povezana, lahko tudi moreča, pa si vsaj o eni težavi upam trditi, da bi jo večina želela reševati čim dlje. Seveda govorim o napovedanem ugotavljanju presežnih delavcev. Projekti, programi, analize, ocene …, na podlagi katerih bi bilo mogoče začeti resne pogovore o kadrovskem prestrukturiranju našega podjetja, ne sledijo napovedanim terminskim načrtom, kar ne nazadnje sploh ni slabo. Še posebej ne, če bodo zato ti programi bolj domiselni, če bodo ponujali ustrezne rešitve in če bodo ne nazadnje upoštevali, da človek ni zgolj številka na nekem seznamu, ki jo v nekem trenutku lahko enostavno »deletiramo«. Po napovedih poslovodstva bo še pred koncem tega leta železničarjem ponujena tako imenovana »mehka« oblika reševanja presežnih delavcev. Po izkušnjah iz preteklega leta naj bi pod enakimi pogoji kot leta 2002 - čakanje na upokojitev z denarnim nadomestilom za primer brezposelnosti, čakanje na upokojitev po predhodnem dokupu pokojninske dobe, starostna upokojitev brez dopolnjene pokojninske dobe … - v program presežnih delavcev vključili približno sto d e l a v c e v. P r o g r a m b o namenjen predvsem delavcem, ki delajo na tako imenovanih režijskih delovnih mestih, raznih komercialnih


4

Kratka predstavitev Zakona o delovnih razmerjih, IV. Del Posebnosti pogodb o zaposlitvi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) v drugem poglavju »Pogodba o zaposlitvi« v desetem podpoglavju »Posebnosti pogodb o zaposlitvi« posebej ureja pogodbe o zaposlitvi, ki glede na svoje značilnosti odstopajo od »tipične« pogodbe o zaposlitvi. Pogodbe, ki imajo svoje posebnosti, so: pogodba o zaposlitvi za določen čas, - pogodba o zaposlitvi med d e l a v c e m i n delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, - pogodba o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del, - pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, - pogodba o zaposlitvi za opravljanje dela na domu in - pogodba o zaposlitvi s poslovodnimi osebami. Pogodba o zaposlitvi za določen čas se lahko sklene le v zakonsko predvidenih primerih (izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas, nadomeščanje začasno odsotnega delavca, začasno povečan obseg dela, opravljanje sezonskega dela, opravljanje dela poslovodnih oseb itd.). Delodajalec praviloma ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil daljši od dveh let (za prekinitev se ne šteje trimesečna

ali krajša prekinitev). ZDR določa izjeme, kdaj se lahko sklene tudi več zaporednih pogodb o zaposlitvi (npr. nadomeščanje začasno odsotnega delavca, poslovodne osebe ipd.), v prehodnih določbah pa za dvoletno časovno omejitev predvideva prehodno obdobje do leta 2007 oziroma do leta 2010 za male delodajalce. Zakon določa, da se v primeru, da je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, in tudi, če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, šteje, da je sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Delavec, ki ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, ima sicer vse pravice in obveznosti, kot če bi imel pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, lahko pa tudi zahteva, da se mu v primeru, da je opravljal sezonsko delo oziroma delo v neenakomerni razporeditvi delovnega časa najmanj tri mesece v letu ter tako opravil več ur, kakor je določeno za delo s polnim delovnim časom, ure preračunajo v delovne dni s polnim delovnim časom. Delodajalec lahko sklene pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, če v skladu s predpisi o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti na podlagi pogodbe o koncesiji opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu delodajalcu.

Ta drugi delodajalec se imenuje uporabnik. Taka napotitev ni dopustna, če se z njo nadomeščajo delavci, ki stavkajo, če je uporabnik v predhodnem obdobju 12 mesecev odpustil večje število delavcev, če gre za delo, ki je posebej izpostavljeno nevarnostim in tveganjem ter v drugih primerih, ki se lahko določijo s kolektivno pogodbo. Pogodba o zaposlitvi se lahko sklene za določen ali nedoločen čas, delavec pa pri uporabniku ne sme delati dlje kakor eno leto. V pogodbi o zaposlitvi se delavec in delodajalec dogovorita, da bo delavec opravljal delo pri drugih uporabnikih, na kraju in v času, ki sta določena z napotitvijo delavca na delo k uporabniku. Višina plače in nadomestil je odvisna od dejanskega opravljanja dela pri uporabnikih, z upoštevanjem kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki posamezne uporabnike zavezujejo. V primeru, da delodajalec delavcu ne more zagotoviti dela pri uporabnikih oziroma da delo pri uporabniku predčasno preneha, mora delodajalec delavcu izplačevati nadomestilo plače, ki ne sme biti nižje od 70 odstotkov minimalne plače. Pred začetkom dela mora uporabnik obvestiti delodajalca o vseh pogojih za opravljanje dela, ki jih mora izpolnjevati delavec, ter mu predložiti oceno tveganja za nastanek poškodb in zdravstvenih okvar. O delovnih razmerah pri uporabniku in pravicah ter obveznostih, ki so vezane na opravljanje dela, mora biti delavec pisno obveščen. Delavec je dolžan opravljati delo po navodilih uporabnika, kršitve


5

Pogodbo o zaposlitvi zaradi opravljanja javnih del sklene brezposelna oseba, ki je vključena v javna dela z delodajalcem, ki javna dela izvaja. Posebnosti te pogodbe so določene v Zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Pri sklepanje te pogodbe o zaposlitvi se uporabljajo predpisi o delovnih razmerjih, ki urejajo delovni čas, odmore in počitke, nočno delo, minimalni letni dopust, varnost in zdravje pri delu ter posebno varstvo delavcev. Plača se določi v višini izhodiščne plače tarifnega razreda ustrezne kolektivne pogodbe za delo, ki ga brezposelna oseba opravlja v programu javnih del, ta oseba pa ima tudi pravico do povrnitve stroškov prevoza na delo z javnim prevoznim sredstvom, do povrnitve stroškov prehrane ter do vključitve v program usposabljanja in izobraževanja. Pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom se sklene, če je delovni čas delavca krajši od polnega delovnega časa pri delodajalcu. Delavec, ki dela krajši delovni čas (lahko tudi samo eno uro dnevno), ima pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela poln delovni čas, uveljavlja pa jih sorazmerno času, za katerega je sklenil delovno razmerje. Morebitne izjeme glede sorazmernosti določa zakon, tako: delavec nima pravice do odmora med delovnim

časom, če ne dela vsaj 4 ure na dan, - ima delavec pravico do enakega minimuma letnega dopusta (štiri tedne) kot delavci, ki delajo poln delovni čas, - ima delavec neomejeno pravico do sodelovanja pri upravljanju, - se delavcu lahko odredi nadurno delo le, če je tako določeno v pogodbi o zaposlitvi (izjemo pomeni nadurno delo zaradi naravne ali druge nesreče). Pogodbo o zaposlitvi za krajši delovni čas pa lahko delavec sklene z več delodajalci in tako doseže poln delovni čas. V tem primeru se mora delavec z delodajalci sporazumeti (s pogodbo o zaposlitvi) o delovnem času, o načinu izrabe letnega dopusta in o drugih odsotnostih z dela. Delodajalci so delavcu dolžni omogočiti sočasno izrabo letnega dopusta, razen če bi jim to povzročilo škodo. Delavec ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal poln čas, če dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu. Tak delavec, ki dela krajši delovni čas, ima pravice do plačila za delo po dejanski delovni obveznosti, druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja pa kot delavci, ki delajo poln delovni čas, če z ZDR ni določeno drugače.

