Issuu on Google+

M O V E M B E R

2 0 1 3


N O V E M B E R

2 0 1 3

SKOVIK novemBER 2013 Urednik Matevž Vogrinec lektoriranje Špela Sladič Oblikovanje Rok Potočnik Naslovnica Martina Hrastnik izdaja Šaleški študentski klub


KAZALO Referendum Reforma šou v ljubljani nova tobačna zakonodaja Saudska Arabija Všeč mi je ko si tiho Lou Reed novi evropski orfej? o, brko! Od oceana do oceana


A N D O L Š E K / / P I Š E : Č RT A N D O L Š E K V I M E N U I S K R E / / P I Š E : Č RT A N D O L Š E K

REFERENDUM ŠOU V LJUBLJANI // REFORMA ŠOU V LJUBLJANI // REFORMA ŠOU V

Iskra je demokratično študentsko gibanje, katerega poglavitna cilja sta ohranitev in izboljšanje položaja študentov in mladih ter ohranitev in razširjanje socialne države v celoti. Vzpostavljamo kritiko do trenutne družbeno-ekonomske ureditve, saj ta ne podaja odgovorov na ključne probleme, ki zadevajo prihodnost mladih, kot so ponavljajoče se ekonomske krize, visoka strukturna brezposelnost, družbena razslojenost, padanje kvalitete študijev …

Predlog novega statuta bomo vložili v referendumsko presojo in tako omogočili vsem študentom in študentkam v Ljubljani, da neposredno odločamo o temeljnih principih delovanja lastne študentske organizacije, ki letno razpolaga kar s štirimi milijoni evrov skupnega denarja iz neposredne obdavčitve študentskega dela.

V Iskri smo se zadnje leto našega delovanja znotraj Študentske organizacije Univerze v Ljubljani ukvarjali predvsem s približevanjem institucije širši študentski javnosti, saj razumemo odtujenost organizacije od svoje baze kot temeljni problem ne samo študentske, temveč kakršnekoli politične ali državne institucije. Toda znotraj organizacije žal nismo imeli dovolj vpliva, da bi svoje ideje udejanjili. Tako so znotraj od študentov odtujenega formalnega ustroja Študentskega zbora venomer prevladali interesi obstoječih študentskih funkcionarjev, ki že od osamosvojitve reproducirajo logiko zasebnega interesa pred javnim. Tako je bil na primer poskus uvesti participativni proračun v začetku tega finančnega leta brezkompromisno zatrt s strani vladajoče koalicije. Toda zadnji primer – primer boja proti investiciji v hotelsko dejavnost na Kersnikovi 4, financirano z javnim denarjem – je pokazal, da študentje jemljejo organizacijo za svojo in so, v kolikor jim je ponujena možnost soodločanja, pripravljeni na odločitve v organizaciji tudi neposredno vplivati. Tako smo preko zbiranja podpisov in izvedbe referenduma uspešno preprečili nelegitimno investicijo v hotel, kar je bila tudi jasno izražena volja večine vseh študentov. Sicer je koalicija zopet pokazala svojo logiko delovanja, ko je referendum namenoma razpisala med počitnicami z namenom kratenja legitimnosti (posledično zaradi manjše udeležbe) edinega neposrednega vzvoda moči študentov. Tako smo v Iskri spoznali, da lahko večje, bistvene in predvsem jedrne spremembe v delovanju ŠOU v Ljubljani izvedemo zgolj preko najširše podpore študentov in študentk. Tako smo v sodelovanju s civilno družbo in vstajniškimi organizacijami napisali nov predlog Statuta ŠOU v Ljubljani, ki bo udejanjil ključne spremembe v notranjem delovanju organizacije, ki bo šele tako zadostila kriterijem demokratičnega nadzora in participacije. FOTO: TINA FELICJAN

Zakaj in kako? Vsaj od globalne ekonomske krize, ki se je začela leta 2008, vedno večji del družbe živi vedno slabše. Interes ljudstva je iz dneva v dan slabše slišan in bolj poteptan. Na eni strani imamo tako brezpravne množice, ki si ne lastijo ničesar, na drugi pa finančne, gospodarske in politične elite, ki si lastijo vse. Neoliberalni napad pa je v prvi vrsti napad na izobraževanje in s tem napad na najbolj vitalen del družbe – študentstvo. In to je dandanes nekoordinirano, razdeljeno in sprto, tako pa brez političnega zastopstva, jasno artikuliranega interesa in konkretne vizije svoje lastne prihodnosti. Brez političnega zastopstva študentov se odpre prosta pot šolninam, rezanju študijskih programov, zmanjševanju števila zaposlenih na Univerzi, skratka rezanju prihodnosti – naše prihodnosti.


Javna raba uma še nikoli v zgodovini ni bila tako ogrožena, prav tako javno dostopno in brezplačno šolstvo. Še več, po trenutni strukturi počasi plujemo proti koncu ne samo javnega šolstva, temveč šolstva nasploh, saj so očitne tendence spreminjanja univerz v podjetja, ki si med seboj konkurirajo na prostem trgu. Te strukturne spremembe še bolj rahljajo že tako vse bolj šibko solidarnost in sodelovanje med študenti, ki smo segregirani glede na področja študija, fakultete in programe. Enotno politično zastopstvo omogoča močnejše sodelovanje med študenti ter tako spodbuja interdisciplinarnost brez predsodkov, ki naj bi bila osnova in gonilo univerze nasploh. Tega sedanja struktura ne omogoča, saj zastopa predvsem partikularne interese določenih oseb in fakultet, s čimer ustvarja spontan lažen vtis, da nekaj takega kot skupni študentski interes ne obstaja. Ti učinki, iz katerih tudi izhaja pasivnost in apatija študentov, so posledica odtujenosti študentskih funkcionarjev, ki skrbijo zgolj za partikularne ekonomske interese, kar jim omogoča trenutna struktura ŠOU. Po večtedenski agitaciji med študentkami in študenti spoznavamo, da obstaja skupni interes vseh študentov bolj kot kadarkoli prej. Interes po kvalitetnejšem študiju in kvalitetnejših obštudijskih dejavnostih, povezovanju študentov z vseh fakultet in posledično večji cirkulaciji znanja, interes po dostojni zaposlitvi in solidarni družbi, interes po jasni in svetli prihodnosti študentske populacije in družbe nasploh. Dovolj nam je politikantstva znotraj ŠOU, dovolj je izključevanja in segregacije študentov, zahtevamo kvalitetno študijsko in obštudijsko življenje, nadzor nad sredstvi, neposredno upravljanje z njimi, politično zastopstvo celotnega študenstva, možnost neposrednega vplivanja na politične razmere v državi, politično stabilnost v naši organizaciji in s tem zagotovljeno financiranje projektov in dejavnosti, ki so v interesu vseh nas in ne le v interesu odtujenih posameznikov na vrhu ŠOU v Ljubljani. Reforma je bila pisana z mislijo na vključevanje vseh študentk in študentov v procese odločanja in tako v sam proces nenehne izgradnje svoje organizacije. Z dodelitvijo formalne možnosti odločanja vsakemu študentu smo tako nenehno vsi neposredno vključeni v organizacijo in posledično samo telo in proces organiziranja. Najpomembnejša pridobitev reformiranega ŠOU tako ni efektivnejši in razširjen nadzor, tudi ne transparentnost in vsebinska zamejitev financiranja – najpomembnejša pridobitev so Skupščine visokošolskih zavodov – organizacijske oblike, ki vključujejo vse študente, vsem dajejo moč sooblikovanja lastnega obštudijskega življenja, hkrati pa prenašajo procese odločanja na vsakogar izmed nas – glavna pridobitev nove reforme je tako nearoganten odnos, ki ne dela razlik med funkcionarji in ostalimi študenti, ampak pripoznava v vsakem elementu združenega študentstva enako sposobnost racionalnega odločanja ter ceni pomembnost vsakega mnenja v skupnosti. Sprememba se bo udejanjila preko sprejetja novega statuta, ki prinaša naslednje ključne spremembe v delovanju organizacije.

