Issuu on Google+


Kaj je


Sredi julija, ko je Aleks dopolnil dve leti, štiri mesece in petnajst dni, smo pripravili velik kup prtljage in se odpravili na morje. Aleks naju je ob prihodu v Pakoštane presenetil z zelo jasnim vprašanjem:

Kaj je to čas? Hvala Aleksu za vsa vprašanja, prisrčna hvala ženi Barbari, da tako neskončno vzpodbuja Aleksovo domišljijo, hvala obema za nepozabne trenutke sreče. Stane


Kaj je to


Ä?as?


Nomadi neba letijo visoko pod modro nebo. Vsako leto, ナセe stoletja in tisoト考etja. Tako, kot cvetje cveti vsako let, ナセe stoletja in tisoト考etja...


Nekega lepega poletnega dne je Aleks opazil polno cvetov in nekateri so bili tako lepo odprti, da je lahko pokukal v njihovo notranjost, drugi so bili ĹĄe povsem zaprti. "Kaj je to Ä?as?!" je vzkliknil in skocil visoko v zrak, "Kaj je to Ä?as?"


Drobna misel ga je pognala v tek, v zrak in na tla. "Tudi prav, je rekel in si dobro umil mivko z ust. "Tu nekje mora biti zaklad!"


In obsijan v sonÄ?nem lesku je odkril zaklad v pesku.


Sonce je medtem Ä?aralo sence, vedno nove, dokler ni legel veÄ?er.


Aleksu se je zdelo, da slamnata streha pogleduje proti njemu in ga vabi... Vendar so se misli že predajale sanjam, lahkotno, vse dokler ni prišlo jutro.


Dan in noÄ?. Vsak dan ima


jutro, dopoldan, popoldan, veÄ?er.


"Dober dan jutro!" je zaklical Aleks, "vedno prideĹĄ, samo poÄ?akati te moram."


PreĹžeÄ?i tiger, skriti zmaj... in novi dan se je z vso vznemirljivostjo nadaljeval.


"M - kot Morje, M - kot...


Mama, ki je vedno ob strani, ki me uÄ?i


kako jadrati,


in mi zaupa, ko plujem sam."


Kaplice v vetru, nekaj tisoÄ?ink sekunde.


Spušča se sonce. Dviguje se luna. Dobrodošel


novi dan.


"Rad bi zvedel vse o borovcih!" je vzkliknil Aleks, ko je zagledal kupe iglic in storĹžev, ki so leĹžali pod njim. S knjigo je sedel na veliÄ?asten kraljevi prestol in listal stran za stranjo...


Svet je lep in vedno znova nam razkriva preseneÄ?enja. "Veliko sem spoznal," je pomisli, "ta dan je zame sreÄ?en" in je odĹĄel naprej v gozd.


In drobne roÄ?ice so se z lahkoto dotaknile vseh, tudi najbolj oddaljenih Ä?udes. Vedno in


v vsakem trenutku."Vendar, še vedno ne vem, Kaj je to čas," je žalostno ugotovil Aleks in se napotil proti obali. "Kdo neki bi to vedel?" Spoznal je, da bo moral vprašati za pot.


"Valovi, prosim pomagajte mi! Iščem pot, da izvem, Kaj je to čas!"


"VpraĹĄaj Raka samotarja, on pozna mnogo skrivnostnih poti, mogoÄ?e ti bo lahko pomagal." mu z igrivim glasom odgovoriijo valovi in neulovljivo stresajo kapljice proti obali. Kapljice v zraku. So to note, je to glasba?


"Še nikoli nisem slišal kaj je to čas," je ves zasopel hitel povedati rak. "Ne utegnem se pogovarjati s teboj, vprašaj ribice, mogoče ti one lahko pomagajo," je rekel in se zakopal nazaj v pesek.


Ko je našel ribice je bil že svetel dan. "Slišale smo od valov, da želiš izvedeti Kaj je to čas," so ga igrivo ogovorile ribice, vse obsijane od zlatorumenega sonca. "Morska zvezda je že dolgo na svetu in veliko stvari izve od svojih sestric na nebu, prav gotovo ti bo pomagala. Pojdi za nami, popeljemo te do nje!" so ga prijazno povabile ribice.


Pohitel je, kolikor se je dalo, saj je vedel, da ga ribice ne morejo dolgo Ä?akati.


Pot je bila naporna, saj ni bilo tako enostavno voziti, kot je izgledalo. Čoln je divje premetavalo po razburkanih valovih in včasih je šlo tako hitro, da je kapljice neslo visoko proti nebu. Tudi ribice so neutrudno plavale in neprestano spreminjale smer. "Ne vedo točno, kje je Morska zvezda in jo še iščejo," je pomislil Aleks in na vso moč hitel za njimi.


