Issuu on Google+

O K T O B E R

2 0 1 3


O

K

T

O

B

E

R

2

SKOVIK OKTOBER 2013 Urednik Matevž Vogrinec lektoriranje Špela Sladič Oblikovanje Rok Potočnik Naslovnica Martina Hrastnik izdaja Šaleški študentski klub

0

1

3


KAZALO ZLATI NAVIJAČI Wahl-o-mat PIZZA BOOM TAVANJE V TEMI CASINO SLOVENIJA TENIS PRAZNIK POD ROŽNIKOM GRONINGEN, MOJE MESTO! UMETNOST NE OBSTAJA IZVEN KULTURE


 arijana radić

Takoj po končani tekmi se je večina poklapanih obrazov postrgala domov. In tam ostala tudi naslednji dan, ko so naši reprezentanti po samo 14 urah po porazu s Francijo odigrali sijajno tekmo proti Srbiji v boju za peto mesto. Stožice in trgi so bili srednje polni, lokali bolj ali manj prazni. Zlati navijači?

“Za Slovenijo Zooooooooki Dragić! … Za Slovenijo Goooooooooogi Dragić!” komentator na tekmi Slovenija : Srbija v Stožicah

FOTO: MARTINA HRASTNIK

Zadnja dva meseca sta v Sloveniji minila v pravi košarkarski ekstazi. Mala Slovenija, gostiteljica pomembnega evropskega prvenstva. Kot majhna šolarka, ki dobi čast odpeti pesmico na šolski prireditvi. Ob vsakem večjem dogodku smo priča izrednemu stanju v državi, sploh, če gre za športno prireditev. Šport očitno izvabi iz Slovencev tiste osebnostne poteze, ki se jih običajno trudimo prikriti. Za (navidezno) povezanostjo, navdušenostjo in pripadnostjo se skriva nekaj več, nekaj bolj resničnega – a ne tudi pozitivnega.

“Vesel sem, da smo prvenstvo zaključili z zmago. Posvetili smo jo navijačem. Škoda, da nimamo medalje, a imamo zlate navijače. To prvenstvo si bom zapomnil po izredno dobrem vzdušju v reprezentanci, bili smo prava družina, ter seveda po izrednem vzdušju v dvoranah.” Zoran Dragić za KZS

Sreda, 18. september. Tekma Slovenija : Francija. Nabito polna dvorana, trgi, lokali, ne le fizično, temveč tudi emocionalno. V treh četrtinah tekme smo se v en glas veselili in istočasno zadrževali dih. Spodbujali naše košarkarje in jim ploskali. Nato pa je nastopila zadnja četrtina, ko je bilo že jasno, da bomo zaradi Francozov ostali brez medalje. Naenkrat ob zgrešenih metih ni bilo več slišati spodbude, temveč žaljivke.

Košarka je ekipni šport. Cela ekipa je pomembna za doseženo točko – met nasprotnika je potrebno blokirati, žogo vzeti ter jo z učinkovitim napadom spraviti v koš. Že res, da sta na letošnjem evropskem prvenstvu brata Dragić zablestela najbolj od vseh ter dosegla največ točk, a vendar se tu kažejo določene slovenske značajske poteze. Na ostali del ekipe smo ob hvalisanju Dragićev kar nekako pozabili, nihče ni v taki meri, kot so se izpostavljali njuni doseženi rezultati, pohvalil drugih iz ekipe. V redu, medijsko izpostavljenost Dragićev bi še razumeli, saj gre tukaj zgolj za gledanost in spektakel. A ko v dvorani Stožice na tekmi komentator brata kliče namesto po imenu po vzdevku, to nosi jasno sporočilo – brata Dragić sta ljubljenca celotnega naroda, tako naša, da ju lahko kličemo po vzdevkih, z ostalimi pa le nismo v tako toplih odnosih. FOTO: MARTINA HRASTNIK


Dejstvo je, da v Sloveniji med ljudmi vlada čudna mešanica nehvaležnosti, kratkega spomina in nezmožnosti priznanja šibkosti ter neuspeha. Vsakič, ko naši športniki (posamično ali ekipno) dosegajo dobre rezultate na raznih tekmovanjih, predvsem evropskega in svetovnega obsega, za njih navijamo samo, dokler jim gre dobro. Vsi tisti, ki dosegajo slabe rezultate, čeprav zastopajo naše barve, niso deležni spodbude, ki bi jim prišla še kako prav (predvsem mladim športnikom na začetku kariere), temveč preprosto prenehajo obstajati. Tiste druge, ki domov prinašajo medalje, istočasno kujemo v zvezde, tako da še bolj zasenčijo ostale. A kako dolgo taki športniki uživajo svoj status? Koliko slovenskih športnikov, ki so podirali rekorde in osvajali medalje, se še spomnimo? Mar ni res, da po prenehanju kariere (sploh če jim proti koncu ne gre prav dobro) tudi naši prej nacionalni heroji padejo v isti koš kot tisti, ki že od začetka niso pokazali ničesar?