Spremembe v statutu ŠOU v Ljubljani:

I. Popolna javnost pogodb in �inančnih transakcij. II. Ukinitev sejnin in omejitev honorarjev na minimalno plačo. III. Podreditev zunanjemu nadzoru, Komisiji za preprečevanje korupcije RS in Računskemu sodišču RS. IV. Neodvisen in razširjen notranji nadzor, neposredno voljeni nadzorniki z večjimi pooblastili, ločeni od izvršne in zakonodajne oblasti. V. Samoorganiziranje obštudijskega življenja, uvajanje neposredne demokracije preko skupščin na lokalni ravni, ki popolnoma avtonomno in odprto razpolagajo s skupnimi študentskimi sredstvi. VI. Demokratizacija vseh procesov odločanja na ŠOU v Ljubljani, uvajanje elektronske demokracije, participativnega proračuna in možnosti odpoklica funkcionarjev.

Si drzneš odločati o svoji in skupni prihodnosti? Drzni si biti študent in glasuj ZA nov predlog statuta ŠOU v Ljubljani, 27. novembra 2013 na tvoji fakulteti!


kaj prinaša

Piše:

Jaša Rajšek

nova tobačna zakonodaja? “Tobačna industrija nikoli ne more zaposliti toliko ljudi, kot jih lahko ubije,” je dejal irski zdravstveni minister John Reilly. Na zasedanju zdravstvenih ministrov Evropske unije, 21. junija letos v Bruslju, so tako določili prve predloge za novo tobačno zakonodajo. Glavni razlog za ta ukrep je smrtonosnost kajenja, saj naj bi vsako leto za posledicami kajenja v EU umrlo 700 tisoč ljudi. Kadilci bi naj v povprečju imeli tudi 14 let nižjo življenjsko dobo. Zdravstveni ministri so poseben poudarek namenili tudi zmanjševanju kajenja med mladimi, saj naj bi 70 % kadilcev začelo kaditi še pred dopolnjenim osemnajstim letom. O vsem tem je bilo sicer že precej povedanega, nas pa je zanimalo, kakšen vpliv bodo predvidene spremembe v zakonodaji dejansko imele na potencialne in tudi sedanje kadilce. Z drugimi besedami, ali bo prihajajoča tobačna zakonodaja sploh učinkovita?

Prvo zasedanje decembra lani Evropski ministri so sicer zakonodajni predlog sprejeli že 21. decembra 2012. Glavni cilji pobude so zmanjšanje privlačnosti tobačnih izdelkov, kajenja samega in mlade odvračati od kajenja. Seznam točk v predlogu je bil sledeč: slikovna in besedilna zdravstvena opozorila se morajo povečati na 75 % površine škatlice, 70 sestavin, ki povzročajo raka, mora biti navedenih ob robu škatle namesto sedanjih informacij o vsebnosti nikotina, katrana in ogljikovega monoksida, prepoved cigaret in tobaka z okusi, ter poenotenje cigaretne embalaže. Osrednja misel predloga se je glasila: “Tobačni izdelki morajo izgledati kot tobačni izdelki in imeti okus po tobačnih izdelkih.” Takratni predlog naj bi zagotavljal, da se privlačna embalaža in aromatične snovi ne bi uporabljale kot marketinška strategija.

Drugo zasedanje junija letos Na drugem zasedanju so v Bruslju, domnevno pod vplivom močnega tobačnega lobija, nekatere predloge odstranili, druge pa omilili. Tokrat je bilo govora o besedilnih in slikovnih opozorilih v velikosti 65 % škatle, prepovedi močnih okusov, kot so mentol in čokolada, ter manj privlačne embalaže za tanke cigarete; saj bi prav tanke cigarete v lični embalaži preveč spominjale na modni dodatek, čemur ministri pripisujejo porast kajenja med mladimi dekleti, medtem ko odstotek kadilcev v ostalih kategorijah upada ali vsaj stagnira. Predlog o poenoteni embalaži za vse znamke je bil zaradi zakonodaje o varstvu konkurence zavrnjen. Trenutno imajo poenoteno embalažo le v Avstraliji, pa še tam se vlada bojuje s tožbami tobačnih proizvajalcev. Za te nove predloge so bile članice Slovenija, Finska, Belgija, Irska, Velika Britanija, Francija in Estonija, proti pa Češka, Slovaška, Bolgarija in Romunija.

