Issuu on Google+

Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec: Meksikajnarji: Laibach Založba Umco (http://www.umco.si/), Ljubljana, 2008; 72 strani, slovenščina V luksuzni izdaji s trdimi platnicami je avgusta izšel drugi del stripa v petih albumih  Meksikajnarji s podnaslovom Laibach. Strip je v nadaljevanjih izhajal v reviji  Mladina od julija 2007 do februarja letos. Hkrati je izšel tudi ponatis prvega dela,  Miramar, iz leta 2006 v enaki luksuzni preobleki: namesto mehkih je ponatis dobil  trde platnice. Osnovni motiv grafičnega romana je posvečen delu slovenske zgodovine, ko  je sredi šestdesetih let 19. stoletja okoli 100 prostovoljcev z ozemlja današnje  Slovenije šlo v vojaško službo branit habsburško cesarstvo v Mehiki. Zanimivo je, da  sta avtorja Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec skonstruirala vzporeden potek  skorajda enakovrednih dveh življenjskih zgodb: glavnega junaka Antona Brusa,  klenega slovenskega fanta kmečkega rodu, ki mu je oče omogočil študij medicine na  Dunaju, ter drugega ključnega lika, nadvojvode Ferdinanda Maksimilijana  Habsburškega. Kdo od njiju igra glavno vlogo, niti ni pomembno. Zdi se da mehiški  cesar Maksimilijan v zgodbi služi za predstavitev zgodovinskih podatkov, Tone pa  kaže verjetnejši vpogled na življenje v 19. stoletju. Tone bi bil lahko kdorkoli,  predstavnik brezimnega slovenskega ljudstva, ki sta mu avtorja poskušala dati  karakter zajebanega Kranjca, pijanca in babjeka.  Smiljanić v osnovi tudi pri Laibachu deli strani na štiri vrstice, s tem da si v  določenih kompozicijah dovoli več kot v prvem delu. Tam sta bili sicer najbolj drzni  kompoziciji zamujanje Antona na vlak (stran 58) ter kadriranje določenega momenta  v zgolj dveh celovrstičnih sličicah – trenutka, ko oče zagleda Antona in svakinjo,  kako se valjata po senu. Pri albumu Laibach je kompozicijsko vsekakor najbolj  impozanten začetek, ki je dejansko v pet vrstic razrezana slika pijanega Antona pod  lipo, kjer Smiljanić pokaže pretanjeno kadriranje od detajla lipovih listov v prvi  vrstici do srednjega plana Antona ob praznem kozarcu v peti, zadnji vrstici, pri čemer  pa vmesne izrabi za uvodno špico svojega in Pušavčevega priimka, naslova zbirke ter  naslova albuma. Kaže da Smiljanić obvlada obliko štirih vrstic na stran, ker drugače  redko krši razbijanje te kompozicije z združevanjem dveh vrstic v eno ali celo z  zmanjševanjem velikosti dveh vrstic na račun tretje ipd. Najbolj drzna kompozicija je 


na straneh 60 in 61: slika, razpotegnjena prek dveh strani, prikazuje Ljubljano, od  katere se poslavljajo meksikajnarji – čeprav bi táko podobo pričakovali že nekje na  začetku. Prav tako je pomembno omeniti Smiljanićev občutek za detajl ter za  kadriranje, predvsem z različnimi pogledi na isto prizorišče. Če izpostavimo risbo, ta  niha med izrazito obrisno in grafično poudarjeno, kjer Smiljanić s črtami in ponekod z  barvo modelira površine obrazov. Med najbolje upodobljenimi je zateženi korporal  Schwarz. Barve so se glede na prvi del v drugem nekoliko umirile, čeprav so določene  podvojene kompozicije nekoliko okorne. Tu bi kot primer navedli menjavo prizorišč:  obakrat v tretji in četrti vrstici iz Maksimilijanovega prostora preskoči v prostor  Cukrarne (stran 19 in 25). Gre za nepotrebno menjavo prizorišča s popolnoma  drugačnim koloritom, risbo in kompozicijsko zgradbo. Če pogledamo še naprej, v oči  nekoliko zbode tudi montaža skenirane glave Kmetijskih in rokodelskih novic (strani  8), ki daje vtis, da se Smiljaniću ni dalo časopisa prerisovati na transferni papir.  Vsekakor je pohvale vredno oblikovanje naslovnice. Medtem ko je naslovnica  Miramara skorajda podobna plakatu iz Disneyjevega filma Lepotica in zver, ima  Laibach izraženo grafično risbo, boljšo kompozicijo ter bolj zanimive karakterje. Zgodba v Laibachu se odvija sorodno kot v Miramaru in je prikazana v preprostem  narativnem poteku, s šaljivimi dodatki, tako da strip pregledamo na mah. Pri zgodbi je  vidna eklektičnost mešanja stilov tako zgodovinskega kot pustolovskega oziroma  trivialnega romana, ki na trenutke poseže v polje fantazije. Razdrobljenost in prevlada  Maksimilijanovega lika iz prvega dela sta v drugem manjši in vzporedni zgodbi obeh  likov se lepše povežeta. Prej ali slej se bosta junaka verjetno srečala, če malo  špekuliramo, vsaj na koncu petega dela, ko si bosta pred regimentom iz slike  Édouarda Maneta Usmrtitev cesarja Maksimilijana izmenjala pogled. Ne moremo zanikati, da so Meksikajnarji velik projekt, tako zaradi obsežnosti kot  zaradi obravnave manj znane teme slovenske zgodovine, ki jo pri nas obujajo  nekatere mehiške restavracije. Velik projekt pa je tudi, ker za njim ne stoji stripovska  industrija, ampak dva ustvarjalca, kar lahko prinese manjše ali večje zaplete. Albumi  namreč niso epizodični, ampak je v osnovi ena zgodba razdeljena na več delov  oziroma dejanj. Medtem ko bi moral biti enovit,  album že v drugem delu kaže na  določene oblikovne spremembe. Namensko bi lahko strukturo stripov spreminjal od  albuma do albuma, vendar se zdi, da se strip izpopolnjuje z avtorjema, medtem ko 


nastaja. In če je temu tako, potem si lahko obetamo, da bo že Meksiko, naslednji del  Meksikajnarjev, z veliko večjo kilometrino še boljši, podobno kot je Laibach boljši od  Miramara. (Zoran Srdić)


Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec