Page 1

LITERARNI NATEČAJ Moje največje VESELJE je NA GORAH

tema:

V

ZGODILA SE JE NESRECA

Z literarnim natečajem Moje največje veselje je na gorah smo v muzeju začeli v letu 2011, ko smo k sodelovanju povabili le osnovne šole Zgornjesavske doline. Ker je bil odziv velik in smo dobili veliko svežih, kvalitetnih in domiselnih prispevkov, smo letos k natečaju povabili kar vse slovenske osnovnošolce. Seveda je našemu pogumu botrovala tudi pomembna obletnica, ki je kar sama po sebi ponujala temo oz. vsebino literarnih in likovnih prispevkov. Letos namreč mineva sto let od začetkov organiziranega delovanja slovenske gorske reševalne službe in tako častitljiva obletnica si prav gotovo zasluži, da jo širše počastimo. Učitelje in njihove učence smo zato povabili, da nam napišejo domišljijske in pustolovske zgodbe in narišejo stripe v katere bodo vpletli dogodek povezan z nesrečo v gorskem svetu in seveda pomoč gorskih reševalcev pri tem. Odziv je bil zelo velik. Natečaja se je udeležilo 295 učencev iz 51 šol, dobili pa smo skupaj 310 prispevkov, od tega 120 stripov in 190 spisov. Kar pa je najbolj navdušujoče, izkazalo se je, da mladi poznajo in cenijo delo gorskih reševalcev predvsem pa, da se zavedajo kako pomembna je primerna priprava na obisk gora. Prispele zgodbe in stripi so bili po svoje vsi odlični. Vsi sodelujoči so v prispevke vložili veliko ustvarjalne energije in domišljije. Komisija v sestavi Vladimir Habjan (urednik PV), Meta Košir (slavistka in likovnica), Anja Kovač Ažman (komparativistka in urednica) ter Irena Cerar (urednica NGJ) pa se je tako znašla pred izredno težko nalogo, izbrati najboljše. Tako smo dobili kar štirinajst nagrajencev v dveh starostnih skupinah in v dveh kategorijah katerih prispevke lahko preberete in si ogledate v pričujoči brošuri.

2012

Veliko užitkov ob prebiranju zgodb in stripov.


SPISI

od 4. do 6. razreda

NAGRAJENCI: 1. mesto: Emanuela Leban Parada, 6. razred, OŠ Dušana Muniha Most na Soči, mentorica Danica Taljat

2. mesto: Urh Primožič, 6. razred, OŠ Križe, mentorica Simona Bertoncelj 3. mesto: Mojca Napečnik, 6. razred, OŠ Črna na Koroškem, mentorica Andreja Fajmut Nina Krpič, 6. razred, OŠ I. Murska Sobota, mentorica Cvetka Šavel Kerman Tinkara Uršej, 4. razred, OŠ Mislinja, mentorica Marina Porčnik


PO DEDKOVIH STOPINJAH Emanuela Leban Parada, 6. razred

Anin dedek je izkušen planinec, vse življenje je rad hodil v hribe. Pričel je s pohodi v domače gore in kmalu premagal tudi najvišje alpske vrhove. Nekajkrat se je pridružil tudi odpravam, ki so naskakovale himalajske in druge azijske velikane. Z gorami pa je bila preko njega povezana tudi vsa Anina družina: njena babica, starši in seveda brat Luka, ki je s sedemnajstimi leti že sanjal o odpravah v neznano. Dedek se je na stara leta vrnil nazaj k domačim goram, na pohode pa je s seboj vedno najraje vzel svojo trinajstletno vnukinjo Ano. Nekega sončnega oktobrskega jutra, ko se je megla spustila v dolino, sta se Ana in dedek zopet odločila, da bosta šla skupaj na Triglav. Anina mati je bila seveda nekoliko nezaupljiva, vendar je nazadnje popustila. Pred odhodom je Ani dala še zadnje napotke in jo opozorila na nesreče in nevarnosti v gorah. Kot vsaka mama je pri tem sicer pretiravala, vendar je Ana vedela, da ima v marsičem prav. Ana in dedek sta sedla v avto in se odpeljala do Pokljuke. Začela sta hoditi. Vzpenjala sta se in se mirno pogovarjala, vmes pa sta tudi fotografirala. Ko sta prišla nad meglo, ki je prekrivala dolino pod njima, sta se ustavila in si privoščila nekaj za pod zob. Predvsem pa sta si privoščila počitek.. Potem sta sledila smerokazom, da ne bi zgrešila poti. Spet sta prišla do lepega zelenega travnik. Usedla sta se in se spočila. Ana se je uzrla okoli sebe in opazila planiko, dedek je prišel do nje in jo opozoril, naj je ne trga. A kaj, ko je Ana planiko že potegnila iz zemlje! Ni mogla verjeti, da daleč naokrog ni bilo nobene planike več, ko jo je dedek okaral. Prosila ga je, če ji planiko pomaga nazaj posaditi. Skupaj sta jo posadila za skalo, kjer je ne bi nihče opazil ali poškodoval. Tam sta se zadržala eno uro in si privoščila sendvič in domač jabolčnik. Hitro sta šla naprej, dokler nista prišla do koče na Kredarici. Tam sta si pred večerom ogledala sončni zahod. Ana je želela na svoj telefon pogledati, kakšno bo jutri vreme. A je ugotovila, da ga je pozabila doma. Ob 18. uri sta za večerjo pojedla topel pasulj, še malo uživala ob čudovitem razgledu, potem pa sta se odpravila spat. Ob jutranji zarji sta vstala in se podala še do vrha. Malo pred vrhom se je Anin dedek prijel za prsi. Začel je hropsti, potem je nenadoma padel. Ano je zgrabila panika… Dedka je vprašala, kaj naj naredi. Rekel ji je, naj vzame njegov telefon in pokliče številko 112. Storila je, kot ji je rekel. Iz nahrbtnika je s tresočimi rokami vzela telefon, a ji je zdrsnil iz rok in padel v prepad. Želela ga je pobrati, a jo je ded ustavil. Rekel ji je, naj ga masira pri srcu. Ana je počela, kot je bilo rečeno, ob tem je začela vpiti. Bilo jo je groza dedkovega hropenja in strah jo je zajel okrog in okrog. Nemočna je rekla dedku, da gre v dolino po pomoč. Ko je hodila po skalah, je čutila, kot da jo nekdo zasleduje. Je bil to medved? Tako se je prestrašila, da je začela teči. Kmalu bi padla v prepad! A kljub strahu se ni vrnila, kajti dedku je želela rešiti življenje.V svoji glavi pa je slišala čudne zvoke. Ampak na srečo je bila kmalu pri koči na Kredarici. Planila je vanjo in prosila neznane ljudi za pomoč. Planinci so šli za njo, pot se je neizmerno vlekla… Tudi po poti navzgor je bilo Ano strah.Vse, kar je prebrala v grozljivkah, se ji je dogajalo v resničnosti. Ko so prišli do dedka, je Ana opazila, da dedek ne more premikati nog. Pričela je vpiti in jokati. Planinci so jo mirili in poklicali 112. Ana se je pomirila šele, ko je videla helikopter. »Na pomoč, na pomoč!« je vpila. Helikopter se je spustil in iz njega so skočili ljudje. Pobrali so Aninega dedka in Ano. Gorski reševalci so jo spraševali, kako se je vse skupaj zgodilo. Ana je povedala, da se je dedek kar nenadoma prijel za srce in kasneje padel na tla. Reševalci so takoj vedeli, da je šlo za infarkt, Ana pa tudi, čeprav je bila še majhna. Po licih so ji začele teči solze. Bila je žalostna, ker je vedela, da je njen dedek umrl… Nič več se namreč ni premikal, postajal je vse bolj… Ko so s helikopterjem pristali, je Ano čakala mama. Ana ji je stekla v naročje. Objeli sta se. Gospa Maja je že izvedela za smrt svojega očeta. Druga drugo sta mati in hči skušali potolažiti.

