Page 1

SREDNJA ŠOLA ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM CELJE 1960–2010


Celje, april 2010 Gradivo zbrali in uredili: Melita Požežnik Andreja Miklavc Lektorirala: Natali Borinc Risba na naslovnici: Manica Kovač, 3. a Oblikovanje in prelom: ScriptTon, Celje Tisk: Tiskarna Kaučič, Celje Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje Tajništvo: 03 42 55 450 Svetovalna služba: 03 42 55 484 Faks: 03 42 55 481 Internet: http://www.ssgt.si e-pošta: info@ssgt.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.5:640.4(497.4Celje)(091)(082) SREDNJA šola za Srednja šola [gradivo zbrali Celje : Srednja

gostinstvo in turizem (Celje) za gostinstvo in turizem Celje : 1960-2010 / in uredili Melita Požežnik in Andreja Miklavc]. šola za gostinstvo in turizem, 2010

1. Požežnik, Melita 250640896


U V O D N A B E S E D A R AV N AT E L J A

Tudi Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje je ena tistih, ki v letošnjem letu slavi okroglo obletnico. Minilo je 50 let, odkar so v Celju 1960. leta uradno ustanovili Gostinsko šolo. Veliko ljudi je v teh letih prečkalo prag šole iz različnih razlogov. Velika večina je prišla po znanje in izobrazbo, s katero so se lahko podali v svet, veliko pa se je v teh letih nabralo tistih, ki so prišli in ostali ter pustili pečat in se s svojim delom za vedno zapisali v njeno zgodovino. Že pred ustanovitvijo samostojnega zavoda so se na Celjskem za potrebe gostinstva šolali kadri v različnih oblikah izobraževanja. Začetki segajo v čas Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS), ko je bila za potrebe gostinstva leta 1923 ustanovljena gostinska šola. Že takrat so poznali pomen kvalitetne gostinske storitve, saj imamo na zdraviliškem področju bogato zgodovino. Druga svetovna vojna je pomenila prelomnico in konec ustaljene oblike izobraževanja. Zaradi vojne je prišlo do razpada sistema in šele po njenem koncu so se pričele ponovno organizirane oblike izobraževanja, ki pa niso dosegale oblike in nivoja, ki je bil dosežen že pred vojno. Izobraževanje je bilo večinoma organizirano v obliki tečajev, ki so potekali v Celju in po krajih v njegovi okolici. Na srečo so v tem času v Celju delovali ljudje, ki so se zavedali tega problema in so želeli narediti korak naprej v pravo smer. Rudolf Pibrovec, Ludvik Rebeušek in Stane Zagoričnik so sestavljali poseben odbor, ki je premaknil potek dogodkov v pravo smer. Ti gospodje so postavili temelje šole, katere obletnico slavimo v tem letu. Boj za novo šolo je bil vse prej kot enostaven. Ob pomanjkanju finančnih sredstev je bila tudi politična podpora projektu šibka. 


BESEDA

Ob pomanjkanju politične podpore je bil še večji problem poiskati primeren prostor za izvajanje vzgojnoizobraževalnega procesa. A so tudi to prepreko premagali in leta 1956 pričeli z gradnjo prvega povojnega srednješolskega zavoda v Celju. Gradnjo so financirala izključno trgovska podjetja iz sklada za kadre, ki se je zbiral pri Republiški trgovski zbornici. Februarja 1958 je bila odprta nova šola, na kateri so začasno odstopili dve učilnici za ponovno redno šolanje gostinskega kadra v Celju. Zataknilo se je pri uradni ustanovitvi gostinske šole oziroma gostinskega oddelka. Ob soglasju predstavnikov trgovskih in gostinskih podjetij ter oddelka za prosveto občine Celje je bil sprejet sklep o ustanovitvi gostinskega oddelka v okviru Šole za trgovinsko dejavnost. Pouk se je pričel 26. septembra 1958. Tako se je po desetih letih prekinitve zopet pričelo redno šolanje gostinskega naraščaja; tokrat v samostojni šolski organizaciji in po samostojnem učnem programu. Vodstvo gostinskega oddelka je prevzel Ludvik Rebeušek, ki je bil ravnatelj Šole za trgovske učence. Tako se je začela pisati zgodba, ki jo pišemo še danes. Po dveh letih trdega dela in dokazovanja, je gostinski oddelek tudi formalno prerasel v gostinsko šolo. Občinski ljudski odbor je na seji občinskega zbora 8. julija 1960 izdal odločbo o ustanovitvi GOSTINSKE ŠOLE CELJE kot samostojnega izobraževalnega zavoda. V osmem členu odločbe je bilo zapisano, da se bo pouk pričel v šolskem letu 1960/1961. S tem je bila nova šola družbeno priznana in v celoti oblikovana od prvega do tretjega letnika, šola za trgovske učence pa je z novoustanovljeno poslovodsko in komercialno šolo prerasla v šolski center - Šolski center za blagovni promet. Dotedanji ravnatelj Ludvik Rebeušek je prepustil vodenje gostinske šole v šolskem letu 1960/1961 Riku Rižnarju, ki je bil dve leti vršilec dolžnosti ravnatelja gostinske šole. Kot tajnik okrajne gostinske zbornice se je v domačem okolju odlično ujel in povezal pričakovanja zbornice z interesi in možnostmi šole. Po treh letih dela je mesto v. d. ravnatelja prepustil Tončki Podjavoršek, ki je začeto delo nadaljevala in šolsko leto 1962/63 uspešno pripeljala do konca. V tem času so se postavljali temelji in usmeritve šole, ki jih je dokončno in do prave mere uspela uresničiti Francka Vidovič, ki je bila ravnateljica šole polnih 12 let v obdobju od 1963 do 1976. Skupaj s pomočnikom ravnateljice Jakobom Majcnom sta gradila in širila šolo. Šola je ves čas pridobivala na kvaliteti, dajala poudarek učiteljem stroke in gradila na njihovem strokovnem delu. Klima na šoli je bila čisto nekaj posebnega, kar se je poznalo tudi na učiteljskem zboru. Veliko učiteljev se je namreč šoli popolnoma predalo. Na njej so svojo poklicno pot začeli ter jo tudi končali. Jakob Majcen je bil tisti, ki je delo gospe Vidovič po njeni upokojitvi leta 1975 nadaljeval. V tem letu se je tudi v Slovenj Gradcu začelo šolanje kuharjev in natakarjev. Nasploh je bilo to obdobje velikih sprememb, saj so v tem času prešli iz šestdnevnega delovnega tedna na pet delovnih dni. Naslednja velika novost pa je bila uvedba usmerjenega izobraževanja. V šolskem letu 1981/1982 se je Poklicna gostinska šola Celje vključila v program srednjega usmerjenega izobraževanja, ki je prinesel zlasti poklicnemu šolstvu velike spremembe in novosti. Posledica sprememb je bilo tudi preimenovanje šole v šolskem letu 1982/1983. V skladu z usmerjenim izobraževanjem se je preimenovala v SREDNJO ŠOLO ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM CELJE. Učenci so imeli teoretični pouk vse šolsko leto, delovna praksa pa se je zmanjšala kar 


R AV N AT E L J A

za dve tretjini in se izvajala za vse oddelke usmerjenega izobraževanja v istem terminu. Posledično se je pokazala potreba po organizatorju delovne prakse. V tem času so se na šoli izobraževali dijaki za poklica kuhar, natakar ter skrajšani program za poklica kuharski in natakarski pomočnik. Vedno bolj je do izraza prihajala potreba po peti stopnji izobrazbe.

Idejo je udejanila leta 1986 nova ravnateljica Bogomira Škerjanc, ki je bila učiteljica nemškega jezika na šoli in je tako dobro poznala delo na šoli in njeno vizijo. V času njenega ravnateljevanja je šola doživela veliko sprememb, ki so počasi, a vztrajno večale ugled šole. V šolskem letu 1987/1988 je bila šola verificirana za izvajanje štiriletnega programa srednjega izobraževanja TEHNIK KUHARSTVA in TEHNIK STREŽBE, kar je kasneje preraslo v program GOSTINSKI TEHNIK. Ob vseh prenovah programov, ki so potekali za čas njenega ravnateljevanja, je bila v tem času v šole uvedena tudi šolska svetovalna služba. Ob skrbi za kvalitetno izobraževanje dijakov je veliko pozornost posvečala tudi dobremu odnosu z delodajalci in dobrim delovnim pogojem za učitelje. Vsa ta njena prizadevanja so se zrcalila pri vpisu dijakov na šolo, ki je kmalu začela pokati po vseh šivih in postala premajhna za uresničitev vseh njenih idej. Začela je razmišljati o možnostih, da bi v Celju dobili novo šolo, kjer bi bilo dovolj prostora za vse tiste, ki so si želeli pridobivati znanja iz gostinstva in turizma. Dokaz za to so bile tudi omejitve vpisa v času od 1991/1992 do 1997/1998. Tudi narava ni bila prizanesljiva do šole, saj jo je leta 1990 močno poškodovala poplava. Vsa ta dejstva so gospo Škerjanc še podkrepila v boju za novo šolo. Cilj njenega dela in prizadevanj je bil dosežen 2. aprila 1996, ko je bil položen temeljni kamen za novo šolo. Ob gradnji ji je v tem času uspelo pridobiti tudi dodatne izobraževalne programe. Bili smo edini med gostinskimi šolami v Sloveniji, ki smo do uvedbe tehničnih gimnazij pripravljali dijake na splošno maturo. Vsi ti rezultati in uspehi so jo še dodatno spodbudili in v šolskem letu 1997/1998 je šola pridobila še en nov program turistična dela – turistični tehnik. Tako smo na Celjskem začeli tudi s šolanjem turističnih delavcev, ki jih je regija z velikim številom hotelskih kompleksov z bogato in dolgoletno tradicijo zelo potrebovala. 28. 1. 1999 je bil velik dan za vse tiste, ki so bili kakorkoli povezani z našo zgodovino, saj smo s tem dnem končno lahko pričeli s poukom na novi šoli, ki pa jo je še pred dokončanjem prizadela poplava. A šola je kljub temu bila pripravljena, da smo lahko začeli z delom. 28. 5. 1999 smo se lahko skupaj z gospo Škerjanc in vsemi povabljenimi veselili svečane otvoritve šole. Vse prej na kratko omenjeno delo pa je puščalo posledice tudi na ravnateljičinem zdravju, zato se je 31. 12. 1999 upokojila in prepustila vodenje dolgoletni sodelavki in tedanji pomočnici ravnateljice Vojmiri Leskovšek. Gospa Leskovšek je prevzela skrb za šolo in za dijake, katerih število je še vedno vztrajno naraščalo in tako doseglo 957 dijakov v šolskem letu 2001/2002. V tem letu je šola pridobila še program gostinsko turističnega tehnika. Tako je bila tedanja nova šola že na samem začetku premajhna in prisiljeni smo bili 


organizirati pouk v dveh izmenah. Kljub vsemu so se pogoji dela za učitelje in dijake v novih prostorih močno izboljšali. Vsi smo dobili nov zagon in spodbudo za udejanjanje idej, ki prej niso bile uresničljive. Šola je še naprej aktivno sodelovala z delodajalci in Mestno občino Celje, z mestno četrtjo Dolgo polje, gostinskimi in turističnimi organizacijami, Zavodom RS za šolstvo, Ministrstvom za šolstvo in šport Republike Slovenije, tradicionalno je sodelovanje s Pivovarno Union (kronika beleži leto 1992), z drugimi šolami v Celju, Območnim odbor RK in še bi lahko naštevali. Gospa Leskovšek je ves čas podpirala učitelje pri uresničevanju njihovih idej in posledično so se začela tudi mednarodna sodelovanja. Dijakom in učiteljem je bil omogočeno izobraževanje in sodelovanje s šolami in hoteli v tujini. Tako so lahko svoja spoznanja iz tujine prenašali na naše dijake. Vse to se je odražalo na številnih tekmovanjih, kjer so naši dijaki aktivno sodelovali in dosegali odlične rezultate. Tudi njeno ravnateljevanje ni minilo brez prenove. Tako so pod vodstvom Centra RS za poklicno izobraževanje in v sodelovanju z ostalimi šolami za gostinstvo in turizem prenovili vse programe na našem področju. Prišlo je do preimenovanj in združevanj programov. Pričelo pa se je tudi izobraževanje za dietnega kuharja in catering managerja, ves ta čas pa je potekalo tudi izobraževanje odraslih. V letu 2008 sem prevzel vso to bogato zgodovino, marljivost in prizadevanja ljudi, ki so ustvarjali današnjo podobo Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje. Kot vsi predhodni ravnatelji tudi jaz izhajam iz učiteljskih vrst in pridno zlagam nove kamenčke v nastajajoči mozaik. Imel sem to srečo, da sem lahko delal in ustvarjal pod vodstvom Bogomire Škerjanc in Vojmire Leskovšek, ki sta bili izkušeni in odlični ravnateljici ter predvsem izvrstni učiteljici. Velika in lepa šola z izjemno dobrimi in prizadevnimi učitelji nudi odlične pogoje za kvalitetno izobraževanje mladih za potrebe gostinstva in turizma. Dosežki dijakov in profesorjev, ki so jih poučevali, ter prizadevanje nekdanjih ravnateljev, ki so vse to omogočili, me zavezujejo k delu in trudu za posodabljanje šole, njenemu razvoju in stremljenju po odličnosti. Zaključek prenove programov, nadaljevanje mednarodnih projektov, posodabljanje učne tehnologije in prostorov, širjenje obšolske dejavnosti za dijake, sodelovanje v skupnih projektih z drugimi vzgojno-izobraževalnimi zavodi in delodajalci so kratkoročni cilji, ki bodo doprinesli k ponovni popularizaciji poklicev v gostinstvu in turizmu, ki v zadnjih časih doživljajo upad. Delodajalci se že zavedajo, da je to naš skupni problem, ki ga lahko rešimo le ob pomoči ministrstva in drugačne politike izobraževanja in zaposlovanja. Ne glede na sodelovanje ostalih partnerjev pa smo zavezani k nenehnemu posodabljanju in napredku ter skrbi za izobraževanje mladih. Iztok Leskovar, prof., ravnatelj šole




USPEŠNE SREDNJE ŠOLE K R O J I J O I Z O B R A Ž E VA L N I I N D R U Ž B E N I U T R I P M E S TA Izobraževalne ustanove predstavljajo dragocen kapital vsakega mesta. Celje je zaradi dinamičnosti in velikih razvojnih korakov poznano tudi kot pomembno izobraževalno in študijsko središče regije. Vlaganje v znanje v Mestni občini Celje že več let predstavlja primarno strateško usmeritev, kar dokazujejo tudi mnogi uspehi in novosti na izobraževalnem področju. Kot župan tretjega največjega mesta sem izredno ponosen, da življenje naše lokalne skupnosti bogatijo tudi uspešne srednje šole, ki krojijo izobraževalni in družbeni utrip mesta. Ena izmed teh šol je tudi Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje, ki v letošnjem letu praznuje pomembno obletnico svojega delovanja. 50 let je jubilej, ki je vreden praznovanja in pozornosti za uspešno prehojeno pot. Osnovna vloga sedanje Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje se skozi bogato zgodovino ni bistveno spreminjala. V vseh letih je s posodobitvami sledila svoji osnovni usmeritvi in nadgrajevala dejavnost na znanstvenem in strokovnem področju. Vse od začetkov pouka leta 1960 pa do danes je uspešno uresničevala zastavljene cilje, sledila potrebam izobraževanja in ohranjala visoko stopnjo kakovosti vodstvenega in pedagoškega dela. Na izboljšanje in pestrost programov ter delovnih pogojev so pomembno vplivali tudi novi programi in pričetek pouka v novih šolskih prostorih leta 1999. Sodobna opremljenost, aktivno sodelovanje z lokalno skupnostjo, gostinskimi in turističnimi organizacijami ter gospodarstvom, sodelovanje na tekmovanjih in razstavah, uspešno izvajanje projektov ter promoviranje Celja v Sloveniji in v svetu so dragoceni prispevki Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje za širšo družbeno skupnost. Celjski občini, ki v zadnjih letih vlaga veliko truda v razvoj turizma in vpliva, da se na gostinskem področju dogaja veliko pozitivnih premikov, je v veliko zadovoljstvo, da šola v svojih vrstah izobražuje strokovne poklice, ki so na trgu delovne sile še posebej iskani in cenjeni. Aktivno sodelovanje in nova znanja, ki jih prinaša šola v naš prostor, sta dodana vrednost in pomoč za kakovosten razvoj gostinstva in turizma v celjski regiji.

Spoštovano vodstvo šole, profesorji ter dijakinje in dijaki! Strokovno izobraženi ljudje so vrelec novih znanj in energije. Kot Celjan in župan Mestne občine Celje sem ponosen, da imamo v Celju srednjo šolo za gostinstvo in turizem, ki izobražuje, razvija kulinariko in kulturo pitja, vlaga v vzgojno-izobraževalno infrastrukturo ter se odziva na potrebe današnjega časa. Ob 50. obletnici vam iskreno čestitam in želim veliko uresničenih ciljev ter energije za nove podvige.

Bojan Šrot, župan Mestne občine Celje




MEJNIKI SKOZI ČAS

GOSTINSKA ŠOLA CELJE s kuhar, natakar (2-letna šola: 1960-63) s kuhar, natakar (3-letna šola: od 1963 naprej) POKLICNA GOSTINSKA ŠOLA CELJE s kuhar, natakar s večerna poslovodska šola: poklic poslovodja kuhinje in poslovodja strežbe s usmerjeno izobraževanje: s vzgojno-izobraževalni program strežba, smer natakar vzgojno-izobraževalni program kuharstvo, smer kuhar

MEJNIKI

1 96 0 - 2 0 1 0

SREDNJA ŠOLA ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM CELJE s vzgojno-izobraževalni program turistična dela, smer gostinski tehnik za absolvente poklicnih gostinskih šol (izobraževanje ob delu) s skrajšan program USO, smer kuhar pomočnik in natakar pomočnik (2 leti) s vzgojno-izobraževalni program gostinska dela, smer tehnik kuharstva s vzgojno-izobraževalni program gostinska dela, smer tehnik strežbe s program NAD, smer gostinski tehnik (izobraževanje ob delu) s štiriletni program srednjega strokovnega izobraževanja: turistični tehnik (turistični tehnik) s štiriletni program srednjega strokovnega izobraževanja: gostinski tehnik (gostinski tehnik) s triletni program srednjega poklicnega izobraževanja: gostinska dela (kuhar, natakar) s dveletni program srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja: gostinsko-turistični tehnik, smer gostinsko turistični tehnik (nadaljevalni program za kuharje in natakarje 3+2) s štiriletni prenovljeni program srednjega strokovnega izobraževanja - gastronomija in turizem, smer gastronomsko-turistični tehnik, s triletni prenovljeni program gastronomske in hotelske storitve, smer gastronom hotelir s prenovljeni program poklicno tehniškega izobraževanja (3+2) - gastronomija, smer gastronomski tehnik 10


ŠOLO SO VODILI

mag. LUDVIK REBEUŠEK (ravnatelj gostinskega oddelka 1958–1960)

RIKO RIŽNAR (vršilec dolžnosti ravnatelja 1960–31. marca 1963)

TONČKA PODJAVORŠEK (vršilka dolžnosti ravnateljice od 1. aprila 1963 do 31. avgusta 1963)

FRANCKA VIDOVIČ (ravnateljica 1963–1976) BOGOMIRA ŠKERJANC (ravnateljica 1984–1999)

JAKOB MAJCEN (ravnatelj 1976–1984)

VOJMIRA LESKOVŠEK (vršilka dolžnosti ravnateljice od 1. januarja do 15. maja 2000, ravnateljica od 15. maja 2000 do 31. avgusta 2008)

11


I Z O B R A Ž E VA N J E G O S T I N S K I H I N T U R I S T I Č N I H D E L AV C E V NA CELJSKEM - DO USTANOVITVE SAMOSTOJNEGA IZOBRAŽEVALNEGA ZAVODA: Na Celjskem so se gostinski delavci izobraževali že v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS). Za potrebe gostinstva je bila leta 1923 ustanovljena gostinska šola, ki je po svojem položaju ustrezala obrtni oziroma trgovski nadaljevalni šoli. Vodil jo je sprva ravnatelj deške meščanske šole Beno Serajnik, nato pa Ivan Črnej. Beno Serajnik je vodil tudi hotelirsko šolo, ki jo omenja Krajevni leksikon Dravske banovine. Po drugi svetovni vojni se je pričelo organizirano šolanje gostinskih delavcev leta 1946. V šolskem letu 1946/1947 in 1947/1948 so se gostinski delavci šolali na Državni gospodarski šoli za vajence, v šolskem letu 1948/1949 pa se je redno šolanje gostinskih vajencev prenehalo. Vajence so razporejali na razne tečaje, ki so jih prirejali v Rogaški Slatini, Dobrni in Laškem. Gostinski vajenci s celjskega področja so se lahko šolali tudi na Gostinski vajeniški šoli v Ljubljani. Na ukinitev rednega šolanja gostinskih delavcev v Celju so deloma vplivale tečajne oblike izobraževanja, predvsem pa pomanjkanje šolskih prostorov. Izobraževanje gostinskega kadra je prevzela Gostinska zbornica za okraj Celje (ustanovljena 7. avgusta 1952). V Celju so ustanovili Center za strokovno izobraževanje gostinskih delavcev, ki je videl izhod iz nezavidljivega in brezperspektivnega položaja v izgradnji lastnega šolskega poslopja. Ta zamisel je dobila podporo z ustanovitvijo Trgovsko-gostinske zbornice za mesto Celje. Imenovali so poseben odbor za pripravo ustrezne dokumentacije in določitev lokacije. Odbor so sestavljali Rudolf Pibrovec, Ludvik Rebeušek in Stane Zagoričnik. 1956 se je pričela gradnja prvega povojnega srednješolskega zavoda v Celju. Gradnjo so financirala izključno trgovska podjetja iz sklada za kadre, ki se je zbiral pri Republiški trgovski zbornici. Gradnja je potekala v dveh fazah, ker republiška komisija ni dovolila kompletne izgradnje. Februarja 1958 je bila odprta nova šola, na kateri so začasno odstopili dve učilnici za ponovno redno šolanje gostinskega kadra v Celju. Zataknilo se je pri uradni ustanovitve gostinske šole oziroma gostinskega oddelka. Ob soglasju predstavnikov trgovskih in gostinskih podjetij ter oddelka za prosveto občine Celje je bil sprejet sklep o ustanovitvi gostinskega oddelka v okviru Šole za trgovinsko dejavnost. Pouk se je pričel 26. septembra 1958. Tako se je po desetih letih prekinitve zopet pričelo redno šolanje gostinskega naraščaja, tokrat v samostojni šolski organizaciji in po samostojnem učnem programu. Vpisanih je bilo 29 učencev. Pouk večine predmetov so prevzeli učitelji matične šole, pouk kuharstva in strežbe pa sta prevzela Jože Dobovičnik in Miloš Planinšek. Vodstvo gostinskega oddelka je prevzel Ludvik Rebeušek, ravnatelj Šole za trgovske učence, razredničarka je bila Magda Jarh. 12


učiteljski zbor Šole za trgovske učence 1960: 1. vrsta - sedijo od leve proti desni: Olga Vodovnik, Magda Jarh, ravnatelj Ludvik Rebeušek, Rudolf Pibrovec, Silva Vrhovec, Marjeta Naraločnik; stojijo od leve proti desni: Kvirin Klenovšek, Pavel Colner, Zmago Likar, Ivan Skale, Lea Ljubičič, Riko Rižnar, Janko Skornšek, Rudolf Grivič in Karel Podsedenšek.

- USTANOVITEV GOSTINSKE ŠOLE CELJE: Formalni postopki za ustanovitev gostinske šole v Celju so potekali dve leti. Občinski ljudski odbor je na svoji seji 8. julija 1960 izdal odločbo o ustanovitvi GOSTINSKE ŠOLE CELJE kot samostojnega izobraževalnega zavoda. V osmem členu odločbe je bilo zapisano, da se bo pouk pričel v šolskem letu 1960/1961. S tem je bila nova gostinska šola družbeno priznana in v celoti oblikovana od prvega do tretjega letnika, Šola za trgovske učence (kjer je gostinska šola imela prostore) pa je z novoustanovljeno poslovodsko in komercialno šolo prerasla v Šolski center za blagovni promet. Dotedanji ravnatelj Ludvik Rebeušek je prepustil vodenje gostinske šole v šolskem letu 1960/1961 Riku Rižnarju, ki je bil vršilec dolžnosti ravnatelja gostinske šole do 1. aprila 1963. Funkcijo vršilke dolžnosti ravnatelja je do konca šolskega leta (31. avgusta 1963) opravljala Tončka Podjavoršek. odločba o ustanovitvi Gostinske šole Celje (16. 8. 1960) 13


Pouk se je pričel 5. septembra 1960 z uvodno konferenco in krajšo slovesnostjo. Vpisanih je bilo 97 učencev. Šolsko leto je imelo 2 polletji in 4 redovalna obdobja. Pouk je potekal 6 dni v tednu (3 dni teoretični, 3 dni praktični pouk v podjetjih). predmetnik iz leta1960

Junija 1960 je Zvezna ljudska skupščina FLRJ sprejela Resolucijo o izobraževanju: učna doba se je skrajšala s treh na dve leti. Tako sta junija 1961 končali šolanje dve generaciji učencev. Zaključni izpiti so bili iz dveh delov: pisnega in ustnega. Po uspešno opravljenem zaključnem izpitu so učenci opravljali še praktični izpit pred komisijo za kvalificirane gostinske delavce pri Gostinski zbornici za okraj Celje v hotelu Triglav na Dobrni. V šolskem letu 1961/1962 je pouk v 1. letniku potekal ločeno za kuharje in natakarje, 2. letnik pa je bil kombiniran. 15. februarja 1963 je bil sprejet sklep o priključitvi gospodinjske šole iz Šentjurja gostinski šoli v Celju. Za ravnateljico združene šole je skupščina občine Celje imenovala Francko Vidovič (ravnateljico gospodinjske šole v Šentjurju), za pomočnika ravnateljice pa Jakoba Majcna. Šola je imela 8 oddelkov, ločene šolske prostore v Celju in Šentjurju, praktični pouk v raznih gostinskih podjetjih v Celju ter svoj dijaški dom v Šentjurju. Oddelek v Šentjurju je obstojal samo eno šolsko leto. V šolskem letu 1963/1964 je bilo šolanje ponovno podaljšano z dveh na tri leta. Ta sprememba je veljala za 1. letnike. Učna (vajenska) pogodba ni bila več pogoj za vpis, so pa morali vsi novinci opraviti preizkus znanja iz slovenskega jezika in računstva.

absolventi 1961 14


Spremenila se je organizacija pouka: eno polletje so imeli učenci strnjen teoretični pouk s praktičnimi vajami v šoli, drugo polletje pa so opravljali obvezno delovno prakso v gostinskih delovnih organizacijah. Zaključni izpiti so potekali po pravilniku o končnih izpitih, ki je bil sprejet leta 1963: junija 1964 je potekal teoretični del zaključnega izpita (pisna računska naloga, blagoznanstvo, poslovna tehnika, družbena vzgoja, kuharstvo in strežba), praktični del iz kuharstva in strežbe je potekal avgusta 1964 v hotelu »Celeia«. Šola se je vse od ustanovitve ukvarjala s pomanjkanjem prostora za nemoteno šolsko delo. Večletna razprava o pomanjkanju prostorov je leta 1965 prinesla odločitev, da dobi gostinska šola učne prostore v Domu OF na Titovem trgu 3 in v nekdanjem Zavodu za razvoj gospodinjstva na Cankarjevi ulici 4. 1. novembra 1965 so se delavci šole z učenci preselili v preurejene prostore Doma OF, kjer je potekal teoretični pouk, in v prostore nekdanjega Zavoda za razvoj gospodinjstva, kjer je potekal praktični pouk. V šolskem letu 1965/1966 so bili ponovno spremenjeni učni načrti v strokovnem delu za oba poklica, 11. marca 1968 pa je Republiški sekretariat pa prosveto in kulturo Socialistične Republike Slovenije potrdil nova predmetnika za poklica kuhar in natakar. Prvi razredi so imeli pouk po novem predpisanem predmetniku, za 2. in 3. razred pa so na Skupnosti gostinskih šol Socialistične republike Slovenije sestavili premostitvene predmetnike.

predmetnik za program kuhar iz leta 1965

predmetnik za program natakar iz leta 1965 15


V šolskem letu 1968/1969 je bila šola vključena v Skupnost gostinskih šol Socialistične Republike Slovenije. Za učence so bile uvedene enotne delovne obleke, čevlji in značke, uvedene so bile tudi enotne šolske tiskovine. slika 1: absolventi – kuharji (1968) slika 2: absolventi – natakarji (1968)

Čeprav so bile spremembe v organizaciji pouka in izvedbenih predmetnikih pogoste, je bil še vedno največji problem pomanjkanje in razkropljenost prostorov za nemoten potek pouka. Pomembna je bila odločitev, da dobi gostinska šola zgradbo Šolskega centra za blagovni promet (ŠCBP), za potrebe šolskega centra pa naj bi zgradili novo šolsko poslopje. Ker ŠCBP ni imel dovolj sredstev za investicijo, je prišlo do dogovora, da pri zbiranju sredstev pomagajo gostinske delovne organizacije, vključil pa se je tudi zasebni sektor. Po tem dogovoru naj bi ŠCBP izpraznil šolsko zgradbo na Ulici 29. novembra do konca šolskega leta 1973/1974. Za potrebe gostinske šole je bila predvidena adaptacija pritličnih prostorov za strokovne učilnice - za pouk strežbe in kuharstva, zgradila naj bi se tudi telovadnica. 22. novembra 1974 se je šola iz Doma OF preselila v stavbo v Ulici 29. novembra 12. V tej stavbi je potekal teoretični pouk, medtem ko je praktični pouk še vedno potekal v Cankarjevi ulici 4, ker šola ni imela denarnih sredstev za adaptacijo pritličnih prostorov. Za pouk telesne vzgoje je šola še vedno gostovala na I. osnovni šoli Celje. šola – Ul. 29. novembra 12 16


Pomembna novost v organiziranosti dela v šolstvu je bil v šolskem letu 1975/1976 prehod na petdnevni delovni teden. Ponovno sta bila spremenjena tudi predmetnika. 31. avgusta 1976 se je po 13 letih vodenja Gostinske šole Celje upokojila ravnateljica Francka Vidovič. Skupščina občine Celje je imenovala za novega ravnatelja Jakoba Majcna.

- PREIMENOVANJE V POKLICNO GOSTINSKO ŠOLO CELJE V skladu z Zakonom o srednjem šolstvu se je šola preimenovala v POKLICNO GOSTINSKO ŠOLO CELJE. V šolskem letu 1975/1976 je bil ustanovljen dislociran oddelek v Slovenj Gradcu. S tem je bila izpolnjena želja koroške regije, da se učenci lahko izobražujejo v domačem kraju. 29. avgusta 1989 so dislocirani oddelki v Slovenj Gradcu prešli pod okrilje Srednje šole Edvarda Kardelja v Slovenj Gradcu. učiteljski zbor 1977

znak šole 1977 17


19. januarja 1979 je bil rešen problem neprimernih prostorov za izvajanje praktičnega pouka: tega dne je bila slavnostna otvoritev novih učilnic. Šola je pridobila dve sodobni učilnici za pouk kuharstva in dve učilnici za pouk strežbe, sodobne garderobe, sanitarije, skladišče, likalnico, pralnico in prostor za šolsko družbeno prehrano. Še posebej je bil ponosen na novo pridobitev takratni ravnatelj Jakob Majcen, saj je v ta projekt vložil veliko energije in svojih organizacijskih sposobnosti.

praktični pouk kuharstva

praktični pouk strežbe

Leta 1980 je bil sprejet Zakon o usmerjenem izobraževanju in na podlagi tega je v šolskem letu 1981/1982 prišlo do uvedbe novih vzgojno-izobraževalnih programov (VIP) strežba, smer natakar, in kuharstvo, smer kuhar. Po teh programih so se izobraževali učenci 1. letnikov, ki so imeli teoretični pouk vse šolsko leto. Delovno in proizvodno prakso so opravljali februarja 1982 v 17 organizacijah združenega dela (OZD) v celjski regiji. Organizatorica delovne prakse na šoli je bila Milka Požun, v podjetjih pa je bilo usposobljenih 48 delavcev inštruktorjev. V 1. letniku so imeli vsi enake predmete in enako število ur. Razlike so se pojavile v 2. in 3. letniku, kjer so imeli skupne splošne predmete in izbirne predmete glede na poklic.

18


predmetnik za program kuhar iz leta 1981

predmetnik za program natakar iz leta 1981

Zaradi uvedbe predmetov biologija in kemija je morala šola ponovno najeti specializirane učilnice na Pedagoškem šolskem centru, pouk telesne vzgoje pa je potekal kar na treh lokacijah: v I. OŠ, Šolskem centru za blagovni promet in TVD Partizan.

19


- PREIMENOVANJE V SREDNJO ŠOLO ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM CELJE V šolskem letu 1982/83 se je šola skladno z Zakonom o usmerjenem izobraževanju (ZUI) preimenovala v SREDNJO ŠOLO ZA GOSTINSTVO IN TURIZEM CELJE. Uveden je bil dveletni program skrajšanega usposabljanja po programu USO - kuhar pomočnik in natakar pomočnik. V šolskem letu 1983/1984 je šolanje zaključila prva generacija dijakov v usmerjenem izobraževanju. Pridobili so naziv kuhar ali natakar, zaključni izpiti pa so bili po novem zakonu ukinjeni. Glavna pomanjkljivost programa je bila po prepričanju delovnih organizacij in tudi šol premajhno število ur praktičnega pouka. Nekaj delovnih izkušenj so kuharji in natakarji pridobili med pripravništvom, vendar to ni bilo dovolj. 31. avgusta 1984 se je upokojil ravnatelj Jakob Majcen. Za novo ravnateljico je bila imenovana Boža Škerjanc, profesorica nemščine in angleščine. Z vodenjem šole je pričela 1. septembra 1984. V šolskem letu 1986/1987 je bila na šoli uvedena šolska svetovalna služba. V šolskem letu 1987/1988 je bila šola verificirana za izvajanje štiriletnega programa srednjega izobraževanja: tehnik kuharstva in tehnik strežbe. S tem je bilo uvedeno redno izobraževanje na V. stopnji za dijake, ki so želeli nadaljevati šolanje na tej stopnji po drugem letniku. Tako je vzgojno-izobraževalno delo (v šolskem letu 1987/1988) potekalo po naslednjih programih in smereh: 1. letnik – VIP gostinska dela, 2. letnik – VIP kuharstvo, smer kuhar, 2. letnik – VIP strežba, smer natakar, 3. letnik – VIP kuharstvo, smer kuhar, 3. letnik – VIP strežba, smer natakar, 3. letnik – VIP kuharstvo, tehnik kuharstva; VIP strežba, tehnik strežbe. V šolskem letu 1989/1990 so bili zaradi velikega zanimanja in prostorske stiske šole sprejemni izpiti za vzgojnoizobraževalni program gostinska dela – smer kuhar. Poleg splošnega učnega uspeha v osnovni šoli in ocen iz predmetov slovenski jezik, matematika in kemija, so na izpitu preverjali psihofizične sposobnosti. Junija 1991 so potekali sprejemni izpiti novincev za vse tri poklice. Obsegali so republiške teste znanja iz slovenskega jezika in matematike, upoštevale pa so se tudi ocene iz osnovne šole. Število prijavljenih je preseglo razpisne in prostorske pogoje šole tudi za naslednje šolsko leto (1992/1993), zato je bil izveden postopek za izbiro kandidatov – preizkus ročnih spretnosti in nadarjenosti za estetsko oblikovanje in omejitev vpisa za poklic kuhar. Aprila 1993 je ponovno potekal preizkus ročnih spretnosti in nadarjenosti za estetsko oblikovanje in preizkus gibalnih spretnosti za natakarje in gostinske tehnike. Vpis je bil omejen za vse tri poklice za šolska leta 1993/1994, 1994/1995, 1995/1996 in 1996/1997. Zadnjikrat je bil opravljen preizkus za vpis v šolsko leto 1997/1998, ni pa bilo omejitve vpisa. 20


1990 so prvič po uvedbi usmerjenega izobraževanja potekali zaključni izpiti, in sicer na IV. zahtevnostni stopnji – smer kuhar in natakar. Potekali so skladno z navodili Zavoda Republike Slovenije za šolstvo v junijskem in jesenskem roku. Učenci so jih opravljali iz naslednjih predmetov: s kuhar: slovenski jezik in književnost (pisni in ustni del), prehrana in blagoznanstvo, kuharstvo (praktični izdelek z zagovorom); s natakar: slovenski jezik in književnost (pisni in ustni del), tuji jezik (angleščina, nemščina) (ustni del), strežba (praktični izdelek z zagovorom). 1991 so k zaključnemu izpitu (ZI) pristopili tudi tehniki kuharstva in tehniki strežbe. ZI je obsegal 2 enoti: s prvo izpitno enoto je dijak izbral izmed predmetov skupnega dela ZI: pisni in ustni izpit iz slov. jezika in književnosti, pisni in ustni izpit iz tujega jezika I., pisni in ustni izpit iz matematike; s druga izpitna enota je obsegala izpit iz predmeta, ki ga je dijak izbral iz posebnega dela ZI: prehrana in blagoznanstvo ali kuharstvo, gostinsko poslovanje in ekonomika ali strežba. Dijaki, ki so zaključni letnik opravili z odličnim uspehom, so bili oproščeni opravljanja ZI. To je veljalo do prenove zaključnih izpitov v šolskem letu 2001/2002. Od takrat dijaki, ki uspešno opravijo zaključni letnik po programu gostinski tehnik in turistični tehnik, opravljajo poklicno maturo (POM). Od šolskega leta 1994/1995 pa do šolskega leta 2000/2001 so imeli dijaki štiriletnih programov SŠGT Celje možnost opravljati tudi splošno maturo.

prvi maturanti 1994/1995 21


V šolskem letu 1991/1992 so bile za učence prvih letnikov uvedene novosti. Vpisovali so se po novih vzgojnoizobraževalnih programih (VIP) gostinska dela - kuhar, natakar (IV. stopnja) in gostinski tehnik (V. stopnja).

zaposleni v šolskem letu 1998/1999 (stara šola)

19. novembra 1993 je šola praznovala 35-letnico delovanja. Ob tej priložnosti je minister za šolstvo in šport Slavko Gaber zagotovil, da bo ministrstvo pristopilo k reševanju prostorske stiske šole. Zaradi povečanega števila vpisanih dijakov je bila vedno večja, svoje pa je dodala katastrofalna poplava novembra 1990. Dogovor o novogradnji SŠGT Celje je bil podpisan 20. junija 1994, 11. aprila 1996 je bil položen temeljni kamen nove šole, 2. septembra 1996 pa se je pričela gradnja. 28. januarja 1999 je bil sprejem dijakov v novi šoli, svečana otvoritev nove šole pa je bila 28. maja 1999. Ravnateljica Bogomira Škerjanc je v kroniki zapisala, da je bil dan odprtja novega poslopja Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje pravi »dan sonca«.

zaposleni v šolskem letu 1998/1999 (nova šola)

NOVA ŠOLA

22


V šolskem letu 1997/1998 je šola pridobila 4-letni program srednjega strokovnega izobraževanja: turistična dela – turistični tehnik. V šolskem letu 2001/2002 pa je začela izobraževati za 2-letni program srednjega strokovnega in tehniškega izobraževanja: gostinsko turistični tehnik, smer gostinsko turistični tehnik (nadaljevalni program za kuharje in natakarje, 3+2).

1. K, prvi gostinsko turistični tehniki

31. decembra 1999 se je ravnateljica Bogomira Škerjanc upokojila. Za novo ravnateljico je bila imenovana Vojmira Leskovšek, profesorica angleščine in slovenščine. V naslednjih letih se je šola vključila v več projektov: v šolskem letu 2001/2002 se je vključila v mednarodni projekt v okviru programa Leonardo da Vinci in v projekt Ekošola (5. junija 2004 je šola prejela ekozastavo), novembra 2002 je bil šoli odobren projekt »Razvoj specializiranih programov na področju gostinstva za dvig kvalitetne turistične ponudbe«, ki je potekal v okviru PHARE 2000 za programa: dietni kuhar in catering manager, v šolskem letu 2004/2005 se je vključila v projekt Mladina (Youth), v šolskem letu 2006/07 je bil v okviru projekta Zavoda RS za šolstvo uveden na šoli en oddelek 1. letnika turističnih tehnikov z evropsko in globalno dimenzijo (EGD). V šolskem letu 2007/08 je prišlo v programu gostinska dela, smer kuhar, natakar (1. letnik) do prenove, ki je v naslednjem šolskem letu zajela vse programe. V prvih letnikih so bili uvedeni naslednji programi: s 4–letni prenovljeni program srednjega strokovnega izobraževanja gastronomija in turizem, smer gastronomsko-turistični tehnik, s 3-letni prenovljeni program gastronomske in hotelirske storitve, smer gastronom hotelir, s prenovljeni program poklicno tehniškega izobraževanja (3+2) gastronomija, smer gastronomski tehnik. 23


V ostalih letnikih je šola izobraževala v programih: s 4-letni program srednjega strokovnega izobraževanja gostinski tehnik, poklic: gostinski tehnik, s 4-letni program srednjega strokovnega izobraževanja turistični tehnik, poklic: turistični tehnik, s 3-letni prenovljeni program srednjega poklicnega izobraževanja, poklica: kuhar, natakar s 3-letni program srednjega poklicnega izobraževanja, poklica: kuhar, natakar. 31. avgusta 2008 se je upokojila ravnateljica Vojmira Leskovšek . Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Celje je 1. septembra 2008 pričel voditi ravnatelj Iztok Leskovar, profesor matematike. V šolskem letu 2009/2010 je šola prešla na enoizmenski pouk. Glavni vzrok temu je bilo manjše število dijakov. Po preselitvi šole v novo stavbo se je število vpisanih dijakov v letu 2001 približalo magični številki tisoč, po letu 2002 pa je stalno upadalo. Zanimanje za gostinski in turistični poklic je med osnovnošolci iz leta v leto manjše, manjšajo pa se tudi generacije otrok. Kljub tem ne preveč vzpodbudnim številkam in napovedim nam volje, idej in predanosti ne zmanjkuje. Vse od začetkov pa do danes je šola uspešno uresničevala zastavljene cilje, sledila potrebam časa in prostora s svojim visoko izobraženim in pedagoškemu delu predanim kadrom. S svojim delom je sodelovala in sodeluje z lokalno skupnostjo, Mestno občino Celje, Zavodom RS za šolstvo, Ministrstvom RS za šolstvo in šport, z gostinskimi, turističnimi in drugimi organizacijami, sodelovala je in sodeluje na številnih tekmovanjih doma in v tujini, v domačih in mednarodnih projektih, s čimer promovira mesto Celje in celotno državo. S takšnimi uspehi se nam ni treba bati za prihodnost. Leta 1999 je bila šola z novo stavbo pripravljena vstopiti v novo tisočletje, v prihodnost. Sedaj je prihodnost tu, vstopimo vanjo skupaj.

Viri: Arhiv SŠGT Celje. Letopisi Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje: 2001/2002–2008/2009. Osebni arhivi avtorjev prispevkov. OROŽEN, J. (1980). Oris sodobne zgodovine Celja in okolice: 1941–1979. Celje: CZC. Str. 432–437. Srednja šola za gostinstvo in turizem v Celju. Letopis 1992/1993. (1993). Celje : Srednja šola za gostinstvo turizem Celje. Šolske kronike: 1960/1961–2008/2009. TERGLAV, L. (1993): Šolanje gostinskih delavcev na celjskem območju po drugi svetovni vojni. Celje: SŠGT Celje. Zgodovinski arhiv Celje. Melita Požežnik, prof. 24


GRADNJA NOVE ŠOLE Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje je dobila novo poslopje leta 1998. Veliko zaslug za to pridobitev imata Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije in Mestna občina Celje, največ pa takratna ravnateljica Bogomira Škerjanc, ki si je leta prizadevala za dokončno ureditev prostorskih težav šole in z vztrajnostjo dosegla, da se je 29. januarja 1999 pričel pouk na novi šoli. Prvi pomemben korak na dolgi poti do nove šole je bil podpis dogovora o novogradnji SŠGT Celje, ki je bil podpisan 20. junija 1994. 11. aprila 1996 so minister za šolstvo RS dr. Slavko Gaber, župan Mestne občine Celje Jože Zimšek in ravnateljica SŠGT Celje Bogomira Škerjanc položili temeljni kamen nove šole. Septembra istega leta se je pričela gradnja. V šolski kroniki so nanizani pomembni datumi v času gradnje. Prvotno je bilo načrtovano, da se šolsko leto 1998/1999 prične v novih prostorih. Prišlo pa je do različnih težav in zapletov, ki so povzročili, da se je selitev preložila za nekaj mesecev. Zaradi tega je pouk v jesenskih mesecih na stari šoli potekal v »izrednih« razmerah. Nemogoče je bilo, da šola sprejme 730 dijakov, zato so dijaki 2. in 3. letnikov odšli na prakso že 1. septembra 1998, pouk športne vzgoje so še vedno izvajali v prostorih Športnega društva Gaberje in v telovadnici Gimnazije Celje – Center. Na Gimnaziji Celje – Center je potekal tudi del teoretičnega pouka.

gradnja nove šole

Te razmere so trajale do januarja 1999. Decembra so se pričele priprave na selitev. Svečano odprtje nove šole je bilo 28. maja 1999 in ta dan je bil pravi »dan sonca«. V govoru je ravnateljica Bogomira Škerjanc dejala: »Pravijo, da če nekdo sanja sam, so to sanje – če sanjamo vsi, postanejo resničnost. To se je zgodilo tudi nam. Naš pogled je uprt v prihodnost in s ponosom lahko rečemo, da v teh prostorih in s to opremo res stopamo v korak s časom, v korak z novim tisočletjem.« Melita Požežnik, prof.

nova šola

25


SPOMINI NA ŠOLO mag. Ludvik Rebeušek, ravnatelj Ob 50-(52-) letnici … 28. aprila 1948 so bili v Sloveniji nacionalizirana gostinska podjetja in hoteli. Tudi v Celju (hoteli Evropa, Pošta, Union, Beli vol…) in na širšem celjskem turističnem območju (zdravilišča). Žal so bile negativne posledice nacionalizacije na področju poklicnega šolanja gostinskega kadra. Redno šolanje je bilo večinoma ukinjeno, uvedeni so bili krajši tečaji. Leta 1948 je bilo tudi v Celju ukinjeno šolanje gostincev (v okviru Gospodarske šole za vajence trgovskih podjetij). Krajši tečaji so bili tudi v Rogaški Slatini in na Dobrni. Enaka usoda je v Celju grozila tudi trgovskemu poklicnemu šolanju. Poleti 1950 sem prevzel vodstvo Šole za trgovske učence v Celju, ki je bila v zelo slabem stanju: brez lastnih učilnic, opreme, redno zaposlenih učiteljev… Večina naših učencev se je šolala širom Slovenije, od Maribora do Novega mesta, v Celju vedno manj – za vzorec. Edina rešitev je bila gradnja – utopična zamisel v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja. Vendar, kjer je volja… Ob podpori Trgovinsko–gostinske zbornice Celje, okrajne Trgovinske zbornice in republiške trgovinske zbornice (Sklad za kadre) smo v nekaj letih uspeli in se 8. februarja 1958 s Prešernovo proslavo selili v svojo šolo. Z izgradnjo naše šole se je ponudila priložnost, da rešimo problem šolanja strokovnih kadrov za še eno gospodarsko panogo v Celju – gostinsko. Za začetek smo začasno ponudili eno do dve učilnici za ustanovitev gostinske šole v Celju. Skupaj z okrajno Gostinsko zbornico in republiško Gostinsko zbornico smo poleti 1958 predlagali Okrajnemu ljudskemu odboru Celje ustanovitev gostinske šole v Celju že z novim šolskim letom 1958/1959. Svet za šolstvo OLO našega predloga ni v celoti sprejel. Nam pa se je mudilo, saj sem vedel, da bomo do leta 1961 vključili vse učence v trgovini z našega šolskega okoliša (okraj Celje), saj smo zato tudi našo šolo zgradili! Priložnost za ustanovitev gostinske šole v Celju bi bila odložena za nedoločen čas! Zato smo po sklepu našega šolskega odbora predlagali svoji ustanoviteljici občini Celje naj potrdi naš predlog in s sklepom dovoli ustanovitev gostinskega oddelka na naši šoli za trgovske učence že z novim šolskim letom 1958/1959. Svet za šolstvo in predsedstvo Občinskega ljudskega odbora Celje sta pravočasno izdala potrebni sklep. 26. septembra 1958 je 29 učencev prvega letnika iz Celja, Laškega in Rimskih Toplic pričelo z rednim poukom po predpisanem predmetniku in učnih programih na Gostinskem oddelku naše Šole za trgovske učence v Celju (več o naših prizadevanjih, uspehih in tudi ovirah glej: Letopis Šole za trgovske učence v Celju 1957, 1958, 1959, 26


1960, 1961 in v Spominski almanah Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje, izdan ob 25-letnici avgusta 1983). Uspešnega začetka rednega šolanja gostinskih delavcev v Celju sem bil kot nekdanji gostinski in aktivni turistični delavec, predvsem pa Celjan, zelo vesel. Leta 1960/1961 se je Gostinski oddelek preoblikoval v gostinsko šolo, finančno s 1. januarjem 1961. Prvi dve generaciji, ki sta začeli šolanje na našem Gostinskem oddelku, sta uspešno končali šolanje v šolskem letu 1960/1961 na Gostinski šoli (tretji letnik – 28 učenk in učencev in drugi letnik - 33 učencev in učenk). Učna doba se je namreč takrat skrajšala na dve leti. Ko smo leta 1974 zgradili novo šolsko poslopje in telovadnico za naš Šolski center za blagovni promet, je Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje v celoti prevzela šolsko zgradbo, kjer se je leta 1958 začela zgodba o novi gostinski šoli v Celju …

Bogomira Škerjanc, ravnateljica Gospa Bogomira Škerjanc je svoje življenje posvetila vzgoji in izobraževanju, kjer je predano delala od študijskih let do upokojitve. Ni veliko ljudi, ki bi vsa svoja delovna leta posvetili eni sami ustanovi in predanosti do vzgojno-izobraževalnega dela. Kot profesorica nemškega in angleškega jezika se je na celjski gostinski šoli zaposlila leta 1965. Najprej si je kot učiteljica prizadevala za čim višjo raven znanja tujih jezikov pri svojih dijakih. Z veliko mero posluha za pedagoško delo in uvajanjem sodobnih oblik in metod dela je bila priznana kot odlična učiteljica, ki je znala prisluhniti dijakom, upoštevati njihove individualne značilnosti in jim nuditi pomoč pri prehodu iz osnovne v srednjo šolo. Skušala je dosegati širše zastavljene smotre: izboljšati strokovno znanje gostinskih in turističnih delavcev na tako občutljivem področju, kot je komunikacija z gosti v tujem jeziku. Zato je tistim, ki so izrazili interes in željo, omogočala še dodatna poglobljena znanja. Ves čas svojega učiteljevanja je opravljala tudi nalogo razrednika. S svojim neposrednim odnosom in pripravljenostjo, da jim prisluhne, si je pridobila zaupanje številnih dijakov in njihovih staršev. Mnogi njeni dijaki so se radi vračali na šolo in izražali priznanje gospe Bogomiri Škerjanc kot učiteljici in razredničarki. Leta 1976 je prevzela dolžnosti pomočnice ravnatelja. To funkcijo je opravljala do leta 1984, ko je postala ravnateljica Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje. Dela in naloge ravnateljice je opravljala do upokojitve 31. decembra 1999. Njena prizadevanja so bila namenjena skladnemu razvoju splošno teoretičnih znanj dijakov in pridobivanju ter poglabljanju strokovnih in praktičnih veščin. Zato si je prizadevala za uvajanje novejše tehnologije in spodbujala nove pedagoške in metodične pristope pri učiteljih. Spodbujala je učitelje, da so dijake angažirali v njihovi celovitosti - od ustvarjalnih idej do raziskovalnega dela in preverjanja svoje vztrajnosti. Na to kažejo številna priznanja, ki jih je šola dobila tako doma kot v tujini. Vseskozi je podpirala raziskovalno dejavnost mladih in na njihove dosežke je bila zelo ponosna. 27


Delavci v gostinstvu in turizmu na republiškem, regijskem in občinskem nivoju so poznali gospo Bogomiro Škerjanc po njenem dolgoletnem delovanju v strokovnem svetu Posebne izobraževalne skupnosti za gostinstvo in turizem in v Komisiji za usklajevanje vzgojno-izobraževalnega programa za gostinsko in turistično usmeritev. Nenehno je zagovarjala potrebo, da Slovenija zasnuje kontinuiteto izobraževanja na področju gostinstva in turizma od poklicne in srednje do višje in visoke šole. Dosegla je verifikacijo za izvajanje štiriletnega programa srednjega izobraževanja (tehnik kuharstva, tehnik strežbe), od šolskega leta 1993/94 do šolskega leta 2000/2001 so se na SŠGT Celje kot edini srednji šoli za gostinstvo in turizem v Sloveniji dijakinje in dijaki pripravljali na splošno maturo, v šolskem letu 1997/1998 je bila SŠGT Celje verificirana za izobraževanje po programu turistični tehnik. Delo ravnateljice je od leta 1993 usmerjala tudi v reševanje hude prostorske stiske šole. S svojo veliko osebno angažiranostjo je dosegla, da sta se Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije in občina Celje odločila, da bosta v Celju zgradila novo šolsko poslopje za šolanje gostinskega kadra. 2. aprila 1996 je bil položen temeljni kamen, 2. septembra 1996 so se pričela gradbena dela. Gospa ravnateljica je avgusta 1997 v šolsko kroniko zapisala: »Nova šola in telovadnica sta pod streho – nihče nam ju ne more vzeti.« Zagotovo je bil eden najsrečnejših datumov v njeni poklicni karieri 28. januar 1999: svoje dijakinje in dijake ter učitelje je pospremila v novo šolo. Njena delovna pot je bila dolga, uspešna in plodna. Mnoge generacije dijakov gostinskih poklicev se je bodo spominjale kot izjemne učiteljice in velike pedagoške osebnosti. Andreja Miklavc, prof. Vojmira Leskovšek, ravnateljica Šola, moj drugi dom Na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje, takratni Poklicni gostinski šoli, sem se zaposlila kot učiteljica slovenskega in angleškega jezika v šolskem letu 1981/82. Takrat so v srednjih strokovnih, predvsem pa poklicnih šolah, potrebovali več učiteljev splošno-izobraževalnih predmetov zaradi sprememb, ki jih je zahtevalo usmerjeno izobraževanje. In tako priložnost sem izkoristila tudi jaz. Seveda sem bila prepričana, da bo to le ena od postaj v moji delovni karieri. Pa ni bilo tako. V novem kolektivu so me dobro sprejeli, tudi z dijaki sem se dobro razumela, potrebovala pa sem kar nekaj časa, da sem ugotovila, da bodo dijaki po končanem izobraževanju predvsem kuharji in natakarji in bodo potrebovali v življenju sicer primeren odnos do lepe besede in umetnosti, predvsem pa širok nasmeh in veselje do dela, pa seveda tista funkcionalna znanja, ki jih potrebujemo bolj ali manj vsi. Ko sem to spoznala, je bilo tudi delo v razredu lažje. 28


Šola se je nenehno spreminjala in omogočala ogromno izzivov. Iz poklicne šole se je spremenila v srednjo strokovno, postopoma smo dobivali nove programe, najprej štiriletne gostinske, ki se jim je pridružil še turistični. Dijaki in njihovi starši so tu videli svojo prihodnost, zato se je vpis iz leta v leto povečeval. Šola je začela pokati po šivih. Prava umetnost je bila izdelati urnik, gostovali smo namreč na mnogih lokacijah, saj nismo imeli niti telovadnice niti posameznih specializiranih učilnic, razen za praktični pouk, ki pa so tudi postajale premajhne. Z rastjo šole so se tudi moje obveznosti večale in postajale vedno zahtevnejše. Poleg skrbi za izvedbo kulturnih prireditev in organizacije kulturnih dejavnosti sem postopoma dobivala tudi posamezne organizacijske zadolžitve, in ko je postala šola dovolj velika, sem postala pomočnica ravnateljice. Novi izzivi, nove naloge, nova zadovoljstva. Vesela sem bila, ko je šola dobila možnost izvajati maturo, česar se je lotilo v začetku le nekaj strokovnih šol, med gostinskimi smo bili edini v Sloveniji. S posebnim veseljem sem se trudila z dijaki, ki so hoteli nekaj več in so to tudi dosegli. Veselila pa sem se tudi uspehov na strokovnem področju, saj ni bilo strokovnega tekmovanja, kjer ne bi naši dijaki izstopali in opozarjali nase. Nove izkušnje sem pridobivala tudi pri delu z odraslimi, saj smo omogočali tudi njim dodatna znanja. Velika prelomnica za šolo in zame je bila zagotovo selitev v novo, sodobno opremljeno šolo. Nova šola, nove obveznosti, novi izzivi. Nisem pričakovala, da se bo tako kmalu po vselitvi v novo šolo korenito spremenilo tudi moje življenje. Izziv postati ravnateljica šole v največjem razcvetu je bil mamljiv, zato sem ga sprejela pod pogojem, da me bo prepričljivo podprl kolektiv. Zavedala sem se, da je eno poučevati, česar sem se v dolgoletni karieri že naučila, drugo je organizirati pedagoško delo, ko imaš zaslombo in pomoč v ravnatelju, biti ravnatelj in prevzeti odgovornosti, ki se jih niti ne zavedaš, pa je povsem nova zgodba. No, leta 2000 sem sprejela to odločitev in se soočila s povsem novimi nalogami. Včasih sem jim bila bolj kos, drugič manj, ves čas pa sem se trudila, da bi bilo delo dobro opravljeno. Zavedala sem se odgovornosti do dijakov, njihovih staršev, pa sodelavcev in vseh, ki smo se tako ali drugače povezovali in sodelovali, od MŠŠ do lokalnih skupnosti in poslovnih partnerjev. Delo ravnateljice, ki sem ga opravljala skoraj dva mandata, je bilo pestro, zanimivo, pogosto nepredvidljivo, pa tudi ustvarjalno, saj je nastalo v tem času kar nekaj novih programov. Ugled, ki smo ga vrsto let krepili z dobrim delom, sodobnimi metodami, mednarodnimi projekti, predvsem pa toplimi človeškimi odnosi, nam je omogočil prepoznavnost ne samo v lokalnem, ampak tudi v slovenskem in evropskem prostoru. Številna priznanja in nagrade so dokaz za to. Seveda pa brez dobrega sodelovanja sodelavcev vse to ne bi bilo mogoče. Če se danes ozrem na vso prehojeno pot, sem vesela, da sem jo prehodila tako, kot sem jo. Ni mi žal za nobeno odločitev, ki sem jo sprejela. Tudi za zadnjo, ko sem se odločila, da se poslovim od aktivnega dela. Spoznala sem, da je treba v življenju narediti kaj tudi zase. Vse življenje sem se razdajala dijakom, sodelavcem, staršem, vsem, ki so me potrebovali. Danes z veseljem spremljam uspehe dijakov, njihovo prisotnost bodisi na prireditvah ali tekmovanjih ali preprosto na ulici ali v lokalu, ko me prijazno ogovorijo in hudomušno vprašajo, ali jih še poznam. Niti zavedajo se ne, koliko lepih trenutkov so mi poklonili. Jaz pa vedno bolj ugotavljam, da je bila Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje vrsto let moj drugi dom. Hvala vsem, ki ste mi omogočili, da je bil ta dom topel in prijazen. Pravi dom. 29


Majda Golenač in Jožica Štruk Daleč je leto 1964, ko sva s sošolko Jožico Štruk opravili zaključni izpit na gostinski šoli v Celju. Ravnateljica Francka Vidovič naju je povabila, da se po dodatnem izobraževanju zaposliva na šoli kot učiteljici praktičnega pouka kuharstva. Znanje sva nabirali v hotelu Slon v Ljubljani, se za nekaj časa zaposlili v hotelu Celeia v Celju, nato pa sva končali še šolo za inštruktorje v Zveznem centru za gostinstvo in turizem v Opatiji. Polni mladostne zagnanosti in idealov sva februarja 1966. leta postali članici kolektiva gostinske šole v Celju. Kolektiv je takrat štel 12 članov. Lepo so naju sprejeli. Skoraj vse sva poznali, saj je bila to šola, ki sva jo obiskovali kot dijakinji. Ravnateljica je bila stroga do sebe in takšna je bila tudi do zaposlenih. Njene besede tolažbe v težavah so bile, da te mora življenje obrusiti, potem si močnejši. Sedež šole z učilnicami teoretičnega pouka je bil v prostorih Doma OF (sedanji Narodni dom), učilnice praktičnega pouka kuharstva in strežbe pa so bile v Cankarjevi ulici. Učilnica praktičnega pouka je bila opremljena skromno. Pred poukom je bilo treba v klet po kurjavo in zakuriti štedilnik. Jedi smo pripravljali na štedilniku na trda goriva in še na enem štedilniku na plin in elektriko. V prostoru sta bili dve mizi, pomivalno korito, hladilnik ter omara za posodo. Učenje praktičnega pouka kuharstva je bil užitek, saj so bili učenci željni znanja in predani poklicu. V veliko strokovno pomoč sta nama bila učitelj Jože Demšar, strokovnjak z veliko izkušnjami, prav tako pa Jože Dobovičnik, ki je bil tudi najin učitelj kuharstva. Pogoji dela so se z obnovo učilnice precej izboljšali in pouk smo lažje izvajali. To so bili začetki! Izobraževali sva se ob delu in dosegli predpisano izobrazbo. Hvaležni sva ravnateljem, da so nama omogočili strokovna izobraževanja na razstavah in seminarjih doma in v tujini. Res je bilo treba stisniti zobe, ko je bil dan prekratek in je zmanjkovalo energije še za izobraževanje ob delu in družino. Po nekaj letih se je gostinska šola pod vodstvom ravnatelja Jaka Majcna, prof., preselila v svojo stavbo na Ulico 29. novembra (sedaj Kosovelova ulica). V sodobnih učilnicah kuharstva in strežbe smo z novim elanom nadaljevali z izobraževanjem in vzgojo bodočih gostinskih delavcev. Pouk je potekal veliko lažje in kvalitetneje. Med tem so se nam pridružili tudi novi sodelavci: Milka Požun, Malčka Veren, Tonika Miklič, pozneje pa še Srečko Lešek, Benjamin Gril, Romana Gričnik in Magda Ravnjak. Ne smem pa pozabiti naših najtesnejših sodelavcev iz stroke - učiteljev strežbe – dobrih sodelavcev in prijateljev. Najprej sta bila to Zinka Tončič in Mirko Lešnik, kasneje pa so se jim pridružili Nada Kurent, Robert Mihelčič, Edi Kužner, Franc Košak, Mitar Radulovič in Franci Korošec. To so bili dobri sodelavci, predani predvsem poslanstvu izobraževanja. Še vedno se radi srečujemo, obujamo spomine in izvemo novice iz naše šole. Posebej smo veseli uspehov, ki jih dosegajo dijaki in zaposleni. Pod vodstvom ravnateljice Bože Škerjanc, prof., je šola dobila veliko sodobno stavbo. Skupaj s kolektivom sva se veselili nove pridobitve. Šestindvajset let dela na šoli mi je pustilo veliko lepih spominov na sodelavce. Posebej še na tiste, ki jih žal ni več med nami. Pa tudi na dijake, ki jih še vedno srečujem in mi s ponosom povedo, da so hodili na našo šolo. Tudi Jožica se je popolnoma predala poklicu. Njena družina in življenje sta bila delo in služba, vzgoja in izobraževanje mnogih mladih rodov, ki se je spominjajo s spoštovanjem in ljubeznijo. Svoje znanje je prenašala 30


tudi kot mentorica kolegom - učiteljem začetnikom. Opus njenega delovanja je bil tako širok, da ga je skoraj nemogoče opisati. Hvala ti. Upokojila se je leta 2000. Lepo je po toliko letih obujati spomine na delo, ki sva ga z veseljem opravljali. Kako hitro pozabiš na dijake, ki so v svoji mladostni razigranosti nagajali. Ostanejo pa tiste svetle “lučke”, ki se najdejo v še tako težavnem razredu. Dajejo ti moč, da se zaradi njih splača potruditi. Še večje pa je zadoščenje, da so naši dijaki uspeli v življenju. Vsako leto jih namreč srečava tudi, ko nas ob koncu leta povabijo na srečanje. Vsi učitelji kuharstva so bili nekoč namreč naši dijaki. Tudi oni so bili tiste lučke, ki sedaj nekaj pomenijo v stroki in žanjejo uspehe. Ob pogostitvi ustvarijo vrhunske sodobne izdelke. Vidi se, da delajo s srcem. Lepo se je srečati na “naši šoli” v tako prijetnem kolektivu. Srečni in zadovoljni sva, da sva bili članici tega kolektiva. Iskreno čestitava ob 50-letnici šole. Kolektivu in dijakom pod vodstvom ravnatelja Iztoka Leskovarja, prof., pa srčno želiva veliko zadovoljstva in delovnih uspehov pri zahtevnem izobraževanju mladih za bodoče gostinskoturistične delavce.