Poleg kratkega spomina je tu še slovenski strah pred neuspehom oziroma strah pred priznanjem, da ti je nekaj pač spodletelo. Nikoli v intervjujih po kakšnem športnem neuspehu slovenski športniki preprosto ne rečejo: ''Pač mi ni šlo, ostali so bili boljši, konec zgodbe.'' Vedno je kriva poškodba, prehlad, stres, težave doma, višje sile. Pa kdo bi jim zameril – glede na to, kakšnega obsojanja so deležni zaradi neuspeha, je vprašanje, kako bi jim šele sodili, če bi priznali, da so navadni ljudje, ki jim včasih ne uspe doseči pričakovanega cilja. Kljub temu, da veljamo za delaven narod, očitno ne znamo ceniti truda, ki ga naši športniki vlagajo v svoje delo in s katerim predstavljajo našo državo. Vedno znamo biti kritični, a le v negativnem smislu, in kritika je tista, ki bo v spominu ostala dlje kot pohvala, če le-to sploh sproduciramo. Nismo se (še?) naučili uravnotežene FOTO: MARTINA HRASTNIK

Na tekmah evropskega prvenstva v košarki se je s klicanjem bratov Dragić po vzdevkih slovenski spomin izkazal za tako kratkega, da ga lahko označimo že za demenco – med tekmovanjem samim, med igro samo, med doseganjem točk že pozabljamo tiste, ki niso presegli povprečja in dosegli več kot 10 točk. 'Zlati navijači' pri tej umazani igri radi sodelujejo – ko se je slovenska igra nekoliko ustavila in v igri ni bilo Gogija ali Zokija, so sami kričali “Hočemo Dragića, hočemo Dragića!”

refleksije, obenem pa se ne zavedamo, kakšne posledice lahko to prinese s seboj. Zaradi tega imamo kup nezadovoljstva na obeh straneh in zapletemo se v začaran krog: športniki izgubljajo motivacijo, sledijo neuspehi, ki spodbudijo dodatno nerganje navijačev, in spet smo na začetku. Si zares želimo postati zlati navijači? Za zlato se bori do konca, ne vrže se puške v koruzo ob prvemu znaku neuspeha. Vsaj tega bi se lahko naučili od naših športnikov.


wahl-o-mat Mladi smo ves čas izpostavljeni pritiskom, da moramo izpolniti državljansko dolžnost in oditi na volišče. Toda marsikdo v družbi ima precej drugačna zanimanja kot pa spremljanje aktualnega političnega dogajanja, v zvezi s pojmom 'politika' pa se pogosto poraja pristno spleenovsko čustvo ali celo gnus. Prej kot urejanje razmerij v družbi, se jo dojema kot politično prostitucijo.

