Issuu on Google+


SKOZI TEBE KIPELA BO RAST Zbornik ob 20-letnici ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije Izdal in založil Zavod sv. Sanislava Odgovarja dr. Roman Globokar Zbrala in uredila Jože Kurinčič in Olga Osredkar Lektoriral Jože Kurinčič Korekture: Olga Osredkar Oblikoval in grafično opremil Marko Grimani Fotografije: arhivi Zavoda sv. Stanislava in posameznih enot, zasebne zbirke profesorjev in nekdanjih dijakov Tisk: Littera picta d. o. o. Ljubljana 2013 Zavod sv. Stanislava Štula 23 1210 Ljubljana Šentvid Telefon: 00386 15822200 Telefax: 00386 15821065 E-pošta: info@stanislav.si Spletna stran: www.stanislav.si

Izid zbornika je finančno podprla Mestna občina Ljubljana.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.5(497.4Ljubljana)(082) ZAVOD sv. Stanislava. Škofijska klasična gimnazija (Ljubljana) Skozi tebe kipela bo rast : Škofijska klasična gimnazija 1993-2013 : zbornik ob 20-letnici / [zbrala in uredila Jože Kurinčič in Olga Osredkar ; fotografije arhivi Zavoda sv. Stanislava ... et al.]. - Ljubljana : Zavod sv. Stanislava, 2013 ISBN 978-961-6650-15-1 1. Gl. stv. nasl. 2. Kurinčič, Jože 269125376


Kazalo

7

Skozi tebe kipela bo rast (Jože Kurinčič)

12 Ljubezen do bližnjega in ljubezen do stvarstva (Borut Pahor) 14 Za Katoliško cerkev je katoliško šolstvo izjemnega pomena (Anton Stres) 18 Prihodnost Škofijske klasične gimnazije in Zavoda sv. Stanislava (Roman Globokar) 26 Nekaj utrinkov o ponovnem začetku (Borut Košir) 30 Pedagogika srca (Anton Jamnik) 34 Mesto ŠKG med slovenskimi šolami, njena specifika in perspektive (Jože Pucihar) 37 Učitelje smo izbirali – po lepoti (Jože Mlakar) 42 "Verjela sem, da bomo iznašli drugačno šolo, ker mora biti!" (Jože Kurinčič: Pogovor z Nado Jeromen) 48 Poslovanje ŠKG 1993–2013 in nove pridobitve Zavoda sv. Stanislava 2005–2013 (Tone Homar) 54 Biti tajnica šole v razvalinah (Jana Kastelec) 58 Pouk klasičnih jezikov v 21. stoletju (Kajetan Gantar) 68 20 let knjižnice dr. Antona Breznika (Boštjan Roblek) 82 Duhovna vzgoja na ŠKG (Tone Česen) 89 "V ŠKG smo tako rekoč potopljeni" (Jože Kurinčič: Pogovor s p. Jernejem Kurinčičem) 93 "Draga ŠKG, hvala za vse, kar sem prejela v tebi!" (Olga Osredkar: Pogovor s s. Uršo Marinčič) 96 Pouk slovenščine na ŠKG in njegova drugačnost (Mateja Gomboc) 102 Mat(h)ema – a te mam? (Gregor Pavlič) 114 Pouk klasičnih jezikov na ŠKG (Dragica Fabjan Andritsakos)


122 Tuji jeziki na predvojni in povojni Škofijski klasični gimnaziji (Lily Schweiger Kotar) 126 Angleščina (Lily Schweiger Kotar) 133 Francoščina (Barbara Cergolj) 137 Nemščina (Irena Bolta) 139 Španščina (Bojana Tomc) 142 Ruščina (Simon Feštanj) 144 Alumni na študiju in delu v tujini (Lily Schweiger Kotar) 150 Magistra vitae (Robert A. Jernejčič) 155 Odpirati vrata v svet, ga spoznavati, razumeti … (Marjeta Hočevar) 159 Biologija – odkrivanje kamenčkov na sliki življenja (Ana Bavec) 164 Kemija na ŠKG v letih od 1993 do 2013 (Nasta Zupančič) 171 Fizika znatno prispeva k odličnosti gimnazije (Tine Golež) 177 Ljubezen do modrosti na ŠKG (Jernej Pisk) 180 »Ko sem videl tvoje darove …« (Anton Jamnik) 181 Filozofija ni le šolski predmet (Albin Kralj) 182 Spoznaj sebe in spoznal boš svet (Mirjam Erce Vratuša) 187 Rasti z glasbo ali 20 let ŠKG (Damijan Močnik) 207 Likovna umetnost na Škofijski klasični gimnaziji (Bernarda Podlipnik) 216 20 let pouka informatike na ŠKG (Helena Medvešek) 219 Od pouka računalništva do pouka informatike (Metod Trajbarič) 220 Ob matematiki tudi informatika (Janez Šparovec) 223 Zdrav duh v zdravem telesu (Andrej Kokalj in Tea Obrč)

228 Ekskurzije v tujino, izmenjave in mednarodne dejavnosti na ŠKG (Mirjam Lindič) 234 Matura na Škofijski klasični gimnaziji (Janez Šparovec) 242 Za dijakov celostni razvoj (Maja Turšič) 248 Dijaška skupnost na Škofijski klasični gimnaziji (Peter Prašnikar) 253 Druženje nekdanjih škofijcev (Anja Marija Arko) 260 Intervjuji z nekdanjimi »škofijci« 260 "Upajte si biti mladi" (Nika Jutraž: Pogovor z Markom Weilgunyem) 264 "Vsi smo po svoje čudni in vsi v redu" (Kaja Valjavec: Pogovor z Josephom Nzobandoro - Josem in Markom Gregorčičem - Muratom) 268 "Želel sem si dobiti pravi opomin" (Katarina Torkar: Pogovor z Mihom Sojarjem) 270 "Škofijska ti da predvsem veliko razgledanost" (Urša Šega: Pogovor z Uršo Žgajnar) 272 "Pogrešam zdrave ekstreme" (Nina Kozamernik: Pogovor z Ožbejem Peterletom) 276 "Na šoli je veliko profesorjev, ki učijo s srcem" (Katarina Berden: Pogovor z Nino Košorok) 278 "Gimnazija nima dvajset let, ampak sto osem!" (Jože Kurinčič: Pogovor s Simonom Malmenvallom) 283 Profesorji in drugi strokovni delavci na Škofijski klasični gimnaziji od leta 1993 292 Dijaki 4. letnika Škofijske klasične gimnazije od šolskega leta 1997/98 do 2013/14


Skozi tebe kipela bo rast Ӷ Jože Kurinčič, urednik

Jubilejno leto

V

letu 2013 praznuje slovensko šolstvo pomembne jubileje: 100-letnico prve mature v slovenskem jeziku, 100-letnico ustanovitve prve državne gimnazije s slovenskim učnim jezikom in 20-letnico ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije. Kar dva jubileja sta povezana s Škofijsko klasično gimnazijo v Ljubljani oz. v Šentvidu nad Ljubljano (kakor so to naselje ob gorenjskem vhodu v Ljubljano imenovali pred 100 leti). Prva matura v slovenskem jeziku je potekala spomladi 1913, in sicer na ŠKG; pisni del junija, julija pa ustni. Opravljalo jo je 30 kandidatov; vsi so jo uspešno opravili, polovica njih »z odliko«. Tako so v slovenščini izšolani gimnazijci in v slovenskem jeziku preizkušeni pripravljali pot slovenski univerzi, ki je bila ustanovljena čez šest let.

Istega leta je bila z »najvišjo odločbo Njegovega c. kr. Apostolskega Veličastva z dne 3. avgusta 1913 ustanovljena c. kr. Državna gimnazija s slovenskim učnim jezikom v Gorici«.1 S tem pomembnim uspehom je bilo okronano večdesetletno prizadevanje slovenskih goriških izobražencev in politikov za ustanovitev gimnazije s slovenskim učnim jezikom. Uspeh je bil še toliko pomembnejši, ker je šlo za državno in ne zasebno ustanovo, kakršna je bila šentviška gimnazija. 20-letnica ponovne ustanovitve oz. oživitve ŠKG je prilika, da »premerimo daljo in nebeško stran« delovanja te ustanove v Zavodu sv. Stanislava. Zato že celo leto potekajo različni dogodki, posvečeni »okroglemu« jubileju: simpozij, slavnostni koncert, v tem duhu so potekala mnoga praznovanja, akademije … V tej vlogi je tudi pričujoči zbornik.

1

Prvo izvestje c. kr. Slovenske državne gimnazije v Gorici, Gorica 1914, str. 1.