Tretje zasedanje oktobra letos 8. oktobra so ministri predlog podali Evropskemu parlamentu, ki je potrdil mandat za pogajanja s članicami. Pogajanja bodo potekala letošnjo jesen, izbrane direktive pa naj bi začele veljati leta 2014. Na tem zadnjem zasedanju so se poenotili glede velikosti opozoril na 65 % embalaže in se odločili, da e-cigarete niso medicinski pripomoček. Članice so zavrnile predlog o prepovedi vseh tankih cigaret, prepoved okusa po mentolu pa bo začela veljati šele čez 8 let. Takšen predlog so v parlamentu izglasovali s 560 glasovi za, 92 proti in 32 vzdržanih. Ne glede na trenutno veljavnost predlogov smo se odločili raziskati, kakšen vpliv bi ti predlogi imeli na konzumerje. Tako smo povpraševali tudi o vplivu poenotene embalaže in slikovnih opozoril, čeprav, kot se zdaj zdi, ti predlogi še ne bodo prišli na vrsto.

Mnenje strokovnjakov Zaradi ‘šuma v komunikaciji’ nismo uspeli pridobiti mnenj s Fakultete za družbene vede in Fakultete za dizajn, pogovarjali pa smo se z Mileno Topolnik, psihologinjo in profesorico na Tretji gimnaziji Maribor. Pravi, da velikost opozoril na škatlici vpliva na konzumerja, saj je “zunanji dejavnik pozornosti pri zaznavanju tudi velikost dražljaja”. Zanimalo nas je tudi, kako je z dojemanjem slik človeških organov na škatlicah, predvsem pa, ali lahko te slike negativno vplivajo na razvoj bolezni nekoga, ki že kadi. Topolnikova meni, da te slike odvračajo nekadilce od kajenja, ne pa tudi kadilcev, ki so rizična skupina; in opozarja, da lahko te slike vplivajo na podzavest kadilca. “Se strinjam s tezo, da lahko te informacije negativno vplivajo na razvoj bolezni, saj neki ponotranjeni strahovi, na katere zavestno nimamo vpliva, spodbudijo razvoj težav. Pa še različne čustvene težave, kot so npr. občutki krivde, negativna samopodoba ...” Predlog, da bi bile vse škatlice svetlo zelene barve, se ji zdi dober, saj imajo otroci radi živahne barve. Najbolj od vsega pa nas je zanimalo, ali bodo te spremembe v bistvu še dodatno ‘tabuizirale’ cigarete in jih posledično naredile še bolj privlačne za najstnike. Topolnikova meni: “To je mogoče, saj so mladi v teh letih, ko začnejo kaditi, še prepričani v lastno nesmrtnost, ne razmišljajo o bolezni, če nimajo teh izkušenj. Pa še splošna razmišljanja, da je tako vse škodljivo, pa se ne daje pozornosti temu. V naši družbi je tudi glede drugih stvari pesimistična naravnanost. Lahko pa je seveda tudi uporniška gesta, briga me, jaz si upam.” Kakorkoli, za rezultate uspešnosti nove tobačne zakonodaje bo treba počakati vsaj do takrat, ko bo dokončno sprejeta, posledice pa so tako ali tako pogosto nepredvidljive.


Saudska Arabija ... kliče po reformi v Organizaciji Združenih Narodov.

Prvič v zgodovini je bilo zavrnjeno prestižno članstvo v Varnostnem svetu Združenih narodov. Savdska Arabija, ki si je leta prizadevala postati nestalna članica epohalnega organa, je sedaj svojo slovesno zmago žrtvovala v znak protesta in opozorila na v nebo vpijoče dvojne standarde in nepravilnosti, ki dušijo sistem. Ko se je presenečenje poleglo, so tudi druge države bolj ali manj pritrdile izraženim očitkom, da toga struktura OZN za razliko od svetovnega geopolitičnega zemljevida že vse od druge svetovne vojne ostaja tako rekoč nespremenjena. Morda je že skrajni čas, da se v agendo OZN kot prioriteto umesti temeljno reformo Varnostnega sveta.

Zakaj je Savdska Arabija izpustila zgodovinsko priložnost, da se za dve leti postavi ob bok stalnim članicam v varnostnem svetu (Franciji, Veliki Britaniji, Kitajski, Rusiji in ZDA) in prispeva svoj delež v diskusijah o varnostnih vprašanjih in prizadevanju za vsesvetovni mir? Odgovorov je več, in če se najprej osredotočimo na poslanstvo OZN, je jasno, da so zgodovinski neuspehi organizacije pri reševanju mednarodnih konfliktov zasejali vsesplošno razočaranje ter omajali kredibilnost OZN. Savdska Arabija je posebej poudarila dosedanje neučinkovito reševanje sirske krize in nesposobnost ali nepripravljenost VS, da reši že 65 let trajajoči izraelsko-palestinski konflikt. Vzrok neučinkovitosti je moč najti v strukturi organizacije, saj se odločitve o teh vprašanjih sprejemajo v Varnostnem svetu, kjer pogosto trknejo nasproti interesi stalnih članic. Poskusi reformiranja potekajo že dobrih dvajset let, a še niso prinesli rezultatov. Pretirana samozavest organizaciji, katere članice predstavljajo skorajda vse države na svetu, zamegljuje pogled na bridko resničnost: OZN je povozil čas. Povojne zmagovalke v poziciji stalnih članic so dobile nove tekmice, ki jim konkurirajo tako v gospodarskem kot vojaškem smislu. Njihova želja po enakovrednem statusu s stalnimi članicami je pričakovana in tudi upravičena. Brazilija, Indija, Nemčija in Japonska so vzhajajoče velesile in jasno je, da jim v skladu z njihovo močjo pripada tudi večji kos pogače v odločanju. Če ga ne bodo dobile, se bo relevantnost OZN kot akterja gotovo zmanjšala na račun drugih organizacij in združenj (npr. BRICS, Shanghai Cooperation Organisation), kjer imajo dotične države tudi večjo vlogo. Debata o reformi zajema poleg članstva v organu tudi delovne metode, vprašanja članstva supranacionalnih organizacij in seveda pravico veta – ekskluzivno pravico, ki postavlja pod vprašaj vsakršne še kako potrebne spremembe zaradi privilegiranih petih stalnih članic, ki z vsemi štirimi ščitijo svoj položaj. Za razumevanje resničnih vzgibov za bojkot sedeža v VS s strani Savdske Arabije je potrebno vzeti v obzir tudi dogajanje v njeni neposredni soseski. V času hladne vojne