realnost v svoji kompleksnosti presega računalniško logiko. Tako je že na uvodni strani Wahl-O-mata posebej poudarjeno, da namen aplikacije ni ponuditi priporočila, koga voliti, temveč morebitno pomoč pri oblikovanju odločitev. Razsodno in kritično mišljenje je pri uporabi vsekakor zaželeno in nujno potrebno, saj je vedno prisotna možnost manipulacije. Pogosto so slišani očitki, da poizvedbe ne ustrezajo uradnim stališčem določenih Nizka volilna udeležba je pogost spremljajoč faktor volitev. Je strank, ki želijo le nabirati točke. Tako je za marsikoga plod politične krize, hkrati pa jo tudi poglablja. Vprašanje, kako šokantna visoka stopnja ujemanja z neonacistično stranko vzbuditi zanimanje ljudi za njihove politične predstavnike, je NPD, ki so pri številnih odgovorih precej levo usmerjeni. Zagotovo je daleč najpomembnejše merilo na tapeti – kakopak – vsakič, ko se bližajo volitve. Prav tisti, ki so v lastnem samopomilovanju ustreznosti spletne ankete vsebinska sestava vprašanj. prepričani, da njihov glas nima nobene teže, imajo v rokah Politične teze na Wahl-O-matu izhajajo iz aktualnih moč, da obrnejo volilni izid na glavo. Tega se močno političnih problemov, do katerih morajo biti stranke bolj ali zavedajo politične stranke, ki želijo do zadnjega trenutka manj jasno opredeljene. Vprašanja zadevajo uzakonitev neodločene volivce pritegniti s čim lepšimi, resnično minimalne plače, cerkveni davek, plačljivost avtocest, obetajočimi in v nebo donečimi floskulami. Populizem se osnovno zdravstveno zavarovanje, izvažanje orožja idr. večkrat izkaže kot zelo uspešen model nagovarjanja volilnih Večinoma so razumljiva vsakemu bralcu, tu in tam pa je potrebna dodatna angažiranost za razumevanje ozadja. To upravičencev in prav zato je tudi nevaren. Na mladih svet stoji, a mladi volivci so ob se seveda priporoča v vsakem primeru, sicer se vprašanja spoznavanju kompleksnosti političnega sveta večkrat kot na primer: “Ali bi morala starostna meja za upokojitev dezorientirani in neodločeni. Navzkrižni interesi v ozadju nižja od sedanje?” zdijo nekoliko … hmm, naivna? Tudi slovenski volivci smo se že lahko soočili z pomanjkljivo napisanega strankarskega programa, vprašljiva medijska nepristranskost in brez-vsebinski nečim podobnim, kot je volilni avtomat. Za državnozborske barvasti plakati nam odločitve ne olajšajo prav dosti. Morda volitve 2011 je uredništvo spletnega Dela oblikovalo spletni vprašalnik 'Koga naj volim?', ki je imel celo petstopenjsko pa jo tehnologija … Obstajajo aplikacije, ki na podlagi odgovorov, ki jih izbiro odgovorov. Zaradi relativne samoocene pomena uporabnik odda v spletnem vprašalniku, poiščejo določenega odgovora je razločljivost med strankami na tak uporabniku najbližje politične stranke v smislu politične način manjša. Glavni očitki pa so namenjeni predvsem ne naravnanosti in skupnih interesov. V Nemčiji je trenutno dovolj profesionalni izbiri vprašanj oziroma političnih tez ter zelo priljubljen program Wahl-O-mat, ki je nastal v okviru izključenosti ene izmed največjih političnih strank (SDS je Zvezne centrale za politično izobraževanje (Bundeszentrale povabilo k sodelovanju pri projektu zavrnila). Kljub temu je für politische Bildung) že leta 2002. Z leti postaja vse bolj lahko tudi politično neizobražen bralec ob prebiranju priljubljen, od leta 2009 ga je preizkusilo že več kot 21,5 odgovorov (ostalih) strank in kratkih videoposnetkov z milijona ljudi. Zvezna centrala spada pod sklop Notranjega intervjuji pridobil kakšno uporabno informacijo, ki mu je ministrstva, vendar naj ne bi bila 'politično obarvana'. Njena morda pomagala pri oblikovanju zadnjega odgovora v glavna naloga je državljanska vzgoja prebivalcev, eden volilni kabini. Septembra so bile vse luči na evropskem parketu izmed njenih delov (sestavljen iz članov Bundestaga) pa skrbi za to, da so politične stranke obravnavane enakovredno. uprte v nemške volitve. Nemški državljani so bolj ali manj Letošnji vprašalnik, ki ga je sestavila redakcija posredno odločali tudi o nadaljevanju evropske politike in mladih v starosti med 18 in 26 let, je do volilne nedelje to je zadosten razlog za pazljivo spremljanje in analizo izpolnilo več kot 6,7 milijona ljudi. Uporabnik se mora celotnega dogodka. Triumf Angele Merkel, izpad njenih prebiti skozi 38 političnih tez, za vsako izmed njih lahko koalicijskih partnerjev (FDP) iz parlamenta, skorajšnji vstop izrazi strinjanje, nestrinjanje ali pa ostane nevtralen. Vmes povsem novonastale evroskeptične stranke 'Alternativa za se lahko vrača k prejšnjim vprašanjem in spremeni Nemčijo' (AfD) ter nekoliko višja volilna udeležba v odgovore ter tistim, ki so mu najpomembnejši, doda dvojno primerjavi z letom 2009. Državljani so nosilci teh odločitev težo. Na koncu lahko svoj rezultat primerja z različnimi ter prav tako posledic le teh. Torej, politično udejstvovanje strankami, največ z osmimi naenkrat. Izriše se palični je več kot zaželeno in volilni avtomat za dvig volilne grafikon, ki prikazuje, kako močna je korelacija med udeležbe ni slaba ideja. Je enostaven za uporabo in konec uporabnikovimi odgovori in odgovori izbranih strank. koncev zabaven. Pritegne pozornost ljudi, ki se predhodno Njihove izbrane odgovore lahko tudi prebereš in tako dobiš ne zmenijo za volitve in jih po malem izobražuje, tako da še dodatne informacije, kakšna stališča zavzemajo določene sčasoma pridobijo večje zanimanje ter se opremijo z stranke. Rezultat v golih številkah je za marsikoga informacijami, ki jim bodo koristile. presenetljiv, saj je potrebno upoštevati, da subjektivna Lorena Korošec