7


Skozi tebe kipela bo rast

1. a prvi šolski dan 1993/94

Skozi tebe kipela bo rast Pripravljalni odbor za praznovanje 20-letnice ponovnega delovanja ŠKG je iskal priložnostno geslo, ki naj izrazi smoter in prizadevanje ŠKG, in ga našel v Kosovelovem verzu Skozi tebe kipela bo rast. Gre za verz iz pesnitve Tragedija na oceanu, v kateri pesnik upodablja apokaliptično vizijo propada Zahodne Evrope, nekakšnega novodobnega vesoljnega potopa. Svet se potaplja v apokaliptični grozi zaradi nepravičnosti. Krivična družba – ocean uničuje in razčlovečuje, duši in pači človeka kot posameznika, mu jemlje jaz in pači obraz. Jaz ne varujem najlepših sanj, moj grob je širok, moj grob je teman, in kdor ima svoj obraz, mu ga raztrgam jaz, ocean. Vendar ta posameznik, čeprav morda podleže, ohrani v sebi moč za nadaljevanje življenja. Kot je Noe vkrcal na rešilno ladjo živa bitja, je Kosovelov posameznik skril vase seme življenja, ki bo po tragediji, po potopu, ponovno vzklilo.

8


Jože Kurinčič: Skozi tebe kipela bo rast Ti boš rastlina, med plastjo plast, in skozi tebe kipela bo rast, neviden boš in nepoznan, ti boš na dnu vseh žrtvovanj. /…/ In ti boš tesno med plastmi, zemljó presijale ti bodo oči in tvoje oči bodo rasle v svet, nad njimi vzhod z zatonom spét. Nad zemljo sinje sinje nebo, kot da vse mrtve oči vanj sijó, /…/ Zdi se, da je Kosovelova misel tudi v sodobnem času zelo aktualna. Tudi danes je apokaliptično vzdušje, občutje vsakršnih kriz močno navzoče. Vedno bolj je jasno, da so zakoni ekonomije grobega kapitalizma ne le nezadostni, ampak celo pogubni, in sicer ne le za posamezno gospodarstvo, ampak za cele narode, nacionalne države in celo civilizacijo. Priča smo veliki moralni krizi, ki zahteva ponovno odkritje trdnih moralnih temeljev. Pogosto se zdi, da gre vse navzdol. In s Kosovelom bi rekli: Strašnó je strmeti v potop sveta. Ti vstajajo, padajo po veri, ki jih je dvigala do Boga, a zdaj je utihnil sredi temè klic njegov iznad temè. Živimo v času krize Cerkve, posebno domače, slovenske cerkve, ki išče svoj obraz po prehodu skozi revolucionarno rdeče morje in po nesrečnem zanašanju na moč kapitala. V podobnem položaju je bil slovenski prostor na prelomu iz 19. v 20. stoletje, ko je bila zasnovana prva ŠKG. Vizionarski škof A. B. Jeglič je vedel, da mora zgraditi šolo kot močno ladjo, da se »ostanek« reši iz potopa verske in narodne mlačnosti. V novoustanovljenem Zavodu sv. Stanislava je hotel vzgojiti pokončne Slovence, globoke kristjane in široko klasično izobražene intelektualce. Bil je prepričan, da bodo »opremljeni« z narodno zavestjo, s trdno vero in širokim znanjem, kakršnega nudi klasična gimnazija, kos preizkušnjam časa. In bili so! Kaže, da so naloge današnje ŠKG enake: da se tudi v oceanu današnje družbe lahko reši le tako »opremljen« posameznik. Tako sedaj ob jubileju s pesnikom iščemo v naši ustanovi vsi skupaj svoj obraz, svoj jaz, individualnost, osebnost …, skozi katero bo še naprej kipela rast, ki bo znanilec novega, človeka, ki bo »na dnu vseh žrtvovanj« v času, ko se zdi, kot da »je utihnil božji klic sredi teme«.

9


Skozi tebe kipela bo rast Rast, ki kipi in išče novih oblik, se tako nanaša najprej na dijake ŠKG, ki naj bodo nosilci nečesa novega. Nanaša pa se tudi na učitelje in ustanovo samo, za katero upamo, da bo (potem ko je bila celih 53 let spremenjena najprej v zapor in vojašnico, usužnjena v ustanovo uničenja in je spet zaživela) še naprej uresničevala svoje prvotno poslanstvo. Da bo skoznjo kar naprej kipela rast, da bodo v njej to rast pospeševali, jo spodbujali, tudi usmerjali. Da bi v njej, kot v njenem prvem obdobju od leta 1905 do 1945 našlo ugoden humus za rast čim več mladih. Prvih 20 let ponovnega delovanja je bilo zelo uspešnih. ŠKG je gotovo najbolj uspešen projekt na področju šolstva v samostojni Sloveniji. O tem ne govori le število maturantov (2829) in njihov izjemen uspeh (je med najboljšimi slovenskimi gimnazijami), ampak tudi uspešen nadaljnji študij in glasovi o uspešnem poklicnem in družinskem življenju nekdanjih dijakov ŠKG.

Zbornik V duhu prekipevajoče rasti je nastal tudi pričujoči jubilejni zbornik. K sodelovanju smo pritegnili tiste, ki so »bili zraven« pri nastajanju šole, tiste, ki so ji dajali programsko podobo, profesorje nosilce posameznih predmetnih področij, pa tudi nekdanje dijake. Odziv je bil izreden: zbornik je ustvarjalo okrog 50 sodelavcev. Publikacija predstavlja ŠKG z različnih vidikov: kako je prišlo do ponovne oživitve šole, kakšen sta njen program in poslanstvo, kako se poučujejo posamezni predmeti, kakšna vprašanja se pri tem odpirajo, kako so živele in živijo različne dejavnosti, ki omogočajo rast mlademu človeku … Prispevki so zasnovani zelo različno. Nekateri bolj esejsko, drugi bolj v obliki nekakega poročila, kaj vse se je dogajalo na posameznem področju oz. pri posameznem predmetu. Nekateri so slavnostno vzneseni, drugi pa ob predstavitvi svojega predmeta odpirajo tudi aktualna vprašanja svoje stroke in pedagoškega procesa na šoli in v širšem prostoru. Za vse pa lahko rečem, da so napisani z zavzetostjo in da iz njih diha neko veselje nad obstojem ŠKG. Tako je naš zbornik (ob zborniku Sto let Zavoda sv. Stanislava, ki je izšel leta 2005) izraz navdušenja in veselja nad to pomembno ustanovo ter pomemben vir informacij o njenem delovanju. Vsi sodelujoči so z veseljem sprejeli vabilo za pisanje in so svojo nalogo odlično opravili, za kar gre vsem prav prisrčna zahvala. Prav posebno zahvalo pa dolgujem sourednici Olgi Osredkar ter oblikovalcu in likovnemu uredniku Marku Grimaniju za zavzeto in prijetno sodelovanje.

10


IZ ŠOLSKE KRONIKE

Sreda, 31. avgust 1993 Odprtje Škofijske klasične gimnazije V sredo, 31. avgusta, leta 1993 je bila ponovno odprta Škofijska klasična gimnazija. Prostore je blagoslovil gospod nadškof, ljubljanski in slovenski metropolit dr. Alojzij Šuštar. Ob blagoslovitvi je bila v kapeli, ki je še vsa razdejana od dveh vojska, ki sta doslej 52 let bivali v Zavodu sv. Stanislava – nemške nacistične in jugoslovanske komunistične, lepa slovesnost. Na njej so se zbrali pomembni ljudje iz cerkvenega, političnega in kulturnega življenja, nekdanji »zavodarji«, pa tudi bodoči dijaki in njihovi starši ter mnogi prijatelji te nove šole. V kapeli – dvorani je bilo mnogo premalo prostora za vse, zato so mnogi spremljali dogajanje kar v avli pred kapelo. Med politiki je bil z največjim navdušenjem sprejet g. Janez Janša, minister za obrambo Republike Slovenije. Množica ga je ob vstopu v dvorano pozdravila z navdušenim ploskanjem in mu dala vedeti, da v dneh, ko ga silovito napadajo nosilci starega režima, ni sam. Na slovesnosti so spregovorili direktor Zavoda sv. Stanislava dr. Borut Košir, ravnatelj gimnazije prof. Jože Mlakar, gospod nadškof, zunanji minister in podpredsednik vlade g. Lojze Peterle ter generalni direktor podjetja SCT, ki je hišo obnovilo, g. Ivan Zidar. Na slovesnosti je prepeval komorni zbor Ave, ki je s svojim prelepim petjem navdušil vse navzoče. Po slovesnosti v dvorani so vsi navzoči odšli na zakusko v največji obnovljeni prostor.