Ana pa je mami dejala: » Ta dan bo za vedno ostal v mojem spominu, a ne samo v slabem! Dedek je pogosto govoril: »Povsod se dogajajo nesreče in s tem se moramo sprijazniti. Paziti pa moramo, da nesreče ne izzivamo…« »Midva z dedkom nesreče nisva izzivala. Narava je bila zanj sprostitev in tam je bil zelo srečen. To mi je vedno skušal pokazati. Tudi sama bom naravo jemala tako kot on, sploh od zdaj naprej, ko dedka ni več,« je Ana vedela, da bo hodila po dedkovih stopinjah.


NEVIDNA PAST

zgodba po resničnem dogodku mojega očeta

Urh Primožič, 6. razred Zelo rad imam gore. Pravzaprav me kar vleče tja, na visoke zasnežene vrhove hribov in ko osvojim kakšnega od njih, je moje veselje neizmerno. Gotovo imam to po očetu. Tudi on zelo rad obiskuje gore. Je gorski vodnik, inštruktor za alpiniste in gorski reševalec. Prav zaradi njega in zaradi Storžiča je ta zgodba nastala. Skoraj cela zgodba se odvija na gori Storžič. Storžič je gora na meji med kranjsko, jezersko in tržiško občino.Visok je 2132 metrov. Na Storžič vodi veliko poti, zato veliko ljudi pravi, da vse poti vodijo na Storžič. Toda jaz se ne strinjam z njimi.Veste zaradi česa? Zaradi tega, ker vsaj ena pot vodi k moji zgodbi. In če smo že na poti, pa pojdimo do konca poti, do konca knjige, do konca te zgodbe, do zadnje platnice. Sv. Štefan 1997. Marija je pospravljala zajtrk za sabo in svojim možem Janezom. On je pripravljal nahrbtnik za vzpon na bližnjo goro - Storžič. S prijateljem Dejanom se bosta dobila že čez nekaj minut in kot gorski vodnik mora Janez biti točen ter dobro pripravljen. S sabo je vzel postajo, da bi z vrha poklical svojo ženo. Tok tok tok je na vrata potrkal Dejan. »Janez, si že?« »Minutko, prosim« je odgovoril. In res, čez eno minuto se je dvojica v dobro ohranjeni stoenki peljala v Lom. Malo pred parkiriščem Podstoržič se avto-kot vrtavkazavrti za 180° in pade v sneg. »Kaj moramo!« je rekel Dejan in vzela sta pot pod noge. Po kratki hoji sta prišla do severne stene Storžiča. Bilo je kot v pravljici. Čist gorski zrak je krasil zasneženo pokrajino in svež bel sneg je omogočil dobro plezanje. V velikem veselju ju ni nič motilo, niti to, da se je oblačilo. V lahkem, dokaj hitrem tempu sta kmalu prišla na vrh Storžiča. »O, ta razgled, ta lepota gora!« se začudi dvojica. Na vrhu sta pojedla vsak svoj zajeten sendvič, naredila nekaj fotografij s fotoaparatom in se vpisala v vpisno knjigo. Janez je po postaji poklical Marijo in ji sporočil, da sta z Dejanom že na vrhu. Super; si je mislila Marija ter pričela delati kosilo. Janezu je na glavo padla velika kaplja dežja. »Uh, iti bo treba, dežuje« je rekel in odpravila sta se nazaj. Dejan je na strmi poti navzdol sestopal kot prvi. Že po kakšnih petdesetih metrih ga je Janez pozval, naj počaka in skupaj sta opazovala prepad, ki vodi v Peto žrelo. Janez je stopil korak v levo in … Bum! Počilo je. Sprožil se je plaz. Dejanu je zastal dih, ko je videl Janeza na premikajoči gmoti mokrega snega. Janez je drvel v Peto žrelo in ni pomagalo, če je še z največjo zagretostjo zabadal cepin v sneg. Premetavalo ga je tako, da ni mogel opravljati ne rok ne nog. Točno je vedel, kam ga nese, saj je Storžič obiskoval redno že več kot 16 let. Čakal ga je velik skok v Peto žrelo in zagotova smrt na kateri od skalnih pregrad. »Zdaj bom pa kar umrl, ko sem bil na toliko koncev sveta, ko imam ženo, ko bom kmalu dobil sina, zdaj bom umrl, ali kaj?« Kaj več ni mogel razmišljati, kajti čakal ga je skok v Peto žrelo, močen in zelo boleč udarec v koleno in nori tobogan. Dušilo ga je, usta je ime polna snega. Premetavalo ga je. Poškodbe so čakale v vrsti, da bodo skočile na Janezovo zdelano telo. Menjali sta se svetloba in tema, bolečina in nezavestnost, ni dihal in vse skupaj je spremljalo pošastno šumenje in velika hitrost. Po tem dolgem trenutku bolečine, vseh grozot in hitrosti se zadeva umiri. Janez je to izkoristil zato, da se je odvalil iz drsečega se snega. Na eno oko ni videl nič, skozi drugega je videl samo meglo. Ene roke ni mogel premikati, druge ni imel pod nadzorom. Komaj je zbral toliko moči, da je priklopil iskalno žolno na iskanje, saj ni vedel, kje je Dejan. Ko je ugotovil, da Dejana ni blizu, je z muko potegnil UKV postajo ter poklical svoje prijatelje v gorski reševalni