S pogodbo o zaposlitvi za opravljanje dela na domu se delavec in delodajalec lahko dogovorita, da bo delavec na domu opravljal delo, ki sodi v redno dejavnost delodajalca ali ki je potrebno za opravljanje dejavnosti delodajalca. To delo torej delavec opravlja na svojem domu ali v prostorih po svoji izbiri, ki so zunaj poslovnih prostorov delodajalca. V pogodbi o zaposlitvi se uredijo pravice, obveznosti in pogoji, ki so odvisni od narave dela na domu, med drugim se določi tudi višina nadomestila za uporabo sredstev delavca, upoštevati pa je treba tudi, da je varne delovne razmere na domu dolžan zagotavljati delodajalec. Pred nameravanim delom delavca na domu (predhodno) mora delodajalec obvestiti inšpekcijo dela. Inšpektor lahko tako delo prepove, če je delo na domu škodljivo oziroma če obstaja nevarnost, da postane škodljivo za delavce, ki delajo na domu, ali za življenjsko in delovno okolje, kjer se delo opravlja, ter če gre za dela, za katera zakon ali drug predpis določa, da se ne smejo opravljati kot delo na domu. Če se sklene pogodba o zaposlitvi s poslovodnimi osebami (poslovodna oseba ni nujno v delovnem razmerju v družbi, katere poslovanje vodi), lahko v pogodbi o zaposlitvi stranki drugače uredita pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja v zvezi z: pogoji in omejitvami delovnega razmerja za


6

Stavka na železnici? Bomo morali za dosego našega cilja spet stavkati? Spet vlakovni odpravniki? Tokrat gre ponovno za nespoštovanje določil kolektivne pogodbe. Vlakovni odpravniki na železniških postajah po Sloveniji, ki mejijo na sosednje železniške uprave, smo upravičeni do dodatka za poznavanje predpisov sosednjih železniških uprav. To določilo stoji kot aneks h kolektivni pogodbi in velja že nekaj časa. Vendar se dodatek kljub dolgoletnim obljubam, dogovorom, prepričevanjem še vedno ne izplačuje. Za opravljanje službe vlakovnega odpravnika na železniški postaji postaji Jesenice je zahtevano znanje nemškega jezika in poznavanje predpisov avstrijskih železnic. Gre za več pravilnikov OBB, po katerih se opravlja prometna služba med sosednjima postajama Jesenice in Rosenbach v Avstriji. Vsak vlakovni odpravnik postaje Jesenice mora za pridobitev licence za delo opraviti izpit iz omenjenih pravilnikov pred zelo zahtevno avstrijsko državno železniško komisijo. Vsaka tri leta je s ponovnim izpitom

treba licenco obnoviti, vsake tri mesece pa znanje preverjati z rednim šolanjem, ki ga razpiše strokovni učitelj avstrijskih železnic. Na rednih šolanjih se tudi seznanimo z novostmi na OBB, katerih poznavanje potrdimo s svojim podpisom. Delo na postaji Jesenice je zelo zahtevno in odgovorno. Tovora in vlakov je čedalje več, postanki tovornih vlakov so krajši, prepustnost se veča. Zasluga gre dobri posadki vlakovnih odpravnikov in vodstvu postaje. Že šestnajst let poteka delo na prenovljeni postaji. Novembra 1987 je Milan Kučan s simbolično postavitvijo izvoza odpravil prvi vlak v Avstrijo na novi napravi. Leta 1991, med desetdnevno vojno v Sloveniji, pa je prav preko mejnega prehoda Jesenice, edinega prehodnega, z vlakom odpotoval na zgodovinsko srečanje s Hansom Dietrichom Genscherjem v Celovec, ki je kot prvi priznal samostojnost Slovenije. In koliko znaša ta zloglasni dodatek, o katerem pišem? Mesečni znesek za vseh 25 upravičencev do dodatka znaša približno toliko kot mesečni račun enega državnega uradnika za službeno uporabo mobilnega telefona. Koliko pa stane

Vlada bo Revozu namenila 37,2 milijona evrov pomoči V časopisu Profit je bilo 5. novembra letos objavljeno, da bo vlada Republike Slovenije novomeškemu Revozu - če bo ta izbran za proizvajalca novega Renaultovega modela osebnega avtomobila - dodelila pomoč v znesku 37,2 milijona evrov. Lepo in prav je, da vlada skrbi za zaposlene v novomeškem Revozu in za novo zaposlovanje na Dolenjskem, toda v oči bode naslednji stavek v članku: »Ker dolenjska železnica zaradi premajhne nosilnosti celotnega bremena povečanja proizvodnje ne bo mogla prevzeti, je izgradnja avtoceste nujna.« Zastavlja se vprašanje, ali so snovalci prometne politike resno proučili vse možnosti. Trditev, da dolenjska proga danes zaradi premajhne nosilnosti ni sposobna

prevzeti takšnega tovora, je iz trte zvita in zelo zavajajoča. Prav nasprotno, proga ni dovolj izkoriščena, nosilnost za prevoz avtomobilov ali katerega koli drugega tovora pa nikakor ni premajhna. Hiter izračun namreč pokaže, da bi lahko v štirih urah ponoči, v katerih dolenjska proga zdaj ne obratuje, prepeljali več tovora, kakor ga Revoz proizvede. Seveda pa tu cestni lobi močno pritiska tako na javnost kot na vlado, minister Presečnik pa nič! Tudi relativno majhna vlaganja v železnico bi bila znatno nižja kakor v avtocesto in hitreje uresničena. Seveda pa so v ozadju verjetno tudi politični pritiski sosednje Hrvaške in s tem povezani skriti načrti, kako zgraditi avtocesto in jo prikazati kot politično rešitev, ne pa gospodarsko malverzacijo na račun davkoplačevalcev in za dobiček samo cestnega lobija.


7

Postaja Škofja Loka Staro mesto je Škofja Loka. In tudi z dolgo zgodovino. Svojo

pomembnost je to mesto izkazovalo pred stoletji s svojo strateško lego, ob meji z bogatimi gozdovi poraščene Jelovice, kot neizčrpnega vira lesne surovine, ter ob meji z ljubljansko kotlino kot trgom. Tudi železniška proga je zato tu zavila mimo mesta, čeprav se med Ljubljano in Jesenicami zato tu vije velik lok, kar se danes v modernejših časih pozna, ko je železnica čedalje težje konkurenčna. Pred desetletji »modernizirana« proga Ljubljana-Jesenice s telekomunikacijskim, daljinskim nadzorom vodenja in upravljanja železniškega

prometa, imenovanim telekomanda, je počasi, toda v z t r a j n o spreminjala svoj pomen. Medtem ko so v preteklosti po postajah nabiralni vlaki vse dneve in d o l g e n o č i dostavljali in odvažali vagone tako po postajnih kot industrijskih tirih, je to zdaj že bolj kot ne preteklost. Proga je tranzitna in lokalne funkcije postaj odmirajo. Na postaji Škofja Loka je predvsem močna lesno predelovalna industrija in pa tovarna Termo, ki se počasi vrača na železnico s svojim tovorom. Nekoč ogromne mase tovora so iz te tovarne naenkrat zgrmele na cesto, na