Ob odprtju Škofijske klasične gimnazije 31. avgusta 1993: na desni dr. Borut Košir, takratni direktor Zavoda sv. Stanislava, v ozadju komorni zbor Ave

Ob odprtju Škofijske klasične gimnazije 31. avgusta 1993; vse navzoče je nagovoril gospod nadškof Alojzij Šuštar.


tva

Ljubezen do bližnjega in ljubezen do stvarstva nas napotujeta k sprejemanju drugih in drugačnih Ӷ Borut Pahor, predsednik RS

S

poštovani,

v veliko čast si štejem, da sem se vam lahko pridružil ob praznovanju dvajsetletnice ponovnega delovanja Škofijske klasične gimnazije v Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani in hkrati prve mature v slovenskem jeziku, ki je potekala pred stotimi leti prav na vaši gimnaziji in ki predstavlja v zgodovini slovenskega šolstva nedvomno zelo pomemben mejnik. V Zavodu sv. Stanislava si v vseh njegovih enotah vztrajno in sistematično prizadevate za to, da bi ustvarili pogoje za celovito osebnostno rast otrok in mladine, zato da bi oboji lahko v polnosti razvili svoje osebne sposobnosti in prispevali k skupnemu dobremu naše družbe, njeni blaginji in trajnostnemu razvoju. Tako poslanstvo ste si zadali ob njegovi ponovni ustanovitvi leta 1993 in temu cilju že dvajset let posvečate vso svojo skrb, znanje in energijo. V sodobnem prepišnem potrošniškem svetu, odetem v barve različnih ideologij, denarja, interesov, egoizmov, tudi samozvanih modrecev, ko nas poročila o dogajanju doma in v svetu dnevno preplavljajo s slabimi novicami, je to zahtevna in zapletena naloga. Pa vendar vodstvu in učiteljskemu zboru to uspeva, o čemer govorijo rezultati sami zase. Že nekaj let so vaši maturantje 100-odstotno uspešni in v povprečju dosegajo veliko boljše rezultate od nacionalnega povprečja. Poleg učnih uspehov so tu še uspehi glasbenikov in pevcev, predvsem zborov, ki se uvrščajo v sam vrh evropskega mladinskega petja in zmagujejo na zborovskih tekmovanjih, kot je Naša pesem v Mariboru. Predvsem pa je tu zadovoljstvo dijakov, ki imajo ob svojem vstopanju v svet odraslih in iskanju smisla in cilja svoje življenjske poti v takem študijskem in delovnem okolju trdno oporo. Zavod sv. Stanislava je že od njegovih prvih začetkov leta 1905 pomembno slovensko versko, kulturno, narodno in državotvorno torišče. S tem ciljem je bil tudi ustanovljen in sedanji obnovljeni zavod s ponosom nadaljuje to tradicijo. Vendar pri tem ne želi biti zazrt v preteklost, pač pa se uveljavlja kot moderna in odprta ustanova, ki

12


Borut Pahor: Ljubezen do bližnjega in ljubezen do stvarstva mladim pomaga razumeti svet, kakršen je, zato da bi se s svojim znanjem, vrednotno orientacijo in odprtostjo za dialog lahko aktivno vključili v prizadevanje za pravično, pošteno in solidarno družbo kot odgovorni državljani Slovenije in sveta. Podobne cilje imajo številne šole v Sloveniji. Specifičnost škofijske gimnazije pa je uspešen preplet in medsebojno dopolnjevanje prizadevanj različnih enot Zavoda sv. Stanislava: Osnovne šole Alojzija Šuštarja, Škofijske klasične gimnazije, Jegličevega dijaškega doma, Študentskega doma Janeza F. Gnidovca, poleg tega pa še Glasbene šole, raznih kulturnih krožkov in obšolskih dejavnosti ‒ vsi umeščeni v impozantni stavbi v zelenem okolju s čudovitim pogledom na Kamniške Alpe. Življenjsko prepletanje vseh navedenih ustanov spodbuja tkanje prijateljstev, krepi solidarnost in medsebojno pomoč, medgeneracijske vezi pa razvijajo občutek pripadnosti, ki ga še dodatno krepita medsebojno spodbujanje in opogumljanje. Prepričan sem, da bodo intelektualci, ki so mojstrili svojo pamet, dušo in telo v Škofijski klasični gimnaziji, Sloveniji pomagali vzpostaviti družbo prihodnosti brez senc preteklosti in njenih ideoloških delitev. Ljubezen do bližnjega in ljubezen do stvarstva nas napotujeta k sprejemanju drugih in drugačnih ter njihove osebne, nacionalne, tudi verske integritete. Napotujeta nas na zlato pravilo etičnega kodeksa, ki pravi: »Ne stori drugemu, česar ne želiš, da bi drugi storil tebi.« To je pravilo, ki presega ločnice med ateisti, agnostiki in pripadniki različnih verskih skupnosti. Je skupno vsem civilizacijam in prepričan sem, da nas je velika večina državljanov sveta zavzetih zagovornikov tega pravila. S skupnim prizadevanjem za njegovo uveljavljanje bomo izključevanje, zavračanje in zaničevanje postavili na družbeno obrobje, s tovarištvom, medsebojnim spoštovanjem in skupnim delom za splošno dobro, ne glede na razlike med nami, pa bomo družbi dajali nov cilj in nov smisel. Hitro spreminjajoči se svet in njegova soodvisnost to od nas danes terjata in verjamem, da to zmoremo. Ko je škofijska gimnazija pred dvajsetimi leti začela delovati, je naletela na mešane odzive. Precej je bilo razmislekov o primernosti tega, precej dvomov in tudi nekaj odklanjanja in morda celo sovraštva. To je bilo razumljivo, saj smo bili vsi vzgojeni z mislijo, da morajo biti vse šole enake. In pri nas so bile res enake, še posebej po ukinitvi klasične gimnazije ob koncu 50-tih let, saj so se le malo razlikovale po kvaliteti zaradi selekcije dijakov in profesorjev, po načinu dela pa so bile enake, saj so morale biti enake.

Koncert zborov in orkestra Zavoda sv. Stanislava v Cankarjevem domu 12. maja 2013; vse navzoče je nagovoril predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Škofijski klasični gimnaziji želim uspešno delo še naprej, njenim dijakom še nadaljnje nizanje uspehov, vsem skupaj pa prijetno praznovanje obeh pomembnih obletnic.

13


-

Za Katoliško cerkev je katoliško šolstvo izjemnega pomena Ӷ Anton Stres, ljubljanski nadškof 1

V

zadnjem času krize, ki razkriva številne naše slabosti, mnogi ugotavljajo, da je vzgojni, vrednostni ali etični vidik vzgoje in izobraževanja v naših šolah podcenjen in nezadosten. V Katoliški cerkvi pa vzgojni razsežnosti v šoli posvečamo veliko pozornosti in dosedanje uspešno delovanje Škofijske klasične gimnazije potrjuje, da navzočnost etične in duhovne vzgoje v šoli izobraževalnemu prizadevanju ne škoduje, ampak ga prej podpira in navdihuje. Tako naša praksa potrjuje načela in pravila, ki jih vsebujejo številni mednarodni dokumenti, nenazadnje pa tudi sam II. vatikanski cerkveni zbor, ki poudarja: »Med vsemi vzgojnimi sredstvi je posebno pomembna šola, ki v moči svojega poslanstva z neprestanim prizadevanjem oblikuje umske zmožnosti, s tem pa razvija sposobnost pravilnega presojanja, uvaja v kulturno dediščino, ki so jo ustvarili prejšnji rodovi, goji čut za vrednote in pripravlja za poklicno delo. S tem, da med dijaki različnega značaja in različnega položaja ustvarja prijateljske odnose, pospešuje tudi pripravljenost za medsebojno razumevanje. Razen tega predstavlja šola nekakšno središče, za katerega učinkovitost in napredek si morajo hkrati prizadevati družine, učitelji, različna društva za gojitev kulturnega, državljanskega in verskega življenja, svetna oblast in celotna človeška družba.«2 Takšno šolo si prizadevamo ustvariti. Pri tem nikakor ne gre spregledati evropske Konvencije o človekovih pravicah, ki poudarja: »Pri izvajanju funkcij, ki so v zvezi z vzgojo in izobraževanjem, mora država spoštovati pravico staršev, da zagotovijo svojim otrokom takšno vzgojo in izobraževanje, ki sta v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem.«3 Tudi Svet Evrope je v zadnjih letih na različnih ravneh in v različnih resolucijah poudaril pomen religiozne kulture (prim. priporočilo 1396 z dne 27. januarja 1999) in ustrezne religiozne in etične izobrazbe in vzgoje. Vsem tem dokumentom in splošnemu sodobnemu demokratičnemu čutu je popolnoma tuja miselnost, da bi morala šola ostati v monopolu države, kar nujno pripelje do tega, da ostaja tudi pod močnim vplivom političnih ideologij strank na oblasti. To pa je v diametralnem nasprotju s toliko opevano »avtonomijo« šolskega prostora. Slovenska praksa doslednega izključevanja vsake religiozne vzgoje iz šole je za to najbolj zgovoren primer. Za 1 2 3

14

Dr. Anton Stres je bil ljubljanski nadškof do 31. julija 2013. Izjava o katoliški vzgoji 5. Evropska konvencija o človekovih pravicah, Protokol, 2. člen.