Nada Kurent Moja učiteljska pot se je verjetno začela v sosedovi vrtni uti, kjer smo se otroci iz soseščine veliko igrali - najraje »šolo«. Bila sem najstarejša, zato sem smela biti največkrat »tršica«. Otroci, ki sem jih s šibo v roki učila pisati in brati, so morali biti zelo pridni, sicer so za kazen stali nekaj časa v kotu. Ocenjevanje je bilo zelo demokratično za tiste čase - ocene so si namreč določali sami, drugače se niso hoteli naprej igrati. »Ta prava« učiteljica sem postala šele po končanem strokovnem šolanju oz. po pridobitvi pedagoško-andragoške izobrazbe, ko sem se v šol. letu 1967/1968 zaposlila na poklicni gostinski šoli v Celju. Teoretični pouk je takrat potekal v I. nadstropju zgradbe Kina Union, praktični pouk strežbe in kuharstva pa smo izvajali v zgradbi na Cankarjevi ulici 4. Petnajstčlanski kolektiv in nekaj zunanjih sodelavcev je v dopoldanskem in popoldanskem času obvladoval šest oddelkov programa natakar in kuhar. Veliko lepih spominov imam na delo v šoli. Pri pouku strežbe smo se s kolegi trudili, da smo kljub utesnjenim in skromno opremljenim prostorom izvajali vaje po sodobnih načelih. Metode dela smo izbirali glede na snov, ki je bila predvidena za določeno uro. Obvezno smo povezovali predmete strežba, poznavanje jedi in pijač, organizacijo dela in poslovni bonton. Pokazalo se je, da na ta način dosegamo dobre rezultate. Velikokrat se je bilo treba znajti in na nek način improvizirati. Primer je vaja flambiranja in priprave jedi pred gosti, česar takrat ni bilo v rednem programu. Učitelji smo snov že obvladali in zdelo se nam je prav, da tehniko predstavimo tudi dijakom. V šolski mlečni kuhinji smo si izposodili navadni plinski kuhalnik z dvema gorilcema in začeli z delom. Šlo nam je dobro, tako da smo kmalu dobili najsodobnejši flambirni voziček, uvožen iz Švice, z vsemi pripadajočimi pripomočki in pribori. Z velikim veseljem smo napredovali in ni nas presenetilo, ko je ta tema 31


postala del rednega izobraževalnega programa. Tudi barmanstvo smo doživljali po svoje. Za pripravo koktajlov smo uporabljali plastični ročni mešalec in gospodinjski električni mešalnik. Tudi tu se je stanje popravilo in z leti je bilo vseh učil dovolj. Ko zdaj razmišljam o izvajanju pouka strežbe, sem prepričana, da je še ena metoda pripomogla k lažjemu, lepšemu in pravilnejšemu delu - to je bil način mokre resnične strežbe jedi in pijač. Pouk strežbe je potekal istočasno kot pouk kuharstva. Na razpolago je bilo 4 do 5 ur in v tem času smo obravnavali teoretično snov, nato je sledilo urejanje restavracije, priprava miz s pogrinjki in vsem, kar je potrebno za sprejem in postrežbo gostov. Organizacija dela je bila prilagojena načinu strežbe oz. vrsti gostinskega obrata in strukturi gostov. Po razporedu so sodelovali vsi dijaki: enkrat v vlogi strežnega in kuhinjskega osebja, drugič v vlogi gostov. Kuharji so najprej predstavili vrsto jedi in način priprave, natakarji pa tehniko strežbe jedi oziroma pijač, ki so jih priporočali k določenim jedem. Rdeča vina, ki so jih natakarji stregli, smo ustvarili iz vode in malinovega sirupa, jabolčni sok je odlično nadomestil bela vina, penine pa je nadomestila mineralna voda. Nekoč smo dobili nenapovedan obisk iz zavoda za šolstvo. Gospod je v spremstvu naše ravnateljice začudeno pogledal natakarje, ki so spretno odpirali buteljke, in mlade, še ne 18 let stare goste, ki so pridno praznili kozarce. Odleglo mu je, ko je spoznal, da ne gre za nobeno alkoholno pijačo. Povabili smo ga na kozarček cvička, odzval se je vabilu in smeje pohvalil našo iznajdljivost. Po vsaki vaji je sledilo pomivanje in pospravljanje. Dela na šoli je bilo vedno dovolj in mnogokrat tudi preveč. Ob rednem izobraževanju je bilo treba poskrbeti tudi za razne nastope, tekmovanja in promocije. Vsako leto smo na GTZ tekmovali v pripravi pogrinjkov in v spretnosti postrežbe. Dosegali smo zavidljive rezultate v veselje in ponos nas vseh, ki smo na kakršenkoli način sodelovali. Spomnila sem se na anekdoto z enega tovrstnih tekmovanj, ko smo poleg zlatega odličja dobili še posebno pohvalo strokovne komisije za urejenost oz. za splošen videz in vtis. Tekmovalki sta bili oblečeni v okusne, sodobne delovne obleke, ki so jih izdelali v eni od celjskih šiviljskih hiš. Dobro sta zagovarjali svoje delo, še posebej Simona, ki je zelo suvereno in prepričljivo poudarila, da gre čas naprej, in da se spreminja moda oblačenja na vseh področjih, tudi v gostinstvu, zato malce »minija« nikomur ne škodi. Prišel je čas za prvo selitev v prenovljeno zgradbo v Ulici 29. novembra, kjer so bili pogoji za poučevanje veliko boljši in kjer smo lahko izvajali resnično kvaliteten pouk. Tu je zadišalo po irski kavi, po dobrotah z bifejske mize, šopirile so se banketne mize in še in še bi lahko naštevala. Število dijakov se je vsako leto povečalo, programi so se širili in čez nekaj let je bila tudi ta zgradba premajhna. Zdaj je Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje resnično povsem nova, sodobna, stoji celo v isti ulici, ki pa se je medtem preimenovala v Kosovelovo. Kot razredničarka sem vsako leto z veseljem spremljala razred na maturantski izlet. Tako spremstvo je zelo odgovorno, kajti hitro se zgodi nesreča ali neprijetni dogodek. Na srečo hujših težav na teh potovanjih po domovini in tujini ni bilo. Vsakokrat pa sem si ob povratku krepko oddahnila. V roke vzamem album s slikami. Listam in se spominjam vseh maturantskih plesov mojih dijakov. Vsak tak ples je bil enkraten, poln prijetnih presenečenj. Dekleta, prave mlade dame, in fantje, postavni gospodje, so blesteli smehljajočih obrazov in urejeni po zadnjih modnih zapovedih. Ponosni, srečni starši in jaz, razredničarka, pa smo zadovoljni opazovali in se veselili, ker nam je vsem skupaj uspelo pripeljati mladež do cilja. Svoje dijake sem nadvse spoštovala in se trudila za njihovo znanje in uspeh. Ko so odhajali, sem bila otožna, saj je z njimi odšel tudi del mene. Razveseljuje pa me misel, da so se osamosvojili, si ustvarili družine, poklicno 32


kariero, in da so zdravi in srečni. Ko hodim po naši lepi deželi, jih pogosto srečujem. Običajno me spoznajo, pozdravijo, nekateri celo objamejo. Poklepetamo o otrocih, vnukih, službi, ... In takrat mi je res lepo. Rada sem imela svoj poklic učiteljice in v »naši« šoli sem bila zadovoljna in srečna. Za to se zahvaljujem dobrim dijakom in krasnim sodelavcem, ki so ostali moji prijatelji.

Milka Požun »V kito vpletali smo leta, na gostinski šoli preživeta…« Moji prvi koraki v gostinsko šolo v Celju so bili davnega leta 1962. Gostinski vajenci smo imeli pogodbo z gostinskim podjetjem. Na teden smo opravljali tri dni prakso, tri dni pa smo hodili v šolo. Pouk kuharstva smo imeli v takrat novem hotelu Celeia v Celju, teoretični del pouka pa na trgovski šoli v Ulici 29. novembra. Ker je bilo takrat pomanjkanje gostinskega kadra ali pa smo bili učenci tako »odprte glave«, smo učenje zaključili v dveh letih. Moja prva zaposlitev je bila nato v VCMR – v zdravilišču v Rimskih Toplicah. Leta 1974 pa sem v časopisu prebrala razpis za učitelja kuharstva na gostinski šoli v Celju. »Življenje je priložnost, izkoristim jo,« sem si dejala. Ponovno sem prestopila prag gostinske šole in ga prestopala skoraj 28 let. Bilo je veliko lepih trenutkov in doživetij, manj lepih pa se ne spomnim več. Še dobro, da ni bilo v tistem času tolike možnosti snemanja, saj bi to bila lahko včasih prava burleska. Po treh selitvah smo dobili veliko, sodobno, novo šolo. V njo smo prenesli zapuščino »stare šole«: ugled in priznanja, ki smo si jih pridobili z našim delom. Brez dijakov, ravnateljev, učiteljev in vseh delavcev bi naša šola ne mogla doseči vseh teh uspehov. Številni dijaki so danes ugledni strokovnjaki, znani doma in v tujini, celo na Islandiji. (slika – srečanje) Čestitam sedanjim delavcem ob 50-letnici šole. Vesela sem, da sem lahko ustvarjala del te zgodovine. Kuhalnica me sedaj spremlja na »vandranjih«, na katerih spoznavam kuharske posebnosti in se začnem zavedati bogastva slovenske kuhinje. »Svet je knjiga in tisti, ki ne potuje, prebere le eno stran.« Novoletno srečanje upokojencev 33


Zvone Štorman Veselje do kuhanja sem zagotovo imel že v osnovnošolskih letih, ko sem zaposleni mami že po prihodu iz šole pripravljal manj zahtevna domača tedenska kosila za štiričlansko družino. Tako je bilo že zgodaj v meni določeno, da se bom vpisal v gostinsko šolo v Celju in želel sem biti učenec – takrat skoraj novega hotela Celeia. Bil sem sprejet za učenca in moj šef kuhinje v hotelu je bil Jože Demšar, prav tako kot tudi moj učitelj kuharstva v šoli. Njemu se je zdelo povsem samoumevno, da se v hotelu naučim to, kar moram v šoli znati. V šolo sem se vpisal leta 1965. Takrat sta bila dva razreda smeri kuhar s po 30 učenci in v vsakem smo bili po trije fantje. Takrat je bilo za fante izjemna redkost, da so se hoteli izobraževati za poklic kuharja, zdaj pa je razmerje ravno obratno. Seveda šole nismo imeli tako sodobne, bili smo na različnih lokacijah po mestu; imeli pa smo zagotovo dobre učitelje, saj smo iz njih znali »črpati« znanja in se veliko naučili. Po končani šoli sem opravljal 3 mesece prakso v slaščičarski delavnici Mignon, saj sem zelo rad pripravljal sladice in zato so me poslali iz hotela tja že v rednem delovnem razmerju. Takrat je pričel obratovati hotel na Golteh in sem bil zelo vesel, da sem bil premeščen v za tiste čase zelo atraktiven zimski hotel. Sledilo je služenje vojaščine, seveda kot kuhar s hitrim tečajem v Bihaću, potem pa samostojno kuhanje 30-članski enoti blizu Črnomlja. Po 18 mesecih sem se vrnil domov, kjer so me že čakali urejeni delovni papirji za delo v Nemčiji pri slovenskih hotelirjih Rupret–Šumer z začetkom v kuhinji restavracije s 300 sedeži. Gostov smo imeli polno od dopoldneva do zgodnjih jutranjih ur naslednjega dne – brez pisanja opravljenih delovnih ur, ki jih manj kot 15 na dan zagotovo ni bilo, pa tudi kakšen prosti dan se je težko našel. Sredi 10-letnega dela v Nemčiji sem se poročil z ženo Milico, po poklicu višjo medicinsko sestro, s katero sva skupaj vodila pri istih lastnikih na novo odprto restavracijo 5 let oz. vse do odhoda nazaj v domovino. Doma sva pričela delo prav tako v gostinstvu – z bistrojem Štorman v domači hiši z dvema zaposlenima in potem nadaljevala do že kar verige lokalov pred leti s preko 200 zaposlenimi. Na poklic kuharja tudi danes gledam s ponosom – kot na najlepši poklic, ki me spremlja vse življenje in zanj bi se vedno znova odločil. Nikoli še nisem rekel, da sem se ga naveličal, ampak vedno rečem, da se še nisem »izkuhal«. Škoda, da je za ta poklic danes tako malo zanimanja. Potrebe po kuharjih glede na to, da je turizem v perspektivnem razvoju, naraščajo in tudi iskan kader so. Možnosti šolanja so danes povsem drugačne - v zelo lepi in strokovno opremljeni šoli z izbranimi profesorji. Skratka, novim generacijam dijakov v tem poklicu so dani vsi najboljši pogoji. Velika resnica pa je, da moraš to delo in ljudi imeti rad vsak dan znova… Če pa ti uspe še pri svojih otrocih doseči, da vzljubijo ta poklic, je to zagotovo najlepša popotnica v življenje.

34


Robert Kejžar …leto 1990… Mesto Zreče, relativno majhen, predvsem pa turistični kraj z mlado tradicijo, z enim hotelom in bazenom, na drugi strani smučišče Rogla s hotelom in apartmaji ter kar nekaj kmečkih turizmov in kmetij, ki obiskovalcem tega dela Pohorja nudijo svoje storitve, produkte, gostoljubje in domačnost. Zdi se, da se ob obisku v tej dolini čas ustavi, slišijo se kovaška kladiva, ptičje petje iz pohorskih gozdov in zvok jutranjih koscev. Kar nekako običajno je, da tukaj ljudje živijo skromno, tesno povezano s krajem, kulturno dediščino in razvojem kovaške industrije, izdelave umetnih brusov ter prvimi oblikami turizma. Mnogo družin si tu služi kruh in ponosni so na to. Kljub temu sem kot osmošolec imel pred sabo samo eno željo - biti policist, takrat še miličnik. Dejstvo, da je že takrat v mojem sorodu bilo kar nekaj navdušenih gostincev, to pri meni ni pustilo vtisa in me pri moji odločitvi za poklicno pot ni omajalo. Ker pa je takrat bila konkurenca pri sprejemnih izpitih na kadetski šoli za miličnike zelo huda, sem po naključju »pristal« v Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje, program gostinski tehnik. Kar hitro me je razočaranje, ker ne bom miličnik, minilo in iz dneva dan sem se v šoli, med sošolci in profesorji zelo dobro počutil. In ne boste verjeli, tudi gostinski poklic mi je postajal  všečen in vedno bližji. Bil sem relativno dober učenec, posebej ko je šlo za praktični del šolanja. Ko se danes oziram nazaj, se zavedam, da mi je šola dala veliko znanja, predvsem pa, da sam takrat nisem znal izkoristiti te danosti in možnosti ter od vsega ponujenega znanja odnesti še več. Lepi spomini me vežejo predvsem na vsa obvezna praktična usposabljanja in posebej vesel sem, da sem imel priložnost in možnost to opravljati pri znanem gostincu Zvonetu Štorman, takrat »fenomenu« v gostinstvu na tem področju. V njihovih lokalih smo šolsko predznanje implementirali v prakso in ga bogato nadgradili. »Štormanovi« učenci smo takrat veljali za elitne in bili smo ponosni natakarji in kuharji, kar je danes bolj izjema kot pravilo. No, šolanje je minilo kot bi trenil in vsak smo šli svojo pot. Eni na študij, drugi na delo. Sam sem pričel z delom v gostišču Štorman kot natakar in kaj kmalu dobil priložnost za novo službo pri odpiranju novega hotela na Celjskem kot namestnik vodje hotela. Zavest, da sem Pohor’c, in da je v domačem kraju turizem v razvoju, se mi je prebudila, ko sem leta 1999 dobil ponudbo, da v Termah Zreče ob razširitvi in obnovi hotela prevzamem delovno mesto vodje strežbe. To so bila moja najplodnejša leta, še posebej, ko govorimo o strokovnosti in poglabljanju znanja v gostinstvu. Uspešno sem večkrat zastopal Terme Zreče na tekmovanjih GTZ, kjer sem prejel več zlatih odličij za pripravo pogrinjkov in omizij ter pripravo jedi pred gostom. Uspešno sem zaključil tudi usposabljanje na področju poznavanja vin kot vinski svetovalec I., vseskozi pa pridobival izkušnje ter znanje na področju vodenja sodelavcev oz. večjega tima. Skozi pošteno, vestno in trdo delo se mi je leta 2002 ponudila priložnost za napredovanje. S takratnim vodstvom Unior Turizma smo se dogovorili, da prevzamem delo vodje gostinstva in dve leti kasneje še delo direktorja za hotelirstvo in gostinstvo  Rogle, kar je predstavljalo in še predstavlja zame veliko odgovornost tudi danes, na 35


drugi strani pa velik izziv. Z razliko od svojih vrstnikov mi je bilo usojeno še bolj trdo delo in še več odrekanja. Ponosen sem, da danes vodim kolektiv, ki šteje dvesto zaposlenih, in ponosen sem, da sem del uspešne zgodbe pri doseganju vizije podjetja in  timsko zastavljenih ciljev. Brez delovnih in predanih sodelavcev ter podpore moje družine mi to zagotovo ne bi uspelo. Danes z gostinsko šolo in zaposlenimi sodelujemo predvsem pri izmenjavi izkušenj, šola nam je v pomoč pri večjih projektih, kot je bil letošnji svetovni pokal v tekih na smučeh na Rogli,  in nenazadnje pri praktičnem usposabljanju mladih gostinskih kadrov, za katere vemo, da jih v Sloveniji primanjkuje, in da med poklici niso najbolj zanimivi ali cenjeni. Verjamem, da se bodo prizadevanja šole ter gospodarstva obrestovala, in da bo iz celjske gostinske šole prihajalo še veliko strokovno usposobljenih kadrov, ki bodo s svojim znanjem prispevali k nadaljnjemu razvoju turistične destinacije Slovenije. Srečko Koklič Velikokrat me pot zanese na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem v Celju, za katero lahko rečem, da je z novo stavbo v preimenovani ulici Kosovelovi 2 dobila nove razsežnosti. Govorimo lahko o šoli naslednjega desetletja. Strokovnost, ki jo je čutiti v vseslovenskem prostoru, in zanimivi programi so vodilo, ki daje vedeti, da šola živi, ustvarja in gre v korak s časom. Programe izobraževanja potrjujejo pristojna ministrstva, sooblikuje gospodarstvo, avtonomija, ki pripada šoli, pa daje možnost, da šola oblikuje in izvaja programe, da mlade usposobi za delo v stroki in ob tem ne pozabi prisluhniti stroki, njenim potrebam, … KUHAR... je kot strela z jasnega padla odločitev nadaljnjega šolanja po zaključku osnovne šole. Kaj je botrovalo moji odločitvi, ne vem niti se ne spominjam, da bi imel v mislih več poklicev in težave z odločanjem. Presenečenje staršev morda na začetku s pomisleki, nikakor pa ne z nasprotovanji k moji odločitvi. Ulica 29. novembra, zelena stavba, ki jo je takratna poklicna gostinska šola podedovala od trgovske šole, je postala moja hiša učenosti naslednjih treh let, prva učilnica kuharstva v stavbi na Ulici 29. novembra je bila laboratorijska kuhinja z opremo Gorenje Velenje, ki smo jo kot dijaki prvega letnika postavljali in urejali. Še danes se spomnim pisanja seznamov kuhalne posode in kuhinjskega inventarja, razdelitev po posameznih pultih, da ja ne bi kje kaj manjkalo med procesom izobraževanja. Na Cankarjevi ulici v mestu pa je imela šola prostore za praktični pouk: učilnico kuharstva in učilnico strežbe, ki smo jo delili z natakarji za teoretični del kuharstva. Spomini na del šole so mrzli zimski ponedeljki, peč na trdo gorivo, ko je bilo potrebno najprej iz kleti prinesti premog, zakuriti in segreti prostor. Sedeli smo ob peči, pridno poslušali predavanja, … in tako pridobivali prva znanja kuharstva, nato pa v kuhinjo, ki je bila prava ledenica in se je segrela med vajo kuharstva, ko smo pripravljali jedi, kuhali in pekli. Šolsko leto 1980/1981 je šola za izvajanje praktičnega pouka kuharstva in strežbe pridobila nove učilnice s profesionalno opremo na Ulici 29. novembra. Praktični pouk kuharstva strežbe je pridobil na kvaliteti in novih, zahtevnejših vsebinah - izvajanje sinhronih vaj med kuharstvom in strežbo, o katerih smo prej lahko samo sanjali. 36


Dualni sistem izobraževanja, vajeniška pogodba s podjetjem, kar je pomenilo šest mesecev šole in šest mesecev praktičnega usposabljanja v delovnem procesu, kjer smo pridobivali izkušnje in znanje med delovnim procesom. Šolanje sem nadaljeval po sistemu 3+2 na Hotelski šoli v Ljubljani. V tistem času sem zaključil z izobraževanjem in pričel z iskanjem službe… Za razliko od današnjega sistema izobraževanja smo s pridobljenim znanjem stopili v kuhinjo in brez velikih pripravniških obdobij pričeli z delom v »a la carte« ali drugi izmed kategorij priprave hrane. Utrip velikega mesta, večja možnost izbire zaposlitve in izzivi so me tako ponesli v Ljubljano. Poklicno kariero sem pričel v Motelu Medno kot kuhar, kasneje kot vodja izmene, nadaljeval na Šolskem centru Ljubljana kot poslovodja gostinskega obrata Pod Velbom, nato sem si kot strokovni učitelj kuharstva pridobil pedagoškoandragoško izobrazbo in opravil strokovni izpit. Ena izmed težjih odločitev moje poklicne kariere je bilo zapustiti delo z mladimi v šoli in se postaviti v vlogo F&B managerja v kulturno-kongresnem centru Cankarjevega doma v Ljubljani. Organizacija velikih prireditev v sklopu kongresov, kulturnih dogodkov in samostojnih dogodkov mi je dala nove izkušnje. Razpis prve generacije odraslih na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem me je prepričal, da je potrebno narediti še en korak in pridobiti dodatna teoretična znanja in izkušnje. Zanimivo, pestro je bilo sedeti zopet v šolskih klopeh, se srečevati s prijatelji iz stroke in pogrniti tudi kakšen izpit… Povabilo na Združenje za turizem in gostinstvo pri takratni GZS ni bilo samo izziv, ampak meni osebno v posebno zadovoljstvo, da na podlagi vsega do sedaj doseženega dela oblikujem izkupiček znanja, ki ga lahko uporabljaš pri svojem delu. Odprlo se je novo področje dela: iz stroke s stroko za stroko… Gostinsko turistični zbor Slovenije, prenove izobraževalnih programom, sodelovanje s šolami v projektih, oblikovanje NPK strokovne sekcije… Med drugim aktivnejše delo s Sekcijo kuharjev in slaščičarjev Slovenije ki je bilo del delovnega področja, prevzetega od predhodnika, pa piše posebno zgodbo moje kariere. Delo s člani nacionalne kuharske reprezentance, udejstvovanje na mednarodnih tekmovanjih po Evropi, srečevanje s kolegi iz cele Evrope, udeležbe na evropskih konferencah, svetovnih kongresih me je pripeljalo do kandidature za WACS Continental direktorja južne Evrope na kongresu v Aucklandu na Novi Zelandiji. Postaviti se za govorniški pult pred zbranim občinstvom vsega sveta je bil izziv brez večjih pričakovanj. Izvolitev, presenečenje in takrat še ne zavedanje obveznosti je bila tako zame osebno kakor za našo organizacijo priznanje, da smo lahko tudi »mali« v vrhu. Nove obveznosti in odgovornosti pa so mi malce obrnile slog življenja. Sedeti v predsedstvu svetovne kuharske asociacije ne pomeni samo, da letiš sedaj na en konec južne Evrope ali sveta na srečanje s kolegi in predsedstvom organizacije. Strokovno udejstvovanje v procesu oblikovanja vsebin programa dela WACS, sodelovanje s članicami WACS južne Evrope, svetovanje pri pripravi strokovnih tekmovanj, udeležba na tekmovanjih, sodelovanje v ocenjevalnih komisijah, … in vse družabne obveznosti, ki sodijo zraven, so večkrat naporne, a hkrati prijetne. Veliko novih izkušenj, strokovnega znanja in predvsem novih prijateljev, s katerimi se srečuješ in izmenjuješ izkušnje in znanje, dopolnjujejo in bogatijo moj vsakdan in delo. Ko prejmeš potrditev za nadaljnje delo, dobiš priznanje, pa čeprav včasih dvomiš, kaj in kako bo šlo, je dokaz, da si uspel in naredil nekaj dobrega ter so to opazili tudi drugi. Tako so me januarja 2010 potrdili za nadaljnje štiriletno obdobje opravljanja funkcije predsedovanja WACS Continental direktorja za južno Evropo.

37


Aleksander Jančar Tri leta sem prebil na vaši šoli, zraven pa počel še dosti drugih stvari, ki so mi pomagale do izkušenj in novih znanj. V svojih srednješolskih dneh sem imel to srečo, da sem vedno lahko našel primernega sogovornika, ki mi je pomagal rešiti težave, pa naj je bil to sošolec ali profesor. Za marsikaj, kar imam danes, sem lahko hvaležen znanju in veščinam, ki sem jih pridobil v času šolanja, predvsem pa sem si pridobil samozavest in iznajdljivost. Še danes se vedno z veseljem skupaj s sošolci, včasih pa tudi z nekaterimi profesorji, spominjam ur, ki sem jih prebil pri pouku. No, spomnim pa se tudi kakšne ure, ki je nismo prebili pri pouku, pa bi jo morali. Po nekajletnem premoru, v katerem sem se ukvarjal pretežno z nepremičninami in ne z gostinstvom, sem z nakupom Hotela Evropa ponovno zabredel v vode gostinstva in hotelirstva. Ravno moja povezanost z gostinsko šolo in profesorji na njej mi je pomagala prebroditi težave, ki smo jih imeli pri obnovi in revitalizaciji družbe, pri tem pa se moram še posebej zahvaliti g. Kužnerju, ki je s svojim znanjem in izkušnjami pripomogel k današnjemu izgledu in ponudbi hotela ter gostinskih lokalov v njegovem okrilju. Na srednji šoli so vsi toliko stari kot si sam, razen učiteljev seveda, ko pa pričneš z delom, si po navadi najmlajši in z najmanj izkušnjami v ekipi. Bistvo vsega je, da imaš samozaupanje in védenje, da lahko nudiš veliko, sam pa sem srečen, da sem imel dobre učitelje, in da sem v življenju tudi zaradi tega bil povsod dobro sprejet.