službi. »Pome bo treba!« jim je rekel. Reševalci so bili hitri - peš in s helikopterjem. Marija je doma slišala leteti helikopter proti Storžiču, toda ni pomislila na to, da se je z Janezom kaj zgodilo. »Janez, Janez!« je zaslišal naš junak. »Ali imam presluhe ali pa me kličejo? Čakaj malo, ali ni tisto tam Dejan? Dejan, Dejan, hoj, Dejan!« Dejan je hitro pritekel do Janeza in ga objel. Samo, da si še živ, sta rekla eden drugemu. Kmalu so prišli reševalci, ga naložili na aki, iz akija na nosila, z nosili v helikopter in že so se peljali v Ljubljano. »Drrrrrin!« je zazvonil telefon. Marija je stekla do telefona in se oglasila. »Halo?... Ja… Ali je živ? ... Ali je živ? ... Ali je živ?... In Dejan ?... Ali je živ? ... Ali je živ?... Ali je živ? ... Dobro.« Marijo je poklical policist.Ves zavzet jo je spraševal, kdo je, ali je njen mož Janez Primožič šel z Dejanom Jekovcem na Storžič, pripovedoval in spraševal nepomembne informacije, in kar nekaj časa je preteklo, da je Mariji uspel povedati, da je Janez živ in je v bolnišnici Ljubljana. Marija se je oblekla, vzela s seboj avtomobilske ključe in se že skoraj odpeljala, ko ji je njena mama rekla, da ne sme iti sama, ker je noseča. Marija je hitro poklicala prijateljico Tanjo in skupaj sta se odpeljali v Ljubljano. Tam je zagledala Janeza, ljubezen njenega življenja vsega potolčenega na nosili. Z njim je spregovorila nekaj besed kar na hodniku. »Samo da si živ!« je govorila.Vsak dan, ko je bil v bolnišnici, ga je obiskala. ČEZ DVA MESECA Janez se je vrnil domov iz zdravljenja. Že res, da ima še nekaj težav z kolenom, toda te bodo ostale do njegove smrti. Dejan mu je v bolnici dejal: »Tega dogodka, ko te je odnesel plaz se boš spomnil vsak dan.« Ja, Janez se večkrat spominja tega dogodka, in od takrat na svet gleda z drugačnimi očmi.Ve,da mora pred vsakim vzponom pogledati vremensko napoved in ne sme iti v gore, če se pripravlja na nevihto. In zdaj ve, da dodatna pazljivost ni nikoli dovolj. Dejan pa se je priključil gorski reševalni službi. Ko jih je prvič videl, je vedel, da je to nekaj zares dobrega. Ker so rešili njegovega prijatelja, je GRS v njegovem srcu dobila poseben kotiček.


V

ZGODILA SE JE NESRECA Mojca Napečnik, 6. razred »Haha… a vidva meni to resno?« sem se smejala. Jaz in moja družina naj bi šli na izlet v gore.Vem, da to ni nič kaj duhovita novica, ampak vedno, ko smo odšli na kakšen izlet, se nam je kaj zgodilo. In v večini primerov kaj neprijetnega. Ko smo odšli na primer na obisk k babici na Dolenjsko, je mami zažgala palačinke in klicati smo morali gasilce. Enkrat si je moj bratec zlomil roko, ko je padel po stopnicah našega bloka. Spet drugič je očku počila guma na avtu in izlet je odpadel. Sedaj veste, zakaj se moram nasmejati, ko slišim kakšno takšno idejo. »Jana! Pridi, zajtrk je!« me je mami klicala v kuhinjo. Moja mami je sicer dobra in celo poklicna kuharica ampak res ji ne bi bilo treba kuhati takšnih pojedin in trikrat na dan, ko pa ve, da vse potem potuje v smeti. Očka, ki bo počasi rabil dva stola, da bo lahko normalno sedel, je podjetnik. In, kot se za ugledne podjetnike spodobi, ima tudi on v garaži dva najnovejša BMW-ja in vedno lično zavezano kravato. Moj brat Jan pa je najbolj priljubljen fant na šoli.Vse punce se lepijo na tako bogatega dediča in ja, moram priznati, da mi gredo njegove »nove bejbe« včasih že pošteno na jetra. Jaz pa sem drugačna. Rada poslušam glasbo in si predstavljam, da sem nekje daleč stran od tega krutega sveta. Pojedli smo pečene rogljičke polnjene s čokoladno kremo. Nič kaj me ne čudi, da je očka tako debel, ko pa toliko poje. Po obilnem zajtrku smo se vsi posedli v avto in se peljali na lepše. A vse ni bilo tako lepo in pravljično, kot se zdi. Oče je parkiral in začeli smo se vzpenjati po vznožju gore. »Upam, da bom pokuril nekaj kalorij,« je po prvih metrih rekel ves prepoten. Počasi, a vztrajno smo se prebijali naprej. Iznenada pa se je lepa gozdna pot začela nevarno ožiti. Nikjer ni bilo več slišati ptičjega petja in bliskalo se je. Mamo je zagrabila panika:« Zakaj mora iti vedno vse narobe?« Očka jo je objel čez ramo in sedla sta na štor. Z Janom sva odvihrala naprej. Hodila sva po zelo ozki potki in na najini levi strani je bil globok prepad. Mame in očeta nisva več videla. Slepo sva sledila potki in nisva vedela, kam greva. »MAMAAAAAAAAAAAAAAAAAAAA« je zavpil Jan. Joj, Jan je padel v prepad! Dolgo je padal in padal in padal, dokler nisem slišala močnega pljuska. Solze so se mi nabrale v očeh, a odločila sem se, da ne bom obupala. Zaprla sem oči in zavpila: »Bombicaa!!« Za norčije sem vedno bila pripravljena. Padla sem v vodo. Počutila sem se, kot da bi me nekdo pikal z nožem, tako ledena je bila. Hlastala sem za zrakom in obupano krilila z rokami. Nato sem zagledala Jana. Ležal je na obrežju reke. Zgleda, da je preplaval, sem si dejala. Če zmore on, bom tudi jaz, in začela sem plavati. Voda mi je šla v nos in v usta, a sem se vseeno držala nad gladino. Preplavala sem do obrežja. Jan je smrčal… ampak kdaj je utegnil zaspati.V trenutki, ko sem to pomislila, sem še sama zaspala. Zbudila sva se na čisto drugem kraju.V temni jami, kjer je bila edina luč svetla oljenka. Okoli naju pa rešetke. Same rešetke. Kot bi bila v zaporu. Jan je še spal. »Alo, zbudita se in dvignita svoji zaspani riti. Delo vaju čaka!« Takoj sva skočila pokonci. Tip z raskavim glasom je bil stoprocentno škrat. Imel je namreč dolga ušpičena ušesa in dolg rep. Njegova koža je bila zelenkaste barve in na nekaterih delih je izgledala, kot bi bila plesniva. »karkoli se nama bo zgodilo, je važno le, da ostaneva skupaj,« sem šepnila Janu in ta mi je prikimal. Sledila sva škratu in ta nama je brez besed izročil kramp in lopato:«Bolje za vaju, da bosta pridno kopala, » se je nasmejal škrat, nato pa pokazal na velik kup rude. »Upam, da bo prišel kdo po naju,« je zavzdihnil moj veliki brat. »Zgodila se je nesreča v gorah. Izgubila sta se Jan in Jana Novak. Stara 12 in 15 let. Če ju je kdo videl, naj, prosim, pokliče gorsko reševalno službo,« so poročali na radiu. »Kaj bi dala, da ne bi šli na izlet,« je jokala mama.

