Page 1

F

E

B

R

U

A

R

2

0

1

4


F

E

B

R

U

A

R

2

0

SKOVIK februar 2014 Urednik Matevž Vogrinec lektoriranje Špela Sladič in teja jeraj Oblikovanje Rok Potočnik Naslovnica Martina Hrastnik izdaja Šaleški študentski klub

1

4


KAZALO zmrznjene sanje olimpijskih iger 2014 februar v znamenju olimpijskih iger izmerimo narodov blagor Psihonavt par excellence Valentino poezija noÄ?ne urice poezija delati prihodnost vztrajni narod med rusijo in evropo Moj prijatelj pogrebnik alejandro Philip seymour hoffman 1967 - 2014


zmrznjene

sanje OLIMPIJSKIH

IGER 2014 MATEVŽ VOGRINEC Tina Maze letos ne zmore naloge iz prejšnje sezone. Ta ni bila osvajanje medalj, ampak veselje v dnevnih sobah Slovenije, medtem ko je nekaj tisoč ljudi želelo spremembe v naši družbi. Forma Tina Maze je zamrla enako kot je zamrlo tisto gibanje ljudi. Lansko sezono skoraj ni bilo komentatorja smučanja, ki Tini Maze ni napovedal megalomanskih uspehov v Sočiju. Nekaj tednov so bile informativne oddaje sestavljene tako, da so voditelji smejoče napovedovali prispevke o novem zmagoslavju Tine Maze. Zmagovala je v vsaki disciplini, premagala je vsako tekmico, premagala je tudi Smučarsko zvezo Slovenije. Vse je kazalo, da bo tekoča sezona tista, ko bomo spet primorani poslušati vsak vikend o Tini Maze. Mediji so imeli vse pripravljeno. Teren je bil postavljen, Tina Maze bo nosilka slovenskih olimpijskih sanj. S pričetkom sezone so se pokazale prve razpoke v ekipi Maze. Ob prvih neuspehih se je ekipa zlomila pod pritiskom javnosti, saj ni bilo pričakovati, da lahko ‘fenomen’ Tine Maze umre. Naenkrat so mediji bili primorani iskati nove zgodbe, ki so bile dokaj slabe. Mnogo zanimivejše za zabavo množic so bile tiste, ko Tina Maze napada Smučarsko zvezo Slovenije. Zdaj so mediji stežka pisali o odnosu v sami ekipi. Temelji, ki so jih mediji zabetonirali, so razpokali. Nekaj podobnega, kot pri vstajnikih, ki so imeli sanje, da bodo spremenili vse. Tudi KPK si je želel sprememb v ravnanju javnih funkcionarjev. Ponovno enaka zgodba z enakim zaključkom. Prenehali so, sanje množice, da bo Klemenčič razkrinkal še zadnjega ‘lopova’ so se razblinile. Nekako vse skupaj rešujejo skakalci, ki dosegajo rezultate, ob katerih se množice ponovno veselijo, lahko rečemo, da enako kot uspehov Tine Maze. V delu, kjer bi moral opisati zamenjavo Klemenčiča, ne morem zapisati ničesar pametnega. Ni nobenega nadomestnega heroja. Mogoče se bo stanje v Sloveniji spremenilo na bolje pri naslednjih zimskih OI, četudi takrat ne bo moči poiskati zamenjave za Petra Prevca. Pričakovati, da bomo videli boljšo politično kulturo so zgolj sanje, ki so zamrznile. Enako kot sanje Tine Maze in s tem tisočih Slovencev in Slovenk po veselju.

FOTO: RTV SLO


Februar v znamenju olimpijskih iger zala fendre

Rusko mesto Soči bo med 7. in 23. februarjem gostitelj 22. zimskih olimpijskih iger. O kraju letošnjih olimpijskih iger so odločali leta 2007 v Gvatemali, izbirali pa so med mestom Pjeongčang v Južni Koreji in nam bližjim Salzburgom. V Sočiju je urnik sestavljen iz 98 dogodkov v 15 zimskih športih, sodelovalo bo več kot 2.500 tekmovalcev, od tega je 66 slovenskih športnikov.

Poleg omenjene dvojice so tu še Jurij Tepeš, Jaka Hvala in Jernej Damjan v moški konkurenci, v ženski pa bodo slovenske barve zastopale Katja Požun Špela Rogelj, Eva Logar in Maja Vtič. Na Prešernov dan bodo kvalifikacije za moške na mali skakalnici, tekma sledi dan kasneje, medtem ko ženske nimajo kvalifikacij, temveč so že neposredno uvrščene na tekmo na mali skakalnici 11. februarja.

Za Slovenijo bo prvič v zgodovini iger nastopila najštevilčnejša zasedba – hokejska reprezentanca na čelu z Anžetom Kopitarjem in njegovim očetom – selektorjem. Naših 25 risov najdemo v skupini A, v kateri so njihovi nasprotniki domačini Rusi, Slovaki in Američani. Prva tekma jih čaka v četrtek, 13. februarja, ob 13.30 proti ruski reprezentanci. Če je pred štirimi leti zastavo na otvoritvi vihtela Tina Maze, se je izvršni odbor Olimpijskega komiteja odločil, da bo ta čast letos pripadla kapetanu slovenske hokejske reprezentance Tomažu Razingarju.

V biatlonu bomo pozorni na Jakova Faka. 26-letni Hrvat, ki nastopa pod slovensko zastavo, je v Vancouvru še bil član reprezentance naših južnih sosedov. Pred štirimi leti je tako s tretjim mestom v šprintu na 10 km osvojil prvo hrvaško olimpijsko medaljo v biatlonu. Najboljša slovenska in tudi edina biatlonka, ki potuje v Soči, Teja Gregorin, še nima olimpijske medalje, ji je pa bila blizu v Vancouvru, ko je tekmovanje s skupinskim štartom končala na 5. mestu. Družbo jima bodo delali Klemen Bauer, Janez Marič, Peter Dokl in Simon Hočevar.

Tina Maze je bila leta 2010 v Vancouvru naš največji up za medalje. V veleslalomu je srebrno tudi osvojila, dodala pa je še dve peti mesti v superveleslalomu oziroma v superkombinaciji. Po lanski neponovljivi rezultatski sezoni so apetiti narastli, forma pa se je do vrhunca sezone stopnjevala. Bo letos Tini uspel zgodovinski dosežek in se pri 30 letih povzpeti na najvišjo olimpijsko stopničko? Poleg Mazejeve imamo v alpskem smučanju še 7 predstavnikov. To so Rok Perko, Mitja Valenčič, Klemen Kosi, Žan Kranjec, Ilka Štuhec, Maruša Ferk in Katarina Lavtar. Alpski smučarji bodo začeli 9. februarja s smukom, dan kasneje pa sledi ženska superkombinacija.