Vlado Kotnik Pogled nazaj za naprej Šola ni naravna danost in izobraževanje ni nekaj samoumevnega. Šola je kulturna dobrina in izobraževanje nikoli končan proces samooblikovanja. Izobraževanje tudi ni samotna pot na ekskluziven banket, ki smo si ga naročili samo zase, pač pa pisan kulinarični vrvež, v katerem se srečujemo, si prihajamo nasproti, si podajamo roke, delimo okuse, vzajemno odpiramo misli in si odstiramo poglede na svet. Vesel sem, da sem lahko delčku takšnega spodbudnega in nadebudnega vrveža prisostvoval tudi sam, ko sem se izobraževal na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje, ki me je opremila z odlično popotnico ne le kakovostnih znanj in prepotrebnih veščin, pač pa tudi dragocenih človeških kvalitet in življenjskih izkušenj. 38


Moje srednješolske profesorice in profesorji so mi bili vzor, iz katerega sem lahko črpal najboljše energije za lastno pot, in ostajajo pozitiven zgled, za katerega sem zelo hvaležen. Tudi po njihovi zaslugi se je moje kasnejše izobraževanje odvijalo tako uspešno. Po končani srednji šoli leta 1994 me je moja izobraževalna pot vodila na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer sem leta 1999 diplomiral iz sociologije kulture in filozofije ter si pridobil naziv univerzitetni diplomirani sociolog kulture in profesor filozofije. Nato sem nadaljeval z enovitim doktorskih študijem na ISH – Fakulteti za podiplomski humanistični študij v Ljubljani, kjer sem leta 2004 doktoriral iz antropoloških znanosti. Po doktoratu sem za eno študijsko leto odpotoval v Pariz, kulturno in intelektualno prestolnico Evrope. Kot dobitnik priznane francoske podoktorske štipendije Fernand Braudel de la Ville de Paris sem na eminentni francoski znanstveni ustanovi Maison des sciences de l’homme vodil svoj podoktorski projekt in bil gostujoči predavatelj na prestižni pariški visoki šoli École des hautes études en sciences sociales. Po vrnitvi iz Pariza sem kot svobodni znanstvenik in raziskovalec začel sodelovati z Univerzo na Primorskem. V začetku leta 2006 sem zbral skupino znanstvenikov in znanstvenic ter soustanovil samostojen in neodvisen raziskovalni zavod Inštitut za antropološke raziskave v Ljubljani, sam pa sem bil septembra 2006 imenovan za njegovega direktorja. Leta 2007 sem postal raziskovalni sodelavec Oddelka za družbene znanosti Univerze Loughborough v Veliki Britaniji, istočasno pa okrepil svoje sodelovanje z Univerzo na Primorskem, kjer sem se najprej zaposlil kot znanstveni sodelavec v Znanstveno-raziskovalnem središču Koper, leta 2009 pa še kot docent za področje antropologije in medijskih študijev na Fakulteti za humanistične študije Koper, kjer sem visokošolski učitelj in sodelavec dveh oddelkov: Oddelka za medijske študije in Oddelka za antropologijo ter doktorskega študijskega programa Filozofija in teorija vizualne kulture. Na omenjeni fakulteti predavam več predmetov, in sicer Družbena zgodovina medijev, Teorija in praksa tiskanih medijev, Avdio-vizualna kultura in sodobna televizija, Antropologija spektakla in Opera. Poleg znanstveno-raziskovalnega in pedagoškega dela se angažiram tudi kot član Evropskega združenja socialnih antropologov, tržaškega opernega društva Associazione triestina Amici della Lirica “Giulio Viozzi”, Ameriške nacionalne operne organizacije Opera America, Društva Slovenija–Rusija, Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva, Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva, Društva Richard Wagner Ljubljana in Društva ljubiteljev baletne in operne umetnosti v Ljubljani. H gornjemu mozaiku nanizanih podatkov in detajlov iz mojega dosedanjega življenja in dela je svoj pomemben delež prispevala tudi izjemno pozitivna mladostna izkušnja in priložnost, ki sem je bil kot dijak deležen na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje. Brez te bogate izkušnje bržčas tudi vse drugo, kar je sledilo po tem, in kar, upam, bo še sledilo, ne bi bilo mogoče, zlasti ne v takšni meri. Vsem nekdanjim in sedanjim sodelavkam in sodelavcem Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje ob 50. obletnici njenega delovanja čestitam za številne dosežke. Tudi v prihodnje moji srednji šoli želim veliko uspehov.

39


Sašo Farčnik Že z rojstvom se prične učenje in traja vse življenje. V mladosti začneš pridobivati različna znanja in se potem praviloma do konca osnovne šole odločiš, kako boš nadaljeval svojo šolsko in kasneje poklicno pot. Odločitev ni lahka, saj boš verjetno ta poklic, za katerega šolanje si izbral, opravljal do pokoja. Mene je že v osnovni šoli nekako vleklo v gostinstvo, saj sem doma vedno zelo rad pomagal pri kuhanju in pečenju. V petem razredu sem se dokončno odločil, da bom postal kuhar, in da se bom vpisal na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Celje. In res, prišel je tisti dan, ko sem prvič prestopil šolski prag. Bilo je nepozabno. Najprej smo se naučili osnov gostinskega poklica in spoznali šolo. Najbolj od vsega pa so se mi v spomin vtisnile ure prakse tako kuharstva kot strežbe. Veščin kuharstva me je učila ga. profesorica Nataša Kamerički, ki me je še bolj usmerila v kuharske vode. Za vse znanje o odlični strežbi pa se moram zahvaliti g. profesorju Edvardu Kužnerju, ki je bil moj mentor do konca srednje šole. Na SŠGT je bilo vedno pestro dogajanje. Sodeloval sem skoraj pri vsaki prireditvi, bil sem predsednik dijaške skupnosti, član igralnega ansambla, član sveta šole, ... Zelo rad sem s svojim znanjem pomagal pri čemerkoli. Ker smo se za poklic gostinskega tehnika eni dijaki bolj zanimali kot drugi, smo profesorjem dostikrat priskočili na pomoč pri organizaciji in pogostitvi na raznih prireditvah. Skozi celotno šolanje sem si tako pridobil zelo veliko izkušenj pri delu izven šole na raznih pogostitvah. Takšne pogostitve ti dajo bolj realen vpogled v tvoje bodoče delo. V šoli sem bil izbran tudi v ekipo, ki je kuhala na gostinsko-turističnem zboru, ki je bil tisto leto v Portorožu, kjer smo na tekmovanju dosegli zlato medaljo. Ta medalja mi je dala še več vzpodbude in elana, da sem postal kuhar. Šola mi je res dala osnovna znanja, a to moraš sam nadgrajevati. Prav tako je od vsakega posameznika odvisno, kako bo to znanje izkoristil. Sam sem že dobra tri leta zaposlen kot kuhar v gostilni Francl. Delo mi dopušča kar nekaj kreativnosti, sam pa znanje stalno nadgrajujem z raznimi tečaji in izobraževanji. Matic Kriter Na SŠGT Celje sem bil dijak med leti 1999 in 2003. Nova SŠGT je bila zgrajena le leto prej, preden sem se vpisal, tako da so bile učilnice stroke opremljene z vrhunsko opremo, ki je nenadomestljiv pripomoček pri učenju. Profesorji stroke na šoli imajo izreden renome v regiji in državi in z veseljem prenašajo svoje znanje na dijake. Kot dokaz njihove predanosti in volje so številne odlike z gostinskih tekmovanj po vsej Sloveniji. SŠGT je v času mojega šolanja veliko sodelovala na raznoraznih prireditvah, festivalih in sejmih po vsej Sloveniji. Bil sem član ekipe, ki je delala v strežbi, in to mi je omogočilo, da sem pridobil neprecenljive izkušnje, ki se jih v razredu ne da pridobiti. 40


Leta 2002 je SŠGT sodelovala v prvem mednarodnem projektu izmenjave dijakov Leonardo da Vinci v Španiji, kamor sem imel tudi sam možnost oditi. Ta projekt se je izkazal za izjemno uspešnega in se izvaja še dandanes. Ravno ta projekt pa je vplival name, da sem se odločil, da bom preizkusil svoje znanje iz stroke v tujini in vpisal študij v tujini. Tako sem v zadnjih šestih letih delal v Španiji, ZDA, na Škotskem, v Švici in Avstraliji, ob tem pa še diplomiral iz hotelirskega menedžmenta v Švici. V vseh projektih v tujini sem bil zelo uspešen ravno na podlagi svojega strokovnega znanja in delovne etike, česar sem se naučil skozi delo, ki sem ga opravljal v različnih projektih SŠGT. Lepo je videti, da se SŠGT trudi ostati najboljša gostinska šola v Sloveniji, da nadaljuje s projekti v tujini, in da še vedno privabi dovolj dijakov iz leta v leto. SŠGT želim še naprej veliko uspehov pri svojih projektih in obilico uspehov na tekmovanjih. Primož Vodeb Pred kratkim me je poklical profesor iz Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje in me prosil, če bi lahko na kratko napisal nekaj vtisov, ki sem jih dobil med šolanjem na prej omenjeni šoli. Na kratko bi lahko odgovoril, da je bilo »super«, vendar je prav, da to skušam tudi podrobneje predstaviti. Že zelo zgodaj sem vedel, da želim postati kuhar, zato sem se po osnovni šoli, ki sem jo obiskoval v domačem kraju Gorici pri Slivnici, vpisal na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Celje v triletni program, smer kuharstvo. V tretjem letniku smo se začeli pod okriljem mentorja Andreja Voha udeleževati tekmovanj, kjer smo že od vsega začetka posegali po najvišjih odličjih. Po končanem tretjem letniku in uspešno opravljenih zaključnih izpitih sem od strokovnega učitelja kuharstva g. Andreja Voha prejel priznanje za dosežen odličen uspeh na področju stroke. To je bila še dodatna motivacija, da sem se vpisal še v program 3+2 za gostinsko turističnega tehnika. Takrat sem poleg obvezne prakse že redno pomagal v Hotelu Žonta in ostalih odličnih lokalih po Sloveniji, kjer sem pomagal tako pri priprave hrane kot pri cateringih in tekmovanjih. Pomagal sem tudi pri pripravi finger fooda na gostinsko-turističnem zboru, kjer sva z vodjo kuhinje g. Markom Pavčnikom osvojila zlato medaljo. Že takrat sem bil in sem še vedno član mladinske kuharske reprezentance. Nikoli pa nisem zaspal na lovorikah in sem se vedno želel naučiti čim več tudi o stvareh, ki jih do takrat v Sloveniji še ni bilo. Tako sva z g. Vohom prvič prav na tej šoli v Slovenijo prenesla molekularno kuhinjo in jo premierno predstavila kot kuhanje z dušikom na raznih prireditvah tudi izven šolskih prostorov. Ker pa sem želel vedeti še več, sem na lastno iniciativo na medmrežju raziskoval nove svetovne trende v kuhanju in tako sem »po nesreči« naletel na t. i. teksture. To so naravni izvlečki rastlin brez kakršnihkoli drugih dodatkov. Ta veja kuhinje je v Sloveniji zelo malo znana in uporabljena, vendar pa predstavlja nove razsežnosti moderne kuhinje. 41


Naj naštejem še nekaj najvidnejših uspehov tekmovanj preko šole in z mladinsko kuharsko reprezentanco: s priznanje za najboljšo glavno jed na 1. mednarodnem šolskem tekmovanju v kuhanju marca 2006, s zlato priznanje za šolo in tudi osebno na 1. mednarodnem šolskem tekmovanju v kuhanju marca 2006, s zlata medalja na 53. Gostinsko turističnem zboru (GTZ) Slovenije 2006 v tekmovanju dijakov srednjih šol, študentov višjih in visokih šol za gostinstvo in turizem – smer kuharstvo, s zlata medalja na 53. GTZ l. 2006 v razstavi kulinarične artistike, kjer sem naredil sliko iz semen, s zlata medalja na 54. GTZ l. 2007 v razstavi kulinarične artistike, kjer sem naredil Eifflov stolp iz čokolade, s zlata medalja na evropskem tekmovanju mladih kuharjev v Innsbrucku l. 2007, s zlato priznanje na avstrijskem mednarodnem tekmovanju na Koroškem za artistiko leta 2007, s zlato priznanje na 1. Expo gastu v Ljubljani (sladoled) l. 2007, s srebrno priznanje na avstrijskem mednarodnem tekmovanju na Koroškem za slavnostno ribjo ploščo za 8 oseb, s francosko prestižno kuharsko tekmovanje l. 2009, kjer tekmujejo le najboljši kuharji držav Evrope, kjer sem po 7 urah kuhanja zasedel 6. mesto, s bronasto priznanje na 84. tradicionalni slanikovi pojedini v programu kulinarični izdelki leta 2009. Tu je še veliko drugih dosežkov, a jih ne bom našteval, ker jih je skoraj preveč. Od lanskega julija pa imava s partnerko v najemu restavracijo na Gradu Tabor Laško, kjer sedaj tudi ustvarjam. Tam lahko poizkusite sadove moje kuhinje, ki jih brez Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje ter profesorja in mentorja g. Andreja Voha mogoče ne bi dosegel. Če sem to dosegel jaz, lahko tudi vi kaj podobnega s pomočjo odličnih mentorjev na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje. Peter Zaveršek V gostinstvu je prihodnost Dober gostinec je komunikativen, iznajdljiv, spreten in prijazen. Svetuje in pomaga domačim in tujim gostom, sestavi ponudbo hrane in pijače v restavraciji, organizira slavnostni banket. Dobra volja in trud gostinca bosta poplačana - zadovoljen gost se bo vedno znova vračal. Sam sem po končani osnovni šoli, v šolskem letu 1985/1986, izobraževanje nadaljeval v Srednji šoli za gostinstvo in turizem v Celju, smer natakar. Dve leti kasneje je bil uveden nov program za tehnike strežbe, v katerega sem se prepisal in v tem programu opravil 3. in 4. letnik. Pouk je potekal še v stari šoli, kjer so bili pogoji skromnejši od sedanjih, saj smo imeli le eno učilnico za strežbo in dve 42


kuhinji. Prakso sem za prvi in drugi letnik opravljal v Hotelu Merx, za četrti letnik pa v restavraciji Madrugada. Nato sem leta 1990 pripravništvo opravljal doma, v gostilni Francl, kjer sem se tudi zaposlil. Leta 1995 pa sem se zaposlil v piceriji Picikato kot natakar. Čez štiri leta sem se vrnil v domačo gostilno Francl, kjer sva se zaradi generacijskih razlik z mamo dogovorila, da z ženo Marijo gostilno prevzameva. Pred seboj sem imel izziv in vizijo, kar je bil ključ do poslovnega uspeha. Leta 1999 sva sodelovala z gospodom Edvardom Kužnerjem, ki nama je pomagal pri oblikovanju jedilnega lista. Od leta 1999 naprej sodelujemo tudi s Srednjo šolo za gostinstvo in turizem. Kot mentor vsako leto omogočim dijakom Srednje šole za gostinstvo in turizem, da pri nas opravljajo prakso. Pomembno je tudi sodelovanje Obrtno-podjetniške zbornice, Sekcije za gostinstvo in turizem, kjer opravljam funkcijo predsednika,  ter Srednje šole za gostinstvo in turizem, kjer je šola organizirala šolanje za kuharje in natakarje preko Obrtno-podjetniške zbornice. Gostinstvo je raznolika dejavnost, saj moraš obvladati paleto veščin, od odnosov z gosti, marketinga, računovodstva do strežbe, priprave hrane, vodenja in še marsičesa. Poleg tega je gostinstvo tudi privlačna in donosna storitvena dejavnost. Za to pa je potrebno izpolnjevati vrsto pogojev. Najpomembnejši so zadovoljstvo slehernega gosta, priprava in postrežba kakovostnih jedi in pijač, urejenost restavracij, barov, urejenost osebja in njihovo strokovno izobraževanje, ekonomsko upravičenost poslovanja in pozitivno delovno vzdušje. Zasebni gostinci smo vselej imeli in seveda še imamo veliko gostinskega potenciala. Sleherni gost naj bi bil sprejet in tudi obravnavan kot zaželen gost. Prepričan sem, da si Slovenija nedvomno zasluži in želi več in boljše gostinstvo ter boljši turizem. Skratka, zavedanje o neštetih možnostih in priložnostih, ki nam jih lahko ponudi gostinstvo, je po mojem mnenju eden od ključnih elementov prihodnjega razvoja te gospodarske panoge. Zala Dobovšek Nikakor se ne morem odločiti, ali je obdobje srednje šole blizu ali daleč. Lahko preštejem leta, s tem nimam težav, toliko stara vendarle še nisem. Z večjo težavo pa se soočam s preštevanjem in priklicanjem vseh križišč, tveganj, izzivov, padcev in vzponov, ki so se mi od takrat v takšnem in drugačnem vrstnem redu odvijali. V luči takšnega spominjanja se zazdi ta čas kot neko polrealno potovanje, ki se je počasi, a vztrajno oddaljevalo od nekdanjih (srednješolskih) vsebin k nekemu zame popolnoma novemu, drugačnemu, na nek način tujemu, nepoznanemu, tveganemu, a predvsem očarljivemu in izjemno zanimivemu svetu. H gledališču. Če kaj, potem mi je do danes jasno to, da ni dveh polov, včasih celo nasprotij, ki se ne bi stikala v kakšni plasti svojega bistva. Gledališče in turizem. Na videz povsem samosvoji vesolji, ki pa imata kar nekaj skupnih kolesc mehanizma, ki so nujni, da oba ostajata vpadljiva, privlačna in inovativna. Oba nam ponujata in ustvarjata poti (v)stran. Eden potuje po domišljiji, 43


mišljenju in preigravanju; drugi po sivih cestah, morjih in oblakih. Oba svetova poganjata kreativnost in drznost. In premišljeni motivi, da bi nas pahnila v mikavna in nepredvidljiva potovanja, iz katerih bi se vrnili predrugačeni – v mislih nase, v pogledu na svet, v spominjanju na doživeto. Potovanja po umetnosti, potovanja po zemeljski obli. Vsebina se včasih že prav pretresljivo prepleta, vedno in povsod je namreč prisotna takšna in drugačna … dramaturgija. Če svojo subjektivnost spomina še dodatno začinim, medtem ko v trenutkih zdajšnjosti pomislim na trenutke nekdanjega, potem se predvsem spomnim na alarmanten prihod prof. Beraniča, ki je znal iz nas izzvati drzno kreativnost, domišljijske manifeste, konkretna osebna stališča in predvsem kritične poglede na dano okolje, ki bi jih moral oblikovati sleherni srednješolec. In - saj res! Ne morem verjeti. Takrat sem za novonastali šolski časopis pravzaprav napisala svojo čisto prvo gledališko »kritiko«. Kdo bi si mislil … Seveda se v živo spomnim tudi vseh abonentskih obiskov gledaliških predstav, ki sem jih dobesedno poznala do potankosti, saj sem si jih v svojem obsedenem stanju do tistega trenutka ogledala že najmanj dvakrat. In maturantskega izleta v Prago, ki sem jo - po več kot pomenljivem naključju - čez nekaj let doživela v takšni obliki, o kateri sem takrat lahko le naivno sanjarila. Takole deluje moj zaznamovan spomin na srednjo šolo. V vsakem dihu je namreč nekje na skrivnem tlelo nekaj drugega in drugačnega od tistega, zaradi česar sem (primarno) bila tam. A to ni pomembno. Paralelnost misli je pravzaprav vedno nujna. Da se prebijemo. In prispemo na tisto našo pravo pot. In se kasneje brez grenkobe spominjamo drobcev preteklosti, ki so bili – kakorkoli jih že obrnemo - nepogrešljivi. Potovanje je torej uspelo. Ana Glamočak Moje razmišljanje o SŠGT Celje Moje srednješolsko izobraževanje na SŠGT Celje lahko opišem kot zanimivo, pestro in polno bogatih spominov. SŠGT mi je dala veliko znanj na področju tujih jezikov (nemščina, angleščina in italijanščina), predvsem pa veliko praktičnih znanj in zanimivih zgodb pri praktičnem pouku turizma, ki mi bodo za vedno ostali v spominu. Čeprav je nam dijakom velikokrat trda predla in smo imeli ob koncu šolskega leta kar naenkrat veliko obveznosti, smo na srečo imeli profesorje, ki so bili z nami vedno razumevajoči. Profesorji na SŠGT niso bili le profesorji, bili so tudi naši »življenjski učitelji«, ki so s svojimi modrimi mislimi obogatili naše življenje. SŠGT mi je dala odlično podlago za nadaljnji študij turizma, saj je bila snov pri mnogih predmetih na fakulteti zelo podobna tistim, ki sem jo poslušala že v srednji šoli. To mi je dostikrat olajšalo opravljanje izpitov. Poklic turističnega tehnika se mi zdi zelo dobra izbira za vsakogar, ki ga veseli učenje tujih jezikov, delo z ljudmi, razgibano delo in za vsakogar, ki je kreativen in samoiniciativen. 44


Svojo izpoved pa bi rada zaključila s čudovito mislijo, ki mi je zelo pri srcu: »Tako kot je prisilno hranjenje škodljivo, učenje brez veselja krni spomin, zato v njem ne ostane nič.« (Leonardo da Vinci)

Boštjan Misja Vsak človek mora nekje začeti svojo poklicno pot. Ta pot se večinoma začne z izbiro srednje šole. Jaz sem se odločil za SŠGT Celje. K moji odločitvi je botrovalo predvsem to, da živim v izrazito turističnem kraju. Moram priznati, da kaj več o pojmu turizem nisem vedel, razen da smo z družino poleti turisti, ko gremo na morje. No, pa se je začelo... 1. šolski dan, 2. šolski dan, testi, spraševanja itd. Pridobival sem znanja s področja turizma, ampak ne samo teorije. Veliko predavanj pri strokovnih predmetih je bilo vodenih po izkušnjah, ki so jih profesorji sami doživeli. Šola je bila kot vedno naporna, včasih preveč, ampak je bila tudi dostikrat zabavna. Včasih ne moremo verjeti, kako se vse hitro konča. Zdi se ti, da si komaj začel obiskovati srednjo šolo in že se vpisuješ naprej. Ko se potem obrneš nazaj, se spomniš samo lepih dogodkov in situacij, ki so te nasmejale in spravile v dobro voljo. Jaz sem se odločil, da nadaljujem s študijem turizma v Portorožu. Tja me je vabila želja po znanju in pa tudi pričakovanje in želja po nečem novem. Očitno mi je delo v turizmu res všeč, saj sem skozi celotno šolanje ostal na tem področju. Na tem področju delujem tudi sedaj, ko čakam na datum zagovora za diplomo. Delo v turizmu je dostikrat težko, naporno, vedno moraš biti vesel, nasmejan, tudi ko je to skoraj nemogoče, pa vendar ima zame več pozitivnih kot negativnih lastnosti. Vsak dan se ti zgodi nekaj novega, nekaj nepričakovanega. Turizem ima toliko področij, da jih že skoraj prešteti ne moremo več. Je pojav, ki se razvija in vsak dan nastane kakšna nova zamisel. To vse pa je produkt ljudi, ki v tem delamo in imamo voljo, da bi nekaj spremenili.

45

SPOMINI NA ŠOLO

Rada bi omenila še našo srednješolsko izmenjavo v Estonijo, kamor nas je spremljala Polona Frajzman, prof. Tam smo videli veliko turističnih znamenitosti, izboljšali naše znanje angleščine, se v kopalkah valjali po snegu, ko smo prišli iz savne, skratka imeli smo se naravnost fantastično. Izmenjavo resnično priporočam vsakomur, ki hoče izobraževanje dopolniti še na kakšen drug, zanimiv način. Moj do sedaj največji dosežek pa je, da sem v letu 2007 postala zlata maturantka. Na to sem resnično ponosna, to mi je prineslo veliko samozavesti in mi dalo veliko motivacije pri nadaljnjem študiju. Brez tako dobrih profesorjev in zanimivih predmetov na SŠGT mi to zagotovo ne bi uspelo.


Lidija Zamernik Sem Lidija Zamernik, nekdanja dijakinja Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje, sedaj pa študiram na Ekonomski fakulteti v Ljubljani ter delam za turistično agencijo Collegium Mondial Travel, ki se ukvarja predvsem z maturantskimi in absolventskimi izleti. Verjetno sem velik del navdiha za delo v turizmu dobila prav na moji srednji šoli. Zaupana mi je bila naloga, da na kratko opišem svoje šolanje na SŠGT-ju. Ne preveč lahka naloga glede na to, da se mi je v štirih letih zgodilo toliko stvari. Seveda sem se na začetku, tako kot verjetno vsak »fazan«, bala. Vsega: kakšni bodo profesorji, kdo bo moj razrednik, kaj storiti, če me sošolci ne bodo marali, kaj napraviti, če mi predmeti ne bodo všeč … Z vsakim dnem, ki sem ga preživela na srednji šoli, se je izkazalo, da so bili moji strahovi odveč. Pristala sem v super razredu, dobila sem najboljšo razredničarko, tudi s profesorji sem imela dober odnos. Seveda to vidim šele sedaj, ko sem že zaključila šolanje, prej nisem bila takšnega mnenja. Takrat je bil moj največkrat obiskan prostor na šoli tabla z nadomeščanji. Za veliko profesorjev sem mislila, da so »zateženi«, da nam hočejo zagreniti mladost s testi, spraševanjem, seminarskimi … Razmišljala sem tako, kot verjetno razmišlja velika večina najstnikov. Ampak kako zelo se vse obrne, ko se začne približevati konec šolanja. Moje 4. leto šolanja mi bo ostalo za vedno v spominu. Bila sem že toliko »odrasla«, da sem se začela zavedati, da mi mogoče profesorji nočejo zagreniti življenja, da mi mogoče hočejo samo dobro, mi pomagati potegniti čim več iz srednje šole, da mi bo na »faksu« lažje. Vse sem tudi že tako dobro spoznala, prav tako njihov način dela, da sem točno vedela, kaj kdo pričakuje od mene. Tabla z nadomeščanji tako ni bila več najbolj obiskan prostor. Končno sem začela uživati v šoli. Potem je prišel še naš težko pričakovani maturantski ples. Takrat sem prvič dobila občutek, da res odraščam. In da imam pred sabo le še 3 mesece srednje šole. Srednje šole, ki me je toliko naučila. Kjer so bila prisotna vsa čustva, ki jih premore človek: od jeze, tudi obupa, žalosti, sreče, prve ljubezni, pravega, pristnega prijateljstva. Vse to sem našla tu – na moji ljubi srednji šoli. Veliko ljudi pravi, da so najlepša leta študentska leta. Ampak meni se ne zdi tako. Saj ne rečem, študentsko življenje mi je pisano na kožo, ampak pogrešam pa tisto povezanost s profesorji, občutek, da jim ni vseeno. Ta občutek mi je dala srednja šola. Počutila sem se varno, vedno so mi bili vsi na voljo za karkoli. Zato sem neskončno hvaležna, da sem bila tudi jaz nekoč del tega. To res pusti vtis na človeku. Še vedno se rada vračam na šolo, če sem le kje v bližini. Zato polagam na srce vsem dijakom: »Uživajte, dokler lahko, tako brezskrbni, kot ste sedaj, ne boste več.«

46


P R E D S T AV I T E V I Z O B R A Ž E VA L N I H PROGRAMOV

KUHARSTVO Odnos do hrane je tudi merilo kulture naroda. Hrani velja naše vsakdanje prizadevanje in skrb. Zato je njena pot do mize pogosto dolga in zahtevna. Zahteva veliko truda in ljubezni. V aktivu kuharstva skušamo uresničevati poslanstvo naših mentoric, učiteljic kuharstva, ki so svojo ljubezen do priprave hrane privzgojile tudi nam, ki njihovo poslanstvo na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje nadaljujemo danes. Prizadevamo si, da dijakom na čim bolj pester in zanimiv način posredujemo znanje, ki temelji na osnovah kuharstva z navdihom modernega pristopa do priprave jedi. Posebno pozornost posvečamo tudi pripravi sladic, slovenskih narodnih jedi in jedi, ki prihajajo iz drugih držav Evropske unije. S pomočjo vodstva šole skrbimo, da so naše učilnice praktičnega pouka kuharstva moderno opremljene. S tem dijakom omogočamo visoke standarde priprave hrane. Z našim vzpodbujanjem in njihovo domišljijo poskušamo dijake v okviru »magic box« krožka in zeliščarskega krožka vzpodbuditi k sodelovanju tudi zunaj obveznih učnih ur. Tisti, ki so nekoliko boj ambiciozni in željni dodatnega znanja, pa se udeležujejo tudi projektov, ki so organizirani zunaj šole. Mednje spada vsakoletno tekmovanje na GTZ, letošnje leto pa uspešno sodelujemo tudi na tekmovanju za Tuševo kuharsko zvezdo. Aktiv kuharstva redno sodeluje in se izobražuje na seminarjih. Smo tudi člani Slovenskega združenja kuharjev in slaščičarjev, ki nam omogoča, da nenehno spremljamo trende na področju gastronomije. Srečko Lešek, vodja aktiva

47


»NA BELO POGRNJENI MIZI JE VEDNO ŠOPEK SVEŽEGA CVETJA« Aktiv praktičnega pouka strežbe šteje sicer manj zaposlenih, kar pa ne pomeni, da so naše dejavnosti na področju stroke v šoli in izven nje manj opazne. Naši dijaki skupaj z učitelji - mentorji prevzemajo odgovorne naloge v mnogih projektih, ki so posvečeni gostinstvu in gostoljubju. Prav tako se dijaki vsako leto udeležijo državnih tekmovanj s področja spretnosti v postrežbi in mešanju barskih pijač. Učitelji strežbe želimo dijakom, ki so se odločili za ta prečudoviti poklic, dati čim več strokovnega znanja in jih vzgajati v prijazne in prijetne bodoče gostince.

