Issuu on Google+

Šmarnice 2011                 

bl. papež JANEZ PAVEL II.                  Pripravil Aleš Tomaševič   


1. DAN: KRST   Napočilo je lepo junijsko jutro. Wadowice, majhno poljsko podeželsko  mesto, se počasi prebuja iz spanja. Stari mežnar koraka proti cerkvi, da bi jo  odklenil  in  pripravil  vse  potrebno  za  jutranjo  mašo.  Pot  ga  vodi  mimo  osnovne šole, nato mimo bolnišnice, sodišča, zaporov, Nikolajevega dvora,  gimnazije in lepih hiš. Ko tako hodi, premišljuje sam pri sebi:  ''Kako lepo mesto je to! Po pravici smo lahko nanj ponosni. Menda je  staro čez šesto let. Vsaj tako pišev starih listinah. Koliko pomembnih ljudi se  je tu rodilo! Prav vsega imamo na pretek: veljakov in svetnikov, umetnikov  in  učenjakov.  Manjka  nam  samo  še  papež,''  se  mežnar  skozi  redke  zobe  nasmeje sebi in svoji posrečeni domislici.  Počasi  zavije  okrog  uličnega  vogala  in  se  začne  približevati  cerkvi.  Nenadoma  se  ustavi.  Pred  cerkvijo  stojita  moški  in  zenska.  Ženska  drži  v  rokah majhno štručko.  ''Glej no,'' si reče mežnar, ''tadva sta pa zgodnja. Le kaj bi rada?''  Ko pride bliže, prepozna človeka in zamrmra: ''Ja, saj to sta pa trgovec  Jožef  in  njegova  žena.''  Nenadoma  se  spomni:  ''Presneto,  saj  danes  je  krst  Wojtylovega malčka! Kako sem mogel pozabiti!'' Pospeši korake in zavpije:  ''Dobro jutro! Torej bo krst?''   ''Da,''  se  veselo  smehlja  žena.  ''Poglejte,  kakšnega  korenjaka  smo  prinesli!''  Štručka se zgane, zakrili z ročicami in zajoka.  ''No, no,'' ga tolaži stari mežnar. ''Nikar ne jokaj. Saj ne bo bolelo.''  Dete,  kot  bi  razumelo  nerodno  tolažbo  starega  mežnarja,  preneha  jokati. Medtem pride župnik in vsi skupaj odidejo v cerkev. Po krstu župnik  zapiše  v  krstno  knjigo:  Karel  Jožef  Wojtyla,  sin  Karla  in  Emilije,  rojene  Kacorovska, rojen 18. maja 1920, krščen 20. junija 1920. Krstna botra: Jožef  Kušnierčik in Marija Vjadrovska.   Karlov  oče  je  po  poklicu  oficir.  Zelo  molčeč  človek  je.  Če  govori,  pa  govori odločno, kratko in jasno. Še bolj molčeč postane, ko se nad družino  začno  zgrinjati  težke  preizkušnje.  Edina  hči,  Karlova  sestrica,  kmalu  po  rojstvu  umre.  Ko  ima  Karel  devet  let,  mu  umre  mama,  čez  nekaj  let  pa  še  starejši brat, po poklicu zdravnik. Odslej oče in Karel živita sama. Stanujeta v  Cerkveni  ulici  številka  2,  v  dvosobnem  stanovanju,  do  katerega  iz  ozkega,  temnega  dvorišča  vodijo strme  in  neudobne  stopnice.  Oče  Karlu  pripravlja  zajtrk in večerjo, opoldne pa oba kosita v javni kuhinji na drugi strani ceste.    3 


Misel: Krst  V človekovem življenju so trenutki, ki so enkratni in neponovljivi in za  vselej  zaznamujejo  njegovo  življenje.  Med  te  sodi  nedvomno  tudi  zakrament  svetega  krsta,  katerega  kristjani  prejmemo  v  veri,  da  nam  Bog  podarja svoje sinovstvo in se poslej imenujemo in smo božji otroci. Krst je  nekaj velikega, svetega. in spoštovanja vrednega. Z njim so v človekovo srce  položeni  temelji  za  vse  njegovo  nadaljnje  krščansko  življenje.  Z  njim  se  bo  življenje  krščenca  nadaljevalo  in  utrjevalo  božje  življenje  s  sprejemanjem  spovedi, obhajila, birme in drugih zakramentov. Ker je to nekaj velikega in  svetega, ni dovoljeno z njim barantati.  Krst  vtisne  neizbrisno  znamenje  kristjana,  po  katerem  dobi  krščenec  neizbrisni pečat, s katerim je zaznamovan s Sveto Trojico. Krščen je v imenu  Očeta in Sina in Svetega Duha. Duhovnik mora zato resno razmisliti, komu  bo podelil sveti krst in komu ga bo moral odreči.  Če  ni  utemeljenega  upanja,  da  bo  krst  v  krščencu  tudi  zaživel,  ga  duhovnik  ne  sme  podeliti.  Če  starši  pravijo,  da  bodo  dali  otroka  krstiti  za  vsak primer, ker krst utegne otroku koristiti, se to ne more smatrati za pravi  namen, s katerim želi nekdo prejeti sveti krst.  Se kdaj Bogu zahvalim za ta veliki dar?    Naloga:   Zahvalil se bom Bogu Stvarniku za dar življenja z molitvijo Tebe ljubim.  Stvarnik moj. 


2. DAN: NOTRANJA BUDILKA   Ura  je  osem  zvečer.  Trgovec  Jožef  po  končanem  delovnem  dnevu  zapira svojo trgovino. Danes je imel veliko dela. Prav pošteno utrujen je. Od  daleč zasliši glasove. Po cesti prihajata Karel in njegov oče.  "Hej Jožef," zavpije oficir Wojtyla, "bo dovolj za danes?"  "Bo, bo," se prijazno smeje trgovec. "Kaj pa vidva delata tu ob tej uri?"  "Sprehajava se in pogovarjava se," urno odvrne mali Karel.  "Glej  ga,  glej,"  se  začudi  trgovec.  "Od  kdaj  si  pa  ti  tako  velik  in  pameten,  da  se  znaš  sprehajati  in  pogovarjati?  Pa  menda  ja  ne  hodiš  že  v  šolo?"  Taje  pa  lepa.  Ne  samo  da  hodi  v  šolo,  štiriletko  je  Karel  skoraj  že  dovršil. Bister je pa res. Med najboljšimi v razredu je, pri mnogih predmetih  pa kar daleč najboljši. Ampak Karel dobro ve, da se stric samo šali. Pogumno  stopi  na  prste,  da  bi  bil  videti  še  malo  večji,  in  reče:  "Stric,  v  soboto  popoldne bo nogometna tekma. Ali boš prišel navijat za nas?"  "Prav z veseljem," stric zadovoljno sprejme povabilo.  Karel je navdušen nogometaš. Vsak dan po šoli s prijatelji nabija žogo.  Pravega igrišča res nimajo. Zadovoljijo se s čimerkoli: s cesto, travnikom ali  dvoriščem,  povsod  je  zabavno.  Najraje  so  podijo  za  žogo  na  dvorišču  pred  cerkvijo.  Všeč  jim  je,  ker  je  prostorno,  ravno  in  z  vseh  strani  obdano  z  zidom. Tako žoga ne more nikamor pobegniti. A kaj, ko ima vsaka medalja  dve plati: vsakič, ko žoga po nesreči prileti ob cerkveni zid, iz župnišča prihiti  gospod  župnik  in  zavpije:  "Fantje,  to  je  nespoštljivo  do  božje  hiše!  Raje  se  poidite igrat drugam!" Fantje morajo pobrati žogo in poiskati novo začasno  igrišče.  Kljub  temu  daje  Karel  odličen  učenec,  ni  nikakršen  "piflar".  S  svojimi  dobrimi ocenami se tudi nikoli ne ponaša. Saj nima nobenih zaslug za to, da  mu je Bog dal takšne sposobnosti. To, kar njegovi prijatelji pri njem najbolj  občudujejo,  pa  je  zvestoba  njegovi  'notranji  budilki'.  Nikoli  se  ne  igra  tako  dolgo,  da  bi  mu  zmanjkalo  časa  za  učenje  in  naloge.  Drugi  fantiči  so  navihani. Vedno se pretvarjajo, da ne vedo, koliko je ura. Sebe in druge bi  radi prepričali, da lahko odigrajo še eno tekmo. Karel pa se ne pusti. "Sedaj  je dovolj. Gremo se učit," je vse, kar reče. In četudi drugi ostanejo in igrajo  naprej, on odločno odide domov.   


Misel: VSE IMA SVOJ ČAS  Vse  ima  svoj  čas  in  vsak  opravek  ima  svojo  uro  pod  nebom.,  je  čas  rojstva  in  čas  umiranja,  čas,  da  se  sadi,  in  čas,  da  se  vsajeno  izruva.  Čas  ubijanja in čas ozdravljanja, čas podiranja in čas zidanja, čas zbiranja in čas  razmetavanja (prim. Prd 3, 1‐6).  Sveti, Janez Bosko pravi, daje ura, pridobljena zjutraj, zaklad za zvečer.  Vsaka  minuta  je  dragocen  zaklad,  ki  ima  neskončno  vrednost,  kakor  Bog  sam.  Vse ima svoj čas. Za vas mlade je sedaj čas učenja in čas igre.  Umiralo  je  sedemnajstletno  dekle.  Zbolela  je  za  akutno  levkemijo,  ki  lahko človeka v enem letu spravi v grob. Vedela je za svojo bolezen in jo je  sprejela.  Sprejela  je  tudi  svojo  mladost.  Kadar  je  mogla,  je  še  vedno  šla  v  šolo, čeprav je vedela, da šole nikoli ne bo dokončala. Ko je morala ostati v  postelji, ker se ji je bolezen tako poslabšala, so jo njeni sošolci in sošolke in  sorodniki spraševali, zakaj se uči, ko pa ve, kako je z njeno boleznijo. Ona je  odgovorila: "Sedaj je čas, da se gre v šolo. Drugi študirajo. Tudi jaz ne mislim  lenariti.''  Zdaj je čas, ko se gre v šolo.  Don  Bosko  je  imel  navado  reči  svojim  fantom:  "Ko  si  pri  učenju,  bodi  ves pri tem opravilu. Ko si pri igri, stori enako. In ko si v cerkvi, bodi s srcem.  Vse ob svojem času. "  Kdor tako dela, bo zadovoljen. Zbiral si bo zaklade za zvečer.    Naloga:   Ko bom prišel iz šole, bom takoj naredil domačo nalogo. 


3. DAN: MINISTRANT   Hm.  Kaj  je  delal  Karel  takrat,  kadar  se  ni  učil  ali  igral  nogomet?  Kaj  pravite?  Zanimalo  ga  je  marsikaj.  Med  drugim  je  bil  tudi  ministrant  Ministrirati  je  začel  v  prvem  razredu  gimnazije.  K  tej  službi  ga  je  povabil  kaplan.  No,  Karel  je  ministrantsko  službo  opravljal  natančno  in  z  velikim  veseljem.  Pa  nikar  ne  mislite,  daje  bil  pobožnjakar.  Kje  pa!  Bilje  čisto  navaden fant, kot jih je na stotine in tisoče, vesel, navdušen in zagnan. Vse,  kar je dobrega, mu je bilo všeč. Pogosto je stregel pri maši in bil pri tem zelo  zbran  in  pazljiv.  Najraje  od  vsega  je  imel  ministrantske  izlete  in  počitnice.  Jeseni  so  hodili  nabirat  gobe,  spomladi  so  opazovali  prebujanje  narave,  poleti so nabirali borovnice in maline.  Nekega dne je Karlu prišla na misel neka nova ideja. Ni izgubljal časa.  Sklenil je, da jo bo kar takoj uresničil. "Oče, grem k profesorju Jelonku," je  še zaklical, izginil skozi vrata in oddirjal proti profesorjevi hiši. Profesor ga je  prijazno sprejel.   "No, Karel, kaj bo dobrega?" ga je vprašal.  ''Veste,  gospod  profesor,  nekaj  mi  je  prišlo  na  misel,"  je  Karel  začel  razlagati.  "Opazoval  sem  svoje  sošolce.  To  so  zelo  dobri  fantje.  Kadar  pa  imajo  okoli  sebe  slabe  prijatelje,  pa  se  tudi  sami  začnejo  grdo  obnašati.  Mislil  sem,  da  bi  jim  pomagal.  Če  bi  bili  v  dobri  druščini,  bi  ne  počeli  neumnosti.  Zakaj  ne  bi  ustanovili  kakšne  posebne  skupine?  Fantje  bi  se  vpisali vanjo, spoštovali bi pravila skupine in hodili na srečanja."  Učitelj ga presenečeno pogleda. "To ni slaba misel," reče. "In kaj bi še  delali?"  "Hodili bi na izlete!" izstreli Karel.  Kmalu  je  bila  ustanovljena  Marijina  družba.  Fantje,  ki  so  se  vanjo  vpisali,  so  obljubili,  da  bodo  spoštovali  božje  zapovedi,  molili  in  pošteno  živeli.  Od  časa  do  časa  so  hodili  tudi  na  romanje:  obiskali  so  katero  od  Marijinih  svetišč,  ki  jih  je  na  Poljskem  veliko.  Nekajkrat  so  poromali  v  Čenstohovo. To je najpomembnejše poljsko narodno svetišče. Že več stoletij  Poljaki  romajo  tja  in  prosijo  Marijo  za  pomoč  in  varstvo.  Karel  je  tja  hodil  najprej  z  očetom,  nato  s  prijatelji  iz  marijanske  skupine.  To  pa  niso  bile  mačje  solze.  Takrat  še  ni  bilo  toliko  avtomobilov  kot  danes.  Ljudje  so  največkrat romali kar peš. Hodili so tudi več dni in noči skupaj. Med pojo so  molili  in  prepevali.  Vsako  takšno  romanje  se  je  Karlu  vtisnilo  neizbrisno  v  spomin.    7 


Misel: V ŽIVLJENJU JE TREBA ZNATI IZBIRATI  Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad, pravi slovenski pregovor.  Dober  prijatelj  je  tisti,  ki  mu  lahko  vse  zaupaš,  ker  veš,  da  te  ne  bo  razočaral. V hudem pa ti ostane zvest, te razume in ti pomaga.  Jezus  pravi:  "Če  se  pa  sol  pokvari,  s  čim  jo  bomo  osolili?"  (Mt  5,  13).  Mali  Karel  Woytila  je  med  prijatelji  že  zelo  zgodaj  opazil,  da  je  kaj  takega  možno,  kadar  se  družijo  s  slabimi  tovariši.  Zavedal  se  je,  da  mora  nekaj  storiti. Ni le ostal pri dobrih željah. Apostolski duh je bil v njem že tedaj.  Okolje ima velik vpliv. Nanj smo privezani z različnimi nevidnimi nitmi.  Najbolj zdravo okolje je dobra družina. A družina mladim ne zadošča. Mladi  rabijo  svoje  vrstnike.  Le  v  soočenju  z  njimi  si  bodo  izoblikovali  zdrav,  klen  značaj. A mlad človek mora biti trden in toliko moder, da bo znal živeti celo  v  pokvarjenem  okolju  in  prižigati  svojim  vrstnikom  luč  upanja.  Danes  sta  ukaz  in  prepoved  popolnoma  neučinkoviti  sredstvi.  Edino  trden  značaj  je  rešitev za mladega človeka. Da ni trs, ki ga veter maje, ampak močan zase in  za druge. Takšen je bil mali Karel Woytila kot deček, takšen je bil kot papež:  sposoben, da nas potrdi v veri.    Naloga:   Zmolil bom Zdravo Marijo za vse prijatelje. 


4. DAN: PRIJATELJ IN IGRALEC   Otroci,  morda  je  kdo  od  vas  že  slišal  za  Žide.  To  je  bil  narod,  ki  so  ga  stoletja  in  stoletja  zelo  preganjali.  Še  posebno  v  Evropi  so  na  Žide  gledali  zelo neprijazno. Niso jih imeli za sebi enake. Kjerkoli so se Židje naselili, so  morali živeti ločeno od drugih. No, tudi v Wadowicah je bilo tako. Židov je  bilo dva tisoč, več kot četrtina vseh prebivalcev mesta. Domačini so bili do  njih neprijazni. Sploh se niso pogovarjali z njimi. Pa ne samo to.  Nekega  dne  sta  se  Karel  in  oče  po  kosilu  sprehajala  po  drevoredu.  Nasproti jima je prihajala družina, ki je stanovala v sosednji ulici. Oče, mama  in trije otroci.  "Dober dan," so si ob srečanju prijazno izmenjali pozdrav. Karel in oče  sta odkorakala naprej po drevoredu. Naenkrat sta zaslišala vpitje. Ozrla sta  se in imela kaj videti. Nekaj deset metrov za njima so prav tisti otroci, ki so  ju  prej  tako  prijazno  pozdravili,  divje  metali  kamenje  za  nekim  židovskim  otrokom..  "Oče, kaj delajo?" se je Karel oprijel očetove roke.  "Delajo to, česar ne bi smeli delati. Kamenje mečejo za človekom, kot  bi  bil  pes.  Veš,  Karel,  tega  se  ne  sme  delati.  Za  nikomer  ne  smeš  metati  kamenja.  Tudi  če  bi  ga  vrgel  samo  za  psom,  bi  bilo  grdo.  Kaj  šele  za  človekom!  Kristus  nas  ni  tako  učil.  On  je  rekel,  da  moramo  imeti  radi  vse  ljudi kakor sebe," mu je razlagal oče.  Te besede si je Karel dobro zapomnil. Bilje eden redkih, ki se iz Židov ni  nikoli  norčeval.  V  njegovem  razredu  je  bil  neki  fantič,  Žid  po  rodu,  ki  se  je  imenoval Jurek. Karel je postal njegov najboljši prijatelj. Skupaj sta se učila,  skupaj sta se podila po gozdu in se pogovarjala o vsem mogočem. Jurek je  bil  pogosto  zelo  žalosten  zaradi  žaljivk,  s  katerimi  so  ga  obmetavali  drugi  sošolci. Karel je vedno storil vse, da bi ga potolažil in razveselil. Najraje ga je  povabil na predstave, ki jih je prirejal dramski krožek. Da, tudi to je bila ena  od Karlovih aktivnosti. Neznansko rad je bral in nastopal na odru. Začel je s  knjigami, igrami, ki mu jih je dajal oče ali ki mu jih je posojal kaplan. Kasneje  si jih je izbiral sam. Eden njegovih učiteljev, gospod Kotlarčik, je bil globoka  umetniška duša. Prav on je povabil Karla, naj sodeluje v dramskem krožku.  Popeljal  ga  je  v  skrivnostni  in  prelepi  svet  govorne  umetnosti  ter  mu  odkrival moč in vrednost lepe besede. Večkrat je rekel: "Otroci, zapomnite  si: prava beseda more grešnika spremeniti v angela."  Karel  je  bil  učenec,  vreden  svojega  učitelja.  Kmalu  je  bil  sposoben  odigrati tudi najtežje vloge v gledaliških igrah. S pomočjo svojega učitelja je  tudi sam režiral eno od iger.  9 


Misel: PRIJATELJSTVO  Pred  velikonočnim  praznikom  je  Jezus  vedel,  da  je  prišla  njegova  ura,  ko pojile s tega sveta k Očetu. Ker je ljubil svoje, ki  so bili na svetu, jim je  izkazal ljubezen do konca (prim. Jn 13, 1‐3).  Jezus je edini in resnični prijatelj, ki ostane zvest do konca. Prijatelj, ki  nikoli  ne  razočara.  Potrebo  po  prijateljstvu  čuti  vsak  človek.  Najgloblja  so  tista prijateljstva, ki so sklenjena v mladosti.  "Prijateljstvo  je  eno  najglobljih  čustev,  Posebno  pri  moškem!"  pravi  Selmoire. Prava ljubezen je pravo prijateljstvo. Kar je več kot to je sebičnost.  Zaradi  pomanjkanja  prijateljstva  propadajo  vsi,  ki  ga  niso  občutili,  ne  pa  zaradi pomanjkanja ljubezni.  Ni vsaka navezanost že prijateljstvo. Pravo prijateljstvo je tisto, ki nam  pomaga,  da  drug  drugega  bogatimo.  Jezus  gre  še  dalje:  "Nihče  nima  večje  ljubezni, kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje" (Jn 15, 13).  To je storil Jezus za nas: dal je življenje za nas, da bi mi imeli življenje v  obilju.    Naloga:   Skupaj  bomo  prosili  Gospoda,  naj  nam  odpusti,  če  smo  se  kdaj  iz  kogarkoli norčevali. Skupaj recimo: Gospod, odpusti nam!  Če smo se norčevali iz naših prijateljev. Gospod, odpusti nam!  Če delamo razlike med simpatičnimi in nesimpatičnimi prijatelji in tako  ustvarjamo razdeljenost in prepir. Gospod, odpusti nam!  Če  se  norčujemo  iz  svojih  prijateljev  in  jih  smešimo  zaradi  njihovih  napak. Gospod, odpusti nam!  Če smo nasilni z besedami ali z dejanji. Gospod, odpusti nam! 