PIZZA BOOM TAVA N J E V T E M I

Bližal se je čas, ko sem zaključeval delovni dan. Natakar sprejme še zadnje naročilo, med tem pa pospravim kuhinjo, da bi imel kar se da najmanj dela, ko se vrnem z zadnje fure (žargonsko za razvoz pic). Pek pripravi pico, zakriči v kuhinjo “Tyson”, kar pomeni, da je čas, da se odpravim na pot. Nahitro še preverim lokacijo na zemljevidu in štartam. Bila je že trda tema, ko sem prispel do domnevno prave hiše. Stopim iz avtomobila s pico v eni in denarnico v drugi roki. Spomnim se starješe male hišice, ki je bila izven mesta. Izgledala je precej temačno. Razgledal sem se, da bi našel vhod in ugotovil, da je edino dostopno mesto vhod v garažo. Poleg je bil zvonec, vendar ni delal. “Super,” si rečem! Začnem trkati na vrata, sprva nežno, nato že prav razbijaško, vendar stranka se ne odziva. Videl sem, da je nekdo doma, kar je izdajala blaga modra svetloba v zgornjem nadstropju, ki je bila po vsej verjetnosti odsev prižgane televizije.

Poskusil sem tudi z zmernim vzklikom “Zdravo, je kdo doma”, a znova naletel na gluha ušesa. Bilo je že prav fustrirajoče, saj je delovni čas že potekel, jaz pa sem bil še vedno na terenu. Potrobim parkrat iz avta, da bi vzbudil pozornost, a brez uspeha. V vseh teh obupnih poskusih celo vržem manjši kamen v okno, vendar nikogar ne predrami. Na tej točki obupam, pokličem v picerijo natakarja in ga prosim za številko stranke. Vtipkam številko in zazvoni, med čakanjem, da se nekdo oglasi, pomislim, da me niti ne bi presenetilo, če se nihče ne bi javil. A vendarle se z druge strani oglasi nežen glas nekega otroka. Pozabim na jezo, ki bi jo v kakeršnem koli drugem primeru stresel nad stranko. Razložim mu situacijo in ga prosim, ali bi lahko prišel pred hišo po hrano, ki je bila skorajda že hladna. Po nekaj sekundni tišini mi fantič odgovori: “Saj sem pred hišo, čakam vas že nekaj časa.” “Groza, pa menda ja nisem pred napačno hišo!? ” si rečem. Zgrešil sem ulico! Ševilka na hiši je bila prava, ulica pač ne. Vsedem se nazaj v avto in odhitim do stranke, ki mi je nevede in ne po njeni krivdi povzročila toliko preglavic. Na koncu je vse bila zgolj moja napaka. “Motiti se je človeško,” sem se tolažil. In ko pomislim za nazaj, si rečem: “Še sreča, da nisem predramil stranke na napačnem naslovu.” Kaj vse bi ji v tej jezi natrosil ... Neupravičeno. Karl Dostavnik

FOTO: MARTINA HRASTNIK


CASINO SLOVENIJA MATEVŽ VOGRINEC Ste že slišali, da bi lahko v casinoju vsi dobili oziroma si najmanj povrnili vložek? Guverner Banke Slovenije je veselo sporočil, da bodo z likvidacijo Factor banke in Probanke zaščitili državo in bančni sistem pred negativnimi posledicami. Guverner Jazbec je pozabil povedati, da vlagatelji v obeh bankah ne bodo izgubili ničesar. Izgubljene ne bodo niti obveznice, ki so jih imeli v lasti nekateri najbogatejši Slovenci. Casino Slovenija obratuje pod drugačnimi pogoji kot recimo casino ZDA. Če so v ZDA pogoji, da se bodo vlagatelji prepirali, kdo je kriv za propad podjetja in s tem za njihov lastni propad, se v Sloveniji dogaja, da vlagatelji sproščeno romantično govorijo o svoji zgrešeni investiciji. Ko smo prvič slišali besedo likvidacija, smo predpostavljali, da bodo končno nasankali tisti, ki so take investicije (vsaj delno) zakuhali. Mogoče smo tudi sami preveč romantično pričakovali, da se bo tako zgodilo. Kmalu so vsi bili za. Javlja se Trojka, javlja se finančni minister, javlja se premierka, guverner, manjkalo je le še to, da svoje strinjanje in da je to najboljša rešitev pove samo še Barack Obama. Koliko pohval in mnenj lahko sproži propad dveh bank z zanemarljivim tržnim deležem. Po nekaj dnevih, ko so se pojavili prvi dvomi, so se pojavile tudi prve primerjave z „malim človekom“. Oguljena fraza, ki jo navadno nalepijo na delavca, obrtnika, po potrebi se lahko oznaka prilepi na vsako stvar, ko želimo ustvariti morbidno ozračje. Jazbec je začel prepričevati, da bodo svoj denar izgubili obrtniki, ki imajo čez 100.000 evrov kapitala, da ga bodo izgubili navadni, mali ljudje. Javnost nima dostopa do dejanskih številk, koliko je bančnih vlog, ki presegajo znesek 100.000 evrov, do katerega država jamči za bančne vloge. Tako tudi ne bomo nikoli izvedeli, komu pokrivamo napačne izračune. Zamisel, da bo nekdo vložil zasebni kapital in se okitil s profitom, ko se to ne izide, pa bo to storila država, je daleč od kapitalizma. Daleč od želje vseh po zasebnem kapitalu v Sloveniji. Kako lahko govorimo o zasebnem kapitalu, če le redki kapitalisti propadejo. Mogoče moralno in svobodno, finančno skoraj nihče. Škoda, da se ni oglasil Matej Lahovnik in povedal, da je izjemno slabo, ker država rešuje zasebni kapital. Nihče ni povedal, da rešujemo nepremišljene poteze vodilnih v banki, ki so podjetjem na robu stečaja odobrili velike kredite. Primer tega je podjetnik iz Velenja, ki je bil nekaj časa hišni podjetnik Mestne občine Velenje, Tomaž Ročnik. Zlobni jeziki so že leta govorili o družinski povezavi s Probanko. Njegova sestra Romana Pajenk je dobrosrčno priskrbela odobritev velikih kreditov, ki so bili zelo slabo zavarovani ali celo nezavarovani. Casino Slovenija proizvaja tip ljudi Ročnik. Podporo mu je najprej izrekel Srečko Meh, ki je z Ročnikom izgradil toliko parkirišč na prebivalca, da Velenje prekaša celo Ljubljano. Zaradi