Vsa leta je vključevanje šole v bližnje in širše okolje nekaj samoumevnega. Dijaki, učitelji in vodstvo šole so v preteklosti in tudi sedaj skrbno načrtovali in izvedli mnoge dogodke, povezane s stroko. Večina dogodkov je bilo izvedenih izven rednega pouka, saj je takšna tudi narava dogajanj v gostinskih hišah. Že pri usmerjanju v poklic pa dijake navajamo na posebne pogoje in specifiko dela v gostinstvu. V Celju je šola izjemno aktivna pri skoraj vseh svečanih in drugih dogodkih občine Celje. Zlasti sta pomembna dva letna dogodka: »Županov novoletni sprejem« v mesecu decembru in »Praznik občine Celje« v mesecu aprilu. Šola že deset let zvesto sodeluje pri kulinarični podobi »modnih navdihov«, ki so vsako pomlad in jesen v veliki unionski dvorani v Celjskem domu. Kar nekaj let je šola sodelovala pri izvedbi humanitarne prireditve »Klic dobrote« v športni dvorani Golovec pod taktirko slovenske Karitas. Šola se specializira na področju cateringa, ki ga tudi izobražuje v obliki nacionalne poklicne kvalifikacije. Ravno to dejstvo pa usmerja delovanje stroke tudi navzven in kar nekaj je prireditev, na katerih je storitev pogostitve zaupana šoli z njenimi strokovnimi kadri. Različne otvoritve, obletnice, jubilejni dogodki in podobno so stalnica njenega delovanja. 48


V slovenskem prostoru je delo in sodelovanje šole prav tako dobro vidno, saj se z velikim deležem sodelovanja vključuje v zahtevne projekte v Cankarjevem domu, na Gospodarskem razstavišču, hotelu Union v Ljubljani in drugod. Vseh dogodkov se ne da navesti, jih je pa zagotovo še mnogo. Pomembnejše je, da se pri vsakem projektu zgodi tisto, kar si v šoli še posebej prizadevamo, in to je, kako na najkvalitetnejši način ponuditi dijakom znanje. Edvard Kužner, vodja aktiva

TURIZEM Prenova programa srednjega strokovnega izobraževanja turistični tehnik v šolskem letu 2001/02 je v naše šolske klopi prinesla predvsem veliko več ur praktičnega pouka turizma. Izobraževalni program je prilagojen značilnostim slovenskega trga dela in zahtevam turističnega gospodarstva. To v prvi vrsti pomeni, da turistične tehnike izobrazimo in pripravimo za delo v široki paleti poklicev, ki služijo potrebam in željam turistov. Glavna značilnost turizma je velika prepletenost različnih dejavnosti in storitev. Nekatere so čisto »običajne« in vsakodnevne, potrebujemo jih za vsakodnevno preživetje, mnoge pa so ustvarjene prav za turiste, da jih razvajajo, jim omogočajo počitek, spodbujajo ugodje in obnavljanje življenjskih moči, izobraževanje in zabavo. Slovenija ne spada med destinacije z veličastnimi znamenitostmi, prostorska omejenost in pokrajinska raznolikost ne preneseta množičnega turističnega obiska. Naša dežela med Alpami, Panonsko nižino in Jadranom pa ponuja številne užitke in radosti sodobnemu turistu, ki išče predvsem možnosti za aktivni počitek, osebnostno rast in pristne človeške stike. In prav slednje pogosto strnem v rek: »V turizmu ljudje delamo z ljudmi za ljudi.« Dijakom skušamo prikazati svet turizma v vsej svoji lepoti, pestrosti in zanimivosti, a hkrati opozarjamo na pasti, ki jih prinaša turistično delo. V prvih letih dijaki dodobra spoznajo turistično ponudbo domače regije, Slovenije in najpomembnejših evropskih destinacij. Sprehodimo se od keltske Keleie, srečamo se s Celjskimi grofi in si turistični optimizem osvežimo z uspehi sodobnega Celja. Od Logarske doline se odpravimo ob toku Savinje skozi slikovite kraje vse do Save, skočimo tudi v Šaleško kotlino, na Pohorje in tople kraje ob Dravinji, pa na kleno Kozjansko. Življenjsko energijo si obnovimo v številnih termalnih središčih naše regije. Spoznamo seveda tudi vse »paradne konje« slovenskega turizma: od obalnih letovišč, kraških lepotic in alpskih biserov do slikovitih starih mest in gradov, mehkih zelenih 49


gričev in ravnin, do blagodejnih termalnih in mineralnih vrelcev, … Širni beli svet je seveda preobsežen za podrobno spoznavanje, zato se omejimo na poznavanje najbolj priljubljenih destinacij Slovencev. Na tako bogati osnovi se dijaki v zadnjih dveh letnikih soočijo s konkretnim turističnim delom. Naučijo se, kako sprejeti in poskrbeti za gosta v prenočitvenem obratu, organizirati prostočasne aktivnosti in izvesti razne vrste in oblike animacije.

Spoznajo veščine svetovanja potencialnim turistom, katere destinacije izbrati za odlične počitnice ali kam se odpraviti na nepozabno avanturo, kako izbrati ugodnega letalskega prevoznika in rezervirati vozovnico. Samostojno pripravijo in izvedejo program pavšalnega potovanja. Usvojijo pa tudi veščine in znanja turističnega vodenja, se pripravijo za vodenje v domačem okolju in na osnovi tega po opravljeni poklicni maturi lažje pridobijo državno licenco za turističnega spremljevalca ali vodnika. Poznavanje turističnega utripa domačih krajev kot dobri gostitelji uporabijo za delo v lokalnih turističnih organizacijah, informacijskih centrih ali turističnih pisarnah. V izobraževalnem procesu pa največji poudarek dajemo odličnosti dela bodočih turističnih strokovnjakov. To dosegamo predvsem s pristnim, pozitivnim in prijaznim odnosom v naših medsebojnih stikih ter s sodelovanjem in tovariško pomočjo med dijaki. Takšnega obnašanja nato ni težko prenesti v delovno okolje in ga izražati gostom in sodelavcem. Uspešen in zadovoljen turistični delavec ima poleg strokovnih znanj posluh za ljudi ter dela z veliko mero uglajenosti in prijaznosti. Zadovoljstvo in hvaležnost gostov mnogokrat odtehtata temnejše strani dela v turizmu, kot so neugoden delovni čas, mnoga odrekanja in včasih tudi skromno plačilo. Spoštovani prijatelji, sodelavci in sopotniki naše šole, s ponosom in radostjo se veselim vaših počitnic, potovanj ali razvajanj v domačih turističnih centrih in tudi na destinacijah v tujini, kjer bodo vaše počitniške in popotniške želje zelo verjetno uresničevali naši nekdanji dijaki, danes uspešni poslovneži. Srečate jih lahko na mnogih hotelskih recepcijah kot vodnike predstavnike, vodnike po regiji, animatorje in organizatorje prireditev, prodajalce in svetovalce v turističnih agencijah, informatorje v turistično informativnih centrih, gostitelje na prireditvah, hostese na stojnicah Slovenske turistične organizacije, športne vodnike, … Prepoznali jih boste po kakovostno opravljenih storitvah, prijaznosti in nasmehu na obrazu.

Polona Frajzman, univ. dipl. geog. in soc. kult. 50


USPEHI NA STROKOVNIH PODROČJIH

KUHARSTVO IN STREŽBA Dijaki in njihovi mentorji so dosegli in še dosegajo na strokovnem področju zavidljive uspehe, ki šolo predstavljajo v državnem in mednarodnem prostoru. Dosežki na strokovnem področju so zagotovilo bogatega strokovnega znanja, ki ga razdajajo učitelji stroke in zagotovilo kvalitete in strokovnosti SŠGT Celje.

V šolski kroniki je dokumentirana prva udeležba SŠGT Celje na 11. gostinsko turistični razstavi v Celju 17. junija 1980, ko je šola prejela zlato priznanje za razstavni pano »Prehrana v izrednih razmerah«. Prvo priznanje na mednarodnem tekmovanju je šola prejela na 16. mednarodnem tekmovanju GAST ’84 v Celovcu 22. marca 1984. Mladi kuharji so pod vodstvom mentorice Amalije Veren od mednarodne komisije prejeli srebrnega kuharja. Na Bledu je 13. maja 1989 potekalo mednarodno tekmovanje mladih barmanov. Ekipa SŠGT Celje, vodil jo je mentor Edvard Kužner, je prejela zlato diplomo.

40. GTZ

Maribor, oktober 1993 – na tekmovanju učencev kuharjev/natakarjev gostinskih šol Slovenije je ekipa kuharjev SŠGT Celje prejela zlato odličje. Tekmovali so srebrni kuhar GAST ’84 Polona Jelen, Iztok Mihevc in Andrej Zeme, mentorica Jožica Štruk. Zlato odličje je prejela tudi ekipa natakarjev. Tekmovali so Mojca Zajc, Andreja Čebular in Tomaž Pungartnik, mentor Mitar Radulović. 41. GTZ Maribor, oktober 1994 – na tekmovanju učencev kuharjev/natakarjev gostinskih šol Slovenije je ekipa kuharjev SŠGT Celje zasedla 1. mesto. Tekmovali so Matjaž Štrlekar, Peter Kejžar in Jani Marguč, mentor Benjamin Gril. 51


USPEHI KUHARSTVO IN STREŽBA

1. mesto je zasedla tudi ekipa natakarjev. Tekmovali so Andrej Voh, Špela Mlakar in Bernarda Krušič, mentor Mitar Radulović.

ekipa kuharjev

ekipa natakarjev

Na Nizozemskem v Hengelu je bilo 29. marca 1995 mednarodno kuharsko tekmovanje v pripravi jedi na kuhinjskih aparatih – konvektomatih Rational. Ekipa učiteljev kuharstva Milka Požun, Benjamin Gril in Jožica Štruk kot mentorica tekmovalcev je v svetovni konkurenci zasedla 3. mesto – bronasto odličje, kar je pomenilo, da so bili najboljši v Evropi, saj sta jih prehitela samo Brazilija in Kitajska. Hengelo 1995 (od leve proti desni Ljudmila Požun, Jožica Štruk in Benjamin Gril) 52


43. GTZ Bled, februar 1996 – na tekmovanju učencev kuharjev/

natakarjev gostinskih šol Slovenije je ekipa kuharjev SŠGT Celje prejela zlato odličje. Ekipo so sestavljali Ervin Pogorevc, Jernej Podpečan in Zmago Pušnik, mentorica Ljudmila Požun. GTZ Bled 1996

45. GTZ

Rogaška Slatina, oktober 1998 – na tekmovanju učencev kuharjev in natakarjev gostinskih šol Slovenije je ekipa kuharjev prejela zlato odličje. Ekipo so sestavljali Tina Vrabič, Matej Simončič in Igor Krhlanko, mentorica Romana Gričnik.

46. GTZ Portorož, oktober 1999 – na tekmovanju učencev kuharjev/natakarjev je ekipa kuharjev SŠGT Celje

prejela zlato medaljo. Tekmovali so Jasna Krulec, Andrej Pungartnik in Bojan Zalokar, mentorica Magda Ravnjak. Zlato medaljo je prejela tudi ekipa natakarjev. Tekmovali so Bogdan Zgonc, Natalija Horvat in Aleš Venišnik, mentor Franc Košak. 11. maja 2001 je na tekmovanju »Dan sonca« v Radovljici l. 2001 dijak Janez Firšt zasedel 1. mesto v mešanju pijač. Njegov mentor je bil Robert Štojs.

48. GTZ Moravske Toplice, oktober 2001 - dijaki so sodelovali na tekmovanju gostinskih šol iz strežbe in kuharstva.

Zlato odličje je osvojila ekipa v tekmovanju iz strežbe in ekipa v tekmovanju iz kuharstva. Ekipo za tekmovanje iz strežbe so sestavljali Nina Polšak, Stanislav Žučko in Borut Selčan, mentor Robert Štojs. Ekipo za tekmovanje iz kuharstva so sestavljali Drago Gajšek, Mateja Košar in Tadeja Lešnik, mentorica Romana Gričnik. 18. aprila 2002 je potekalo tekmovanje dijakov – mladih kuharjev na sejmu Alpe Adria v Ljubljani. Tekmovalci Miha Plank, Fanika Vavdi, Andrej Veligošek in Anton Moškon so z mentorjem Srečkom Leškom osvojili 1. mesto.

50. GTZ Bled, oktober 2003 – dijaki SŠGT Celje so sodelovali na

tekmovanju gostinskih šol Slovenije s področja kuharstva. Tekmovalci Ksenija Kolar, Urška Kračun in Tomaž Pečnik so z mentorico Slavico Javornik osvojili 1. mesto. GTZ Bled 2003 53


državno tekmovanje srednjih gostinskih šol Slovenije v mešanju pijač. Tekmovanja so se udeležili 23. 4. 2004 je potekalo na Bledu

dijaki: Vesna Jančič, Ajsel Ibrahimi, Bruno Ješovnik in Damjan Napotnik, mentor Robert Štojs. Zasedli so 1. mesto v ekipnem delu tekmovanja.

USPEHI KUHARSTVO IN STREŽBA

Pokal Bleda 2004

52. GTZ

Portorož, oktober 2005 – kuharji in natakarji so tekmovali v pripravljanju in postrežbi jedi. Ekipo kuharjev so sestavljali Andreja Hrovat, Danijel Vekuš in Sašo Farčnik. Pod mentorstvom Nataše Kamerički je ekipa osvojila zlato odličje. V ekipi strežbe so tekmovali Brigita Šuperger, Miha Čokl in Ivan Ojsteršek. Z mentorico Judito Križnik so prejeli najvišje število točk in zlato odličje. GTZ Portorož 2005

18. marca 2006 se je SŠGT Celje udeležila mednarodnega kuharskega tekmovanja dijakov srednjih šol za gostinstvo in turizem v Radovljici. Tekmovali sta dve ekipi, ki sta ju na tekmovanje pripravljala mentorja Cecilija Božnik in Andrej Voh. Tekmovali so Primož Vodeb, Matija Kalšek, Borut Patarčić, Franc Hozjan, Suzana Jazbec in Slavko Jakš. Franc Hozjan je postal najboljši »mladi kuhar« tekmovanja, Suzana Jazbec pa najboljša »mlada kuharica« tekmovanja. Prejeli so posebno priznanje z zlato medaljo za najboljšo glavno jed s prilogo in prikuho ter priznanje z zlato medaljo za najboljšo restavracijsko sladico tekmovanja. 54


13. aprila 2006 je potekalo na Bledu ekipno tekmovanje dijakov gostinskih šol v mešanju barskih pijač. Tekmovali so Danijel Vekuš, Damjan Napotnik, Janez Kovše in Sašo Špoljar, njihov mentor je bil Robert Štojs. Zasedli so 1. mesto. ekipa barmanov 2006

53. GTZ Čatež, oktober 2006 – SŠGT Celje se je udeležila tekmovanja

dijakov srednjih šol za gostinstvo in turizem v kuharstvu, strežbi in turizmu. Ekipa kuharjev Franc Hozjan, Primož Vodeb in Urška Šoštar je prejela zlato medaljo, mentor Andrej Voh. Zlato medaljo je prejela tudi ekipa strežbe: Brigita Šuperger, Franci Privošnik in Matej Osovnik, mentorica Judita Križnik. Primož Vodeb se je kot samostojni razstavljalec udeležil tekmovanja mojstrov v kulinarični artistiki in prejel zlato medaljo.

GTZ Čatež 2006

Radovljica 2007 – 1. ekipa

24. marca 2007 je na SŠGT Radovljica potekalo tekmovanje dijakov za najboljšo kuharsko domiselno jed. SŠGT Celje je tekmovala z dvema ekipama. Obe ekipi (prva ekipa: Martin Zabukovnik, Matej Štante in Tomaž Šlogar z mentorico Magdo Ravnjak; druga ekipa: Slavko Jakš, Alen Matek in Marjetka Stražar z mentorico Romano Gričnik) sta prejeli zlato priznanje. Martin Zabukovnik je prejel tudi dodatno priznanje za najboljšega kuharja na tekmovanju, Slavko Jakš pa je prejel priznanje za najboljšo hladno začetno jed. Radovljica 2007 – 2. ekipa 55


GTZ Podčetrtek 2007

54. GTZ Podčetrtek, oktober 2007 – SŠGT Celje se je udeležila tekmovanja dijakov srednjih šol za gostinstvo in turizem v kuharstvu in strežbi. Ekipo kuharjev so sestavljali Slavko Jakš, Matic Uršič in Martin Zabukovnik. Pod mentorstvom Benjamina Grila so osvojili zlato medaljo.

55. GTZ

Moravske Toplice, oktober 2008 – SŠGT Celje se je udeležila tekmovanja dijakov srednjih šol za gostinstvo in turizem v kuharstvu in strežbi. Ekipo, ki je tekmovala v kuharstvu, so sestavljali Marko Magajne, Luka Božič in Dayvi Šuster, njihov mentor je bil Srečko Lešek. Osvojili so prvo mesto in zlato plaketo. GTZ Moravske Toplice 2008

56


KUHARSTVO IN STREŽBA

Oktober 2008 – Slovenijo je obiskala angleška kraljica Elizabeta II. Skupina naših dijakov s prof. Benjaminom Grilom je sodelovala pri pripravi pogostitve kraljice in njenega spremstva na Brdu pri Kranju. obisk kraljice – ekipa kuharjev

USPEHI

obisk kraljice – priprava hrane

2. aprila 2009 je potekalo prvo tekmovanje mladih poznavalcev vin na VSŠGT Maribor. SŠGT Celje so zastopali Jure Zdolšek, Filip Breznik in Adrijana Pintar. Njihov mentor je bil Franc Košak. Jure Zdolšek je prejel srebrno priznanje. Poznavalci vin – Maribor 2009

57


TURIZEM 2000/2001 – udeležba SŠGT Celje na 4. konferenci Mladi za turizem z dvema raziskovalnima nalogama: Maja Toplak, Sergej Petauer in Meta Dolenc so izdelali raziskovalno nalogo z naslovom »Smučišče Liboje«, mentorica Brigita Košak. Ekipa je zasedla 1. mesto. 2001/2002 – na 48. GTZ v Moravskih Toplicah so dijaki sodelovali na tekmovanju srednjih turističnih šol Slovenije. Tekmovali so Marko Rop, Natalija Vončina in Meta Dolenc. Pod mentorstvom Katarine Tončić je ekipa dosegla 2. mesto. 27. marca 2002 je na SŠGT Celje potekala vodenim ogledom Celja.

7. konferenca Mladi in turizem, ki so ga popestrili dijaki šole z

2002/2003 – oktobra 2002 je SŠGT Celje na 49. GTZ v Čateških toplicah organizirala državno tekmovanje turističnih šol Slovenije. Dijaki so se udeležili tudi 8. konference Mladi za turizem. Dijaki Helena Klinc, Alenka Kroflič in Marija Kaker so tekmovali z raziskovalno nalogo »Zakaj mladi ne hodijo v gore?«. Pod mentorstvom Lidije Rosenstein je ekipa osvojila 2. mesto.

USPEHI

2003/2004 – dijakinje SŠGT Celje Sabina Koljič, Andreja Dežan, Suzana Blagotinšek, Lucija Avguštin, Valerija Jevšnik, Nika Ernst, Živa Manfreda in Tamara Kristan so 31. 10. 2003 sodelovale na prireditvi »Noč čarovnic« na starem celjskem gradu. Prireditve so se udeležile pod mentorstvom Lidije Rosenstein.

noč čarovnic 2003

58


2005/2006 – Na 52. GTZ v Portorožu oktobra 2005 je ekipa turističnih tehnikov prejela zlato odličje. Tekmovali so Alenka Vidner, Martina Ilišinović in Mišel Cevzar, mentorica Katarina Tončić. 5. maja 2006 je Katarina Ježovnik z mentorico Polonco Frajzman, na tekmovanju Več znanja za več turizma sodelovala z raziskovalno nalogo »Izletniške poti po občini Šmartno ob Paki«. Prejela je srebrno priznanje. Katarina Ježovnik 2006

2006/2007 – Na 53. GTZ v Termah Čatež je šola organizirala tekmovanje srednjih šol, smer turistični tehnik (organizatorica Lidija Kokol). Tekmovanja se je udeležilo deset šol iz celotne Slovenije. Ekipa SŠGT Celje Tamara Goršek, Špela Sirk Javornik in Matevž Kmecl je osvojila srebrno plaketo, mentorica Suzana Klavs.

GTZ Čatež 2006 – turisti

TURIZEM 2008/2009 – Na 6. mednarodnem festivalu Več znanja za več turizma v Kopru 17. 4. 2009, ki ga je organizirala Turistična zveza Slovenije, so dijakinje Nina Pušnik, Renata Fijavž in Bojana Ovtar pod mentorstvom Polone Frajzman dosegle srebrno priznanje. 59


U S P E H I N A O S TA L I H P O D R O Č J I H 2001/2002 12. aprila 2002 se je ekipa SŠGT Celje udeležila tekmovanja v poznavanju piva in Pivovarne Union, ki je potekalo v Ljubljani. Ekipo so sestavljali dijaki Gregor Jager, Matic Kriter, Martin Stožir, kot rezerva pa David Danijel. Pod mentorstvom Tatjane Goršek je ekipa zasedla 1. mesto. 20. aprila 2002 je potekalo na SŠGT Celje državno tekmovanje iz znanja matematike. Na državnem tekmovanju vseh slovenskih gostinskih šol, ki je potekalo 6. aprila 2002 v Radencih, je 1. mesto osvojil Matic Jurkošek (angleški jezik), Marko Rop pa 2. mesto (nemški jezik). Urška Kosančič je na državnem tekmovanju iz znanja matematike Evropski matematični kenguru v Novi Gorici 20. 4. 2002 zasedla 3. mesto. 2002/2003 15. novembra 2002 so dijaki Martin Stožir, Izidor Goličnik in Rok Vipotnik na natečaju Poletite z idejo osvojili 3. mesto za invencijo z naslovom »Telomida«, mentorica Lidija Tolič. Na nemškem tekmovanju gostinskih šol Slovenije je 1. mesto med turističnimi tehniki zasedla Ana Adelina Malovrh, mentorica Melanija Hace. Marca 2003 sta dijaka Andrej Veligošek in Sanja Plaznik pod mentorstvom Ingrid Slapnik prejela 1. nagrado za izdelano masko. Dijaki Simon Zorin, Maja Preskar, Mojca Jelenko, Dijana Keser, Barbara Hrovat, Natalija Volf in Željka Hiter so se pod mentorstvom Ingrid Slapnik tudi marca 2004 udeležili nagradnega likovnega natečaja na temo »Pustna šema 2004« . Dosegli so 1. mesto in posebno nagrado. Kura 2004

Cankarjevo priznanje 2004

20. marca 2003 je SŠGT Celje gostila območno republiško tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Željka Hiter je dosegla zlato Cankarjevo priznanje, mentorica Dušanka Safran. 60


2004/2005 Dijakinja Svetlana Rudnik se je z mentorico Andrejo Lesjak udeležila državnega tekmovanja o poznavanju diabetesa na Jesenicah 22. novembra 2004 in osvojila srebrno priznanje. 4. aprila 2005 je Martina Ilišinović dosegla 1. mesto na državnem tekmovanju ekokviza v Radencih, mentorica Jasna Belas. 2005/2006 EPI reading badge (angleška bralna značka) 2005/2006: Martina Ilišinović je prejela zlato priznanje za 2. letnik, Mišel Cevzar pa srebrno priznanje, mentorica Melanija Hace. Srebrna priznanja za 1. letnik so prejeli Zvezdana Garić, Valentina Kobal in Bojana Ovtar, mentorica Ines Senica Rudnik. 2007/2008 Špela Trobiš je na državnem tekmovanju iz matematike 19. aprila 2008 v Sežani prejela zlato priznanje. Njena mentorica je bila Lidija Tolič Vidrgar. 21. aprila 2008 je bila SŠGT Celje organizatorica državnega tekmovanja 3. letnikov srednjih gostinskih in turističnih šol Slovenije iz tujih jezikov. Uroš Ramšak je v znanju nemščine dosegel 1. mesto. 2008/2009 Na tekmovanju v poznavanju piva 17. aprila 2009 v Pivovarni Union v Ljubljani so SŠGT Celje zastopali dijaki: Domen Hren, Dejan Šeško, Anže Zavolovšek in Domen Zupanc, vsi 3. a. Ekipa je pod mentorstvom Tatjane Goršek dosegla odlično drugo mesto v konkurenci vseh slovenskih srednjih gostinskih šol.

slika 1: EPI Reading badge 2005/2006 slika 2: Špela Trobiš 2008 slika 3: Poznavanje piva 2009

61

USPEHI


Klaudia Škorja je na državnem tekmovanju za Cankarjevo priznanje, ki je bilo 21. 3. 2009, dosegla zlato Cankarjevo priznanje, mentor Vid Burnik. Cankarjevo priznanje 2009

USPEHI

Debaterji v DZ Marjan v DZ

Člani debatnega kljuba so se v šolskem letu 2008/2009 uvrstili med šest najboljših ekip v Republiki Sloveniji, 10. aprila 2009 pa so sodelovali v Državnem zboru, kjer so izmenjali svoja stališča tudi s predsednikom države dr. Danilom Türkom in evropskimi poslanci.

62


ŠPORT NA SŠGT CELJE

Šport je bil prisoten že na samem začetku Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje v različnih oblikah. Začetki so bili težavni; ni bilo telovadnice, športnih igrišč in drugih športnih objektov, pogoji dela na športnem področju pa skromni. Spreminjal se je naziv športnih dejavnosti v šolah. Najprej je bila telovadba, potem telesna vzgoja in sedaj športna vzgoja (ŠVZ). Pouk športne vzgoje je potekal predvsem na I. osnovni šoli, uporabljalo se je tudi njihovo igrišče, in v telovadnici Športnega društva partizan v Gaberjah. Z izgradnjo novega šolskega poslopja smo dobili moderno in dobro opremljeno telovadnico, fitnes studio ter manjše igrišče. V jubilejnem letu 2010 športno vzgojo poučujejo Bojan Ovca, Domen Kurent in Božica Bojovič, Daniel Lakner pa vodi moško nogometno ekipo. Dijaki sodelujejo na različnih športnih tekmovanjih, ki jih organizirata Športna zveza Celje ter Zavod za šport Slovenije, ter v projektu Šolske košarkarske lige, ki jo organizira Zavod ŠKL Ljubljana. Vsako šolsko leto se organizirajo zimski in letni športni dnevi, ki potekajo na različnih lokacijah v Sloveniji. Za vse dijake SŠGT Celje se organizira testiranje za športno vzgojni karton. Vsako šolsko leto šola organizira tudi različna občinska, področna in državna tekmovanja.

63


POMEMBNEJŠI ŠPORTNI DOSEŽKI 1995/1996 – na občinskem prvenstvu dijakov srednjih šol v odbojki v Celju je ekipa odbojkarjev zasedla 1. mesto. Zmagovalno ekipo so sestavljali: David Sevčnikar, Dejan Udrih, Borut Udrih, Borut Račnik, Davorin Amon, Primož Pikelj, Tadej Podsedenšek in Aleš Leskovšek. Vodja odbojkarske ekipe je bil Bojan Ovca. 1997/1998 – na 4. državnem šolskem prvenstvu v karateju je Nina Jurkošek osvojila 1. mesto. 1998/1999 – na področnem tekmovanju v odbojki na mivki v Velenju septembra 1998 je ekipa s trenerjem Bojanom Ovco osvojila 1. mesto. V zmagovalni ekipi so bili: Dejan Udrih, Davorin Amon, Matjaž Gregor, Damijan Kladnik. – Oktobra 1998 so je zmagovalna ekipa udeležila dnevov šolskega športa na Obali (Piran, Izola) in v odbojki na mivki zasedla 2. mesto. – 30. januarja 1999 je na državnem tekmovanju mladih v šahu Simon Jernej zasedel 1. mesto. 1999/2000 – od 23. do 28. septembra 1999 je v Celju potekalo srednješolsko prvenstvo v malem nogometu. Ekipo SŠGT Celje so sestavljali: Denis Galijašević, Goran Sukno, Rok Skrbinek, Tomaž Slatinek, Gregor Fink, Marko Gobec, Primož Kurnik, Dušan Tepič in Gregor Plesnik. Pod vodstvom Daniela Laknerja so zasedli 2. mesto. – Od 24. do 26. septembra 1999 je v Kranju potekala 35. šahovska olimpijada Slovenije. Simon Jernej je v okviru Športnega društva Lipa iz Šentjurja dosegel 1. mesto. 2001/2002 – na regijskem prvenstvu srednjih šol v Žalcu, 24. februarja 2002, je Karin Hofman zasedla 6. mesto, 5. mesto med dijaki pa je zasedel Dani Maraković - dijaki so ekipno zasedli 3. mesto. – Na medobčinskem tekmovanju v odbojki na pesku v Celju, septembra 2001, je ekipa SŠGT Celje zasedla 3. mesto. Vodja ekipe je bil Bojan Ovca. – Na občinskem prvenstvu v košarki za dijake v Celju je ekipa SŠGT Celje osvojila v predtekmovanju 1. mesto, v finalu občinskega prvenstva pa 4. mesto. Vodja ekipe je bil Domen Kurent. 2002/2003 – šolska ekipa v nogometu je osvojila 1. mesto na področnem tekmovanju ter se uvrstila v četrtfinale državnega prvenstva. Vodja ekipe je bil Daniel Lakner. – Moška košarkarska ekipa, ki je nastopala v ligi ŠKL, se je uvrstila v drugi krog tekmovanja; na področnem tekmovanju pa je osvojila 3. mesto. Vodja ekipe je bil Domen Kurent. 2003/2004 – na občinskem prvenstvu v košarki je ekipa, ki jo je vodil Domen Kurent, zasedla 1. mesto v svoji skupini. Za šolsko ekipo so v tekmovanju ŠKL v sezoni 2003/2004 nastopali tile dijaki SŠGT Celje: Blaž Požin (kapetan ekipe), Danijel Jevič, Darko Simič, Matej Hohnjec, Filip Slokan, Tadej Žerjav, Aljaž Lah, Mario Pustoslemšek, Darjan Petz, Mihael Pasarič, Andrej Pečečnik, Marko Stajič, David Slapnik. 64


2004/2005 – nogometna ekipa se je prebila do polfinala državnega prvenstva, kjer so zasedli 4. mesto (3. februarja 2005). Ekipo SŠGT Celje so sestavljali dijaki. Sebastjan Breznikar, Tadej Kunštek, Siniša Marinković, Uroš Mikše, Antonio Pranjić, Goran Vrejić, David Žnidar, Amel Pašić, Branko Pusovnik. Trener in vodja ekipe je bil Daniel Lakner. – 3. februarja 2005 je potekalo v Velenju šolsko tekmovanje v streljanju z zračno puško. Dijakinja Karin Hofman se je uvrstila na drugo mesto. Na državnem prvenstvu 19. marca 2005 v Ljubljani je postala državna prvakinja v streljanju z zračno puško. 2005/2006 – v odbojki, rokometu in nogometu za dijake so se vse tri ekipe uvrstile na področno tekmovanje, rokometna in odbojkarska ekipa pa sta se uvrstili tudi v četrtfinale državnega tekmovanja. – Na državnem tekmovanju v uličnem teku je Tadej Mirt zasedel 2. mesto. – Na državnem tekmovanju v deskanju na snegu je Tamara Kristan zasedla 2. mesto. – Na državnem tekmovanju v deskanju na snegu je Janez Kovše zasedel 2. mesto.

ekipa nogometa 2004/2005 Karin Hofman 2004/2005

ekipa odbojke 2005/2006

Pokala odbojka

2006/2007 – Ženska odbojkarska ekipa, ki jo je vodila Božica Bojovič, je nastopala na občinskem in področnem tekmovanju v skupini C. Na občinskem tekmovanju je ekipa dosegla tretje mesto. Dijakinje SŠGT Celje, ki so v sezoni 2006/2007 nastopale za žensko odbojkarsko ekipo na občinskem in področnem tekmovanju, so bile: Valentina Zakošek, Nevenka Hrovat , Mateja Praprotnik, Adrijana Kumer, Vlasta Krajnc, Antonija Bratec, Tadeja Mohorko, Lidija Zamernik, Vesna Kramar, Natalija Petrič, Tamara Es, Nina Pušnik, Jana Krivec. 65