Deskarji na snegu so letos navdušili, še posebej 29-letni Žan Košir, saj je v skupnem seštevku svetovnega pokala na dobri poti, da zmaga. Pozabiti ne smemo niti na svetovnega prvaka v paralelnem veleslalomu iz leta 2007 Roka Flandra in Roka Marguča. V paralelnem slalomu in veleslalomu imamo tudi Velenjčani predstavnico Glorio Kotnik, ki je že nastopila v Vancouvru. Nismo pa še zaključili z velenjskimi nastopi v Sočiju, saj tja potuje tudi deskar prostega sloga 17-letni Tim-Kevin Ravnjak.

Tudi Robert Kranjec ve, kako je stati na zmagovalnem olimpijskem odru. To mu je uspelo na ekipni tekmi v Salt Lake Cityju leta 2002, v Vancouvru pa je posamično osvojil 6. mesto na srednji skakalnici in 9. mesto na veliki. Letos so naši orli zmagali na obeh ekipnih tekmah v svetovnem pokalu, zato jih zasluženo uvrščamo med favorite ekipne tekme, trenutno vodilni v skupnem seštevku Peter Prevc pa je glede na formo mogoče zrel tudi za posamično medaljo.

Tek na smučeh se brez Petre Majdič zdi nekoliko nezanimiv, vseeno pa Vesna Fabjan in Katja Višnjar skušata zapolniti Petrine velike čevlje. Tu so tudi še preostala dekleta; Alenka Čebašek, Nika Razinger in Barbara Jezeršek. V nordijski kombinaciji imamo tri športnike: Marjana Jelenka, Velenjčana Gašperja Berlota in Mitjo Oraniča. Med smučarji prostega sloga imamo le enega in zato toliko bolj zanimivega predstavnika – Filipa Flisarja. 26-letni Štajerec je v Vancouvru osvojil osmo mesto, v Sočiju pa bo to uvrstitev imel priložnost izboljšati 20. februarja. Napeto bo vse do konca!


Izmerimo narodov blagor

There are two kinds of people in the world, those who believe there are two kinds of people in the world and those who don't. [Robert Benchley] FOTO: MARTINA HRASTNIK

Ljudje smo si različni po zunanjem videzu, po naših prepričanjih, izkušnjah, po naših dejanjih in po tem, kateri državi pripadamo. Ta slednji dejavnik – državljanstvo – zaznamuje bolj grobo delitev, v katerem od dveh svetov živimo. Lahko ju označimo z imeni kot na primer bogati sever/revni jug, prvi svet/tretji svet ali pa kar razviti svet in svet v razvoju. Kaj vse določa demarkacijsko črto med njima? Rekli boste: Veliko! Razlike v kvaliteti življenja, ki se kaže v enakih možnostih, dostopu do izobrazbe, možnosti zaposlitve, političnih pravicah ter svoboščinah, spoštovanju temeljnih človekovih pravic, bogatem kulturnemu življenju, primernem življenjskem standardu, možnosti razvoja človeškega potenciala! Skupni imenovalec vseh teh številnih obrabljenih pojmov je (na srečo ali na žalost?) skrčen v tri nezvočnike: b-d-p. Bruto družbeni proizvod (BDP) na prebivalca kot klasičnega indikatorja razvoja države definira tržna vrednost vseh končnih proizvodov in storitev, ki jih je ustvarilo gospodarstvo neke države v enem letu na državljana in je tudi danes po besedah SURS-a “najpomembnejši agregat nacionalnih računov in najobsežnejše merilo celotne ekonomske aktivnosti ”. Izmislili so si ga v 20. stoletju, ko je razvitost države določala stopnja industrializacije in urbanizacije. V tem času se je razvoj meril v strogo ekonomskih pojmih, torej je ekonomski razvoj zajemal sliko 'celotnega razvoja'. Slika se je začela spreminjati na polovici stoletja, ko so marsikatere države v razvoju začele dosegati cilje ekonomske rasti, vendar se revščina ni zato nič zmanjšala, tudi neenakost se je povečala … Včasih so si države sorodne po številčnih vrednostih prihodka, vendar se morda razlikujejo na drugih področjih, recimo povprečni življenjski dobi, stopnji absolutne revščine ali izobrazbe. Te razlike so motivirale novo smer v ekonomiji, ki se fokusira na razširjeno definicijo mednarodnega razvoja z upoštevanjem ekonomskih, socialnih, političnih in institucionalnih faktorjev ter mehanizmov.

V celotnem članku uporabljam izraz BDP v preprostem smislu dohodka države kot ekonomskega indikatorja, ne glede na to ali je merjen v bruto domačem proizvodu, bruto nacionalnem proizvodu ali kako drugače.

1

Kot kaže, je BDP očitno problematičen samski kazalec napredka človeštva, ker prvič: ne vključuje cene onesnaževanja okolja na račun gospodarske rasti; drugič: je lahko zelo zavajajoč, saj meri povprečje in lahko skrije resnično stanje revne večine, ki zaradi visoke stopnje neenakosti v družbi ne more vplivati na pozitivno cifro, ki jo je sproducirala (nesramno) bogato manjšina; in tretjič: ker spregleda zajeten kup aktivnosti, ki se ne dogajajo na trgu in torej izključuje produkte ter storitve sive ekonomije, ilegalnega, gospodinjskega in prostovoljnega dela. Jasno, premoženje je omejen pokazatelj razvitosti družbe. Toda kaj pa pravzaprav sploh je razvoj? Izmuzljiv pojem nakazuje kakovost življenja, vendar le-tega ne moremo objektivno ovrednotiti. Življenje ekvadorskih staroselcev je lahko prav tako kakovostno kot življenje newyorške družine, ker ljudje si pač želimo različnih stvari. Nekomu odgovarja nov Lexus LS 460 F Sport, nekdo drug bo svoj mir našel v spiritualni kontemplaciji, svet pa je tudi siv in pogosto težko razumljiv. Ampak če se vrnemo k ekonomskim kazalcem razvoja in njihovim pomanjkljivostim, zakaj BDP še vedno ostaja glavno merilo mednarodnega razvoja, če že ptički na veji čivkajo, da je razvoj potrebno obravnavati v večdimenzionalni perspektivi? Da ne bo pomote, obstaja nemalo poskusov nadomestitve oziroma vsaj dopolnitve klasičnih merilcev razvitosti in eden najbolj znanih je indeks človekovega razvoja, ki ga uporablja Program Združenih narodov za razvoj (United Nations Development Programme – UNDP). Indeks vključuje poleg dohodka kot indikatorja življenjske ravni še dimenziji zdravja –merjeno s povprečno življenjsko dobo – ter izobrazbe – merjeno z dejanskimi in pričakovanimi leti šolanja. Ampak svet se težko stlači tudi v že kar tri dimenzije razvoja in indeks je še vedno pomanjkljiv. Prvič: zanemarja ekološke probleme, drugič: kvantitativno merjenje let šolanja ignorira kvaliteto izobraževalnega sistema in precej podobno spregleda kvalitativno noto merjenja let življenjske dobe; in tretjič: izredno težko je pridobiti točne in zanesljive podatke.


