Page 1

< jdd.cajtng> glasilo dijakov JegliÄ?evega dijaĹĄkega doma, zavod sv. Stanislava


KAZALO: NAŠE PRVO GLASILO..........................................................................3 PAPIR...................................................................................................6-15 Moj dom, Na belih hodnikih, Kako sem se spremenila, Intervju z Marjeto Mavri; EMBALAŽA......................................................................................18-25 Ptičji boj, Hlapec, Daj,smrt, Z vsakim rezom, Nikoli, Smrt in bivanjska vprašanja; STVARSTVO.....................................................................................28-37 Moje oko je vsevidno drevo, Snežinke, Vrste vetra, Poletela bi, Opis lepote, Konj, Fotografska razstava, V sožitju z naravo; LJUBIM..............................................................................................40-51 Danes bom pekla, Tečaj pwkw peciva za fante, Intervju s Sonjo Beznik, Mediacija, Adoracija je res super, Prostovoljstvo, Precednikovanje; VARUJEM........................................................................................ 54-61 Ona, Prvi koncert VIS-a, Gregorček; Kaj mi pomeni šport, Žirafa, Gregorček, Maturanti 2016

JDD.CAJTNG, Glasilo dijakov Jegličevega dijaškega doma, Zavod sv. Stanislava Številka 1, Maj 2016 Odgovarja: Rozalija Jezernik Špec Uredniška ekipa: Veronika Žorž, Pavel Mušič, Ana Marija Jevšenak Oblikovanje in zasnova: Veronika Žorž Mentorica: Mia Prudo Kermavner Fotografije: Martina Sekirnik, Veronika Žorž, Neža Dacar, Mia Prudo Kermavner Lektura: Dejan Gabrovšek, Lojzka Prudič Izdajatelj: Jegličev dijaški dom, Štula 23, 1210 Ljubljana Šentvid Tisk: Salve Naklada: 400 izvodov


NAŠE PRVO GLASILO Ob koncu lanskega šolskega leta je ravnateljica Rozalija Jezernik Špec izrazila željo, da bi domci v naslednjem šolskem letu poskusili izdati prvi domski časopis. Izhodiščne ideje bi bile s poudarkom na tem, da bi bil to časopis dijakov, kjer bi imeli možnost predstavljanja lastnega izražanja v besedi in sliki. Predstavljal bi utrip njihovega doživljanja v domu, bil čim bolj dijaški in prepleten z rdečo nitjo na geslo “Stvartstvo občudujem, ljubim in varujem.” Nagovorila me je k temu, da prevzamem mentorstvo pri nastajanju tega časopisa. Ves čas rasti <jdd.cajtng-a> nas je spremljala, spodbujala in se skupaj z nami veselila podobe, ki jo je dobival. Kar težko dojamem, da smo prišli do tega trenutka, ko vas sedaj nagovarjam jaz in poskušam opisati to naše prvo ustvarjalno potovanje. Bilo je prav takšno kot moja prva izkušnja obdelovanja svojega vrta. Lansko poletje sem namreč istočasno, ko sem dobila to pobudo, na meni ljubem koščku zemlje prvič prekopala svoj vrt. Kar velik in zahteven projekt, tako sem si dejala. Zemlja težka, suha, roke neutrjene, a odločne, da naredijo, kar so si zadale. Želja (prežeta z ljubeznijo in voljo) je gorela v meni, da posadimo, kar želimo in nam bo dano opazovati, občudovati, kako raste. Delali smo družno z mojimi najbližjimi, zalivali in skrbeli, saj se bo naše srce na koncu veselilo, ko bo nekaj vzklilo, ko bo obrodilo. Potrebno si je bilo vzeti čas, imeti pravo orodje, skupaj sodelovati, si pomagati. In ravno tako je bilo z našim <jdd.cajtng-om>. Skromni v številu smo si bili s svojim znanjem, ustvarjalnostjo in skrbjo za skupen »pridelek« v veliko pomoč in podporo. Prva pesem je namreč nastala že meseca septembra lani, potem pa dolgo nič. Za rast je potreben čas. Potrpežljivost. Osebni stik je ponovno oživel prizadevanja in dal življenje našemu glasilu. Nato smo vse izročili v božje roke. Ko se je to zgodilo, se je nenadoma začelo odkrivati, rasti, bohotiti. Prihajalo je samo od sebe. Veseli smo in neizmerno hvaležni Njemu, da je Njegova pomoč prišla ob pravem času. Besede in podobe so črpane iz stvarstva, iz vsega tega, kar nas obdaja, kar nas nagovarja, da lahko ubesedimo, izrazimo, delimo z drugimi. Vodilo je bilo: odprtost, doživetja in razmišljanja. In misel na vse, kar se nas dotakne, raste v nas in nas nepreklicno zaznamuje, ko hodimo po dolgih belih hodnikih našega doma in izven njegovega utripa, ko pot popelje v naravo, v svet in neko drugo stvarnost, ki je vsakemu lastna. <jdd.cajtng> je odraz življenja naših domcev, njihova opazovanja čudes narave (s pozornostjo na detajle) pa tudi potovanje v namišljeni svet in izpoved težkih življenjskih izkušenj. Obrodilo je tisto, kar se je vsadilo v njihova življenja. Na papir je izlito preprosto veselje, prepoznavanje skrivnosti, bridkosti. Nima ograje, ima pa gredice, v katerih so besedila nekako smiselno povezana med seboj. Ločili smo jih kot papir, kot embalažo … in povezali z geslom: stvarstvo, ljubezen in varovanje vsega, kar je dragoceno. In zakaj <jdd.cajtng>? Ime se nam je priljubilo zaradi njegove preprostosti in smo ga zlahka osvojili. Odmevalo je v naših ušesih, nam priraslo k srcu in z lahkoto gre z jezika, zato je takšno tudi ostalo. Tudi »cajt« je že bil, da je nastal :). In zdaj je »cajt«, da ga vi vzamete v roke. Če pa se vam ob prebiranju utrne kakšna misel, ideja ... nam jo pošljite na <jdd.cajtng@ gmail.com>. <Mia.Prudo.Kermavner, mentorica>

3


4


PA P I R 5


MOJ DOM Moj dom je tam, kjer sem Doma, enkraten občutek iz srca. Kraj, kjer so družina in prijatelji, kjer se počutiš vreden in varen kot v pravljici. Dom je tam, kjer te neskončno veselje prevzame, ampak tudi kraj, kjer se zacelijo najhujše rane. Občutek, ki je za vsakega drugačen, toda tudi prostor, kjer nihče ne ostane lačen. Vrednosti doma se pogostokrat najprej zavedaš, če na lepe čase, polne smeha in veselja nazaj pogledaš. Življenje in bivanje na zemlji gotovo ni za vedno, toda imeti Dom, ta občutek, to je neskončno vredno.

Najlepša hvala JDD-ju in posebno 8. vzgojni skupini za tako lep čas. JDD je en del mojega doma postal, ki ga nikoli ne bom pozabil. Vtisi in doživetja od tega časa me bodo spremljali celo življenje in zavzeli čisto poseben prostor v mojem srcu. <Tim.Daniel.Berning>

6


NA BELIH HODNIKIH Na belih hodnikih na belih hodnikih Na belih hodnikih podnevi pa hrupno

kipi od življenja, se krešejo mnenja. ponoči je mirno, je, prav neizmerno.

Po po po in

dijaki hitijo, se zadnjič učijo, se tudi zgubijo, še zamudijo.

belih belih belih ko se

hodnikih hodnikih hodnikih najdejo,

Nad bele hodnike in hiše in mesto, nad bele oblake in polje in cesto, nad stare in mlade je pesem zletela, kjer misel jo moja je končno ujela. In na papir se je v stihe prelila in tam je obstala pod težo črnila in tako jo dijak nek spretno je zložil, medtem ko po belih hodnikih je krožil.

<Pavel.Mušič>

7


KAKO

SEM

SE

SPREMENILA

Na škofijsko (in v JDD) sem prišla vsa nedolžna, željna znanja in novih izkušenj. Skozi leta sem se naučila kup bolj ali manj uporabnih stvari, ki jih bom z večjo ali manjšo koristjo lahko uporabljala celo življenje. Vsako leto sem postajala pametnejša, bolj rdečelasa in prsata (haha) :P Na škofijski (in v JDD) sem našla prijatelje, ki bodo vedno z mano, znance, s katerimi se bomo srečali na kavi vsakih nekaj mesecev, in ljudi, ki bodo stalno v mojem srcu, a žal ne v mojem življenju. Sicer me do odhoda iz Škofovih zavodov ločita še dobra 2 meseca, vem pa, da bom iz nje odšla pametnejša, izkušenejša in pripravljena na življenje. Owwborožena z zgodbami, ki so polne smeha in solz, humorja in bolečine. Polna spominov na sončne dni in posedanje v parku, na meglena jutra ter srede, ko sem se izogibala čiščenju sob in večernim molitvam, na deževne popoldneve s čipsom in serijami pa na zasnežene večerne urice, ko smo se kot 7-letni otroci kepali pred zavodom. Del mene bo vedno prebival v zavodih – v stene bo ujet moj smeh, po kotih se bodo skrivali prepovedani poljubi in v odtokih bodo čepele moje solze – in del mene bo vedno hotel oditi in del mene bo vedno hotel ostati.