Anton Stres: Za Katoliško cerkev je katoliško šolstvo izjemnega pomena tako izključevanje ni drugega opravičila in razloga kakor nepopustljiva sekularistična in laicistična ideologija, ki še vedno prevladuje v levih strankah, ki so pri nas kar naročene na oblast. Dejstvo je, da je v širšem evropskem prostoru glede verskega ali religioznega pouka v šoli Slovenija velika izjema. Tako tesno zaprtih vrat za verski ali religiozni pouk nima nobena šola v Evropi, tudi francoska ne, kaj šele najsodobnejša tako imenovana »evropska šola«, namenjena otrokom iz družin funkcionarjev v evropskih ustanovah in deluje pod neposredno avtoriteto Evropske unije. V njej sta konfesionalnemu (sic!) religijskemu pouku na ravni osnovne šole odmerjeni dve uri tedensko, na ravni srednje šole pa ena ura. To je sodobna evropska miselnost, medtem ko naša žalostna »specifičnost« ostaja brez prepričljive utemeljitve. Ne ostaja pa brez škodljivih posledic, predvsem na vzgojnem področju. Med najbolj temeljne naloge vsakega šolskega sistema sodi naloga, da vzgaja za strpnost in kulturo dialoga v družbi. Strpnost in kultura dialoga pa predpostavljata znanje, obveščenost, poznavanje. Tam, kjer se različne kulturne ali duhovne skupine med seboj ignorirajo, so najbolj plodna tla za predsodke in nestrpnost, tudi za nestrpnost do vernosti in verujočih ter njihovih občestev. Izključevanje religioznega izobraževanja iz slovenske javne šole pospešuje predsodke proti veri in Cerkvi in je eden izmed izvirov družbene nestrpnosti do Cerkve in vernosti, ki je v Sloveniji očitna in tudi zelo tolerirana. Katoliška cerkev v Sloveniji je na to pomembno pomanjkljivost našega šolskega sistema že večkrat opozorila, tudi na Plenarnem zboru oziroma t. i. vseslovenski sinodi. Da bi se izognili nesporazumom, smo večkrat poudarili razliko med veroukom kot vzgojo za verovanje in versko življenje, ki naj ostane v pristojnosti Cerkve,

Gospod nadškof je 1. šolski dan obiskal vse maturante ŠKG ter jim zaželel veliko uspeha v novem šolskem letu in pri opravljanju mature.

15


Skozi tebe kipela bo rast in verskim oziroma religioznim poukom kot versko-duhovnim izobraževanjem, ki vodi k poznavanju verstev s posebnim – a ne izključujočim – poudarkom na religiji okolja, v našem primeru krščanstva. Tak pouk, ki bi ga zasnovali v sodelovanju s cerkvami in verskimi skupnostmi, ki jih to zadeva, bi veliko prispeval k medsebojnemu spoštovanju, sožitju in sodelovanju. Po eni strani bi s tem upoštevali, kaj so na tem področju uveljavljeni standardi v Evropi, posebej v srednjeevropskih državah, ki so nam kulturno in religiozno duhovno blizu, po drugi strani pa bi tudi upoštevali naše razmere in trenutne možnosti. Žal naše pobude glede tega vedno naletijo na gluha ušesa. Zato je nadvse uspešno dvajsetletno delovanje Škofijske klasične gimnazije pričevanje izjemnega pomena. V boju proti prevladujočim ideološkim predsodkom so dejstva najbolj prepričljiv dokaz, četudi ne vedno uspešen. Dejstvo je, da dijaki Škofijske klasične gimnazije niso prikrajšani za nič takega, kar njihovim vrstnikom nudijo državne gimnazije, imajo pa možnosti, ki jih drugi dijaki nimajo, in med temi je tudi možnost poglobljenega poznavanja krščanske vere in kulture. Zato je za Katoliško cerkev katoliško šolstvo vedno izjemnega pomena. Šolarji in dijaki imajo pravico ne samo do izobrazbe v znanostih in poklicnih veščinah, ampak tudi v življenjsko najbolj pomembnih etičnih in duhovnih spoznanjih, od katerih je osebna sreča tudi najbolj odvisna. V razkristjanjenem in kristjanofobičnem okolju, kakršna je slovenska družba, pa je temeljita verska izobraženost in kultiviranost tudi odločilnega pomena za prihodnost Cerkve in krščanstva med nami. V letih, ko si mlad človek postavlja vrednostne temelje, na katerih bo gradil svoje življenje, ima pravico dostopa do življenjskih zakladov verske izkušnje, ki med kulturnimi dobrinami nikakor ni na zadnjem mestu. To pravico mladih ljudi in njihovih staršev, ki so prvi odgovorni in zainteresirani za vzgojo svojih otrok, Katoliška cerkev spoštuje na zelo otipljiv način, ko jim ustvarja možnost šolanja in vzgoje v svojih ustanovah. Žal je Cerkev na Slovenskem ob vsem nasprotovanju in predsodkih proti njej materialno prešibka, da bi lahko to poslanstvo vršila v tisti meri, ki bi ustrezala željam in potrebam članov vernega občestva. A si bo za to kljub vsemu še vedno prizadevala in skrbela, da bo njeno šolstvo svojo katoliško identiteto ohranilo. Zato je toliko bolj dragoceno to, kar že imamo in na čemer lahko gradimo naprej. Tistim, ki so najbolj zaslužni za to naporno, a uspešno vzgojno in izobraževalno »plovbo proti toku«, izrekam vso hvaležnost in vse priznanje. Verjamem, da bomo vsi znali ceniti in s tem tudi podpirati katoliške šole, ki jih imamo, in med katerimi je tudi Škofijska klasična gimnazija s svojimi dvajsetimi leti delovanja dokazala, da to podporo zasluži.

16


IZ ŠOLSKE KRONIKE

Četrtek, 2. september 1993 Pričetek pouka Na ŠKG se je pričel pouk, in sicer s slovesno mašo v cerkvi sv. Vida v Šentvidu, ki jo je daroval g. nadškof dr. Alojzij Šuštar. Navzoče dijake, njihove starše, nekdanje zavodarje in druge sta poleg g. nadškofa pozdravila tudi direktor g. Košir in ravnatelj g. Mlakar. Pri maši so sodelovali z branjem beril in prošenj tudi dijaki, njihovi starši in profesorji, ki so se po maši tudi predstavili. Po maši so vsi v slovesnem sprevodu odšli v šolo, kjer so se učenci razdelili po razredih, vsak s svojim razrednikom: 1. a prof. Jože Kurinčič, 1. b prof. Jože Mlakar, 1. c prof. Irena Bolta, 1. d prof. Gregor Pavlič in 1. e prof. Lily Schweiger. Ostali, starši, nekdanji zavodarji, pa tudi novinarji in drugi, so si v tem času ogledali šolo. Prvi dan pouka je minil po načrtu, v vseh pa je bilo čutiti rahel nemiren trepet pred novim. Popoldne je bila prva pedagoška konferenca v šolskem letu.

01

02 01 Po maši ob pričetku pouka 2. septembra 1993 je g. ravnatelj Jože Mlakar predstavil profesorje Škofijske klasične gimnazije: (z leve) Jože Kurinčič, profesor slovenščine, Marina Rugelj, profesorica matematike, Gregor Pavlič, profesor matematike, Lily Schweiger, profesorica angleščine, Irena Bolta, profesorica nemščine, Ksenja Geister, profesorica klasičnih jezikov, Brane Senegačnik, profesor klasičnih jezikov.

03

02 Po maši so vsi v slovesnem sprevodu odšli do Zavoda sv. Stanislava: (spredaj z leve) p. Lojze Cvikl, g. nadškof Alojzij Šuštar, g. ravnatelj Jože Mlakar, g. direktor Borut Košir. 03 Dijaki so se zbrali v enem izmed prostorov, kjer so se razdelili po razredih in odšli z razrednikom v matično učilnico.


ije

Prihodnost Škofijske klasične gimnazije in Zavoda sv. Stanislava Ӷ Roman Globokar, direktor

K

o se je pred dobrimi dvajsetimi leti ponovno snovala Škofijska klasična gimnazija, tega pravzaprav niti nisem zaznal. Septembra 1993 sem začel svoj študij v Rimu in dogodki v Sloveniji so šli takrat mimo mene. Prvič sem bil v zavodskih prostorih šele v začetku tega tisočletja, in sicer na obisku pri takratnem duhovnem vodji Jožetu Plutu. Spomnim se, da sem kljub temu da je stavba ogromna in veličastna, kar dolgo iskal pot do nje. To podobo si bom sposodil za iztočnico pri razmišljanju o prihodnosti naše gimnazije in zavoda. Spomladi 2001, ko sem zaključeval doktorat, me je poklical takratni direktor dr. Tone Jamnik in me vprašal, če bi prišel za veroučitelja in duhovnega vodjo na Škofijsko klasično gimnazijo. Po eni strani sem bil povabila vesel, saj sem si vedno želel poučevati v srednji šoli. Če ne bi bil duhovnik, bi bil verjetno učitelj filozofije in zgodovine. Po drugi strani pa nisem bil prepričan, da je to prostor zame. V času mojega osemletnega študija v večnem mestu je do mene pricurljala tudi kakšna opazka o škofijski in o zavodu: češ, da se imajo tam dijaki za elito, da so vzvišeni in domišljavi, da se imajo za nekaj več … V tako okolje me ni nič kaj vleklo. K pozitivnemu odgovoru sta me spodbudila bivša škofijca Matej Pavlič in Matjaž Celarc, ki sta takrat začenjala študij v Rimu. Zatrjevala sta mi, da sem čisto pravi človek za to mesto in da so škofijci super in čisto normalni. In res, že prve dneve poučevanja sem izkusil, da so dijaki čudoviti, prav tako sem se izredno dobro počutil med sodelavci. Lahko rečem, da je šlo za ljubezen na prvi pogled. Takoj sem vzljubil ljudi, s katerimi se tako in drugače srečujem v zavodu, in to okolje vzel povsem za