Pridobivanje podatkov zna biti pri merjenju neekonomskih elementov razvitosti države tako zelo težavno, da skoraj vedno spet trknemo nazaj ob trd, a zanesljiv ekonomski indikator, ki se ga meri redno in je ob univerzalni uporabi zdaleč najbolj zanesljiv. Poleg tega tudi mnoge znanstvene študije opravičujejo BDP kot najbolj primeren indikator razvoja, saj se socialni indikatorji v veliki meri odzivajo na spremembe ekonomskih kazalcev, kar pomeni, da revščino večinoma spremlja nizka gospodarska rast, da je stopnja nepismenosti višja v revnejših državah, oziroma da brez moke ni kruha in moka je denar. Če bi lahko s pomočjo alternativnega socialnega indikatorja pridobili ob BDP dodatno pomembno informacijo v statističnem smislu, bi lažje opravičili trud, čas in denar za zbiranje podatkov v vseh državah sveta. Seveda se poglavje tukaj ne sme preprosto končati, ampak ga je treba še nekajkrat prebrati in napisati novega za prihodnje generacije. Cilj ne sme biti le ustrezna delitev sveta nad in pod črto, ampak mora biti osnova za dejansko realizacijo razvoja v manj razvitih delih sveta. To naj bi bil tudi namen vseh formalnih klasifikacij držav glede na stopnjo razvoja v poročilih Mednarodnega denarnega sklada ter predvsem Svetovne banke. Solidarnost in pravičnost bi morala zasenčiti politične in ekonomske apetite razvitih držav, ki tešijo umetno lakoto v državah resnično lačnih. Ker kakšen je to svet, ki se deli na nekaj teh, ki imajo skoraj vse, in veliko večino onih, ki nimajo skoraj ničesar? Lorena Korošec


Psihonavt par excellence Članek na nastal na podlagi video intervjuja, ki ga je z Alexandrom Shulginom decembra 2010 opravil Hamilton Morris, novinar medijske hiše VICE Magazine.

Kemija ni ravno moje področje – s tem stavkom se bo nedvomno lahko poistovetilo kar precejšnje število bralcev. Morda temu botruje naša nezainteresiranost za dogajanje na tako mikroskopski ravni življenja, morda abstraktnost kemijskega jezika, lahko pa smo krivični in za nepopularnost te še kako pomembne znanosti krivimo učitelje kemije, ki nikdar ne ugodijo našim aspiracijam po mešanju raznobarvnih snovi, tako kot to počno pravi znanstveniki. Ampak kdo pravzaprav so ti ljudje? Navadno si ob besedi znanstvenik v mislih izrišemo podobo Alberta Einsteina, Marie Curie ali Alexandra Fleminga; mislim na človeka v beli halji, na resnem obrazu zaščitna očala, na rokah rokavice, v rokah pa epruveti z eksplozivnimi spojinami. V idealizirani podobi znanstvenik predstavlja človeka, ki življenje žrtvuje za doseg nekega pionirskega odkritja, nekega koščka resnice, ki bo vsaj minimalno pripomogel k boljšemu razumevanju skrivnosti imenovane življenje. Tu so tudi znanstveniki, ki so s svojimi odkritji človeštvu prinesli več gorja kot blaženosti, četudi skoraj vedno nenamerno. V skladu z obče sprejetimi etničnimi in moralnimi vrednotami zahodnega sveta bi človeka, ki ga bom predstavil v naslednjih vrsticah, postavili nekje vmes. Morda pa celo med prve, glede na trenutno popularnost Walterja Whita, glavnega protagonista serije Kriva pota. Alexander ‘Sasha’ Shulgin z Whitom pravzaprav nima veliko skupnega. Gre za ostarelega ameriškega znanstvenika – biokemika, farmacevta in psihofarmakologa, ki ima za sabo šestdeset let raziskav na področju psihoaktivnih substanc. Odkril in sintetiziral je čez dvesto trideset povsem novih psihoaktivnih spojin, jih opisal, definiral in standardiziral. Njegov največji zaklad, neprecenljiva zapuščina neskončnega števila ur v laboratoriju, je zagotovo farmakopeja, t.j. knjiga, ki vsebuje podatke o izdelavi, kakovosti, shranjevanju, označevanju in preskušanju farmacevtskih substanc; v njegovem primeru, o stoterih psihoaktivnih snoveh. V njej je moč najti tako obskurne spojine, da je bilo za opis psihoaktivnih učinkov potrebno skovati nove besedne zveze. Med drugim je Shulgin tudi zaslužen za ponovno odkritje in popularizacijo psihoaktivne droge iz družine amfetaminov, vsem znano kot MDMA (ena glavnih komponent ekstazija, a vendar ju ne gre enačiti, saj ekstazi premore tudi druge komponente), saj je slednjo v