2007/2008 – V šolski košarkarski ligi ŠKL je košarkarska ekipa pod vodstvom Domna Kurenta zasedla prvo mesto na področnem prvenstvu v košarki in se uvrstila v četrtfinale državnega prvenstva v košarki. Dijaki SŠGT Celje, ki so v sezoni 2007/2008 nastopali za šolsko ekipo v tekmovanju ŠKL: Željko Jotić (kapetan ekipe), Milan Dremšak, Blaž Gladek, Matic Zorko, Urban Polutnik, Miha Zorko, Matej Vodovnik, Drejc Debeljak, Borut Jagodič, Aleksander Baluh, Armin Dizdarević, Jan Lupše, Primož Horvat.

ekipa košarke 2007/2008

ŠPORTNI 2008/2009 – nogometna ekipa, ki jo je vodil Daniel Lakner, se je prebila v polfinale državnega prvenstva v nogometu za dijake. Dijaki SŠGT Celje, ki so sezoni 2007/2008 nastopali za nogometno ekipo na področnem tekmovanju: Rade Jovanović, Miha Korošec, Jaka Bizjak, Domen Tolar, Tadej Čačulović, Tilen Prislan, Žiga Mrevlje, Martin Potočnik, Sebastjan Učakar.

ekipa nogometa 2008/2009

pokala in priznanja nogomet 2008/2009 Vlora Beđeti

DOSEŽKI

– 14. novembra 2008 je bilo v Ljubljani državno prvenstvo srednjih šol v judu. Našo šolo je zastopala Vlora Beđeti. Osvojila je 1. mesto v kategoriji do 63 kilogramov. Vlora uspešno nastopa tudi za državno reprezentanco v judu. 66


R A Z I S K O VA L N A D E J AV N O S T Na naši šoli so že vrsto let dejavni mladi raziskovalci. Raziskovalna dejavnost se lahko pohvali s šestindvajsetletno tradicijo, z odličnimi uspehi množice mladih raziskovalcev in odličnih mentorjev. Pionirsko delo v raziskovalni dejavnosti sega v šolsko leto 1983/1984, ko so raziskovalke Terezija Oblak, Zofija Zajc in Marija Zelič z mentorico Majdo Golenač izdelale prvo raziskovalno nalogo na strokovnem področju. Z njo so se vključile v projekt občine Celje »Mladi za Celje«. Z nalogo z naslovom »Prehrana ob žetvi« so dosegle prvo mesto. Mlade raziskovalce so poleg stroke zanimala tudi druga področja: sociologija, psihologija, ekonomija, etnologija, umetnost in turizem. Delo z mladimi je potekalo koordinirano z vso podporo vodstva šole in učiteljskega zbora. Vedoželjnost in raziskovalna vnema dijakov sta bila in sta še vedno izziv tudi za številne mentorje, ki so dijakom razdajali svoje znanje in jih podpirali. Da je delo nemoteno potekalo, so skrbele koordinatorke raziskovalnega dela: Vida Lončarič, Viktorija Kristan, Urška Močnik, Katarina Tončić in v jubilejnem letu Dušanka Safran. S svojimi nalogami so uspešni tako na občinski kot tudi na državni ravni. Koordinatorica za raziskovalno dejavnost v šolskem letu 1992/1993 mag. Vida Lončarič, je v poročilu za šolsko kroniko zapisala: »Naloge so v ponos učencem, mentorjem in šoli, na kateri so nastale.« Med profesorji, ki so kot mentorji vzbujali v raziskovalcih ustvarjalno moč in jih vodili v njihovih prizadevanjih, je posebej potrebno izpostaviti profesorje, kot so Vida Lončarič, Viktorija Kristan, Darja Štiherl, Mitar Radulović, Ingrid Slapnik, Brigita Košak, Katarina Tončić, Dušanka Safran, Cecilija Božnik, Edvard Kužner, Romana Gričnik, Aleš Brod. Pod njihovim okriljem so nastale nekatere najvišje ocenjene raziskovalne naloge.

raziskovalci z mentorji

2002/2003

67


Od vseh nalog poimensko navajam samo dvajset najboljših raziskovalnih nalog glede na šolsko leto, v katerem so nastale. NASLOV RAZISKOVALNE NALOGE Stare kozjanske domačije in življenje na njih

šolsko leto 1990/1991

Kmečki turizem zreškega Pohorja

1991/1992

Vegetarijanska prehrana

1992/1993

Vino in gost

1992/1993

Spremembe v prehrani in način prehranjevanja v Zgornji Savinjski dolini Razvoj steklarstva Steklarne Rogaška Slatina za potrebe gostinstva Izvor in pomen imen celjskih gostinskih lokalov

1993/1994

Začnimo dan z zajtrkom

1996/1997

Tako so kuhale naše babice

1997/1998

Fičkomanija

1998/1999

1994/1995 1995/1996

68

RAZISKOVALCI Marjana Penič Zdenka Polšak Suzana Žagar Marjetka Mernik Mateja Trupaj Gregor Šeligo Bogdan Aleš Helena Kolar Sonja Vidner Helena Mastnak Mira Plevnik Andrej Voh Mihaela Kocjan Bernarda Krušič Dušan Goričan Rajko Rebernak David Vasiljević Simona Šolinić Lucija Kolar Nataša Grudnik Rafaela Šolar Barbara Železnikar Mateja Šuligoj Natalija Golež Kristijan Kolenc Peter Skaza Valentina Srebočan Janez Repolusk Viktorija Kristan

MENTORJI Vida Lončarič Marija Dušej Viktorija Kristan Mitar Radulović Romana Gričnik Edvard Kužner Vida Lončarič

Mitar Radulović

Darja Štiherl

dr. Janez Bogataj


Sem ventilacijska pečica, ali me poznate?

1999/2000

Antična zgodovina Ptuja s poudarkom na ptujskih mitrejih

2000/2001

Colours in English

2001/2002

Zakaj celjski srednješolci ne hodijo v hribe?

2002/2003

Alternativni turizem v zgornji mislinjski dolini

2003/2004

Pieta

2004/2005

Izletniške poti po občini Šmartno ob Paki Wellness ponudba v Termah Olimia

2005/2006 2006/2007

Slepi za enakopravnost

2007/2008

Alpe – dostopne vsem

2008/2009

69

Natalija Golež Danijel Pilpaher Mateja Podvratnik Peter Skaza Valentina Srebočan Viktorija Kristan Vesna Bratec Mia Povše Jerneja Križan Petra Žumer Dražana Marinović Ivana Gavrić Martina Sešel Vesna Pirmanšek Marija Kaker Alenka Kroflič Sanja Borovnik Saša Borovnik Suzana Kristan Lea Zgonec Katarina Ježovnik Nuška Cerar Martina Ilišinović Sarah Bevc Manca Žnidaršič Nina Pušnik Aleš Brod Neja Mlakar Gregor Janežič Jana Krivec

Darja Štiherl

Sandra Krnjič

Darja Štiherl Lidija Rosenstein Polonca Frajzman Ingrid Slapnik Polonca Frajzman Katarina Tončić Aljaž Cestnik

Lidija Kokol


Izpostavila bi tri raziskovalne naloge, ki so se uvrstile na Državno srečanje mladih raziskovalcev Slovenije in prejele zlata priznanja. šolsko leto 1992/1993

Ali poznamo pivo, ki ga pijemo

1993/1994

Slepi za enakopravnost

2007/2008

RAZISKOVALCI Petra Peršak Iztok Mihevc Iztok Mihevc Gregor Šeligo Sarah Bevc Manca Žnidaršič Nina Pušnik Aleš Brod

R A Z I S K O VA L N A

raziskovalke na predstavitvi naloge Slepi za enakopravnost z mentorjema

MENTORJI Vida Lončarič Vida Lončarič Aljaž Cestnik

D E J AV N O S T

NASLOV RAZISKOVALNE NALOGE Izgled gostinskih delavcev nekoč in danes

Andreja Miklavc, prof. 70


ŠOLSKA

S V E T O VA L N A

SLUŽBA:

iz Jugoslavije preko tranzicije v Evropo… Razvoj kakovosti in kvantitete izobraževanja na naši šoli je v preteklih desetletjih bil izjemen. Eden izmed tovrstnih kazalcev je bila tudi ustanovitev šolske svetovalne službe že leta 1986, ko sem se tudi sama zaposlila na šoli. Takrat šolskih svetovalnih delavcev na večini drugih srednjih šolah v Celju ni bilo. Zato sem orala ledino na naši šoli, postavila doktrino te službe, sodelovala v uvajanju mnogih novosti, projektih, se strinjala s spremembami in jim tudi odločno nasprotovala. Vida Lončarič

Z uvedbo Zakona o usmerjenem izobraževanju leta 1980 so se odprla obzorja tudi dijakom poklicnih in strokovnih šol, kot je bila takrat naša. Tisti, ki so bili pripravljeni vlagati trud v razvoj svojih talentov, so s tem zakonom pridobili možnost prehodov na višji nivo izobraževanja znotraj izbrane stroke gostinstva ali pa možnost prehoda na katerokoli drugo šolo, tudi na gimnazije. Ko sem se zaposlila, so bili na šoli le kuharji in natakarji. Vsako leto se jih je vpisalo pet oddelkov, kar je skupno pomenilo 15 oddelkov. Trije oddelki kuharjev in dva natakarjev. Zlato obdobje za delodajalce pri zaposlovanju strokovno usposobljenega kadra! Kaj hitro so dijaki odkrili svoje možnosti in »ta boljši« so po drugem letniku in opravljenih diferencialnih izpitih nadaljevali svoje izobraževanje v Mariboru, kjer se je že bilo moč izobraževati za tehnika strežbe in tehnika kuharstva. Ravnateljica šole je razumela duh časa in storila vse za to, da je tudi naša šola v najkrajšem možnem času pridobila verifikacijo za izvajanje teh dveh programov. Ta novost je delovala tako, da se je vsako leto na šolo vpisovalo več dijakov. Šola je postajala pretesna za vse, ki so se želeli na njej izobraževati in zame je to pomenilo iz leta v leto več dela. Vendar moram zapisati, da so bila to izjemno prijetna leta. Sodoživljala sem preusmerjanje naše dijakinje na gimnazijo, bila deležna prvega računalnika na šoli (ker pišem zelo nečitljivo), poučevala psihologijo, računalništvo, uvajala sistematično raziskovalno delo med dijake in učitelje, vodila računalniški krožek, sodelovala pri izobraževanju odraslih. Takrat nam ni bilo težko z dijaki iti na izlete, ekskurzije, tekmovanja, saj ni bilo pričakovati težav. 71


Skupaj smo se veselili ob zmagah in tolažili ob porazih, se družili in učili premagovati tovrstne življenjske stiske. Poznala sem vse dijake in skoraj vse starše. Zraven je sodilo tudi to, da smo morali uvesti omejitve pri vpisu, izdelati sprejemne izpite za naše bodoče dijake in jih selekcionirati, biti zraven, ko so jokali starši, ker njihov edini otrok, ki naj bi nasledil domačo gostilno, ni bil sprejet na našo šolo. To je bil čas, ko so dijaki radi hodili v šolo, ko smo vsakega dijaka dobro poznali in se vsi o njem pogovarjali v skupni zbornici, na katero je mejila tudi moja pisarna, kabinetov za učitelje ni bilo. To je bil tudi čas, ko je večina otrok živela v takšnih socialnih razmerah, ko sta največkrat oba starša imela zaposlitev, dijak štipendijo, nasilja, odvisnosti, motenj hranjenja pa skorajda nismo poznali drugače kot iz literature. Vedeli nismo niti za računalnike, medmrežje, igre na srečo, mobitele; pot med domom in šolo ni bila posejana z lokali in preprodajalci droge. Starši sicer večinoma niso imeli na voljo večjih finančnih sredstev, a so jih namenjali izobraževanju in ne potrošniškim dobrinam; čas, preživet v krogu družine, se je začel že po 14. uri popoldan in bil je kakovostno bolj bogat in povezujoč kot danes. Starši so prihajali v šolo, sodelovali z učitelji in svetovalno službo, bili smo na isti strani reke, zavedajoč se, da je naš skupni cilj: za otroka doseči poklicno izobrazbo. Sliši se kot pravljica, a tako je delovala šola v tistem času. V vsaki obravnavi sem pustila del sebe, ker ni zmanjkovalo časa, ni bilo površnosti. Zato se s temi dijaki prepoznavamo tudi še po teh desetletjih. Radikalne družbene spremembe so ob samostojni Sloveniji uvajale v šolsko svetovalno delo nove sfere. Prav delo v šolski svetovalni službi je namreč polje, kjer subtilno zaznavamo vsako, še tako rahlo družbeno spremembo in kaljenje problemov, ki vzbrstijo kasneje in zajamejo šolo ali generacijo. Nanje lahko največkrat le nemočno opozarjamo in iščemo poti do rešitev. Celjske šole so dobivale iz leta v leto več svetovalnih delavcev: pedagogov, psihologov, socialnih delavcev, …, skratka različnih profilov, ki smo zaradi timske nepokritosti po šolah, ustanovili medšolski aktiv srednješolskih svetovalnih delavcev. To nam je pomenilo veliko oporo, sodelovanje, izmenjavo izkušenj. Aktiv deluje še danes. Kmalu so se ustanavljale tudi študijske skupine, to sem vodila tako za celjsko regijo kot tudi kasneje gostovala s temami povsod po Sloveniji. Spremembe so se začele kazati v izostajanju dijakov od pouka, posedanju v lokalih, nezaposlenosti staršev, suicidnosti pri mladih, medsebojni nestrpnosti in povečani stopnji agresivnosti, trpinčenju, eksperimentiranju z nedovoljenimi substancami. Vpisni postopek je v celoti postal računalniško podprt, pouk je potekal od jutra do večera, na šolo so se iz leta v leto vpisovali dijaki z boljšim učnim uspehom, tudi takšni, ki so imeli Zoisovo štipendijo in so sodili v zgornje 3% slovenske generacijske populacije po svojih sposobnostih. Z njimi smo dosegali izjemne rezultate na raziskovalnem področju in na različnih tekmovanjih. Z njimi nismo dobili le imena med celjskimi srednjimi šolami, temveč smo se lahko enakovredno kosali znotraj celotnega slovenskega srednješolskega prostora. Večina teh dobrih dijakov se je vpisovala kasneje na višje šole in univerze, žal na programe, ki so jih vodili na druge poklicne poti, saj nadaljnjega študija v gostinstvu ni bilo. Zopet se je uvajala na srednje šole matura in naša ravnateljica, gospa Škerjanc, se je hitro odločila za možnost, da lahko 72


tudi naši dijaki opravljajo splošnoizobraževalno maturo. Zanjo jih je kar nekaj izrazilo interes in tako sem postala dvema generacijama maturantov razredničarka in tajnica maturitetne izpitne komisije. Skupaj smo se veselili na maturantskem izletu v Tuniziji in s strahom pričakovali rezultate mature. Glede na to, da so se za našo šolo odločali dijaki, ki so imeli jasno poklicno željo, smo bili zelo zadovoljni, da so z rezultati mature lahko posegali tudi po poklicnih sanjah. Šola je nosila ime, ki jo je opisovalo kot gostinsko in turistično, ni pa izobraževala turističnih tehnikov, temveč le gostinske, čeprav je vse več osnovnošolcev povpraševalo po tem programu. Končno smo z omejitvijo dobili prvi oddelek turističnih tehnikov, kjer so bili zajeti pravzaprav sami odličnjaki ali bolje - odličnjakinje. V šoli nas je bilo že toliko, da je nastajala prava prostorska stiska in razveselili smo se gradnje nove šole na drugem koncu ulice. Na državnem nivoju sem sodelovala pri obravnavati kurikularnih sprememb in sooblikovanju Smernic dela šolskih svetovalnih delavcev na vseh treh podnivojih. Prvič v zgodovini šolske svetovalne službe pri nas smo bili svetovalni delavci soudeleženi pri tako pomembnem dokumentu, kot je za druga področja kurikulum oziroma učni načrt. 13. 5. 1999 ga je potrdil Strokovni svet in v uporabi je vse do danes. Praksa ga prerašča in nakazuje potrebe po njegovem spreminjanju oz. dopolnjevanju, a ostaja naše osnovno vodilo, naša rdeča nit dela v šolski svetovalni službi. Z novo šolo smo začeli vpisovati večje število oddelkov. Normativ za enega svetovalnega delavca v svetovalni službi velja do 30 oddelkov, ko je bil presežen, saj smo imeli letno vpisanih 942 dijakov, sem dobila sodelavki. Obe sta pri meni opravljali pripravništvo in opravili celotno pot od sistematičnega uvajanja v delo do popolne samostojnosti v okvirih načrta in timskega pristopa ter koordinacije na kolegijih. V tem času je z menoj delalo kar nekaj pripravnic, ki so se uvajale v uporabo teorije v praksi. Zaradi pestrosti problematike in dela na šoli jim je bilo včasih težko, a vedno znova smo zaključile z ugotovitvijo, da prav ta pestrost pripomore k izkušenosti posameznega praktikanta. Leta 2002 sem prevzela vodenje slovenskega društva svetovalnih delavcev in enotna podpora kolegic in kolegov mi je pomenila priznanje zame osebno in za našo šolo, ki se je z mojim delom pojavljala v Sloveniji kot šola, kjer ima šolsko svetovanje pomembno vlogo. V naslednjih letih sem delovala v Zvezi društev pedagoških delavcev Slovenije, bila pri projektu uvajanja svetovalnih ur za dijake, na ministrstvu pri pripravah Pravilnika o vpisu v srednje šole, pri Zavodu RS za šolstvo pri pripravi koncepta o nadarjenih za srednje šole in kurikularni prenovi za otroke s posebnimi potrebami v domovih, pri izobraževanju učiteljev pripravnikov, v komisiji za strokovne izpite svetovalnih delavcev in na različnih posvetih. Znotraj šole pa bi rada izpostavila razvoj in uvajanje poklicnega portfolija, najprej kot dela interesnih dejavnosti, nato pa kot dela poklicne prenove, umeščenega v obvezni del kurikula in sodelovanje z njim najprej v evropskem projektu naše šole, njegovo implementacijo v slovenski prostor in sodelovanje v evropskem projektu Centra RS za poklicno izobraževanje, ko se je ta uvajal kot Mapa učnih dosežkov. Skratka, v zadnjih letih je bilo moje delo na področju svetovanja zlasti obogateno z delom, ki ni potekalo samo na šoli, temveč na državni ravni, zagotovo pa s koreninami na naši šoli. 73


In še ugotovitve zadnjih let. Število otrok je vse manjše, posledično imamo manjši vpis na šolo. Šolo zapušča veliko dobrih mladih učiteljev. Z dijaki in starši delamo vse bolj individualno, jim prilagajamo programe, omogočamo napredovanje, njihov poklicni razvoj. Smo tolerantni do neopravljenih dolžnosti, odvisnosti, tudi nasilja. Se več pogovarjamo in manj ukrepamo, smo prijazni in vedno vsem na voljo. Imamo manjši osip, več vlagamo v promocijo, se medsebojno bolj povezujemo in usklajujemo. Starši manj sodelujejo s šolo, doživljajo hujše socialne stiske, kamor jih pahne nezaposlenost, večkrat obeh staršev, skušajo v materialnem smislu narediti vse za svojega otroka, a imajo težave v postavljanju meja na vzgojnem področju. Več dijakov kot včasih živi v enostarševskih družinah, so brez štipendij in jasne vizije o jutrišnjem dnevu. Zopet poznam skoraj vse dijake, ki jih srečujem po hodniku in zgodbe njihovih družin. Skušam ohranjati pristni stik z njimi, kar je najlažje takrat, ko sem vključena v kurikul. Čutim njihovo zaupanje in zaupanje njihovih staršev, ko se v svoji stiski obračajo name. V teh letih, desetletjih, ki sem jih preživela na šoli, velikokrat na njihove težave pogledam tudi kot mama, ki imam prav tako kot oni svoje skrbi in svoje težave in jih tako še bolje razumem in se z njimi lažje poistovetim. Veselim se, ko zadnja leta ob vpisu srečujem svoje bivše dijake, ki pripeljejo na našo šolo svoje otroke in me prosijo, da poskrbim zanje, da se bodo tudi ti na naši šoli počutili tako dobro, kot so se pred leti oni, in še zdaj ohranjajo prijetne spomine na našo šolo. Ni dolgo tega, ko smo jih z zdaj že odraslimi maturanti premlevali na obletnici mature in se jim od srca nasmejali. Tako hitro tečejo leta! Zato želim v zaključek tega prispevka dodati besede priljubljene misli nekdanje ravnateljice šole:

Danes bi moral Naslikati Dekleta v tej pomladi, Može v tem poletju, Starce v tej jeseni, kajti drugič bodo drugi ljudje, drugi ljudje in drug svet.

(Kuntner)

mag. Vida Lončarič, prof. ped. in soc., šolska svetovalna služba 74


DELOVNA PRAKSA DIJAKOV SŠGT CELJE

VIP je sistematično organizirana dejavnost, s katero se posredujejo in pridobivajo znanja, spretnosti in navade. Je enoten proces vzgoje in izobraževanja ali drugače: ne moremo vzgajati, ne da bi izobraževali in ne moremo izobraževati, ne da bi vzgajali. Pri praktičnem pouku v šoli si dijaki pod vodstvom in s pomočjo učitelja pridobivajo znanja, razvijajo sposobnosti in vzgojne vrednote. Vsa ta znanja nadgrajujejo na delovni praksi v podjetjih. V gostinskih obratih in turističnih agencijah dijaki uporabljajo že pridobljena znanja, hkrati pa nadgradijo v šoli pridobljena praktična znanja, ki so jih obdelali v skladu s programom praktičnega pouka. V program delovne prakse so v vsakem šolskem letu vključeni dijaki vseh programov (razen zaključnih razredov). Delovno prakso opravljajo v približno 150 gostinskih podjetjih in turističnih agencijah na področju občin: Celje, Vojnik, Štore, Šentjur, Šmarje pri Jelšah, Rogaška Slatina, Rogatec, Podčetrtek, Kozje, Sevnica, Radeče, Laško, Žalec, Prebold, Braslovče, Vransko, Mozirje, Luče, Solčava, Velenje, Slovenj Gradec, Zreče, Slovenske Konjice, Slovenska Bistrica, Poljčane, Ljubljana, Novo mesto, Brežice, Piran, … S podjetji šola sklene pogodbo o izvajanju delovne prakse. Med izvajalce pa štejemo vsa zdravilišča, hotelske hiše, restavracije, gostišča, gostilne, okrepčevalnice, obrate družbene prehrane, turistična podjetja in turistične agencije, domove starejših, bolnišnične kuhinje. V podjetjih imajo v skladu z internimi akti in v skladu z našo pogodbo usposobljene organizatorje oziroma mentorje, ki dijakom nudijo vso strokovno pomoč pri opravljanju obvezne delovne prakse. S prenovo programov izobraževanja 2008/2009 smo pričeli uporabljati tudi naziv – praktično usposabljanje z delom pri delodajalcu oz. PUD. Ob koncu delovne prakse oz. PUD mentor izpolni in potrdi s svojim podpisom in žigom podjetja GLAVNI obrazec - DNEVNIK DIJAKA, iz katerega je razvidno, da je dijak opravil obvezno število ur po posameznih nalogah. V pisni obliki vsak dijak prejme natančne napotke, tudi o vračanju dokumentacije, in po pregledu celotne dokumentacije ter ugotovitvi, da je delovna praksa opravljena v skladu z določili programa in pogodbe, se vpiše v redovalnico, da je dijak OPRAVIL obveznosti iz delovne prakse za določen letnik izobraževanja. V času, ko dijaki opravljajo delovno prakso v podjetjih, kot organizator opravim nadzor nad izvajanjem delovne prakse, kjer se srečujem z mentorji in dijaki ter ugotavljam, ali so izpolnjeni vsi minimalni tehnični pogoji, in če dijaki spoštujejo disciplinski in organizacijski red v podjetju. 75


Razmere glede tehnične opremljenosti in urejenosti gostinskih obratov so se bistveno izboljšale v prid stroki in znanju dijakov, zato ugotavljam, da se v tej regiji, na katero smo navezani, in izven nje – gostinstvo in turizem nenehno izpopolnjujeta in lahko ponudijo in izpolnijo gostom velik del njihovih potreb in želja. Z veseljem lahko ugotovim, da težave z razporejanjem niso velike, izjema sta programa TURISTIČNI TEHNIK in GASTRONOMSKO TURISTIČNI TEHNIK, kjer je delovnih enot manj in je potrebno pošiljati dijake po oddelkih in v zaporednih časovnih obdobjih – imamo še vedno 9 oddelkov (po en oz. dva oddelka v enem terminu). Sodelovanje z gostinskimi in turistični podjetji oz. mentorji in organizatorji velja za vzorno in sem vsem hvaležen, da lahko omogočimo dijakom primerno in strokovno kvalitetno delovno prakso, kjer lahko, če želijo, dopolnjujejo že pridobljena teoretična in praktična znanja v šoli, s tem pa si zagotavljajo boljše izhodišče za zaposlitev po končanem šolanju. Franc Korošec, organizator delovne prakse oz. PUD

76


KNJIŽNICA »Knjiga je prijatelj, ki nikdar ne razočara.«

Johnson

Knjižnica Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje je namenjena dijakom, profesorjem in drugim zaposlenim na šoli. V petdesetih letih je šola in z njo tudi knjižnica doživela in preživela vse vzpone in padce družbenih in šolskih reform. Od šole z enim oddelkom kuharjev in natakarjev je šola v teh letih prerasla v šolo s 700 dijaki, ki se izobražujejo za različne poklice. S šolo je rasla tudi knjižnica in danes je to prostor, ki se s svojim gradivom, informacijami in storitvami vključuje v vzgojno-izobraževalni proces na šoli. Za nakup, vpis v inventarno knjigo in evidenco izposoje so v vseh letih skrbele: Jožica Štruk, Ksenija Bauer, Marija Dušej, Marta Sodin, Darja Štiherl in Viktorija Kristan. S preselitvijo šole v novo stavbo na Kosovelovo ulico 2 je ustrezne prostore dobila tudi knjižnica in knjižničar Roman Štraus je postavil temelje sodobne in bogate knjižnice, ki jo imamo danes. Osnovna naloga sodobne šolske knjižnice je nabava gradiv, ki podpirajo učni načrt na vseh predmetnih področjih. Danes imamo v knjižnici najnovejšo strokovno literaturo, leposlovje, priročnike, časnike in časopise, serijsko multimedijsko gradivo, CD-plošče, dvd-je. Z 11.500 enotami gradiva skušamo čim bolje pokriti potrebe vseh uporabnikov. Vse gradivo je obdelano sproti, kar nam omogočata kombinaciji programov WINKNJ in COBISS. Vse gradivo je postavljeno po načelu prostega pristopa in UDK-sistema. Izposoja je avtomatizirana. Dijaki imajo na razpolago 3 računalnike z dostopom do medmrežja. K osnovni dejavnosti šolske knjižnice sodi poleg nabave in izposoje tudi bibliopedagoško delo z dijaki. V teh urah dijaki spoznajo knjižnico, njeno gradivo, načine iskanja gradiva, pravila obnašanja v knjižnici, obiščejo pa tudi Osrednjo knjižnico Celje. V okviru knjižnice deluje tudi učbeniški sklad, ki omogoča vsem dijakom, da si za eno šolsko leto izposodijo učbenike. Kompleti učbenikov za vse programe in vse letnike se pripravijo v sodelovanju z aktivi. Trenutno je v učbeniškem skladu 6500 učbenikov. Za popestritev dogajanja v šolski knjižnici se med šolskim letom pripravi več tematskih razstav, ki si jih dijaki in zaposleni radi ogledajo. Vizij in želja za naprej nam ne manjka in s podporo vodstva šole, vseh zaposlenih in dijakov nam bo uspelo. Melita Požežnik, prof., vodja knjižnice 77


M AT U R A N A S Š G T C E L J E

Po nekajletni prekinitvi se je na v začetku devetdesetih let na srednje šole ponovno vrnila matura. Ravnateljica, gospa Škerjanc, se je hitro odločila za možnost, da lahko tudi dijaki Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje opravljajo splošnoizobraževalno maturo. Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje se je kot edina srednja šola za gostinstvo in turizem v Sloveniji vključila v ta zahtevni projekt. To je bil izziv za dijake in profesorje. Za priprave na maturo se je v šolskem letu 1993/1994 prijavilo 20 dijakov, ki jih je spodbujala njihova razredničarka mag. Vida Lončarič. Dijaki 3. M so svojo odločitev komentirali z naslednjim opisom: »V ladjedelnici SŠGT Celje so izdelali ladjo, na katero se je vkrcalo 20 piratov, ki so si za svojega vodjo izbrali dolgolasega, krvoločnega kapitana. Odpluli so razburkanemu morju naproti. Prvi orkan je z ladje pometel sedem članov posadke, ki so jih iz morja rešile ladje 3. a in 3. č. Naslednji tajfun je odnesel samo dva člana posadke. Ostali so se izognili vabljivemu petju siren, imenovanih Pomlad in Lenoba, ter se rešili gotovega propada z učenjem. Zapluli so v mirne vode in vseh enajst je zagledalo varni pristan…« Maturo 1995 je opravljalo osem dijakov Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje (Brigita Brumen, Dejan Došler, Romana Maček, Tomaž Pungartnik, Gregor Sikošek, Anton Streicher, Helena Špec, Polona Vodičar). Uspeh maturantov je bil 100-odstoten; vsi so se tudi odločili za študij. Dijaki so se na maturo pripravljali iz naslednjih predmetov: slovenski jezik in književnost, angleški ali nemški jezik, matematike, kemije in geografije. Matura je potekala po določenem maturitetnem koledarju in skladno z izpitnimi določili Republiškega izpitnega centra.