sta se za prevlado na z nafto bogatem Srednjem vzhodu borili Sovjetska zveza in ZDA, kakopak, energetske surovine so bile visoka motivacija za oba bloka. ZDA je v strahu pred ‘mednarodnim komunizmom’ s kraljevino Savdsko Arabijo sklenila zavezništvo, ki je v svoji dolgoletni zgodovini preživelo kar nekaj vzponov in padcev. Danes je zopet na preizkušnji zaradi nenadnega zasuka ameriške politike do Sirije in Irana. Moderni diplomatski pristop Savdski Arabiji namreč ni najbolj po godu, sploh pa se je že veselila ameriške vojaške intervencije v Siriji, kjer z orožjem podpira svoje ideološke brate, sunitske upornike. Rivalstvu v regiji kar ni videti konca. Savdska Arabija je tudi sedaj opozorila na dvojne standarde v politiki (zahodne) mednarodne skupnosti in pri tem namigovala na visoko toleranco, ki jo imajo zavezniki do izraelskega in še posebej iranskega jedrskega programa, ki je njen največji tekmec v regiji. Savdsko Arabijo obliva hladen pot ob Obamovi politiki odprtih rok do večinsko šiitskega Irana in glej no glej, nekaj podobnega čuti tudi Izrael. Večni sovražnici sta v tej točki našli skupni jezik in sedaj skupaj srepo zreta v iranski jedrski program ter čakata, da pade kaplja čez rob … Kako daleč lahko potisnejo frustracijo kraljevino Savdsko Arabijo? Ne prav daleč. Konec koncev je preveč odvisna od ZDA, da bi si dovolila uničiti prijateljske vezi (ki jih podpirajo predvsem naftni in orožarski posli) in si nakopala jezo svetovne velesile. Odpoved članstvu v Svetu zato še toliko bolj izraža resnično razočaranje in bes nad nepravičnim sistemom. Kljub temu verjetnost za temeljno reformo v bližnji prihodnosti ni ravno velika in mnogoteri vzroki govorijo v prid pesimističnim napovedim. Očitno še vedno živimo nekje v 19. stoletju, ko je bila igra ‘zemljo krast’ običajna praksa državnih voditeljev, le da gre danes za malenkost bolj sofisticirano igro. Navidezen boj za demokracijo in človekovo blagostanje ni nič drugega kot boj za prevlado in nadzor. Lorena Korošec


VŠEČ MI JE, KO SI TIHO Mačizem in neenakost v Latinski Ameriki

FOTO: F-Stop Magazine

V tradicionalni latinskoameriški kulturi je mačo (macho) obravnavam kot neustrašen in odločen moški, ki z vsakim korakom zbuja strahospoštovanje. Je glava družbe in svoje družine – pogosto v pretirano ljubosumnem, agresivnem smislu. Mačizem je koncept, ki diktira in pojasnjuje način življenja prebivalcev in prebivalk Latinske Amerike, zlasti na področju seksualne kulture, družine in odnosov med moškim in žensko. Ne gre pa samo za dolgo latinskoameriško tradicijo, v kateri fantki odraščajo v neustrašne moške, ženske pa v poslušne in pridne gospodinje. Gre za družbene norme, ki s seboj prinašajo številne politične, moralne in zdravstvene probleme. Tradicionalno je dolžnost mača, da s svojo družbeno in seksualno dominanco ohranja svoj sloves. Ker so ženske vzgojene v prepričanju, da je spolnost namenjena zgolj reprodukciji in je kakršnokoli drugo prakticiranje grešno dejanje, mačo svoj neukrotljiv seksualni apetit poteši izven zakona. S pogostim menjanjem spolnih partneric ali partnerjev – pa naj si gre za seks z znanko, prostitutko, ali drugim moškim – dokazuje svojo moškost. Kot najvišje dokazilo možatosti posameznika velja prav spolni odnos z osebo moškega spola, ki nakazuje, da je posameznik tako zelo možat, da lahko ima spolni odnos z osebo istega spola, pa bo še vedno veljal za heteroseksualca.

Kljub (skoraj neizogibni) nezvestobi je v latinskoameriški kulturi še vedno družina tista, ki je na prvem mestu. V interesu moža je, da za zunajzakonske avanture žena ne izve, vendar se le-ta moževega dvojnega življenja po navadi zaveda, a si raje zatiska oči. Lažje se je ne soočiti z resnico, saj bi bil mož užaljen in jezen, kar zelo verjetno vodi v nasilje. V tradicionalni družini žena nima prav dosti moči in je možu podrejena, saj živi v prepričanju, da je moški tisti, ki jo bo branil, ki bo močnejši in sposobnejši od nje. Njena naloga je, da opravlja hišna opravila in vzgaja otroke, vendar bo kljub temu prav moški tisti, ki bo družino ščitil, jo oskrboval s hrano in poskrbel za to, da bo hči odrasla v poslušno ženo, in da bo nedolžnost izgubila šele s svojim bodočim možem, da bo sin odločen in krepak kot oče, in da bo žena zvesta ter na prvo mesto postavljala predvsem svojega moža. Predvsem v razvitejših delih Latinske Amerike se situacija spreminja, spreminjajo se partnerske vloge in spola postajata vsaj enakopravnejša, če ne enakovrednejša. Kljub vsemu pa ostajajo prisotni tradicionalni elementi, ki prinašajo resne posledice. Najprej bi izpostavila posledice, ki zadevajo izrazito neenak položaj moških in žensk (ženske so redko na vodilnih položajih, od moškega so finančno odvisne in priklenjene nanj in njuno družino, kljub temu, da