sedemdesetih letih predstavil psihologom in izpostavil njeno farmacevtsko rabo. Pionirka psihoterapije z rabo MDMA-ja je kasneje postala Ann Shulgin, ki je skupaj z možem tudi napisala knjigi PiHKAL in TiHKAL, v katerih je par opisal tako delo na tem področju kot tudi izkušnje, ki so jima številna eksperimentiranja s feniletilamini in triptamini (dve kategoriji drog) prinesla v dolgi karieri. Enkratne zgodovinske okoliščine revolucionarnih šestdesetih let so Shulginu omogočile, da je pionirsko posegel na še povsem neraziskana področja kemije in človeškega uma. Leta 1956 je doktoriral iz biokemije na univerzi v Berkley, nato pa je do konca petdesetih let na univerzi v San Franciscu opravljal postdoktorske študije na področju psihiatrije in farmacije. V šestdesetih se je kot raziskovalec zaposlil pri Dow Chemical Company, proizvajalcu pesticidov, in prav v tem času si je Shulgin zastavil nadaljnje cilje pri raziskavah psihoaktivnih substanc. Večinoma so temu botrovale zanimive izkušnje s psihadeliki, predvsem meskalinom, ki mu je pomagal priti do spoznanja, da se v njem skriva veliko več, kot si je prestavljal. Za podjetje je Shulgin razvil Zectran, prvi biorazgradljiv insekticid, ki je lastnikom prinesel ogromno premoženje, njemu pa predvsem svobodo pri nadaljnjih raziskavah. V tem času je ustvaril in patentiral večje število zdravil in drog, tako pod svojim kot tudi imenom podjetja, spoznanja pa objavljal v revijah Nature in Journal of Organic Chemistry, a mu je sčasoma podjetje prepovedalo rabo svojega imena v publikacijah. Razlog je bilo odkritje s strani podjetja, da je prav Shulgin sintetiziral amfetamin DOM, ki ga je takrat prekašal le LSD. Brooklynški kemik Nicolas Sand je hitro zavohal dobiček, saj je leta 1967 v San Franciscu postavil laboratorij in amfetamin kmalu komercializiral. Motoristična banda Hell's Angels je DOM ilegalno prodajala po Ameriki in rezultat so bile horde podivjanih ter zasanjanih hipijev. Zaradi razkritja se je podjetje odločilo s Shulginom pretrgati vse vezi. Tako se je leta 1965 začela njegova samostojna raziskovalna pot. Na svojem domu si je uredil laboratorij, posadil na desetine rastlin s psihoaktivnimi snovmi in postal zasebni svetovalec. Poleg tega je občasno predaval na okoliških univerzah. Za agente DEE, ameriške enote za boj proti drogam, je opravljal seminarje iz farmakologije, sámo DEA pa je oskrboval s primerki raznih substanc. Med drugim je


občasno nastopal na sodiščih kot izvedenec in tako je leta 1988 napisal referenčno knjigo o prepovedanih substancah, ki je veljala za eno glavnih opor pri sodnih postopkih, zato je zanjo prejel tudi nagrado. Da je lahko delal kot strokovni svetovalec, mu je DEA dodelila posebno licenco, ki je omogočila delovanje laboratorija za analize. Svobodo, ki mu je bila omogočena, je skrbno izkoristil za sintetiziranje in testiranje učinkov psihoaktivnih drog. Na začetku omenjeni MDMA je Shulginu predstavil nek študent na univerzi v San Franciscu, kjer je delal kot svetovalec. Sicer pa je bil MDMA sintetiziran in patentiran že leta 1912 (farmacevtsko podjetje Merck), a vendar ni bil nikoli zares raziskan. Tako je Shulgin razvil novo metodo sintetiziranja in leta 1976 je odkritje predstavil psihologu iz Oaklanda, ki je drogo kasneje uporabil za pogovorno terapijo. Od njega se je vest razširila čez celotno Ameriko, glas pa je segel tudi do Ann, bodoče Alexandrove žene, s katero sta se poročila leta 1981. V začetku raziskav je učinke študiral predvsem na sebi, a je nato sestavil majhno skupino prijateljev, ki so se »žrtvovali« v imenu znanosti. Produkt tega sodelovanja je bil razvoj posebne metode za pravilno doziranje in razvrščanje učinkov drog, ki so jo poimenovali Shulginova lestvica. Razvili so posebno besedišče za opis vidnih, slušnih in čutnih vtisov. Ker je sam preizkusil na stotine različnih substanc, od MDMA-ja, meskalina, skopolamina, DMT-ja, LSD-ja in številnih drugih, a največkrat vsako le enkrat, so mu sčasoma dodelili naslov prvega med psihonavti. Leta 1994 je DEA napravila racijo v njegovem laboratoriju, mu ukazala izročiti licenco in ga kaznovala s 25.000 dolarji, ker naj bi kršil pogoje delovanja; glavni razlog je tičal predvsem v dejstvu, da je na tisoče podtalnih laboratorijev uporabljajo njegove knjige kot kuharski priročnik za izdelavo prepovedanih drog. Od leta 2010 se mu je po infarktu in operacijah zdravstveno stanje poslabšalo. Danes je star oseminosemdeset let, kar ni slabo, če upoštevamo dejstvo, da je zadnjih petdeset let skorajda tedensko konzumiral na tisoče variacij različnih substanc, ki pa dolgoročno, kot kaže, niso pustile hujših posledic, v kolikor upoštevamo, da je do starosti petinsedemdeset let aktivno opravljal raziskave. Zaradi svojega obsežnega opusa, ki prekaša celo odkritja največjih farmacevtskih podjetij, so Shulgina oboževalci imenovali za častnega psihonavta, očeta ekstazija, kemijskega čarovnika, alkimista, nekakšno mitološko bitje, za katero v resnici nihče ne ve, kljub temu, da lahko na vsakem plesišču naletiš na ljudi, ki so zaradi vsebin v svoji krvi posredno povezani s skorajda devetdeset letnim znanstvenikom. Milijardni posli, za katere ni prejel niti ficka, številni posamezniki, ki so obogateli na račun njegovih odkritij, nepregledno število zapornih kazni zaradi posedovanja, na stotine smrti po vsem svetu, predvsem pa milijoni spremenjenih življenj, bodisi zaradi solz radosti, občutka svobode in nesmrtnosti ter izven telesnih ekstaz, bodisi strahu, groze in tesnobe, je dediščina človeka, ki je nevidno spremenil svet za vedno. Jaša Bužinel

FOTO: MARTINA HRASTNIK


Valent ino Rad bi te poljubil, tako zelo močno. Rad bi te čutil, telesa toploto. Rad bi bil blizu tako, da čutil bi tvojo sapo. Da vonj tvojega telesa risal nova bi spoznanja. vsak dotik, vsaka beseda, pelje me do spoznanja, da v bistvu ni razloga, da ne bi dobil še enega poljuba.

Gašper Rojc


Nocne urice V

Se bojiš, da lastni spomini te bodo pokopali? Se bojiš temne sence v kotu sobe? Ali bežiš v plamene

ob spominu na pretekle zmote? Želiš izginiti s tega planeta v trenutkih nelagodja? Vidiš le napake, ko zazreš se vase? Zavrzi vse slabe stvari nič od tega res ni. So le zablodele misli v objemu noči.