<Laura.Turk>

8


9


Intervju z Marjeto Mavri Dijaki v Jegličevem dijaškem domu imajo mnogo talentov. Nekateri jih »razkazujejo« vsak dan, drugi imajo skritega, za katerega redko kdo ve. Ogromno talentov pa ima Marjeta Mavri, pridna in vestna dijakinja drugega letnika Škofijske klasične gimnazije in ena izmed 220 dijakov, ki bivajo v Jegličevem dijaškem domu.

Pozdravljena Marjeta. Ker te v JDD-ju ne poznajo vsi tako dobro, nam najprej povej nekaj o sebi. Prihajam iz Cerkna, bolj natančno iz Bukova. Obiskujem drugi letnik Škofijske klasične gimnazije. Ker ne živim ravno blizu nase gimnazije, bivam v JDD-ju. Imamo eno starejšo in dve mlajši sestri ter dva brata. Rada igram citre in berem knjige. Zanima me tudi šport. V prostem času rada tečem, plezam in se družim s prijatelji. Imaš mnogo talentov. Na katerih področjih si najbolj talentirana? Zdi se mi, da je o svojih talentih težko govoriti, predvsem zato, ker se ne hvalim rada.

domišljijsko povest z naslovom Rdeča. Nam lahko na kratko opišeš, kako je knjiga nastajala? Do ideje za zgodbo sem prišla na plezanju v Grčiji. Nekega večera, ko smo prijatelji sedeli pod zvezdnim nebom, smo si izmislili preprosto zgodbo. Kasneje sem zgodbo dopolnila in povezala v smiselno celoto in začela pisati knjigo. Rdeča je nastajala približno tri leta in pol. Potem me je čakalo še urejanje, ki se je nekajkrat vmes tudi malo zapletlo. V knjigo sem vložila ogromno truda in časa. Knjiga je trenutno še v lektoriranju, enkrat v bližnji prihodnosti pa bo tudi izdana. Knjiga obsega okoli 250 strani.

Pa vendar smo kljub temu odkrili tvoj poseben dar. No, med brskanjem po spletu je naš domski vratar Jože odkril enega izmed talentov – pisanje. Že pred koncem osnovne šole si napisala svojo prvo

Ti je bilo v času pisanja kdaj težko napisati kakšen odlomek oz. si izgubila rdečo nit za nadaljevanje in kako si se tega rešila? V času pisanja mi je seveda tudi zmanjkalo idej kako naprej. Takrat

10


sem si preprosto vzela nekaj odmora in razmišljala, nadaljevala.

kako bi zgodbo

Želiš tudi v prihodnosti postati oz. ostati pisateljica? Trenutno imam še polno drugih načrtov in »pisateljstvo« postavljam na stranski tir. Nam lahko na kratko samo še izdaš, o čem govori tvoja knjiga? V nedoločenem vojnem času in kraju se v taboru pravičnemu predanih bojevnikov pojavi plemenito in močno dekle brez preteklosti - Rdeča. Do cilja, boljšega sveta, sledimo njenim zgodam in nezgodam, zmagam in porazom v pustolovskem, deloma tudi pravljičnem svetu. Več pa si boste, kot sem že omenila, lahko kmalu prebrali v tiskani izdaji. <Klara.Dovžan>

11


1.DEL: TABOR MISKELERJEV

1. poglavje: Prihod »Mojster Ugvay, želim se vključiti v kraljevo vojsko, ali lahko vstopim v tabor Miskelerjev in se učim bojevanja?« dekle je globoko zajelo sapo. Ko je mladenka v eni sapi povedala vse, kar je želela, si je močno oddahnila. Trl jo je občutek, ki ga do sedaj ni poznala. Kaj, če ji ne bo dovolil ostati? Stala sta v prijetno dišečem prostoru. Po stenah pa so bila obešena različna orožja, ki jih je Ugvay uporabljal v letih svojega učenja bojevanja. Sedela sta za mizo drug nasproti drugega in se pogovarjala. Ugvay se je zravnal na svojem stolu in ji odgovoril. »Mislim, da bi lahko prišla v vojsko. Vendar moraš vedeti, da te čaka ogromno trdega dela. Seveda pa boš morala najprej opraviti preizkus.« »Pripravljena sem,« mu je odgovorilo dekle. Čeprav ji ni obljubil, da bo prišla v vojsko, jo je preplavil občutek zmagoslavja. Ugvay jo je spodbudno pogledal, vstal s svojega stola in se odpravil k vratom. »Začela bova z belim trakom.« Dekle se je komaj zadrževalo, da ni prhnilo, beli trak je bil trak za začetnike, večinoma dvanajstletne otroke. Stopila sta na svež zrak in se odpravila po naselju, kjer so prebivali bojevniki. Ugvay je bil star, bele lase je imel spete na tilniku. Okoli glave je imel zlat trak, ki je v Anagorski vojski pomenil najvišjo stopnjo znanja. Nosili so ga samo profesionalci in on je zagotovo spadal med te, bil je najboljši. Njegov obraz so krasile starostne gubice, oči pa so strogo motrile bodoče bojevnike pri vaji. Dekle, ki je stopalo za njim, je bilo lepih potez, v bojevnike je gledalo samozavestno. Niti z očmi ni mladenka trenila, ko je videla moč bojevnikov in bojevnic, ki so vadili v bližini. Imela je dolge črne lase, spletene v rahlo kito, ki ji je padala prek ramen. Bila je srednje velikosti in imela je najočarljivejše črne oči, kar si jih lahko predstavljaš. Dolge trepalnice so jo naredile ljubko, koža pa je bila zagorela. Ugvay je kmalu zavil in odprl se ji je razgled na najmlajše bojevnike, oblečene v preproste obleke za vajo, na glavi pa so imeli bel trak. Dvobojevali so se z lesenimi meči. Ko je vstopil Ugvay, so vsi prenehali vaditi ter stopili do njega.»Vasilij De Vien! To je tvoja priložnost, da napreduješ do rumenega traku. Spopadel se boš s to novinko.« Fant, ki je stopil naprej, je bil koščen, dekletu se je že na prvi pogled zasmilil. Imel je slamnate lase in velike, globoko vdrte oči. Dekle je dobilo v roke leseno palico. Še nikoli se ni borila s palico. Vprašujoče je pogledala svojega nasprotnika in gospoda Ugvaya. Ta ji je odgovoril: »Najboljši preizkus je tisti, pri katerem se moraš zelo potruditi, če česa ne znaš. Začnita.« Ugvay je zadovoljno prikimaval, ko je

12


videl, kako se je dekle borilo. Zelo očitno je bila nadarjena bojevnica, ki je že imela nekaj izkušenj. Sicer zagotovo ne v pravem boju, saj ni imela nobene rane. Kmalu je ugotovil, da je tudi zelo iznajdljiva. Nekaj časa sta si spretno izmenjavala udarce, nato pa je v trenutku Vasilijeve nezbranosti skočila in mu spodnesla noge. Preden se je fant uspel pobrati, mu je stopila na trebuh. Ugvay je pokimal njenemu nasprotniku in ta je vstal. Rekel mu je: »Žal ne boš napredoval.« Dekle se je samozavestno nasmehnilo in povsem ignoriralo fantove jezne besede. Prepričana je bila, da jo sedaj čaka boj z rumenim trakom, ki je drugi najslabši. A se je zmotila, Ugvay jo je odpeljal na bojišče, kjer so vadili bojevniki z zelenim trakom. Zeleni trak je drugi najboljši trak, nosijo ga bojevniki, ki jim manjka le še malo, pa bodo pristopili k najboljšemu, rdečemu traku. Poklical je neko dekle, ki so jo imenovali Bliskovita. Tudi onidve sta se spopadli s palicami. Le zakaj se danes bori s palicami, če pa vendar za boj uporablja meč, se je čudilo dekle. Bliskovita je bila zelo dobra v boju s palico, ker se je zelo hitro in spretno premikala, k sreči pa njeni udarci niso bili preveč močni. Prva je napadla Bliskovita in hotela onesposobiti nasprotnico z nizom desetih hitrih udarcev. Dekle se jih je komaj ubranilo, nato pa je nasprotnici vrnila z močnejšimi udarci. Zdaj se je morala braniti Bliskovita. Presenečeno je ugotovila, da to ni ravno vsakdanja novinka, začela jo je preizkušati. Za trenutek ji je pokazala hrbet, vendar dekle ni zgrabilo za vabo. Bliskovita se je nasmehnila, vendar le za trenutek, nato se je znašla na tleh, s kljuvajočo bolečino na hrbtu. Vsi bojevniki, ki so se zbrali okoli, da bi si ogledali dvoboj, so se začudili. Ugvay je edini ohranil miren izraz na obrazu. Počasi je spregovoril: »Rdeči trak!« Dekle je zaslišalo presenečene vdihe, zadovoljno se je nasmehnilo in se vzravnalo. Ponudilo je roko svoji nasprotnici, ki jo je presenečeno sprejela. Zmagovalka se je nasmehnila in rekla: »Rdeča.« Ostali bojevniki so začeli mrmrati, očitno so presodili, da ji ime pristaja. Tako je dekle že prvi dan dobilo spoštovanja vreden vzdevek, Rdeča, po sposobnostih bojevnikov rdečega traku. Nato je Ugvay zaprosil Bliskovito, naj poskrbi, da se bo novo dekle nastanilo. Takoj ko je odšel, so se vsi spet posvetili vajam. Ko je Rdeča opazila, da ju niče več ne gleda, se je sklonila k Bliskoviti: »Žal mi je, ker sem ranila tvoj ponos.« Bliskovita se ji je le nasmehnila in zamahnila z roko, kot da to ni nič. To je Rdečo presenetilo, vsi so ji govorili, da bi bojevniki vse dali