SŽ pa ni bilo prave reakcij. Morda je posledica sprememb na SŽ tudi ponovna »vrnitev« te močne tovarne izolacijskega materiala. A statistika govori, zanjo se je potrudil tukajšnji prometnik, da pretovor blaga na postaji, gledano v več letih, silno upada. Prav nasprotno pa je s potniškim prometom. Spet statistični podatki, preverjeni vsak dan ob konicah na blagajnah, kažejo na neverjetno povečanje, ki mu, po moje, malo botruje tudi »gorenjska radodarnost«, ob čedalje slabšem ekonomskem položaju tako regije kot države. Je pač prevoz po železnici vsaj cenovno bolj konkurenčen kakor druge vrste. Pa še zaradi gneče, tako v vrstah pred blagajno kot na nabitih vlakih, se velikokrat zgodi, da se prepeljejo zastonj. In to pri Gorenjcih šteje! Sicer pa, kje pa ne? Pritožbe pa letijo vsepovprek,


8

Da se v Škofji Loki zaposleni prometniki trudijo popraviti splošni vtis o SŽ, kaže notranjost prometne pisarne, ki je obenem vse tudi potniška blagajna 1 in 2. Na lastno pobudo in z malo podjetnosti so si uredili vhodna vrata, prodajni pult potniške blagajne, priročno mini čajno kuhinjo. Najbolj pa mi je v oči padel sistem ozvočenja potniške blagajne, ki je pred leti z malo truda v lastni režiji zaposlenih odpravil nadležno vpitje skozi okence blagajne. Zvočnik in mikrofon, pa deluje. Ko bi bilo le tako enostavno za SŽ. Količino dela na potniški blagajni si ob konicah delijo z blagajničarko (mlado in »luštno«, če smem pripomniti). Količina dela je razvidna iz skupnih prihodkov, saj se je v slabih treh letih nabralo za 135 milijonov prihodka. In to pove veliko, seveda poznavalcem in tistim, ki za to hočejo vedeti. Pravzaprav je težko, celo

nemogoče, opravljati v takšnih konicah tudi prometniško delo. In kot nagrado za takšno delo jim vse bolj grozi zapiranje delovnega mesta. Kot je že večina vmesnih postaj na tej progi nezasedenih, tako se jim sedaj po tihem poskuša urediti težave z enostavnim načinom - ukinitvijo. Še dobro, da pade pozimi, včasih pa še prej, tudi sneg, takrat pa se interventno zasedajo nazaj vse, sicer nezasedene postaje. Čudni so ti načini reševanja težav. Seveda pa se ni dobro vmešavati v to. Da bi morda le z a č e l i n a Infrastrukturi začeli tržiti storitve »svoje« stroke!

Spoznanja za to očitno še ni. In da je to cenovno, stroškovno, tržno in kaj vem kako še najugodnejše za vse zainteresirane, vedo tudi tisti, ki jim špekulacije malo manj ležijo. Podjetnost še ni zapihala v prava ušesa. Samo zima. In je m e n d a o d n e s l a reorganizacijo. Tja v poletje. Do takrat pa lokalne rešitve in postavljanje spomenikov. Vozovnice pa se prodajajo, gneča ostaja, vse, kar je pozitivnega, je le novica, da bo v jutranji konici uveden dodatni potniški vlak. Vsaj to!


9

Denarci, denarci, kovanci Prenos denarja iz blagajne, potniške ali blagovne, do pošte, banke ali drugega uradnega depozitnega mesta je že leta in leta na SŽ velik problem, ki pa se mu prav veliko ne posvečajo nikjer, zaradi obsežnosti in razvejanosti vseh prej omenjenih blagajn. Tu mislim na varnost ljudi, ki prenašajo ta denar. V marsikaterem podjetju službeno pošto, kaj šele denar prenašajo za to pooblaščena podjetja z ustreznimi vozili in primernim varovanjem. Na SŽ, spet zaradi obsega, pa po domače. In da je za večja prodajna mesta treba imeti vedno na razpolago dovolj menjalnega denarja, drobiža, tudi vemo. In tako vsak mesec, že dolga leta, odhaja enkrat Janezek, včasih tudi drobna Micika, po zalogo kovancev s starim, raztrganim »mlinarskim žakljem«. Ker so dandanes tudi večje bankovce že nadomestili

kovanci, jih je zato kar polna mlinarska vreča, ki pa je tudi temu primerno težka. In ko Janezek tako prenaša vrečo »kovačev« na ramenu, ga spremlja še varovalni organ, Franček, ki je sicer invalid, varuje pa. (Ni še povsem jasno, ali so poslali Frančka, da varuje Janeza pred nepridipravi, ali da varuje žakelj pred Janezkom; toliko o zaupanju nadrejenih v Janezka!) Pa se nihče ne vpraša, kaj pa, če se Janezku - med tovorjenjem vreče kovancev na ramenih, kot Krpanu, ki je tovoril sol na svoji kobilici - kaj pripeti? Če ga napadejo Cefizlju podobni nepridipravi, ga bo branil Franček? Če se pri prenašanju vreče moke slučajno poškoduje? Ali ga bodo SŽ zavarovale, zaščitile in razumele kot žrtev napada ali podobne nesreče, nezgode? Bo lahko Franček pričal njemu v prid in ali bodo Janezku ter

Frančku sploh verjeli, jima morda celo hoteli pomagati? Izkušnje žal ne govorijo prav veliko v prid Janezku. Že zgodba o stari mlinarski vreči, v času ko so za podobne namene že zdavnaj začeli uporabljati zložljive prenosne torbe na koleščkih, kaže odnos do te problematike, morda zanjo niti »ne vedo«. In česar »ne veš«, ni treba pojasnjevati ali reševati. A časi se spreminjajo, upam, da na boljše tudi za Janezke, Frančke in Micike, ne samo za »odgovorne«! P. S . : Z g o d b a j e z g o l j domišljijska, imena pa neresnična, vsakršna podobnost z resničnimi dogodki je zgolj naključna. Če pa se slučajno v njej kdo od »odgovornih« prepozna, naj se zamisli in poskrbi, da bo zgodba res samo domišljijska, predvsem za vnaprej! Janezki, Frančki in Micike, pa upajte, da

Ob stavki na ÖBB Vsi vemo, da se ob stavkah na kateri koli železnici pojavljajo težave in zamude pri vožnjah vlakov na sosednjih železniških upravah. Ob zadnji, »popolni« stavki na ÖBB pa je prišlo do popolne odpovedi vožnje tako tovornih kot potniških vlakov. In tole je kratka zgodbica o težavah sprevodnikov (in potnikov!) v takih primerih. Poln kupe potnikov iz Beograda, Zagreba in še od kod v Avstrijo in naprej po Evropi. Potnike vsaki dve uri preverjajo policija in carina ter železniško osebje, ob prestopu državnih meja. Presedanje iz vagona

v vagon, ker je gretje v okvari, jim še »popravi« razpoloženje. Potem pa se še na slovenski strani pojavi sprevodnik, ki vsem zbranim potnikom, ki bi sicer želeli v Evropo, v slovenščini razlaga, da zaradi stavke avstrijskih železničarjev vlak vozi samo do Jesenic, ter jim svetuje, naj prenočijo v Ljubljani ali na Jesenicah. Krivdo za stavko in vso jezo in vse posledične težave so že tako slabo razpoloženi potniki seveda takoj stresli na sprevodnika. Pa jim je nekako le

dopovedal, jih pomiril, v slogu »saj smo vendar ljudje«. Potem pa se najde tu nebodigatreba potnica, ki je po obrazni mimiki sopotnikov spoznala, da je nekaj narobe. Ker je bila Francozinja, seveda slovenščine ni razumela, zato je poprosila sprevodnika, v angleščini, če bi ji lahko še enkrat razložil, za kaj gre, v angleščini. Sprevodnik, očitno že segret od razlage po kupejih, pa gladko odgovori: »No!«, menda v angleščini!