maturanti 1995 78


M AT U R A

V šolskem letu 1994/1995 se je za pripravo na maturo prijavilo 18 dijakov, ki jih je spodbujala razredničarka Duška Safran, profesorica slovenskega jezika. Do konca šolskega leta je nekaj dijakov vrglo puško v koruzo in na maturo se je v naslednjem šolskem letu prijavilo 8 dijakov, ostali pa so opravljali zaključni izpit. V šolskem letu 1995/1996 ni nihče od tretjih letnikov zbral dovolj poguma ali pa delovne vneme za pripravo na maturo, tako da je šolsko leto 1996/1997 minilo brez predmaturitetne mrzlice. Ponovno pa se je za pripravo na maturo odločilo 11 dijakov tretjih letnikov v šolskem letu 1996/1997; njihov razrednik je bil Bojan Ovca, profesor športne vzgoje. Maturitetni oddelek je obstajal tudi v šolskem letu 1997/1998; na maturo se je pripravljalo 13 dijakov, njihova razredničarka je bila Januša Turk, profesorica italijanskega jezika. Na priprave na maturo so se vključili dijaki tudi v šolskih letih 1998/1999 in 1999/2000; razredničarki sta bili Vojmira Leskovšek, profesorica angleščine in slovenščine, ter Ines Senica Rudnik, profesorica nemščine in angleščine. Zadnja generacija maturantov je opravljala splošno maturo v šolskem letu 2000/2001. Na maturo se je prijavilo 14 kandidatov. Na SŠGT Celje se je za priprave na splošno maturo odločilo 155 dijakov; do zaključne faze jih je zdržalo 56; uspešno pa je splošno maturo opravilo 45 dijakov.

maturanti 2001

Andreja Miklavc, prof. 79


P O K L I C N A M AT U R A

Poklicna matura je oblika zaključnega izpita. Od šolskega leta 2001/2002 se opravlja zaključek izobraževanja v obliki poklicne mature. To je državni izpit za dijake in odrasle, ki so obiskovali program srednjega strokovnega izobraževanja in program poklicno-tehniškega izobraževanja. Kandidati z opravljeno poklicno maturo pridobijo srednjo strokovno izobrazbo, ki ponuja dvojno kvalifikacijo. Od šolskega leta 2001/2002 se opravlja zaključek izobraževanja v obliki poklicne mature. To je državni izpit za dijake in odrasle, ki so obiskovali program srednjega strokovnega izobraževanja in program poklicno-tehniškega izobraževanja. Kandidati z opravljeno poklicno maturo pridobijo srednjo strokovno izobrazbo, ki ponuja dvojno kvalifikacijo. 1. Kandidat pridobi poklic, ki mu omogoča kvalificirano zaposlitev. 2. Pridobi pravico do nadaljevanja študija v višjih in visokih strokovnih programih brez dodatnih pogojev, z dodatnim izpitom iz maturitetnega predmeta, ki ga v razpisnih pogojih predpiše posamezna fakulteta, pa omogoča tudi vpis na določene univerzitetne študije. Poklicna matura obsega obvezni in izbirni del. Obvezni - eksterni del predstavljata prva in tretja izpitna enota: s prva izpitna enota iz slovenščine se opravlja v pisni in ustni obliki; s tretja izpitna enota iz matematike ali tujega jezika se opravlja prav tako v ustni in pisni obliki. Izbirni - interni del obsega drugo in četrto izpitno enoto: s druga izpitna enota je temeljni strokovno-teoretični predmet - turistično poslovanje (pri turističnem tehniku), prehrana ali organizacija in ekonomika v gostinstvu (pri gostinskem tehniku) ter organizacija in ekonomika poslovanja (pri gostinsko turističnem tehniku). V letu 2010 bodo dijaki prenovljenega programa gastronomski tehnik prvič opravljali poklicno maturo. Druga izpitna enota v novem programu je gastronomija in turistične storitve. Do leta 2005 se je 2. izpitna enota opravljala le v ustni obliki, kasneje so dodali tudi pisni del. s Četrta izpitna enota se opravlja kot izdelek in zagovor iz kuharstva ali kot storitev in zagovor iz strežbe. Do leta 2009 so turistični tehniki četrto izpitno enoto opravljali kot storitev iz prakse turizma. Od leta 2009 jo opravljajo preko projektne naloge in zagovora. 80


POKLICNA Kandidati opravljajo poklicno maturo praviloma na šoli, kjer so se izobraževali. Za pripravo in izvedbo le-te je pristojna Državna izpitna komisija za poklicno maturo, ki jo imenuje minister, s sedežem na državnem izpitnem centru. Na šoli je vsako leto imenovana tudi šolska maturitetna komisija za poklicno maturo, ki jo vodi gospod ravnatelj. Zadnja leta se lahko pohvalimo z dijaki, ki so dobili spričevala s pohvalo. Naslednje dijakinje so dosegle 22 točk od možnih 23 točk: podelitev spričevala Gregorju Janežiču, julij 2009

šolsko leto 2003/2004: Mateja Hriberšek, 4. č Helena Klinc, 4. d Brigita Strniša, 4. c Mia Špindler, 4. c šolsko leto 2006/2007: Ana Glamočak, 4. b šolsko leto 2007/2008: Martina Ilišinović, 4. c šolsko leto 2008/2009: Bojana Ovtar, 4. č

Alenka Botolin, tajnica POM

M AT U R A

podelitev spričevala s pohvalo Bojani Ovtar, julij 2009

81


ZAKLJUČNI IZPITI

Dijaki in občani, ki se izobražujejo v programih poklicnega izobraževanja, zaključijo šolanje, ko opravijo zaključni izpit. IZTEKAJOČI PROGRAMI Program gostinska dela – kuhar, gostinska dela - natakar sta stara program, ki se izvajata le še za občane, ki že zaključujejo šolanje po tem programu. Program kuhar oziroma natakar traja tri leta in se konča z zaključnim izpitom. Zaključni izpit po tem programu obsega tri izpitne enote. Zaključni izpit za pridobitev poklicne izobrazbe natakar je sestavljen iz izpitnih enot: s slovenski jezik in književnost - pisni in ustni del, s prvi tuji jezik - ustni del, s zaključni del, ki sestoji iz storitve s področja strežbe in zagovora. Medtem ko kandidati smeri kuhar opravljajo zaključni izpit: s slovenski jezik in književnost - pisni in ustni del, s hrana in pijače - ustni del, s zaključni del, ki predstavlja storitev iz kuharstva in zagovor. PRENOVLJENI PROGRAM V šolskem letu 2007/2008 se je začela prenova programov poklicnega izobraževanja. Prva generacija se je izobraževala po programu kuhar, natakar. V šolskem letu 2008/09 pa izobražujemo po še novejšem prenovljenem programu gastronomske in hotelirske storitve z nazivom poklicne izobrazbe gastronom hotelir. Tudi ta program traja tri leta in se konča z zaključnim izpitom. Tudi v tem programu dijaki opravljajo zaključni izpit, ki pa je sestavljen samo iz dveh izpitnih enot. Zaključni izpit obsega izpit iz slovenščine in zaključnega dela. Zaključno delo izberejo dijaki. Izbirajo med temami, ki jih pripravijo mentorji, lahko pa teme predlagajo tudi sami. Prenovljeni program dijake bolje pripravi za uspešno opravljanje izbranega poklica, saj so programske enote med seboj povezane in se navezujejo izključno na stroko. Prenovljeni program gastronom hotelir nudi več znanja, tako da dijak ob koncu šolanja ne obvlada samo del v kuhinji ali strežbi, ampak je sposoben tudi voditi svoje podjetje. Dijaki se lahko po zaključenem programu takoj zaposlijo, prav tako pa se lahko odločijo, da nadgradijo svoje znanje in nadaljujejo izobraževanje po programu 3+2. Sabina Snedic, tajnica ŠK za ZI 82


I Z O B R A Ž E VA N J E O D R A S L I H

Razvoj izobraževanja in učenja odraslih je pomemben dejavnik za višanje ravni znanja in usposobljenosti za različne življenjske vloge. Odrasli si tako izboljšajo samopodobo, postanejo bolj zaposljivi in si izboljšajo kvaliteto življenja. Naša šola je skozi svojo zgodovino skrbela, da je odraslim ponudila aktualne in kvalitetne izobraževalne programe. Tako kot se je skozi leta spreminjalo ime od izrednega izobraževanja, preko izobraževanj občanov, izobraževanja ob delu do izobraževanja odraslih, tako so se menjali organizatorji izobraževanja odraslih kot tudi programi izobraževanja, ki so sledili trenutnemu povpraševanju, predvsem pa smernicam ministrstva za šolstvo. Udeležence izobraževanja odraslih motiviramo, jim svetujemo, gradimo z njimi odprte in ustvarjalne odnose ter vseskozi spremljamo njihovo uspešnost, s čimer jim omogočimo, da dosežejo svoj cilj in postanejo bolj zaposljivi. V oddelek odraslih vpisujemo kandidate v programe: s pridobitve prvega poklica, s prekvalifikacije, s poklicnega tečaja, s z a dokončanje izobrazbe (ti so namenjeni nekdanjim dijakom rednega izobraževanja, ki so izobraževanje prekinili). Na šoli imamo dva modela izobraževanja odraslih. Organiziran model izobraževanje odraslih je potekal od šolskega leta 1964/1965 – sprva le za poklic kuhar in natakar. Leta 1976 je bila ustanovljena poslovodska šola za poslovodjo kuharstva in strežbe. Šolanje sta končali dve generaciji slušateljev. Za pridobitev srednje izobrazbe je bil v šolskem letu 1982/1983 kot nadaljevalna oblika izobraževanja odraslih uveden program gostinski tehnik. Z organiziranim izobraževanjem odraslih je šola prekinila v šolskem letu 1991/1992 zaradi prostorske stiske. Z organiziranim izobraževanjem odraslih je šola ponovno pričela pet let kasneje za potrebe zavoda za zaposlovanje – program gostinska dela (kuhar, natakar). Od šolskega leta 1996/97 do 2005/06 je ta program končalo 95 udeležencev. V letih od 1987/88 do 1989/90 je program gostinski tehnik uspešno končalo 17 udeležencev in 7 udeležencev program turistični tehnik. 83


Po letu 2006 ne vpisujemo več v organizirano obliko izobraževanja zaradi premajhnega števila udeležencev. Individualni model izobraževanja – vodeno samoizobraževanje Vsa leta si nekateri udeleženci izobraževanja pridobivajo izobrazbo preko individualnega organizacijskega modela - vodeno samoizobraževanje. Ta omogoča, da se udeleženci izobraževanja pretežno izobražujejo sami. Samostojno učenje udeleženca obsega učenje in drugo učno delo, ki ga udeleženec izvaja sam. Šola nudi le možnost konzultacij pri učiteljih in preverjanja znanja. Od leta 1990 je to obliko izobraževanja uspešno zaključilo 142 udeležencev. Poleg teh udeležencev se je v to obliko izobraževanja vključilo in uspešno pridobilo izobrazbo tudi nekaj dijakov naše šole, ki niso zaključili rednega izobraževanja. Pri statistiki jih zaradi lažje evidence vodimo kot redne dijake. Prag naše šole je prestopilo veliko več udeležencev, vendar jim je na njihovi poti na žalost zmanjšalo motivacije. Da bi vsem tem pomagali pri njihovem izobraževanju, smo leta 2008 uvedli osebni izobraževalni načrt (OIN). Z OIN spremljamo in vplivamo na povečanje motivacije udeležencev izobraževanja. Trenutno se iztekajo izobraževalni programi sS  PI gostinska dela – kuhar, natakar - iztekajoči program, zadnji rok za dokončanje program je jesenski rok ZI 2011; sS  SI gostinski tehnik - iztekajoči program, zadnji rok za dokončanje program je jesenski rok POM 2013; sP  TI gostinsko-turistični tehnik - iztekajoči program, zadnji rok za dokončanje program je jesenski rok POM 2013; s SSI turistični tehnik - iztekajoči program, zadnji rok za dokončanje program je jesenski rok POM 2013. V šolskem letu 2008/09 smo v prve letnike že vpisovali v prenovljene programe: s SSI gastronomsko turistični tehnik (zamenjava gostinskega tehnika in turističnega tehnika); s SPI gastronom hotelir (zamenjava za SPI gostinska dela); s PTI gastronomski tehnik (zamenjava za gostinsko-turistični tehnik). dietni kuhar

84


NPK - nacionalna poklicna kvalifikacija V okviru projekta PHARE 2000, katerega nosilec je bila naša šola, smo razvili poklicni standard za NPK dietni kuhar in vodjo cateringa. Usposabljanje in preverjanje NPK za dietnega kuharja in vodjo cateringa smo začeli leta 2003. Uspešnejši smo pri usposabljanju za dietnega kuharja, kjer vsako leto izvajamo vsaj eno usposabljanje in preverjanje. Do leta 2009 smo podelili 53 certifikatov za dietnega kuharja in 20 certifikatov za vodjo cateringa.

I Z O B R A Ž E VA N J E

Leta 2008 smo dobili še verifikacijo za NPK: pomočnik kuharja, pomočnik natakarja, turistični animator, turistični informator. Tečaji za odrasle Leta 2009 smo začeli s kuharskimi tečaji za odrasle - ljubitelje kuhanja. To so enodnevne delavnice, namenjene občanom, ki niso poklicno vezani na gostinstvo, vendar radi kuhajo in bi radi svoje znanje nadgradili. Pripravili smo 8 delavnic: Kruh iz domače kuhinje, Drobno, sočno pecivo iz krhkega testa, Čokoladna pravljica, Čarobni svet testenin, Slastne torte, Mesne roladice s finimi prilogami, Fantazijske mešane pijače, Potice in kolači. Vse delavnice so bile dobro obiskane. Nekatere smo tudi ponovili.

tečaji za ljubitelje kuhanja

ODRASLIH

Viktorija Kristan, vodja izobraževanja odraslih 85


MEDNARODNI PROJEKTI PROJEKT LEONARDO DA VINCI GD Izobraževanje in kultura

Program Vseživljenjsko učenje

Program Vseživljenjsko učenje (VŽU) je osrednji program EU na področju izobraževanja in usposabljanja, ki ga sofinancira Evropska komisija. V Sloveniji je za izvajanje nalog  Nacionalne agencije tega programa akreditiran javni zavod Center Republike Slovenije za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja (CMEPIUS). Leonardo da Vinci je eden izmed štirih podprogramov VŽU, ki naslavlja učne potrebe posameznikov in delodajalcev ter bogati ponudbo poklicnega izobraževanja in usposabljanja. Cilj programa je podpirati pridobivanje in uporabo znanja, spretnosti in kvalifikacij za opravljanje poklica, povečati število in kakovost mednarodnih usposabljanj in povečati zaposljivost posameznikov in njihovo vključenost na evropski trg dela. Naša šola se je v projekte mobilnosti aktivno vključila leta 2002 in je do leta 2009 omogočila izobraževanje in usposabljanje v tujini že 115 udeležencem - dijakom in učiteljem, ki so pridobivali dragocene mednarodne izkušnje v Avstriji, Nemčiji, Španiji in na Irskem. V kratkem pregledu smo poskusili v besedi in sliki strniti sedem let bogatih izkušenj, ki so mnogim udeležencem pomagale na njihovi poklicni poti in pustile trajne sledi tudi v njihovem osebnostnem razvoju. 2002 »Dobrodošla Evropa« - praktično usposabljanje dijakov 2002 »Jezik stroke po evropsko« - izmenjava učiteljev tujih jezikov Oba projekta sta potekala sočasno, ker sta bila tudi vsebinsko povezana. Naši partnerji so bili: Hotelfachschule Bavaria, Altötting v Nemčiji, Academia Europa in Las Dunas Beach Hotel & Spa, Estepona v Španiji ter Hotel Weisses Rössl, Kitzbühel v Avstriji. Poleg opravljanja prakse v hotelu so dijaki obiskovali tudi intenzivni tečaj tujega jezika dežele gostiteljice, spoznali turistične znamenitosti v bližnji okolici in pripravili predstavitev naše šole in Slovenije na »slovenskem večeru«, kjer so povabljene pogostili s slovenskimi narodnimi jedmi in izbranimi vrstami vina. Učitelji so z vodstvom hotelov razpravljali o tistih jezikovnih znanjih in spretnostih, ki jih morajo imeti gostinski in turistični delavci za kakovostno opravljanje hotelskih storitev, na Bavarskem pa so primerjali učne načrte, vsebine ter metodiko pouka zlasti na področju tujih jezikov v tesni povezavi s strokovnimi predmeti. 2003 «Izzivi hotela s petimi zvezdicami« - praktično usposabljanje dijakov Zaradi odlično opravljenega dela dijakov v prvem projektu nas je ugledni partner iz Španije, Las Dunas Beach Hotel & Spa, ki spada med vodilne hotele na svetu in se ponaša s petimi zvezdicami, povabil k nadaljnjemu sodelovanju. Tokrat smo se odločili za namestitev mladih delavcev, to je dijakov, ki so julija 2003 opravili poklicno maturo in se nekaj dni po prejemu diplom odpravili na svojo doslej najdaljšo prakso. To je bila pomembna 86


življenjska preizkušnja, saj so v najbolj znani španski turistični regiji Costa del Sol preživeli kar tri mesece. Tokrat niso pridobivali samo novih znanj in izkušenj, temveč so si morali organizirati in se prilagoditi bivanju v tujini v celoti. S spoznanjem, da so sposobni sami živeti in delati tako daleč od doma, so pridobili veliko mero samozavesti in hkrati v razmeroma kratkem času usvojili tisto znanje španskega jezika, ki je bilo potrebno za sporazumevanje na delovnem mestu ter v vsakdanjih življenjskih situacijah. 2004 »Projekti Leonardo - vrata v Evropo« - praktično usposabljanje dijakov 2004 »Jezik stroke po evropsko«: izmenjava učiteljev tujih jezikov Naslednja dva projekta s partnerjema Hotel Playa Chica, Casares in Academia Europa, Estepona v Španiji sta ponovno potekala sočasno. Dijaki so poleg prakse v hotelu opravili intenzivni začetni tečaj španskega jezika, ki ga je partner pripravil posebej za to skupino in pri vsebinah vključil predvsem jezik stroke ter komunikacijske funkcije za vsakdanje situacije. Učitelji so nadaljevali delo iz prejšnjega projekta ter na osnovi anketiranja dijakov in sodelovanja s partnersko jezikovno šolo dopolnjevali tabele za samovrednotenje jezikovnih znanj in spretnosti na področju stroke. Med ekskurzijami pa velja omeniti predvsem obisk v šoli za hotelski menedžment »Swiss Hotel Association School of Management Les Roches, Marbella«, kjer sta obe projektni skupini dobili vpogled v vsebine in način izobraževanja na tej evropsko priznani šoli. Ogledu šole sta se pridružili tudi ravnateljica Vojmira Leskovšek in pomočnica ravnateljice Viktorija Kristan, ki sta bili v tem času na študijskem obisku prav tako v okviru projekta mobilnosti - izmenjave menedžerjev izobraževalnih programov. 2005 »Odprta vrata Evrope« - praktično usposabljanje dijakov Projekt je predstavljal novost, saj se je 13 dijakom naše šole pridružilo tudi 6 štipendistov fundacije GT iz SŠGT Izola, Radenci, Ljubljana, Zagorje, Novo mesto in Slovenj Gradec. Naša partnerja sta bila Hotelfachschule Heidelberg v Nemčiji in GMIT- Galway-Mayo Institute slika 1: Hotelfachschule Bavaria, Nemčija, 2002 slika 2: Las Dunas Beach Hotel & Spa, Španija, 2002 slika 3: Mladi delavci v hotelu Las Dunas slika 4: Les Roches, Marbella - 2004 87


of Technology na Irskem. Dijaki obeh skupin so opravljali prakso v hotelih in turističnih agencijah, izpopolnjevali znanje tujih jezikov, na ekskurzijah pa so spoznavali svojo deželo gostiteljico, njene ljudi, navade in kulturo. Udeleženci tega projekta so hkrati prvi dijaki na vseh sodelujočih šolah, ki so poleg certifikatov dobili tudi EUROPASS. Vsi so se vrnili bogatejši – ne samo za nova znanja na področju stroke in tujih jezikov, temveč tudi za dragoceno življenjsko izkušnjo nasploh, ki jim je okrepila samozavest in odprla nova obzorja za razvoj bodoče poklicne poti. 2006 »Jezik in stroka z roko v roki« - izmenjava učiteljev strokovnih predmetov in tujih jezikov Sodelovanje s Hotelfachschule Heidelberg smo nadaljevali s projektom, v katerem so sodelovali učitelji praktičnega pouka kuharstva, strežbe in turizma ter učitelji nemškega jezika. Aktivno so sodelovali pri urah praktičnega pouka ter jih nato s kolegi partnerske šole analizirali in primerjali vsebine s programi v Sloveniji. Udeležili so se treh strokovnih seminarjev, degustacije toskanskih vin ter obiskali več gostinskoturističnih objektov v Heidelbergu in okolici. Poleg strokovnih znanj so učitelji praktičnega pouka obnovili in nadgradili svoje znanje tujega jezika, saj so vse aktivnosti potekale v nemščini. Odlična organizacija, izjemna gostoljubnost in pripravljenost celotnega kolektiva partnerske šole na sodelovanje z našimi učitelji je utrdila obojestransko željo po nadaljnjih skupnih projektih. 2006-2008 »Eurocatering Language Training« - projekt jezikovnih znanj Leta 2006 smo kot nosilci ideje in projektni partner sodelovali v pilotnem projektu z naslovom »Eurocatering Language Training« (ECLT), katerega glavni cilj je bil dvigniti kakovost poučevanja tujega

slika 1: Udeleženci 2004 in predstavnici CMEPIUS-a, direktorica Majda Širok in koordinatorka LDV Marja Medved slika 2: Galway, Irska, 2005 slika 3: Heidelberg, Nemčija, 2005 slika 4: Učitelji v Hotelfachschule Heidelberg, 2007 88


jezika kot jezika stroke na področju gastronomije z razvojem novega, uporabnikom prijaznega učnega gradiva v obliki prosto dostopnega spletnega tečaja in družabnega portala za izmenjavo izkušenj. Rezultat dveletnega dela partnerjev iz 7 držav (Belgija, Francija, Irska, Norveška, Španija, Velika Britanija in Slovenija) je nova spletna stran http://www.eurocatering.org, ki poleg interaktivnih vaj za usvajanje jezikovnih struktur in besedišča vključuje tudi kulturne elemente posamezne jezikovne skupnosti in značilne dejavnike nebesedne komunikacije. Posebnost spletnega tečaja je močna avdiovizualna podpora vseh interaktivnih vaj (preko 400) in obsežen strokovni slovarček z več kot 2000 besedami. Oblikovali smo tudi jezikovno mapo Eurocatering Language Portfolio, ki je v celoti prilagojena strukturi tečaja in omogoča spremljanje jezikovnega napredka ter samovrednotenje pridobljenih jezikovnih in medkulturnih zmožnosti uporabnikov. Celotno gradivo je na voljo v sedmih jezikih, pri čemer je mogoče kot izhodiščni in ciljni jezik kombinirati katerakoli izbrana jezika (angleščina, francoščina, španščina, nizozemščina, galščina, norveščina in slovenščina). Spletni tečaj je primeren za samostojno ali vodeno učenje jezika stroke ter intenzivno pripravo na praktično usposabljanje v tujini v okviru projektov mobilnosti Leonardo da Vinci, portal pa omogoča širšo izmenjavo izkušenj vseh, ki delujejo na področju gastronomije in hotelirstva. V projektu so sodelovale učiteljice tujih jezikov Januša Turk, Melanija Hace, Romana Padovnik Rajšter in Darja Štiherl v tesnem sodelovanju z učitelji praktičnega pouka kuharstva in strežbe, mentorji delovne prakse in udeleženci mobilnosti. Projekt je bil nagrajen z Evropskim jezikovnim priznanjem za leto 2008 kot najboljši slovenski projekt v okviru druge prioritete razpisa - jeziki v poslovnem svetu.

slika 1: Mednarodni projektni tim ECLT slika 2: Estepona, Španija, 2009 slika 3: Schwerin, Nemčija, 2009 89


2009 »Dvig kakovosti usposabljanja preko evropskih učnih poti« - praktično usposabljanje dijakov Projekt je tokrat potekal v dveh državah, Španiji in Nemčiji. Naš prvi partner je bil hotel s petimi zvezdicami Kempinski Bahia Estepona, ki stoji ob peščeni plaži na znameniti Costi del Sol na jugu Španije. Na izčrpni uvodni predstavitvi hotela so dijaki spoznali politiko, kodeks oblačenja in vedenja te prestižne hotelske verige, nato pa so se aktivno vključili v mednarodne time v posameznih oddelkih hotela. Poklicni izzivi na novih delovnih mestih, stalna podpora in pomoč prijaznih sodelavcev v hotelu, pohvale in priznanja španskih mentorjev ter vodstva hotela, prve lekcije iz španščine, ogledi kulturnih znamenitosti in vsakdanji stiki s temperamentnimi domačini so bili ključni dejavniki pri strokovnem in medkulturnem razvoju udeležencev. Druga skupina je odpotovala v Nemčijo, v turistično mesto Schwerin, kjer so dijaki tri tedne preizkušali in bogatili svoje strokovno in jezikovno znanje. Zanimive ekskurzije v širši okolici, ogledi znamenitosti ter stiki z domačini so zaokrožili bogato poklicno in življenjsko izkušnjo udeležencev, ki bo zagotovo zaznamovala ali celo usmerila  marsikatero poklicno odločitev. Predstavitve projektov doma in v tujini Svoje izkušnje smo vsako leto posredovali tudi širši javnosti z udeležbo na regionalnih, državnih in mednarodnih konferencah ter predstavitvah na naši šoli. Našim vabilom so se radi odzvali predstavniki CMEPIUS-a, Centra RS za poklicno izobraževanje, Zavoda RS za šolstvo, Mestne občine Celje ter številnih gostinskih in turističnih podjetij, ravnatelji in koordinatorji projektov drugih slovenskih šol. Predvsem pa smo ponosni na ugledne goste – predstavnike veleposlaništev naših partnerskih držav, ki so s svojo prisotnostjo dali našim predstavitvam še bolj slavnostno obeležje. Leta 2006 nas je prvič obiskal irski veleposlanik njegova ekscelenca g. Patrick McCabe, ki je bil navdušen nad našo predstavitvijo projekta na Irskem – od takrat dalje ga vsako leto z veseljem pozdravimo kot našega častnega gosta. Vse te dogodke in najbolj zanimive utrinke s predstavitev smo ujeli tudi na fotografijah.

PROJEKT

slika 1: Nagovor župana Mestne občine Celje g. Bojana Šrota, 2006 slika 2: Skupinski posnetek z irskim veleposlanikom g. McCabeom, 2006 slika 3: Predstavitev projekta ECLT v Celju, 2008 90


V tujini smo izkušnje in rezultate naših projektov predstavili na mednarodnih konferencah v Avstriji (»Internationale Deutschlehrertagung« – IDT, Graz, 2005), v Franciji (»Les rendez-vous de l’international«, Aix-en-Provence, 2006), v Italiji (»Multilingualism in Europe«, Bolzano, 2006 in »Pixel« Firenze, 2009) in v Estoniji (»European Language Label Event« Tallinn, 2009). Projekti Leonardo da Vinci so postali sestavni del šolskih aktivnosti, saj se zavedamo, da se z vsakim projektom naučimo nekaj novega, naredimo nekaj bolje. Poleg zadovoljstva udeležencev so nam v spodbudo tudi tri nagrade na državni ravni, ki pomenijo priznanje našim dosedanjim dosežkom: s Zlato jabolko kakovosti za projekt mobilnosti 2002 (kategorija: učitelji, mentorji) s Srebrno jabolko kakovosti za projekt mobilnosti 2004 (kategorija: dijaki) s Evropsko jezikovno priznanje 2008 za projekt EUROCATERING LANGUAGE TRAINING (projekt jezikovnih znanj in spretnosti)

Ob zaključku bi želela še enkrat poudariti, da projekti mobilnosti ne prispevajo samo k izobraževanju in usposabljanju udeležencev, temveč tudi k oblikovanju njihove osebnosti. Vsakega od njih seznanijo in obogatijo z vrednotami, ki so vodilo Evropske unije: spoznavanje in spoštovanje drugih evropskih kultur, večjezičnost in vseživljenjsko učenje. Projekti mobilnosti s svojimi prednostnimi cilji in finančno podporo na široko odpirajo vrata v svet, ki se je marsikomu doslej zdel nedostopen – vrata v Evropo. Prav bi bilo, da bi skozi ta vrata v prihodnjih letih stopilo čim več naših dijakov in učiteljev. Darja Štiherl, koordinatorica projektov slika 1: zlato in srebrno jabolko kakovosti slika 2: Na podelitvi nagrade EJP v Ljubljani slika 3: Evropsko jezikovno priznanje 2008 91

LEONARDO


BABICA MI JE POVEDALA Izobraževanje in kultura

Program MLADINA

PLISKOVICA 2006

MY GRANDMA TOLD ME PLISKOVICA SLOVENIJA 2006

Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje je že od leta 2002 zelo aktivna v programih EU (Phare, Leonardo da Vinci in Mladina oz. Mladi v akciji). Prve korake v programu Mladina (danes Mladi v akciji) smo naredili leta 2004. V kraju Kohtla–Jarve v Estoniji smo na izmenjavi, ki smo jo pripravili Estonci in Slovenci, ugotavljali, kako mladi v različnih evropskih državah preživljajo prosti čas. Leto dni kasneje smo sodelovali v poljskem projektu »Get up«. Februarja 2006 so naši dijaki ponovno obiskali Estonijo na izmenjavi z naslovom »Ledena gora kulture«. Številne mednarodne izkušnje so nam prinesle potrebno samozavest, da smo se odločili organizirati mladinsko izmenjavo v Sloveniji. Za prizorišče smo izbrali Pliskovico, malo kraško vasica z manj kot 200 prebivalci, ki je med 24. aprilom in 5. majem 2006 gostila mlade iz Estonije, Poljske, Latvije in Slovenije. Skoraj petdeset nas je bilo. Spoznavali smo kulturno dediščino Krasa, Slovenije in ostalih držav udeleženk. V idiličnem okolju Mladinskega hotela Pliskovica smo obujali skoraj že pozabljene domače obrti, oblikovali smo glino, spoznavali smo knjigoveštvo, pripravljali tradicionalne jedi naših dežel, izdelovali ljudska glasbila ipd. Zvoki, ki smo se jih učili izvabljati iz ljudskih glasbil žvegel in panovih piščali, so počasi postali glasba. Glino smo oblikovali v umetniške izdelke, izdelovali smo rožice iz krep papirja, šivali izdelke iz netkanega blaga, izdelovali knjige, postavili pa smo tudi mlaj in kres. Naši večeri so bili poučni in zabavni. Spoznavali smo običaje, legende, glasbo, plese in hrano držav udeleženk. Ob koncu izmenjave smo v Komnu predstavili izdelke naših delavnic in kulturno dediščino naših dežel. Predstavitev in otvoritev razstave je spremljal multimedijski kulturni program improglasbenega teatra Srednje šole za gostinstvo in turizem Celje »Jej pa glej«. 92


Organizacijsko je bila izmenjava velik zalogaj. Velika pa je bila tudi odgovornost. Bilo je intenzivno, včasih naporno, toda čudovito. Naši gostje so bili navdušeni nad izmenjavo, navdušila sta jih Pliskovica in Slovenija sploh. Letos se je v Slovenijo kot prostovoljka (EVS) vrnila že tretja udeleženka izmenjave, številni pa so našo deželo obiskali z družinami kot turisti. Urška Močnik, prof., in Aleš Brod, prof., organizatorja izmenjave

» S K U PA J V E V R O P O « Na Srednji šoli za gostinstvo in turizem Celje od šolskega leta 2006/2007 sodelujemo z Zavodom RS za šolstvo v okviru projekta evropska in globalna dimenzija v srednjem strokovnem šolstvu. Težišče aktivnosti je bilo sprva na jezikovnih predmetih, vendar smo kasneje, ko smo si pridobili več izkušenj, le-te širili tudi na nejezikovne predmete. Pri načrtovanju ciljev smo imeli v mislih turističnega tehnika z dodanimi kompetencami in znanji, ki mu bodo popotnica na evropski trg delovne sile. Tako smo se lotili vzvratnega načrtovanja za vsak letnik posebej, kar bi na koncu štiriletnega srednjega strokovnega izobraževanja pomenilo dodano vrednost k rednemu programu tovrstnega izobraževanja. Rezultati kažejo, da smo zaenkrat na pravi poti, čeprav je bilo v tem času potrebnih mnogo prilagoditev, med drugim tudi prenovljenim programom. Prva novost, ki smo jo uvedli, je bila vključitev naravnega govorca v reden pouk prvega tujega jezika. Dijakinje in dijaki so ga vedno sprejeli z navdušenjem, z njim so radi sodelovali, saj so čutili, da lahko pridobijo več kot le formalna znanja. Nadalje smo v vsakem letniku načrtovali projektno učno delo s poudarkom na realnih življenjskih situacijah, saj je bilo temeljno vodilo pridobivanje strokovnih izkušenj že med rednim izobraževanjem. Zavedali smo se, da morajo dijakinje in dijaki širiti svoje znanje in obzorje od najožjega v širše okolje, zato smo jim v 1. letniku dali priložnost, da predstavljajo sebe, svoje prostočasne dejavnosti, svoj domači kraj, srednjo šolo, ki jo obiskujejo, in Celje, kamor dnevno prihajajo po nova znanja. V 2. letniku, ko smo spoznali, da so usvojili faze projektnega učnega dela, smo jim naložili težje naloge – npr. organizacijo športnega dneva za druge dijakinje in dijake na šoli, peko slaščic držav Evropske unije, organiziranje dneva turizma skupaj s 4. letniki ipd. 3. letnik 93


je lahko zaradi usvojenih teoretičnih strokovnih znanj že organiziral strokovno ekskurzijo za druge dijakinje in dijake, 4. letnik pa si bo letos organiziral večdnevno ekskurzijo v Budimpešto, pri oblikovanju katere bodo lahko uporabili vsa do sedaj pridobljena strokovna in teoretična znanja. Glede na potrebe in trende v turizmu smo se odločili, da v lanskem šolskem letu v 3. letniku poskusno uvedemo preživetveni tečaj ruščine. Dijakinje in dijaki so to z veseljem sprejeli, zato s to obliko usvajanja osnov tujega jezika nadaljujemo tudi letos. Vendar s tem naše dejavnosti še zdaleč niso zaključene. Dobrodošla popestritev je tudi povezovanje z drugimi strokovnimi šolami doma in v tujini, saj lahko dijakinje in dijaki izmenjujejo izkušnje, sklepajo nova znanstva in prijateljstva ter si širijo obzorja s spoznavanjem drugih kultur. Tako smo znotraj države sodelovali s Srednjo gostinsko in turistično šolo Izola, trenutno 1. letnik sodeluje s Srednjo gostinsko turistično šolo Radovljica. 2. letnik je sodeloval s Školo za turizam, ugostiteljstvo i trgovinu iz Pule in iz Beljaka - Kärntner Tourismusschulen, Warmbad Villach, kar je postalo že kar tradicionalno, saj so se spletle tako pristne vezi, da se vsako leto znova veselimo srečanj in skupnih aktivnosti. Letos s prej omenjeno šolo iz Pule sodeluje 3. letnik.