18


Roman Globokar: Prihodnost Škofijske klasične gimnazije in Zavoda sv. Stanislava svoje. Tudi sam izkušam to, kar smo zapisali kot poslanstvo zavoda: da gre za prostor za »celovito osebnostno rast posameznika v skupnosti, da bi živel v polnosti in sooblikoval boljši svet«. Tukaj res lahko živim življenje v polnosti, imam veliko priložnosti za vsestransko rast in v vseh teh letih sem se v zavodu ogromno naučil. Za korenito spremembo mojih odgovornosti v zavodu je spet poskrbel prijatelj Tone Jamnik. Ko je bil dva dni po veličastnem praznovanju stoletnice zavoda 13. novembra 2005 imenovan za ljubljanskega pomožnega škofa, me je predlagal nadškofu Alojzu Uranu za svojega naslednika. V moji notranjosti so se takrat kar spontano porajale besede Salomona: »Premlad sem, kako bom vodil tako veliko hišo.« Pravzaprav si niti nisem predstavljal, kaj pomeni biti direktor zavoda. In mogoče je bilo tudi bolje tako. Nalogo sem sprejel v zaupanju v Božjo pomoč in v zavesti, da se bom lahko zanesel na odlične sodelavce v hiši. Niso me razočarali, ne Bog ne sodelavci, pravzaprav so presegli moja pričakovanja, saj resnično v vseh enotah zavoda »prekipeva rast«, če rahlo parafraziram geslo praznovanja dvajsete obletnice Škofijske klasične gimnazije. Bogat vsakdanji utrip v zavodu, vsestranska ustvarjalnost, odlični rezultati na maturi, medsebojna pomoč in solidarnost, prijetni odnosi, zagnanost in inovativnost, veselje do življenja, odgovornost – to je le nekaj spontanih oznak za naš zavod, ki kažejo, da je bila odločitev za oživitev katoliške gimnazije pred dobrimi dvajsetimi leti pravilna in da že rojeva bogate sadove. In kako naprej? Življenje, ki bi se zaprlo za izmenjavo z novimi snovmi iz zunanjega okolja, je obsojeno na propad. Vsako živo bitje mora stalno sprejemati prvine od zunaj in jih integrirati v svoj organizem, da lahko ohranja svojo istovetnost. Podobno velja tudi za ustanovo, ki želi ostati živa, še več, ki želi porajati novo življenje. Pri oblikovanju privlačne in navdušujoče prihodnje podobe Škofijske klasične gimnazije in Zavoda sv. Stanislava izhajamo iz rodovitne napetosti med žlahtnostjo tradicije, na katero smo ponosni, in ustvarjalno svežino, kateri se odpiramo. Sprašujemo se, kako najti pravo ravnovesje med trdnostjo, ki je ustaljen in preverjen način delovanja, in ustvarjalnim nemirom, ki vedno išče novih spodbud in novih možnosti za obogatitev našega zavodskega življenja. Potrebujemo oboje: red in spontanost, pravila in svobodo, stabilnost in drznost, ustaljenost in novost. Kako torej začrtati pot naprej, da bomo pri tem ohranili svojo istovetnost, hkrati pa sledili navdihom in si upali stopati na nove, neprehojene poti. V zadnjih letih smo na različnih ravneh našega zavoda veliko časa in energije usmerjali prav v oblikovanje vizije. V proces so bili vključeni vodstvo zavoda, zbornice posameznih enot in tudi dijaki in starši. Ovrednotili smo dosedanje delo in poiskali glavne izzive za prihodnost. Oblikovali smo besedila vizij zavoda in posameznih enot. Bolj pomemben od končnih besedil se mi zdi sam proces, v katerem smo skupaj razmišljali o vlogi naše ustanove znotraj slovenskega cerkvenega, šolskega in kulturnega prostora. Eno od glavnih spoznanj ob procesu oblikovanja vizije je bilo, da tako dijaki kot tudi zaposleni čutijo veliko pripadnost poslanstvu ustanove. Prav ta duh pripadnosti in zavest, da opravljamo pomembno poslanstvo, sta najbolj pomembno zagotovilo za uspešen razvoj našega zavoda v prihodnosti. V nadaljevanju bom navedel nekaj temeljnih prvin vizije Zavoda sv. Stanislava in Škofijske klasične gimnazije. V glavnem se bom opiral na usmeritve, ki smo jih oblikovali skupaj z zaposlenimi, v določenih delih pa bom podal tudi svoj osebni pogled. Zavod sv. Stanislava je že sedaj osrednja vzgojno-izobraževalna ustanova ljubljanske nadškofije. Prepletenost različnih enot znotraj iste ustanove je velika priložnost za medsebojno povezovanje in obogatitev. Osebno si želim, da bi bilo še več sodelovanja in medsebojnih spodbud med enotami. Velikokrat imamo istega dijaka v gimnaziji, dijaškem domu in glasbeni šoli. Včasih pride do kolizij, ker v gimnaziji ne vemo, kaj se dogaja v dijaškem domu, in obratno. Zato naj bo pri načrtovanju dejavnosti v središču učenec in njegov celostni razvoj. Če bi se zaposleni v posameznih enotah še bolj poznali in bolj podpirali med seboj, bi lahko še bolje izpolnili naše skupno poslanstvo, tj. celovita osebnostna rast mladega človeka. Poseben izziv prav gotovo predstavlja

19


Skozi tebe kipela bo rast tudi povezava med osnovno šolo in gimnazijo. Imamo veliko priložnost, da gimnazijski učitelji dobimo bolj neposreden vpogled v delo osnovne šole in da osnovnošolski učitelji spoznajo proces v gimnaziji. Drug od drugega se lahko veliko naučimo, če smo pripravljeni pogledati onkraj svojega vrtička. V marsičem se mi zdi, da je osnovnošolska pedagogika že korak pred srednješolsko (npr. formativno spremljanje, diferenciran pouk …) in da imamo v našem zavodu priložnost, da posodobimo srednješolski pouk tudi z izkušnjami osnovnošolskih učiteljev. Podobno velja tudi za sodelovanje med gimnazijskimi učitelji in vzgojitelji v dijaškem domu. Gre za skupen tim oseb, ki zaznamujejo življenje gimnazijca, zato je še kako pomembno, da delujejo usklajeno in da drug drugega podpirajo. Prav tako bi bila zaželena večja prožnost, kar zadeva možno delovanje vzgojiteljev na gimnaziji in učiteljev v domu. Ob tem se mi zdi izrednega pomena zavest, da smo vsi pomembni, da ni nihče »drugorazreden«. Pri tem se lahko navežem tudi na pomen osebja v skupnih službah (vzdrževalci, čistilke, kuharice …) v procesu vzgoje in izobraževanja. Želim si, da bi se v prihodnje najprej oni sami zavedali, da s svojim kakovostnim delom in z življenjskim zgledom omogočajo pedagoški proces; potem pa da bi se tudi pedagoški delavci bolj globoko zavedali nepogrešljivega deleža delavcev v skupnih službah in da bi spoštovali in cenili njihovo delo. Ena od temeljnih nalog vizije je oblikovati močno skupnost vseh zaposlenih v zavodu, povečati medsebojno zaupanje in podporo ter poleg neobhodne profesionalnosti, ki je dolžnost vsakega zaposlenega, spodbujati tudi medsebojno naklonjenost in zaupanje. Zaupanje mi predstavlja temelj uspešnega pedagoškega procesa. Naj ostanem za trenutek še znotraj odnosov med zaposlenimi. Kot sem že dejal, opažamo močan čut pripadnosti ustanovi, kar nas veseli in kar želimo razvijati še naprej. Še posebej bi želeli posvetiti več skrbi novozaposlenim, da bi se lahko čim prej vključili v našo skupnost. Za vodilo našega delovanja smo postavili načelo subsidiarnosti. To načelo zagovarja svobodno pobudo posameznika ali manjših skupin nasproti vodji, na drugi strani pa zahteva od vodje, da pomaga manjšim skupinam in posameznikom na področjih, ki jih sami z lastnimi močmi ne morejo opraviti. Gre torej za zavest o osebnem poslanstvu in osebni odgovornosti vsakega posameznika. Kar je mogoče storiti na nižji ravni brez posredovanja višjih avtoritet, naj se na nižji ravni tudi avtonomno opravi. Višja avtoriteta poseže v proces samo, ko si nižja raven ne more več sama pomagati. Gre za željo po spodbujanju samoiniciativnosti, inovativnosti, avtonomije vsakega posameznika – tako učenca, dijaka, študenta kot tudi zaposlenih na različnih ravneh. Želimo si, da bi se že najmanjši otroci naučili prevzemati odgovornost za stvari, ki jih lahko naredijo za svoje dobro in za skupno dobro. Bolj kot kdo raste, večja je njegova odgovornost. Preseči želimo sistem, ki temelji zgolj na delegiranju nalog in na predpisih. Vsak, ki je v vzgojno-izobraževalnem procesu v našem zavodu, naj bi težil k temu, da bi prevzel osebno odgovornost za svoje delovanje, in iskal načine, kako čim bolj obogatiti celoten pedagoški proces. Vodje naj ne bi dušili duha inovativnosti in ustvarjalnosti, razen kadar bi bilo ogroženo temeljno poslanstvo naše ustanove: »celovita osebnostna rast posameznika v skupnosti«. Ne gre torej za način vodenja od zgoraj navzdol, ampak za skupno delovanje od spodaj navzgor. Tak model pa nikakor ne zmanjšuje vloge vodij, saj se od njih pričakuje, da znajo povezovati različne iniciative od spodaj in ustvarjati sinergijo med posameznimi pobudami. Predpogoj za uresničevanje načela subsidiarnosti je zaupanje. Mogoče je koga presenetilo, da sem se pri prikazu vizije tako obširno ustavil pri odnosih med enotami in pri odnosih med zaposlenimi. Osebno se mi zdijo prav odnosi med zaposlenimi ključni za vsako šolo in zato tudi za prihodnost naše ustanove. V vsakem človeku je ogromno bogastva in naklonjeno okolje omogoča, da to notranje bogastvo razdelimo med druge. Že na začetku prispevka sem omenil, kako prvič (in še kdaj potem) nisem našel sicer monumentalne Vancaševe lepotice. Priti moraš čisto blizu, da jo odkriješ. Eden od glavnih izzivov za prihodnost je prav gotovo razširiti