Midva z Janom sva delala še dolgega pol leta. Živela sva ob samem kruhu in vodi. Delala sva do onemoglosti in včasih, ko nisva storila, kar nama je bilo zadano, so naju pretepli do nezavesti. Oba sva postala tiha in komaj kdaj sva kaj spregovorila. Upanje je v Janu počasi zamiralo.V meni pa ne.Vedela sem, da bo prišla pomoč. A kdaj? Zaspala sem v upanju na boljši jutri. »Hitro, gremo!« naju je zbudil šepet. Z Janom sva se zbudila in na hitro stransko zlezla skozi rešetke. »Zakaj se nisva tega spomnila že prej?« »Šuš.« Lezli smo skozi jamo, eden od gorskih reševalcev pa je svetil. »Auč!« je zavpil Jan, ker se je spotaknil ob škratovo nogo. Škrat se je prebudil in začel teči proti nam. Podili smo se vso pot iz jame. »Dnevna luč!« je zavpil škrat, ko je stopil iz jame. Zbežal je nazaj v temo. Jaz in Jan pa sva bila rešena. Objela sva reševalca in odšli smo proti domu. Ne vem, kaj bi se nama zgodilo, če ne bi bilo reševalcev.Vsa čast jim, saj so rešili že mnogo življenj in s tem tvegali svojega.


V

ZGODILA SE JE NESRECA Nina Krpič, 6. razred

Hej! Moje ime je Tina. Stara sem 14 let in sem prav taka najstnica kot vsa druga dekleta. Ampak namesto da bi hodila po trgovinah, zelo rada hodim v gore. Z družino se vsako soboto odpravimo na manjše ali višje hribe. Bila sem že na Triglavu in bilo je super! Tudi moja simpatija Nejc je šel z nami, se pravi z mano in z mojo družino. Bil je najlepši vzpon, kar sem jih doživela. Ah, Nejc! Vedno, ko pomislim na njega, sem zamišljena in brez volje, kajti ne vem, ali je Nejc zaljubljen vame. Ni mi pa jasno, zakaj hodiva v kino in na sadne kupe v slaščičarno. Do prvega poljuba ali zmenka še ni prišlo. Mogoče še ni bilo pravega trenutka, da bi mi kaj takega povedal. Juhu, sobota je tu! Danes se bomo odpravili na Stol, ki slovi kot kralja Karavank. Komaj čakam. Ker smo doma v Murski soboti, bo čas vožnje z avtomobilom trajal kar nekaj ur. Da mi ne bo dolgčas, sem si v nahrbtnik spakirala najstniške revije. Nisem vedela, katero naj berem, zato sem kar izbrala prvo, ki sem jo zagledala. Smrklja! Najprej sem pogledala na kazalo. Nič zanimivega, polistala sem po reviji in našla kviz, kako ukrotiti fanta za prvi poljub. Pomislila sem na Nejca in začela brati Smrkljo. Prvo vprašanje je bilo do neke mere butasto. A ljubiš svojo simpatijo? Nadaljevala sem z branjem. Sledilo je še bolj čudno vprašanje. Ali simpatija ljubi tebe? Kar solze so me oblile. Prenehala sem z listanjem. Tisto stran sem kar iztrgala iz revije. Bila sem jezna in žalostna in to samo zaradi nekega kviza. Bil mi je dolgčas. Očeta sem vprašala, kako dolgo se bomo še vozili. Odgovoril mi je, da se približujemo cilju. Odd ahnile sem si in si v mislih dejala, super. Končno so te tri ure minile. Izstopimo iz avta in pred sabo zagledamo ogromno goro na katero se bomo odpravili. Nisem si mogla predstavljati, da bom danes prišla na vrh te gore. Nato začutim, kako me nekdo tipa s prstom. Obrnem se in zagledam Saro. Sara je moja najboljša prijateljica.Vprašala sem jo, kje ima Nejca. Saj je on njen brat. Odgovorila mi je, da bo še prišel z njeno mamo. Ona in njen oče pa sta že tukaj. Postala sem čisto rdeča v lica, kajti oblečena sem bila kot da bi me vrtinec vetra ugrabil in nato odvrgel. Sara namreč ni vedela, da sem jaz zatreskana v Nejca. Zato me je takoj vprašala, ali sem v redu. Prijela sem jo za roko in jo odpeljala na kraj, kjer sva bili sami. Iz nahrbtnika sem vzela tisto anketo iz revije Bravo. Dala sem jo sari. Najprej ni nič razumela. Rekla sem ji, kako ljubim Nejca. Zasmejala se je in mi odvrnila, da je to lepo.Vprašala sem jo, če ve, ali je tudi Nejc zaljubljen vame. Pogledala me je in dejala, da Nejc to nikomur ne pove, tudi njej ne. S Saro sva odšli nazaj k družini. Ker so se moji starši zelo dobro razumeli s Sarinimi, smo se skupaj odpravili na vrh Stola. Bili smo nekje na začetku in dohitela sta nas Nejc in mama Suzana. Zagledala sem Nejca in sem ga pozdravila. Med potjo sva cel čas hodila skupaj in se pogovarjala o šoli. Povedal mi je, da pojutrišnjem pišejo matematiko. Njemu matematika ni ravno najljubši predmet. Pogovarjala sva se tako dolgo, da sploh nisva opazila, da sva se izgubila. Pogledala sva nazaj, če bi morda zaslišala najini družini. S sabo sem imela mobitel in poklicala sem očeta. Ojoj, ni bilo signala! Bila sva v paniki in nisva vedela, kaj naj počneva. Pot sva nadaljevala, saj sva mislila, da so naju mogoče že dohiteli in to mogoče tako, da tega sploh ne bi sumila. Ampak nič ni bilo videti. Na gori sva bila kot edina človeka. Sonce je pripekalo, veter nama je božal lase. Takrat pogledam Nejca. Ko ga zagledam, oba naenkrat stopiva en korak. Kje je Nejc? »Ravno kar sem ga še videla,« sem glasno zakričala. Planila sem v jok. Jokala sem, ker me je skrbelo, da bi se še bolj izgubila. Potem pa zaslišim Nejčev glas.«Pomagaj mi! Pomagaj mi, Tina prosim te pomagaj mi!« zazrem se naokoli in ga nikjer ne vidim. Stopim korak naprej, potem pa padem v neko luknjo. Zagledala sem Nejca. Bila sem srečna, da sem ga našla. Tako močno me je zabolela noga. Sumila sem, da sem si jo zlomila. Bolela me je tako, kot če bi hodila po konicah žebljev. Peklo je, bolelo. Enostavno sem se začela jokati. Takrat se je slišal nek čuden zvok. Oba se zazreva na strop jame. To ni bilo mogoče. Luknja je čudežno izginila. Tega sploh nisva mogla verjeti. Strah naju je bilo. Nejc me je potolažil in pobožal po laseh. Stisnil me je k sebi in pri srcu mi je postalo topleje. Ker jaz nisem mogla hoditi, je Nejc