so velikokrat žrtve nasilja in moralno spornega obnašanja). V višjih slojih je njihova naloga biti lepe, vključevati se v družbene aktivnosti (dobrodelne akcije …) in seveda posvečati pozornost družini – primarno svojemu možu. Le-ta medtem vodi državo, v prostem času pa se vdaja hedonizmu in zahaja v nočne klube in bordele, kjer je najverjetneje v najstniških letih izgubil nedolžnost z eno izmed nočnih delavk. V nižjih slojih pa spolno zatiranje skoraj obvezno spremlja še fizično nasilje. Večina že od malega živi v revščini, kar se odraža tudi v njihovi mentaliteti – brezup in jeza sta stalnica v družinah najnižjega sloja. Zaradi tega se moški še pogosteje vdaja alkoholu in svojo agonijo znaša nad svojo družino. Čeprav že tako živijo v bedi, bi žena s pobegom od moža tvegala, da pristane še v večji bedi – v nevarnosti in brez strehe nad glavo. Druga zelo problematična posledica tovrstnega načina življenja je prenašanje spolno prenosljivih bolezni. Ciljne skupine, ki največkrat podležejo spolno prenosljivim boleznim, so moški, ki imajo spolne odnose z moškimi, in prostitutke, ki spolne bolezni prenesejo na svoje stranke. Problematični so tudi narkomani, ki bolezni prenašajo predvsem s souporabo igel. Po Latinski Ameriki ima koncept varne spolnosti drugačen pomen kot pri nas – nanaša se na čim večjo diskretnost in neopaznosti pri zunajzakonskih aferah. Uporaba kontracepcije, sploh kondomov, ni nekaj vsakdanjega – prošnja za uporabo kondoma je za moškega celo žaljiva. Nešteto žena, ki so sicer imele enega spolnega partnerja, je diagnosticiranih z virusom HIV. Prostitutke navadno privolijo v nezaščiten spolni odnos predvsem zato, ker se s tem izognejo izgubi strank na dolgi rok ali pa morebitnemu nasilju, ki izbruhne, če je moški ob predlogu uporabe kondoma užaljen. Zato raje zaračunajo več za spolni odnos brez kondoma ter s tem pristavijo še en lonček k izkoriščanju žensk v patriarhalni družbi. Problemi s kontracepcijo odpirajo tudi drugo in zelo aktualno stran problema – pomanjkanje kontrole žensk nad lastnim telesom. Poleg nenačrtovane nosečnosti je tudi prekinitev le-te zahtevna, saj je splav v številnih državah Latinske Amerike prepovedan z zakonom (razen, če je ogroženo življenje), kar privede do nelegalnih splavov, ki se pogosto končajo tragično, saj v državah ni zadostne opreme niti strokovnjakov ali pa se ženske – predvsem mlade – poslužujejo zastarelih in zelo nevarnih metod. V mačistični tradiciji je nedvomno kar nekaj moralno spornih elementov, ki ženske uvrščajo daleč na dno družbene lestvice. V sodobni Latinski Ameriki se podoba družin že preobraža; ženske se počasi učijo v ospredje postavljati sebe, se izobražujejo in so bolj družbeno angažirane. Začenjajo se zavedati, da ni treba, da so ves čas v ozadju, tako na družbenem kot tudi na družinskem področju, in da moževa nezvestoba ni nekaj, kar bi morale za vsako ceno tolerirati. Kljub temu pa njihov glas ni enak moškemu, statistike pa kažejo, da so na delovnem mestu plačane tudi do 17 % manj kot njihovi moški sodelavci. V družbi je čutiti konkretne premike in premike v mentaliteti. Predvsem med mladimi je prisoten revolucionaren duh, ki teži k večji

FOTO: F-Stop Magazine


enakovrednosti in enakopravnosti v družbi, družini in politiki. Prisotna je propaganda v prid kontracepciji, a še vedno premalo, saj je večina držav še vedno globoko zasidrana v tradicionalni mačistično - krščanski ideologiji, ki je prisotna na vseh področjih družbe. Potrebno bi bilo uporabiti vsa sredstva – od medijev in predvsem do osebnega stika z ljudmi za osveščanje o varni spolnosti, o možnostih, ki jih življenje ponuja. Več poudarka bi bilo potrebnega na preprečitvi problemov (spolnih bolezni, nezaželeni splavi) kot pa na kasnejšem reševanju le-teh. Ženske bi se morale zavedati, da imajo možnost izbire, in da ni neizbežno, da postanejo tih, skromen in predvsem zapostavljen člen v družini in družbi. Čilski pevec v eni izmed svojih del zapiše: “Všeč mi je, ko si tiho, ker je tako, kot da te ni.” 1 Novinarka Silvana Paternostro vrstico navede kot uvod v prvo poglavje svoje knjige o seksualni kulturi in položaju žensk v Latinski Ameriki. Julija letos sem med obiskom v tistem delu sveta z veseljem opazila, da bi v veliko primerih zgornja misel težko še vedno točno ponazorila situacijo. Spoznala sem ženske iz najrevnejših predelov, ki so mi z veseljem pripovedovale, da so zapustile svoje nasilne može, se z otroki preselile k svoji materi in se začele izobraževati na številnih področjih. Mladi hodijo na ulice in zavračajo tradicijo. V družinah je opaziti več enakovrednosti in konsenza. Žal pa je – predvsem v najrevnejših predelih – še vedno vse precej pogosto, da slišiš očeta, ki svoji hčerki reče: “Dovolj je bilo izobrazbe zate. Zdaj si ženska in pravo mesto zate je v hiši.” Puncam te vrste je težko vliti upanje, saj vlada revni sloj pusti stati v odročnih predelih mesta, kjer večina tudi celo življenje ostane, saj težko pride do ustrezne izobrazbe in do znanja, ki bi jim pomagalo pri tem, da ne postanejo že ujetnice nasilnega moškega in najstniške mamice. Elementi tradicionalnega mačizma seveda bodo prisotni in poskus popolne odstranitve bi lahko mariskdo označil za egocentričnega. Dejstvo pa je, da prinaša s seboj problematične posledice, ki jih moramo s skupnimi močmi postaviti v ospredje. Le tako lahko posežemo v začaran krog zapostavljenih žensk in agresivnih moških.

Maja Jeranko

FOTO: F-Stop Magazine 1

Pablo Neruda – Me Gustas cuando callas


FOTO: MARTINA HRASTNIK

LOU REED Umrl je Lou Reed, pionir alternativne rock glasbe. Njegov opus obsega štiri albume z Velvet Underground, 26 solo albumov in vloge v 11 filmih. Njegovo ustvarjanje in njega samega je močno definirala alternativna kultura New Yorka. Prevladujoče tematike ustvarjanja so tako postale spolnost, droge, prostitucija, nenehen notranji boj in melanholija. Tudi v zasebnem življenju je bil boem, v velikih količinah je konzumiral droge in alkohol, ter bil tudi dvakrat poročen v heteroseksualni zakon, čeprav je bil sam biseksualec. Vse to ga je postavilo za ikono, simbol in postal je eden najvplivnejših ljudi na svetovni kulturno-umetniški sceni 20. stoletja. Lewis Allan Reed se je leta 1942 rodil v židovski družini v Brooklynu. Kljub temu je poudarjal, da je njegov bog rock'n'roll. Igranja kitare se je naučil s poslušanjem radia in v srednji šoli igral v več bendih, zanimala sta ga rock in jazz. Pri 14 letih so ga njegovi starši želeli ‘ozdraviti’ homoseksualnosti, zato je takrat prejemal terapijo z elektrošoki, ki je bila v tistih časih smatrana za zdravilo spolnih deviacij. ‘Terapija’ seveda ni prinesla želenega učinka, nasprotno, Lou je imel po tistem težave s spominom in čustvovanjem in, kot je dejal sam, postal rastlina. Doštudiral je novinarstvo, filmsko režijo in kreativno pisanje. Po tem se je pri 22 letih preselil v New York, kjer je srečal Johna Calea, s katerim sta ustanovila skupino Velvet Underground. Njihov mecen je postal takrat že uveljavljeni Andy Warhol. Večkrat so igrali v njegovi rezidenci in s tem skrbeli za ambient, medtem pa je umetnik ustvarjal. Najbolj znan produkt tistega obdobja je zagotovo prvi album The Velvet Underground & Nico s slavno naslovnico rumene banane Warhola. Album obravnava teme kot so droge, seksualne deviacije, sadizem in mazohizem.