FOTO: MARTINA HRASTNIK

takšnih stvari so pravi kapitalisti zbežali iz Slovenije. Vedeli so, da je igra v našem casinoju nezanimiva, ni adrenalina, ker se vedno konča dobro. Mogoče malo slabše, ampak še vedno dobro. Zakaj? V Casino Slovenija nikoli ne more nasrkati banka, vlagatelj, ampak nasrka tisti, ki ni vložil ničesar. Tisti, ki so ostali, so se pretvorili v kapitaliste, ki so svojega vlagatelja našli kar doma. Verjetno se ni zdelo razumno, da moraš prodati nekaj na trgu, če pa lahko v tvoje poslovne ideje vlagajo kar davkoplačevalci. Profita, ki si ga ustvaril v dobrih letih, seveda ne delijo z davkoplačevalci, ker morajo denar vložiti v še večje projekte, da bodo imeli še več denarja. Seveda smo bili primorani definicijo konkurence v Sloveniji spremeniti. Tista iz tujine nam ne diši, ker moramo več delati, če obstaja. Z ljudmi v enakem poklicu smo se enostavno dogovorili, da bo mleko v vseh trgovinah en evro po litru mleka. Napoved rasti cene kave smo tako ali tako že vajeni. Prvi gostinec, ki zviša ceno, sproži val podražitev po celotnem mestu. Zgodi se absurd, da kavo na Titovem trgu v Velenju popijemo za enako ceno kot na Prešernovem. Za gradnjo avtoceste bo razlika minimalna med vsemi. Tovšakova je iskreno povedala, da če si želel imeti delež, si pač vzel ponujeno. Gradnja neskončnih tunelov ni bila ovira za „podjetnike“. Vsekakor si želimo, da bomo kmalu vsi lahko postali igralci v Casino Slovenija, da bo vsakdo lahko enkrat v življenju uresničil vsaj nekaj svojih velikih želja, zraven dobil poceni kredit in svojo skupino davkoplačevalskih vlagateljev, ki bodo vedno znova pokrpali lastne finance, da bodo pokrili luknjo igralcev v Casino Slovenija.


TENIS PRAZNIK POD ROŽNIKOM Septembra se je slovenska moška teniška reprezentanca borila za obstanek v 1. evroafriški skupini Davisovega pokala. Test je proti Južnoafriški republiki opravila z odliko, saj so Slovenci na domačem terenu v ljubljanskem Tivoliju osvojili štiri, nasprotniki pa le eno točko.