raziskal jamo, v katero sva padla. Poskušal je najti neko odprtino, ki bi lahko vodila na prosto. Na žalost je ni našel. Še enkrat sem poskušala poklicati očeta. Sedaj je bil signal, samo številka je bila zasedena. Nejc je s sabo imel uro. Tako sva vedela kako dolgo ždiva v jami. Pol ure je minilo. Postajala sva zmeraj bolj panična. Meni je seveda bilo po neki strani lepo, saj sem bila zaprta v luknji s svojo simpatijo. Nejc je iz svojega nahrbtnika vzel prazno plastenko in me vprašal, če bi se šla resnica ali delo. To je bila moja najljubša igra in temu se nisem odpovedala. Nejc mi je postavil vprašanje, v koga sem zaljubljena. Najprej mu tega nisem hotela povedati. Kakih pet minut sem molčala. Nejc me je vprašal, ali bom že končno odgovorila.Ves svoj pogum sem zbrala in mu povedala resnico. Ko je to slišal, se mi je rahlo nasmejal.Vprašala sem ga, v koga je on zaljubljen. Am, Tina, jaz … sem … am, zaljubljen v tebe. Oba sva se sramežljivo pogledala. Celih petnajst minut sva se opazovala in drug drugemu govorila lepe reči. Medtem, ko sva midva bila v sedmih nebesih, so najini starši bili v največjih skrbeh. Poklicali so gorske reševalce. Iskali so in iskali, ampak naju niso mogli najti. Starše so spraševali, kje so naju nazadnje videli. Sram jih je bilo odgovoriti, da se tega več ne spomnijo. Reševalci so bili jezni na starše, a nadaljevali so z iskalno akcijo. Ker pa naju reševalci sami niso mogli najti, so na pomoč prišli še reševalni psi. Tudi starši so pomagali iskati. Med iskalno akcijo sva bila jaz in Nejc že pošteno prestrašena. Bila sva lačna in žejna, pa še premražena. Takrat je Nejc glasno kihnil in isti trenutek sva zaslišala reševalnega psa. Ta je tulil kot alarm. Reševalci so sklepali, da so naju našli. A na žalost to ne gre tako hitro. Starši so bili olajšani, saj so vedeli, da sva še živa. Nato so reševalci v jamo naredili luknjo in zaslepila naju je dnevna svetloba. Najprej je ven stopil Nejc, potem še jaz. Takoj sva odhitela vsak k svoji družini. Zahvalila sva se reševalcem in vsem, ki so pomagali pri reševalni akciji, saj brez reševalcev ne bi preživela. To je bil moj najlepši dan v življenju. Spoznala sem dve stvari. Kot prvo, zelo rada hodim v gore, vendar pa človek mora biti skrajno previden, ker vsaka nepazljivost nas lahko stane življenje. In drugo, prijatelja res spoznaš v nesreči in stiski. Z Nejcem sem sicer preživela nekaj najbolj nevarnih ur v življenju, sva pa zato postala prijatelja za vedno.