Nenadoma je zagledal tik pod seboj v vodi lesketajočo se Morsko zvezdo. Ves je osupel! "Kako si lepa!" je z občudovanjem dejal. "Se lahko samo za trenutek dotaknem tvojih nožic?"

Zvezda mu je dovolila. Sklonil se je nad njo, se nežno dotaknil krhke nožice in pazljivo položil zvezdo nazaj v morje.


"Valovi so mi pripovedovali o tebi," je dejala Morska zvezda in nadaljevala: "Enorogi zmaj, ki živi v Velikem tolmunu prav ob robu gozda zagotovo ve, Kaj je to čas. Toda pot do njega je dolga in polna preizkušenj. Poleg tega ga je, tudi če prideš tja, zelo težko najti. Zato si zapomni moj nasvet: Nikoli ne verjami vsemu kar vidiš! Le tako ga boš našel in izvedel skrivnost." Morska zvezda se je potopila in Aleks je gledal, kako se oddaljuje, kako je vedno manjša, dokler mu ni popolnoma izginila izpred oči.


Aleks ni izgubil niti minute. Nemudoma se je zaÄ?el pripravljati na naporno potovanje.


V trenutku je pojedel svoj najljubši zajtrk.


Pridno je vadil in krepil mišice.


Da bi bil v res izvrstni kondiciji je osvojil najvišji steber, kar jih je bilo naokoli.


"Na svidenje, kmalu se vrnem!" se je poslovil. "Naj vas ne skrbi zame, dobro sem pripravljen na to preizkušnjo!" In čutil je, kako mu prijatelji stojijo ob strani, kar ga je navdajalo z navdušenjem, da bi najraje zavriskal.


Vsenaokrog je zadišalo po slastnih štručkah in bile so še tople, ko jih je dajal v svoj nahrbtnik.


Pospravil je hišo ter zaprl vsa okna in vrata.


Na sreÄ?o je bil avtomobil v dobrem stanju, popravil je le nekaj malenkosti in se odpravil naprej.


Pot je bila naporna, marsikje sploh ni bilo cest, bilo pa je polno preprek. Pogumno jih je premagoval eno za drugo in potovanje je postajalo vedno bolj vznemirljivo.


Od morja do modrega neba leti ptica. "Dober dan ptica," se je Aleks prijazno nasmehnil galebu. "Kako lepo krožiš nad zalivom." "Vse lepo tudi tebi in pazi nase!" je zaklical galeb in na široko zamahnil s krili, kakor bi ga pozdravljal in odletel še globje v zaliv.


Vse je bilo zelo lepo, najlepši pa so bili listki, ki so vsenaokrog poplesavali v vetru... "Drevje ob svojem času cveti in ob svojem času cvetje izgubi," je modroval Aleks in se razposajeno dotikal, debel, listov in iglic...Seveda ni pozabil pogledati v koš in dobro preveriti, da se je beton oprijel kamenja na poti.


Nenadoma zaslutil, da je Enorogi zmaj 탑e nekje zelo blizu.


Opazil je list, ki ga je tok odnašal proti obrežju in mu sledil čisto blizu za njim.


Zaslišal je nenavaden zvok in bučno šumenje. Vodni tok je bil čedalje hitrejši in močnejši. "Je to Veliki tolmun?!" je ves v pričakovanju zaklical.


Mnogo dreves v vetru - gozd. Vstopil je v Ä?udovit prostor, prav takĹĄen, kot ga je videl v pravljicah. "Nekatere stvari so tako minljive," je pomislil, "druge izgledajo tako


brezÄ?asno."


Iznenada se je Aleks spomnil besed Morske zvezde in pomislil: "Kaj pa Ä?e so vse te zavite korenine pravzaprav veliki Enorogi zmaj?"


In imel je popolnoma prav! "Slišal sem o tebi in vem zakaj prihajaš," ga je prijazno nagovoril Enorogi zmaj. "Vse kar si odkrival na tem dolgem potovanju je resnica o času. To je reka, po kateri potujemo, a smo ta reka mi sami." Nagnil se je naprej in z globokim glasom nadaljeval: "Nihče od nas ne živi v preteklosti in nihče v prihodnosti. Vsi smo bili povabljeni, da v tem trenutku spreminjamo svet na bolje!"


Aleks ni bil prepriÄ?an, da je vse razumel. A poklonil je pomeĹžik ptici, ki je v tistem trenutku odletela z veje in se odpravil proti domu.

Konec


Kaj pa, Ä?e je rjavi list, ki je padel z drevesa, pravzaprav drobna ptica in naĹĄa senca njen tihi prijatelj?


http://stane-jersic.si/


.DMMHWRþDV"

)RWRJUDIVNDSUDYOMLFD


Stane Jeršič: Kaj je to čas?