jaša rajšek

Dal je 'evergreenske' klasike kot Heroin, Venus in Furs, I'm Waiting for the Man in Sunday Morning. Za časa 60. let Velvet Underground sicer niso bili priljubljeni niti cenjeni. V 70. letih je Reed začel s solo kariero, najbolj znana stvaritev takratnega časa pa je komad Walk on the Wild Side, v katerem opisuje življenje podzemlja; droge in prostitucijo. V 80. letih se je prvič poročil, z dizajnerko Sylvio Morales sta skupaj preživela 10 let. V poznih 90. letih je spoznal Laurie Anderson, eksperimentalno glasbenico in multimedijsko umetnico, s katero sta na svojih albumih izdala tudi mnogo kolaboracij in se leta 2008 poročila. Čeprav je Lou Reed v solo karieri ustvaril veliko več glasbe kot z Velveti, njegova solo kariera ni tako ‘ikonska’. Vseeno je naredil nekaj večnih komadov tipa Perfect Day in Satellite of Love, vendar njegovi solo albumi niso rodili velikih hitov; verjetno zato, ker Reed s svojo glasbo nagovarja vsakega poslušalca posebej, ni izvajalec za množice. Tako je Lou Reed 27. oktobra 2013 sklenil svoje življenje. Ko je maja prestal presaditev jeter, je zapisal, da pooseblja napredek medicine, kemije in fizike, saj naj bi se počutil močnejšega kot kadarkoli. Prav vse do svoje smrti je bil aktiven, igral je na koncertih, pisal recenzije in delal edino, kar je znal, ustvarjal. Nekoč so ga novinarji vprašali, kaj mu daje takšno kreativnost. V svojem ciničnem slogu je dejal, da vsak dan masturbira. Bil je človek, ki je s svojim glasom in tehniko igranja kitare (‘ostrich tuning’) postal edinstven. Ni ustrezal vsakomur in tudi vsak ni ustrezal njemu. Človek, čigar glasbe ne bomo zasledili na študentskih druženjih 21. stoletja, ko so glavni hit postali Modrijani in družbena otopelost. Upam, da je izbral Perfect Day za svoj Walk on the Wild Side.


Jaša Bužinel NOVI EVROPSKI ORFEJ? Glasnik generacije “Med veličastno preteklostjo in mračno prihodnostjo” Evrope 7. oktobra 1955 je tedaj 29-letni Allen Ginsberg v majhni umetniški galeriji v prostorih nekdanje avtomobilske delavnice sredi San Francisca strastno zrecitiral svojo znamenito pesnitev z naslovom Howl! (Tuljenje/Rjovenje) in se za vse večne čase zapisal med zvezde: rodila se je nova poezija, ki je povezala pripadnike t. i. bitniške generacije, povzročala škandale velikih razsežnosti in imela neprekosljiv vpliv na razvoj tedanje ameriške pesniške renesanse ter posledično tudi sodobne evropske literature. Ginsberg je postal glasnik svoje generacije.

Leta 2013 skuša ‘zarjoveti’ komaj 20-letni Jaša Bužinel. Vse kaže, da bi lahko postal glasnik svoje generacije. Naj se sliši še tako pretenciozno – zdi se, da nujno potrebujemo sodobnega pesnika najmlajše generacije, čigar ‘tuljenje/rjovenje’ bo odjeknilo v noč, natančneje v mračno prihodnost sodobne Evrope. Da bi mladi pesnik zaslišal odmev, kot ga je pred skoraj 60 leti slišal Allen Ginsberg, je seveda utopično pričakovati. Vse preveč je dandanes namreč izgubljenih pesniških volčičev, ki bevskajo v praznino, ne da bi se karkoli streslo in ne da bi jim kdorkoli pritegnil. Moralizatorskemu starejšemu opazovalcu in premišljevalcu aktualne umetniške produkcije bi se prav lahko zapisalo, da najmlajšo slovensko pesniško generacijo zaznamuje hipsterski nihilizem, ki se manifestira v brezbrižnem epigonskem posnemanju preživelih in neštetokrat prežvečenih vzorcev iz preteklosti. Za sodobne mlade odrasle ni značilna družbena angažiranost (prej umik v totalno apolitičnost), mnogi mladi politike ne razumejo in jih sploh ne zanima. Njihovo otroštvo je minevalo v popolnem kapitalističnem duhu: starši so bili zaposleni in so zaslužili toliko, da so lahko njihovi otroci (zmotno) spoznali,