10 


5. DAN: KAJ PA NAPREJ?   Nekega dne so se fantje vračali z igrišča. Pobrcavali so žogo po cesti in  se pogovarjali, kaj bodo delali po končani gimnaziji. Štefan je rekel, da se bo  poročil. Boguslav je zaklical:  ''Jaz bom odprl trgovino."  Jurek je nekaj časa premišljeval, nato je zaupal prijateljem: "Jaz mislim  oditi v Varšavo."  "V Varšavo?" so ga debelo pogledali. "Kaj pa boš tam?"  "Ne vem. Študiral bom. Najbrž pravo."  Štefan pogleda Karla in ga povpraša: "Kaj pa boš ti?"  "Ha, ha, ha," so se zasmejali drugi. "Veš, kaj bo on? V gorah bo recitiral  pesmi. Ali pa bo pisatelj. Ne, najbrž bo igralec," so deževale opazke. Karel pa  se je samo smejal in z žogo vred odbrzel po cesti naprej. V resnici pa mu ni  bilo do smeha. Saj res? Kaj naj stori po končani gimnaziji?  Doma  mu  kosilo  ni  najbolj  teknilo.  Z  vilicami  je  mešal  krompir  po  krožniku in premišljeval. Oče ga je nekaj časa opazoval, nato ga je vprašal:  "Kaj je s tabo? Zakaj si tako zamišljen?"  "Ah, nič ni," je Karel hitro odgovoril.  Oče je uvidel, da je bolje, če sina pusti pri miru. Rekel mu je samo: "No,  ko boš pripravljen, se bova pa pogovorila."  Zvečer  je  Karel  pred  nabito  polno  dvorano  z  uspehom  odigral  glavno  vlogo v igri. Še dolgo v noč se je s prijatelji veselil in prepeval. Ko se je po  zabavi vračal domov, se je v njem prebudila stara misel: "Kaj pa naprej?"  Naslednje  jutro  je,  kot  je  bila  že  dolgo  njegova  navada,  ministriral  pri  maši. Po maši mu župnik reče: "Karel, rad bi te nekaj prosil. Za maturo bo iz  Krakova prišel nadškof Sapieha. Ali bi lahko ti povedal pozdravni govor?"  "Seveda, z veseljem," Karel sprejme nalogo.  To  pa  še  ni  vse,  kar  bi  mu  župnik  to  jutro  rad  povedal.  Po  kratkem  premolku nadaljuje: "Karel, poznam te, odkar sem prišel v to župnijo. Kmalu  nato  ti  je  umrl  brat.  Se  spominjaš,  kaj  si  mi  takrat  rekel?  Takšna  je  božja  volja, si odgovoril, ko sem ti izrekel sožalje. Že od nekdaj si pobožen. Vsako  jutro  ministriraš  pri  maši.  Vodja  si.  Ali  si  kdaj  pomislil,  da  bi  postal  duhovnik?"  Vprašanje je zadelo Karla kot strela z jasnega. Da bi postal duhovnik?  "Ne vem, če sem tega vreden," počasi odgovori.  "Tega nihče ne ve, kako naj bi tudi vedel," odvrne župnik.  "Pravzaprav... včasih premišljujem tudi o tem," prizna Karel.  11 


Župnik ga resno pogleda in reče: "Vse kaže na to, da te Bog prosi, da bi  mu služil. Moli, da ti pokaže pot."  Tu se pogovor konča. Karel počasi, zamišljeno odkoraka proti domu. Ali  se je res vse zarotilo proti njemu? 

Misel: POGLED JE TREBA USMERITI V PRIHODNOST  Vsako  leto,  eno  nedeljo  v  letu  obhajamo  nedeljo  duhovnih  poklicev  ‐  duhovniških  in  redovniških.  Letos  bo  to  v  nedeljo  15.  maja.  Duhovniški  poklic je posebna božja izvolitev. Bog izbira tiste, ki jih sam hoče.  Ker nas Bog ljubi, nas je poklical v življenje. Še več, deležni smo postali  milosti svetega krsta. S tem nam je omogočil, da se imenujemo in smo božji  otroci, določeni za večno življenje.  Naš  pogled  mara  biti  torej  usmerjen  v  prihodnost.  Iz  svojega  življenja  moram nekaj narediti.  Mati Terezija pravi: "Narediti nekaj lepega za Boga. Zato me je Bog po  imenu poklical v življenje."  V neki župniji, tako je pripovedoval zdaj že rajni dušni pastir, so vsako  leto  imeli  ob  koncu  šolskega  leta  sveto  mašo  za  pravilno  izbiro  poklica.  Mladi naj bi izbrali tisti poklic, ki jim ga je namenil Bog, ne kdo drug. Poklic,  v katerem bi se počutili srečne in zadovoljne, ne pa poklica, ki bi prinašal le  veliko denarja.  Kadar je Karel, pozneje kot papež nagovarjal mlade, je pogosto povabil:  "Premislite, ali vas morda Bog ne kliče v redovniški ali duhovniški poklic. Ne  bojte se reči 'da' Kristusu, če slišite njegov glas."  Vsakega  pa  Bog  kliče,  naj  resno  premisli,  kaj  bi  rad  bil  v  svojem  življenju, da bi bil srečen in bi ostal zvest Kristusu in Cerkvi.    Naloga:   Pomislil bom, kakšne sposobnosti sem prejel od Boga, in vsaj tri napisal  na list.  

12 


6. DAN: ISKANJE   Lep pomladanski dan je. Karel in oče opazujeta vaje konjeniške enote.  Oče  z  nasmeškom  obuja  spomine:  "20  let  v  vojski.  Po  dvajsetih  letih  sem  rekel:  z  vese1jem  grem  v  pokoj,  če  to  želite.  To  sem  rekel  z  nasmehom,  vendar mi je bilo pri srcu zelo hudo." Molče se začneta vzpenjati po gozdni  poti. Karel, ki je v mislih še vedno zatopljen v včerajšnji pogovor z župnikom,  pretrga tišino, rekoč: ''Jurek bo šel v Varšavo."  "Kaj res?" se začudi oče. "Kakšna je trenutno njegova velika odločitev?"  "Rad  bi  postal  pravnik.  Štefan  se  bo  oženil  in  obdeloval  kmetijo.  Boguslav bi rad odprl trgovino."  Oče se zamisli. ''Jurek bo spoznal, da Židom v Varšavi ni nič bolje," reče  nato.  Karel  pa  ga  ne  posluša.  Njega  v  tem  trenutku  skrbi  nekaj  čisto  drugega. "Vsi so tako odločni. Jaz pa ne vem, kaj naj storim," vzdihne.  Oče se ustavi, ostro pogleda sina in ga vpraša: "Sem ti mar jaz napoti?  Zame ti res ni treba skrbeti, saj pokojnina pride povsod za mano."  "Ne, ne, nikakor. Gre za to, da ne vem, kaj me zanima. Ne vem, kako  naj se odločim," zavzdihne Karel.  Oče se ustavi, se zamisli in šele sedaj razume, kaj muči sina. Počasi, kot  bi  hotel  sinu  vsako  besedo  posebej  vklesati  v  srce,  reče:  "Sin,  poslušaj,  kakšna je pot: modro pretehtaj vse, za kar spoznaš, da te veseli in zanima.  Zaupaj v Boga in ne boj se biti drugačen od drugih."  Dan pred zaključkom šolskega leta se Karel in Jurek dogovorita za izlet.  Pot ju vodi na griče okoli mesta. Po nekaj urni hoji si zakurita ogenj, pečeta  klobase  in  srebata  studenčnico.  Pogovarjata  se  o  svoji  prihodnosti.  "Kaj  bodo  rekli  pri  tebi  doma,  ko  jim  boš  povedal,  da  nameravaš  v  Varšavo?"  vpraša Karel Jurka.  "Hm," se nasmehne prijatelj. "Oče bo rožljal s ključi, mati bo jokala..."  Po  kratkem  premolku  resno  nadaljuje:  "Z  očetom  sva  se  pogovarjala.  Nevarnost nam preti. Ali si poslušal radio? Hitler hoče zavzeti Sudete."  "Kaj? Sudeti so vendar na Češkoslovaškem. To pa je čisto blizu nas, tik  za temi hribi."  "Misliš, da bo hotel imeti še kaj drugega?"  "Ah kaj! Oficir Moljek pravi, da imamo najboljšo konjenico v Evropi."  "Oficir Moljek pravi marsikaj. Zadnjič je na vsa usta zasmehoval Žide."  "Ne meni se za to. Takrat je bil pijan."  "Sicer pa... on je še najmanj... Zadnjič sem šel k Štefanu. Saj veš, da sva  prijatelja. Tam so bili tudi drugi fantje. Zmerjali so  me  z umazanim Židom.  Strgali so mi suknjič," žalostno reče Jurek.  13 


"Tudi Štefan?" se začudi Karel.  "Tudi Štefan," pritrdi Jurek.  Karlu je hudo: "To je nevednost. Jezus je učil prav nasprotno. Veš kaj,  Jurek, ne meni se zanje. Pomiluj jih. Nevedni so. Ne vedo, kaj delajo."  Jurek se zazre v daljavo: "Komaj čakam, da odidem od tod. No, ne od  tebe. Ti si dober do mene, kot bi bil moj brat." 

Misel: SREČANJE S PREROKOM  Ko  Jezus  vidi,  da  gresta  učenca  za  njim,  jima  reče:  "Kaj  hočeta?"  Odgovorita mu: "Rabi, kje stanuješ?" Reče jima: "Pridita in bosta videla. "Šla  sta in tisti dan ostala pri njem (prim. Jn 1, 25‐39).  Janez seje spominjal še v pozni starosti, ko je pisal evangelij, da je bilo  okrog  desete  ure.  To  je  po  našem  okoli  štirih  popoldne.  To  srečanje  z  Jezusom je bilo usodno za nadaljnje življenje obeh učencev.  Beseda  srečanje  prihaja  od  besede  sreča  in  naj  bi  to  tudi  pomenila.  Nekoga osrečiti. Srečati se s prerokom pa pomeni k več: stopiti v nov odnos  do življenja.  Le  na  prvih  straneh  Svetega  pisma  je  zapisano,  da  je  Bog  rekel:"Ni  dobro človeku samemu biti; naredim naj mu pomočnico, njemu primerno"  (1 Mz 2, 18).  Na  dnu  svojega  srca  človek  nosi  temeljno  potrebo  po  srečanju  s  človekom. Kolikor popolnejša je osebnost, toliko večjo mero sreče prinaša.  Ko  seje  sveti  Pavel  srečal  s  Kristusom,  ga  je  to  tako  prevzelo,  da  je  zapisal:  "Življenje  je  meni  Kristus.  Ne  živim  več  jaz,  ampak  v  meni  živi  Kristus. "  Človek  se  izpopolnjuje  in  postaja  bolj  človek  prav  zato,  ker  stopa  v  odnos z drugim, ker se z njim srečuje. Srečanje s človekom, ki ni isti kot on  sam. Takega človeka vsekakor posebej potrebuje mlad človek. Zanj morajo  najprej biti preroki njegovi starši, ki ga nagovarjajo in kadar ga nagovarjajo  kot prijatelji. Starši so močna opora v mladostnikovem življenju. Človek pa  lahko  nenadoma  ugotovi,  da  se  želi  z  njim  srečati  tudi  nekdo,  ki  je  popolnoma  drugačen,  a  obenem  najbližji.  To  je  Kristusa,  ki  se  od  znotraj  dotakne človeka in stopi v človekovo vest (prim. Človekov Odrešenik 1, 1).    Naloga:   Starši mi kažejo pravo pot v življenje. Jutri se bom zelo potrudil, da jih  bom ubogal v vsaki stvari. 

14 


7. DAN: KRAKOV   Napočil  je  dan  mature.  Karel  in  njegovi  sošolci  so  polni  napetega  in  slovesnega pričakovanja. Za proslavo se zberejo v šolski dvorani. Z njimi so  starši in prijatelji. Tudi Karlov oče je tam. Z glasnim ploskanjem pozdravijo  častne  goste:  župana,  občinske  može  in  krakovskega  nadškofa  Adama  Sapieho.  Karel  stopi  na  oder  in  začne  s  pozdravnim  govorom.  Vsi  mu  prisluhnejo. Zares, dobro seje pripravil.  To, kar govori, ni samo pozdravni govor, ampak je še nekaj več. Vanj je  vtkal svoje misli o svobodi, o življenju, o sreči. Sošolci ga napeto poslušajo.  Očetu se iskrijo oči. Župnika od ponosa kar privzdiguje. Karel vsega tega ne  opazi.  Govori  z  veseljem,  ker  govori  to,  kar  je  v  času  njegove  mladosti  zaživelo in zraslo v njegovem srcu.  Tudi nadškof pozorno posluša odločne in premišljene besede. Nagne se  k  župniku  in  mu  pošepeta:  "Kaj  pravite,  ali  bo  iz  tega  fanta  kdaj  postal  duhovnik?"  "Ne verjamem," odkima župnik. "Res ne vem. Mislim, da ne. Zaljubljen  je v gledališče. Vpisal se je na študij poljske literature v Krakovu. Z očetom  se bosta preselila tja."  Škof  se  nepremično  zazre  v  Karla  in  počasi  reče:  "Škoda.  Res  velika  škoda."  Karel  se  je  res  vpisal  na  Jagelonsko  univerzo  v  Krakovu.  Z  očetom  se  preselita  tja.  Odslej  stanujeta  na  Tiniecinski  cesti  pri  neki  sorodnici.  Stanovanje  je  zelo  revno,  nahaja  se  v  nizki  kleti  grde  stare  hiše,  ki  stoji  na  samem sredi nekega vrta. Karel obiskuje predavanja na univerzi, poleg tega  pa se vpiše tudi v Šolo za gledališče.  Pri  študiju  si  Karel  takoj  zaviha  rokave.  Med  predavanji  se  kmalu  prepriča, da so ga profesorji v gimnaziji naučili marsičesa. Želi pa storiti še  več.  Aktivno  sodeluje  v  študentskem  življenju  na  univerzi  in  zunaj  nje.  S  sošolci zopet ustanovijo gledališče.  Tudi njegov stari prijatelj, kaplan Figlevic, je sedaj v Krakovu. Karel ga  obišče redno enkrat na mesec, vedno na prvi petek, za pogovor in spoved.   

15 


Misel: ŽIVLJENJE JE KOT VELIKO POTOVANJE  "Na  kateri  poti  naj  služimo  Bogu?"  je  vprašal  pobožni  Jud  svojega  učitelja. Ta mu je kratko in jasno odgovoril. "To ni moja stvar, da ti povem,  po  kateri  poti  naj  hodiš!"  Veliko  je  namreč  poti,  na  katerih  lahko  služimo  Bogu. Vsak pa naj bo zelo pozoren, na katero pot ga vleče srce, in tisto naj si  izbere.  Res  je,  Bogu  lahko  služimo  na  različne  načine,  toda  vsak  sam  si  mora  izbrati in najti svojo pot, ki mu jo je Bog vnaprej določil, in ji biti zvest. Pri  tem ne smemo posnemati ali kopirati drugih. Bog��nas nekoč ne bo vprašal:  "Zakaj nisi postal Peter ali Avguštin ?" Bog noče, da bi postali takšni, kot sta  bila onadva, ampak nas bo vprašal: "Zakaj nisi postal ti sam?"  Učitelj  je  rekel  mlademu  Judu:  "Izberi  si  tisto  pot,  na  katero  te  vleče  srce!"  Kjer  je  tvoj  zaklad,  tam  bo  tudi  tvoje  srce.  Vse,  kar  je  nekomu  zelo  dragoceno,  v  čemer  je  njegova  največja  želja  in  hrepenenje,  kar  najbolj  vzgibava  njegovo  notranjost,  kar  mu  pri  oblikovanju  njegovega  življenja  prinaša največje veselje, vse to je lahko pot k Bogu. To pa le takrat, če znam  razlikovati pristno od nepristnega, npr. veselje, ki nas notranje napolni, od  veselja, ki nas pusti prazne in s priokusom grenkobe.    Naloga:   Zmolil  bom  molitev  Sveti  angel,  s  katero  bom  prosil  Boga,  naj  me  varuje v življenju. 

16 


8. DAN: VOJNA   V  življenje  Karla,  njegovega  očeta  in  vseh  Poljakov  nenadoma  udari  strahota druge svetovne vojne. 1. september 1939. Prvi dan vojne. Karel o  tem še nič ne ve. Kot ponavadi gre tudi na ta prvi petek na Wawel, se spove  in streže pri sveti maši. Vendar pa je v cerkvi danes drugače. Zelo malo ljudi  je. Kaj malo ‐ skoraj nič! Razen Karla in duhovnika je tam le še neka gospa.  Tedaj  zatulijo  sirene.  To  je  prvi  letalski  alarm.  V  bližini  cerkve  čez  nekaj  minut nekaj eksplodira. In nato še enkrat.  Pot  do  doma  je  drugačna  kot  druge  dni.  Ljudje  gasijo  goreče  avtomobile.  Na  tržnici  prodajalci  rešujejo  ostanke  svoje  robe.  Rešilni  avto  bo pravkar odpeljal starko, ki so jo hudo ranjeno izvlekli iz ruševin.  Sliši  se  zavijanje  alarmnih  siren  in  strele  protiletalskih  topov,  postavljenih na nasipih ob Visli. Na modrem nebu se razblinjajo beli oblački  razstreljenih  granat.  Karel  z  Wawela  natančno  vidi  letala,  ki  krožijo  nad  mestom.  Potem  opazi  odmetavanje  bomb,  sliši  grmenje  eksplozij.  Bombardirana je Varšavska cesta. To je torej že vojna.  Doma  v  stanovanju  oče  zaskrbljeno  vrti  gumbe  na  radijskem  sprejemniku  in  skuša  zaslediti  poročila.  Glas  iz  radia  poroča:  "Sinočnje  bombardiranje  je  popolnoma  uničilo  industrijski  predel.  Požara  še  niso  pogasili."  Čez  nekaj  trenutkov  novo  obvestilo:  "Pozor!  Vsi  možje  in  fantje,  starejši od štirinajst let, naj se odpravijo na vzhod!" Kam ‐ tega nihče ne ve.  Karel vzame najnujnejše in se napoti kar peš. Pridruži se dolgi procesiji ljudi,  otovorjenih  z  nahrbtniki,  zavoji,  paketi,  kovčki  in  aktovkami.  Hoja  postaja  dan za dnem težja in napornejša. Po nekaj dneh v vaseh in mestih ob poti ni  več dobiti hrane, v vodnjakih ni več pitne vode. Dan kmalu ne zadošča več.  Treba  je  potovati  tudi  ponoči.  Na  negotovi  poti  jih  spremljajo  zvezde,  ognjeni sij in bobnenje topov. Mrzlo je. Glava omahuje od utrujenosti. Oči  se zapirajo.  Nenadoma je potovanja konec. Nemška vojska prepreči nadaljnji umik.  Varšava  kapitulira.  Poljska  vlada  pobegne.  Na  Wawelskem  gradu  zavihra  nemška zastava.   

17 


Misel: VSAK NAJ S SVOJIMI DEJANJI GRADI MIR  Bilo je v dneh vojne za Slovenijo. Vsi smo bili v strahu, kaj se bo zgodilo  z  našo  komaj  rojeno  državo  in  domovino.  Sirene  so  tulile  in  klicale  ljudi  v  zaklonišča  pred  letalskim  napadom.  V  našo  dobro  obokano  vežo  smo  sprejeli tudi sosede. Bo vsaj nekoliko boj varno. Bili smo v velikem strahu. A  nič  ne  pomaga  jadikovati.  Prišel  sem  na  dobro  misel.  Nekaj  tudi  mi  lahko  naredimo za Slovenijo. Molimo. Zmolili smo žalostni del rožnega venca. Po  molitvi  smo  bili  začuda  vsi  pomirjeni.  Tudi  mi  smo  nekaj  prispevali  k  miru,  vsak z darom, ki mu je dan.  Za mir pa ne delamo samo v vojni, ampak tudi v miru. Stari Rimljani so  imeli rek: Če hočeš mir, pripravljaj vojno. Papež Pavel VI. pa je učil: Če hočeš  mir, delaj za mir.  Vsi smo poklicani, da delamo za mir, najprej za mir v družini.  Pisatelj  Fran  Saleški  Finžgar  pripoveduje,  kako  je  v  njegovi  družini  njegov, starejši brat preklel Boga. Ko je oče to slišal, je bil ves iz sebe. "Kaj  takega!" Opoldne je pri kosilu javno razgalil grešnika: "Tale je preklel Boga!"  Fant  se  je  počutil  kot  obsojenec.  Potem  je  oče  zapovedal:  ''Jutri  vsi  k  spovedi!"  In  tako  je  bilo.  Prvi  pa  je  pokleknil  v  spovednico  oče.  Po  tem  spravnem dogodku vse hiše med seboj in z Bogom je zavladalo tako veselje,  da nikoli takega, je zaključil pisatelj.    Naloga:   Potrudil se bom, da bom zelo ljubezniv do svojih sošolcev. 