Prvo ime domačih adutov je bil vsekakor Grega Žemlja, ki pa zaradi zdravstvenih težav žal ni uspel zaigrati. So bili pa zato toliko bolje pripravljeni ostali reprezentanti. Ključno vlogo sta odigrala predvsem Blaž Kavčič in Blaž Rola, ki sta prvi tekmovalni dan oba zmagala posamezno, v nadaljevanju pa sta združila moči še v igri dvojic in priigrala odločilno tretjo točko, kar je pomenilo zmago in veselje naših fantov. Priprave na drugi letošnji večji teniški dogodek so potekale dobra dva meseca. Za organizacijo tako pomembnega turnirja bi človek pomislil, da je potrebnih mnogo ljudi, toda končna številka oseb pri pripravi Davisovega pokala je štiri. “Nikakor ne bi šlo brez pomoči predsednika Teniške zveze Slovenija (TZS) Marka Umbergerja, ki je velika marka in teža pri celem projektu v fazi razgovorov in pogajanj. Operativno smo zadevo izvajali trije, predvsem pa moram priznati, da sta v končnem delu večjo vlogo prevzela moja dva kolega Lea Štumberger in Žiga Ham Kacin. Jaz sem zadevo koordiniral bolj od zadaj, hodil s predsednikom po sestankih in se dogovarjal za stvari,” je povedal direktor TZS Gregor Krušič. Proračun dogodka znaša okoli 50.000 evrov, ki jih je potrebno pridobiti skozi sponzorje in marketinške aktivnosti, je dodal Krušič. Veliko pomoč s finančne strani in infrastrukture pa jim je ponudila Mestna občina Ljubljana, ki je bila častni pokrovitelj turnirja. “Letos smo porabili veliko manj sredstev za oglaševanje, toda neprimerno bolj racionalno. Večino tega smo kompenzirali skozi marketinške aktivnosti, praktično je bil proračun samega marketinga skorajda nič, lahko pa ste videli celo Ljubljano obdano s panoji, vrsto letakov in plakatov. Vse to se da narediti z racionalnim pristopom do marketinških aktivnosti,” je dejal nekdanji reprezentant, ki je vlogo direktorja prevzel letos aprila. Z ekipo je poleg športnega pripravil tudi zabavni program. Drugi tekmovalni dan je po tekmi dvojic nastopil Andrej Šifrer, sicer pa je bila na košarkarskem igrišču, ki je nad teniškimi, t. i. teniška vas, kjer so se predstavili sponzorji TZS-ja, prav tako pa je bilo postavljeno mini tenis igrišče. Za zadovoljstvo in veselje na tribunah so poskrbeli naši teniški igralci, ki so s prepričljivo igro poskrbeli za pravi teniški praznik pod Rožnikom.

FOTO: ZALA FENDRE

STANJE NA SLOVENSKEM Stanje slovenskega moškega tenisa je dobro, stabilno. Že nekaj časa imamo konstantno v prvi stoterici vsaj enega člana, letos pa smo imeli kar tri naenkrat! Tudi drugod po svetu se zavedajo, da je to občudovanja vreden dosežek za državo, ki šteje dva milijona prebivalcev. “Letos sem bil na kongresu Mednarodne teniške zveze v Parizu in ne morejo verjeti, da ima tako majhna država, kot smo mi, praktično tri igralce med stoterico. To je odlično! Teniške velesile, recimo ZDA, nimajo konstantnega igralca,” nam je zaupal predsednik TZS-ja Marko Umberger. Vsekakor je treba naše najboljše igralce pohvaliti, saj so vzor mladim navdušencem, ki zaradi njih še toliko raje spremljajo in igrajo tenis. Prav zaradi uspehov Žemlje in Kavčiča število otrok v klubih narašča, nekdaj zapuščena ljubljanska teniška igrišča pa so znova polna. Umberger je izpostavil Grego in Blaža z razlogom, saj sta s svojim pristopom do igre, obnašanjem na terenu in z odnosom do reprezentance izredno dober zgled mladim. “Pomembno je, da se tenis igra, da imamo 80 klubov in da imamo 200 turnirjev na leto, rezultati pa bodo sami prišli,” je o slovenskih teniških razmerah zaključil zadovoljen Umberger. Zala Fendre


Groningen Pristanek na Schipholovem letališču v prestolnici in vožnja z vlakom do mesta, kjer me je že čakala soba v študentskem domu. Od dežele, v kateri naj bi bivala naslednjih 5 mesecev, sem v začetku dobivala same pozitivne občutke: lepo vreme, 30 stopinj, prijazni (in angleško govoreči) ljudje, ogromna kmečka posestva in prečudovita arhitektura. Prijetno okušanje največjega mesta na severu Nizozemske se je v naslednjih, zadnjih avgustovskih dneh samo še nadaljevalo; osvežujoč veter, ki ti pihlja med vožnjo na kolesu, brez katerega mimogrede tam ni mogoče preživeti, romantični sprehodi ob kanalu in preizkušanje najrazličnejših vrst piva v irskih in domačih lokalih. Vse seveda ni moglo ostati tako rožnato. September je nakazal povsem drugačno luč bivanja v Groningenu. Vreme, ki je, brez pretiravanja, spremenljivo vsakih nekaj minut, je nekoliko zasenčilo preostale dneve, ki so se mi bližali. Ko zjutraj pogledaš skozi okno in te močni sončni žarki skoraj zaslepijo, se odločiš obleči nekaj tankega in se odpraviš celodnevnim obveznostim naproti. Že v dopoldnevu iščeš zavetje pred nevihto, dež iz vseh strani te na kolesu premoči do kože, dežnik in pelerina pa ti pri tem seveda ne pomagata nič, ker je veter premočan. Da pa brez kolesa v tem mestu ne gre, sem spoznala že po parih dneh večurne hoje dnevno samo od študentskega doma do centra mesta. Če sem takrat omenila kakšnemu Nizozemcu, da še nimam kolesa in zato prehodim takšne in drugačne razdalje (ki po mojem mnenju niti niso TAKO velike), mi je zagotovil, da nisem normalna. Sicer pa podatek, da je Groningen svetovno kolesarsko mesto, tudi kaj pove in razjasni. No, pa sem že v prvem mesecu prebolevala razne prehlade.