13


za svoj ponos. »Kaj obžaluješ Rdeča, saj si me vendar premagala. Stanuješ lahko pri meni in Beli. Pokazala ti bom. kje živiva. Pridi.« Med Rdečo in Bliskovito se je spletlo veliko prijateljstvo že po poti do hiške, kjer je živela Bliskovita. Rdeča je bila presenečena nad sabo, nikoli ni že od začetka zaupala ljudem. Vse na Bliskoviti pa je bilo tako pristno in nezlagano, da je človeka skoraj prisililo, da ji je zaupal. Prispeli sta do hiške. Bila je majhna, zgrajena iz temnega hrastovega lesa. Ko sta vstopili, je v njiju udaril nežen vonj po sivki. Bliskovita je Rdečo odvedla v neko sobo, kjer je bila na sredini miza, dvignjena dvajset centimetrov od tal, okoli nje pa so bile razporejene blazine. Blazine so bile edina mehka stvar, ki jo je opazila v taboru. V kotu sobe je bilo majhno ognjišče, nad katerim je bil privezan lonec. Na polici ob njem sta bili dve poslikani posodi in pribor v istem stilu. V drugem kotu so bili različni kosi svile, po stenah pa so se bohotile različne tapiserije, slike in pesmi. Bliskovita si je odvezala meč in odložila palico ter lok in tul. Svoje dolge lase je osvobodila trdega repa, da so ji prosto padali prek ramen. Rdeča si jo je pobliže ogledala. Bila je nekoliko višja od nje, imela je dolge zlate lase, komaj vidno prifrknjen nos, lica polna ljubkih pegic in velike modre oči. »Pridi, da ti pokažem sobo, kjer boš spala.« Odvedla jo je skozi ena od štirih vrat. Prišli sta v majhno sobo z enim oknom, ki je bilo zagrnjeno s tanko zaveso, a skoznjo začuda ni prodrl niti en sončni žarek. Po stenah ni bilo nobenih slik. V sobi je bila tudi nočna omarica, postelja in manjša omara. Soba ni bila nič posebnega, izstopal je le poseben obešalnik za oklep. »To je tvoja soba, lahko se vseliš. Vzemi si čas, danes še ne boš imela tako hudih treningov. Druga in tretja vrata vodijo v mojo in Belino spalnico. Četrta vrata vodijo v kopalnico.« Že je hotela iti, a se je še nečesa spomnila. »Saj res, skoraj bi pozabila. Bele ni, ker je šla v samostan, kjer je odraščala. Vrne se čez kakšen mesec. Jaz grem zdaj v svojo sobo, če me kaj potrebuješ, samo potrkaj na vrata.« Nato je odšla. Rdeča je zavzdihnila in odprla nahrbtnik, v katerem je imela svoje stvari, ki jih je kupila pri izdelovalcu mečev. Imela je vadbeno oblačilo, lok in puščice v tulu, bodalo,oklep in palico. Ko je poskušala dokaj neuspešno urediti sobo, je vstala, da bi poiskala Bliskovito. Ker je pozabila, katera vrata vodijo v njeno sobo, se je odločila, da bo poskušala. Najprej je potrkala na prva vrata. Ker ji ni nihče odgovoril, je potrkala na druga vrata, a se tudi v tej sobi ni nič zganilo, zato je vrata počasi odprla. Ta soba je bila ravno tako velika kot njena, po stenah so bile obešene najlepše slike, kar jih je Rdeča kdajkoli videla. Vse je bilo tako ... čudovito. Nato je za sabo zaslišala korake. Otrpnila je in preden bi se lahko premaknila, je

14


na njeno ramo nekdo položil roko. »Mislim, da Bela ne bi bila ravno vesela, če bi ji kdo pregledoval sobo.« Ko je Rdeča zaslišala prijazen glas Bliskovite, ji je odleglo. »Oprosti, nisem vedela, katera soba je tvoja, ker te ni bilo v nobeni. Kje pa si bila?« »Bila sem v kopalnici, pridi greva v mojo sobo.« Ko je Rdeča vstopila v Bliskovitino sobo, je ugotovila, da so njene slike skoraj tako lepe kot Beline. »Kaj pa bomo vadili jutri?« je nato rekla Rdeča. »Streljanje s kratkim lokom. Urnik je napisan v dnevni sobi. Vedno me lahko vprašaš, kaj imaš na urniku, ker vedno gledam še za rdeči trak, če bi me Ugvay morda povišal. Zdaj pa se pohiti stuširati, ker mojster Otis ne trpi zamujanja pri svoji uri lokostrelstva v temi.« Rdeča je vstala in se odpravila v kopalnico. Ko je stopila vanjo, se je morala začuditi. Pričakovala je kad z vročo vodo, kakršne je bila navajena, zagledala pa je čeber, velik ravno toliko, da se je lahko stlačila vanj, nad njim pa je bil sod, poln vode. Ko je rahlo zavrtela kljuko za odpiranje vode, jo je oblila ledeno mrzla voda. Prijelo o je, da bi zakričala, a si je v zadnjem trenutku premislila, saj je Bliskovita zagotovo ne bi razumela. Hitro je nalila vodo v čeber, se še hitreje okopala in se ogrnila z brisačo, ki je visela na vratih. Nato se je oblekla in že hotela zapustiti kopalnico, ko je v dnevni sobi zaslišala glasove. Prvi je bil Bliskovitin, drugega pa ni poznala, zato je ostala v kopalnici in prisluškovala. »Kaj nisi rekla, da sta ti in Bela dobili novo sostanovalko. Je to tista, ki je bila danes sprejeta k rdečim? Neverjetno kajne? Kako ji je ime?« je navdušeno spraševala neznanka. »Ne vem, rečem ji kar Rdeča. Saj veš, staro poimenovanje po sposobnostih. Bela je dobila ime po belem traku, ker je nekoč premagala vse nasprotnike, ki so nosili bel trak, pa tudi po svojih belih laseh. Črni zato, ker je vohun in se je s svojo sestro Črno včasih plazil po vseh sencah. Lahko sta šla mimo tebe, ti pa tega še opazil nisi. Črna je bila tako spretna. Tako jo pogrešam, le zakaj je morala pasti v vojni! Ko bi vsaj našli njeno truplo, Črni se ne bi več podil po deželi in je iskal. Postal je tako zamorjen, čisto drugačen kot je bil, ko je bila zraven njega Črna.« Še nekaj časa sta se pridušeno pogovarjali, nato pa je obiskovalka odšla. Vse, kar je Rdeča še izvedela, je bilo dekletovo ime - Lindora. Še malo je počakala, da ne bi ugotovila, da je prisluškovala, nato pa odšla iz kopalnice. Bliskovita je sedela za mizo in nekaj pisala.

<Marjeta.Mavri>

15


16


EMBALAŽA 17


PTIČJI BOJ Blaznost al norost, nič temu nisem kos. Še sam zaman modrujem, štejem ptice, vranji boj bojujem. Norost lepote, videnje slepote, videnje bolezni, sanj globoke brezni. Slepota človeka, obljuba mu sanj, vodi skozi pekel, vse je zaman. Prekrita tiranija, prekritih slug, naša prihodnost, naš obup.