18 


9. DAN: UNIVERZA JE ZAPRTA   Nekega jutra se Karel vrne od maše.  Med  potjo kupi kruh za zajtrk. A  kruh je vedno težje dobiti in vedno manj ga je. Doma položi borni zajtrk na  mizo in reče očetu: "Nisem dobil veliko. Vsak dan je težje. Ti kar pojej, kar  sem ti prinesel. Jaz bom jedel na univerzi."  "Le kaj boš tam jedel?" mu oče ne verjame.  "Ah,  Julij  ima  vedno  kaj  na  zalogi,"  se  hudomušno  nasmehne  Karel,  stlači  knjige  v  torbo  in  odbrzi  proti  univerzi.  S  študijem  pa  ta  dan  in  še  mnogo naslednjih dni ne bo nič. »Univerza zaprta« v nemškem in poljskem  jeziku piše na vhodu.  To  pa  še  ni  vse.  Naslednjega  jutra  Karla  in  njegovega  očeta  prebudi  motno trkanje na vrata. Zunaj stoji prijatelj Julij. "Karel, univerza!" upehan  izdavi. Skupaj odhitita k univerzi. Tam imata kaj videti. Za sedmo uro zjutraj  je bil sklican sestanek gestapa s profesorskim zborom. A vsi profesorji, ki so  prišli na sestanek, so aretirani. Vojaki jih pravkar surovo trpajo v kamion in  nihče ne ve, kam jih bodo odpeljali.  Odlok  novega  generalnega  guvernerja  je  naslednji:  "Poljaki  so  ljudje  nižje vrste, podljudje. Nimajo pravice do življenja. Vendar pa bomo uporabili  nekatere Slovane za delovno silo Nemškega rajha. Dobili bodo najnujnejšo  izobrazbo, da bodo znali prebrati navodila svojih gospodarjev in šteti do sto.  Življenjska raven bo nizka, ne bo se smela dvigniti. Duhovniki bodo pridigali,  kar  jim  bomo  mi  ukazali.  Če  ne  bodo  ubogali,  bomo  z  njimi  hitro  opravili.  Duhovniki  morajo  poskrbeti,  da  bodo  Poljaki  ostali  mirni,  neumni  in  topoglavi.  Izobraženci  bodo  veljali  za  sovražnike  in  bodo  zaznamovani  za  uničenje.  Študentje  bodo  umrli  ali  bodo  odpeljani  v  taborišča  oziroma  na  prisilno  delo  v  Nemčijo.  Nekaj  časa  bo  sicer  trajalo,  da  bomo  vse  to  organizirali,  vendar  se  bomo  zelo  potrudili.  Izdali  bomo  delavske  karte  za  preverjanje  zaposlenosti.  Vsi  tisti,  ki  bodo  brez  delavske  karte,  bodo  takoj  odpeljani  v  taborišča.  Poljska  bo  postala  pozabljeno  ime  na  starih  zemljevidih."  Karel  se  znajde  v  težavah.  Nekako  mora  priti  do  delavske  karte.  Od  nečesa morata z očetom živeti. Nima veliko časa. Nemški urad za delo je že  pričel delovati in vneto pošilja vse brezposelne na prisilno delo v Nemčijo.   

19 


Misel: TISTE, KI JIH IMAMO ZA TUJCE, IMA BOG ENAKO RAD KOT NAS  Bog v Stari zavezi opominja Izraelce, naj sprejemajo tujce in popotnike,  kajti tudi Izraelci so bili tujci v egiptovski deželi.  Politične razmere so ustvarile pri nas situacijo, da med nami živi mnogo  tujcev,  katerih domovina  ni Slovenija in ki jih  ni rodila slovenska mati. Oni  živijo  in  čutijo  drugače.  Morda  je  za  nas  to  včasih  boleče  in  tudi  moteče.  Težko  jih  sprejemamo.  Podobne  težave  imajo  tudi  drugi  sosednji  narodi.  Toda pri Bogu ni ne tujca ne svobodnega ne sužnja ne Skita ne Grka, ampak  smo  vsi  eno  v  Kristusu.  Tudi  zanje  je  Kristus  trpel  in  umrl,  čeprav  niso  pridruženi  Cerkvi,  je  pa  naša  velika  naloga,  da  jim  Cerkev  predstavimo  s  svojim lepim krščanskim življenjem.  Našega življenja se mora dotikati Bog in z veseljem moramo nositi težo  življenja.  To  je  pričevanje,  ki  preseneča.  Tako  naše  krščanstvo  ne  bo  le  zunanjost,  ampak  polnost,  iz  katere  bodo  tudi  drugi,  ki  niso  naše  vere,  zajemali.  Prav  njihova  navzočnost  med  nami  je  za  nas  izziv  za  bolj  pristno  življenje po evangeliju.  Nič  ne  pomaga  veliko  razpravljati  o  ekumenizmu  in  se  pogovarjati  z  drugoverci. Ko bomo globoko doživljali evangeljske vrednote in bo odsevalo  iz  našega  življenja,  kar  se  po  veri  sveti  v  duši,  bo  tudi  naša  ljubezen  do  drugače mislečih in verujočih boj pristna, pa tudi vznemirljiva.    Naloga:   Nikomur se ne bom posmehoval. 

20 


10. DAN: DELO V KEMIČNI TOVARNI   Karel  išče  delo.  V  stiski  mu  priskočijo  na  pomoč  prijatelji.  Predlagajo  mu, naj se zaposli v kemični tovarni Solvay, kot je to storil sošolec in prijatelj  Julij.  V  tej  tovarni  sicer  delajo  le  zaporniki  in  tisti  redki  srečneži,  ki  jih  direktor sprejme na delo. Nekega jutra poizkusi srečo tudi Karel. Julij ga vodi  do direktorja in ga predstavi: "Gospod direktor, to je moj svak. Rad bi delal v  tovarni."  "Ne potrebujem ga, preveč ljudi je le tukaj," zagodrnja direktor. Julij ne  odneha: "Delavsko karto potrebuje."  "Kako naj vem, da zna vihteti macolo?" hoče vedeti direktor.  "Oh,"  pohiti  Julij,  "ne  bo  prvič.  Saj  zna  delati.  Delal  je  že  pri  železnici.  Zabijal je pragove."  "Pokaži roke," zahteva direktor.  Karel  boječe  iztegne  roke.  Julijeva  laž  je  več  kot  očitna.  Njegove  roke  niso  roke  delavca,  ampak  roke  študenta.  Prav  nič  se  jim  ne  vidi,  da  bi  bile  vajene  težkega  dela.  Direktor  pogleda  roke,  pogleda  Julija,  pogleda  Karla.  Julij  in  Karel  napeto  čakata  odločitve.  Direktor  namršči  čelo.  Nato  pa  se  zgodi nekaj nenavadnega. Obraz mu spreleti rahel smehljaj.  ''Jasno se vidi, da. Prav dobro se vidi, da je že delal pri železniški progi,"  reče, vpiše Karla v knjigo zaposlenih in mu poda delavsko karto.  Kljub  temu  da  je  težaškega  dela  vse  prej  kot  vajen,  se  Karel  z  vso  vnemo  oprime  lopate  in  samokolnice.  Določen  je  za  delo  v  kamnolomu.  Nekega  dne  na  pobočju  pod  seboj  opazi  skupino  delavcev  v  nenavadnih  črtastih uniformah, ki kopljejo na težjem in najbolj nevarnem delu. Stražijo  jih  vojaki  s  policijskimi  psi.  "Kdo  so  to?"  vpraša.  Ko  ne  dobi  odgovora,  še  glasneje ponovi: "Kdo so to?" Nekdo od sodelavcev mu pojasni: 'To so Židje  iz Čehanovic. Poln vlak so jih pripeljali danes zjutraj." Vojak, ki stoji v bližini,  sliši zadnje besede. Takoj  priskoči, uperi puško v delavca in zavpije: "Kaj si  rekel  o  Čehanovicah?  Ali  razširjaš  neresnične  govorice?  Sem  z  delavsko  karto!"  Delavec  prebledi.  Dobro  ve,  kaj  pomeni  izročiti  delavsko  karto.  Tudi  drugi to vedo. Kot okameneli stojijo in čakajo, kaj se bo zgodilo.  "Nekaj moram storiti," bliskovito pomisli Karel.  "Oprostite,"  nagovori  stražarja.  "Niste  prav  razumeli.  Ne  razumete  dobro  poljščine.  Prosil  sem  ga,  naj  mi  pomaga  preložiti  kamne.  Rekel  je  chwileczke (cvilečke), kar pomeni samo trenutek." 

21 


"Da,  tako  je,  to  sem  rekel,"  olajšano  izjavi  delavec.  "Tukaj  je  moja  delavska  karta,  če  jo  želite."  Stražar  je  v  zadregi.  Trzne  z  roko,  da  bi  vzel  karto, nato si premisli in razjarjen zavpije: "Vsi na delo! Takoj!" 

Misel: PREMAGOVATI RAZLIKE  Marksizem je učilo enakosti vseh ljudi. Ko bo zavladal socializem, bodo  vsi  ljudje  med  seboj  enaki.  Nosilci  teh  idej  pa  so  skrbno  pazili,  da  do  enakosti  med  ljudmi  ne  bi  prišlo.  Sami  so  bili  v  privilegiranem  položaju,  drugim pa so dali le toliko, da se niso upirali in so bili dobra delovna sila.  Razlike  so  vedno  bile  in  bodo.  Ni  pa  prav,  da  se  z  njimi  sprijaznimo.  Treba je delati, da bi bilo teh razlik čim manj. Ni dovolj, če kritiziramo stare,  češ da so vsega krivi. Tudi mladi ste dolžni nekaj storiti za boljši svet.  Vsak  človek  ima  pogum  za  nekaj.  Mlad  človek  meri  svoje  moči  z  merilom  poguma.  Pogum  v  nasilju  rodi  zločinca;  pogum  v  razvratu  izpoveduje nemoralnega človeka; pogum v telesnem in besednem spopadu  je  včasih  samo  pomanjkanje  samoobvladovanja,  pomanjkanje  samovzgoje  ali dokaz samoljubja.  Svet sedaj najbolj potrebuje ljudi, ki imajo moralni pogum, kakor ga je  imel papež Janez Pavel II., ki se ni bal povedati resnice, četudi so ga zaradi  tega  stalno  napadali.  Mlade  je  nenehno  spodbujal,  naj  vzamejo  skrb  za  jutrišnji dan v svoje roke. Naj se ne bojijo odgovornosti, četudi jih Bog k1iče  v drugačno življenje, življenje v službi Cerkve. Naj se ne bojijo reči Gospodu  »da«.  Mnogi  so  se  že  odzvali  temu  božjemu  povabilu  prav  zaradi  papeževega vabila.  Že  omenjeni  pisatelj  Fran  Saleški  Finžgarje  ob  svoji  odločitvi  za  duhovniški poklic dejal: "Odločil sem se za duhovniški poklic, ker bi rad kar  najbolj koristil slovenskemu narodu. " To svoje poslanstvo je dobro opravil  kot duhovnik in pisatelj in kulturni delavec svojega časa.  Tudi tebe kliče Bog, da bi koristil svojemu narodu in mu pomagal, da bi  bilo  med  nami  čim  manj  razlik.  To  pa  se  bo  zgodilo,  če  boš  svoje  življenje  vzel odgovorno.    Naloga:   Ugotovil bom, ali je tudi v mojem razredu kdo, ki ga drugi zapostavljajo.  Z njim se bom pogovarjal in igral. 

22 


11. DAN: GOSPOD TIRANOVSKI SE PREDSTAVI   Po končanem delu se Karel na smrt utrujen vrača domov. Noge v težkih  lesenih  coklah  komaj  še  vleče  za  seboj.  "Hej,  Karel!"  ga  nekdo  pokliče.  Za  njim priteče Julij. "Poslušaj tole! Ali veš, kje je mestna četrt Debniki?"  "Zelo dobro jo poznam," odgovori Karel.  "Dobro.  Tam  živi  več  judovskih  družin.  Nemci  pridejo  jutri  ponje.  Moramo  jih  spraviti  stran.  Podnevi  je  lažje,  ker  ceste  niso  prazne.  Tu  imaš  naslov.  Tu  pa  imaš  napisano,  kam  naj  odidejo."  V  žep  mu  vtakne  listič  in  nadaljuje:  "Mogoče  jih  boš  moral  pregovarjati,  nekateri  nočejo  verjeti.  In  glej,  da  ne  boš  spravljal  v  nevarnost  samega  sebe!"  Po  teh  besedah  ga  potreplja po rami, se previdno ozre in izgine za ovinkom v nasprotno smer.  Naslednjega dne je Karel, kot je njegova navada, pri sveti maši. Po maši  poklekne  pred  Marijin  oltar  in  goreče  moli.  Moli  za  mir,  za  svoj  narod,  za  prijatelje, za očeta in zase. Poln zaupanja v božjo pomot se napoti v sončno  jutro.  Ulice  so  še  prazne.  Le  tu  in  tam  sreča  vojake  in  redke  jutranje  sprehajalce. Nenadoma za seboj zasliši prijazen glas: "Dober dan." Ozre se.  Tik ob sebi zagleda elegantno oblečenega možaka, ki po pozdravu nadaljuje:  "Smem govoriti z vami?"  Karel  ga  še  vedno  samo  začudeno  gleda,  moški  pa  nadaljuje:  "Opazil  sem, da ste vsako jutro pri maši. Isto pot imava. Delal vam bom družbo."  Karel  postaja  nezaupljiv.  Le  kdo  je  ta  človek?  Da  ni  kak  gestapovski  špijon?  Oprezno  poškili  levo  in  desno,  kako  bi  po  najkrajši  poti  pobegnil.  Možak opazi njegov pogled in reče: "Naj se predstavim: sem Jan Tiranovski.  Slišal sem, da delate v Solvayski kemični tovarni."  Karlovo nezaupanje se začenja tajati. Možak ne daje videza nevarnega  človeka.  "V  kamnolomu  delam,"  odgovori.  "Kamenje  razbijam.  Kmalu  bom  napredoval v minerjevega pomočnika."  Sopotnik  napol  hudomušno  reče:  "Potem  imava  skoraj  enak  poklic.  Tudi jaz delam s stroji. S šivalnimi stroji. Krojač sem."  Na uličnem vogalu se ustavi, pokaže na okno na nasprotni strani ceste  in reče: "Tukaj stanujem. Vstopite, prosim."  Karel  se  ne  more  odločiti.  Krojač  nadaljuje:  "Mogoče  bi  se  hoteli  pridružiti  našemu  krožku  živega  rožnega  venca.  Vsak  teden  se  sestajamo.  Pogovarjamo se in iščemo odgovore za svoje življenje."  Ko vidi, da Karel samo nepremično stoji in ga gleda, reče prijazno: "Pa  kdaj  drugič.  Nasvidenje!"  se  obrne,  prekorači  cesto  in  izgine  za  vrati  svoje  hiše.  23 


Misel: BOG MI GOVORI PO LJUDEH  Danes  Bog  govori  tudi  po  ljudeh.  Na  poseben  način  je  zgovoren  po  dobrih kristjanih.  Mladi fant pripoveduje: Ko sem bil star 18 let, sem moral k vojakom v  Pariz.  Prvič  sem  se  srečal  s  tovariši,  ki  niso  bili  verni,  pa  vendarle  dobri  fantje. Zamislil sem se. Torej človek lahko shaja tudi brez vere. Kajti bil sem  edini, ki je ob nedeljah hodil k maši. Pomislil sem: Zakaj bi ravno jaz moral  imeti prav, vsi drugi pa bi se motili. Tako sem postajal v srcu počasi neveren.  Imel  pa  sem  zelo  dobro  verno  teto.  Bila  je  samska.  Ni  se  poročila.  Bile  je  medicinska sestra in je veliko pomagala drugim, kjer je le mogla. Ko sem bil  na vojaškem dopustu, sem jo šel obiskat. Ker sem imel časa na pretek, sem  se  sprehajal  po  mestu.  Kar  naenkrat  me  ustavi  potepuh  in  se  mi  približa.  Spustil sem se z njim v pogovor. Nenadoma je pokazal na hišo moje tete in  rekel:  "Vidiš  tisto  malo  hišico  tamkaj?"  je  rekel  navdušeno.  "Tam  živi  najboljša  ženska  v  tem  okolišu.  Sama  nima  skoraj  ničesar,  pa  vendar  vse  stori,  da  bi  pomagala  takim,  kot  sem  jaz."  V  tistem  trenutku  mi  je  postalo  jasno: moja teta je daleč najboljši človek, kar jih poznam. Je globoko verna.  Vera,  ki  podarja  tako  moč  ljubezni,  mora  biti  vendar  resnična.  Tako  sem  znova našel vero.  Bog je spregovoril temu fantu po njegovi teti. Morda tudi sam poznam  koga, po katerem. mi Bog govori. Živeti bi morali tako prepričano krščansko  življenje, da bi vsi ljudje čutili, da jim Bog govori preko nas.    Naloga:   Zahvalil se bom Bogu za vse ljudi, ki sem jih danes srečal. 

24 


12. DAN: REŠEVANJE ŽIDOV IN OBISK PRI KROJAČU   Karel  stoji  na  cesti  in  strmi  za  krojačem.  Res  nenavadno  srečanje!  Medtem  ko  tako  stoji  in  razmišlja,  se  že  z  roko  v  žep  in  otipa  listek  z  naslovom židovske družine. Saj res! Takoj mora k njim. Zasuče se in se naglo  napoti  proti  naslovu,  ki  je  napisan  na  listu.  Poišče  hišo  in  se  vzpne  po  stopnicah.  V  stanovanju  najde  štiri  osebe:  starega  očeta,  moža,  ženo  in  majhno deklico. Vse kaže, da so obveščeni o Karlovem prihodu. Oblečeni so  za  na  pot,  na  mizi  imajo  kovček  z  najpotrebnejšimi  stvarmi.  Molčijo  in  gledajo,  kaj  bo  sedaj.  Karel  ne  izgublja  časa.  Iz  nahrbtnika  vzame  njihove  nove  dokumente  in  jih  izroči  možu  z  besedami:  "To  je  vaša  nova  osebna  izkaznica.  Sedaj  se  pišete  Masko.  Tu  pa  je  naslov  ljudi,  ki  vam  bodo  dali  zatočišča.  Če  vas  kdo  vpraša,  kam  greste,  recite,  da  peljete  očeta  k  zdravniku. Sedaj pa pohitite!" Pred njimi odide iz stanovanja in se pri izhodu  oprezno  prepriča,  če  je  cesta  prazna.  Družina  mu  obotavljaje  sledi.  Nemogoče  se  jim  zdi,  da  bi  se  res  lahko  rešili.  Približajo  se  vojakom,  ki  ob  zapornicah  pregledujejo  dokumente.  Vse,  ki  imajo  židovski  priimek,  usmerjajo proti drugi strani in jih surovo pehajo na tovornjak. To je najbolj  negotov  trenutek    za  Karla  in  njegove  varovance.  Kar  bo,  pa  bo.  Pokažejo  dokumente policistu, ki ničesar ne posumi. Drugega za drugim spusti skozi  zapornico. Na drugi strani si olajšano oddahnejo. S pogledom se poslovijo in  odhitijo vsak v svojo smer.  Pot domov Karla zopet vodi mimo krojačeve hiše. Pred vhodom postoji.  Premišljuje  o  včerajšnjem  pogovoru  in  se  odloča,  ali  bi  vstopil  ali  ne.  Radovednost  zmaga.  Čez  nekaj  minut  že  sedi  v  udobnem  naslonjaču  v  krojačevem stanovanju in z velikim zanimanjem lista po knjigah.  "Sposodite si, kar želite," reče krojač, medtem ko naliva pijačo. "Kaj vas  najbolj zanima?"  "Gledališče."  "Res? Ste že kdaj igrali?"  "Da,  večinoma  v  šolskih  igrah.  Prav  zdaj  pa  s  prijatelji  delamo  nekaj  drugega.  Recitiramo  dela  poljskih  pesnikov  in  dramatikov.  Radi  bi  nadaljevali  narodno  tradicijo.  Nastopamo  kar  po  stanovanjih.  Ljudje  naj  bi  se tako bolj zavedli svojega porekla, ljubezni do domovine, vendar..."  "Vendar?"  "Poglejte...  Gestapovci  staršem  ugrabljajo  otroke.  Obkoljujejo  in  aretirajo Žide ter jih pošiljajo bogvekam. Zaprli so šole, univerze, semenišče.  Dva  tisoč  poljskih  duhovnikov  je  izginilo  ali  umrlo.  Kakšen  odgovor  lahko  sploh še dajemo ljudem?"  25 


Krojač za trenutek pomisli, seže v žep in reče: "Tole imamo."V roki drži  rožni  venec.  "Oklepati  se  moramo  vere,  ki  je  v  nas.  To  je  naša  tisočletna  tradicija."  "Vero že imam, a kam naj grem? Občutek imam, da mi nekaj polzi skozi  prste," zastoka Karel.  "Vedno lahko kam greš, vedno je kakšna pot in Bog ti jo bo pokazal.''  Krojač za trenutek umolkne, nato pravi: "Vsak torek ob šestih se sestajamo  tukaj.  Lahko  se  nam  pridružite.  Sedaj  pa  je  že  pozno.  Pohitite,  da  vas  ne  prehiti policijska ura."   