V

ZGODILA SE JE NESRECA Tinkara Uršej, 4. razred Planinka sem že kar nekaj časa. Rada hodim v gore. Tudi izleta na Triglav sem se lani poleti udeležila. Bilo je že pozno poletje, ko smo šli na najvišji vrh Slovenije. Komaj sem čakala, da se odpravimo. Z mano so seveda šli tudi starši. Nekaj časa smo hodili po lepih poteh, ki niso bile prav nič skalnate. Prespali smo na zelo zanimivi gorski koči. Triglav se je mogočno dvigal nad kočo in oblaki so ga proti večeru celega objeli. Zjutraj smo zgodaj vstali in naša skupina se je odpravila proti vrhu. Bilo je čudovito vreme in zelo smo bili dobre volje. Pri vznožju sem pogledala proti vrhu, bilo je visoko, visoko… Nič nisem pomislila na strah. Privezali so me z vrvjo okoli pasu, nadeli so mi čelado in naš vzpon se je začel. Hodili smo eden za drugim kot mravlje. Postalo me je malo strah, ko sem pogledala v globino. Previdno sem prestavljala noge. Kar naenkrat sem zaslišala krike. Neki gospe je zdrknilo in obvisela je na vrvi. Njen mož jo je močno držal s svojo vrvjo in kar naenkrat je tudi njemu zdrknilo. Oba sta obvisela ob strmi steni. Bilo je grozno. Nihče jima ni mogel pomagati.Vodnik je rekel, naj bosta mirna in brez panike. Preko naprave je poklical gorske reševalce. Ni minilo deset minut, že smo zaslišali helikopter. Zelo se je približal steni, kjer smo bili mi. Iz njega so se brez pomisleka spustili štirje dobro opremljeni možje. Držali so se vrvi, ki je štrlela iz helikopterja. Ko so dosegli gospo in gospoda, so ju priklenili na svoje vrvi in jih dvignili v helikopter. Oni pa so se priklenili na kline ob steni. Ko sta bila ženska in moški varno v helikopterju, so še enkrat vrgli dol vrvi in potegnili te štiri gorske reševalce v helikopter. Vse se je dogajalo zelo hitro, zdelo se mi je kot, da gledam film. Pa ni bilo tako – vse je bilo res in zame ni večjih junakov in pogumnih mož, kot so gorski reševalci. Oni tvegajo svoja življenja, da je v gorah čim manj žrtev in da se mi pohodniki, zaradi njih počutimo varne.


SPISI

od 7. do 9. razreda

NAGRAJENCI: 1. mesto: Hana Černivec, 7. razred, JVIZ OŠ Dobrepolje, mentorica Ema Sevšek 2. mesto: Tina Pečan, 9. razred, OŠ Vrhovci, mentorica Monika Vodeb 3. mesto: Tara Ledinek, 9. razred, OŠ Prežihovega Voranca Ravne na Koroškem, mentorica Vanja Benko posebna nagrada za trud – spis: Osnovna šola Roje OŠPP in

Osnovna šola Mislinja-POŠ Dolič

posebna knjižna nagrada za dolg, a izredno kakovosten prispevek - spis: Ema Klinar, 8. razred, OŠ Tone Čufar Jesenice, mentorica Mateja Cuznar Zadnik


V

ZGODILA SE JE NESRECA Hana Černivec, 7. razred »Odlično,« reče Tinina učiteljica zgodovine, »pet«. »Super, nisem zaman preživela večera za knjigami,« pomisli in presliši posmehljive žvižge posameznikov, ki ji zavidajo njene ocene. Pogledala je na uro. Čez dve minuti zvoni. Spravila je zvezke v svojo novo kričeče rdečo torbo, ki jo je krasil dolgolasi pevec priljubljene skupine, ki je obstajala pred dvajsetimi leti. Zaslišala je zvonec in stekla do omarice, kjer se je preobula. Odrinila je vrata šolske garderobe in iz moteče svetlobe luči stopila ven na asfalt. Dan je bil čudovit. Sijalo je sonce in vse je bilo zasneženo. Učenci so kričali in se obmetavali. Debela, mrzla snežna kepa ji je spolzela za vrat, a je ni ujezilo. Le sivolasi hišnik je jezno pogledal naokoli in z lopato v premraženih rokah požugal nagajivcem. Ona pa si ni delala skrbi. Komaj je čakala, da vidi očeta, ki je veliko zdoma, saj je opravljal delo gorskega reševalca. Zdaj, v zimski sezoni, ko pa se zgodi več nesreč, pride domov le za konec tedna; takrat ga nadomestijo drugi reševalci. Obljubil ji je, da gredo jutri smučat. In kako bo vesel, ko mu bo povedala, da je spet dobila petico… rada se je predajala takim mislim. »Tina, mami te čaka, se vidiva!« ji je zaklicala Karmen, njena najboljša prijateljica, s katero se je družila že od prvega razreda. »Čao,« je odzdravila. Zakaj jo vedno zmoti med najlepšimi mislimi?! Šele potem je doumela pomen njenih besed. Mama čaka njo?! Res, da jo je vedno počakala po šoli, toda vedno je zamujala vsaj petnajst minut, tako je to postal že kar njun »običaj«. Ali jo Karmen vleče za nos? To ne bi bilo nič nenavadnega, toda… Kmalu je zagledala mamin avto, izraz na njenem obrazu pa jo je prisilil, da je hitro skočila vanj. Mati je urno odpeljala proti Ljubljani. Šele potem je spregovorila. »Tinči, na urgenco greva. Oče… pri reševanju je imel nesrečo.« Oblile so jo solze. »Je hudo?« je previdno vprašala in še sama ni vedela, kdaj je tudi ona začela jokati. Ni dobila odgovora. Mama je le skomignila z rameni in jo spodbudno pobožala po laseh. »Vse bo v redu, ne skrbi,« je dejala, a premalo prepričljivo – tako se s tem ni mogla prav dobro potolažiti. Preostanek vožnje je buljila v cestne znake in kažipote, kot da bi jo zanimalo, kje se pride v Novo mesto, čez koliko metrov ju bo presenetilo delo na cesti. Niti slučajno! A le tako se je izogibala mučnih pogovorov o očetu. Zavore so zaškripale, avto se je ustavil. Na to belo stavbo ni imela posebnih spominov. Sem se je šla cepit, tega se je spominjala. Mama jo je prijela za roko in, začuda, ji ni ugovarjala. Sledila ji je. Skozi nešteto belih hodnikov, belih in prečistih. Žalostnih. Nenadoma se ji dan ni zdel več tako čudovit kot prej. Še več, zdelo se ji je, da so nebo prekrili veliki, temni oblaki in grozili, da bodo na zemljo poslali nevihto. Bilo ji je popolnoma vseeno. Za petico, za smučanje… kar naj bo nevihta, si je mislila. Njeno življenje tako ali tako nima več smisla. Natrpane čakalnice so ji povzročile kurjo polt. Nato sta prišli na urgentni oddelek. Trudila se je, da ne bi slišala ničesar. A glasovi, ki so odmevali iz zvočnika in klicali zdravnike, ki so prepoteni tekali sem ter tja, so bili preglasni. Bilo ji je slabo, od beline, od žalosti. Želela je stran od tod. A tedaj ju je medicinska sestra poklicala, naj vstopita. Ležal je tam, ves v povojih, obkrožen s cevkami in zdravniki. Ob pogledu nanj jo je zmrazilo po celem telesu. Previdno je stopila k postelji. Je to res on? Imel je odprte oči in se ji je šibko nasmehnil. Bil je vidno izčrpan. Ni vedela, kaj naj reče, zato je vprašala, kar se ji je pač podilo po glavi. Nikoli ni marala njegove službe, ravno zaradi njegove odsotnosti od doma. Posvečal ji je toliko časa.Vendar je bila prepričana, da bi zdaj, po nesreči, drugače. Zagotovo jo bo opustil. »Oči, si boš, ko okrevaš, poiskal drugo službo?« ga je vprašala. Odgovoril ji je: »Srček, saj več, da ne. Rad opravljal svoje delo.Vendar bom zdaj potreboval še nekaj časa, da si opomorem. Tačas bom delal v pisarni. Zdaj mi pa povej, kako si?«