<A.J.>

18


HLAPEC Kakšna naša kri tekla po naši je zemljé? Kakšna nit se zavila je vratu našega srcé, kakšna bol se vila je za té, ni predstave o temé. Ni predstave o temé, veter šumlja, skozi krošnje gre. V daljavi vidi se gora, naša kri pada na tla. Naša kri pada na tla. Hlapec del! Če ne gorja! Hlapec del gleda v tla, a v njem vre bes gorja. A v njem vre bes gorja, vile v roke po senu štrklja. Pride do hiše, ko pade temà, Za jesti nimam, je vredno tegà? Za jesti nimam, je vredno tegà? Telo se rabi, a nisem vreden za Boga? Koliko nas mora to prežvet, kaj ni to gorjé? Kakšna naša kri tekla po naši je zemljé? <A.J.>

19


DAJ, SMRT Daj, smrt, vzemi mi življenje, to dolgo, ničvredno trpljenje, o moja mila deklica, le kratek čas si mi življenje svetila. Vedno te bom ljubil, čeprav sem te izgubil, čeprav si drugega ljubila in mene zapustila. Upam, da smrt kmalu bo prišla, me rešila mučeništva, moje trpljenje končala in v raj me poslala. V zadnjih mojih dnevih bolj in bolj trpim, v srcu mi ostaja strašan nemir, naposled mojo prijateljico zagledam in se položaja kmalu zavedam. Mučenja je konec zdaj, smrt me kmalu popelje v raj, ko zagledam nebeško svetlino, z nasmehom v srcu pozabim deklino. <Lukas.Mord>

20


Z VSAKIM REZOM Z vsakim rezom, vsako bolečino mi gre, kot da si delam rane globoko v srce, kjer izbrisat se jih ne da. Moje življenje je kot temna noč, nič se ne premakne naprej, vsi moji upi, misli, sanje, lezejo počasi nazaj. Vse težave moje ter tega sveta, nepravičnost, osamljenost, sovraštvo, samo ostra konica noža me pomiri. Vsaj za trenutek pozabim na vse te grozne stvari, iz svojega življenja, in to je edina stvar za moje pomirjanje.

<NN>

21


N

I

K

O

L

I

Iz solz bi lahko naredili stopnice. Vem, da bi jih. Ampak jih ne znamo. Ne razumem, zakaj ljudje ne moremo sprejeti smrti. Saj nismo večni. Mogoče pa je prav to tisto, zaradi česar smo, kar pač smo. Ljubezen. To je ljubezen, ki traja tudi potem, ko ni več možnosti, da bi človeka stisnil v objem in ga poljubil. To je nekaj čudežnega. Verjetno smo zato čudež. Ker tudi, ko naše srce ne bije več, bije drugo za nas. Ker smo pripravljeni dati svoje življenje za nekoga drugega. Ker nas bolj skrbi smrt drugih kot pa nas samih. V življenju se s smrtjo srečamo večkrat. In občutek imam, da je smrt stvor, obseden s preteklostjo. Saj nam ob vsakem obisku pove ne le vse o pravkar preminuli osebi, ampak nas spomni na vse smrti v preteklosti. Smrt nas spomni, kako je skoraj odpeljala naše starše. Kako je zibala mamo v levo in desno. Kako krhko je bilo takrat naše življenje in kako je v njem večkrat naredila razpoko. Ta ostaja še danes. Nikoli ne mine. Vidiš jo ponoči. Zdi se ti, da se razpoka širi. Sanjaš, kako tvoji starši zaprejo oči in odidejo. Kako je truplo pred tabo in kako ti noče odgovoriti. Noče te objeti. Smrt nas spomni na to, kako mladi ljudje včasih umrejo. Kako se sami odločijo za smrt. To je, kot bi smrt samo odsekala del tebe in te pustila krvaveti. Nikoli ti ni jasno, kaj je šlo narobe. Zakaj je bilo potrebno na tisto drevo privezati tisto vrv. Nikoli. Spomniš se samo, kako te spomladanski mraz ni motil, ko si ležal poleg kupa sveže in tople zemlje. Vedno vlažne od solz. Kako si klical v kup in prosil Boga, naj vendar naredi izjemo in vrne prijatelja. Nikoli. Bilo bi krivično, če bi. Vem, da vsi, ki umrejo, najdejo svoj mir. Enostavno vem. Potem pa umre nekdo, čigar smrt so vsi pričakovali. Starejša oseba, ki se je z boleznijo borila že nekaj let. A smrt vseeno zbode. Ker ti šele ta čuden stvor pokaže, da je bila to oseba, ki je neverjetno verjela vate. Bil si ji nekaj izjemnega. Ta oseba pa tebi. Ptice bodo še vedno pele, vendar osebe, ki bi jih poslušala, več ni. In temna noč bo zaman ponujala svoje sanje. In vem, da če bi znala iz solz zgraditi stopnice, bi jih zgradila do zvezd. Tam bi objela vsako osebo, ki sem jo kadar koli izgubila. Povedala bi ji, da jo imam rada. Ampak ne znam. Verjetno nikoli ne bom znala. In zvezde so daleč. Zato je najbolje, če povemo stvari pravočasno. Nekaj si zapomnite, vedno je nekdo nekje, ki vas ima neskončno rad. Najpomembneje pa je, da je vaša življenjska zgodba izjemna. Nanjo bodite vedno ponosni. <Katarina.Remic>

22


23


SMRT IN BIVANJSKA VPRAŠANJA Tema. Krik. Tišina. Meglena noč. Prehod. Luč. Veter. Nevihta. Obup. Konec. In nov začetek. Kaj je smrt? Zakaj in od kdaj je smrt? Ko razmišljam o taki temi, me sprelete mravljinci ob zavedanju, kako malo vemo ljudje o tem področju našega obstoja. Toda, kaj je smrt? Znanstvenik ali biolog bi mi verjetno rekel, da je smrt prenehanje delovanja življenjskih procesov v nekem živem bitju. Je torej smrt odsotnost življenja ali življenje v drugi obliki? Teolog bi mi verjetno rekel, da je smrt prehod v onostranstvo, v življenje po smrti, slovo od tega sveta. Toda kam gremo? Ali je daleč? Kaj nas čaka tam? Kaj pa bi mi odgovoril pisatelj? Morda bi mi rekel, da je smrt epilog tvojega lastnega romana. Romana, ki si ga zapolnil z izjemno in edinstveno zgodbo življenja. Kaj pa bi mi odgovoril mislec ali filozof, če ga vprašam, kaj je smrt? Morda bi rekel: »Počakaj, da razmislim!« Verjetno bi čakal do smrti… Ali je smrt koristna? Kaj bi se zgodilo, če ne bi nihče umrl? Verjetno bi bil naš planet preveč poseljen, zmanjkalo bi vode, nafte … toda to je noro! Že zdaj na nekaterih delih sveta zmanjkuje osnovnih dobrin, kot je pitna voda, hrana, kaj bi bilo šele, če bi nas bilo še za nekaj deset milijard več? Če sklepamo logično, ima vsak svoj začetek in konec. Toda … kaj pa je bilo pred začetkom? Ali smo že tudi takrat obstajali? Kaj je življenje? Je to le bivanje v svetu, ki ga vidimo, čutimo, zaznavamo? In potem konec? Nič? Ali je še kaj več, kdo večji od smrti? Kakšna pa je smrt? Kako si jo ljudje predstavljamo? Je to res srhljiva silhueta okostnjaka, odetega v črn plašč s kapuco in s koso v rokah? S srhljivim pogledom in poskočnim korakom, še posebno v kakšni vojni? Kaj pa če bi bila smrt mizarka, ki bi ti izdelala lično krsto, da pa bi bilo še bolj mizerno, bi ti poslala še položnico? Zakaj velja smrt za tabu temo? Ali se je ljudje bojimo? Tako kot večino stvari, ki so nam neznane? Je naše življenje le beg, od zibeli do groba, med katerim si zatiskamo oči pred končnim in zadnjim dejanjem naše tragikomedije življenja, pred smrtjo glavnega junaka? Kaj pa je obstoj, kaj je čas? Je naše življenje na tem svetu le bežen obisk resničnega ali sledi resnično šele po smrti? Čas je relativen, seveda. Relativen za vsakega posameznika. Tako lahko

24


nekdo v jeseni življenja reče, da mu je življenje minilo, kot bi trenil, da mu je bilo lepo, drugi pa bi zagrenjeno ugotovil, da se mu življenje presneto počasi vleče, da ni bil nikoli zadovoljen in da se že celo življenje peha za materialnimi dobrinami, ki jih bo moral tako ali tako nekoč pustiti na tem svetu. Zanimivo mi je pomisliti, kaj vse se lahko dogaja na drugem koncu sveta ravno v trenutku, ko se sprašujem, kaj vse se lahko dogaja na drugem koncu sveta ravno v tem trenutku. Nekje v Aziji se lahko rodi nov otrok, zaživi nov človek. V istem trenutku pa lahko nekje v Skandinaviji nekdo umira za rakom na pljučih. Nekdo lahko prešteva zvezde na nočnem nebu, nekdo preprosto bere knjigo, nekdo se sonči … morda pa tudi nekdo razmišlja (kar tako) o smrti. Kaj se zgodi, ko umreš? Kaj pomeni umreti? Kaj nas čaka po smrti? Kaj je življenje? Kaj pomeni živeti? In kaj pomeni biti? Kaj je smrt? Kaj pa bi odgovoril človek, če bi ga smrt na smrtni postelji ob zadnji uri vprašala, kaj je ona sama?