Misel: NIHČE NIMA VEČJE LJUBEZNI  "Nihče  nima  večje  ljubezni,  kakor  je  ta,  da  kdo  da  življenje  za  svoje  prijatelje (Jn 15, 13).  Jezus ni bil demagog ki bi se hvalil in navdušeno govoril, kako je treba  dati življenje za domovino. On sam je dal življenje, kot da pastir življenje za  svoje ovce.  Danes življenje ni cenjeno. Mnogi Slovenci se ga bojijo. Navdušujejo se  za kulturo smrti. Pred 200 leti je bilo drugače. Takrat je povprečna evropska  mati  umirala  po  četrtem  otroku.  Otroci  so  videli  in  čutili,  da  ima  življenje  neizmerno vrednost. Moja mati je dala življenje zame. Če ga ni dala, pa ga je  vsaj  tvegala.  Nekatere  žene  vpijejo:  "Me  smo  gospodar  svojega  telesa."  Borile  so  se  za  kulturo  smrti  in  se  kazale  junakinje.  Nihče  o  njih  več  ne  govori.  Za  Jezusa,  ki  je  dal  življenje  za  nas,  pa  se  tudi  danes  navdušujejo  milijoni po svetu.  Zakaj  je  Jezus  dal  življenje  za  nas?  Da  bi  mi  postali  deležni  njegovega  božjega življenja, da bi mi življenje imeli v izobilju.  Neka  deklica  je  imela  nad  svojo  posteljo  uokvirjeno  gasilsko  obleko.  Obleka  je  bila  deloma  osmojena.  Ko  so  jo obiskovalci  vprašali,  čemu  to,  je  odgovorila: "Nekoč sta starša odšla, jaz pa sem, ostala sama v hiši. Ko sta se  vrnila,  naše  hiše  ni  bilo  več.  Zgorela  je.  Mene  je  neki  gasilec  potegnil  iz  goreče hiše. Zame je tvegal življenje in ga tudi žrtvoval. Mene je rešil, sam  pa  je  umrl  za  posledicami  opeklin.  V  znamenje  hvaležnosti  herojskemu  gasilcu, hranim njegovo obleko v tem okvirju. "  Življenje nam je bilo darovano. Ne smemo ga sebično živeti, ampak ga  darovati za druge. Tako posnemamo, Jezusa samega.    Naloga:   Vsaj enemu sošolcu bom pomagal.  26 


13. DAN: NESREČA   Nekega  večera  se  Karel  vrača  domov.  Medtem  ko  prečka  cesto,  izza  ovinka pridrvi tovornjak in ga podre. Karel nezavesten obleži sredi ceste.  Prebudi se v bolnišnici z obvezano glavo. Ob njegovi postelji stojijo oče,  prijatelj Julij iz gledališke skupine in dva sodelavca iz rudnika. Ko vidijo, da  se Karel prebuja iz omotice, se začnejo šaliti:  "Nekaterim  je  pa  res  lepo.  Kaj  vse  naredijo,  da  jim  ni  treba  na  delo,"  reče prvi sodelavec.  "Stavim, da je v tovornjaku luknja," smeje doda drugi.  Karel bi rad odgovoril, a mu beseda nikakor noče z jezika.  "No,"  rečeta  oba  delavca,  "najbolje  bo,  da  se  vrneva  na  delo.  Nasvidenje čez nekaj dni!" in odideta.  Tudi Julij se začne poslavljati. Končno Karlu uspe mukoma izdaviti: "Kaj  pa gledališče?"  "Novo  predstavo  vadimo,"  se  nasmehne  Julij.  "Glavno  vlogo  hranimo  zate. Jutri ti bom povedal vse o njej. Nasvidenje!"  Ob  postelji  stoji  samo  še  oče.  Ljubeznivo  pogleda  sina,  rahlo  zmaje  z  glavo in reče: "Za vse nas je bilo težko. Poskusi se malo odpočiti." Vstane,da  bi odšel. Karel ga zgrabi za suknjič.  "Oče,"  zahrope,  "to  si  želim.  Gledališče.  To  bi  rad  naredil  s  svojim  življenjem."  Oče se nasmehne, ga pogladi po glavi in odide.  Takrat se Karlove oči zaustavijo na stropu. Tam, kjer se stikajo oboki, je  vklesano  znamenje  križa.  Karel  zre  v  znamenje.  Zdi  se  mu,  da  mu  hoče  to  znamenje nekaj povedati. Govori mu o neki drugi poti v življenje. Spomni se  pogovora,  ki  sta  ga  župnikom  imela  pred  maturo.  To  znamenje  mu  zopet  govori o duhovniškem poklicu. Zapre oči, da bi pregnal te nadležne misli. Saj  se je vendar končno odločil. Gledališče, to je njegova pot. To in nič drugega.  Ko odpre oči, pa je znamenje križa še vedno tam in staro vprašanje prihaja  znova in znova predenj.  Ko  ozdravi,  se  Karel  vrne  med  prijatelje.  Čuti,  daje  njegovo  življenje  vedno  bolj  razdvojeno.  Razdeljeno  je  med  umetnostjo  in  duhovništvom.  Kolegi  in  kolegice  iz  gledališke  skupine  mu  vneto  prigovarjajo,  naj  izbere  gledališče.  Kot  rojen  je  za  to.  Ima  vse  lastnosti  in  talente,  ki  so  potrebni  velikemu  igralcu  in  režiserju.  Poklic  duhovnika,  pravijo  prijatelji,  pa  je  negotov poklic.    27 


Misel: GOSPOD JE MOJ PASTIR  Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka,  na sočne pašnike me vodi.  Tudi če bi hodil v temni dolini,  ne bom se bal hudega, ker si ti z menoj (Ps 22).  Radi pojemo ta psalm, ker nam daje poguma in tolažbe, hkrati pa trdno  upanje,  da  Bog  vodi  naše  korake  skozi  življenje.  Včasih  se  zdijo  človeku  njegove poti tako čudne, kakor gobelin, če ga gledamo z zadnje strani. Bog  ima vse naše nitke v rokah in ne izpusti nobene iz rok.  Splet  življenjskih  okoliščin  pogosto  človeka  pripelje  drugam,  kakor  je  sam  hotel.  Srečali  smo  mladega  Karla,  kako  je  hotel  postati  gledališčnik.  Gledališki  igralec.  Tole  bil  njegov  cilj.  Prav  nesreča,  o  kateri  je  bil  danes  govor, je bila povod, da je Bog spet močneje spregovoril, da to ni njegova  pot.  Kristus  ga  je  vabil.  Hkrati  pa  ga  je  s  spletom  okoliščin  pripravljal  za  poznejšo službo, ki mu jo bo zaupal v Cerkvi.  Sveti  Janez  od  Boga  dolgo  ni  vedel,  kaj  je  njegov  življenjski  poklic,  dokler ni prišel v Granado, kjer mu je Bog razodel svoj načrt.  Tudi  meni  Bog  govori  po  življenjskih  okoliščinah,  če  le  skušam  prisluhniti njegovemu glasu, ko me nagovarja, naj mu sledim, kamor me on  vabi.    Naloga:   Brez godrnjanja bom izpolnil vse svoje dolžnosti. 

28 


14. DAN: OČETOVA SMRT   V vojnem času, ko na Poljskem vsak dan umre na tisoče nedolžnih ljudi,  skoraj  neopaženo  premine  tudi  Karlov  oče,  človek,  ki  je  bil  Karlu  najbližji,  ki  mu je kot oče nadomeščal tudi mater in je poznal le eno življenjsko nalogo,  Karlovo vzgojo.  Zgodilo pa se je tako: nekega večera, po gledališkem nastopu, se Karel s  prijatelji vrača domov. Zelo hiti, ker ga skrbi za očeta. Ves dan ga je namreč  pustil samega.  "Koliko je ura?" vpraša.  "Sedem," odgovori Julij.  "Očetu grem dat zdravila, ti pa medtem pripravi večerjo," zakliče Karel in  pohiti v očetovo sobo. Oče leži na postelji, kot bi spal.  "Oče," ga pokliče Karel.  Oče ne odgovori. Popolnoma nepremično leži naprej.  Karlu se srce napolni z neko čudno tesnobo. Približa se očetovi postelji.  Oče leži nepremičen, mrtvaško bled. Karel noče verjeti, a vendar mora: oče je  zaspal za vedno. Bog ga je poklical k sebi. Sedaj je Karel ostal sam na svetu.  Svetle trenutke v njegovi osamljenosti mu sedaj predstavljajo prijatelji iz  gledališča in krojač Tiranovski. Karel redno obiskuje torkova srečanja. Vedno  bolj spoznava, da je gospod Tiranovski največje odkritje v njegovem življenju.  Cilj pogovorov z gospodom Tiranovskim je Bog sam. Karel dobro ve: če ne bi  sprejel srečanja s tem človekom, bi sam sebi prizadejal veliko izgubo.  Na torkovih srečanjih pa se dogaja marsikaj. Nekega večera, ko je družba  zbrana  pri  pogovoru,  divje  potrka  na  vrata.  Vsi  hitro  vstanejo  in  po  prstih  odidejo  v  sosednjo  sobo.  Krojač  potisne  stole  k  mizi,  poskrije  knjige,  stopi  k  vratom  in  jih  odpre.  Zunaj  stojita  dva  mladeniča,  ki  ju  krojač  očitno  dobro  pozna. Spusti ju noter in zakliče proti sosednji sobi: "Pridite!"  Karel in drugi fantje se vrnejo v dnevno sobo. Pred seboj zagledajo dva  vrstnika  naglih  kretenj  in  nervoznega  pogleda.  Eden  oprezuje  skozi  okno,  drugi  se  razkorači  pred  skupino  in  reče:  "No,  kako  je?  Ali  se  nam  bo  kdo  pridružil?"  Nekaj fantov skloni glavo. Drugi presenečeno opazujejo, ker ne vedo, za  kaj gre. Iz ozadja se oglasi Karel: 'To je Pavel. Pri odporniškem gibanju je."  Pavel napravi dva koraka po sobi in stisne skozi zobe: ''Še vedno si tako  vljuden in obziren Wojtyla, kot si bil takrat, ko sva skupaj študirala, kaj?"  Karel  se  ne  pusti.  Ve,  da  podivjane  skupine  takšnih  odpornikov,  kot  so  Pavel  in  njegovi  pajdaši,  naredijo  ljudstvu  več  škode  kot  koristi.  Svoje  prijatelje  hote  posvariti  pred  nepotrebnim  prelivanjem  krvi.  Obrne  se  k  29 


skupini in odločno reče: "Ti ljudje živijo v gozdovih. Ponoči prihajajo iz gozdov  in ubijajo, dokler drugi ne ubijejo še njih. Pavel, kam vas bo to pripeljalo?"  "To me sploh ne skrbi," odgovori Pavel.  "In ko bo vojne konec?" se vmeša krojač. "Pavel, mi smo tu zato, da se  sprašujemo, kaj hoče Kristus od nas v tem trenutku. Ponujamo vam v pomoč  tudi svoje roke, a ne zato, da bi vanje potisnili puške!"  To pa je za Pavla že preveč.  "Neumnost," zavpije. "Nimamo veliko časa. Kdo gre z nami?" Dva fanta  obotavljaje stopita naprej.  "Še kdo?"  Od  skupine  se  odlepi  še  eden.  Drugi  nemo  stojijo  in  gledajo  za  odhajajočimi prijatelji. 

Misel: PRIŠEL SEM, DA BI IMELI ŽIVLJENJE IN GA IMELI V IZOBILJU  Mrzel zimski dan je. Ekspresni vlak brzi preko zasneženih vasi, travnikov  in  gozdov.  Ljudem  je  prijetno  toplo  v  kupeju.  Čas  si  krajšajo  s  pogovori,  branjem časopisov in knjig. Le neki mož se nervozno preseda in neprestano  pogleduje  skozi  okno.  Čim  dlje  potujejo,  tem  bolj  postaja  mož  nervozen.  Nazadnje  ga  eden  od  potnikov  vpraša:  ''Je  kaj  narobe?  Vidim,  da  ste  zaskrbljeni!" "Da!" odgovori potnik. "Sedel sem na napačen vlak." "Zakaj pa  potem ne izstopite?" "Ko je pa v tem kupeju tako toplo!" odgovori potnik.  Mnogim  ljudem  se  zdi  to  življenje  zelo,  prijetno,  da  pozabijo,  kam  potujejo,  zakaj  živijo,  čemu  so  na  svetu.  Da  se  jim  le  dobro  godi,  pa  so  zadovoljni. Ne pomislijo pa, da njihov vlak ne pelje v pravo smer.  Jezus govori o ozki in strmi poti, ki pelje v življenje, in le malo jih je, ki  jo najdejo. Široka in ravna je pot, ki vodi v pogubo, in mnogi po njej hodijo.  Mnogi  se  tudi  zavedajo,  da  ne  delajo  prav,  pa  kljub  temu  ne  spremenijo  svojega življenja. To bo zanje usodno.  Bog je svobodno ustvaril človeka, ker ga ljubi. Bogu tudi ni vseeno, kaj  se dogaja z ljudmi, zato neprestano kliče v varno zavetje vse, ki jih je greh  razdvojil  in  razkropil.  Da  bi  ta  njegov  načrt  v  polnosti  dosegel  svoj  namen,  potrebuje  ljudi.  Zato  je  ustanovil  Cerkev,  apostolom  pa  je  naročil:  "Pojdite  po vsem svetu in vse ljudi naredite za moje učence" (Mt 28, 19).  Če bomo prisluhnili klicu Cerkve, naše življenje ne bo tja v en dan.    Naloga:   Ponovil bom deset božjih zapovedi. 

30 


15. DAN: PRI NADŠKOFU   Krakovski nadškof Adam Sapieha je tistega dne močno zaskrbljen. Število  izginulih  in  pobitih  duhovnikov  je  vedno  večje.  Nekatere  župnije  so  že  več  mesecev brez duhovnika in brez nedeljske maše. Bogoslovci lahko študirajo le  na skrivaj. Tisti, ki so se vpisali v študij bogoslovja, da bi postali duhovniki, se  nahajajo v neprestani nevarnosti. Vsak dan hodijo na delo v tovarne, zvečer in  ponoči  pa  študirajo.  Semenišča  so  namreč  zaprta.  Nemška  oblast  je  škofom  prepovedala  sprejemati  nove  kandidate.  Tako  naj  bi  poljsko  Cerkev  počasi  zatrli. Milostno še dovolijo posvetitev tistih, ki so bili sprejeti že pred vojno, več  pa  ne.  Vendar  je  on,  Sapieha,  kljub  tveganju,  ki  se  mu  je  izpostavil,  osnoval  skrivno semenišče. Sedaj je v stalni nevarnosti, da ga odkrijejo in aretirajo njega  in vse bogoslovce.  Iz težkih misli ga predrami tajnik, ki vstopi v pisarno. "Prevzvišeni," reče,  "zunaj čaka neki fant, ki pravi, da bi rad govoril z vami."  "Naj vstopi," odgovori škof. Obraz, ki ga čez nekaj trenutkov zagleda pred  seboj, se mu zdi znan. Naguba čelo in se skuša spomniti, kje ga je že videl, a  brez uspeha.  "Kaj želite, mladi gospod?" prijazno nagovori fanta.  "Sem  Karel  Wojtyla  iz  Wadovic,  študent  poljskega  jezika  in  primerjalne  književnosti. Prišel sem k vam, ker bi rad postal duhovnik," odgovori fant, ki ni  nihče drug kot naš Karel.  "Karel Wojtyla! To ime pa poznam! Kaj nisi ti tisti mladenič, ki je imel ob  zaključku mature v Wadovicah pozdravni govor? Koliko si star?"  "22 let, prevzvišeni."  "Nazadnje  sem  slišal,  da  hočeš  postati  igralec.  V  gledališču  bi  gotovo  napravil izvrstno kariero," reče nadškof. Karel se ne zmede.  "Poklican sem, da služim Bogu," odgovori.  "Če hočeš postati duhovnik... ali veš, čemu se boš moral odpovedati?" ga  škof še naprej preizkuša. Odpoved? Karel je temeljito premislil svojo odločitev.  "To, kar bom delal, bom delal z veseljem," odločno odgovori.  In tako krakovski nadškof Adam Sapieha sprejme Karla med bogoslovce.  Na zunaj se v Karlovem življenju ta sprememba ne opazi. Še vedno dela v  Solvayu. Še vedno stanuje v kletnem stanovanju na Tiniecinski cesti. Le da sedaj  več ne prebira del poljskih klasikov, ampak filozofske učbenike. Prav težko je, še  posebno na začetku. Karel vztrajno prebira, ne razume pa skoraj nič. Ne ve, ali  je to zaradi utrujenosti ali zaradi slabega predznanja. V njem se pojavijo dvomi.  Ali se bo znašel in prodri v ta svet? Nikogar ne more poklicati na pomoč. Počasi  pa se mu le odpre in bogoslovni študij mu postaja vedno večji užitek.  31 


Medtem izbruhne varšavska vstaja. Iz strahu, da ne bi tudi v Krakovu prišlo  do česa podobnega, Nemci organizirajo lov na ljudi. Iz stanovanj odpeljejo vse  moške in jih odženejo v taborišča. Pravi čudež je, da Karla ne najdejo. Najbrž  vojaki, ki preiskujejo hišo, mislijo, da v kleti nihče ne stanuje.  Ta  dan  nadškof  pokliče  vse  bogoslovce  v  škofijsko  palačo.  Tu  bodo  varnejši. Takoj jih oblečejo v talarje, da v primeru nemške kontrole ne bi imeli  težav. Stanujejo v prvem nadstropju stavbe, v knezovem salonu.  Skrivna bogoslovna fakulteta takoj začne z delom. Vstajanje je vsako jutro  ob 5.30. Nato je premišljevanje, sveta maša, zajtrk. Sledijo predavanja do kosila,  potem oddih, imenovan 'vrtiljak', to je sprehajanje okoli okrogle cvetlične grede  na  dvorišču,  nato  počastitev  Najsvetejšega,  študij,  večerja,  odmor,  skupna  molitev in počitek. 