Gašper Rojc


Delati prihodnost Verjamem, da ste se bralke in bralci kot mladenke in mladeniči že srečali s situacijo v kateri vam je bila predstavljena ‘moderna’ naperjenost k delu. “Do what you love and love what you do ” oziroma “Delaj kar ljubiš in ljubi kar delaš ”. Govorim o modnih, zahodnjaških parolah, ki vabijo srednješolke, srednješolce, študentke, študente oziroma vse, ki postajajo in nastajajo, k določeni interpretaciji in nastrojenosti k in proti delu. Govorimo o plačanem delu, delu za katerega je predpostavljen delovni urnik in plača. To so vse zaposlitve s katerimi si ljudje omogočamo življenje v našem sistemu, skratka v zameno za opravljeno delo dobimo plačo, ki jo nato uporabimo za življenjske potrebščine. Človek, ki obstaja na tak način je seveda produkt zgodovine, natančneje, z razvojem in doseganjem neke razvojne stopnje kapitalizma, nastane masivno število ljudi, ki si ne lasti sredstev za produkcijo temveč delajo s sredstvi, ki so v lasti malega števila ljudi, skratka pri tistih, ki pa si lastijo zemljo, stroje in/ali stavbo oziroma prostor, v katerem neko določeno delo šele lahko proizvaja vrednost/družbene dobrine. (Ljudje, ki si torej ne lastijo sredstev za proizvajanje blaga in družbenih vrednosti, potemtakem MORAJO delati na zemlji, strojih in/ali v stavbi, ki niso v njihovi lasti, torej so v lasti drugih). Katere vse zaposlitve lahko štejemo pod ta dela? Vsa dela in storitve, ki so namenjena, da se s proizvajanjem in opravljanjem v zameno poplačajo. Gradbenik, delavec v tovarni, rudar, javni prevoz, prodajalec, storitveni delavec, primarni sektor, sekundarni sektor, terciarni sektor, skratka, lahko si zamislimo nešteto poklicev, ki obstajajo zato, da proizvajajo družbene dobrine in družbene storitve, ki so potrebne za (re)produciranje družbe kot take.

FOTO: MARTINA HRASTNIK

Sedaj pa smo soočeni s parolo “Do what you love, love what you do”. Ali vsi vedno uživamo medtem, ko nekaj delamo? Ali je delo zmeraj užitek, nekaj kar celo ljubimo? Imamo vsi nenehno možnost početi tisto, kar želimo? Morda. Vendar se avtorju zdi, da sta parola in zato tudi vprašanje, narobe zastavljena. Pravilnejše bi bilo: “Ali je komu všeč delati za tekočim trakom osem ur?”. “Je komu všeč delati kot smetar, čistilka, delavka in delavec, zaposlena osem ur na dan, za to, da se komaj preživljata?”. Očitno je, da ni, VENDAR pa to samo zato, ker se sprašujemo tako; narobe. Vsako delo je vredno, vsako plačano delo je vredno, vsako delo je spoštovanja vredno, vsako delo bi moralo biti spoštovanja vredno…čistilka, čistilec, gradbenica, gradbenik, delavka, delavec.


FOTO: MARTINA HRASTNIK

Pa vendar je očitno, da ni. Kako naj bo delo spoštovanja vredno, če pa se sprašujemo kako uživati pri delu? Kako naj bo delo vredno opravljanja, če pa ga tisti, ki ga upravlja, ne ljubi? Velikanska in obenem strahovita napaka je, ko se začne vrednotiti delo glede na užitek. Nikakor ne pravim, da se v delu ne da uživati, ravno nasprotno! V vsakem delu se da uživati, vsako delo je vredno opravljanja, VENDAR le v družbi, ki vrednoti in ceni delo kot tako. V družbi, v kateri se delo ne meri glede na sramotni, individualistični, končni izkupiček ‘užitka’, ki se je sproduciral ob delu, temveč se meri glede na spoštovanja vredno kvalitetno opravljeno delo, ki pripomore k boljšemu obstoju vsakdana vsakega pripadnika skupnosti in družbe. Kakšna je ta skupnost kjer se vrednoti samo neko točno določeno obliko dela, dela v katerem se ‘uživa’? Kdo uživa? Uživa tisti, ki dela? Kaj pa tisti, ki ne ‘uživa’, tisti, ki je prepojen z ideološkim nabojem tistega, ki ‘uživa’? Ko se to vprašanje postavi, malo ljudi dejansko ‘uživa’ in tudi malo ljudi dejansko dela. Skrajna je to nepravilnost, ki govori, naj se gleda na delo iz stališča ‘užitka’. Delo je zmeraj bilo delo za skupnost; to niso samo predpostavke avtorja, to so številne preverljive ugotovitve teoretikov, literatov, zgodovinarjev, antropologov, ekonomistov, sociologov in še marsikoga drugega, ki se je dejansko ukvarjal s tem vprašanjem. Delo je zmeraj bilo vredno spoštovanja znotraj skupnosti; samo v družbi kot je današnja, prepojena z današnjo idelogijo, ki je tudi kulturno in zgodovinsko specifična, je delo LAHKO dojemano kot nekaj, ki je po sebi vredno ‘užitka’, kar je, po avtorjevo, napačno.

Zopet, v vsakem delu se da uživati, ne samo, da se da uživati, mora se! Vendar pogoj za to, da se v vsakem delu uživa, je ravno to, da je družbeno dejstvo, dejstvo, ki mora biti družbeno, da je vsako delo spoštovanja vredno, vredno truda opravljanja. Družba mora dojemati delo kot delo, ki je spoštovanja vredno in to mnenje MORA biti družbeno, celotno, torej ideološko sprejeto kot pravilno. V primeru, da ni, v primeru, da je vso delo samo dojeto s stališča ‘užitka’ je družba obsojena na sramotne elitizme, grde snobizme, poveličevanja individualističnih zlaganih instanc, ki so po sebi sprijene, sprijene do skrajnosti, PA VENDAR grdi gradniki naše družbe – in te ne bodo – in ne smejo biti gradniki naše družbene ureditve. Takšen pogled in takšno vprašanje nista smiselna, človek je kar dela in vsak, ki dela je človek. Takšne parole in takšen (ne)smisel to neizpodbitno dejstvo razgrajuje, češ, tisti, ki pa ne ‘uživa’, pa ne dela dobrega dela. Je zato ta oseba še zmeraj človek? Seveda je, bo rekel marsikdo. Vendar pa tisti, ki po njihovo ‘ne uživa’, sam pri sebi tega tiho ne bo občutil. Takšne parole so jedki strup, ki razgrajuje temeljne vrednote in oblike obstoja vsakega, ki dela, živi in prehranjuje svojo družino s svojim delom. V končni fazi se družba gradi skozi delo vsakega posameznika in ne iz skupnega seštevka volj posameznikov, ki želijo ‘uživati’. Te vrste poveličevanja nekih točno določenih (in še kako brezveznih) poklicev ni vredno ničesar, pa vendar škodujejo skupnosti kot celoti, kar pa je, po avtorjevo, nedopustno. Crt Andolšek