<Pavel.Mušič>

25


26


S T VA R S T V O

27


MOJE OKO JE VSEVIDNO DREVO

Zelena izžareva zlato Ideja gnezdi v moji krošnji Misli letijo vsevprek Moje oko je vsevidno drevo Želja se vzpenja v nebo Čustva širijo svoje korenine V življenjske globočine Moje oko je vsevidno drevo Slepa pega zakriva pogled na težave sveta, ki jih čuti srce. <Katja.Albreht>

28


SNEŽINKE

Meni se zdi kot nebeška poslanka, ki govori, naj se človek sam vase potopi. Premisli, kdaj, kam, zakaj, kako se svet vrti, in se spomni svojih mladih dni. Če padem v sneg, se mi zazdi, da se svet več ne vrti. Da je vse, kar je ostalo, samo še jaz in ti. Če pogledam še bolj, se mi naenkrat zazdi, da na zemljo večnost v obliki snežink hiti. Sprva se mi zdi, da vse enake so in da med njimi razlike ni, vendar vem, da med njimi ene same iste ni. Take kot si ti. Ene in edine – neponovljive. <M.D.>

29


VRSTE VETRA Kdo zavija krog vogala? Kdo le mrši ti lase? To je veter Nagajivec, ki v brk se ti režé.

Kaj pa brat njegov, Tornado? Ta je šele strašen, ta! Vse uniči, v zrak pomeče, Vse, kar leze in miglja.

In njegova sestra Burja, ali kdo je ne pozna? Streh odkriva nam nemalo, ko čez polje nam divja.

Resen Industrijski veter gnal nam mlinske je lopate, a dandanes goni mline za potrebne kilovate.

Prav posebna vrsta vetra, ali bolje kar vetrov, pa nastane prav prijazno, če pojemo kak fižol.

A nikar ne pozabimo na počitniške vetrove, ki otrokom zmaje nos'jo prav tja, nad oblakov krove.

In pa veter Pustolovec, ki je jadra ladij gnal, jadrno po svetu hodil, vse kotičke je poznal.

Nenazadnje, kdo pripelje spanček budnemu otroku? To pa veter bo Za-spanec, v spremstvu sanj in v nežnem zvoku.

Kdo pripelje nam nevihto? Kdo potaplja ladjice? Joj, to veter bo Viharnik, z njim se šaliti ne gre.

Ko življenja iskra ugasne, pa zaveje veter večni in na krilih dušo nese, tja, kjer bomo vedno srečni … <Pavel.Mušič>

30


POLETELA BI Poletela bi v višave, gledala svet z daljave. Gledal bi kakor ptica, Videla, kje je pravica.

Pa ne znam leteti, nimam kril, znam samo strmeti, iskati mir.

Bila bi svetlejša kakor sonce, osvetlila vse kraje in konce. Širila bi ljubezen in mir, izgnala jezo, izgnala prepir

Pa še le da

Ko pa to znaš, nič ne rabiš, vse imaš.

ne znam svetiti, kot lučka ne, srce je treba odpreti, ogreje te.

<Ana.Marija.Jevšenak>

OPIS LEPOTE Kako lepoto bi opisal, njo, ki kot mlado drevje je, močnemu vetru upira se, in še naprej trdno je.

Nežne, lagunsko-rečne modre oči, kot Soča v najlepših letih in lasje nebeško nežni, dolgi kot ji pristoji.

A kaj ko ni močna a v njej ki oviro

Kako zelo me veseli, ko ona se smeji, a kako me zaboli, ko ona z jezo name renči.

ona ni velika, s telesom, je volja močna, vsako prebrodi.

Ko pogledam jo drugače, spet se mi nedolžna zdi, majhna v velikem svetu, kot list v vetru.

Ona ima vse kar bi si želel, a kaj, ko Bog naju skupaj ni hotel, zame ona vedno prva bo, tudi če Sonce zdavnaj bo zašlo. <Lukas.Mord>

31


KONJ Konji so lihoprsti kopitarji in sodijo med sesalce. Za ljudi so pomembni že več tisočletij. Sprva so jih uporabljali za delo, nato za transport, sedaj pa se uporabljajo za raznorazne stvari, kot na primer šport, sprostitev, razstave, turizem. Skozi stoletja konjereje se je razvilo mnogo pasem. Najbolj znane so arabec, ki je ena najstarejših pasem, iz katere se je razvilo še veliko drugih. Kot že samo ime pove, izhaja iz arabskih dežel. Ima zahteven karakter in ni primeren za vsakega jahača. Angleški polnokrvni konj slovi po hitrosti, vitki postavi in je bil vzrejen predvsem za galopske dirke. Lipicanec je znamenita slovenska pasma, ki slovi po celem svetu. Je eleganten in znan predvsem po svoji beli barvi, vendar obstajajo tudi izjeme, kjer se njihova dlaka nikoli ne obarva belo, ampak ostane črna. Konje delimo tudi na hladnokrvne, toplokrvne in vročekrvne pasme ter ponije. Hladnokrvni konji so npr. posavski konj, shire, frizijec … Toplokrvni konji so primerni za razne športe, rekreacijo … To so holštajnec, andaluzijec, hanoveranec … Vročekrvni konji

32


pa so znani predvsem po svojem temperamentu. Najbolj znana predstavnika sta arabec in angleški polnokrvni konj. Tudi poniji so razdeljeni na pasme. Najbolj znane so welški poni, shetlandski poni in falabella. Tudi sama imam doma kobilo angleške polnokrvne pasme. Ime ji je Rapid Angelina. Od svojega drugega in vse do osmega leta je tekmovala na galopskih dirkah. Kupila sem jo pri enajstih letih, letos pa bo dopolnila že trinajsto. Je temna rjavka in zelo prijazna. Ob vikendih greva skupaj na ježo ali daljši sprehod. Ukvarjava se tudi z liberty-jem. To je nekakšna igra zaupanja. Lepo je biti lastnik svojega konja, vendar ni pa povsem lahko. konja si nakoplješ precejšnjo odgovornost in tudi veliko Konju moraš letno pregledovati zobe, kri in vitalnost. Ampak delaš in imaš konja rad, se ti povrne vse s tem, da s konjem imaš zelo dobrega prijatelja.

Z nakupom stroškov. če vse to uživaš in

<Petra.Saje>

33


FOTOGRAFSKA RAZSTAVA »SKRITI ČUDEŽI STVARSTVA« 25. 2. 2016 je v Jegličevem dijaškem domu potekalo odprtje fotografske razstave »Skriti čudeži stvarstva«, katere avtorica je Martina Sekirnik, dijakinja 2. letnika ŠKG in 1. vzgojne skupine. Na uvodni predstavitvi, ki se je je udeležilo okoli 16 obiskovalcev, dijakov in skoraj vsi vzgojitelji, je imela zelo lep govor mentorica, gospa Anica Baša, Martina pa je obiskovalcem predstavila posamezne fotografije ter jim povedala za okoliščine in zanimivosti, v katerih so nastale. Martina Sekirnik: »Letošnje geslo Zavoda sv. Stanislava je »Stvarstvo občudujem, ljubim in varujem«. To geslo mi je »pisano na kožo«, saj sem po duši naravoslovka in svoj prosti čas najraje preživljam v naravi. Pogosto se vanjo odpravim s fotoaparatom v roki, saj med raziskovanjem vedno najdem nov motiv, ki pritegne mojo pozornost. Na ta način odkrivam lepote narave in jih hkrati ujamem v fotografski objektiv. Zato sem se odločila, da bom v tem letu v okviru projektne naloge pripravila razstavo svojih avtorskih fotografij, ki se bo skladala tako z letošnjim geslom Zavoda kot tudi z mojo raziskovalno žilico in bo nosila naslov »Skriti čudeži stvarstva«. S svojo razstavo želim ljudem približati svet narave, saj mnogi sploh ne opazijo drobnih čudežev, ki nam jih ponuja stvarstvo. Mnogi motivi mojih fotografij so v vsakdanjem hitrem tempu življenja prezrti, saj se je zato, da jih sploh opazimo, mnogokrat treba potruditi in si vzeti čas za opazovanje in raziskovanje. In ko enkrat odkrijem nek skrit motiv oz. detajl, ta zame predstavlja droben čudež, saj mi vsak del narave pomeni nekaj lepega, nekaj, kar ima namen, nekaj čudežnega. Z razstavo sem želela popestriti prostore dijaškega doma in ljudem hkrati približati »skrite čudeže stvarstva«, ki so zaradi hitrega tempa življenja mnogokrat prezrti. Fotografirani so predvsem razni pojavi v naravi, za katere sicer sploh ne vemo, da obstajajo. Tako se je v marsikom porodilo tudi vprašanje glede okoliščin, motiva, vzrokov za nastanek fotografiranega pojava v naravi in podobno. Na razstavi sem razstavila 17 fotografij, po štiri oziroma pet iz vsake tematske skupine: živalstvo, rastlinstvo, glive in neživa narava. Razstava je prejela številne pohvale s strani dijakov, vzgojiteljev in ostalih uslužbencev dijaškega doma. Spoznali