1 2

da je blagostanje nekaj samoumevnega. Ker se jim za nič na tem svetu ni bilo treba boriti, so otopeli in danes lahko opazujemo najstnike, ki so sposobni ure in ure brezdelno strmeti v prazno. Ravnokar odraščajo generacije, rojene v času osamosvojene Slovenije in se niti časa pred vstopom v Evropsko unijo (2004) sploh ne spominjajo. Zanje sta svobodno prehajanje meja in skupna denarna valuta nekaj samoumevnega. V šoli so bili ti najmlajši slovenski odrasli deležni pouka o evropskih institucijah in njihovi zakonodaji, na univerzah spodbujajo mednarodne izmenjave študentov, ‘evropejski’ žargon je redna ‘prehrana’ na dnevnopolitičnem jedilniku. Evropska zavest je vélika tema v trenutnem družbenopolitičnem dogajanju na stari celini. Vendar pa je postalo več kot evidentno, da je Evropa nekako od leta 2008 v krizi in to v večji krizi kot Amerika. V času velike evroskepse je krepitev evropske zavesti postala boj z mlini na veter. Mladi so lahko celo ‘indoktrinirani’ z vsemi lepo zvenečimi idejami o véliki združeni Evropi, vendar v svoji apatičnosti ne bodo dolgo ostali ravnodušni, hladni in molčeči. V tem vzdušju je vzniknila pesem Europe Jaše Bužinela (1992), ki se v svojih pesniških začetkih napaja iz tradicije angloameriške literature. Čeprav je naklonjen zlasti sodobni (alternativni) ameriški, britanski in avstralski kulturi, je vendarle povsem evropski avtor – in evropejstvo je z nekajdesetletnim premorom od Kosovelovih 1 časov dalje (spet) postalo nov fenomen v slovenski književnosti 2. In četudi je Bužinel ‘otrok svoje dobe’, še zdaleč ni apatičen, pasiven in odtujen od družbenega dogajanja, temveč je vsestransko dejaven, razmišljujoč in angažiran. Naposled preberimo njegovo pesem.

O Kosovelovi evropski zavesti najbrž ni treba izgubljati besed. Spomnimo samo na še en citat iz njegove beležnice iz leta 1925: “Naš ideal je evropski človek, različen po svojih obrazih, a samo eden po svojem velikem stremljenju […].” Tu je vredno opozoriti na pesem Evropa Aleša Štegra iz zbirke Proturberance (2002), ki zagotovo ni veljala za model Jaši Bužinelu, imata pa pesmi nedvomno skupen kritičen pogled na Evropo; enajstletna razlika v času nastanka obeh pesmi prinaša že nove poudarke: če se Šteger ironično duhovito posmehne Evropejcem ter stereotipom tedaj superiorne in šovinistične imperialistične Evrope, ki je pod vplivom t. i. ameriškega sna vendarle izgubila ves svoj mik, pa pri Bužinelu v evropejstvu ni nič več smeha vrednega.


Europe I don't have a story to tell, Europe!

I don't have a vision to sell, Europe!

I am stuck between the glorious past and the bleak future. Help me see it through, help me �ind an answer to this quest on reconciliation, regeneration, release my imagination and carve it into pillars of marble – to entrench a new hope onto our common soul. But the task is complicated

for we don't possess a common soul – an arti�icial artefact of the western fathers. Alas! We, children of Europe, are in dire need of a story, a story which history used to tell us but does no more. And we are worried, wasted, empty and lost. Tell us who we are and give us a story to turn into our future, to discover who we are and what all this is, what we share and where we live. Europe, be our loving mother! Not an orphanage, a hopeless land of economic prostitution, a capitalistic whore, addicted to �inancial injections. Let's make it through together, you and your children, the boundless generation.


Bužinelova beletristična pisava je dvojezična: slovenska in angleška, kar odpira nova aktualna vprašanja, npr. o tem, ali leposlovje domačega avtorja v tujem jeziku sploh še sodi v slovensko književnost, ali v globalnem svetu nacionalna književnost sploh še obstaja – in če: ali ima sploh še smisel pisati (samo) za Slovence; ali ni sleherna umetnost vendar globalna, nadnacionalna, univerzalna idr. Tudi to je ena izmed značilnosti generacije, rojene v 90. letih: da je namreč doma v večjezičnosti in z lahkoto prehaja od maternega do (običajno prvega) tujega jezika: angleščine. (Spodaj podajam lasten prosti prevod pesmi v slovenščino.) 3 Pustimo izbiro jezika ob strani in se posvetimo notranji zgradbi Bužinelove pesmi, ki je nezavedno upošteval premiso starejšega pesnika Uroša Zupana, da se “[p]oezija […] ne začne z velikim, pokom, / ampak s cviljenjem” (pesem Nasveti za uspešno literarno kariero), vendar je mladi pesnik v svojih verzih združil oboje: cviljenje in veliki pok. ‘Cviljenje’ bi zaznali v občutjih lirskega subjekta, ‘veliki pok’ pa v svojstveni ‘manifestativnosti’ njegove pesmi. Lirski subjekt ‘cvili/tuli/zavija’, ker občuti skrajno nemoč spričo dejstva, da je “obtičal med veličastno preteklostjo / in mračno prihodnostjo [Evrope]”, in kliče na pomoč personificirano (pobožanstveno?) ‘mater’ Evropo, ki naj bi mu pomagala najti rešitve in odgovore. Temeljno občutje je skrb, zvezana s sedanjostjo in prihodnostjo evropske mladine. V Evropi ne vidi vsemogočne odrešiteljice, prosi jo samo za navdih (“release my imagination”), da bi se sam angažiral in postal orfejsko-prometejski odrešitelj ali da bi vsaj dobil novo (za)upanje “v našo skupno dušo”. In tu je težava: skupna evropska duša je žal le utvara, le navidezna in izmišljena zgodba-uspavanka starcev, ki so (na)pisali zgodovino, v kateri se ‘otroci Evrope’ več ne prepoznajo. Tu je vrhunec evroskepse v pesmi. Nastopi množinski lirski subjekt in izpove eksistencialno, družbenokritično in etično idejo mladih Evropejcev, s katerimi se mladi pesnik popolnoma poistoveti in zlije v enoten človeški/človečanski kolektiv. Eksistencialni motivi so osamljenost, zapuščenost, zapostavljenost, izpraznjenost, izgubljenost, odvečnost. Družbena kritika je usmerjena v nezmožnost Evrope, da bi mladim zagotovila prihodnost. Namesto da bi bila Evropa ‘naša ljubeča mati’, je le “sirotišnica, brezupna dežela / ekonomske prostitucije, / kapitalistična kurba, / zasvojena s finančnimi injekcijami”, v kateri mladi čutijo največjo mero socialne izključenosti in nezmožnosti aktivne ekonomskopolitčine participacije. In nazadnje še skrajna človečanska etika: navkljub skorajšnji brezperspektivnosti evropske prihodnosti skupinski subjekt poziva Evropo, ji prigovarja, jo kliče k ljubezni, povezanosti, enotnosti, čuti se kot otrok iz generacije ‘Evrope brez meja’ (‘the boundless generation’), ki jo imajo politiki ves čas na jezikih, a tako malo v srcih. 3