Vztrajni Narod V Mejni Pokrajini

Med Rusijo In Evropo

V Ukrajini množični protesti trajajo že tri mesece. Povod za proteste je bila zavrnitev pridružitvene listine Evropski uniji. Kasneje so protestna gibanja dosegla nacionalno raven, protestniki so se združili proti koruptivnosti svojih politikov. Na protestih, ki so meseca novembra posledično izbruhnili v Kijevu, je posredovala policija in zaprla nekaj deset udeležencev. Sredi decembra je Rusija odkupila za 11 milijard evrov ukrajinskih obveznic, saj se, tako pravi Putin, “bratskim državam vedno priskoči na pomoč ”. Protestniki, ki so zaslutili vladno bratenje z Rusijo in oddaljevanje od EU, so se spet množično vrnili na ulice. Ker se nemiri niso polegli, je ukrajinska vlada sredi januarja sprejela novo proti-protestno zakonodajo, ki med drugim obljublja tudi do 15 let zapora za aktivno udeležbo na protestih. 30. januarja je Ukrajina že na robu državljanske vojne, množice so preplavile ulice. Protesti so do sedaj terjali osem življenj. Pri spopadu med državnimi voditelji in ljudstvom ne gre le za upor ljudstva proti vladajoči eliti, čeprav se je začelo tako. Prvi protesti so se začeli novembra lani, po tem ko so se pojavili sumi glede (ne)regularnosti parlamentarnih volitev, v katerih je zmagala stranka Regij predsednika države Viktorja Janukoviča. Slišati je bilo očitke, da ukrajinski proračun služi Janukoviču kot njegova družinska blagajna in da je bilo v predvolilni kampanji porabljenih največ finančnih sredstev do zdaj, predvidoma za kupovanje volilnih lističev. Novembrski protesti so imeli podporo večinoma s severne in zahodne strani države. Jug in vzhod, kjer je večina ukrajinske industrije, sta že

tradicionalno kot tudi geografsko bolj povezana z Rusijo kot z Evropo. Podatek priča o notranji razklanosti v državi, kar nam daje slutiti že njeno ime - Ukrajina namreč v prevodu pomeni ‘mejna pokrajina’. Proevropski sever in zahod ter proruski jug in vzhod tako težko najdeta skupni jezik, kar se je odrazilo tudi na predsedniških volitvah, na katerih je bila jasno vidna ločnica med obema poloma, saj so vse severo-zahodne regije namenile večinsko podporo Viktorju Juščenku, vse južno-vzhodne pa soimenjaku Janukoviču. 21. novembra 2013 je Janukovič oznanil, da ne bo podpisal pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo. Evropska komisija je z obljubami o 3,3 milijardami evrov “v podporo reformam” in 610 milijoni makrofinančne pomoči užaljeno vihala nos po predsednikovi odločitvi. Novica o zavrnitvi podpisa je močno razburila proevropski del Ukrajine. Tri dni po dogodku je Kijev preplavilo več kot 100.000 protestnikov, ki si želijo živeti v EU. Zgodili so se prvi spopadi z represivnimi organi. Ker so protestniki postali vedno bolj organizirani, protesti pa vse bolj vztrajni, je predsednik sredi decembra bil prisiljen organizirati okroglo mizo. Na njej so sodelovali nekdanji boksarski šampion, vodja opozicijske stranke Udar, Vitalij Kličko, voditelji ostalih dveh opozicijskih strank Oleg Tjagnibok in Arsenij Jacenjuk, premier Azorov ter bivši predsedniki države. Voditelji protestov se niso strinjali s predlagano izpustitvijo do takrat zajetih protestnikov, zahtevali so odstop premierja in predsednika. Na ulicah


Kijeva je takrat bilo že okoli 650.000 ljudi, največ doslej. Postavili so barikade po vsem mestu in policiji otežili posredovanje. Kdo je pravi mecen, se je izkazalo kak mesec kasneje, ko je Putinova Rusija ‘bratski državi’ odkupila za 11 milijard evrov obveznic in s tem lepo napolnila ukrajinsko blagajno ter Ukrajincem ponudila zemeljski plin po zelo nizki ceni. Kličko je prevzel vlogo glavnega vodje protestnikov in dejal, da se odpoveduje svojemu naslovu svetovnega prvaka ter da bo vse moči usmeril v politiko. Janukovič se je na obisk politikancev z Evrope odzval z besedami, da “nas drugi narodi ne bodo učili kako živeti ”, istočasno pa je dejal, da sprejetje ruske pomoči ne pomeni odmik od pogajanj z Evropo.

zameno za odmik protestnikov z zavzetih zgradb. Protestniki sporočajo, da se z amnestijo strinjajo le, če lahko ostanejo na Trgu neodvisnosti, ki je prevzel vlogo njihovega centra. V situacijo se je vključila ‘zunanja ministrica’ EU Catherine Ashton, ki vehementno trdi, da bo povezala obe sprti strani.

Ob koncu decembra so se protesti nekoliko umirili, k čemur so botrovale tudi zimske temperature, okoli minus 20 stopinj celzija. Peščica se jih je utaborila na Trgu neodvisnosti v Kijevu. Ob koncu meseca je bila brutalno pretepena novinarka Tetjana Čornovil, ki se je ukvarjala s podkupovanjem in korupcijo med ukrajinskimi politiki. V začetku januarja so se protesti spet razplamteli, prišlo je do izgredov pred kijevskim sodiščem, zaradi obsodbe treh rušiteljev Leninovega kipa na šest let zapora. Prav ti protesti so ukrajinsko vlado 16. januarja pripravile do sprejetja spornih zakonov, ki so bili sprejeti v kaotičnih razmerah znotraj parlamentarne dvorane. Zakon prepoveduje postavljanje šotorov na javnih mestih, žaljenje uradnih oseb pa ni več prekršek, temveč kaznivo dejanje! Predvidena kazen je do 15 let zapora. S to odločitvijo je vlada protestnikom le še prilila olja na ogenj. Dva dni po sprejetju zakona se je na ulicah Kijeva pojavilo 200.000 ljudi, večinoma s čeladami, lonci, cedili in maskami na glavah, saj je po novem zakonu že to dovoljšen razlog za takojšnjo aretacijo. Protestniki so napadli policijske avtobuse in se znesli nad njimi, policija je vrnila s solzivcem in gumijevkami. Ob koncu meseca januarja je Janukovič Jacenjuku ponudil položaj predsednika vlade, Kličku pa položaj namestnika, vendar sta oba funkciji zavrnila. Spopadi med protestniki in policisti se nadaljujejo. Kamenje, granate in molotovke proti gumijastim nabojem in solzivcem. Protesti so se prvič razširili tudi na proruski vzhod in jug. Protestniki so zasedli mnoge vladne stavbe in postavili snežne barikade. Tokrat jih mraz ni pregnal, saj so zavzeli celotna poslopja, kjer so si uredili zatočišča, recimo pravosodno ministrstvo. Podobne situacije so se odvijale tudi v drugih ukrajinskih mestih, tudi v jugovzhodnem industrijskem mestu Zaporožje. Ukrajincem je bilo dokončno dovolj. Dovolj podkupljene vlade, dovolj čakanja, dovolj večnega vlačenja po zobeh Rusije in Evrope. Vztrajni Ukrajinci so s protesti končno dosegli premike, prostovoljno je odstopil premier Azarov s svojo celotno vlado, parlament je razveljavil vso sporno zakonodajo v povezavi s protesti, Janukovič pa je ponudil amnestijo (izpustitev) do takrat zaprtih protestnikov, vendar v