Misel: NIHČE NE MORE SLUŽITI DVEMA GOSPODOMA  Pridemo  na  križišče in se  moramo odločiti,  po  kateri poti bomo  krenili.  Če smo pot načrtovali, nam to ne bo težko. Če pa smo se naključno namenili  na izlet, ko nismo vezani, tedaj moramo vedeti, kako želimo preživeti dan, in  se potem odločimo. Ne moreš pa istočasno potovati na vzhod in na zahod.  Tako je tudi v našem življenju. Ne moremo služiti dvema gospodarjema  istočasno.  Posebno  ne,  če  sta  gospodarja  sprta  med  seboj.  Nekateri  pa  bi  vendarle  radi  služili  dvema  gospodarjema,  da  bi  lahko  bolje  prišli  skozi  življenje.  Zgodba pravi, da je neki mežnar prižgal svečo svetemu Mihaelu, zraven  pa  še  hudiču,  ki  ga  sveti  Mihael  prebada  z  mečem.  Duhovnik  ga  je  vprašal  zakaj je  to naredil. Mežnar pa mu je dogovoril:  "Zato, ker  človek ne ve kdaj  mu kakšna stvar prav pride. Odvisno je od tega, kam bom prišel, v nebesa ali v  pekel. "  Kristjani  ne  smemo  tako  ravnati.  To  bi  bila  hinavščina.  Tak  človek  se  je  dejansko  že  odločil  za  hudo  dejanje,  ki  žali  Boga.  Tipičen  primer  take  hinavščine je svetopisemski Absalom. Ljudem se je dobrikal, da bi jih pridobil  zase, kralju Davidu pa se je klanjal do tal in se delal pobožnega. Pred seboj je  imel en sam cilj: vreči kraja Davida s prestola in zasesti njegovo mesto.  Veliko ljudi je na odru življenja le igralcev. Na zunaj se kažejo drugačne,  kot so v resnici. Jezus pravi: »Po njih sadovih jih boste spoznali. Ne po njihovih  lepih očeh ali po sladkih besedah.«    Naloga:   Zmolil  bom  molitev  O  Gospa  moja  in  prosil  Marijo,  naj  me  varuje  na  poti življenja.  32 


16. DAN: KONEC VOJNE IN MAŠNIŠKO POSVEČENJE   Napočil je težko pričakovani konec vojne. Škof Adam Sapieha stoji pred  oknom  pisarne  in  posluša  vzklikanje  ljudi  na  ulicah.  Tajnik  zamrmra:  'Takšnega  konca  nisem  pričakoval.  Mislil  sem,  da  nas  bo  osvobodil  Zahod,  ne pa Rusi."  Nekdo  potrka.  Vstopi  okrogloličen  oficir  v  ruski  uniformi  in  se  predstavi:  "Sem  maršal  Konjev.  Prišel  sem  se  vam  poklonit  v  imenu  svoje  vlade. Res zaslužite največje občudovanje. Usmrtitve, izseljevanja, mučenje  ‐ in vendar ste se upirali nacistom. Čestitamo!"  Škof  presliši  laskanje  in  odgovori:  "150  tisoč  ljudi  je  padlo  v  varšavski  vstaji. Medtem ste vi svojo vojsko zadrževali na meji, zaveznikom, ki so nam  hoteli  pomagati,  pa  niste  dovolili  pristajati  na  svojih  letališčih.  Vi  ste  krivi  smrti teh ljudi. Božje delo je bilo, da je sploh kdo preživel!"  Oficir  posmehljivo  odgovori:  "Vidite?  To  je  prav  bogata  tema  za  jutranje premišljevanje."  Škof nadaljuje: 'Nemci so zdesetkali poslednje upornike, vi pa ste mirno  gledali, kako jih pobijajo. Na Poljsko ste prišli, ko je bilo že vse končano, ko  se nismo več mogli z ničimer upreti."  Oficir je presenečen nad takšnim sprejemom. Sname kapo, in kot bi se  hotel opravičevati, reče: "Tudi v Rusiji ni drugače. Ko bi vi videli! Tudi tam so  nešteta ožgana mesta, oropana polja, pobiti ljudje."  Nadškof  se  zamisli.  Pred  očmi  ima  trpljenje  svojega  naroda  v  času  vojne.  Ve,  da  oficirjev  izgovor  stoji  na  majavih  nogah.  Odločno  odgovori:  "Tega  ne  morem  upošteval,  če  boste  trpljenje  svojega  naroda  izrabljali  v  opravičilo za to, da ste uničili moj narod. Hvala za obisk, maršal."  Medtem  bogoslovci  mrzlično  delajo.  Zastekljujejo  okna  v  nadškofijski  palači in urejajo univerzitetno knjižnico. Morali bi se dobesedno pomnožiti,  toliko dela je.  Univerza kmalu začne z rednimi predavanji. Življenje se počasi umirja.  Težav pa je še veliko. Karel se pogosto srečuje s študenti, ki živijo v največji  bedi  in  revščini,  ki  nimajo  ničesar  za  življenje,  ne  hrane,  ne  obleke,  ne  stanovanja. Izstradani so, oslabljeni, shujšani. Hočejo študirati, čeprav so se  komaj  vrnili  iz  koncentracijskega  taborišča.  Za  vse  te  ljudi  je  treba  najti  hrane, obleke, stanovanja.  Čas  teče  in  napočijo  zaključni  izpiti.  Medtem  škof  odloči:  Karel  bo  nadaljeval  s  študijem  v  Rimu.  Pokliče  ga  k  sebi  in  mu  reče:  "Pošiljam  te  v  Rim.  Tam  boš  nadaljeval  s  študijem  in  naredil  doktorat  iz  teologije.  Prepričan  sem,  da  ne  boš  zapravljal  časa,  saj  dobro  veš,  da  je  za  poljsko  33 


Cerkev  ob  tem  pomanjkanju  duhovnikov  velika  žrtev,  da  ti  omogoča  izpopolnjevanje v študiju. Najbolje bo, da odpotuješ čim prej, da ne izgubiš  študijskega leta. Še prej pa ti bom podelil mašniško posvečenje."  1. novembra 1946 je Karel posvečen v duhovnika. Odslej ga bodo klicali  "oče Karel". Kmalu po posvečenju odpotuje v Rim.   

Misel: VZEMITE MOJ JAREM NASE IN UČITE SE OD MENE  Kako veseli smo, ko po strašni vojni, ki prinaša toliko gorja, zavlada mir.  A  to  še  ni  pravi  mir,  kajti  mir  ni  le  odsotnost  vojne.  Mir  bo  zavladal  šele  takrat,  ko  bo  zavladal  tudi  v  človeških  srcih,  ko  bo  prenehalo  maščevanje,  sovraštvo in krutost, ko se bodo ljudje spoštovali in ljubili med seboj, ali vsaj  znali  razumeti  človeka,  ki  je  drugačen.  Ali  kakor  pravi  evharistična  molitev  za  spravo:  mir  je  takrat,  "ko  se  sovražniki  spravijo,  si  nasprotniki  podajo  roke  in  se  sprti  narodi  odločijo  za  sodelovanje.  Če  sporazumevanje  prevladuje  nad  vojskovanjem,  če  odpuščanje  zmaguje  nad  maščevalnostjo  in ljubezen premaguje sovraštvo."  Cerkev  si  je  vedno  prizadevala  z  vsemi  silami  za  mir  in  spravo  med  narodi. Papež Janez Pavel II. je zato prišel leta 1996 k nam, da nas je potrdil  v  veri,  upanju  in  ljubezni.  Kjer  vladajo  te  tri  kreposti,  tam  ni  prostora  za  vojno in sovraštvo, ampak za medsebojni pogovor, ljubezen in spoštovanje.  Začetnik miru in vsake sprave pa je Bog. Kdor odklanja Boga in Cerkev,  se  dejansko  bori  proti  Bogu  in  proti  miru  in  medsebojnemu  razumevanju.  Odpuščati in vračati hudo z dobrim je znamenje velike krščanske zrelosti in  božjega duha.    Naloga:   Potrudil se bom, da bom prijazno pozdravljal. 

34 


17. DAN: RIM   Rim. Oče Karel se dobro zaveda: ni prišel sem, da bi igral turista, jedel  makarone  in  poslušal  lepe  melodije.  Prišel  je,  da  bi  študiral.  Vpiše  se  na  dominikansko univerzo svetega Tomaža.  Najbolj zanimivo je prvi dan. "Kje je univerza?"je edino vprašanje, ki ga  zanima. Povpraša mimoidočega delavca. Italijansko zna ravno toliko, da ne  razume  prav  nič  od  tistega,  kar  mu  ta  človek  z  mnogimi  besedami  in  kretnjami  razlaga.  Ko  možak  vidi  Karlovo  zadrego,  ga  prime  za  roko  in  dobesedno  odvleče  pred  univerzitetno  stavbo.  Pokaže  nanj,  nato  na  poslopje, se široko nasmehne in odhiti.  Na  univerzi  mrgoli  študentov  z  vsega  sveta.  Mladi  fantje,  ki  niso  o  življenju še nič ali vsaj ne dosti doživeli, ki sploh ne vedo, kaj je vojna, kaj so  taborišča  in  kaj  je  trpljenje.  Malce  povprašajo,  zviška  poslušajo,  nato  pa  dvomeče  pokimajo.  "Uboga  Poljska,"  rečejo.  Pri  vsem  tem  pa  gledajo  nekoliko nezaupljivo.  Nekega dne dobi oče Karel pismo od prijatelja Julija. To je prvo pismo,  ki ga dobi v tujino. Lahko si mislite, kako zelo se ga razveseli. Takoj ga odpre  in  ga  začne  brati.  Ko  pismo  prebere  do  konca,  ni  več  vesel.  Zamišljeno  se  zastrmi  v  daljavo,  po  licih  mu  polzijo  solze.  Julij  mu  piše:  "Dragi  prijatelj!  Sporočam ti zelo žalostno vest. Naš dobri stari gospod Tiranovski si je pred  nekaj tedni nakopal hudo bolezen. Najprej ni izgledalo nič nevarnega, samo  majhna zastrupitev podlakti. Ker zdravila niso pomagala, je šel v bolnišnico.  A  tudi  tam  mu  niso  mogli  pomagati,  čeprav  so  ga  zdravili  s  penicilinom.  Roka se mu je gnojila in gnojila. Zdravniki so mu bili prisiljeni odvzeti roko, a  tudi  to  ni  pomagalo.  Pred  tremi  dnevi  je  umrl.  A  rečem  ti,  bil  je  zelo  pogumen.  Do  zadnjega  trenutka  je  bil  vesel  in  prisrčen  kot  vedno.  Bil  je  pravi svetnik..."  Ob sobotah in nedeljah, ko na univerzi ni predavanj, oče Karel pomaga  pri  dušnopastirskem  delu  na  rimski  predmestni  župniji.  Najraje  je  med  mladimi. Prav od njih se nauči največ italijanščine. Tudi mladi ga imajo zelo  radi. Pa ne zato, ker je moderen, ker zna odlično smučati in plavati. Njegova  skrivnost je drugje: v vsaki stvari in v vsaki besedi se skriva navdušenje nad  tem, da je duhovnik. Srečen je, ker lahko vsak dan ljudem govori, da so božji  otroci. Srečen je, ker jim lahko pomaga, da spoznajo to svoje dostojanstvo  in ga svobodno sprejmejo v svoje življenje. Nobene negotovosti ni v njem,  niti  najmanjšega  obžalovanja  za  vsem  tistim,  čemur  se  je  s  svojo  službo  odpovedal.    35 


Misel: SPOŠTOVANJE DOMAČEGA JEZIKA IN KULTURE  Škof  Anton  Martin  Slomšek,  ki  je  leta  1857  šmarnično  pobožnost  uvedel  v  mariborski  škofiji,  je  bil  dober  pastir  zaupanih  mu  vernikov.  Njegova škofija je bila v precejšnji meri dvojezična. Čeprav je izredno ljubil  in  gojil  slovenski  jezik,  je  v  Mariboru  dosledno  rabil  oba  jezika  pri  bogoslužju.  Malokdo  je  toliko  storil  za  Slovence  kakor  on.  S  prenosom  škofijskega sedeža iz Labotske doline v Maribor je rešil Slovence na severu  naše  domovine.  Toliko  kot  on  je  storil  samo  še  general  Maister  s  svojimi  borci  za  severno  mejo.  Škof  Slomšek  pa  seveda  ni  bil  noben  nacionalist,  ampak  je  hotel  biti  le  pravičen  do  slehernega  človeka  brez  ozira  na  narodnost in kulturo.  Tudi  mi  živimo  v  okolju,  v  katerem  so  navzoči  jeziki  in  kulture  drugih  narodnosti. Njihovo kulturo bomo spoštovali in ljudi sprejemali take, kot so.  Pri  tem  pa  ne  smemo  pozabiti  na  bogato  dediščino  našega  narodnega  in  kulturnega izročila. Za nas velja Slomškovo vodilo skozi življenje. "Sveta vera  bodi vam luč, materin jezik bodi vam ključ do narodne in zveličavne omike. "  Svoj  jezik  in  kulturo  moramo  ljubiti,  tujega  pa  spoštovati,  kakor  moramo spoštovati tudi ljudi, ki ga govorijo. Slomšek je šel celo tako daleč,  da je zapisal, da bi se težko pregrešil kdor svojega jezika ne bi ljubil in gojil.  Danes  je  spet  ta  nevarnost,  saj  se  vse  bolj  uveljavlja,  zlasti  med  mladimi, angleščina, ki jo rabijo v vseh mogočih oblikah pogovora. Gotovo  je dobro, da nam je ta jezik domač že zaradi strokovnih tehničnih izrazov, a  ljubiti moramo svoj lepi slovenski jezik.    Naloga:   Rad se bom družil tudi s tistimi, ki mi niso najbolj simpatični. 

36 


18. DAN: PRVO SLUŽBENO MESTO   Marec  1948.  Krakovska  železniška  postaja.  Glas  iz  zvočnika  napoveduje:  "Vlak  proti  Tarnowu  odpelje  s  sedmega  perona.  Naj  živi  socializem!"  Neki  duhovnik  med  množico  išče  Karla.  Le  kam  se  je  izgubil?  Tedaj zasliši znani glas: "Hej, Jan!" Oče Karel mu vesel maha z okna bližnjega  vagona.  Čez  tri  sekunde  je  že  na  peronu.  Stara  prijatelja  se  prisrčno  objameta.  "Doktor Wojtyla, poglej no!" vzklikne Jan, "kako je bilo v Rimu? Kaj je  novega? Pridi, kardinal te že čaka!" in ga odpelje proti avtomobilu.  Pri  kardinalu  Sapiehi  je  v  tem  trenutku  na  obisku  škof  Štefan  Višinski.  Kot  ponavadi  tudi  tokrat  pogovor  teče  o  težkem  položaju  Cerkve  na  Poljskem. Zasliši se trkanje.  "Naprej!" vzklikne kardinal.  Vstopi tajnik in najavi: "Vaša prevzvišenost, oče Wojtyla."  Kardinal  reče  Višinskemu:  "Tega  pa  morate  spoznati,"  in  stopi  k  vratom.   V tem trenutku skozi vrata plane oče Karel. Prisrčno pozdravi kardinala:  "Prevzvišeni, kakšno veselje, da vas spet vidim!"  Tudi  kardinal  je  iskreno  vesel  njegove  vrnitve.  Predstavi  mu  škofa  Višinskega,  nato  sedejo  in  oče  Karel  začne  pripovedovati.  Pripoveduje  in  pripoveduje vse, kar more in česar se spominja. Čuti, kako okorne so besede  in  kako  ne  morejo  popisati  vsega  lepega.  Pripovedovanje  zaključi,  rekoč:  "Vsak  dan  je  bil  tako  lep  in  tako  poln.  Kaj  vse  v  takih  trenutkih  človeku  nakloni božja milost in kako zelo sem se tega zavedal."  "To pa bi težko rekli za razmere na Poljskem," reče škof Višinski. "Vlada  je zaprla štiristo duhovnikov. Nekateri so v ječah, nekateri na prisilnem delu  v  Sibiriji.  V  šolah  je  prepovedan  verski  pouk,  učitelje  no  silo  prevzgajajo.  Katoliški tisk je ukinjen, vsi javni shodi prepovedani. Duhovnikom grozijo in  jih  zastrašujejo,  da  ne  bi  opravljali  svojega  dela.  Grozijo  nam  celo,  da  nas  bodo obsodili na smrt zaradi vohunstva."  "Zato,  mladi  prijatelj,  Nas  čaka  veliko  dela.  Vaša  prva  župnija  bo  Niegovice," povzame kardinal.  In tako se oče Karel znajde na svoji prvi župniji. To je župnija na najbolj  oddaljenem  koncu  škofije.  Sestavlja  jo  petnajst  vasi,  ki  se  raztezajo  v  premeru  desetih  kilometrov.  Oče  Karel  mašuje,  spoveduje,  poučuje  v  šoli,  obiskuje župljane, zvečer, ob soju petrolejke, pa študira.  V Niegovicah ostane le eno leto. Nato je premeščen v Krakov.    37 


Misel: VERA, KI GORE PRESTAVLJA  Jezus je rekel, da je močna vera sposobna prestavljati celo gore.  Nekoč  sta  živeli  dve  sestri,  ki  sta  bili  zelo  verni  in  pobožni.  Živeli  sta  svoje  preprosto  kmečko  življenje.  Velikokrat  sta  se  otepali  z  revščino.  Nekega večera sta ugotovili, da pri hiši ni niti evra več. "Kaj bova sedaj?" je  starejša potarnala mlajši in planila v jok. Mlajša jo je tolažila: "Boš videla, da  nama  bo  Bog  pomagal."  In  res  sta  drugi  dan  proti  vsem  pričakovanjem  dobili denar.  Bog nagrajuje našo vero in zaupanje., Jezus namreč zatrjuje: "Nebo in  zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle."  Mnogi,  ki  so  v  življenju  veliko  trpeli  in  so  bili  večkrat  v  brezizhodnem  položaju, so imeli veliko vero in upanje, da jih bo Bog uslišal. Na svoji koži so  preizkusili  slovenski  pregovor,  ki  pravi:  »Ko  je  stiska  največja,  je  božja  pomoč najbližja.«    Naloga:   Ne bom se bal biti drugačen od drugih. 

38 


19. DAN: V KRAKOVU   Župnija  svetega  Florijana  v  Krakovu.  Petnajstletni  Matija  že  celo  večnost  stoji  na  cerkvenem  zidu  in  oprezuje,  kdaj  se  bo  pripeljal  novi  kaplan.  Župnik  nestrpno  koraka  gor  in  dol  po  dvorišču.  Pri  vhodu  čakajo  župljani, ki bi radi izrekli dobrodošlico.  "Le kje je? Že celo uro zamuja," nestrpno reče eden od gospodov.  Matija s cerkvenega zidu zakliče: "Taksi prihaja!"  Vsi  si  oddahnejo.  Končno  je  prišel  ta  težko  pričakovani  kaplan!  Na  njihovo veliko razočaranje pa taksi odpelje mimo.  Neka gospa vpraša župnika: "Kaj veste o našem novem kaplanu, oče?"  "Leto  dni  je  bil  v  Niegovicah.  Menda  ga  je  v  delo  vpeljal  kardinal  Sapieha," odgovori župnik.  Gospa se našobi: "Mladi duhovniki mi niso posebej pri srcu. Gotovo bo  zelo eleganten."  Tako so zatopljeni v pogovor, da nihče ne opazi razmajanega lesenega  voza,  ki  se  ustavi  pred  vhodom.  Z  njega  skoči  mlad,  skromno  oblečen  duhovnik,  se  nasmeje  in  predstavi:  "Dober  dan!  Jaz  sem  oče  Wojtyla."  Gospa in gospodje okamenijo od presenečenja. Najhitreje se ovede Matija.  Zgrabi  kovček  novega  kaplana  in  ga  odnese  v  sobo. Oče  Karel  gre  za  njim.  Znajde  se  v  skromno  opremljeni  sobici.  Medtem  ko  odpira  kovček,  vpraša  fanta: "Kako ti je ime?"  "Matija," se glasi odgovor.  "Koliko si star?"  "Petnajst let."  "In kaj bi rad postal?"  "Premog."  "Premog? Zakaj?"  "Ker služi ciljem delavskih množic," odgovori Matija.  Oče  Karel  ga  debelo  pogleda.  Kaj  govori  ta  fant?  V  tem  trenutku  se  zave,  da  bo  imel  veliko  dela.  Takoj  si  zaviha  rokave.  Že  naslednjo  soboto  organizira izlet za mlade. Vsak, s svojim nahrbtnikom in odejo se zberejo na  cerkvenem  dvorišču  in  odkorakajo  veselim  dogodivščinam  naproti.  To  je  samo prvi izlet v dolgi vrsti tistih, ki bodo še prišli.   

39 


Misel: KAJ BOŠ, KO BOŠ VELIK?  "Kaj bom, ko bom velik?" Kdo od mladih si ne postavlja tega vprašanja?  Vprašanje o prihodnosti je za mladega človeka temeljnega pomena.  Krščanska vera nas uči, da se Bog zanima za vsakega človeka. Vsakega  človeka  je  poklical  po  imenu  in  se  za  vsakega  osebno  zanima.  Človek  ni  brezoblična masa kakor premog. Človek je res dar za človeka, a hkrati je dar,  ki terja odgovor ali odziv s strani obdarovanca.  Otroci so za starše neizmeren dar, a tudi starši so za otroke velik dar.  Med njimi je vez ljubezni.  Tudi Bog je človeka ustvaril iz ljubezni in za ljubezen. Pri krstu nam je  podaril  tri  kreposti:  vero,  upanje  in  ljubezen.  To  je  dobra  podlaga  za  krščansko življenje.  Prva  krepost  je  vera,  ki  jo  poglabljamo  pri  verouku.  Kdor  bi  jo  zanemarjal  bi  lahko  vero  izgubil.  Kdor  pa  vero  izgubi,  jo  težko  ponovno  najde. Vsi nimajo te sreče, da bi bili verni.  Mlad  fant  našteva  nekaj  okoliščin,  ki  so  mu  pomagale,  da  je  ohranil  vero:  najprej  so  bili  verni  starši,  ki  so  ga  dali  krstiti.  Naučili  so  ga  verskih  resnic in zaupne molitve. V otroštvu je imel prijatelje, ki so bili tako kot on  versko  vzgojeni.  Veren  je  ostal,  ker  je  prišel  do  spoznanja,  da  človek  brez  vere nima trdne točke, na katero bi se mogel opreti. Veren človek je srečen,  ker  v  težkih  trenutkih  ni  sam,  kajti  obstaja  Nekdo,  ki  ga  spremlja  na  poti  življenja.  Do  tega  spoznanja  pa  pridemo  z  vdano  molitvijo  in  temeljitim  veroukom.    Naloga:   Zmolil bom molitev Zdrava Marija za vse prijatelje iz veroučne skupine. 