Moje mesto!


Seveda pa mi vreme ni uničilo nadaljevanja moje dogodivščine. Sčasoma pač spoznaš, da se ne moreš več zanašati na dnevne vremenske napovedi, ker ti tako rekoč ne povedo nič. Kar me je tu prav tako presenetilo, so njihovi obroki. Nisem še spoznala Nizozemca, ki bi rekel, da mora iti domov na kosilo, ali da je danes že z zmenjen, da gredo skupaj jest. Zakaj? Ker si sploh ne vzamejo časa zanj. Sendvič je zato tu najbolj popularna stvar, kar se tiče hrane. Groningen je univerzitetno mesto; kar 25 odstotkov prebivalcev je študentov, kar je največ v primerjavi z ostalimi mesti v državi. Ima dve univerzi in vsaka ima po 25.000 študentov, od katerih jih je približno 5500 iz drugih držav sveta. Univerzi sta tudi zelo priznani, veje študija pa se gibljejo vse od astronomije, medicine in umetnosti do glasbe, ekonomije ter prava. Po dosedanjih izkušnjah in pogovorih s sošolci ter drugimi mednarodnimi študenti ugotavljam, da je tukajšnji šolski standard res visok, stvari na faksu in delo doma mi vzamejo precej časa, po večini kar cele dneve med tednom. Zato pa je toliko bolj pomembno, da si vzameš čas za sprostitev, za kar pa Nizozemci znajo poskrbeti (in so na to tudi zelo ponosni!). V centru mesta se vrsti ogromno barov in klubov, kjer se vsak večer dogajajo razni tematski in drugi dogodki. Še posebej sta popularni dve ulici, kjer so bari pravzaprav eden poleg drugega, kar je, moram reči, zelo priročno. Eden od njih je v celoti garderoba, kjer za 2 evra odložiš svoje stvari in si potem celo noč (bari se zapirajo ob 7. uri) brez skrbi, saj tudi če večkrat menjaš lokal, ne narediš več kot 200 metrov. Sam center sicer ni pretirano velik; ima dva glavna trga: Grote Markt in Vis Markt, ki sta vedno množično nabita s stojnicami, ljudmi in seveda – s kolesi. Da sem v centru, sem se lahko kaj kmalu naučila: ko prečkaš reko, si tu.

Po dobrem mesecu odkrivanja mesta in njegove idilične okolice, nakupovanja pohištva v Ikei, dela na faksu in druženja s preostalimi študenti, sem še vedno polna energije in entuziazma do tega starodavnega mesta, ki je tudi od vseh ostalih študentov, ne samo mene, na lestvici priporočljivih mest, vrednih vsaj obiska, če že ne študiranja. Mislim, da se tu najde prostor za vsakogar; če si ne boš ogledal nogometne tekme lokalnega nogometnega kluba, lahko še vedno vstopiš v Zaro ali za vogalom spiješ kozarec Heinikena. Eva Margon


umetnost ne obstaja izven kulture in ni kulture brez umetnosti “Sonček je in ti si skuštrana” se glasi nek ljubljanski grafit, iz katerega je Predin menda dobil idejo za kultni spomladanski refren. V mislih se mi zapoje vselej, ko se sprehodim mimo kakega res dobrega grafita. Žvižgajoča melodija mi je šinila skozi glavo tudi, ko so me mariborski kolegi izzvali, naj razmislim, ali so grafiti umetnost ali del kulture. O tem, kako paradoskdalno je to vprašanje, sem se razpisala že na nekem pločniku v La Pazu, a sem v ihti, da bi ujela nočni avtobus v Potosi po romantični večerji z nedavno ločenim Nizozemcem, pozabila rokopise v hostlu in jih kljub obljubam nekega znanca nikoli nisem dobila nazaj. Tako sem se sprijaznila s tem, da bom zamudila rok za prijavo na razpis, nisem pa si mogla odpustiti raztresenosti in preboleti izgube rokopisa, zato sem na tej dolgi vožnji iz središča Južne Amerike na atlantsko obalo začela obujati argumente, zakaj to vprašanje ni smiselno in kaj bi nas v resnici moralo zanimati. Grafiti so se na slovenske zidove prvič razpršili v tistih enobarvnih časih, ko je bila svoboda mišljenja in izražanja ukalupljena v zveneče parole in so le redki provokatorji s skromnimi, a pomenljivimi gesli in sličicami nagovarjali mimoidoče. Za hrbti milice in izven dosega svetlobnih žarkov so z majicami čez obraz v nekaj potezah našpricali nič kaj estetsko sporočilo in izginili za naslednjim vogalom. Tako so grafiti kot nekaj obskurnega, motečega in očem neprijaznega takoj vzbudili mešane občutke ogorčenja nad nasiljem nad javno in zasebno lastnino ter norčevanjem iz nacionalnih simbolov na eni strani in tihega odobravanja na novo porojene kulturne manifestacije na drugi. Sodobne freske, ki so se pri nas razmahnile po letu 2000, so do danes ostale v ilegali in obvisele nekje med vandalizmom in svojevrstnim načinom umetniškega izražanja. Polemika o tem, ali so umetniška dela ali le prazne in nezaželene packe na pročeljih, pa še naprej suče vedno isto lajno, ki bi že zdavnaj morala obrniti plato z debate o legalnosti in legitimnosti na razmislek o estetski in sporočilni vrednosti.