Razmere na ulicah Ukrajine so dosegle vrelišče. Prvi predsednik samostojne Ukrajine, Leonid Kravčuk (mandat med 1991 in 1994), opozarja, da so na robu državljanske vojne. Stanje v državi je na bolniško spravilo tudi predsednika Janukoviča, vsaj uradno, a se je že vrnil na delovno mesto. Nobena stran ne popušča, čeprav Evropska unija in ZDA pozivata oblast k dialogu s protestniki. Rusija zaenkrat molči, oglasila se je ‘le’ ob 11 milijardni subvenciji. Putin sicer nikoli ni skrival, da si želi, da Ukrajina postane del trgovinskega sporazuma med Rusijo, Belorusija, Kazahstanom in Armenijo, ki je v veljavi od leta 2010. Tako so se Ukrajinci znašli v (finančno-gospodarskem) precepu med EU in Rusijo, v katerem so praktično že od osamosvojitve. Čeprav je ljudstvo razdeljeno na proevropsko in prorusko, so sedaj združeni, združeni proti skorumpirani politiki in režimu predsednika Janukoviča. Dokazali so, da so v svojih zahtevah izjemno vztrajni, saj so na ulicah praktično že tri mesece. Če kdaj, so sedaj združeni, in neodvisni tako od Evrope kot tudi Rusije. Prav paradoksalno je, da se bodo na koncu najverjetneje morali odločati med manjšim zlom - vzhod ali zahod. Med tem protesti tečejo naprej. Jaša Rajšek


Moj prijatelj pogrebnik Alejandro Nikoli nisem bila najbolj druzabna oseba. Med neznanci mi nikoli ni bilo udobno in vedno sem obcudovala ljudi, ki so z uzitkom in brez zadrzkov zahajali v nove druzbe, si pridobili naklonjenost in vedno vedeli, kaj reci. Zivljenje me je samo ponasalo med tujce ter mi med njimi izbralo zivljenjske prijatelje, ki jih ne bi nikoli spoznala, ce bi ostajala v varnem zavetju znancev. Ceprav mi ni tezko biti sama in redkokdaj iscem vec kot vljudnostni kontakt, se rada odzovem na povabilo k priloznostnemu klepetu, ki se vcasih zavlece v zajtrk po dolgi noci, drugic v druzno premagovanje kilometrov in sprehajanje po obljudenih ali zapuscenih ulicah. A po tolikih urah prijetne samote sem v tej vasi duhov globoko v Mehiki prvic obcutila tesnobo osamljenosti. Po nekaj tednih udobne blizine svojega najboljsega prijatelja v Monterreyu sem morala znova na pot proti Ciudad de Mexico. Melodicen in nadvse zgovoren mehiski rap, ki me je spremljal na avtobusu proti jugu, mi je zacel prebujati obcutek, ki ga tako obozujem - vznemirjenje, negotovost in radovednost, pomesani z nostalgijo za kraji in ljudmi, ki so ostali za mano. Trda tema je ze bila, ko sem z nekaj domacini prispela do v zivo skalo vsekanega tunela in prestopila na majhen avtobus, ki je zapeljal pod goro. Na drugi strani, na pragu vasice Real de Catorce, se je pokazalo nekaj luci in cloveskih senc. Sla sem za njimi v smeri crkvenega turna in se spotikala ob kamne, s katerimi je bila tlakovana ozka ulica. Lokali so ze bili zaprti, a se je za vrati trgovinic slisala glasba in trkanje kozarcev. Hodila sem mimo hotelov, ki niso kazali zivljenja ali pa niso pasali v moj ďŹ nancni nacrt, in poslusala klopotanje skornjev za sabo. V vsej tej tisini, temi in samoti sem mraz in meglo obcutila se bolj intenzivno. Od kod si, me je ogovoril kavboj in malo olajsal neprijeten obcutek. Zacela sva klepeteti in kot po navadi sem si prepozno prisla gor, da je nekoliko bebav in se ga ne bom resila, dokler mu ne obljubim, da bom jutri sla s konjem po poteh okrog vasi. Pospremil me je do hotela, v katerem se mi ni ljubilo prerekati za ceno in sem, kakor bi se predala, sledila gazdi po stopnicah v sobo, ki je disala po podobicah Marije Guadalupske. Zaradi nenadnega neudobja v svoji tihi druzbi, sem se vrnila na ulico. Za vogalom hotela je se obratovala biljardnica, v katero si nisem drznila stopiti. Po praznih ulicah sem sledila oddaljenemu zvoku zive glasbe in prisla do posade, v kateri je plesalo nekaj parov in se okrepilo obcutek osamljenosti. V prazni gostilni na poti v hotel, za sankom katere je dremal krcmar, sem kupila kozarec michelade, ki sem ga podlozila z dvema quesadillama iz kioska na vogalu trga.