40 


20. DAN: ŠKOFOVSKO IMENOVANJE   Pridige  so  za  očeta  Karla  trenutek,  ko  skuša  ljudem  na  preprost  in  razumljiv  način  približati  božjo  besedo.  Neke  nedelje  pred  nabito  polno  cerkvijo doni s prižnice: "Bog od nas ne zahteva nič nemogočega. Naredimo,  kar moremo, in on nas sprejme. Tako smo predmet božje volje." Na ta način  vsi  dobro  razumejo,  kaj  pomeni  izvrševati  božjo  voljo:  nič  drugega  kot  izpolnjevati  svoje  drobne  ali  velike  vsakdanje  dolžnosti.  Ta  dan  ima  božja  volja  za  očeta  Karla  prihranjeno  eno  posebno  preizkušnjo:  po  maši,  ko  se  oče  Karel  pred  cerkvijo  pogovarja  z  mladimi  prijatelji,  prisopiha  mežnar:  "Oče Karel, iščejo vas! Brž! Kardinal Sapieha je izdihnil!"  S  kardinalovo  smrtjo  je  oče  Karel  ostal  brez  velikega  prijatelja  in  učitelja.  Nadenj  pa  so  prišle  nove  odgovornosti.  Postal  je  predavatelj  na  univerzi. Težko mu je bilo sprejeti to novo delo: "Ne morem si predstavljati,  da  ne  bi  več  delal  na  župniji  in  z  mladimi,"  reče.  In  vendar  sprejme.  Vsakoletne  počitnice  pa  še  vedno  preživlja  s  svojo  skupino  mladih  prijateljev.  Tako je tudi tokrat. Napočilo je lepo poletno jutro. Jutranji vetrič kodra  gladino  gorskega  jezera.  Sončni  žarki  so  obsijali  šotore  in  zaspanci  počasi  lezejo ven. Oče Karel je že davno na nogah. Pripravlja se na jutranjo molitev  z  mladimi.  V  daljavi  se  zasliši  brnenje  motornega  čolna.  Kmalu  je  čoln  ob  bregu. Iz njega skoči poštar in zakliče: "Je tu oče Wojtyla? Telegram za vas. Z  menoj morate. Prepeljal vas bom čez jezero.''  Kardinal Višinski ga že nestrpno pričakuje.  "Težko  smo  vas  našli,"  reče.  "Medtem  je  za  vas  prispela  pomembna  pošta iz Rima. Zapomnite si, da papežu ne morete odkloniti ničesar," doda  in mu potisne v roko belo ovojnico. Oče Karel bere in ne more verjeti svojim  očem. Imenovan je za škofa. Ampak, kako to? On je vendar profesor, škof  ga je določil, da se bo ukvarjal z znanostjo. Saj je toliko drugih kandidatov.  Le kako so našli prav njega?  Po nekaj trenutkih notranjega boja zmagata vera in pogum. Oče Karel  poklekne in vdano izreče: "Naj se zgodi božja volja." Ampak v tabor se bo še  vrnil,  saj  je  mladim  obljubil,  da  bo  jutri  zanje  maševal.  Zato  zaprosi  škofa:  "Ali ne bi moglo imenovanje ostati tajno, dokler se ne vrnem s taborjenja?"  Višinski se nasmehne in mu da besedo.  Oče  Karel  se  vrne  v  tabor  in  naslednjega  dne  mašuje,  tako  kot  je  obljubil. Tudi po imenovanju se med njim in mladimi nič ne spremeni. Vse  ostane  po  starem,  izleti,  potovanja,  maše  pod  milim  nebom,  pogovori,  41 


taborni ognji in pečen krompir. Ostanejo tudi dolžnosti na univerzi in to je le  malokdo pričakoval. 

Misel: KDO SO ŠKOFJE?  Ko je Jezus ustanavljal Cerkev, je za voditelje izbral dvanajst apostolov.  Za vrhovnega poglavarja Cerkve je izbral apostola Petra. Naročil jim je, naj  oznanjajo evangelij po vsem svetu. To so tudi storili: razpršili so se po vsem  tedaj  znanem  svetu,  ustanavljali  cerkvene  skupnosti  in  v  njih  kot  voditelje  postavljali  predstojnike.  Cerkev  jih  je  začela  imenovati  škofe,  ker  so  opravljali apostolsko službo namesto apostolov.  Škofje  so  nasledniki  apostolov.  Poslanstvo,  ki  ga  je  Jezus  zaupal  apostolom,  mora  trajati  do  konca  sveta.  Evangelij  ni  bil  namenjen  le  tedanjim  poslušalcem,  ampak  je  namenjen  za  vse  človeštvo,  tudi  za  ljudi  današnje dobe.  Apostoli  niso  pri  svojem  delu  imeli  le  dobrih  pomočnikov,  ampak  so  zaradi  nadaljevanja  poslanstva  po  njihovi  smrti  svojim  neposrednim  sodelavcem tako rekoč z  oporoko��izročili naloge, ki naj jih izvršujejo, da bi  Cerkev lahko preživela.  Med  različnimi  službami,  ki  jih  poznamo  že  iz  začetkov  krščanstva,  je  prav škofovska služba ena od prvih. Ta služba ni bila nikoli prekinjena, ker se  po škofih uresničuje Jezusova napoved: 'Jaz sem z vami vse dni do dovršitve  sveta" (Mt 28, 20).    Naloga:   Ponovil  bom  imena  slovenskih  škofov  in  mesta,  v  katerih  so  sedeži  slovenskih škofij. 

42 


21. DAN: CERKEV V NOVI HUTI   Ministrstvo  za  cerkvene  zadeve  v  Varšavi.  V  majhnem  zatemnjenem  prostoru sedi peščica ljudi. Z zanimanjem gledajo diapozitive, ki jih eden od  uslužbencev projicira na steno in zraven razlaga: "To je Nova Huta. Tu vidite  Leninovo  tovarno,  nova  stanovanja  in  telovadnice.  Organizirane  so  raznovrstne dejavnosti. Dosegli smo osvoboditev odvisnosti od vere. To, kar  vidite tu, pa je lokacija za novo šolo."  Na  zadnjem  diapozitivu  je  nekaj,  kar  pritegne  ministrovo  pozornost.  Tam, kjer naj bi bila lokacija za novo šolo, je postavljen velik lesen križ.  "Zakaj  pa  tisto  stoji  tam?"  vpraša  skozi  oblačke  dima,  ki  jih  puha  iz  svoje velike cigare.  "Oh,  to  je  zaradi  vpliva  duhovnikov  na  nekatere  delavce  ‐  zahtevajo  cerkev. Žal so odgovorni ljudje na občini, da bi vse to utišali, privolili. Delavci  so s križem zaznamovali kraj, kjer naj bi bila cerkev," pojasni uslužbenec.  "Kdo tam predstavlja cerkveno oblast?" lenobno vpraša minister.  "Njegovo ime je Wojtyla," pojasni uslužbenec. "Pred dvema letoma je  postal  škof.  Zelo  mlad  je.  Izhaja  iz  delavskega  okolja.  Izobraženci  so  ga  sprejeli medse, vendar nima pomembnih zvez v visoki družbi. Celo nekateri  duhovniki  iz  njegove  kurije  se  z  njim  ne  strinjajo.  Pravijo,  da  preveč  časa  zapravi med študenti."  Minister za trenutek pomisli, nato ukaže: "Podrite križ."  Novica se med ljudmi razširi kot blisk. Delavci se uprejo. "Samo preko  naših trupel!" vpijejo. In res. Policija strelja na delavce, ki ne dovolijo, da bi  se križ podrl. Padejo prve žrtve. Ljudje pa vztrajajo. Kljub prepovedi in kljub  odločitvi,  da  bo  Nova  Huta  prvo  poljsko  mesto  brez  Boga,  ljudje  dosežejo,  da se začne zidati cerkev.  Na  dan  posvetitve  nove  cerkve  se  zbere  nad  50  tisoč  ljudi.  Škof  Karel  jim  poln  veselja  zakliče:  "Od  tega  trenutka  dalje  Nova  Huta  ni  več  mesto  brez Boga!"   

43 


Misel: KDOR BO MENE PRIZNAL PRED LJUDMI...  Vera  ni  nekaj  zasebnega  ali  privatna  zadeva  posameznika.  V  nedeljo  greš k maši ali pa še to ne. Sam zase kaj zmoliš, sicer pa v javnosti vere nikoli  ne pokažeš.  Po naših mestih in vaseh stojijo cerkve z zvoniki, na katerih je križ kot  znamenje  odrešenja.  Po  mnogih  vaseh,  na  križpotjih  še  vedno  stojijo  križi,  kapelice in svete podobe. Vse to priča, da naši predniki niso bili kristjani le  po imenu, ampak so vero tudi prakticirali. Naši predniki so iz vere in po njej  tudi  živeli.  Opoldne,  ko  se  je  oglasil  zvon,  je  kmet  odložil  delo,  zmolil  je  angelovo  čaščenje  v  spomin,  da  je  Bog  postal  človek  za  nas.  Ob  nedeljah  vabi zvon k sveti maši. Nekoč so se vile procesije proti farni cerkvi. Ljudje so  tako tudi na zunaj pokazali svojo vero.  Kako pa je danes? Mnogi ne vedo več, zakaj zjutraj, opoldne in zvečer  zvoni.  Če  zvoni  v  nedeljo,  vedo,  da  bo  maša,  a  jih  to  ne  gane  preveč.  Odpeljejo se na izlet ali celo s traktorjem na njivo, kakor da nedelja ni več  Gospodov  dan.  Zatajili  so  Boga  pred  ljudmi  in  bili  razlog  za  pohujšanje.  V  cerkev ne gremo več peš. Mimogrede  se zapeljemo z avtom, smuknemo v  cerkev, prav tako hitro izginemo iz nje in dobro pogledamo, če nas ni morda  kdo od prijateljev videl, kajti to bi lahko bilo narobe, saj veste, človek nikoli  ne ve, kdaj mu pride kaj prav.  Mlad fant pripoveduje, da je bil edini v razredu, ki je še hodil k verouku.  O veri se niso nikoli pogovarjali. Strah ga je bilo in je tudi sam opustil verouk  in ni šel k birmi. Temu se ne čudim preveč, saj doma ni imel prave opore.  Kako pa ti ravnaš, ko nanese pogovor na vero? Se potuhneš in ničesar  ne  rečeš  v  obrambo  vere,  Jezusa  ali  papeža?  Ne  pozabi,  kaj  pravi  Jezus:  "Kdor  bo  mene  priznal  pred  ljudmi  ga  bom  tudi  jaz  priznal  pred  svojim  nebeškim Očetom. Kdor pa bo mene zatajil pred ljudmi, tega bom tudi jaz  zatajil pred svojim Očetom, ki je v nebesih."    Naloga:   Vprašal  se  bom,  ali  vedno  pogumno  priznam  pred  sošolci,  da  sem  kristjan in da hodim k maši in verouku. 

44 


22. DAN: DRUGI VATIKANSKI KONCIL   Papež Janez XXIII. v letu 1962 skliče koncil, posebno zborovanje škofov,  ki bodo odločali o pomembnih vprašanjih Cerkve. V Rim je prišlo skoraj tri  tisoč  škofov.  Predstavljajmo  si,  da  smo  v  Rimu  na  Trgu  svetega  Petra  na  otvoritveni  slovesnosti.  Brezkončna  vrsta  belih  škofovskih  pokrival  se  v  procesiji vije proti baziliki.  Tu  je  indijski  škof  Gracias.  Rojen  je  bil  v  revnih  barakah  Karačija,  kjer  smetiščarji vsako jutro pobirajo trupelca otrok, ki so ponoči umrli od lakote.  Za  njim  gre  temnopolti  monsinjor  Dudd,  ki  je  kot  otrok  in  mlad  fant  z  največjo  spretnostjo  vihtel  lok  in  puščice  v  savanah  Sudana.  Prihaja  škof  Mabathoana.  On  je  ponosen  pripadnik  plemena  Zulu,  njegovega  deda  so  imenovali  "gorski  lev".  Škofa  Rau  in  Iriarte  iz  južne  Amerike,  ki  prihajata  takoj  za  njim,  imata  križ  in  palico  iz  lesa.  Zlati  križ  in  pozlačeno  palico  sta  prodala  in  denar  darovala  za  reveže.  Tu  je  tudi  škof  Camara,  ki  živi  v  zakristiji,  v  barakarskem  naselju.  Zaradi  ognjevitih  in  ostrih  opozoril  bogatašem  ga  imenujejo  'komunistični  škof'.  Tukaj  je  škof  Zohralian,  osemdesetletni starček, ki je bil v svojem življenju dvakrat obsojen na smrt.  Vzrok obsodbe: ker je pred Hitlerjem rešil deset tisoč armenskih otrok.  S kardinalom Višinskim je prišlo štirinajst poljskih škofov. Tu je tudi naš  oče Karel, najmlajši med njimi.  Delo na koncilu je naporno. Tu se oblikuje obraz Cerkve jutrišnjega dne.  Škof  Karel  spozna  veliko  novih  prijateljev.  Zavzeto  sodeluje  v  pogovorih.  Zelo  izviren  je.  Iz  njega  prihajajo  nove,  sveže  in  globoke  misli.  Koncilski  očetje mu nadenejo šaljiv vzdevek "krakovska filozofija in teologija".  Škof  Karel  sodeluje  pri  pripravi  enega  najtežjih  in  najbolj  pomembnih  dokumentov koncila. Ta dokument ima naslov Cerkev v sedanjem svetu.  V tem času umre papež Janez XXIII. Za njegovega naslednika je izvoljen  Pavel VI. Kmalu po izvolitvi imenuje Karla za nadškofa v Krakovu.  Tudi  časopisi  pišejo  o  kardinalu  Wojtyli.  Eden  teh  časopisov  pride  v  roke  Jurku,  prijatelju  iz  šolskih  klopi.  (Ali  se  še  spominjate  Jurka?)  Jurek  je  med vojno pobegnil s Poljske v Anglijo. Prav med koncilom pa je na izletu v  Rimu. Ko vidi napisano znano ime, takoj telefonira v poljski kolegij, kjer škof  Karel stanuje. Karla trenutno ni doma. Jurek pusti svojo telefonsko številko.  "Tako  ga  ne  bom  spravil  v  zadrego,"  pomisli  sam  pri  sebi.  "Če  me  hoče  poklicati, me lahko. Če morda tega ne želi storiti, pa mu ni treba." Ampak že  čez  nekaj  minut  zazvoni  telefon.  Na  drugi  strani  se  zasliši  vesel  glas  škofa  Karla: "Dragi Jurek, si res ti? Takoj pridi k meni na večerjo!"  45 


Misel: NAJ ČLOVEK NE ŽIVI SAMO OD KRUHA   Današnji  človek  napreduje  v  marsičem  (znanosti,  tehniki...),  ne  napreduje pa v ljubezni, dobroti, poštenju, miru.  Profesor dr. Anton Trstenjak pripoveduje v svoji knjigi Človek in sreča,  kako ga je ob pol polnoči poklical mlad študent in ga prosil za pomoč. Bilje v  skrajni duševni stiski. Prišel je k njemu, čeprav ob nenavadni uri, kajti bil je  na robu obupa.  Bil je edinec iz dobro situirane družine. Vsega je imel na pretek, kar si je  zaželel. Oče in mati sta bila zaposlena, zato so bili redkokdaj skupaj. Fant je  bil  vsa  leta  prepuščen  sam  sebi.  Ob  vsem  materialnem  blagru  je  bil  pravzaprav zelo zapuščen in v svoji notranjosti prava razvalina. Hajka za čim  višjim življenjskim standardom staršema ni dopuščala časa, da bi poskrbela  za duhovni standard edinega otroka. Zašel je v klapo, ki se je le potepala, ni  študirala in si je delala gradove v oblakih. Tudi klapa ga je razočarala. Začutil  je, da ne dela prav, a si ni znal pomagati. Izgubil je voljo do življenja, zato je  pomoč iskal pri psihologu.  Dr. Anton Trstenjak mu je dal nekaj praktičnih nasvetov, ki veljajo tudi  za nas. Takole mu je rekel: "Fant, ti nekaj nevarno zamenjuješ. Danes moraš  živeti, če hočeš živeti tudi jutri. Danes moraš delati, če hočeš tudi jutri kruh  jesti; danes se moraš učiti, če hočeš jutri tudi službo dobiti... Danes moraš  sejati seme dobrih del, da boš ob žetvi bogato žel. To pa zmoreš le, če imaš  pogled  obrnjen  v  prihodnost,  v  onostranstvo.  Le  vera  v  neminljivost  prihodnosti nas spodbuja v minljivosti današnjega dne. "  Veljajo torej, Jezusove besede, da naj človek ne živi le od kruha, ampak  od vsake besede, ki prihaja iz božjih ust.    Naloga:   Doma bom prižgal svečo in ob njej za papeža zmolil molitev Oče naš. 

46 


23. DAN: KARDINAL   Nadškof Karel Wojtyla ima veliko dela.  Skrbeti mora za škofijo, ki ima  več kot dva milijona vernikov. Vstaja zgodaj , veliko moli in veliko piše. Svojo  delovno  mizo  je  prestavil  kar  v  kapelo.  Pomembne  govore  piše  kleče  na  kolenih.  Veliko se tudi pogovarja z ljudmi, ki ga pridejo obiskat. Vsak ve,  da je  iskreno dobrodošel. Vsakega pozorno posluša. Mnogi ga kličejo "stric".  In  kaj  še  dela?  Obiskuje  župnije,  bolnišnice,  reveže.  Če  se  mora  s  katerim od svojih sodelavcev kaj nujnega pogovoriti, se z njim sprehodi kar  skozi bližnji park.  Čez  dve  leti  je  imenovan  za  kardinala.  Je  eden  najmlajših  kardinalov  Cerkve. Njegovi študentje bi mu ob imenovanju radi podarili nekaj lepega.  Ne  morejo  se  odločiti  kaj,  zato  ga  kar  vprašajo,  česa  si  želi.  Kardinal  se  široko nasmeje in reče: "Če res hočete, mi kupite novo spalno vrečo. Tista,  ki jo imam, je že vsa preluknjana, in kadar grem taborit, mi skoznjo pošteno  piha."  Kljub  kardinalskemu  škrlatu  se  oče  Karel  ne  odpove  hribom  in  smučanju.  Nekateri  mu  očitajo,  da  se  to  ne  spodobi,  on  pa  se  na  to  samo  pošali.  Nekoč  govori  študentom  katoliške  univerze  v  Milanu.  Šaljivo  izjavi:  "Ali  veste,  da  polovica  poljskih  kardinalov  odlično  smuča?"  Študentje  ga  debelo gledajo. Nato jim pojasni, da sta na Poljskem samo dva kardinala. In  eden on njiju smuča. To je on.  Sedaj  pa  poslušajte,  kaj  se  je  nekega  dne  zgodilo:  nahajamo  se  na  gorskem  mejnem  prehodu  na  Visokih  Tatrah,  na  meji  med  Poljsko  in  Češkoslovaško. Močno sneži in neki smučar zaman išče stezo. Dva obmejna  miličnika  ga  že  nekaj  časa  opazujeta  z  daljnogledom.  Ko  smučar  prevozi  mejno črto, si pomigneta, se odrineta in v trenutku sta pri njem. Pred seboj  zagledata moškega srednjih let, oblečenega v precej obrabljeno vetrovko, z  majhnim  železnim križcem na prsih.  "Dokumente," reče eden od njiju.  Ko ju smučar zagleda, se ne prestraši, ampak si vidno oddahne. Snežni  metež v gorah res ni šala! Izvleče potni list. Miličnika bereta: Karel Wojtyla,  krakovski nadškof in kardinal.  "Kje si ga ukradel?"  "Nisem ga ukradel. Moj je."  Ne  verjameta  mu.  Odpeljeta  ga  v  dolino.  Eden  od  njiju  poizkuša  po  telefonu preveriti podatke, a ne dobi zveze.  47 


"Poslušajta,"  reče  smučar,  "mrzlo  je,  zakaj  ne  bi  zvrnili  vsak  kozarček  vodke?"  "Ob vodki smo sklenili prijateljstvo," je kasneje pripovedoval. kardinal.  "Pustila sta me oditi, vendar mislim, da sta še naprej ostala prepričana, da  sem dokumente ukradel."   

Misel: VSE, KAR ŽELITE, DA BI LJUDJE VAM STORILI, STORITE TUDI VI  NJIM!  Bilo  je  med  zadnjo  vojno.  Po  hišah  so  hodili  najrazličnejši  ljudje,  predstavniki  raznih  vojaških  formacij,  in  prosili  kruha.  Bili  so  lačni.  Mati  številne družine ni kruha nikomur odrekla. Otrok jo je začuden vprašal, kako  to, da daje kruha tudi tistim, ki so že toliko ljudi pobili. Mati je odgovorila:  ''Lačni  so.''  Lačnemu  pa  moramo  ponuditi  kruha.  To  je  na  otroka  naredilo  močan vtis.  Ta  mati  se  je  držala  Jezusovega  načela:  »s  kakršno  mero  merite,  s  takšno  se  vam  bo  odmerilo.«  Gre  za  novo  zapoved,  ki  jo  je  Jezus  dal  apostolom na veliki  četrtek pri zadnji  večerji:  "Ljubite se med seboj, kakor  sem vas ljubil jaz."  Kristjan  sem  takrat,  ko  imam  srce  za  bližnjega.  To  je  tista  krščanska  ljubezen, katere nas je učil Jezus Kristus.  Mati Terezija je prav zaradi svoje nesebične ljubezni do najpotrebnejših  dobila Nobelovo nagrado za mir. Naredila je največ, kar je mogla narediti za  človeka,  ko  seje  sklanjala  k  tisočim  najbolj  revnih  in  na  robu  družbe,  kajti  takih  je  nebeško  kraljestvo.  Njena  evangeljska  Ljubezen  privlači  številna  dekleta,  ki  se  želijo  okleniti  njenega  tako  zahtevnega,  a  hkrati  ljubezni  polnega  življenja.  Tako  krščanstvo  je  zares  privlačno.  Njeno  gesto  je:  »Narediti nekaj lepega za Boga.  Si tudi ti pripravljen storiti kaj lepega za Boga?    Naloga:   Potrudil se bom, da bom ves dan vesel. 