20


Roman Globokar: Prihodnost Škofijske klasične gimnazije in Zavoda sv. Stanislava poti do našega zavoda, narediti našo šolo še bolj prepoznavno v širšem slovenskem prostoru. Pravzaprav sem presenečen, kako še vedno marsikdo ne pozna naše ustanove ali pa ima o njej napačne predstave. Predvsem si želim, da bi duhovniki sprejeli Zavod sv. Stanislava za svojo ustanovo, da bi odkrili izreden potencial, ki ga ima Katoliška cerkev na področju šolstva. Tako papež Benedikt XVI. kot tudi sedanji papež Frančišek vidita v katoliškem šolstvu prednostno področje pastoralnega delovanja Cerkve danes. Prav preko katoliških šol se lahko v sodobnem svetu mnogi srečajo z evangeljskim sporočilom. Za nekatere je to edini prostor, kjer pridejo v stik s Cerkvijo. Za večino pa je katoliška šola dopolnilo h krščanski vzgoji v družini in k župnijskemu življenju. Po raziskavah, ki smo jih izvedli v zadnjih letih, kar dve tretjini naših dijakov redno obiskuje nedeljsko mašo. Gre za izredno odstopanje od povprečja med slovensko mladino. Tudi iz osebnih izkušenj lahko povem, da so naši dijaki zelo dejavni po župnijah in so marsikje stebri mladinskega življenja (voditelji oratorijev in birmanskih skupin, bralci in pevci …). Približno 40 naših nekdanjih dijakov je v duhovnih poklicih, zelo veliko si jih je že ustvarilo (številčne) družine. Pri nekaterih opažam nepotrpežljivost in željo, da bi naši dijaki, katerih delež v celotni slovenski populaciji je na generacijo manjši od 1 %, imel pomembno vlogo pri družbenem in cerkvenem življenju. Vedno znova poudarjam, da so najstarejši maturantje naše gimnazije stari šele 35 let in da bo potrebno še nekaj časa, da se uveljavijo. Vsekakor sem prepričan, da bodo sadovi našega dela v prihodnje tudi navzven bolj vidni. Da bi lahko dosegli nove nadarjene dijake, pa vsekakor potrebujemo podporo in naklonjenost vernega ljudstva in še posebej duhovnikov na terenu. Ob tem pa želim poudariti tudi, da se katoliška šola ne sme zapirati v geto, da mora biti zares »katoliška«, kar pomeni »obča«, to je odprta za vse. Tudi dokumenti rimskih ustanov v pokoncilskem obdobju vseskozi spodbujajo, da naj bo katoliška šola odprta tudi za nekatoličane, pri čemer pa se mora seveda zavedati svoje lastne identitete. Katoliška šola je tako na nek način prostor predevangelizacije, znotraj katerega se lahko tudi neverni oz. nekatoličani srečajo z oznanilom Jezusa Kristusa in z versko prakso Cerkve. V Zavodu sv. Stanislava smo se trudili že do sedaj in se želimo v prihodnje še bolj, da bi neokrnjeno versko izročilo in versko prakso posredovali mladim na njim primeren način. Pri tem se upošteva tudi različna okolja, iz katerih prihajajo dijaki. Katoliška šola mora ustvariti pogoje, da vsakdo lahko spozna nauk Jezusa Kristusa in se sreča z izročilom Cerkve, seveda pa vere ne sme nikomur vsiljevati. Za identiteto katoliške šole je po mojem mnenju bistvena vloga duhovnikov na šoli in tudi zgled vseh zaposlenih. Tudi v prihodnje si želim, da bi v našem zavodu, kolikor je to mogoče, bili navzoči duhovniki. Občasno se sliši kakšen očitek, češ, v zavodu je pet duhovnikov, župnije so pa prazne. Bi naredili kot duhovniki več, če bi bili na župnijah in če bi na naših šolah religijski pouk poučevali teologi – laiki? Seveda je veliko odvisno od konkretne osebe, pa vendar je posvečena oseba znotraj šolskega prostora na nek način živa provokacija, ob kateri se mladi in sodelavci sprašujejo, zakaj je nekdo posvetil celo svoje življenje evangeliju in Cerkvi. Že s svojo navzočnostjo je pričevalec; seveda pa je pomembno, da je verodostojen pričevalec, sicer lahko njegova vloga doseže ravno nasprotni učinek. Duhovnik je v službi praktično 24 ur na dan in 365 dni v letu, z dijaki hodi na duhovne obnove, ekskurzije, jih spremlja v osebnih pogovorih, z njimi deli mladostniške tegobe in veselje. Znotraj našega zavoda imamo vsak teden pri pouku in drugih dejavnostih okrog 1000 mladih. Menim, da na noben drug način ne bi mogli priti mladim danes tako blizu kot ravno preko rednega šolskega utripa. Če duhovnik ne bi učil in bi bil samo kot šolski kaplan občasno na voljo za pogovore, bi prišel v stik zgolj s peščico mladih. Takšne izkušnje imajo v številnih katoliških šolah v zahodni Evropi, kjer se je z odhodom duhovnikov iz šol počasi začela izgubljati tudi katoliška identiteta.