V vezi hotela so decki se vedno brcali zogo. Skusala sem se zamotiti s pisanjem in se vsedla na stopnice, da sem bila blize hrupu, ki je preglasil pulz v grlu. Soba je bila hladna in mlacna voda je pritekla, ko sem ze sprala milo s telesa. Boleco tisino sem kalila z glasbo iz mobitela, ki je se poglobila melanholijo, in se na silo spravila v posteljo. Pod debelimi odejami me je se vedno mrazilo. Stiskala sem veke in skusala misliti na kaj drugega, medtem ko sem poslusala stoke dveh presustnikov v sosednji sobi, ki sta me opomnila, kako zelo sama sem. Spanec so prekinjali osli, ki so rigali v noc, in nevihta, ki je vzela ulicno razsvetljavo in me pustila v popolni temi. Stisnjenih kolen na prsih sem se prebila do jutra in iz privajene potovalne preganjavice vstala pred celo vasjo. Z balkona sem videla na glavni trg, ki je se bil ovit v meglo in ni dal glasu od sebe. Se petelini niso peli. Napenjala sem usesa vsakic, ko je iz zvonika odmirilo cetrt ure, da bi zaznala zivljenje na ulici. Sele okrig enajstih, ko se je megla zacela dvigovati in je zastro sonce ogrelo zrak, so mnoge trgovinice rocnih izdelkov in sladkarij vdihnile zivljenje vasi. V dveh urah sem prehodila med kamnite hise stisnjene ulice. Vlekla sem se od stanta do stanta, da bi premagala cas in na vsaki klopi posedela nekaj minut. Otroci iz hotela so po pouku brcali zogo na ulici. Igrate nogomet vsak dan, sem jih vprasala. Cele dneve, so mi odgovorili in me izzvali, da se postavim pred trohneca vrata neke rusevine in ubranim nekaj strelov. Dostojanstveno porazena in nekoliko pomiejena od cloveskega kontakta sem sla proti zadnji smeri neba, ki mi je se ostala, in se znasla na pokopaliscu. Med razmetanimi grobovi je stala cerkev, na pragu katere je sedel brkati mozakar. Dober dan. Se lahko sprehodim, sem vprasala, da ne bi oskrunila svetega mesta. Seveda, pridi naprej, prosim, je poskocil in mi odklenil cerkev. Z uzitkom mi je pripovedoval o zgodovini templja, ki ni bistevno drugacna od katerekoli druge. Pospremil me je za vogal in v hrib, po katerem so med visoko travo in nopali bili posejani najstarejsi grobovi. V daljavi se je videl El cero cemado, osmojeni hrib, na katerega zahajajo indijanci in opravljajo rituale, pod njim pa puscavska dolina. Obcudovala sva hitro dviganje in spuscanje oblakov ter kazanje sonca. Zaklepetala sva se, dokler sonce ni skoraj zaslo in me je ob njegovih morbidnih zgodbah o trugah v zemlji postalo strah. Spustila sva se proti cerkvi in sel je z mano do ograje, da bi zaklenil vhod. Ponudil mi je roko v barvi prsti, ki je od desetletij kopanja grobov postala robata in trda kot shojen podplat. Presinilo me je, da se poslavljam od svojega edinega prijatelja v tej cudovito majhni, sramezljivo zaspani in bridko samotni vasi. Tina Felicjan


PHILIP SEYMOUR HOFFMAN 1967-2014

Umrl je Philip Seymour Hoffman, ameriški filmski in gledališki igralec ter režiser. Veljal je za svojevrsten fenomen, saj se je tekom kariere iz značilnega karakternega stranskega igralca, uspel prebiti do vodilnih vlog v hollywoodskih in neodvisnih produkcijah. Znan po svoji obilnejši pojavi, nepočesanih svetlih laseh, utrujenem pogledu ter počasnejšem, skoraj apatičnem načinu govora, se je iz »that-guy« zvezdnika kmalu prelevil v enega najbolj priznanih igralcev svoje generacije. Po nastopu v filmu Scent of a Woman leta 1992, ki ga je sam označil kot prelomnega, saj po njem nikoli več ni bil zaposlen drugod kot v igralskem poklicu, je začel nase opozarjati predvsem v drugi polovici istega desetletja. Takrat je bil, med drugim, hiperaktivni radio-man Dusty v Twister, homoseksualni snemalec zvoka Scotty J. v Boogie Nights, posrednik Brandt v The Big Lebowski, depresivni sprevrženec Allen v Happiness, prijazni skrbnik Phil v Magnolia in sumničavi Freddie Miles v The Talented Mr. Ripley, tem vlogam pa se je na prelomu tisočletja pridružil še portret glasbenega kritika Lesterja Bangsa v Almost Famous. Dve leti kasneje se je že uveljavil kot stalni sodelavec režiserja Paula Thomasa Andersona. Punch-Drunk Love iz leta 2002 je bil namreč njuno četrto sodelovanje, moči pa sta znova združila čez desetletje v The Master. Leta 2005 je pristal v naslovni vlogi v filmu Capote, ki bržkone velja za njegovo najbolj prepoznavno, saj od njega še nobena vloga ni zahtevala tolikšne telesne preobrazbe. Da bi prepričal kot drobni pisatelj Truman Capote, je najprej izgubil dvajset kilogramov telesne mase, očetovski bariton nadomestil s piskajočim cviljenjem, ob tem pa še uspešno skril skoraj dvajset centimetrov višinske razlike med njim in pokojnim avtorjem romana Hladnokrvno. Transformacija je bila več kot prepričljiva, vendar je občudovanja vreden predvsem mehkočuten nastop, ki je od Hoffmana zahteval paleto različnih emocij. Da je zadel v polno prav vse, priča tudi 23 filmskih nagrad, ki jih je prejel za to vlogo. Tudi v nadaljevanju kariere je navduševal s konstantno prepričljivimi upodobitvami fiktivnih ter bolj ali manj resničnih osebnosti, med drugim bi lahko izpostavil njegove vloge v The Savages, Doubt in Synecdoche, New York, ob snemanju filmov pa se je posvečal tudi gledališki umetnosti. Leta 2012 je snel svojo tretjo in zadnjo nominacijo za gledališko nagrado Tony, v istem letu pa je prejel tudi svojo četrto in zadnjo nominacijo za oskarja. Priljubljen zaradi svoje skromnosti in profesionalnosti, predanosti obrti in naklonjenosti svojim sodelavcem, je bil Philip Seymour Hoffman večkrat označen za enega najboljših igralcev svojega časa. S svojim neizmernim talentom in širokim igralskim razponom je dokazal, da lahko tudi karakterni igralci uspejo v vodilnih vlogah hollywoodskih produkcij, četudi se je sam kljub naraščajoči priljubljenosti vedno najbolj udobno počutil v neodvisnih filmih. Skozi več kot dvajset let konstantnega briljiranja je na velikem zaslonu pokazal ogromno, vendar je pri svojih zgolj 46 letih nedvomno še marsikaj hranil na zalogi. Tim Januška


Skovik  

februar

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you