48 


24. DAN: KAJ ME TAKO SLIKATE   Tisto  poletje  je  bilo  nekaj  posebnega.  Vsaj  za  novinarje.  Toliko  nenavadnih stvari se je dogajalo. Najprej je ves svet in Cerkev obšla novica,  daje umrl papež Pavel VI.  Iz vsega sveta so v Rim prihajali kardinali. Treba je bilo izvoliti novega  papeža.  Vročega  poletnega  popoldneva  je  na  rimskem  letališču  pristalo  letalo  s  potniki  s  Poljske.  Med  njimi  sta  oba  kardinala:  Višinski  in  Wojtyla.  Prvi  suh,  visok,  skoraj  malo  nemiren,  drugi  malo  manjši,  mirnega  izraza,  vedno  spoštljivo  v  ozadju.  To  je  oče  Karel  Wojtyla,  krakovski  nadškof.  Novinarji  se  zanj  presneto  malo  zanimajo.  Vsi  gledajo  Višinskega.  On  je  poljski  primas,  prvi  človek  poljske  Cerkve,  in  vsi  bi  radi  izvedeli  njegovo  mnenje o tem, kdo bo izvoljen za papeža.  Papeške volitve ali konklave, kot se to imenuje, niso dolgo trajale. Kar  hitro  je  izvoljen  beneški  patriarh  Albino  Luciani,  ki  si  je  izbral  ime  Janez  Pavel  I.  Malo  za  šalo  malo  zares  je  rekel  kardinalom,  ki  so  ga  izvolili:  "Naj  vam Bog odpusti to, kar ste mi naredili."  Janez Pavel I. je bil na čelu Cerkve samo triintrideset dni, dober mesec.  Nato  je  ves  svet  umolknil  ob  presunljivi  novici:  papež  nasmeha,  kot  so  ga  imenovali, je izdihnil. Radovednim novinarjem seje posrečilo izvedeti, da je  ta  smrt  nenavadno,  kar  nekam  skrivnostno,  prizadela  kardinala  Karla  Wojtylo.  Kardinal  je  v  Krakovu  opravil  bogoslužje  za  pokojnim  papežem.  Vernikom je toplo priporočal, naj molijo za srečen izid konklava. Nato seje  odpravil na pot. Na rimskem letališču se je od nekod pojavil nekakšen vsiljiv  fotograf in ga stalno poslikaval. Kardinal ga je prijazno potrepljal po ramenih  in  ljubeznivo  nagovoril:  "Kaj  me  tako  slikate?  Ali  mislite,  da  bom  postal  papež?" V rokah je imel samo star, oguljen kovček in v žepu povratno karto  za Krakov. Kar najhitreje se je nameraval vrniti v svojo domovino.  14. oktobra 1978 popoldne so se začele volitve. Te se vedno odvijajo v  Sikstinski  kapeli.  Od  trenutka,  ko  kardinali  prestopijo  prag  kapele,  je  vse  dogajanje zavito v molk. Vse, kar se tam dogaja, je stroga tajnost.  Vsa Cerkev pa je medtem molila. Mnogi pravijo, da ljudje še nikdar niso  čutili takšne odgovornosti za to, kdo bo novi papež, kot takrat.   

49 


Misel: MOJA VLOGA PRI RASTI CERKVE  Sv.  Frančišek  je  nekega  dne  molil  v  cerkvi,  ki  je  bila  napol  podrta.  Naenkrat  je  zaslišal  glas:  "Frančišek,  ali  ne  vidiš,  da  se  moja  hiša  podira?  Pojdi  in  jo  popravi.  "  Svetnik  je  sprva  mislil,  da  mu  Bog  naroča,  da  naj  popravi  to  zapuščeno  vaško  cerkvico,  zato  jo  je  začel  lastnoročno  popravljati.  Kmalu  pa  je  spoznal,  da  ga  Bog  pošilja  popravljat  živo  božjo  Cerkev,  ki  jo  sestavljajo  ljudje.  Dobro  pa  je  vedel,  da  bo  to  nalogo  lahko  opravil le tedaj, ko bo sebe najprej duhovno prenovil.  Drugi vatikanski cerkveni zbor je imel prav to nalogo: prenoviti Cerkev.  Niso dovolj samo lepi prenovljeni obredi in liturgija v domačem jeziku. Vsak  človek  se  je  enako  dolžan  spreobračati  in  prenavljati.  Lahko  bi  se  kdo  vprašal: ''Kaj pa jaz lahko naredim za Cerkev?" Sveti Frančišek si ni postavljal  tega  vprašanja,  ampak  je  začel  s  temeljito  prenovo  svojega  življenja.  To  je  pritegnilo  številne  fante  in  dekleta,  ki  so  mu  sledili  v  evangeljskem  idealu  preprostega in ubožnega življenja.  Drugi vatikanski cerkveni zbor uči, da vsako še tako majhno dobro delo  koristi  vsej  Cerkvi.  Enako  tudi  vsak  greh  rani  vso  Cerkev.  S  svetim  krstom  smo bili posvečeni, da bi skupaj gradili živo božjo Cerkev, vsak z darom, ki ga  je prejel od Boga.  Ali lahko tudi ti kaj storiš za rast božjega kraljestva na zemlji? Vsekakor.  Karkoli in kadarkoli boš zaradi, Jezusa storil kaj dobrega, boš pomagal vsej  Cerkvi pri njeni rasti.    Naloga:   S svojimi besedami se bom Bogu zahvalil, da sem tudi jaz član Cerkve. 

50 


25. DAN: IZVOLJEN ZA PAPEŽA   Zunaj, na Trgu svetega Petra, dvesto tisoč ljudi čeka na izvolitev novega  papeža. Njihove oči so uprte v streho nad Sikstinsko kapelo. Kakšen dim se  bo pokazal, bel ali črn?   Prvi dan je dim, ki se pokaže, črn. To pomeni, da papež še ni izvoljen.  Tudi drugi dan je enako. Množica se razhaja. Kar malo razočarani so.  Nato  napoči  16.  oktober.  Črni  dim  seje  dopoldne  pokazal  nenavadno  hitro.  Kaj  to  pomeni?  Ali  so  kardinali  pospešili  delo?  Mnenja  so  deljena,  slutnja pa je ista: popoldne bomo imeli novega papeža.  Zdaj se ljudje ne sprašujejo več, ali papež bo ali ne bo. Njihovo  edino  vprašanje je: "Kdo bo?"  "Hočemo  takšnega,  kot  je  bil  papež  Janez  XXIII,"  se  oglasi  plemenita  ženica "Črnec bo," zavpije temnopolt študent v polomljeni italijanščini.  "Kaj pa nam sploh ostane, če nam vzamete še papeža," se brani zavzet  Italijan.  "Seveda," se mu pridružijo somišljeniki.  V  tistem  hipu  na  trgu  svetega  Petra  završi.  Večerni  dim  je  bel.  To  pomeni: novi papež je izvoljen.  Čez  nekaj  minut  se  na  balkonu  bazilike  svetega  Petra  pojavi  kardinal  Felici.  Iz  zvočnikov  zadoni  njegov  glas:  "Oznanjam  vam  veliko  veselje:  imamo papeža v osebi kardinala Karla Wojtyle, ki si je nadel ime Janez Pavel  II."  Trenutek tišine. Nato izbruhne aplavz. Ljudje pa so motno presenečeni.  Karel Wojtyle? To ime jim je popolnoma neznano. Kdo je in od kod prihaja?  Neki fantič vpraša svojo mamo: "Mama, ali je ta papež iz Afrike?"  "Tiho," mu strogo ukaže mama, a tudi sama ne ve, kaj naj mu odgovori.  Na balkonu se čez nekaj minut pojavi novi papež. Z obema rokama se  opre na ograjo balkona in nepremično strmi v množico ljudi pod seboj. Ali  bo  zbrane  blagoslovil  in  odšel,  kot  je  to  storil  njegov  prednik?  Ali  sploh  govori  italijansko?  Ali  sploh  zna  kaj  povedati?  Vsi,  ki  si  postavljajo  ta  vprašanja,  kmalu  dobijo  odgovor.  Papež  Janez  Pavel  II.  prijazno  nagovori  spodaj zbrano množico: "Dragi bratje in sestre. Vsi smo še žalostni po smrti  priljubljenega  papeža  Janeza  Pavla  I.  In  sedaj  so  kardinali  poklicali  novega  rimskega  škofa.  Poklicali  so  ga  iz  daljne  dežele.  Bal  sem  se  sprejeti  to  imenovanje. Toda storil sem to v duhu pokorščine do našega Gospoda in v  zaupanju  v  njegovo  presveto  Mater.  Niti  ne  vem,  če  se  bom  mogel  dobro  izraziti v vašem... v našem italijanskem jeziku. Če se bom zmotil, me boste  popravili.  In  tako  se  vam  predstavljam,  da  bi  izpovedal  našo  skupno  vero,  51 


naše  upanje  in  zaupanje  v  Kristusovo  mater,  ki  je  tudi  naša  Mati,  in  da  bi  začel svojo pot z božjo in vašo pomočjo."   

Misel: ZVESTOBA V MALEM  Kristjani imamo lepo življenjsko vodilo: " Ljubi svojega bližnjega kakor  sam sebe. "  Neko dekle, ki se je v tej zadevi obrnilo na svojega duhovnega voditelja,  pravi,  da  skuša  živeti  po  tej  ljubezni  do  bližnjega.  Včasih  pa  pravzaprav  ne  ve,  kaj  naj  bi  ta  ljubezen  do  bližnjega  pomenila.  Sama  se  posveča  prostovoljnim delom v bolnišnici, včasih se posveča prizadetim otrokom in  skuša  biti  dobra  do  vseh  ljudi.  Njena  mama  jo  stalno  kritizira:  "Ti  le  veliko  govoriš  o  ljubezni  do  bližnjega  in  me  kritiziraš,  da  se  prepiram  in  nisem  dovolj dobra do ljudi. Sama ravno tako nisi nič posebnega: mlada si in brez  odgovornosti,  odpoveš  tam,  ker  bi  se  morala  izkazati  ko  je,  recimo,  treba  narediti težkega in zoprnega, ko seje treba ubadati s staro sitno teto."  Njena  mama  ima  popolnoma  prav.  Bog  od  nikogar  ne  zahteva  velikih  dejanj  ljubezni,  ampak  zvestobe  v  malem.  In  to  vsak  dan.  Biti  zvest,  in  to  vsak dan, vse leto, v majhnih rečeh, dejansko ni majhna stvar. In vemo, da  so to stvari, ki jih drugi redko opazijo.  Neka  mama  je  prišla  na  zanimivo  misel.  Opoldne  je  pripravila  kosilo:  pogrnila  je  mizo,  postavila  krožnike  in  pribor,  na  mizo  pa  ni  postavila  jedi,  ampak  slamo.  Oče  se  je  začudil.  "Kako  to,  ali  bomo  danes  jedli  slamo?"  Mama  je  odvrnila:  "Dan  za  dnem  delam  z  vso  skrbjo,  da  vam  pripravim  kosilo, pa se nihče ne spomni, da bi mi rekel besedico zahvale. Tudi danes  bom  postavila  pripravljeno  kosilo  na  mizo.  Hotela  sem  vas  le  opozoriti  na  skrb, ki jo imam do vas."  Res  je,  majhna  vsakdanja  dela,  ki  spadajo  k  družinskemu  življenju,  skoraj  ne  znamo  več  ceniti.  Pa  niso  majhna,  ker  jih  mati  ali  oče  vsak  dan  opravljata z veliko prizadevnostjo.  Za  vse,  katerih  dela  ostajajo  neopazna,  velja  Jezusova  pohvala:  "V  malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil.''    Naloga:   Takoj zjutraj bom pomislil, koga lahko danes razveselim z dobro besedo  ali dejanjem, in bom to tudi uresničil. 

52 


26. DAN: PAPEŽ PRESENEČENJA   Takoj  naslednji  dan  po  izvolitvi  papež  Janez  Pavel  II.  pripravi  nekaj  presenečenj. Najprej napiše pismo kardinalom. Zatrdi jim, da se bo skrbno  držal vsega, kar je bilo določeno na drugem vatikanskem koncilu.  Popoldne  nepričakovano  zapusti  Vatikan  in  se  odpelje  na  obisk  bolnikov v rimsko bolnišnico Gemelli. Bolnikom in osebju bolnišnice prisrčno  reče:  "Bogu  se  zahvaljujem  za  to  srečanje  z  vami."  Nato  v  šali  doda:  "Hvaležen  sem  svojemu  varnostnemu  spremstvu,  ki  me  je  v  tej  množici  obvarovalo, da nisem še sam ostal tukaj v bolnišnici."  Sprejem novinarjev pa je celo za prebrisane reporterje vesel dogodek.  Ko papež vstopi v dvorano, ga nekdo od novinarjev nekaj vpraša. Papež se  za  trenutek  ustavi  in  mu  odgovori.  To  je  dovolj.  Vsi  novinarji  planejo  tja.  Vsak bi rad zastavil vsaj eno vprašanje. Vrstijo se klici, vprašanja, odgovori v  vseh  mogočih  jezikih:  v  italijanščini,  francoščini,  angleščini,  španščini,  nemščini, ruščini in poljščini.  "Ali boste šli na Poljsko?" vpraša eden.  "Če mi bodo dovolili!" se šegavo posmeji papež.  "Ali boste še smučali?"  "Tega mi verjetno ne bodo dovolili!"  Kaj takega se v Vatikanu še ni zgodilo. Tudi ko papež odhaja iz dvorane,  vprašanja  dežujejo  naprej.  Gospodje  monsinjorji  iz  spremstva  se  jezno  spogledujejo, ampak to očitno papeža prav nit ne moti.  Neki radovedni novinar ‐ in kateri novinar ni radoveden? ‐ hoče vedeti  naslednje: "Ali se počutite ujetnik v Vatikanu?"  "Zakaj pa, saj sem tukaj šele pet dni," odgovori papež.  Medtem drugi vrta: "Kakšno se vam zdi vatikansko okolje?"  "Če bo šlo tako naprej, se bo dalo vzdržati," dobi odgovor.  Ko je ta potujoča novinarska konferenca končana, se sveti oče obrne in  reče:  "Oh,  pozabil  sem  vam  podeliti  blagoslov."  In  jih  vse  pobožno  blagoslovi. Tak je torej ta papež: preprost, svoboden in pogumen.  V nedeljo je maša ustoličenja novega papeža. Po maši mnogi že začno  odhajati.  Papež  pa  še  ne  odide.  Približa  se  bolnikom  v  vozičkih  in  jim  da  roko. Priteče nekaj otrok s cvetjem. Papež pozdravlja ljudi in jim maha. To  se ni zgodilo še nikoli. Ljudje so navdušeni. Na tak način se še nikoli noben  papež ni obrnil na ljudi.   

53 


Misel: PREPROSTOST. KAJ JE TO?  "Pustite  otročiče  in  ne  branite  jim  priti  k  meni,  ker  takih  je  nebeško  kraljestvo" (Mt 19, 14).  Preprostost je drža čiste odprtosti k vsem širokim obzorjem življenjskih  možnosti.  Gre  za  odprtost,  ki  ni  otročja,  ni  nezrela,  je  vsa  iskrena  in  neoporečna, potekajoča iz poštenega srca in duha.  Celotno,  Jezusovo  življenje  je  bila  ena  sama  preprostost.  Začetek  njegovega  bivanja  na  Zemlji  se  je  izvršil  v  nazareški  tihoti.  Njegovo  rojstvo  spet  v  tihoti  betlehemskega  skrajnega  ubožnega  hleva.  Hotel  je  živeti  v  preprosti družini. Vse do javnega nastopa okrog svojega tridesetega leta je  bil  svetu  popolnoma  neznan.  Končno  je  vsega  oropan  tudi  umrl  sramotne  smrti na križu. Svoj nauk je oznanjal tako in v taki govorici, da so ga mogli  razumeti tudi najbolj preprosti. Blagroval je tiste, ki so čistega srca, ker taki  bodo  deležni  božjega  kraljestva,  oziroma  bodo  Boga  gledali.  Naduti  ošabneži Boga ne morejo gledati, ker v njih zanj ni prostora. Tudi apostole je  svaril, naj bodo previdni kakor kača in preprosti kakor golobje (prim. Mt 10,  16),  kar  pomeni,  da  preprostost  v  svoji  čisti  odprtosti  nikakor  ni  brez  pametnosti  niti  ne  brez  pravega  poznanja  življenja,  saj  je  v  stiku  s  samo  božjo modrostjo.  Če  človek,  hoče  zakriti  samega  sebe,  si  nadene  masko.  Jezusu  so  se  najbolj  upirali  "ponarejeni"  Judje.  Ves  evangelij  je  poln  dobrote.  Samo  dvakrat  srečamo,  Jezusa,  kako  se  je  razjezil,  in  sicer,  ko  je  farizejem  očital  hinavščino  in  ko  je  izganjal  prodajalce  iz  jeruzalemskega  templja.  Dal  pa  nam  je  lep  nauk:  "Učite  se  od  mene,  ker  sem  krotak  in  iz  srca  ponižen  in  našli boste mir svojim dušam" (Mt 11, 29).  Kdor je preprost, je tudi poln dobrote. Kako je z menoj?    Naloga:   Skupaj bomo obnovili krstne obljube. To so obljube naše vere, obljube,  ki nam pomagajo živeti v veselju (obnovitev krstnih obljub). 

54 


27. DAN: TRIJE TEMELJNI KAMNI   Dan  kasneje  se  začne  papežev  normalni  delavnik.  Poln  je  velikih  in  majhnih dogodkov. Najprej poroma v Marijino svetišče na Mentorello, nato  v Assisi. Sreča se z duhovniki, redovnicami, otroki, mladimi. Nato odpotuje v  Pueblo,  v  Mehiko.  Mehika  pripada  celini,  na  kateri  živi  največ  katoličanov.  To pa je žal tudi celina, na kateri je veliko ljudi, tudi otrok, ki trpijo lakoto in  zatiranje. Papež govori škofom: "Dežela bo rešena takrat, ko bo vsakdo živel  tako, kot uči Kristus v Evangeliju."  Ko  se  papež  vrne  iz  Puebla,  napiše  svojo  prvo  okrožnico.  Papeževa  okrožnica  je  pismo  vsem  ljudem  dobre  volje.  Njen  naslov  je  Človekov  odrešenik.  V  njej  sporoča  ljudem:  Vsi  ljudje  smo  božji  otroci.  To  je  velika  čast. To pomeni, da se noben človek ne sme obnašati do drugih, kot da so  manj  vredni,  in  jim  jemati  njihove  pravice.  Nihče  ne  sme  drugih  zatirati  in  jim delati krivico. Vsi ljudje smo pred Bogom enaki in imamo enake pravice.  Naloga  Cerkve  je,  da  ljudem  pripoveduje  o  tem  dostojanstvu  in  da  posreduje za človekove pravice.  Še  tretjo  zelo  pomembno  stvar  naredi  papež  takoj  na  začetku  svoje  službe: ta tretja stvar je obisk v njegovi domovini, na Poljskem. Ljudje so bili  najbolj pretreseni, ko je papež obiskal koncentracijsko taborišče Auschwitz.  Vtem  taborišču  je  zloglasni  bunker  smrti.  V  bunkerju  smrti  je  med  vojno  umrl  Maksimiljan  Kolbe,  redovnik,  ki  je  hotel  umreti  namesto  nekega  drugega zapornika. In prav sem je stopil papež, pokleknil na tla bunkerja in  se potopil v globoko in zbrano molitev.   

Misel: POJDITE TOREJ IN NAREDITE VSE NARODE ZA MOJE UČENCE!  Že  drugi  dan  po  svoji  izvolitvi  za  papeža  je  Janez  Pavel  II.  zapustil  Vatikan in obiskal bolnišnico Gemelli, da bi se srečal s tamkajšnjimi bolniki. S  tem je dal takoj vedeti, da ne misli biti zgolj za vatikanskimi zidovi, ampak  bo  po  zgledu  apostola  Pavla  oznanjal  evangelij  tudi  z  mnogimi  svojimi  apostolskimi  potovanji.  Obiskal  je  praktično  vse  dežele  sveta.  Vendar  pa  povsod  in  do  vsakega  kraja  in  človeka  vendarle  ne  more  priti.  Lahko  pa  pride  prav  do  vsakega  naroda  in  človeka  preko  sredstev  družbenega  obveščanja.  Najpogosteje  nagovarja  ljudi  preko  svojih  okrožnic,  ki  jim  pravimo  enciklike,  v  katerih  obravnava  verska,  etična,  moralna  in  socialna  vprašanja, ki zadevajo Cerkev in vsakega človeka.  S  prvo  svojo  okrožnico  je  svet  opozoril,  da  je  Kristus  edini  Odrešenik  človeka in da v nobenem drugem ni zveličanja, kakor je zapisal že prvi papež  sveti Peter. Okrožnica je imela velik odmev, saj je v času, ko je sedanji sveti  55 


oče  nastopil  papeško  službo,  vzhodna  Cerkev  bila  še  ukleščena  v  komunistični  režim,  ki  je  imel  med  drugim  za  cilj  spodnesti  Bogu  njegov  prestol in na mesto njega postaviti človeka.  Zelo  odmevne  so  njegove  velikonočne  in  božične  poslanice,  poslanice  za dan miru 1. januarja, različni nagovori ob tedenskih avdiencah in drugih  srečanjih.  Vse  te  govore  namenja  papež  vsemu  človeštvu  in  vsakemu  posebej.  Papež  se  še  posebej  bori  za  pravice  človeka  in  narodov.  Tako  je  Janez Pavel II. tudi med prvimi priznal neodvisno državo Slovenijo.    Naloga:   Kakšen je naslov prve papeževe poslanice? 