21


Skozi tebe kipela bo rast Prav nič manjše vloge pa nimajo tudi ostali učitelji in vzgojitelji znotraj katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove. Vzgajamo in izobražujemo skupaj, zato je pomemben zgled vsakega odraslega, ki deluje znotraj katoliške šole. Zato sem tudi zgoraj tako poudarjal pomen pozitivnega ozračja med kolegi v zbornici in med vsemi zaposlenimi v zavodu. Vsak učitelj na katoliški šoli je poklican, da se uri v Jezusovi pedagogiki, da se vpraša, kako bi Jezus deloval na njegovem mestu. Posebnost katoliške šole je prav v osebnem pristopu, ki naj bi ga imeli učitelji in vzgojitelji. Zato se bomo v prihodnje še bolj trudili za izostritev katoliškega pedagoškega modela, ki pa spet ni nek ozek model, ki ga ne bi bilo mogoče aplicirati tudi izven katoliških šol. Tako kot se učitelji na waldorfski šoli ali na montessori šoli oblikujejo v skladu s filozofijo njihovih ustanoviteljev (Steiner, Montessori), tako bi se morali tudi na katoliški šoli bolj zavedati, da je za nas lik Jezusa Kristusa merilo našega delovanja. Naj navedem nekaj glavnih usmeritev, ki nam jih daje evangelij in ki bi jih po mojem mnenju morali vtkati v naš vzgojni načrt, ki se trenutno oblikuje. Kot prvo usmeritev bi izpostavil »prednostno izbiro za uboge«. Gre za načelo, ki ga izpostavljajo tudi rimski dokumenti o šolstvu in ki je zelo drago sedanjemu papežu Frančišku. Mogoče bo koga presenetilo, da sem to načelo postavil na začetek, saj je naša gimnazija in naš zavod znan po tem, da prihajajo k nam sposobni dijaki iz pretežno dobro situiranih družin. Pa vendar je tudi znaten delež dijakov, ki prihajajo iz socialno šibkejših družin in iz družin z več otroki in ki prejemajo pomoč iz Sklada za pomoč družinam, ki deluje v okviru Karitas v Zavodu sv. Stanislava. Mesečno razdelimo okrog 10.000 € pomoči. V prihodnje bo verjetno gospodarska kriza še globlja in še vedno si bo vodstvo zavoda prizadevalo za to, da nihče ne bi ostal zunaj naše hiše zaradi šibkejšega gmotnega položaja v družini. Zato je potrebno za prihodnje na še bolj jasen način sporočiti, naj se na našo šolo vpiše vsak, ki ga je nagovoril program šole. Za (so)financiranje razširjenega programa gimnazije in osnovne šole pa bo poskrbel zavod. V prihodnjih letih bomo morali pošteno okrepiti delovanje Sklada za pomoč družinam in Fundacije Alojzija Šuštarja, ki skrbi za delno pokrivanje šolnine v osnovni šoli, ker si nikakor ne želimo, da bi se v našem zavodu lahko šolali samo otroci dobro situiranih staršev. Če bi se nam zgodil tak zdrs v »elitno« šolo (v smislu ekonomske elite), potem bi se globoko oddaljili od izvirne ideje škofa Antona Bonaventure Jegliča, ki je pred dobrimi 110 leti snoval ta zavod. Seveda pa »skrb za uboge« ne pomeni samo skrbi za gmotno šibkejše, ampak gre za »uboge« na najrazličnejše načine. Lahko gre za dijake s posebnimi potrebami, za otroke iz neurejenih družin, za otroke v različnih stiskah, za učno šibkejše otroke … Pomembno je, da se za te »uboge« in »obrobne« zavzamemo s posebno skrbjo in odgovornostjo. Prizadevati si moramo, da bi vsak otrok, ki pride na našo šolo, lahko uspešno zaključil šolanje. Tega ne gre razumeti v smislu zniževanja meril in zahtev, ampak v smislu posebne pozornosti do »šibkejših« in osebnega spremljanja na različnih področjih. Zato je v viziji zavoda in gimnazije poudarjen pomen tutorstva, tako medvrstniške pomoči kot tudi osebne pomoči učiteljev posameznim učencem s težavami. Izrednega pomena je tudi usklajeno delovanje svetovalnih služb v posameznih enotah zavoda, saj imamo velikokrat opravka z istimi osebami oz. z otroki iz istih družin. Kot posebno obogatitev na tem področju vidim sodelovanje med zaposlenimi v svetovalni službi in duhovniki v zavodu. Imamo izreden privilegij, da lahko v reševanje psiholoških in socialnih stisk vključimo tudi duhovno razsežnost. Seveda pa je zelo pomembno, da so jasno razmejene tudi kompetence različnih področij. Cilj mora biti čim bolj celostna pomoč učencu v težavah. Zavedamo se, da s svojimi strokovnimi znanji v določenih premerih nismo zadosti usposobljeni, zato želimo nadgraditi socialno mrežo z ustanovami izven zavoda, ki podpirajo naš vzgojni koncept. Naslednja pomembna usmeritev, ki izhaja iz evangelija, je »biti človek za druge«. V sodobnem individualiziranem svetu se mi zdi še posebej pomembno, da se vzgaja otroke za sočutje in za solidarnost. Biti sposoben čutiti stisko in tudi nekaj konkretnega narediti za bližnje. Velik korak v tej smeri je uvedba »socialnega praktikuma« za vse dijake v 2. letniku Škofijske klasične gimnazije. Šola mora biti prostor uravnoteženega oblikovanja za

22


Roman Globokar: Prihodnost Škofijske klasične gimnazije in Zavoda sv. Stanislava glavo, srce in roke. Poleg intelektualne razsežnosti je pomembno spodbujati tudi občutljivost za bližnjega in konkretno delo. V prihodnje si bomo zato še bolj prizadevali za razvoj prostovoljstva v vseh enotah zavoda: za medvrstniško in medgeneracijsko pomoč znotraj zavoda, za pomoč osebam v bližnji okolici naše hiše in tudi za izvedbo poletnih taborov, kjer se dijaki srečujejo s stiskami ljudi v drugih državah. Izkušnje delovnih taborov v Bosni in Hercegovini, Turčiji in Indiji nas spodbujajo, da se odzovemo na povabila ljudi v potrebah in da jim s konkretnim delom olajšamo njihovo življenje. Še naprej bomo velik poudarek posvečali razredni skupnosti. Razred ali vzgojna skupina je primarna skupnost znotraj vzgojno-izobraževalnega procesa. V času odraščanja ima stabilna skupnost vrstnikov največji vpliv na oblikovanje mladostnikove osebnosti. Zato je izrednega pomena, da dajemo dovolj prostora za oblikovanje razrednih projektov in za ustvarjanje vezi znotraj razrednih skupnosti. Poseben pomen pri tem imajo prav gotovo razredne duhovne obnove, ki jih imamo po vseh razredih osnovne šole in gimnazije ter v večini vzgojnih skupin, zelo pomembne so tudi kakovostno pripravljene razredne ure in različne dejavnosti, ki povezujejo skupnost (ekskurzije, razredne jaslice, pevski in dramski festival razredov …). Kot temeljno prvino katoliške šole se vedno poudarja »skrb za celosten razvoj« vsakega posameznika. Poleg »prednostne izbire za uboge« in »biti človek za druge« vidim v njej tretjo spodbudo, ki prihaja iz evangelija. Vsak človek je poklican in odgovoren, da v polnosti razvije talente, ki so položeni v njegovo življenje. Šola naj bi bila prostor, ki bi omogočala in spodbujala razvoj teh številnih darov. V smislu mota naše osnovne šole, ki trdi, da je »šola tisočerih talentov«, želimo v vseh enotah zavoda poskrbeti za čim bolj širok spekter dejavnosti, ki omogočajo vsakemu posamezniku, da čim bolje uresniči svoje potenciale. Poleg raznovrstnih šolskih dejavnosti bomo še naprej dajali velik poudarek pevskim zborom, saj ta dejavnost v številnih vidikih podpira vzgojno usmeritev šole (oblikovanje skupnosti, pozornost do bližnjega, osebna odgovornost, vztrajnost, koncentracija, poslušanje sebe in drugih, usklajevanje, sposobnost izražanja …). Na glasbenem področju bomo še bolj poskrbeli za povezavo med osnovno šolo, gimnazijo in glasbeno šolo. Okrepili bomo tudi ponudbo drugih umetniških zvrsti, predvsem gledališče in likovno šolo. Še več možnosti bomo ponudili na športnem področju, saj bomo s pridobitvijo nove športne dvorane še nadgradili že tako odlično športno infrastrukturo. Ena od posebnosti našega zavoda so tudi dejavnosti v naravi. V ta namen smo že oblikovali dve učilnici v naravi, v okviru celostne ureditve zavodskega področja pa bomo v prihodnjih letih izredno bogat zavodski park tudi didaktično uredili, da bo mogoče čim več pouka prenesti v naravo. V svetu, kjer virtualnost izriva stik s konkretno resničnostjo, želimo mladim omogočiti izkušnjo stika z naravnim okoljem. Konkretna izkušnja stika z naravo je predpogoj za etično držo odgovornosti in skrbi za naravno okolje in za prihodnost našega planeta. Pouk v naravi, ki ga bomo v osnovni šoli in gimnaziji še nadgradili, je sestavni del vzgoje za trajnostni razvoj, kateremu je zavezana tudi vsaka katoliška šola. Do sedaj sem razmišljal o prihodnosti naše ustanove ob spodbudah, ki prihajajo iz evangelija in ki naj bi cerkveno občestvo nagovorilo, da bi prepoznalo pomen katoliških šol za današnji čas. V nadaljevanju bom navedel še nekaj specifičnih prvin našega zavoda, ki imajo po mojem mnenju pomen za celoten slovenski šolski in kulturni prostor. Tudi do širše slovenske javnosti je potrebno razširiti in označiti pot, ki vodi do naše ustanove. Če sem omenil, da marsikomu v Cerkvi določeni predsodki preprečujejo, da bi odkril pravi pomen naše ustanove, to še toliko bolj velja za širšo slovensko javnost. Že samo dejstvo, da smo zasebna šola, velikokrat predstavlja negativen predznak. Prav tako nam tudi cerkvenost naše ustanove ni vedno v prid. V dvajsetih letih ponovnega delovanja je po zaslugi zelo kvalitetnega dela naših učiteljev in vzgojiteljev, predvsem pa zaradi dialoške drže vodstva do širšega okolja izginil marsikateri predsodek na račun katoliškega šolstva in tudi na račun Cerkve. Škofijska klasična gimnazija in Zavod sv. Stanislava kot celota je v tem pogledu prav gotovo zgodba o uspehu. Naši učitelji in vzgojitelji so enakovredno zastopani v številnih šolskih organih (predmetne skupine,