10

OO Postojna V tem članku bi rad na kratko naj poudarim, zares na kratko - predstavil dejavnosti našega odbora v letu, ki se izteka. Še prej pa naj se na hitro predstavimo. Sodimo, kot pove že ime, v sekcijo za vodenje prometa Postojna, geografsko gledano pa se naše območje razteza od postaje Brezovica vse do cepne postaje Pivka, kjer zavijemo proti Reki do postaje Ilirska Bistrica. Naš »vrhovni poglavar«, oziroma šef sekcije za vodenje prometa Postojna je Ivan Novak, moj podpredsednik in človek, o katerem trdim, da sindikat ne bi bil to, kar je, je Tomaž Zalar, odboru pa predsedujem podpisani Boštjan Bizjak. In kaj nas je »mučilo« to leto? Ko prebiram zapisnike letošnjega leta, ni opaziti kakšnega velikega nezadovoljstva. Seveda če štejemo to, da je sindikalno d e l o r e š e v a n j e nezadovoljstva našega članstva vsaj nekateri menijo, da je to, to. Rdeča nit se je vila okoli ureditve delovnih razmer. Roko na srce - priznati si moramo, da je bilo letos na tem področju veliko narejenega. Menim, da v zadnjih petnajstih letih, odkar sem na železnici, ni bilo toliko narejenega kot prav letos. Naj zato najprej pohvalim našega šefa sekcije, saj gre prav njemu velika zasluga, da se nekaj premika na tem področju. No, ko smo že pri našem šefu sekcije, lahko rečem, da komunikacija med

nami - sindikatom in delavci nasploh - in vodstvom sekcije poteka dokaj uspešno, povedano drugače, nobena vrata nam niso zaprta. Vsi pa se dobro zavedamo, da vseh želja ni mogoče izpolniti. Včasih lahko štejemo kot uspeh že to, da se zaposlenim vsaj prisluhne. Letošnje poletje je bilo zelo vroče in prav tako so se na delovnih mestih temperature dvignile včasih tudi nad 30 °C. Zato smo se sami lotili akcije, ki bi nam omogočila boljše delovne razmere. Kupili smo termometre za pisarne ter pridno pisali poročila (P-23) o tem, da nam je prevroče, ko je temperatura presegala 28 °C. In glej ga zlomka. Sedem postaj je oktobra dobilo klimatske naprave. Vseh zaslug si seveda ne moramo pripisati, toda nekje pa se je vendarle nekaj premaknilo. Res je, da naj bi klimatske naprave po neuradnih

informacijah prišle iz »budžeta Siemens«, v sklopu ureditev postaj, toda ta denar bi se lahko porabil tudi za kaj drugega. Pa tudi naš šef sekcije je seveda zaslužen za to, da nam bo poleti hladno. V slogi je moč. In kakšna so naša pričakovanja v prihodnje? Upamo, da bomo še naprej sodelovali z nadrejenimi, zavedamo se, da bodo na naši progi še velike spremembe kdaj, pa ne ve nihče; v mislih imam novo napravo »ILTIS« in da bo potrebno veliko strpnosti in razumevanja na obeh straneh. Kaj smo še počeli? Spomladi smo v Logatcu organizirali piknik na prostem, na katerega smo z veseljem povabili tudi ženske, ki so bile z nami že na novoletnem rajanju. Očitno so


11

Jeseni je največji praznik, martinovo. Mnenja, ali je zares največji, se seveda razlikujejo, toda mi smo ga prav prijetno praznovali. Odpravili smo se na Kras, kjer imajo v navadi, da jeseni priredijo »osmice«. Tedaj se pije dober teran in se je odličen pršut. Tokrat smo izbrali vas Grahovo Brdo, v bližini Sežane, kjer smo se nadvse zabavali jedli, pili, plesali … - dolgo v noč. Čaka nas še vsakoletni občni zbor, ki pa je bolj novoletna zabava, nekakšen slovesen konec leta. Praznovali ga bomo v hotelu Kras v Postojni, in sicer v že omenjeni prijetni ženski družbi. Tako se bomo lahko dodobra naplesali, tudi tokrat ob spremljavi žive glasbe, in prepričani smo, da bo tudi letošnje praznovanje trajalo, tako kot običajno, pozno v noč. Čisto na koncu pa bomo poskrbeli tudi za naše najmlajše. Ogledali si bodo lahko lutkovno predstavo in se srečali z Božičkom, ki jim bo razdelil lepa darila. Za ta veseli dogodek pa se moramo zahvaliti predvsem OO Ljubljana, ki je vse to tudi organiziral v Ljubljani, v dvorani Tineta Rožanca. Naj na koncu povem še to, da se zelo trudimo, da bi naš območni odbor še naprej deloval v duhu sindikalizma: pravice, dolžnosti in »fešta«. Boštjan Bizjak, predsednik OO Postojna

Vabimo tudi druge delavce, ki še nimate izbranega sindikata, da se pridružite najboljšemu sindikatu!


12

OO Nova Gorica Območni odbor Nova Gorica šteje 71 članov in ima zelo dejavno predsedstvo, prav tako dejaven pa je tudi marsikateri posameznik. Delujemo po dokaj ustaljenem programu in ob tem kar se da prizadevno rešujemo aktualne težave. Seveda pa, tako kot je v navadi pri drugih odborih, tudi mi z veseljem organiziramo družabna srečanja, športna tekmovanja in izlete. Tako smo se v začetku junija odpravili na zdaj že tradicionalni dvodnevni izlet po Slovenski Istri in Primorju, katerega se po navadi udeleži skorajda polovica članstva. S tem izletom smo sklenili krog potepanja po Sloveniji. Takoj zatem pa smo se začeli pripravljati na športno in družabno srečanje v Novem mestu in sestavljati tekmovalno moštvo zanj. Pred časom je naš območni odbor dal pobudo, da se delavci, ki so opravljali in še opravljajo službo na postaji Anhovo, in vsi tisti, ki so pri opravljanju svoje službe na železnici kakor koli prihajali v stik z azbestom - to zelo nevarno snovjo, ki je posebej v Soški dolini, pa še kje drugje marsikatero družino zavila v črnino pošljejo na preventivni

zdravstveni pregled za azbestozo. Pričakovali smo, da bo to pobudo z odprtimi rokami sprejel tudi delodajalec in poskrbel, da se ti pregledi opravijo temeljito in predvsem tako, da bodo delavci vsaj delno pomirjeni. Toda iz tega je nastal kup nezadovoljstva in negodovanja. Zdravstveni dom Ljubljana se je odločil samo za rentgensko snemanje in s tem zadostil delodajalcu ter dobro zaslužil, delavci smo pa tako in tako samo delovna sila, katere je vsak dan preveč. Ob snovanju in uveljavljanju azbestnega zakona bi moral delodajalec poskrbeti, da bi se zakon nanašal tudi na železničarje, ki so prihajali v stik z azbestom. Zgodilo pa se je, da se je nekdo takoj ob uveljavitvi zakona domislil izrabiti priložnost in upokojil nekaj delavcev iz Centralnih delavnic, na druge pa se je pozabilo. Pa naj še kdo reče, da rek »Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal« drži. V našem primeru že ne. Pa vendar nameravamo leto končati kar najlepše. Z veseljem bomo spet obdarili naše otroke do desetega leta starosti, organizirali občni zbor in seveda tudi družabno srečanje. Ob takih priložnostih pa se kujejo