Zadnja novost, ki smo jo uvedli, pa je opravljanje delovne prakse v drugi slovenski regiji. V lanskem šolskem letu smo orali ledino in bili deležni tako pozitivnih odmevov dijakinj in dijakov ter delodajalcev, da smo se tega v 3. letniku lotili tudi letos. Ja, veliko orehov smo že strli, veliko novega spoznali, veliko pestrih izkušenj pridobili, a vendar še nismo rekli zadnje in z novimi idejami in zagonom vsako leto začenjamo novo zgodbo. mag. Natali Borinc, vodja projekta EGD

94


Ekošola kot način življenja je program evropskega združenja in je sestavni del prizadevanja EU za okoljevarstveno izobraževanje, ki od leta 2005 izvaja strategijo vzgoje in izobraževanje za trajnostni razvoj. Program deluje pod okriljem Društva za okoljsko izobraževanje DOVES. Gre za mednarodni projekt, v katerega je trenutno vključenih 58 držav, v Sloveniji 548 ustanov. Srednja šola za gostinstvo in turizem Celje se je v projekt vključila v šolskem letu 2001/2001. 5. junija 2004 smo prejeli ekozastavo. Glavni cilji ekošole so: s okoljsko izobraževanje naj postane del ciljev in vsebin vsakega šolskega predmeta, s interdisciplinarnost (povezovanje naravoslovnih in družboslovnih vidikov ob posamezni temi), s celostno prepoznavanje in reševanje okoljskih problemov, s oblikovanje državljanske kulture in samozavesti pri mladih, s izboljševanje medsebojnih odnosov v šoli in okolici, s razvijanje kreativnosti in inovativnosti pri mladih, s vzpodbujati in izvajati projekte s področja izobraževanja za trajnostni razvoj, s povezovanje med mladimi iz Evrope in drugih držav.

EKOŠOLA

EKOŠOLA KOT NAČIN ŽIVLJENJA

Ekošola je način življenja na naši šoli, kjer želimo obogatiti pouk in obšolske dejavnosti z novimi zamislimi in pobudami, ki gradijo čustven in strokovni odnos do vsakega živega bitja, človekovega ravnanja z naravnimi viri, okoljem in naravo. Melita Požežnik, prof. in mag. Vesna Krajnc, prof., koordinatorici ekošole

95


P R E N O VA P R O G R A M O V P O K L I C N E G A I N S T R O K O V N E G A I Z O B R A Ž E VA N J A V okviru projekta Posodabljanje in razvoj programov poklicnega in strokovnega izobraževanja v letih 2006 in 2008 je naša šola v imenu konzorcija srednjih šol za gostinstvo in turizem vodila projekt Skupaj izobražujmo za prihodnost. Projekt sta sofinancirala Ministrstvo za šolstvo in šport in Evropski socialni sklad. Odgovorna oseba projekta je bila Vojmira Leskovšek, ravnateljica SŠGT Celje, vodja projekta Darja Štiherl in namestnica vodje Viktorija Kristan. Pri projektu so sodelovali tudi učitelji naše šole: Polona Frajzman, Brigita Košak, Tatjana Goršek, Bogdan Stopinšek, Cecilija Božnik, Vida Lončarič. Glavna ideja projekta je bila oblikovati izobraževanje in usposabljanje na področju gostinstva in turizma kot odziv na aktualne potrebe regionalnega, nacionalnega in evropskega gospodarstva, hkrati pa zagotoviti tudi pripravljenost in usposobljenost končnih uporabnikov na izvajanje prenovljenih programov. Le-ti naj bi v okviru zastavljenih ciljev: reševali problem togosti in zaprtosti, ki doslej ni dopuščala večjih sprememb glede na novonastale potrebe kot posledico razvoja gospodarstva in vključitev Slovenije v EU; omogočali individualiziran način pridobivanja izobrazbe (nadarjeni, dijaki s posebnimi potrebami, odrasli, mobilnost); omogočali večjo fleksibilnost z modularno obliko, lažje prehajanje med programi in nudili možnost za pridobitev različnih specializiranih znanj širšega spektra kot dosedanji (»multi-workers«); z delno odprtostjo kurikuluma omogočali prilagajanje spreminjajočim se potrebam v smislu hitrejšega odziva nanje; z uvedbo portfolija kot pripomočka dijakom in svetovalnim delavcem olajšali oblikovanje in spremljanje poklicne poti dijakov glede na prenovljene programe. V okviru projekta smo tako izdelali prenovljene programe na področju gostinstva in turizma, ki nadomeščajo dosedanje programe: sedanji program: prenovljeni program: SSI gostinski tehnik, turistični tehnik gastronomija in turizem PTI gostinsko–turistični tehnik gastronomija SPI gostinska dela: kuhar, natakar gastronomske in hotelske storitve Prenovljeni programi so bili predstavljeni širši slovenski javnosti na zaključni konferenci v Novi Gorici. V srednjih poklicnih in strokovnih šolah so se začeli izvajati v šolskem letu 2008/09. 96


(b) strokovni moduli

Predmetniki: GTT, GH, GT

Oznaka Programske enote

3–LETNI PROGRAM GASTRONOMSKE IN HOTELSKE STORITVE poklic: gastronom–hotelir

M3

(a) splošnoizobraževalni predmeti Oznaka Programske enote

M1 M2

Obvezno Število Kreditne ur točke

P1 P2 P3

Slovenščina Matematika Tuji jezik

Da Da Da

213 213 164

12 12 9

P4 P5 P6 P7 Skupaj

Umetnost Naravoslovje Družboslovje Športna vzgoja

Da Da Da Da

33 132 132 164 1051

2 6 6 7 54

M4 M5 M6 M7 M8 M9 M10 M11 M12 M13 M14 M15 M16 M17 M18 M19 M20 M21 Skupaj

97

Osnove v gostinstvu Komunicicranje in poslovanje Priprava posameznih skupin jedi Priprava rednih obrokov Priprava izrednih obrokov Postrežba pijač Postrežba rednih obrokov Postrežba izrednih obrokov Eko turizem Kultura bivanja Tekstilije Slovenske narodne jedi Delikatestna kuhinja Peka pic Peka peciva Priprava jedi pred gostom Mešane pijače Slovenska vina Dekoracije Kreativnost Oskrba na domu

Obvezno Število Kreditne ur točke Da 287 16 Da 81 5 Ne

117

6

Ne

150

8

Ne

108

7

Ne Ne

67 200

4 10

Ne

108

7

Ne Ne Ne Ne

81 81 213 50

5 5 11 3

Ne Ne Ne Ne

50 50 50 50

3 3 3 3

Ne Ne Ne Ne Ne

50 50 50 50 50 843

3 3 3 3 3 48


(b) strokovni moduli 4–LETNI PROGRAM GASTRONOMIJA IN TURIZEM Oznaka Programske enote poklic: gastronomski–turistični tehnik

(a) splošnoizobraževalni predmeti Oznaka Programske Obvezno Število Kreditne enote ur točke P1 Slovenščina Da 487 24 P2 Matematika Da 383 19 P3 Tuji jezik I Da 417 20 P4 Tuji jezik II Da 210 8 P5 Umetnost Da 70 3 P6 Zgodovina Da 105 5 P7 Geografija Da 105 5 P8 Sociologija Da 70 3 *izbirna P9 Psihologija Da 70 3 *izbirna P10 Fizika Da 70 3 P11 Kemija Da 70 3 P12 Biologija Da 70 3 P13 Športna Da 340 14 vzgoja Skupaj 2397 110

Obvezno Število Kreditne ur točke Osnove gostinstva in turizma Da 140 8 Podjetništvo in zakonodaja Da 130 8 Poslovno komuniciranje in IKT Da 133 8

M1 M2 M3 M4 M5 M6 M7 M8 M9

Naravna in kulturna dediščina Priprava rednih obrokov Priprava izrednih obrokov Strežba rednih obrokov Strežba izrednih obrokov Turistično spremljanje in vodenje Svetovanje in prodaja turističnih proizvodov Obdelava turističnih informacij

Da Ne Ne Ne Ne Ne

134 234 230 132 130 230

8 12 12 8 8 12

Ne

132

8

Ne

234

12

Hotelska in receptorska dela Priprava dietnih jedi Catering Estetika in senzorika Kulinarika in vina v Sloveniji in svetu M17 Animacija M18 Organizacija turističnih storitev M19 Dopolnilne dejavnosti v hotelu M20 Turistično destinacijski menedžment M21 Restavracijsko slaščičarstvo M22 Priprava jedi pred gostom in mešanje pijač Skupaj B

Ne Ne Ne Ne Ne

130 50 50 50 50

8 3 3 3 3

Ne Ne

102 195

6 6

Ne Ne

50 50

3 3

Ne Ne

50 50

3 3

1313

75

M10 M11 M12 M13 M14 M15 M16

98


PROGRAM 3 + 2, GASTRONOMIJA poklic: gastronomski tehnik (b) strokovni moduli (a) splošnoizobraževalni predmeti Oznaka Programske Obvezno Število Kreditne enote ur točke P1 Slovenščina Da 276 13 P2 Matematika Da 206 10 P3 Tuji jezik Da 276 13 P4 Umetnost Da 30 2 P5 Zgodovina Da 40 2 P6 Geografija Da 40 2 P7 Sociologija Ne 40 2 P8 Psihologija Ne 40 2 P9 Fizika Da 40 2 P10 Kemija Da 40 2 P11 Biologija Da 40 2 P12 Informatika Da 60 3 P13 Športna vzgoja Da 150 7 1238 60 Skupaj

Oznaka Programske enote M1 M2 M3 M4 M5 M6 M7 M8 M9 M10 M11

Skupaj

Receptorska dela Naravna in kulturna dediščina Oblikovanje gostinske ponudbe Obroki in dogodki z animacijo Priprava dietnih jedi Catering Priprava jedi pred gostom in mešanje pijač Kulinarika in vina v Sloveniji in svetu Hotelska in gospodinjska dela Turistično destinacijski menedžment Restavracijsko slaščičarstvo

Obvezno Število Kreditne ur točke Da 75 4 Da 134 8 Da

75

4

Da

364

16

Ne Ne Ne

50 50 50

3 3 3

Ne

50

3

Ne

50

3

Ne

50

3

Ne

50

3

748

38

Viktorija Kristan, namestnica vodje projekta

99


TOP HITI DESETLETJA DRUŽABNI ODBITKI, KULTURNI DOGODKI, USTVARJALNI IZKLOPI 2000-2009 V novo desetletje, ki je pozdravilo novo tisočletje, sem vstopil kot »fazan«, novinec na šoli. O, ja, slutil sem že takrat, zdaj vem … Brez kemije in energije, norih hihitanj, bedarij in lenobe ni kulturnoumetniških dosežkov. SPREJEMI NOVINCEV (KRST FAZANOV)

Sprejemi novincev so bili logistični podvigi, vir nemirov v zbornici, strahovi za fazančke in privoščljiva zabava za stare mačke iz 4. letnikov. Poskušali smo v telovadnici, a smo uničevali parket. Selili smo se v razrede, uvedli tematske programe, a smo uničili stene in plakate v najbolj urejeni učilnici na šoli (naravoslovni, jasno). Letelo je perje, cvilile so punce, nekateri »ta hudi tipi« so bili pripravljeni na pretep. Žigi so dražili nežna čela otročičkov v prvih letnikih, nekdanja ravnateljica (Vojmira Leskovšek) je čemerno mežikala, ko jo je občasno poklicala jezna mamica (nekaterih madežev ne odstranijo niti čudežni praški). Zadnja leta (2007-) smo se ponovno preselili v telovadnico in »tovarniško« v dobri šolski uri krstili vse, kar leze in gre. Razredi, ki so pripravljali program, so me vedno prepeljali žejnega čez vodo – vsako leto je bilo na sporedu nekaj, česar nisem odobril … Najboljše fazanovanje nosi letnico 2005 – posvečeno je bilo ptičji gripi, pripravil ga je tedanji 4. a (gostinski tehniki).


NOVOLETNE ZABAVE, GLASBENI GOSTJE »Ne bo ti uspelo,« je izjavil nekdanji sodelavec in odšel v zgodovino. Bilo je decembra 2000. Prvi poizkus, da bi pripravil novoletno zabavo, je bil neuspešen. »Ni še konec!« sem mu odvrnil na novoletni zabavi sodelavcev; najboljši, kar sem jih doživel v letih svojega poučevanja na SŠGT. To je bil moj prvi, zadnji in edini poraz. Dober mesec kasneje (8. 2. 2001) je bila telovadnica naša: pustni karneval, nastop dijakov s Prešernovo poezijo in gostje MI2. Valovanja nato ni bilo mogoče ustaviti: prvi predaji ključa (maja 2001) so sledili Tabu (kasneje še 2005), Elvis Jackson (2002), Vlado Kreslin&Mali bogovi (2003)… Fotodokumentacija teh nastopov je odšla neznano kam. Škoda, a ujeli smo naslednje dogodke in goste, ki so se zvrstili v naslednjih letih: Nude, Kingston, Alya, Neisha, Slon in sadež …


IMPROGLASBENI TEAT’R »Ej, zakaj se v jedilnici samo je in nič ne poje, govori, igra? Dajmo, spremenimo to. Bomo? Jasno, bomo.« »/…/in se pogovarjamo kako bi igrali man to man na dva centra ali na križ /…/ (Tomaž Šalamun, Maline II, 1966)

Jep, tako preprosto je bilo. Niz prireditev (v povprečju 4-krat letno) Jej pa glej je migal z glasbo, dramskimi komadi, improvizacijo, poezijo, gibom in zvokom. Trajalo je skoraj 4 leta (2003–2007); tedaj je odšla izjemna generacija. Ker novi dijaki niso upali, niso zmogli, niso želeli stopiti čez, pokukati v prostor igre, preko povprečja, preko ustaljenega …


PERFORMANSI KOSOVELOVE POEZIJE 3 sezone (2004-2007) smo razstavljali, tipali, raziskovali, razbijali in provocirali s Kosovelovo avantgardno poezijo. Začeli doma, se premikali po Celju, gostovali v Mariboru, dvojezično žlobudrali na Krasu (tudi pod zemljo), posneli dvd-jko in se poslovili v Cankarjevem domu na festivalu Transgeneracije. Odbita stvar, ki se me še vedno dotakne, pa čeprav so minila že leta. Jedro te glasbeno-dramske skupine je nosil dogajanja še na drugih področjih - štrudlžuri, fazanovanja, priložnostne prireditve. Ko so odšli zadnji (2008), je napočil čas za nove korake, za višjo raven … Kosovel, konsi, navdih je prišel že tisto jesen …


ŠTRUDLŽUR (2001–2299) Predaja ključa, slovo maturantov

Uspešnica. Družabno-zabavni dogodek leta, ki je samoumeven. Sprejet brez zadržkov z večinsko podporo učiteljev, dijakov, sosedov, mimoidočih in staršev, ki prispevajo traktorje, avtomobile, piknik opremo in vse tiste čudaške pripomočke, ki si jih izmislijo organizatorji. Prireditev pripravi razred, ki na prejšnjem štrudlžuru osvoji ključ, zanj se potegujejo 3. letniki. Štrudlžuri so dijaško simpatični, pobalinsko navihani, mično zapeljivi in erotično neposredni. So predelava sveta, kot ga zaznavajo dijaki. So svojevrsten barometer, ki meri aktualne družbene pojave. Zato smo imeli arabske teroriste, kmete, piknik, hipije, olimpijske igre, recesijo …


3-KONS (2008– ) Največji dijaški festival ustvarjalnosti, druženja in učenja v Celju

… navdih je prišel silovito. 3 šole, krasna lokacija, zveneče ime (Kosovelova ulica) …, sestavljanka, ki je čakala, da se zapolni. Festival Kosovelovih treh. Prvi 3-kons (2008) je lebdel na perutih navdušenja, silnega zagona. Bil je prvi in nedolžen. Prvega ne pozabiš nikoli! Drugi (2009) je zmogel velik organizacijski, logistični in promocijski skok naprej, a spotoma izgubil prvinskost nedolžnosti, čudežni zagon. Tretji? Bi moral preskočiti prva dva in zaplesati na 50-letnici šole. A ni »kul«, če 50-letno gospo razkuri 3-letni otročiček, ki odpre vse urejene predale in poruši vsa hišna pravila?


Nenad Tutnjević (2002-2007, TT) več kot 40 nastopov

Sašo Farčnik (2002-2006, GT)

Matevž Vuga (2001-2005, TT) Jasmina Šmarčan (2001-2005, TT)

Foto: ZASLUŽNI ČLANI

SLOVO Nerad se ponavljam, a zdaj se bom – to sem zapisal pred petimi leti v letopisu, stran 39. Tako dobro je, da sodi sem. Čisto mičkeno spremenjeno. Dokler ste se, dokler se boste igrali, dragi odštekanci, dotlej vam bom govoril. Dotlej se boste spominjali. Do tedaj boste razumeli, za kaj je šlo. Dotlej boste znali poslušati, do tedaj si boste upali. Dotlej boste navihani. Do tedaj boste kurili svoje male ognje in verjeli v to, da svet čaka samo na vas. Ko bo ta spomin ugasnil, boste prestopili na drugo, odraslo stran. Pomešali se boste med občinstvo, postali boste samo gledalci. In igra se bo končala. Gorazd Beranič S., nekdanji prof. slovenščine na SŠGT (2000-2009)

Sara Knez (2001-2005, TT) Katja Malbašić (2003-2007, TT)


Patricija Jošt (2003-2007, TT) Klara Skaza (2006-2009, TT)

Nensi Bangoura (2001-2005, TT), Katarina Jurič (2001-2005, TT), Veronika Vadlan (2001-2005, TT), Tanja Jelen (2001-2005, TT), Martin Lampret (2001-2005, TT),

Bilo je noro, neponovljivo, krasno potovanje. Hvala vsem in zlasti tem, ki ste omenjeni: Miha Cojhter (2001-2005, TT), Nadja Mirnik (2001-2005, TT), Mišel Cevzar (2003-2007, TT), Lidija Zamernik (2003-2007, TT), Nina Dernovšek (2003-2007, TT), Katja Žager (2002-2006, TT) več kot 40 nastopov

Mateja Laščak (2002-2007, TT) več kot 40 nastopov

Martina Ilišinovič (2003-2007, TT), Domen Tofolini (2003-2007, TT), Ivan Vidas (2003-2007, TT), Jakob Tot (2003-2007, TT).

častni predsednik Botr Fotr (2000-2009)


ZAPOSLENI NA SREDNJI ŠOLI ZA GOSTINSTVO I N T U R I Z E M C E L J E 1 958 – 2 0 1 0

(v seznam so vključeni vsi strokovni delavci, ki so bili oz. so še zaposleni za nedoločen čas, določen čas ali pogodbeno) Ambrož Melita Andrenšek Mudri Monika Arzenak Maja Avbelj Petra Babšek Vera Basle Leonida (Lubej) Beccari Aleksander Belak Jože Belas Jasna Benčina Janko Beranič Senegačnik Gorazd Bezgovšek Boštjan Bezovšek Vida (Berglez) Bojović Božica Borinc Natali (Smodiš) Botolin Alenka (Strašek) Božiček Marija Božiček Jože Božnik Cecilija Bradič Marjana Brence Boža Brod Aleš Burnik Vid Cilenšek Zora

Čede Ciglar Metka Čuk Franjo Čerček Mojca Debelak Andrejka Demšar Jože Deželak Marija Dimec Karel Dobovičnik Jože Dolenc Marjana Dolinšek Tatjana Domitrovič Tjaša Drobne Rudolf Drofenik Jože Dušej Marija Đudarić Marijana Eržen Janez Fegic M. Lidija Ferlinc Boris Ferme Rajtmajer Marija Flücher Andrejka Frajzman Polona Fras Irena Gaberšek Erika Gajšek Mojca

Galoić Zlatko Gartner Miha Golenač Majda Golnar Anton Golob Hubert Gombač Milan Goršek Tatjana Gregorc Petra Gregorn Sonja Gričnik Romana Gril Benjamin Guček Petra Hace Melanija Herman Ljudmila Herlah Ana Hren Bojana Hriberšek Dane Hudnik Zdenka Javornik Alojzija Jelen Sonja Jeraša Nada Jontes Silva Jurak Trogar Marija Kamerički Nataša

110

Kapitler Mateja Karner Benjamin Katić Petar Kauzar Sonja Kene Rezka Keršič Gaal Ksenija Ketiš Zora Klavs Suzana Klemenčič Svetlana Klinčar Janja Knez Terezija Knez Zvezdana Kocijan Natalija Kokol Lidija (Rosenstein) Kokot Slavko Kolar Tina Komplet Sergeja Koražija Viljem Koren Zvone Korošec Franc Kos Igor Kos Marta Košak Brigita Košak Franc

Košuta Dušan Kotnik Marija Kovač Marjetka Kovačič Cvetka Koželj Karlina Koželj Rudolf Krajnc Vesna Krelj Marjeta Kristan Viktorija Križnik Judita Krnjič Sandra Krsnik Damjan Krušec Ute Kubale Aleksandra Kuder Antonija Kuk Majda Kurent Domen Kurent Nada (Šušteršič) Kužner Edvard Kvas Jana Lakner Daniel Lavrinc Vesna Lednik Jerica Lenarčič Emil


Lenart Bojan Lesjak Andreja Leskovar Iztok Leskovšek Vojmira Lešek Srečko Lešnik Mirko Ličen Goričan Nina Lipovec Lara Lončarič Vida Lorenčak Milan Lorger Marija Lošdorfer David Lovrec Petra Lovrenčič Avgust Lovrenčič Damjana Ludvig Gorazd Majcen Jakob Marenčič Dragica Marot Rado Marovt Tratnik Marjeta Medvešek Vinko Meh Nataša Mestnik Marjeta Mihelič Robert Miklavc Andreja (Zajc) Miklič Antonija Mlakar Irena Močnik Urška Oblak Lidija Omahen Majda Orešnik Pavel Ostruh Tončka Ošlak Vilma Ovca Bojan Padovnik Rajšter Romana Parežnik Andreja

Pavčnik Nevenka Pečnik Mojca Peperko Rudi Petrovski Majda Pezdirc Jože Pikl Ernest Pipan Aleš Pirh Marija Mojca Pirnat Stane Planinšek Jože Planinšek Ljudmila Planinšek Miloš Planko Zvonka Plavčak Marjan Podjavoršek Albin Podjavoršek Tončka Podsedenšek Peter Potočnik Dragica Povalej Mateja Poznič Cecilija Poznič Slavko Požar Jasna Požežnik Melita Požun Ljudmila Preskar Danijel Pritekelj Miran Puc Marija Pučnik Marija Pušelja Ratimir Radej Bernarda Radulović Mitar Ravnjak Magda Rebov Mirko Rehar Viktorija Ritovšek Zvezdana Rižnar Riko

Rojs Jurij Romih Zorica Rozman Regina Safran Dušanka Sambol Ivan Sanda Barbara Schuler Marija Sedmak Marija Senica Rudnik Ines Sever Simona Sitar Matelič Milena Siter Tjaša Skalicky Miro Skaza Gerhard Skok Ivana Slapnik Ingrid Snedic Sabina (Erjavec) Sodin Pivec Marta Sotošek Nataša Sovinc Nataša (Maček) Steiner Ksenija (Bauer) Stopinšek Bogdan Strašek Čokl Vida Šelih Anica Šibli Petra Širec Anton Škerjanc Boža (Guček) Šket Igor Škorjanc Jože Štamol Srečko Štante Kapun Marjetica Štefančič Alja Štenberger Leopold Štiherl Darja Štojs Robert Štraus Roman

111

Štruk Jožica Šumec Irena Švec Alojz Tacer Vesna Temnik Majda Tolič Vidrgar Lidija Tončić Katarina Tončić Rozina (Boštevc) Toplak Bruno Toplišek Jana Trogar Zdravko Turičnik Marjan Turinek Ivanka Turk Januša Turk Vladimir Turnšek Janez Turnšek Marija Tušar Anica Urisk Zmago Urleb Ivan Valek Ida Veber Vladimir Veren Amalija Vrečer Marija Vrenko Gojko Vidovič Francka Vidovič Hinko Virant Vladimir Vivod Mirko Vodovnik Klemen Voh Andrej Vozlič Nina Vudler Zoran Vuk Irena Zevnik Marko Zorko Frančiška

Žbogar Marinka Žličar Marjeta Žohar Bogdan Žohar Marija Žuntar Zmaga Žuraj Slavica

Administrativno osebje: Bogovič Majda Dojer Damijana Kostevc Slavica Srše Marjana Vrečar Majda Vehovar Marija Žohar Nada

Tehnično osebje: Borinc Roman Dragojlović Branka Horvat Marija Horvat Vudrag Marija Juren Terezija Krašek Franc Križanec Hedvika Kukec Slavica Šarec Erika Štefančič Marija Veber Marija Vrban Uroš Vudrag Ljubica


zaposleni

v

jubilejnem

letu


KAZALO UVODNA BESEDA RAVNATELJA.......................................................................................................................................... 5 VOŠČILO ŽUPANA ........................................................................................................................................................................ 9 MEJNIKI SKOZI ČAS................................................................................................................................................................... 10 ŠOLO SO VODILI............................................................................................................................................................................11 IZOBRAŽEVANJE GOSTINSKIH IN TURISTIČNIH DELAVCEV NA CELJSKEM .................................... 12 GRADNJA NOVE ŠOLE..............................................................................................................................................................25 SPOMINI NA ŠOLO......................................................................................................................................................................26 PREDSTAVITEV IZOBRAŽEVALNIH PROGRAMOV Kuharstvo................................................................................................................................................................................ 47 Strežba ...................................................................................................................................................................................48 Turizem....................................................................................................................................................................................49 USPEHI NA STROKOVNIH PODROČJIH......................................................................................................................... 51 USPEHI NA OSTALIH PODROČJIH....................................................................................................................................60 ŠPORT NA SŠGT CELJE..........................................................................................................................................................63 RAZISKOVALNA DEJAVNOST.............................................................................................................................................. 67 ŠOLSKA SVETOVALNA SLUŽBA........................................................................................................................................ 71 DELOVNA PRAKSA DIJAKOV SŠGT CELJE.................................................................................................................75 KNJIŽNICA......................................................................................................................................................................................... 77 MATURA NA SŠGT CELJE......................................................................................................................................................78 POKLICNA MATURA...................................................................................................................................................................80 ZAKLJUČNI IZPITI.........................................................................................................................................................................82 IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH................................................................................................................................................83 MEDNARODNI PROJEKTI........................................................................................................................................................86 PRENOVA PROGRAMOV POKLICNEGA IN STROKOVNEGA IZOBRAŽEVANJA....................................96 TOP HITI DESETLETJA.........................................................................................................................................................100 ZAPOSLENI NA SŠGT CELJE 1958–2010........................................................................................................................110


Zbornik ob 50. obletnici SSGT  

Srednja gostinska sola 1960-2010

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you