23


Skozi tebe kipela bo rast maturitetne skupine, strokovni svet …) in uživajo pri kolegih z javnih šol ugled in spoštovanje. Prav zaradi tega se Zavod sv. Stanislava čuti poklicanega, da naredi še več na področju dialoga na različnih ravneh: znotraj našega šolskega prostora, znotraj našega naroda, na področju mednarodnega sodelovanja. Ena od ključnih usmeritev naših dejavnosti je torej prav gotovo »dialog«. Prepričani smo, da lahko veliko damo drugim, hkrati pa smo odprti tudi za obogatitve in dopolnitve od zunaj. V ta namen smo že organizirali nekaj odmevnih simpozijev, na katere smo povabili goste in prijatelje iz tujine in domovine. V prihodnje bomo te dejavnosti še okrepili in na ta način posredovali primere dobrih praks širši slovenski in evropski javnosti, hkrati pa iskali stik s sodobnimi pedagoškimi usmeritvami v svetu. Postati želimo prostor, kjer se v praksi snuje pedagogika za trajnostni razvoj in kjer se o tem tudi reflektira na sistematičen način. Zato smo pred leti ustanovili Inštitut za raziskovanje in evalvacijo šolstva, ki ga bomo, upam, čim prej spravili v življenje. Preko tega inštituta hočemo slovenski javnosti bolj celovito in strokovno približati program in usmeritev našega zavoda in ostalih katoliških vzgojno-izobraževalnih ustanov. Eden od kamnov spotike tako pri gimnaziji kot pri osnovni šoli je klasična usmeritev. Številni starši in tudi dijaki se sprašujejo, zakaj imamo latinščino in grščino, kakšen pomen ima učenje mrtvih jezikov. Mnogi so prepričani, da bi imeli večji vpis na šolo, če latinščina ne bi bila obvezna. Prav gotovo bi imeli kakšnega učenca več, bistveno pa to ne bi spremenilo števila vpisa. Vendar število vpisanih ni edino merilo pri oblikovanju programa. V zadnjem času se je na gimnaziji veliko govorilo o večji izbirnosti predmetnika. Osebno sem pri soočanju s tem vprašanjem spremenil prvotno stališče, ki je bilo naklonjeno široki izbirnosti. Res je, da je slovenski gimnazijski program izredno tog in nefleksibilen ter da je zaželeno, da bi imeli dijaki znotraj rednega predmetnika več možnosti za izbirnost. Vendar pa se mi ne zdi modro, da bi se že v času gimnazije diferencirali na naravoslovce, jezikoslovce in humaniste. Slovenija je premajhen prostor, da bi si lahko prehitro privoščila ozko specializacijo. Vsak slovenski intelektualec potrebuje široko razgledanost. Mogoče gremo v našem šolskem sistemu res bolj v širino kot v globino, ampak po mojem mnenju je to pogojeno tudi z majhnostjo našega naroda. In prav ta širina predstavlja temelj klasične izobrazbe. Klasičnost naše šole ni samo učenje latinščine in grščine, ampak je to širina in uravnoteženost različnih smeri človekovega intelektualnega razvoja, pri čemer nikakor ne gre spregledati tudi skrbi za telesni, čustveni, socialni in duhovni razvoj. Klasičnost pomeni oblikovanje celovitega človeka. Ali zato potrebujemo latinščino? Gotovo ni nujno potrebna, je pa vsekakor koristna za bistrenje uma – tako za spodbujanje jezikovne kompetence kot tudi za spodbujanje logičnosti, za urjenje v vztrajnosti in natančnosti. Prav gotovo obstajajo pragmatični razlogi v smislu koristnosti širokega latinskega besednjaka za učenje živih tujih jezikov, kot priprava na študij medicine, prava, farmacije, teologije, tujih jezikov … Osebno se mi zdi najbolj prepričljiv argument, zakaj se učiti latinščino v Sloveniji danes, dejstvo, da so naši otroci v mednarodnih raziskavah na področju šolstva nadpovprečni na področju naravoslovja in podpovprečni na področju jezikovnega izražanja in predvsem na področju kritičnega mišljenja. Tukaj pa lahko latinščina prav gotovo izredno pomembno prispeva – s podajanjem prvin klasične kulture in tudi slovnice latinskega jezika v pedagoški proces vnašamo sistematičnost, natančnost, argumentiranje, sposobnost povezovanja stvari med seboj. In prav to so elementi, ki jih naš izobraževalni model potrebuje. V prihodnje bomo razvijali pouk klasičnih jezikov v smeri večjega poudarka prvin klasične kulture in tudi pojasnjevanja, v čem je aktualni pomen klasične usmeritve naše ustanove. Pri tem sem mi zdi zelo pomembno jasno sporočiti javnosti, da klasična usmeritev naše šole ne pomeni, da pri nas nimajo dovolj velike teže naravoslovni predmeti. Škofijska klasična gimnazija ima toliko ur naravoslovnih predmetov kot vse splošne gimnazije v Sloveniji. Tudi dijaki, ki izberejo grščino, gredo lahko (in dejansko tudi gredo) na maturo iz naravoslovnih predmetov in nadaljujejo študij na medicini ali naravoslovnih fakultetah. Naša gimnazija ima uravnotežene naravoslovne, družboslovne in humanistične predmete. Lani se je od 27 zlatih maturantov kar 21 le-teh vpisalo na medicino. Na žalost pa se tudi znotraj naše hiše premalo zavedamo,

24


Roman Globokar: Prihodnost Škofijske klasične gimnazije in Zavoda sv. Stanislava da naša »klasična« gimnazija ni klasična v evropskem smislu besede, ampak je pravzaprav splošna gimnazija z latinščino. Pri tem pa velja omeniti, da imajo latinščino kot obvezni predmet v splošnih in naravoslovnih gimnazijah v številnih evropskih državah, npr. v Avstriji, v Italiji in celo v Srbiji. Eden od izzivov za prihodnost je, da našo klasično gimnazijo tudi navzven predstavimo kot izredno uspešno in inovativno tudi na naravoslovnem področju. V prihodnje bomo še bolj spodbujali inovativnost in ustvarjalnost učencev. Na gimnaziji želimo še več prostora nameniti funkcionalni in tehnični pismenosti, zato bomo nadgradili že uveljavljen predmet »projektna naloga«, ki ga imajo dijaki v 2. in 3. letniku. Zelo dobrodošlo bi bilo, da bi dijake uvedli v osnove finančnega poslovanja (vsaj za potrebe domače blagajne) in podjetništva. Na tem področju se bomo povezali z našimi alumni (nekdanji dijaki ŠKG), ki so že uspešni na raznih področjih. Na sploh si želimo, da bi bil šolski proces še bolj povezan s konkretnim življenjem. V ta namen načrtujemo razširitev projektnih dni, v katerih bomo medpredmetno obravnavali določeno tematiko (npr. voda, energija, zemlja …). Pozitivne izkušnje imamo že od Projektnega tedna v 6. razredu osnovne šole in od Antičnih dni v 1. letniku gimnazije. Projektni dnevi so izziv za učitelje, da presežejo način linearnega sledenja učnemu načrtu svojega predmeta in da določene vsebine predstavijo znotraj teh medpredmetnih povezav. Zelo pomembno je, da bi naprej učitelji doumeli, da ne gre za dodatno obremenitev, ampak za drugačno, bolj praktično in življenjsko posredovanje določene učne snovi. Naši učenci in dijaki so že sedaj privilegirani glede domovinskih, religioznih in etičnih vsebin v šolskem prostoru. Slovenska javna šola je na tem področju zelo osiromašena. Menda zaradi ideološke nevtralnosti, ki pa sama na sebi tudi ni neideološka. Naš zavod je že do sedaj oblikoval široko zasnovan in dialoški religijski pouk, ki bi ga lahko ob določenih prilagoditvah brez težav prenesli tudi v slovenske laične šole. V prihodnosti bomo predvsem v osnovni šoli vsebinsko in didaktično še razvijali ter dograjevali ta predmet. Tudi neverujoči dijaki ocenjujejo, da je tak predmet zelo koristen za splošno izobrazbo ter za spraševanje o smislu življenja in iskanje odgovorov na etična vprašanja. Prizadevali si bomo, da bi v naši javnosti izginil strah pred vsem, kar je religioznega, in da bi v tej razsežnosti prepoznali nekaj, kar lahko obogati posameznika in človeško skupnost. Zato bomo iskali načine, kako detabuizirati religijski pouk in razpravo o njem prenesti na strokovno raven. V vseh enotah naše šole bomo še okrepili dejavnosti, ki utrjujejo narodno in državljansko zavest. Samo kdor se zaveda lastne istovetnosti, lahko samozavestno stopa v dialog s komerkoli. Prav tako želimo mlade spodbuditi k odgovornemu in zavzetemu delovanju v družbi. Ker zaznavamo veliko mero apatičnosti pri kristjanih in tudi ostalih državljanih Slovenije za družbena in politična vprašanja, bomo z različnimi šolskimi in obšolskim dejavnostmi v dijakih prebujali čut za skupno dobro in pripravljenost, da prevzamejo svoj del odgovornosti za prihodnost naše družbe. Pri tem seveda nikakor ne gre za agitiranje za določene politične stranke, ampak za spodbudo za angažiranje v družbi v skladu z etičnimi vrednotami. Naj ob koncu omenim še kratkoročno vizijo glede ureditve prostorov v Zavodu sv. Stanislava. Upam, da bomo v prihodnjem šolskem letu končali z opremljanjem nove osnovne šole in da bomo vzpostavili tudi pet oddelkov vrtca v novih prostorih. Zadnjih pet let sta gimnazija in osnovna šola preživeli v zelo tesni simbiozi in ob preselitvi v nove prostore se bomo morali zavestno potruditi, da bomo ostali povezani. Če smo si sedaj včasih preblizu, je nevarnost, da si bomo poslej predaleč. Naj Bog blagoslovi nadaljnjo pot Škofijske klasične gimnazije! Vivat, crescat, floreat! Naj živi, raste in cveti!

25


Skozi tebe kipela bo rast - Zbornik