56 


28. DAN: PRESTOPITI PRAG UPANJA   Gospod Viktor je znan italijanski novinar. Nekega dne je, kot ponavadi,  sedel v svoji knjižnici in pisal. Tedaj je zazvonil telefon. Klical ga je direktor  italijanske radiotelevizije. Vprašal ga je, če bi hotel voditi televizijski intervju  s papežem Janezom Pavlom II. To bi bil prvi televizijski intervju s papežem v  zgodovini.  Kdo  ne  bi  sprejel  takšne  ponudbe?  Tudi  gospod  Viktor  se  ni  branil. Začel seje skrbno pripravljati in sestavljati vprašanja. Ko je vprašanja  napisal, jih je poslal papežu.  Oddaje žal niso nikdar posneli. Zgodilo seje namreč to, da je zmanjkalo  časa. V mesecu septembru, ko bi moralo biti snemanje, je papežev delovni  koledar  obsegal  (dobro  poslušajte!)  nič  več  in  nič  manj  kot  šestintrideset  gosto tipkanih strani.  Gospod  Viktor  si  tega  ni  gnal  k  srcu.  Mirno  seje  vrnil  domov  in  delal  naprej: popravljal je osnutke za knjige in pisal članke.  Minilo je nekaj mesecev. Nekega dne je spet zazvonil telefon. Klicali so  iz  Vatikana.  Direktor  tiskovnega  urada  pri  Svetem  sedežu  je  gospodu  Viktorju posredoval naslednje papeževo sporočilo:  "Četudi vam nisem mogel osebno odgovarjati, sem vaša vprašanja imel  na mizi. Zanimala so me, mislim, da jih ne bi smeli opustiti. Tako sem torej  premislil o tem in pred kratkim sem v redkih trenutkih, ki mi jih dopuščajo  obveznosti, začel pisati odgovore. Postavili ste mi vprašanja, torej imate na  neki  način  pravico  do  odgovorov.  Ukvarjam  se  s  tem.  Poslal  vam  jih  bom.  Potem pa naredite, kot se vam zdi prav."  In tako je papež spet potrdil, daje papež presenečenja. Nekega dne je  prišel h gospodu Viktorju direktor vatikanskega tiskovnega urada. Iz aktovke  je potegnil belo ovojnico. V njej so bili papeževi odgovori na vprašanja.  Odgovore so natisnili v knjigi. Ta knjiga je izšla tudi v slovenskem jeziku.  Njen naslov je "Prestopiti prag upanja". Otroci, prav gotovo ima kdo od vas  to knjigo tudi doma. Sedaj je še ne morete brati, ker je ne bi razumeli. Čez  nekaj let pa jo le vzemite v roke. Takrat boste šele lahko prav razumeli, kako  velik človek je bil papež Janez Pavel II.   

Misel: ODPRITE VRATA KRISTUSU  Iz  Jezusovega  javnega  življenja  je  zelo  lep  in  ganljiv  prizor,  ko  je  po  truda polnem, dnevu sedel, da bi se nekoliko odpočil. Tedaj pridejo matere  s  svojimi  otročiči.  Apostoli  so  matere  z  otroci  podili  vstran,  češ,  Jezus  je  utrujen. Jezus pa jih je zavrnil, rekoč: "Pustite otročiče, naj prihajajo k meni,  zakaj takih je nebeško kraljestvo.''  57 


Jezus  je  bil  zelo  pozoren  do  vsakega  človeka,  posebno  do  revnega,  preprostega  in  zapostavljenega.  Sklanjal  se  je  k  najbolj  zavrženim  in  zapuščenim ljudem. Pri srcu so mu bili ljudje, ki niso imeli nobene zaščite.  Papež Janez Pavel II. je bil v tem njegov odličen posnemovalec. Vzame  otroka v naročje, ga poboža po obrazu, potreplja mladega človeka, na srce  pritisne ubogo starko, bolnika. Janez Pavel II. pravi, da so bolniki najbolj živa  Cerkev,  njen  zaklad,  ker  so  po  svojem  trpljenju  Kristusu  najbolj  podobni.  Pozoren  je  do  vsakega  človeka.  Preseneča  tudi  s  potezami,  ki  jih  nismo  vajeni: takoj, ko je mogel, je obiskal svojega atentatorja, ki je zaprt v rimskih  zaporih, in mu je odpustil, kakor je to storil tudi Jezus na križu.  Jezus je bil nenehno na poti, ker je tudi drugim mestom moral oznaniti  božje kraljestvo. Isto je delal papež Janez Pavel II: rad bi vse potrdil v veri,  upanju in ljubezni. Zato je toliko potoval. Vse bi rad pripeljal h Kristusu. To  je  bil  edini  namen  njegovih  pogostih  potovanj.  Pred  seboj  je  imel  tudi  Kristusovo  novo  zapoved  ljubezni,  zato  je  nenehno  spodbujal,  govoril  in  svaril,  če  je  šlo  za  pravico  človeka.  Vsem  pa  je  klical,  kakor  je  to  naredil  v  začetku svojega papeževanja: "Odprite vrata Kristusu Odrešeniku, kajti on je  edini Odrešenik. Samo on ve, kaj je v človeku.    Naloga:   Preveril  bom,  ali  je  knjiga  Prestopiti  prag  upanja  tudi  na  naši  knjižni  polici. 

58 


29. DAN: “MLADI, VI STE UPANJE CERKVE!”   "Moj oče je umrl pred nekaj dnevi. Toda če je res, da si ti oče vseh, si  tudi moj oče. Če je to res, se ne bom počutil tako samega. Ali je res, da si  tudi moj oče?"  "Da, Marjan, tudi tvoj oče sem!"  To  je  eden  izmed  mnogih  kratkih  pogovorov  med  papežem  Janezom  Pavlom II. in mladimi. V prvem nedeljskem govoru je dejal mladim: "Vi ste  upanje  Cerkve,  vi  ste  moje  upanje!"  Mladi  so  ponosni,  da  predstavljajo  to  veliko  upanje.  Papež  je  imel  zanje  vsako  sredo  posebno  srečanje  ali  avdienco.  Hrup  in  vrisk,  s  katerim  so  mladi  vsakič  sprejeli  papeža,  je  bil  skoraj neznosen.  "Tolikokrat  so  mi  govorili  o  pomenu  avdienc  ob  sredah,"  pravi  Janez  Pavel II. "Dejali so mi, da papež govori, drugi pa poslušajo. Sedaj pa vidim,  da  je  povsem  drugače.  Drugi  govorijo  in  vzklikajo,  papež  pa  posluša.  Šele  sedaj razumem, kaj pomeni ta avdienca v sredo!"  Posluša  petje  in  vzklike  mladih.  Nato  jim  začne  govoriti.  Mladi  mu  ploskajo.  Tako  pogosto  in  dolgo  mu  ploskajo,  da  zaradi  njih  zamuja  druga  srečanja.  Saj  jim  ne  govori  nič  izrednega.  Ploskajo  njemu,  njegovi  veri,  njegovi ljubezni, njegovi bližini. Ob srečanju z mladimi govorijo bolj srca kot  besede.  Papeževe  besede  mladim  so  zelo  preproste:  "Zahvaljujem  se  vam  za  veselje in tolažbo, ki mi jo dajete s svojo številno navzočnostjo!"  "Biti mlad pomeni živeti v sebi nenehno novost duha, skrbeti za trajno  iskanje  dobrega,  sprostiti  zagon  za  preoblikovanje  na  boljše,  uresničevati  vztrajnost volje za darovanje... Kristus mora zmagati. Vsakokrat, ko njegova  milost  uničuje  v  naših  srcih  zlo,  on  sam  prenavlja  našo  mladost,  razširja  obzorja  našega  upanja,  utrjuje  moči  našega  zaupanja...  Nad  svetom  bo  zmagal Kristus. Ali se hočete postaviti na njegovo stran? Ne boste sami; vsi  bodo z vami, tudi papež, ki vas ljubi in blagoslavlja. Mladi zaslužite posebno  mesto v papeževem srcu... Povejte drugim, da bi rad videl vse mlade in jim  povedal ohrabrujočo besedo!"   

59 


Misel: ZAUPAJ SIN (HČI),TVOJAVERATEJE REŠILA!  Spričo naporov in nevarnosti na poti življenja človek nekoga potrebuje,  na kogar se more opreti, nanj računati, se k njemu zateči, da ga ne ohromi  tesnoba, da vztraja kljub vsem preizkušnjam. Brez zaupanja bi bilo življenje  nemogoče. Nehala bi se civilizacija. Jezus je večkrat opozoril na to temeljno  krepost.  Da more priti do zaupanja, pa je treba prej vzpostaviti prijateljski odnos  z drugimi. Don Bosko, veliki vzgojitelj mladih, je gradil prav na zaupanju, ki  ne  pozna  nobenih  pogojev.  Nekoč  je  mlademu  fantu  dejal:  "Premalo  mi  zaupaš, preveč se me bojiš. Ne boj se svobodno govoriti z menoj. Vedno si v  strahu, da me ne bog zadovoljil. Veš, da ti hočem dobro, če se pregrešiš v  kaki mali stvari, spregledam, če pa je kaj večjega, ti odpustim.''  Tako se gradi zaupanje. Tudi papež popolnoma zaupa mladim in govori,  da  so  prav  mladi  prihodnost  človeštva.  Rad  jih  ima,  zato  jim  zaupa  in  tudi  mladi  zaupajo  njemu,  ga  imajo  radi  in  mnogi  sledijo  njegovim  besedam  in  zgledu.  Zaupanje  je  moč  pridobiti  le  z  ljubeznijo  in  dobroto,  a  treba  se  ga  je  tudi  naučiti.  Mogoče  bomo  velikokrat  razočarani,  a  je  edina  redna  pot  dobrih medsebojnih odnosov.    Naloga:   Do vseh bom iskren in do nikogar zahrbten. 

60 


30. DAN: DRAGI PAPEŽ   V neki evropski državi so se odločili, da bodo ugotovili naslednje: Kdo  od  ljudi,  ki  jih  najpogosteje  vidimo  na  televiziji,  je  med  mladimi  najbolj  priljubljen? Na to vprašanje je odgovarjalo tri milijone mladih. Rezultat je bil  res  presenetljiv.  Z  veliko  večino  glasov  so  mladi  kot  najbolj  priljubljeno  osebo izbrali papeža Janeza Pavla II.  Med mnogimi pismi, ki jih papež vsak dan dobiva, so tudi pisma otrok  in  mladih  ljudi  z  vsega  sveta.  Pišejo  mu,  da  bi  mu  povedali,  kaj  menijo  o  svojem  življenju  in  o  svoji  mladosti,  pa  tudi  zato,  da  bi  mu  zaupali,  kaj  oživljenju jih najbolj tare in katera vprašanja jih najbolj vznemirjajo.  Neka  deklica  piše  takole:  "Dragi  papež,  ime  mi  je  Leja,  stara  sem  trinajst let. Videla sem Vas v Rimu v cerkvi svetega Petra. Vi me gotovo niste  opazili, saj nas je bilo v cerkvi zelo veliko. Jaz pa sem zelo vesela, da sem Vas  lahko  videla.  Pišem  Vam,  ker  bi  Vam  rada  povedala,  da  Vas  zelo  občudujem."  Neka osmošolka pa piše: "Spoštovani papež, sem štirinajstletno dekle,  po  imenu  Ana.  Mislim,  da  ste  zelo  pogumen  človek.  Nikoli  se  ne  izogibate  svoji dolžnosti. To lahko vidim iz mnogih potovanj, na katera se odpravljate,  da bi oznanjali božjo besedo. Žal vsi ne mislijo tako kot jaz. Veliko ljudi pravi,  da  je  Cerkev  nekakšno  skladišče  denarja.  Jaz  pa  vem,  da  Cerkev  ni  neka  stavba, ampak da smo Cerkev vsi kristjani sveta. Všeč so mi Vaše besede o  'novem srcu', ki mora biti v nas. Samo z novim srcem bomo lahko dosegli,  da izgineta s sveta prepir in vojna."  V  nekem  drugem  pismu  je  napisano:  "Dragi  Janez  Pavel  Drugi,  kako  dolgo ime... Ali mi dovoliš, da te tikam? Kot med prijatelji, tako je lepše. Kaj  praviš?  Občudujem  tvoje  delo  in  tvoj  pogum.  Dolga  potovanja  v  najrazličnejše  dežele  res  niso  od  muh.  Ali  imaš  kaj  treme,  kadar  govoriš  množicam ljudi? Lepo te pozdravljam in se priporočam za odgovor. Petra."  Še eno pismo je naslovljeno na papeža. Pravi pa takole: "To je res velik  in pomemben dogodek v mojem življenju: odločila sem se, da Vam pišem.  Ime mi je Marija, prejšnji teden sem praznovala 18. rojstni dan, obiskujem  pa  zadnji  letnik  gimnazije.  Imam  modre  oči  in  mnogo  velikih  problemov.  Včeraj  pa  sem  se  po  dolgem  času  odločila  in  šla  k  spovedi.  To  je  moj  prispevek za mir na svetu. V preteklih mesecih sem na lastni koži občutila,  kako težko je živeti brez miru v duši. Kadar premišljujem o velikih in težkih  problemih, ki tarejo človeštvo, čutim, da se moje osebne težave zmanjšujejo  in izginjajo. Rada imam življenje, ljubezen, mir. Vsak od nas ga lahko najde.  Treba se je le malo potruditi. Pa lep pozdrav!"  61 


To  je  samo  nekaj  utrinkov  iz  pisem,  ki  jih  dobiva  sveti  oče  od  mladih.  Vsako od njih razodeva, da tudi mlada generacija jemlje papeža za svojega.  In  to  ne  za  šalo,  ampak  čisto  zares,  saj  mnogi  od  njih  zatrjujejo,  da  so  papeževe besede prinesle v njihovo življenje spremembo in željo po novem  začetku.   

Misel: KOMUR GREHE ODPUSTITE, SO JIM ODPUŠČENI!  Ko  so  bili  po  Jezusovi  smrti  učenci  zbrani  v  zaklenjeni  dvorani  zadnje  večerje, se je Jezus nenadoma pojavil med njimi in jih je nagovoril "Mir vam  bodi!  Kakor  je  Oče  mene  poslal,  tudi  jaz  pošljem  vas...  Prejmite  Svetega  Duha! Komur grehe odpustite, so jim odpuščeni; komur jih zadržite, so jim  zadržani" (Jn 20, 21‐23).  S  temi  besedami  je,  Jezus  postavil  zakrament  spovedi  ali  zakrament  sprave.  Zakaj  se  je  to  zgodilo  ravno  na  veliko  noč?  Ker  je  Jezus  s  svojim  trpljenjem,  smrtjo  in  vstajenjem  zaslutil  milost  sprave  z  Bogom,  kar  simbolično ponavzočuje prav velika noč. Svojim apostolom pa je naročil, naj  ta zakrament podeljujejo vsem, ki bodo nanj pripravljeni.  Zakaj hodimo k spovedi? Mnogi namreč mislijo, da nimajo greha in jim  zato ni treba hoditi k spovedi. Evangelist Janez pa je zapisal: "Kdor pravi, da  nima greha, je lažnik in v njem ni resnice. Ta vara samega sebe."  Ko  se  dobro  spovemo  in  grehe  tudi  v  resnici  obžalujemo,  se  v  dušo  naseli  tisti  mir,  ki  ga  je  Jezus  dal  apostolom  na  veliko  noč  zvečer.  Spoved  grehov pa mora biti dejanje srca, ne le obred brez pravega namena kesati se  svojih grehov. Po spovedi opravimo pokoro, ki nam jo je spovednik naložil,  se  zahvalimo  za  milost  odpuščanja  ter  zadostimo  za  svoje  grehe  z  lepim  krščanskim življenjem.    Naloga:   Napiši pismo papežu. Vanj napiši, na kakšen način si boš ti prizadeval za  mir. 

62 


31. DAN: PAPEŽ OTROKOM   In kaj nam ostane za konec? Danes bomo slišali nekaj, kar bo  prav za  vsakogar izmed vas, otroci.  Papež Janez Pavel II. ima otroke zelo rad. Otrokom govori o ljubezni do  staršev, o tem, kako milijoni otrok po svetu trpijo zaradi lakote in vojne in o  mnogih  drugih  pomembnih  stvareh.  Pa  tudi  staršem  in  vsem  odraslim  govori o otrocih. Papež Janez Pavel II. je o otrocih napisal posebno pismo. V  njem pravi, da morajo vsi otroci biti deležni miru. Tako piše:  "Otroci dokaj hitro spoznajo življenje. Opazujejo, kako živijo odrasli, in  jih posnemajo. Hitro se naučijo ljubezni in spoštovanja do drugih. Izkušnja iz  lastne družine bo močno vplivala na njihovo vedenje, ko bodo odrasli. Če je  torej  družina  prvo  okolje,  prek  katerega  se  otrok  odpre  svetu,  mora  biti  družina tudi prva šola miru.  Starši imajo izredno priložnost, da pomagajo otrokom do zavesti, da ta  velika vrednota sploh obstaja, in sicer z zgledom svoje vzajemne ljubezni. S  tem,  da  se  ljubita,  omogočita  oče  in  mati  otrokom,  da  od  vsega  začetka  svojega  bivanja  rastejo  v  okolju  miru.  To  okolje  je  prežeto  s  tistimi  pozitivnimi  prvinami,  ki  same  po  sebi  sodijo  k  pravi  družinski  dediščini:  s  spoštovanjem, poslušanjem, delitvijo, hvaležnostjo in odpuščanjem.  Ko  otrok  vidi,  kako  se  starši,  bratje  in  sestre  ponižno  in  pogumno  spopadajo z neizogibnimi težavami, in ko v vseh okoliščinah vdihuje ozračje  spoštovanja do drugih, deli s člani svoje družine izkušnjo življenja in upanja.  Predvsem  pa  je  dom  tisti,  kjer  mora  otrok,  še  preden  izgovori  prvo  besedo,  v  človeški  ljubezni  okušati  božjo  ljubezen  do  njega  in  se  učiti,  da  Bog želi mir in medsebojno razumevanje med vsemi ljudmi, ki so poklicani,  da postanejo ena velika družina."   

Misel: MIR VAM ZAPUSTIM, SVOJ MIR VAM DAM!  Jezus je zato prišel na svet, da bi na svet prinesel mir Rodil se je, ko je  po vsem svetu vladal mir. Po vstajenju je učence pozdravil: "Mir vam bodi! "  Da to ne bi bil le hebrejski pozdrav, ki je še danes v navadi med Izraelci in  Arabci, je, Jezus ustanovil zakrament spovedi, ki bi mu po pravici lahko rekli  tudi zakrament pomiritve in zakrament miru, ker prinaša v dušo tisti mir, ki  ga svet ne more dati.  Tudi  nekateri  otroci  kar  ne  morejo  odpustiti  svoji  sestrici  ali  bratcu.  Majhen dogodek:  Brat in njegov mlajši bratec sta se kar precej udarila. Zvečer je  mama  prijela  starejšega,  naj  vendar  odpusti  svojemu  bratcu,  da  ne  bo  šel  63 


nespravljen k počitku. "Saj veš, kaj pravi Jezus: ''Ljubite svoje sovražnike in  jim odpuščajte!''. "Že, te, toda on ni moj sovražnik, on je moj brat, zato mu  ne odpustim."  Ne moremo imeti Boga resnično radi, če se prej iz srca ne spravimo s  svojimi brati in sestrami, torej s tistimi, s katerimi smo morda prišli v kratek  stik.  Koder je dobrota in ljubezen, tam je Bog in tam je tudi mir. Marija pa je  Kraljica miru, ker je rodila Kralja, ki je na svet prinesel mir, Jezusa Kristusa.  Ko smo zaključili Marijin mesec, se izročimo Mariji in iskreno recimo, kakor  papež Janez Pavel II.: "Ves sem tvoj!"    Naloga:   Prosil bom za vse tiste otroke, ki živijo v deželah, kjer divja vojna. Zanje  bom zmolil molitev Zdrava Marija. 

64 


Šmarnice 2011 – Janez Pavel II.