Kljub hudi kritiki sodobne Evrope je Jaša Bužinel vendarle uspel in uspešen ‘evropski produkt’. Njegovo ‘tuljenje’ je bolj kot Šalamunovemu odporu do “podobe svojega plemena” blizu Kosovelovemu ekspresionističnemu in ekstatičnemu ‘kriku’ evropskega človeka, ki hoče postati ‘Človek’ in preobraziti svet v ‘Svet’ (beri: v pravo Evropo). Lahko je sodobni evropski Orfej, ki bo s svojimi velikimi vprašanji Evropi pomagal do nove človečnosti – kaj več lahko pesnik ponudi? Koliko je v njegovi poetiki epigonskega? V resnici zelo malo. K sreči Jaša Bužinel ni obtičal kot bleda senca za hrbti literarnih velikanov predhodnih obdobij niti ni zares zrasel na ‘ramenih velikanov’, temveč izhaja iz lastne (samo)refleksije, iz izvirnega mladostnega doživljanja svoje vloge v sodobni Evropi in utegne postati rezoner splošnega generacijskega občutenja aktualne stvarnosti. Če njegovo ‘tuljenje’ ne bo obsojeno na vakuum brez odmeva. Piše: Nejc Rožman Inavčič

Jaša Bužinel je rojen 1992. leta v Šempetru pri Gorici, doma je v Dobrovem v Goriških brdih. Je zlati maturant novogoriške gimnazije. Leta 2010 je uredil gimnazijsko glasilo 23. beležnica. Od leta 2011 je študent zgodovine in anglistike na ljubljanski filozofski fakulteti. Aktivno se ukvarja z glasbo kot kitarist v hardcorovskem in stoner metalskem bendu See-Through, kot najstnik pa je igral v pankrokovskem bendu Big Fat Liars, s katerim so posneli album We're not what you want us to be. Piše poezijo, besedila za uglasbene skladbe, kratke zgodbe in eseje. Tekste objavlja v svojem spletnem blogu.

Evropa – Nimam zgodbe, ki bi jo lahko povedal, Evropa! / Nimam vizije, ki bi jo lahko prodal, Evropa! / Obtičal sem med veličastno preteklostjo / in mračno prihodnostjo. / Pomagaj mi spregledati, / pomagaj mi najti odgovor na to iskanje / sprave, obnovitve, / sprosti mojo domišljijo / in jo vkleši v marmornate stebre – / da bi ukoreninila novo upanje / v našo skupno dušo. / Toda naloga je zapletena, / ker ne posedujemo skupne duše – / umetnega artefakta naših zahodnih očetov. / Žal! / Mi, otroci Evrope, imamo / grozljivo potrebo po zgodbi, / zgodbi, ki nam jo je zgodovina / pripovedovala, a je več ne. / In smo zaskrbljeni, zapuščeni, / prazni in izgubljeni. / Povej nam, kdo smo, / in nam daj zgodbo, / da jo bomo spremenili v svojo prihodnost, / odkrili, kdo smo / in kaj je vse to, / kar si delimo in kjer živimo. / Evropa, bodi naša ljubeča mati! / Ne z sirotišnica, brezupna dežela / ekonomske prostitucije, / kapitalistična kurba, / zasvojena s finančnimi injekcijami. / Prebijmo se skozi skupaj, / ti in tvoji otroci, / brezmejna generacija.


a - Ar ge nt ina - Ch ile Pe ru - Bo liv ija - Pa ra gv aj - Br az ilij

od oceana do oceana

dom, Lima peru Humboldtova kolonija, Paracas Peru

linije, nazca Peru Potopis v fotografijah, PIĹ E Tina Felicjan FOTO Tina Felicjan


Rodnost Colce, Arequipa Peru

Plavajoci otoki, Titicaca Urus Peru

Knap, Potosi Bolivija

Darovi Pachamami, La Paz Bolivija

Krvava mlaka, Uyuni Bolivija Potopis v fotografijah, PIĹ E Tina Felicjan FOTO Tina Felicjan

Ulica ponuja, Sucre Bolivija


o, Brko! MATEVŽ VOGRINEC Nosili so jih mnogi, tudi nekatere mnoge. Z njimi lahko bližnje osupnejo le redki! Da brki niso mala šala, izvemo takrat, ko si jih pustimo. Najprej moramo skozi proces spoznavanja, da brki niso več nekaj vsakdanjega. Postali so nezaželeni, celo več, postali so tarča posmeha. November je postal patron imetnikov brkov, saj takrat vsakomesečni nositelji brkov postanemo navadni moški, ker z brki ozaveščamo ljudi o raku prostate. Če je to počel Quantas pred leti, pa lahko še mi sedaj. Nerodno je, ko naše avgustovske brke pomešajo z novembrskimi. Sledijo minute razlag, da tvoji pa že niso novembrski, da si samo outdated. Z veseljem vedno srečam sonositelja brkov. Nekateri so bolj sramežljivi in jih morajo nujno povezati z brado, le redki jih pustijo na ogled v polnem kosmatem sijaju. Brki so cenjeni tudi mednarodno. Pred leti so celo prirejali Svetovno prvenstvo brkov in brad, kjer so razdelili brke v posebne kategorije. Od naravnih, madžarskih, dalijevskih, angleških do freestyla. Često se zgodi, da so brki predmet diskusije med moškim in žensko. Nekatere pogleda na brke ne prenesejo, druge po njih hrepenijo. V vsakem primeru so predmet kontroverznosti. Lahko te tudi poimenujejo. Mnogokrat sem doživel, da sem bil pri ‘kebabčiju’ pozdravljen z “O, Brko, kaj boš? ” Enako se zgodi tudi v mnogih kavarnah, če si natakar le drzne biti smešen. V novembru vsak, ki si želi imeti brke, to stori brez zadržkov, saj je njegov namen, da ozavesti o raku, plemenit. Redki si bodo drznili izreči misel proti tako plemeniti stvari, zraven plemenitosti pa priložnostni nosilci lahko izkusijo nekoliko outdated simbol moškosti, ki jim bo sicer zelo redko, ampak res zelo redko koristil. Adijo žiletka za en mesec!


Rush hour, sao Paulo Brazilija

Pocitek, rio de Janeiro Brazilija

Selva, Villa Tunari Bolivija

Potoki, Foz do IguaSsu Brazilija

Relief, Salta Argentina

Slana pasaza, Atacama Chile Potopis v fotografijah, PIĹ E Tina Felicjan FOTO Tina Felicjan


Skovik