Ni odgovorila. Odkorakala je ven iz sobe in v naglici je, preden je nič kaj tiho zaprla vrata, lahko videla le še očitno presenečeni materin obraz. Zunaj v čakalnici je sedla na oblazinjeno klop in se brezdušno zagledala v televizijski ekran. Na sporedu so bila poročila. Nikoli jih ni gledala, nasprotno – menila je, da so dolgočasna. Iz samega dolgčasa pa se je naslonila na sedež in prisluhnila. Dolgočasni glas napovedovalke je postal zanimiv takoj, ko je oznanila naslednjo novico:« Danes ob trinajsti uri trideset minut je Slovenijo pretresla tragična novica. Zagnani reševalec, oče dvanajstletne deklice, mož in gorski reševalec, je ob reševanju otroka skoraj izgubil življenje. Vse se je začelo, ko se je sedemletni deček s starši odpravil v gore na običajni pohod. Fantek naj bi bil primerno opremljen, vendar starši za to niso poskrbeli. Pri strmem vzponu mu je zaradi neprimerne obutve spodrsnilo. Padel je na krhko skalno polico, ki se je kmalu začela krušiti in vodiči so nemudoma poklicali gorsko reševalno službo. Reševalcu iz reševalne ekipe je sicer uspelo dečka varno spraviti nazaj do skupine, vendar je sam pri tem močno padel in se hudo poškodoval. Pogumni mož je že v varnih rokah ljubljanskih zdravnikov, deček pa ima, po izjavi njegovih staršev, le lažjo poškodbo desnega kolena, za kar gre zahvala pogumnemu reševalcu, ki je tvegal življenje. Vsi reševalci še enkrat pozivajo: Kamorkoli že se odpravite, ne pozabite na varnost in primerno opremo ter obutev!« Od dolgega sedenja so se ji v nogah pojavili »mravljinci«. Začutila je, da je bilo danes preveč informacij, žalosti. Od beline se ji je zvrtelo v glavi. Pogledala je skozi okno. Opazovala je mestne luči in razmišljala o očetovih besedah. Vedela je, da ima rad službo, da rad pomaga. A po tem kar se je zgodilo… Skoraj bi umrl… Opazovala je avtobuse, dim, ki se kadi iz njih, velik, črn dim, ki počasi zastruplja in polni njeno telo. Obliznila je debelo slano solzo, ki ji je spolzela po ustnicah. Prišla je iz srca. Prišla je iz globjega dela njenega srca, iz spoznanja, ki je v njej ležalo že dolgo. Zdaj je prišlo na dan, na plano – v obliki solz. Ni jih zaustavila. Bila je srečna, oče bo preživel. A to spoznanje… Njen oče je gorski reševalec. Da bi ohranil življenje drugih, bi dal vse – tudi svojega. To je plemenito – pa vendar… Ni razumela.


V

ZGODILA SE JE NESRECA Tina Pečan, 9. razred

»Katja, počakaj!« sem zavpila za sestro, ki je dirjala po klancu navzdol. Utrujeno sem se sesedla na bližnjo skalo in hropeč lovila sapo. Noge so me hudo bolele in ne bi me presenetilo, če bo pod nogavicami našla krvave žulje. »Heej, počakaj!« Vnovičen neuspeli poskus. »Dajmo, Neža! Move it!« se je glasil odgovor, ki je prihajal nekje iz daljave. Globoko sem vdihnila in ponovno vstala. Začela sem teči, da bi jo dohitela. Nahrbtnik mi je udarjal ob hrbet in vročina mi je lezla pod majico. Izpod čela je pricurljal potoček potu in glasno sem sopla. Moje noge so se utrujeno metale druga pred drugo, palice pa so se slepo zapičile v zemljo in bile čez trenutek spet v zraku. Z mislimi sem bila že v avtu, s sezutimi čevlji razpotegnjena čez zadnje sedeže. Tekla sem nevarno blizu roba ozke makadamske potke. Nenadoma sem nerodno stopila na rob stopala ter klecnila na prašna tla. Niti za krik ni bilo časa, ko sem doumela, da me je teža že povlekla čez rob, navzdol po strmem pobočju. S polno hitrostjo sem se kotalila po strmini ter udarjala ob korenine in kamenje.V ušesih mi je noro šumelo in nekje v daljavi sem zaslišala krik. Telo mi je presekala bolečina in naprej nisem videla ničesar več. Globoko sem vdihnila vonj borovcev, zaprla oči in prisluhnila zvokom narave. Sonce mi je božalo kožo in lahen vetrič mi je mršil lase. Naravnost popolno. Na usta se mi je prikradel nasmeh. »Milenca, daj, obrni se, no!« se mi v fantazijo vrine vsiljiv glas. Pa je ne že spet. »Jože!« sem zarenčala. »nenehno utrujaš s tem trapastim aparatom! Slikaj ti naravo, mene pa pusti, da uživam!« razjarjeno sem se poskušala vrniti v prejšnje stanje. Toda učinek nikakor ni bil isti. Razočarano sem se obrnila nazaj k možu. »Dobro, pritisni eno. Toda povem ti,« sem mu zažugala s prstom, »da je zadnjič, ko si ga vzel s sabo!« »Ah, daj no!« je rekel med klikanjem. »Spomin pa ja mora biti! Škoda, da ni nobenega v bližini, da bi naju slikal skupaj.« Uzrl se je okoli sebe. »Heeeeeeej, počakaj!« sva nenadoma zaslišala. »Oh!« Jože je pospešil korak in nejevoljno sem mu sledila. »Poglej! Tam je neko dekle! Počakaj tu, grem k njej!« Vztrajnež. Že je napravil nekaj korakov, ko je dekle v modrem anoraku vstalo in odvihralo naprej. Jože se je razočarano ustavil in le še opazoval, kako se je oddaljevala. Z očmi sem spremljala dekle. Kar malo sem ji zavidala to kondicijo. Pri petdesetih pač človek ni več tako športen kot pri petnajstih. Nenadoma pa se je punca zrušila na tla in se na mojo največjo grozo zvrnila čez rob. Iz ust se mi je utrgal krik in okamenelo sem opazovala, kako se je kotalila vedno hitreje in hitreje. Na koncu je z glavo močno zadela v skalo in obmirovala. »O moj bog, Jože!« sem zavpila in se pognala proti mestu, kjer je še malo prej stala punca. Pogledala sem čez rob in zagledala negibno postavo petdeset metrov niže. »O moj bog! Jože! Sem panično ponovila in z očmi skakala z dekleta na moža, ki je bil čez trenutek ob meni. »Hitro, dol morava, » je resno rekel. Previdno, po vseh štirih, sva se spuščala po strmini, dokler nisva prišla do dekleta. Ležala je negibno, oči je imela zaprte. Obraz je imela popraskan in iz glave ji je polzela kri. Njena noga je bila obrnjena pod čudnim kotom in iz nje je gledala kost. »Aaa…« sem šibko rekla. Postalo mi je slabo. »Hej, si v redu?« se je prvi zbral Jože in jo narahlo stresel za rame. Tišina. Sklonil se je k njej in ji potipal utrip. «Živa je, hvala bogu,« se mu je zatresel glas. Glavo ji je previdno zvrnil nazaj in poslušal dihanje. Po nekaj napetih sekundah se je odmaknil in začel brskati po žepu svojega anoraka. Iz njega je potegnil mobitel, mi ga podal ter me pogledal v oči. »Pokliči 112, povej jim, da je nezavestna, toda diha. In še, da krvavi iz glave ter ima odprt zlom goleni,« mi je še naročal, medtem ko sem tresoč tipkala številko. S hrbta je snel nahrbtnik in iz njega privlekel modro škatlo z rdečim križem na njej. Odprl jo je in si nataknil rokavice, ki so bile notri. Topo sem opazovala njegovo početje, dokler me ni ženski glas na drugi strani spomnil, da moram spregovoriti. »Em, da reševalce, prosim,« sem se zbrala. »Ja, dober dan. Ja, mlada punca je hudo padla, ima … ima odprt zlom goleni, krvavi iz glave in nezavestna je. Prosim? Ja, diha, ja…