V številnih delih širnega sveta je grafitiranje že zdavnaj šteto za sufisticiran način umetniškega izražanja in nekateri grafitarji, npr. nemški umetnik Daim, dobro živijo od naročil za poslikave notranjih in zunanjih površin. Tudi pri nas se vse več javnih ustanov odloča za grafite na svojih zidovih, ki ne samo polepšajo okolico, ampak preprečijo nastajanje čačk na nočnih pohodih nesrečno zaljubljenih. Prav v Velenju na Festivalu mladih kultur Kunigunda in Dnevih mladih in kulture že leta potekajo projekti in se odpirajo razpisi, na katerih lahko sodelujejo grafitarji iz cele Slovenije in izživijo svoje spretnosti na širokih in dolgih zidovih po celem mestu. Tako so Rdeča dvorana ter podhoda na Cankarjevi ulici, ki vodita k Vili Bianci, že nekajkrat zamenjali svojo podobo, na stari rudniški klasirnici je od lanskega leta namazan največji enotni grafit v državi, znani domači grafitar Boris Vogrinec pa je leta 2009 na Titovem trgu odel v barve skulpture Staneta Špegla. S tem se grafiti vsaj pri nas otresajo negativne konotacije in vstopajo v kulturno okolje kot establiciran način umetniškega izražanja, a so še vedno redko interpretirani kot umetnost v konvencionalnem pomenu besede. Temu ni tako samo zaradi klasičnega negativnega aspekta grafitiranja, ki mu ne dovoljuje nedvoumnega vstopa v privilegiran krog umetniških praks, ampak tudi zaradi tehnike in medija, ki očitno še vedno nista povsem nedvomno šteta med konvencionalne načine umetniškega delovanja, ter dejstva, da grafiti še vedno ne morejo nastajati kjeroli in kadarkoli. Ker so vezani na velike, predvsem zunanje površine, niso mobilni in jih je tako nemogoče zbirati, razstavljati in učinkovito ohranjati. Njihova življenjska doba je bistveno krajša in živijo, dokler jih ne uničijo drugi ali belež. Zato morda nikoli NE bodo mogli biti na enakem klasifikacijskem rangu kot druge prakse, a to še NE pomeni, da morajo defenitivno ostati izven njihovega polja. Kot pri vseh drugih umetniških delih se je tudi pri grafitih treba vprašati pri vsakem primeru posebej, ali nosi v sebi tisto esenco, ki ga loči od praznega kiča oz. v tem primeru bolj od vandalnega svinjanja in brezpomenskega mentalnega mastrubiranja, ter mu daje izpovedno in sporočilno vrednost. Gledano s te perspektive je nemogoče generalizirati grafitiranje kot umetnost, kakor je nemogoče nesmiselno in kontradiktorno reči, da je vsako risarjenje umetniški akt in vsaka risba produkt z umetniško vrednostjo. Treba je torej dopustiti možnost subjektivne interpretacije in presoje, a hkrati sprejeti,da po tej logiki grafiti niso v ničemer drugačni od kipov ali književnosti in so tako nesporno umetniška praksa (utrjena ali še v povojih – odvisno od gledišča in okolja) ter potemtakem tudi del kulture, saj umetnost živi in ima pomen samo znotraj nje. In naj še tako nasprotujemo umetniški vrednosti grafitov, je nemogoče ignorirati njihov kulturni pomen. So namreč neizpodbitno del kulturnega polja, saj je vsako človekovo dejanje, mojstrovina ali zmazek, odraz njegove kulture oz. včasih na žalost njenega pomanjkanja. Tako je vsak grafit ne glede na njegovo v vsakem primeru subjektivno umetniško vrednost pravzaprav kulturna manifestacija. Tina Felicjan


FOTO: TINA FELICJAN


Skovik