34


so tudi razne nove, zanimive stvari. Odločila sem se, da bom ob koncu razstave fotografije podarila sošolcem, prijateljem, mentorici – skratka komurkoli, ki jih bo želel. Zanimanje je precejšnje. Hkrati pa mi je projektna naloga odprla nove poti – nekaj mojih fotografij bo sodelovalo na Domiadi na Rogli, nekaj pa jih bo tudi na meddomski fotografski razstavi v Cankarjevem domu v Ljubljani. Razstava je izpadla bolje, kot sem načrtovala in si predstavljala. Predvsem pa sem bila pozitivno presenečena nad navdušenim odzivom in zanimanjem tistih, ki so si razstavo ogledali. Menim, da mi je ljudem uspelo vsaj nekoliko približati stvarstvo z njegovimi detajli in čudeži. Vesela pa sem tudi, da sem z razstavo popestrila prostore dijaškega doma in jo dobro vključila v letošnje geslo Zavoda sv. Stanislava.« <Martina.Sekirnik> in <Mia.Prudo.Kermavner>

35


V SOŽITJU Z NARAVO Na temo letošnjega gesla »Stvarstvo občudujem, ljubim in varujem« smo v dijaškem domu v goste povabili naravovarstvena nadzornika in vodnika po Škocjanskih jamah g. Tomaža Zormana. in g. Boruta Lozeja, ki je tudi priznan fotograf in že od nekdaj zelo rad dokumentira lepote podzemnega sveta. V predstavitvi in po ogledu kratkega filmčka smo o parku in našem slovenskem ponosu izvedeli res veliko. Podrobneje smo spoznali tudi poklic in delo nadzornika. Poseben poudarek je predavatelj g. Zorman dal zavedanju vsakega izmed nas o pomenu varstva in skrbi za ohranjanje naše narave, gozdov, planin, rek ter slovenske naravne in kulturne dediščine. Njegovo sporočilo je bilo jasno: »Parki ohranjajo naravo in z naravo moramo živeti v sožitju. Narava je naše preživetje!« Izmed pozornih poslušalcev sta si dijaka s pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje prislužila karti za ogled Parka Škocjanske jame, za kar se gostom najlepše zahvaljujemo! Ob koncu nam je g. Zorman zaželel to, kar že tisočletja nagovarja venetski zapis na Škocjanski situli: »Ostanite mladi, zdravi in plodni«, tako v dejanjih kot v idejah.

<Mia.Prudo.Kermavner>

36


37


»Kdor hoče videti, mora gledati s srcem. Bistvo je očem nevidno.« (Mali Princ) » Umiri se in prisluhni. Svet prepeva.« (Karen Davis). »Varovati stvarstvo pa pomeni varovati Božji dar, reči Bogu 'hvala'. (Papež Frančišek)

38


LJUBIM 39


DANES BOM PEKLA Danes bom pekla. Pito, torto ali piškote. Ni mi težko najti receptov, v vsaki reviji se dandanes najde kaj, ali pa pokukam v babičino knjigo, v kateri se skrivajo dobrote, ki me spomnijo na tisti omamni vonj, ki se je širil po celi hiši, ko je pekla. Na jabolčni štrudelj, kifeljce ali čokoladne rogljiče. Zbirala jih je tu in tam. Od sester, mame, sosed, tašče in snahe … A danes bom pekla nekaj drugega. Nekaj, česar nisem še nikoli. Nekaj, kar je vohal nek drug vnuk v babičini hiši, mogoče v Franciji, Ameriki ali pa v Južnoafriški republiki. V zadnjih letih se mi je nabralo že kar nekaj razglednic iz različnih držav. Ljudje mi pišejo o najrazličnejših stvareh, o vremenu, o najljubši glasbi, prejšnjem dnevu, o čisto običajnem življenju. Nekateri mi napišejo tudi kakšen recept za jed, ki jo radi spečejo, da razveselijo svojo družino ali preprosto sebe. In to bom storila tudi jaz. Zakaj pa pečemo? Zato, da našim najdražjim pokažemo, da jih imamo radi tudi na drug način kot le z besedami, damo jim nekaj sladkega. In tako sem se lotila. Moja projektna naloga je bila kuharska knjiga. Prižgati radio, si zavezati predpasnik in začeti zbirati sestavine, mešati, kuhati, vlivati in na koncu čakati pred pečico na rezultate, je res stvar, ki me vsakič znova spravi v dobro voljo! <Anika.Odar>

40


41


TEČAJ PEKE PECIVA ZA FANTE

Štiri dijakinje iz 3. d ŠKG so v Jegličevem dijaškem domu 21. 12. 2015 organizirale tečaj peke peciva za fante. K sodelovanju so povabile zagrete škofijske fante, da bi se preizkusili v nečem, kar je sicer bolj tipično za dekleta. To je bil izziv za fante v okviru projektne naloge. Po dobro oblikovani ideji so si dekleta razdelile naloge, določile zadolžitve in vsaka je poskrbela za nekaj, v čemer se prav posebej odlikuje. Kako je vse skupaj potekalo in kakšno je bilo vzdušje, se vidi na fotografijah, dekleta pa so o samem projektu in dogodku zapisale: »Klara je poiskala recepte, ki smo jih kasneje skupaj preletele. Nekaj smo jih izločile, enega dodale in tako smo na koncu dobile štiri recepte, ki smo jih nato predstavile na tečaju. Nežo v večini poznamo po zanimivih in ustvarjalnih idejah, zato je bila njena glavna naloga priprava dekoracije slaščic in zavijanje teh v najrazličnejše škatlice, ki smo jih naredile sami. Maruša je bila zadolžena za računalniška dela, torej je pisala obrazce, jih pregledala z mentorico in jih pravočasno oddala. Poleg tega je skrbela tudi za finance in nakup hrane. Na čelu

42


skupine je bila naša idejna vodja Katarina, ki je skrbela za pripomočke in pazila, da je vse potekalo, kot mora. Na tečaju smo si med seboj veliko pomagale in s prijetnim sodelovanjem dosegle vse cilje.« »… Naš cilj je bil tudi to, da se udeleženci med peko zabavajo in da tudi sami okusijo občutek, ki ga dekleta zaznamo med peko. Jasen in viden cilj so bile zagotovo dobrote, ki so nastale izpod fantovskih rok, in dekorativne škatlice, v katere so dali slaščice. Fantje so se naučili nekaj novega in bili deležni te čudovite izkušnje. Po končanem tečaju so soglasno dejali, da se bodo še kdaj odločili, da sami kaj spečejo.« »Fantom smo zanimivo, zabavno in poučno predstavile malo bolj žensko dejavnost. Tudi ustvarjalni del jim je šel odlično od rok.«

<Neža.Dacar, Katarina.Remic, Maruša.Škrjanec, Klara.Perko; mentorica Mia.Prudo.Kermavner>

43


INTERVJU S SONJO Ga. Sonja Beznik, svetovalna delavka v našem JDD, si je vzela minutko časa, preden odide na porodniški dopust, da nam odgovori na nekaj vprašanj.