OO Pragersko Območni odbor SŽPS Pragersko pokriva velik del severne in severovzhodne Slovenije, progo od Pragerskega do Središča, od Ormoža preko Murske Sobote do Hodoša. Zajema postaje Pragersko, Kidričevo, Ptuj, Moškanjci, Ormož, Središče, Ljutomer, Beltinci, Murska Sobota, Hodoš in Lendava. Območni odbor trenutno šteje 125 članov. Sestava članstva je zelo raznolika: od vlakovodij, premikačev, kretnikov, skladiščnikov, blagajnikov, komercialistov, operativnih pomočnikov in vlakovnih odpravnikov. In kaj smo letos počeli? Srečevali smo se na rednih sestankih območnega odbora, na katerih obdelujemo tekočo problematiko. V sklopu OO deluje še blagajna vzajemne pomoči, imenovana Šparovček. Seveda se, kot povsod drugod, tudi v našem območnem odboru ukvarjamo s perečimi vsakdanjimi težavami: z nespoštovanjem KPDŽP, težavami, povezanimi z ureditvijo oziroma izboljšanjem delovnih razmer, in vse aktualnejšo posodobitvijo postajnih naprav. Nastajajoče težave skušamo reševati s strpnim dialogom in pri tem upoštevati ne preveč rožnato situacijo. Tudi za rekreacijo smo dobro poskrbeli, saj imamo pozimi zakupljen termin v telovadnici v Ormožu ter v fitnesu s savno v Murski Soboti. Za vse tiste malo manj športno navdahnjene pa je organizirano kopanje v Radencih, Banovcih in na Ptuju. Nove cilje za prihodnje leto pa bomo začrtali na rednem letnem občnem zboru, ki poteka vsako leto v hotelu Jeruzalem v Ormožu. Ob koncu želim vsem članom SŽPS in drugim bralcem glasila Prometnik v prihajajočem letu obilo uspeha in pozitivne energije.


13

Lepo prosim, preberite Za začetek mi naj kdorkoli odgovor, kako in s čim lahko nekdo upraviči tako početje? Ali se zavedate, koga v tem primeru kot lopova vidijo potniki na blagajni? Mene, vlakovnega odpravnika, in seveda tudi vse ostale, ki jim en dan prodajamo karte po taki ceni, drugi dan po drugačni! Na koncu sem jaz tisti, ki se moram opravičevati za neumnost drugih, toda potnikov ne zanima, po čigavi neumnosti se to dogaja. Jaz sem jih ogoljufal in zaradi mene imajo dodatne sitnosti! Brzojavko so

poslali, da se vrača denar potnikom, pa mislite, da so tudi potnike obvestili o tem? NE, NISO! Potnik bo videl pri sopotniku ceno na vozovnici in kaj mislite, kakšna bo ugotovitev, kdo ga je nategnil? Kufer se spet polni Ima me, da vse karte in denar zapakiram v veliko vrečo in pošljem na naslov Potniški promet, pa naj se sami ukvarjajo s potniki, zato so plačani (mimogrede, se še spomnite kako smo se borili, da bi tudi mi imeli kaj od prodaje vozovnic, borih tri

tisočake na mesec, pa so rekli, da nismo upravičeni). Tako je zaradi njihovih grehov tudi moja »rdeča kapa« na slabem glasu! To pa še ni vse! Za »povrh« pa je šla naša blagajničarka na dolgo pričakovan in zaslužen dopust, kar tudi pomeni, da potniška služba enostavno zapre »štacuno,« bo že prometnik karte prodajal, seveda je »žeg´n« na tako početje dal naš šef sekcije za vodenje prometa . BRAVO, tako se to dela! P.S. Pa znamo drug drugemu rit odnašat, kajne?

Participacijski dogovor - dogovor o sodelovanju delavcev pri upravljanju Prav tako kot spremembe kolektivne pogodbe so se že nekaj časa napovedovale tudi spremembe participacijskega dogovora, ki v skladu z zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju, ureja način uresničevanja pravic in obveznosti, ki izhajajo iz omenjenega zakona. Pričakovane spremembe smo napovedali že v prejšnji številki Prometnika, ko je iz krogov blizu Uprave pricurljala vest, da želi ta svetu delavcev odškrniti kar zajeten kos pogače. Takšen predlog se je res kaj kmalu znašel pred pogajalsko skupino na strani sindikatov, ki so zastopani v svetu delavcev in so jo sestavljali: Ivan Šenkiš, Silvo Berdajs in Roman Jakopič. V vsebini novega podpisanega dogovora gre za kar nekaj sprememb, ki so bolj ali manj redakcijske narave, nekaj pa je tudi takih, ki po eni strani zmanjšujejo določene ugodnosti sveta, po drugi strani pa dogovor ohranja nivo pravic na področju letovanja oziroma počitniških zmogljivosti in zagotavljanja preventivnih aktivnih oddihov, ki se po novem imenujejo zdravstvena preventiva. Še posebno velja omeniti nov način dodeljevanja in gospodarjenja s počitniškimi kapacitetami. Tako je po novem že s samim dogovorom določen način dodeljevanja počitniških kapacitet delavcem slovenskih železnic, obenem pa je tudi dogovorjeno, da se v načrtu investicijskih vlaganj v počitniške zmogljivosti, že s poslovnim načrtom družbe za tekoče leto, predvidijo investicijska sredstva najmanj v višini 50 % obračunane amortizacije in najmanj 25 % kupnine, pridobljene s prodajo počitniških zmogljivosti. Do sedaj so bila ta sredstva določena v višini celotne amortizacije in dobička iz naslova poslovanja s počitniškimi zmogljivostmi(?), vlaganja iz naslova prodaje (kupnine), pa do sedaj niso bila predvidena. Omenjena zdravstvena preventiva postavlja nov način zagotavljanja zdravega in varnega načina dela oziroma

prispeva k izboljšanju psihofizičnih sposobnosti in ohranjanju delovne sposobnosti posameznika. Programi zdravstvene preventive se po novem določijo na podlagi Izjave o varnosti oziroma ocene tveganja za določen profil zaposlenih. Zdravstvena preventiva je po novem predvidena samo v času od februarja do aprila in od septembra do novembra ter traja sedem dni. Novost je tudi pravica do izredne plačane odsotnosti, ki sedaj znaša dva dni, preostale dneve pa delavec izrabi kot svoj letni dopust. Ne bo odveč omeniti, da sporazum določa, da so se udeleženci dolžni udeleževati vseh aktivnosti, ki se nanašajo na preventivne zdravstvene preglede in vseh drugih aktivnosti v zvezi z izobraževanjem, ki potekajo v času izvajanja zdravstvene preventive. Nekoliko je spremenjena tudi pravica udeležbe, ki nastopi na vsakih deset let in je pridobljena po desetih letih dela v družbi. Soudeležba pri zdravstveni preventivi je razvidna iz tabele, sofinanciranje družbe pa se všteva v osnovo za obračun dohodnine.