KAKO SE JE VSE SKUPAJ ZAČELO? KAKO STE PRIŠLI DO IZOBRAZBE IN ZAKAJ STE SE ODLOČILI ZA TA POKLIC? Že vedno sem čutila, da lahko na nek način pomagam ljudem. Začelo se je že s sošolci v osnovni šoli, ki so velikokrat prišli do mene po nasvet. Že takrat sem vedela, da bi rada delala z otroki, saj so bile to moje sanje. Po zaključeni srednji šoli sem si rekla, da potrebujem nekaj več. Želela sem poskusiti tudi delo z odraslimi in zato sem se odločila za študij socialnega dela. Po študiju sem ugotovila da še nekaj manjka, zato sem se odločila da grem na teološko fakulteto študirat zakonsko in družinsko terapijo. V tem delu sem se našla in

44

se poleg svetovalnega dela v dijaškem domu še vedno ukvarjam s tem. Ker mi je delo z mladimi v veliko veselje, rada delam tu. KAKŠEN NAČIN JE PO VAŠEM MNENJU NAJBOLJŠI PRI POMOČI OTROKOM, DIJAKOM IN VZGOJITELJEM? Pristop mora biti topel, vzpostaviti se mora zaupen odnos, človek mora biti odprt in strokoven v svojem delu, biti moraš iskren - to mi je zelo pomembna vrednota, znati moraš pristopati in slišati vse ljudi, ne samo dijake in vzgojitelje. Pomembno je, da znaš peljati vmes to vijugasto pot.


KAKO SE DOGOVORITE ZA SREČANJA Z DIJAKI, VI PRISTOPITE DO NJIH ALI VAS POIŠČEJO SAMI? Prve letnike vedno povabim na spoznavni pogovor. Namen tega pogovora je, da pridemo v stik, da me spoznate, da jaz spoznam vas, da vidite, da je tu nek prostor, kamor res lahko pridete in poveste stvari, ki vas mučijo, ali pa da pridete povedat kaj lepega-tudi tega sem vedno vesela. Kasneje pa dijaki sami poiščejo pomoč, če jo potrebujejo ali pa pridejo samo poklepetat. Je pa v bistvu prvi korak vedno moj. Dijaki pridejo na pogovor z različnimi zgodbami in stiskami, največkrat takrat, ko jim je res že težko. Včasih pa je tako, da jaz pri kakšnem dijaku opazim spremembo. Največkrat pa me vzgojitelj opozori na to in takrat povabim dijaka na pogovor, kjer odkrivava, kaj je tisto, kar ga je pripeljalo v nastalo situacijo. PREDVIDEVAM, DA PRIDEJO NAZAJ, KO IMAJO TEŽKE PROBLEME. KAKO POTEM TE PROBLEME, KI JIH SLIŠITE, PROCESIRATE, DA POZABITE IN SE NE OBREMENJUJETE TAKO ZELO? Moraš biti nekako sposoben tega, da ne nosiš teh stvari domov. Tega, kako stvari »dati nazaj«, sem se naučila pri študiju zakonske in družinske terapije. To pomeni, da ko pride nekdo

s težko zgodbo ali s težkimi občutji do mene, jaz ta občutja ubesedim. Na tak način potem jaz ne nosim teh težkih občutkov in zgodb domov, ker z osebo o teh občutkih govoriva, torej jih ubesediva. Druga stvar pa je, da potem te zgodbe podelim v superviziji. Supervizija je v bistvu pomoč strokovnemu delavcu, da podeli svojo stisko z nekim drugim strokovnjakomse pravi supervizorjem, Kadar predstavljam primer na superviziji, poskrbim za zaupnost podatkov-nikoli ne povem pravega imena, malo spremenim zgodbo, zato, da nihče ne more vedeti o kom govorim. In potem meni supervizor pomaga, da jaz to stisko in te občutke, ki jih imam predelam. Ko enkrat stvari ubesediš, zgubijo na moči - torej nimajo več takšne moči in mi je veliko lažje. ZDAJ PA BI VAS VPRAŠALA ŠE NEKAJ O VAŠI DRUŽINI- TISTI OD ZAČETKA IN TISTI, KI STE SI JO USTVARILI SAMI? Prihajam iz zelo velike družine s kar 7 otroki in jaz sem 5. po vrsti. Vedno je bilo zabavno in vedno smo imeli red, da smo lahko funkcionirali. Ker nas je bilo veliko, se je bilo potrebno že zjutraj organizirati. Oče nam je dal naloge, ki so bile odvisne od tega ali si najstarejši ali najmlajši otrok. Torej nekateri

45


so dobili lažje in nekateri težje naloge. Sama sem bila vedno zelo priden otrok, a sem kaj kmalu ugotovila, da če sem preveč pridna, me doma ne opazijo zaradi vsega dela, ki so ga imeli starši z ostalimi. In sem prišla do sklepa, da moram tudi kakšno »ušpičiti«, da bom prejela nekaj pozornosti (smeh). Tako sem se na primer enkrat s sosedo igrala zobozdravnike in jaz sem ji v resnici izpulila zob-bil je sicer mlečen zob, a sem ga toliko časa pulila, da sem ga le izpulila ven. Spomnim se še, da sem kdaj pa kdaj sestrico uščipnila ali pa sva s sosedovo punco nagajali komu tako, da sva ga klicali po telefonu. Kasneje, v najstniških letih, ko sem šla v dijaški dom Tabor pa smo tudi s cimrami kakšno »ušpičile«, a mislim, da to ni za v objavo, da ne bi dobili kakšne ideje (smeh). Trenutno sta doma še mlajša sestra in brat, vsi ostali pa smo že odšli od doma in imamo svoje družine. Sama imam 3-letno hčer Nino in pričakujem drugega otroka. ALI MOGOČE ŽE VESTE SPOL IN KAKO BO DOJENČKU IME? Jaz spol že vem, a bo za vse ostale zaenkrat ostal še skrivnost. Trenutno imam izbrano ime samo za tisti spol, katerega naj bi bil otrok, če me preseneti pa žal ne vem kaj bo (smeh). Tako

46

da mislim, da bi bilo pametno izbrati ime še za drugi spol, glede na to, da se včasih lahko tudi zmotijo. Hvala gospe Sonji za odgovore, zaupala pa nam je, da bo vsaki vzgojni skupini poslala sliko novorojenčka in pripisala njegovo ime.

<Anja.Fajdiga>


47


MEDIACIJA

Na začetku šolskega leta nas je vzgojitelj Tomaž Urh povabil, da se udeležimo novega krožka pod njegovim vodstvom. Sprva nismo vedeli, kaj točno to sploh je. Kasneje smo spoznali, da je to pogovor, pri katerem sprta sogovornika s pomočjo mediatorja poskušata najti rešitev konflikta. Najprej smo se posvetili uvodu v mediacijo in pravilom, ki jih mora mediator poznati in jih predstaviti mediantoma. Kmalu smo začeli vaditi na konkretnih primerih. Dva izmed udeležencev sta odigrala igro vlog, v kateri sta bila sprta, ostali pa smo imeli vlogo mediatorjev in skušali rešiti njun konflikt. Na tak način smo delali približno enkrat tedensko. Srečevalo se nas je osem dijakov iz 2. in 3. vzgojne skupine. Pri mediaciji smo se naučili veliko praktičnih stvari, kot so npr. jazstavki, preokvirjanje, povzemanje itd. Učenje teorije sicer ni tako zanimivo kot »prepiranje« pri igri vlog, a je nujno potrebno za dobro reševanje primerov. V igro vlog smo se res ZELOOO vživeli in se med tem tudi zabavali in nasmejali. Mediacija je poučen krožek, dobra šola za življenje. To znanje nam bo še velikokrat koristilo.

<Veronika.Gabrovšek, Eva.Gregorc>

48


ADORACIJA JE RES SUPER! Na adoraciji se nas zbere približno petnajst dijakov in dijakinj od prvega do četrtega letnika. Adoracijo vodi prof. Martin Zlobko, včasih pa se nam pridružijo tudi ostali kaplani. Srečujemo se vsak ponedeljek ob 21.00 v kapeli Žalostne Matere Božje. V približno pol ure, kar smo skupaj, zapojemo nekaj pesmi, molimo, beremo Sv. pismo in se predvsem popolnoma umirimo. To nam pride zelo prav, sploh pred testi, ko cel dan samo hitimo, se učimo in smo zaskrbljeni. Na adoraciji pa na vse težave in obveznosti pozabimo, se sprostimo ter prosimo za Božjo pomoč v naslednjih dneh. Včasih pred začetkom ali pa na koncu še malo poklepetamo o raznih stvareh in se tudi nasmejimo. Če ima kdo željo, lahko prosi tudi ostale, da molijo za določen namen. Adoracija je res super! <Eva.Gregorc>

49


PROSTOVOLJSTVO Prostovoljstvo. To je nekaj najlepšega, kar se mi je zgodilo v letošnjem letu. Ob pomoči drugim se počutim polnejšo in močnejšo. Vsi ti ljudje, otroci, ki jih spoznam na Pediatrični kliniki, na oddelku za nevrologijo, mi pokažejo, kaj je smisel življenja in da je potrebno vsak dan izkoristiti, saj nikoli ne veš, kaj te čaka. Mislim, da drug drugemu dajemo moč za naprej − oni meni s svojo radoživostjo, jaz pa njim s tem, da jim pokažem, da še vedno obstaja nekdo, ki misli nanje in jim je pripravljen pomagati. Tam se srečam z mnogimi ljudmi, ki živijo le za dobroto in pomoč drugim. Medicinske sestre me ob vsakem snidenju ponovno obogatijo s svojo energijo in pomagajo tako meni kot bolnikom, da skupaj prebrodimo to zahtevno pot življenja. Zdi se mi, da bi vsak moral vsaj enkrat v življenju preizkusiti prostovoljstvo, saj ti res pomaga pri osebni rasti in ti pokaže, kaj vse moraš v življenju ceniti. <Hana.Šturm>

50


PREDSEDNIKOVANJE DOMSKI SKUPNOSTI Predsednikovanje, ki je bilo letos v mojih rokah, je zame predstavljalo izziv, nekaj novega, hkrati pa tudi odgovornost, saj sem v domu nenazadnje predstavljala dijake, ki tu stanujemo. Poleg tega da sem lahko govorila v imenu domovcev in zastopala naša načela in želje, sem dobila tudi boljši vpogled v mnenja uslužbencev doma, njihovo delo in skrb za nas. To leto predstavlja predvsem izkušnjo, ki jo bom lahko uporabila kasneje v življenju in za katero sem zelo hvaležna, da mi je bila ponujena in zaupana.