Novost predstavlja tudi število udeležencev, ki se lahko udeležijo zdravstvene preventive in znaša 10% vseh delavcev, ki so na dan razpisa v družbi zaposleni več kot 10 let. V kolikor se na zdravstveno preventivo prijavi več zaposlenih, kot je prostih mest, se pri izločanju dodatno upoštevata kriterija, ki se nanašata na skupno delovno dobo na železnici ( za vsako leto dela na železnici 1 točka) in na delovno uspešnost delavca (2 točki). Tudi na področju razpolaganja s stanovanji in drugimi objekti, ki zadevajo standard delavcev, je bil storjen korak naprej, saj so se na novo dogovorjeni pogoji za prodajo stanovanj, v katerih bivajo aktivni in upokojeni železničarji, precej bolj približali pogojem »Jazbinškovega zakona.« Sredstva, pridobljena s tega naslova, pa morajo biti namenjena za vzdrževanje ostalih stanovanj in drugih objektov standarda delavcev.


14

Ne boste verjeli, a zadnjem času smo končno lahko priče počasnega umikanja stare deponije železniških vagonov iz postaj širom Slovenije. Nekaj jih gre v revizijo, nekaj v razrez in nekaj za prodajo. Če že ni drugače, se vsaj s postaj umika starina, ki je bila samo v napoto in vabilo za razne nepridiprave, obenem pa se počasi sproščajo tudi postajne tirne kapacitete. Skrajni čas. Brez dlake ne gre Seveda pa moram tudi tu najti, kot bi rekel marsikdo, dlako v jajcu. Kajti, trenutni trend je tudi odprodaja »gomuljk« in »mopedov«. Za oboje vemo, da so to stara železniška vozila, ki so potem, ko so dolga desetletja bolj ali manj uspešno služila svojemu namenu, za zahvalo pa ob prihodu novih vozil, pač bila parkirana nekje na stranskih tirih, kjer so jih obrali do kosti, tako za rezervne dele kot za pridobivanje plemenitih kovin. Biznis je biznis Če so bili tisti, ki so bili odgovorni za del voznega parka, ki je končal na stranskih tirih in je bil prava zlata jama (beri aluminijasta, bakrena..) za priložnostne zbiralce sekundarnih surovin, brez prave volje, da se prepreči tovrstna kraja oziroma, da se te sekundarne surovine le nekako unovčijo, pa so sedaj tisti, ki na železnici skrbijo tudi za biznis toliko bolj spretni. Gomuljke, ki jih je že res zadnji čas nadomestil Siemens Desiro, ne

boste verjeli, od(pro)dajamo tujemu kupcu nekje v Italiji. Kaj jih bo tam čakalo se sicer ne ve zagotovo, vendar pa se govori, da jih bodo usposobili za promet, notranjost zamenjali z novo, dodali klimo in »šibaj julka« po Italiji. Zanimivo. Še bolj pa je zanimiva zgodba o naših »mopedih.« Lokomotive serije 342 jih pri nas usposobijo, prenovijo, bolj kot naše, ki vozijo v rednem prometu, in spet, hop čez mejo v Italijo. Sicer vse to ni nič napačnega, če je vse to pošteno plačano, vendar pa se postavlja vprašanje, zakaj gomuljk, ki so med potniki priznane kot bolj udobne, nismo zmogli sami prenoviti in namestiti klim ter jih uporabljati še naprej (no recimo, vsaj nekaj) Da ne govorim za lokomotive serije 342, t.i. mopede, ki bi nam ob vsesplošnem pomanjkanju vlečnih sredstev prišle še kako prav. Mi pa jih celo prodajamo drugim. Verjetno ima pri vsem tem prste vmes tudi bližajoče odprtje trga pri železniških prevozih, a kljub temu se nekomu to početje še kako splača. Pred leti smo to že počeli s premikalnimi lokomotivami serije 731/732, ki so bile prepeljane nekam na jug bivše JŽ. No danes se to dogaja z e-loki. V prvem primeru nismo nikoli dobili novih lokomotiv, v zdajšnjem pa prav tako ni videti na obzorju nadomestnih lokomotiv. Povečan lokomotiv

promet

brez

Ob tako optimističnih napovedih in splošni hvali o povečanem tovornem prometu se tudi v

primeru uresničitve lahko sesujejo v prah, če ne zaradi drugega, pa zaradi že sedaj premajhnega števila lokomotiv. Mi pa jih (pro)dajamo tujcem. Navsezadnje to niti ni slabo, če bodo ti cekini od prodaje našli pravi mošnjiček, ki bo iz ene lok 342 uspel pričarati eno »Bredo supra - XXL.« Morda je to preveč sentimentalno ali pa črnogledo, toda zdi se mi, da bomo še kako jokali za »gomulčjkami« in za »mopedi.« Daj bog, da se motim! Damjan RAK


15

Martinovanje na Dolenjskem Na Martinovo soboto ob 6. uri zjutraj smo se člani OO Jesenice zbrali pred domačo

kaj kmalu je napočil čas za prvi postanek, in sicer ob Ljubljanskem barju.

železniško postajo in se podali na izlet v zibelko cvička, Kostanjevico na Krki. Vreme nam ni bilo prav nič naklonjeno, saj je precej deževalo. Vseeno smo se dobre volje namestili v avtobus in se prepustili vožnji in pogovorom o vsakdanjih stvareh. Tisti, ki prišli neposredno iz »nočne«, pa so vožnjo raje izrabili za dremež. Spotoma se nam je pridružilo še nekaj kolegov in

Po postanku in »dodajanju goriva udeležencem« smo se odpravili naprej proti Dolenjski. Bolj ko smo se bližali cilju, več svetlobe je bilo na nebu. Ko smo prispeli na cilj, pa že ni bilo več ne duha ne sluha o dežju, no, pa tudi sonca ni bilo videti, vendar nas to ni motilo. Na kmetiji Colarič so nas gostoljubno pričakali z zelo okusnim zajtrkom in nam v pokušnjo ponudili vino in

sadne sokove. Vse te dobrote pridelujejo sami in verjemite, zares so dobre. Po zajtrku se je nekaj izletnikov odpravilo z avtobusom v Čatež na kopanje v tamkajšnje toplice, nekaj pa nas jo je mahnilo na potep po Kostanjevici, na ogled muzeja Božidarja Jakca in Kostanjeviške jame. Po prijetnem sprehodu in zanimivih ogledih smo se žejni in lačni vrnili na kmetijo Colaričevih. Ne dolgo zatem so se nam pridružili tudi naši »kopalci«. Pred kosilom, pravzaprav že večerjo, smo poskusili novo odlično vino iz sodov v vinski kleti. No, potem pa je prišel najboljši del izleta, saj so nas Colaričevi pogostili s pravo Martinovo pojedino, poleg pa so nam ponudili še cviček. Po večerji smo se »prepustili« glasbeniku, ki nam je resnično popestril večer in vodil zabavni program vse do našega - za številne prezgodnjega odhoda. Kar težko se nam je bilo odpraviti že ob deseti uri zvečer, toda nekateri so imeli naslednji dan službo. Polni prijetnih vtisov in lepih spominov smo se odpeljali

Nagrada SŽPS Komisija, ki sta jo sestavljala Alenka Tržan in Damjan Rak, je prvega decembra z računalnikom izžrebala številko člana sindikata SŽPS, ki bo prejel zanimivo nagrado. In sicer bo izžrebanec od 4. do 11. januarja 2004 brezplačno letoval v počitniški hišici v Atomskih toplicah. Imetnik srečne številke 656 je Bojan Pavšič, kretnik na postaji Most na Soči Čestitamo! Alenka Tržan, predsednica komisije Damjan Rak, član komisije


16

»Naše poslanstvo je prevažati blago in ljudi!« Tako je v nagovoru, zbranim ob stoletnici proge Grobelno Rogatec, poudaril predsednik uprave Holding Slovenske železnice d.o.o. Blaž Miklavčič in dodal, da bomo to počeli tudi v naslednjih letih, ko tudi v našem prostoru veliko pričakujemo od petega železniškega koridorja Kijev Barcelona. Bolje hitro kot nikoli

po življenju, je pač treba enkrat pospraviti pod okrilje zgodovine. Muzejski vlak se je ustavil tudi v Šmarjah pri Jelšah in Rogaški Slatini, kjer ga je obakrat pričakalo obilica radovednežev in politične srenje, ki pa jim za prevoz ponavadi služi kakšno drugo bolj eminentno prevozno sredstvo. Svoj doprinos k slovesnosti je prispeval tudi naš znani pisec knjig o železnici Karol Rustja, ki je poudaril, da knjiga o železnicah v Posotelju tokrat ni zgodovinska, ampak predstavlja kroniko te proge in govori tudi o vseh drugih dogodkih, ki so kakorkoli povezani z železnico.

Z obeležitvijo stote obletnice prihoda vlaka v te kraje so v Rogatcu kar malo pohiteli, saj je v resnici prvi vlak pripeljal do takrat deželne meje Štajerske tik pred božičem v letu 1903. Ker pa se je letošnji dogodek zgodil ob občinskem prazniku, je ta še posebno slovesno obeležil praznovanje v Obsotelju, ki se v letošnjem letu ponaša s kar nekaj pridobitvami. Čeprav so, kako paradoksalno, te bolj ali manj povezane s cestnim prometom pa daje slutiti, da Rogatec po vstopu Slovenije v EU zopet postaja pravo mejno mesto, kot je nekoč že bilo. No, in ravno tu si svoj prostor lahko izbori tudi železnica.

Ob tej slovesnosti je župan občine Rogatec Martin Mikolič podelil posebno plaketo Slovenskim železnicam, postaji Rogatec, ki se je še kako zapisala zgodovini tega kraja, ob praznovanju pa se je izkazala kot dobra gostiteljica in soorganizatorica te prireditve. Plaketo je v imenu železniške postaje Rogatec prevzel Viljem Krivec, ki kot šef postaje službuje tu zadnjih pet let.

Zanimiv program

Kaj bo naslednjih sto let

Organizatorji prireditve so si za rdečo nit omislili, tako kot se tudi spodobi, muzejski vlak z imenitnimi gosti gospodo Attemsko, ki so jo upodobili lokalni moderatorji. No, to, da so bore dobrih petdeset let nazaj prav njim še kako stregli

Tega seveda ne ve nihče. Tudi govorniki, ki so se vrstili na govorniških odrih, so bili kar se da redkobesedni v napovedovanju usode te proge. Tudi kakšno takšno, kot je želja po avtocesti iz Rogatca do najbližje

Priznanje tudi za postajo Rogatec

avtoceste, je bilo slišati. Je bilo pa posvetilo na plaketah zato bolj zgovorno »Da bi se obsoteljske proge ohranjale tudi naslednje stoletje.« Ja, naravnost s plaket v božja ušesa, pa bo že nekaj. M.S.


17

Kolesarjenje po deželi cvička Kdo bi si mislil, da se bo kolesarski izlet, ki je bil pred leti na pobudo Leksa organiziran kot del športnega programa na športnih igrah SŽPS, tako zelo prijel in da je bilo tokratno srečanje kolesarjev že res pravo tradicionalno.

Pričele so se priprave kolesarjev, obuj čevlje, obleči si majico, nadeni si čelado, napolni bidon, nadeni si očala. Naključni opazovalec bi z lahkoto pomislil: »Ti so pa ta pravi…!« Ura je 8.30, a vsi ��e niso prispeli na izhodišče, tako da prištevamo minute na minute, ko se končno prikažeta dva zamudnika. Končno start in vsi zagnani se skupaj s predstavnico ženskega spola poženemo po rahlo valoviti in vijugasti cesti, po štajerski strani do Sevnice. Med nami je opaziti začetno tekmovalnost, ki pa jo naš motorist Drago spravi v znosne meje tako, da se vrsta ne bi preveč raztegnila.

Prehod reke Save pri Sevnici pomeni za vse pravo presenečenje, kajti tukaj se srečamo s pregovorno dobrodošlico Dolenjcev, ki se izkaže z odprtimi vrati Damjanovega karavana in dobrotami……. Pot nas vodi do kraja Impoljca, kjer se prične prvi vzpon. Če smo do sedaj nekateri lahko skrivali slabšo pripravljenost za to preizkušnjo, je sedaj tega konec, to se lepo izkaže z vračanjem kombija na začelje, potem pa hitra vožnja navkreber. Končno se vožnja navkreber konča in čakata nas zaslužen počitek in okrepčilo. Zakaj smo se pa zbrali? Da občutimo to lepoto pogleda na prelepo pokrajino, ko nam pogled seže po Krškem polju in se pred nami vztrajno povečuje gorovje Gorjancev, na samem vrhu pa se baha Trdinov vrh, eden od simbolov, saj ne vem več česa, toliko simbolov smo v življenju že zamenjali. Za nami bežijo kraji Raka, Šentjernej in pot nam prepreči reka Krka, ki jo prečkamo po lesenem mostu. Pod kolesi bežijo kilometri za kilometri in pojavlja se prva utrujenost nog, ko za nami ostanejo tudi kraji Kostanjevica na Krki in Slivje. Za krajem Podbočje nas čaka rahel vzpon na Šutno, kjer je potrebna masaža in kratek počitek za nadaljevanje podviga, vsaj do gostilne Prah. Tu naletimo na naše sodelavce, ki jih sprejmemo v svoje vrste, kajti pred nami je še velika preizkušnja do Čateža in Brežic. A agonije še ni konec, čaka nas namreč še vzpon na Zdole, to pa je tudi pravi resni preizkus naših moči. Po prevoženih 90.ih kilometrih so noge utrujene, energija izčrpana, samo volja je še povsem sveža.

Presenečenje

Končno na cilju

Že nekaj dni pred odločilnim dnem se organizatorjem postavlja vprašanje, ali odkolesariti na določen dan, ali pa kolesarski izlet prestaviti zaradi slabih vremenskih napovedi, a odločitev je sprejeta. Gremo. V sobotnem jutru, 30.avgusta, se je železniška postaja Krško na trenutke zdela kar premajhna za sprejem teh otovorjenih potnikov, ki so si jo izbrali kot izhodišče za start kolesarskega maratona. Na srečo se slabe vremenske napovedi niso uresničile in dan nas je pričakal z jutranjimi žarki, ki so z odprtimi rokami sprejemali njene goste iz vse Slovenije. Težke priprave

Za nami je 94 km kolesarjenja, druženja, spodbujanja, smeha, bolečin. Ni nam žal vse porabljene energije in časa, kajti izgleda, da smo kolesarji predvsem trmasti in vztrajni ljudje. Tako, pot je za nami. Celo vreme smo prehiteli, le zamudniki so bili deležni dežnih kapelj še od zunaj, ne samo od znotraj. Zažurirali smo v gostilni Margareta. Na koncu naj se v imenu organizatorja OO Zidani Most zahvalim vsem sodelujočim in vas v imenu SŽPS povabim na naslednje kolesarsko srečanje, ki bo zadnjo soboto v avgustu 2004, tokrat po okolici Ptuja. Sindikalni pozdrav! Robert Medved


18

Tr a d i c i o n a l n i

pohod

Pohod na Triglav Tudi letošnjega tradicionalnega pohoda na Triglav se je udeležilo veliko število ljubiteljev pohodov in lepot gora. Tako se je skupni številki pridružilo še ena skupina, tokrat res odlično pripravljenih članov sindikata.

da bi se povzpeli še na Brano. To je bilo pravo doživetje in veselje, kajti s takšno skupino je prijetno planinariti. Na čelu kolone je bil izkušeni vodja, Edi Kolar, ki je dopustil hitrejši tempo hoje, kot smo potem hodili na Triglav.