<Nika.Zgojznik>

51


52


VA R U J E M 53


ONA Še danes ne razumem, kako lahko Bog kaj takega naredi, kar je tako popolno, kot si le ti. Zmeraj, ko v roke te vzamem, nepopisni občutek me prevzame. Že od malih nog hodim le s teboj naokrog. Dlje ko v tebe zrem, se vse bolj zavem, da brez tebe nepopoln sem. Ti si nekaj, brez katerega nemogoče je živeti, ti si smisel, ti si luč, brez tebe bili bi povsem »fuč«! Ko zapleševa najin ples pozabim na ves svet, in ko se to zgodi, želim si, da tako ostalo bi vse dni. Vrtim te sem in tja, nato hitro spremeniva smer, ni vrag, da bi naju ujel sam hudir. In ko moja človeška minljivost me teži, se spomnim, da za mano ostaneš ti. Večna, popolna in okrogla. Žoga. <M.D.>

54


PRVI KONCERT VIS-a Četrtega aprila smo člani Vokalno inštrumentalne skupine izvedli svoj prvi koncert. To je bil že dolgo časa načrtovan projekt našega mentorja vzgojitelja Roka. V zadnjih tednih pred koncertom se je število vaj kar povečalo, a je to pripomoglo k boljši izvedbi nastopa. Koncertni team je sestavljalo 19 pevcev, 5 kitaristov, en basist in flavtistka ter seveda naš cenjeni mentor. Pesmi, ki smo jih peli, so bile večinoma avtorske pesmi Roka, nekaj pa je bilo tudi vsem znanih popevk. Nekaj “komadov” je bilo izvajanih solo (Rok), nekaj v duetu (Rok in Pia), ostale pa smo zapeli Visovci. Po koncertu smo prejeli nekaj pohval in nageljnev. Obiskovalci pa so iz dvorane odšli nasmejani, saj so videli, da ima JDD res talent. <Maja.Kajtna>

55


GREGORČEK

KAJ MI POMENI ŠPORT?

V četrtek, 10. 3. 2016, je v Jegličevem dijaškem domu potekalo razgibano športno srečanje vzgojnih skupin. Srečanje so vodili vzgojitelji vzgojnih skupin in kaplan Martin Zlobko. Prireditev je potekala v športnem duhu, vseskozi pa je bilo moč čutiti tudi tekmovalno vzdušje in razigranost, predvsem pri tistih, ki so res zavzeto sodelovali, bodisi pri tekmah, bodisi pri navijanju. Tekmovali smo v igrah človek ne jezi se, košarki, nogometu in še mnogo drugih disciplinah. Srečanje so zaokrožili člani skupine Dunking Devils, katerih spretnost v akrobacijah je prav navdušujoča. Na koncu pa so bile podeljene še nagrade za najboljše dosežke vzgojnih skupin.

Šport je dejavnost, ki mi pomaga, da se bolje počutim in da se po napornem in stresnem dnevu vsaj malo razvedrim. Pri športu mi je všeč, da se lahko dobro počutim v svoji koži in uživam v danem trenutku. Najbolje je takrat, ko ti pri športu res gre in te zaradi tega občuduje vsa zbrana druščina. Da ti nekakšen občutek ponosa in veselja v enem.

<Pavel.Mušič>

<Martin.Kosin>

56


57


ŽIRAFA 2016 Boj za žirafo je potekal 29. marca v telovadnici osnovne šole Alojzija Šuštarja. Boj se je začel ob sedmih, potekal je med dijaki Jegličevega dijaškega doma in med študenti Študentskega doma Janeza F. Gnidovca. Dijaki in študenti so tekmovali v odbojki, košarki, nogometu ter floorballu; dijakinje in študentke pa v odbojki, nogometu in košarki. S skupnimi močmi so se fantje in punce spopadli v vlečenju vrvi in v igri med dvema ognjema. Boj je bil precej napet, na koncu so dijaki JDD-ja premagali študente s petimi zmagami (študenti so imeli štiri zmage). Tako je žirafa ostala v rokah dijakov. Tekmovanje je bilo zanimivo, lepo je bilo videti, da smo se malo bolj povezali s študenti. <Jera.Jug.Globočnik>

58


GREGORČEK 2016 V četrtek, 10. marca, je v Jegličevem dijaškem domu potekal Gregorček. To je tekmovanje med vzgojnimi skupinami JDD-ja. Tekmovali smo v različnih panogah: v košarki, igri človek ne jezi se, vlečenju vrvi, nogometu in v igri polaganja rok. Najbolje se je odrezala 7. vzgojna skupina (maturanti), ki je zasedla prvo mesto, drugi so bili dijaki 8. vzgojne skupine, na tretjem mestu pa je bila 5. vzgojna skupina (fazani). Moja vzgojna skupina (6. vzgojna skupina) je bila na žalost na zadnjem mestu, vendar smo se tudi mi zelo zabavali. Jaz sem bila letos prvič na Gregorčku. Najprej nisem bila najbolj navdušena nad udeležitvijo, vendar so mene in prijateljico kasneje prepričali, da se ga udeleživa. Igrali sva nogomet, bilo je zabavno, tudi če smo kakšno igro izgubili, smo ostali optimistični. Seveda je cel večer zelo popestrila skupina športnikov, Dunkin Devils. Zabavno je bilo gledati njihove trike ter naše vrstnike, ki so se tudi sami lahko preizkusili v skakanju na trampolinu ter metanju na koš. Gregorček mi je bil zelo všeč, upam, da se ga bo naša vzgojna skupina udeležila tudi drugo leto. Morda pa celo zmagamo. <Jera.Jug.Globočnik>

59


MATURANTI V šolskem letu 2015/2016 se od nas poslovili maturantje 7. vzgojne skupine, ki jih je vodila vzgojiteljica Marija Leskovec Blaž BAJC Matevž BEDIČ Ana ČADEŽ Marko DOLINAR Anton DUŠAK Tamara FIKSL Paola HORBUNOVA Ana JAKOVINA Aljaž JERAJ Lovro JUREČIČ Doroteja KRAGL Sara KRIŽAJ Teja LOBNIKAR Martina MAVRI

Emilija MESERKO Blaž PAVLAKOVIČ Jonathan REBEC Marko RUS Vika RUTAR Danijela SITAR Jurij STREHAR Marta ŠPORIN Anja TAVČAR Laura TURK Gašper URH Domen VURNIK Anja ZIDAR Klara ŽNIDERŠIČ


2016 in maturantje 4. vzgojne skupine, ki jih je vodila vzgojiteljica Irena Žnidaršič Horvat Katja ALBREHT Eva BONEŠ Klara DIM Lucija DOLAR Klara GOLOB Natalija GOLOB Eva GRIČAR Dominika JEGLIČ Ana KAVČIČ Anja KOBAL Monika KOČAR Ana KRAJNC Jerca KUNŠIČ Polona LAMPREČNIK Žiga MAVRAR

Kristina NAGODE Dagmar NARED Maša PRIMOŽIČ Rok PUNČUH Andraž RISTIČ Katarina SEKAVČNIK Rebeka SELAN Kaja SLABE Neža ŠPANOVIČ Miha ŠTULAR Aleksej TOMAŽIČ Jan URŠIČ Manca URŠIČ Julija VAČOVNIK Ana Marija VOMBERGAR


62


63


 JEGLIČEV DOM Jegličev dijaškiDIJAŠKI dom

  

Moja rast, moja skupnost, moj dom

 

Jdd cajtng  
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you