Letošnja planinska tura s tridnevnim pohodom v Triglavsko pogorje slovi po eni najbolje pripravljenih planinskih skupin. Poleg resnega pristopa pri kondicijskih pripravah so bili udeleženci tudi na turi disciplinirani, kot pravi planinci. S takšno skupino je prijetno hoditi in osvajati tudi zahtevnejše vzpone. Naj navedemo primer udeleženke, ki ji je bil lani korak v visokogorskem skalovju še dokaj negotov, letos pa je hodila sproščeno, kot stara izkušena planinka, kar gre pripisati njenemu lastnemu interesu in volji po osvajanju vrhov. Ker je zanimanje za Triglav precejšnje in si nekateri enostavno ne upajo na zahtevno turo, smo se pri sindikatu odločili, da bomo prihodnje leto poskrbeli tudi za takšne sodelavce. Organizirali bomo dvodnevno turo po najlažji poti na Triglav in to s počasnim tempom. To pa ne pomeni, da se ne bo potrebno predhodno pripravljati.

Prvi dan do Kredarice

Priprave na Kamniškem sedlu Kot smo napovedali je bil predpogoj za pohod na Triglav pripravljalni pohod na Kamniško sedlo. Organizatorji pohoda smo bili prav prijetno presenečeni nad pohodniki, ki so bili zelo dobro pripravljeni in so po prihodu na Kamniško sedlo sami predlagali,

Poleg vodenja je za uspešno turo potrebna tudi organizacija prevoza, za kar se moramo zahvaliti Bernardu Naredu, ki je poskrbel za prevoz in potem sodeloval na pohodu in obenem skrbel za urejanje finančnega dela pohoda. V Ljubljani se nas je zbralo skoraj trideset pohodnikov z bolj ali manj težkimi nahrbtniki in s sklepom, da v vsakem primeru osvojimo Triglav in se nato vrnemo domov po dolini Triglavskih jezer. Naj pri tem še spomnimo, da smo imeli v skupini tudi ženske, ki so hodile enakovredno z moškimi, udeleženci pa bodo potrdili, da še celo bolje od moških posameznikov. Prijazni šoferji so nas popeljali na Rudno polje na Pokljuki, od koder smo v dopoldanskih urah krenili na pot. Po eni uri hoje smo prišli na ravnico pod Studorskim prevalom, kjer običajno počivamo ob prvi malici. Toda skupina je izrazila željo, da si moramo malico zaslužiti in še prej osvojiti vzpon na sedlo, ki je najtežji del poti do Vodnikove koče. Toda ta vzpon sploh ni bil težaven, kajti uhojena skupina ga je z lahkoto zmogla in si potem privoščila malico. Nadaljnja pot do Vodnikove koče je mukotrpna ravnina, ki je nikoli ni konca.


19

Naskok na Kredarico

krat osvojili železničarji.

Po enournem počitku na Vodnikovi koči smo nadaljevali pot po melišču proti Konjskemu sedlu, kjer smo počivali bolj zaradi prijetnega druženja, kot iz potrebe. Vreme nam je bilo naklonjeno in topli sončni žarki pri okoli 16-ih stopinjah nam je zelo godilo. V dolini je ta čas bilo krepko čez trideset stopinj. Pred nami je bil še najtežji del, tako zaradi strmine, kot tudi zaradi utrujenosti nog. Kljub vsemu pa smo ga zmogli nenavadno hitro, saj so prvi porabili od Vodnikove koče do Kredarice le dve uri hoje, čeprav hodimo s takšno skupino ponavadi kar tri ure. Potem ko smo se na Kredarici namestili v svoje sobe, se je kljub nizki temperaturi (11 stopinj), večina odločila še za bližnji sprehod po okolici koče.

Marjan Mally

Vzpon na vrh Po dobro prespani noči na višini 2500 metrov, smo se po zajtrku povzpeli na vrh kot prva skupina. Ker ni bilo srečanj s povratniki, smo hodili tekoče do vrha. Težav ni imela niti Edita, ki je nosila najtežji nahrbtnik. Na vrhu smo imeli vreme o kakršnem planinci lahko samo sanjamo. Kar polovico je bilo takšnih, ki smo jih morali krstiti, kar je bilo v domeni vodnice Jožice, ki je bila z udarci zelo prizanesljiva. No-ja. Tako je postal Triglav spet železničarski. Če že ni speljana železnica na Triglav, pa smo tega že nekaj

Tradicionalni spust po reki Kolpi

SPUST PO KOLPI 2003 Člani SŽPS OO Novo mesto in OO Ljubljana so se v zadnjih dneh junija odpravili na spust po Kolpi, ki ga že drugo leto organizira OO Novo mesto. Na naše izhodiščno mesto smo se odpravili iz ljubljanske železniške postaje, kajpak kar z avtobusom, ki je po poti do Črnomlja pobiral člane obeh območnih organizacij. Na koncu je števec pokazal točno 52 udeležencev. Spust smo začeli v Radencih. Na žalost pa vsi udeleženci le niso zbrali toliko korajže, da bi se usedli v kanuje in se predali tokovom reke Kolpe. Organizator nam je letos priskrbel plastične kanuje, ki so hitrejši od gumijastih, vendar pa bolj krhki in je morda tudi to nekatere od nas odvrnilo od te avanture. Voda je bila topla, vreme pa rahlo oblačno, tako da na samem začetku ni bilo pretirane potrebe po notranji ali zunanji osvežitvi. No, pa je ta prišla kaj kmalu, ko so se tisti bolj izkušeni nakrohotali ob prevračanju kanujev na enem od prvih slapov Kolpe. Tako smo se nekateri, ki nismo posebno vajeni vesla, kaj šele čolna, obračali po slapu sem ter tja kot prava »Marjanca,« pijača pa spet ni bila potrebna. Na polovici poti nas je čakal golaž in končno osvežitev s pijačo. Po krajšem postanku smo spet pograbili kole in nadaljevali naš spust do Vinice, rojstnega kraja Otona Zupančiča, od tu naprej nas je čakalo »le« še nekaj zavesljajev do našega končnega cilja, ki se je vlekel in vlekeliiiiiii. Končno na cilju. Pogled na avtobus, ki nas bo odpeljal proti domu, je bil res enkraten. No, pa narava tudi. V Zupančičevem hramu v Dragatušu nas je čakala večerja, po večerji pa spet vesla v roke, ne ne hec, hec. Ja, ja avtobus, ki je bil poln domislic, kako bi morali izpeljati ta in ta zavoj, pa ta in ta slap. Ni kaj, res smo bili prava generalska zasedba. Za vse, kar smo doživeli na Kolpi, pred Kolpo pod Kolpo in po Kolpi, bi se rad zahvalil naši organizatorki spusta Eriki. Brez Erike vsega tega verjetno ne bi bilo.



Prometnik 67