Mož ji ravnokar nudi prvo pomoč… Milena mi je ime, moja številka je 040 578 678… Na Mangartu. Tam kjer počasi prestopiš s strmega dela na … Ja, tako je.V gozdu… Ja, tako je. Dobro. Bom. Hvala,« sem prekinila. Jože je dekletu medtem že povil glavo in pomignil na njeno nogo. »Dvigni jo in jo potegni. Ne preveč, samo toliko, da se kost malo zravna. Tako, ja.« Rano, skozi katero je gledala kost, je pokril z gazo ter s povojem. Poskušala sem odmisliti slabost, ki se je nabirala v meni in si v mislih ponavljala, da pomagam sočloveku, ki brez naju trenutno ne bi mogel preživeti. »Počasi jo spusti, samo še mobilizirati jo je treba,» je rekel. Naredila sem naročeno in se nato otopelo odmaknila ter mu dala prostor. Pod telo ji je položil oblačila, ji dvignil noge in jo

pokril z zlato folijo. »Pojdi zdaj, da boš pokazala reševalcem, kam morajo priti,« mi je ukazal, da me je kar odneslo skozi podrast, proti vrhu. Ko sem prilezla na plano, sem zaslišala panično vpitje. »Nežaaaaaa! Neža! Kje si?« Dekle, staro okoli dvajset let, je živčno pogledovalo okoli in videti je bilo, da je resnično v stiski. »Gospa, ste videli kaj mojo sestro? Punco, malo manjšo od mene, z modrim anorakom?« V grlu mi je nastal cmok. »Tvoja sestra…« mi je zamrl glas. »Kaj, kaj je z njo??« me je stresla za rame in njen glas je zadišal po solzah. »Poškodovala se je. Mož ji je pravkar pomagal. Reševalci bodo vsak hip prišli. Ni razloga za paniko,» sem jo skušala pomiriti. Iz punce se je vtrgal živalski krik in od silnega joka jo je treslo po celem telesu. »N- ne! Mami sem obljubila, da bom p-pazila nanjo! Kje je? Kje je ??!« Objela sem jo in močno se mi je upirala, saj je hotela zdrveti dol, k sestri. Nato pa se je umirila in pustila, da so mi njene solze močile srajco. »N-neee, ne…« je tiho ihtela. Nenadoma sem zaslišala oddaljen ropot helikopterja. »Tukaj, tu!« Dekle sem spustila iz objema in začela divje mahati z rokami. Helikopter se je zmeraj bolj približeval in nato se mi je vse odvrtelo kot na počasnem posnetku. Pristal je na jasi, nedaleč stran od gozda in iz njega so skočili možje v uniformah. Iz helikopterja so potegnili nosilo in odhiteli proti nama. Moja roka se je samodejno dvignila in pokazala na kraj nesreče. Dva sta ostala pri nama, ostali pa so izginili v breznu in se čez nekaj trenutkov prikazali z nemočnim dekletom na nosilih. Ko je dekle poleg mene videlo svojo nemočno, ranjeno sestro, so ji klecnila kolena in reševalec jo je še zadnji hip ujel. Nato je omedlela. Medtem je po strmini navzgor prisopihal moj Jože in stekel proti meni. »Vse je v redu,« mi je zašepetal in me objel. »Vse je v redu.« Reševalci so obe sestri odnesli v gorski reševalni helikopter, pred odhodom pa so od naju zahtevali še nekaj podatkov. Opazovala sva jih, kako so previdno v vozilo naložili nosilo in spravili vanj še drugo dekle. »Poglej,« sem zašepetala. »Poglej, kako so nežni, in hkrati tako močni. Rešujejo človeška življenja,« sem rekla v spoznanju. Jože, ki je poslušal mojo izpoved, me je še bolj stisnil. »Zato pa nikoli ni prepozno ali nepotrebno, da se naučiš prve pomoči in s tem olajšaš stanje poškodovanca.« Prvič v življenju sem bila hvaležna modri škatli, ki je vsak izlet tičala v Joževem nahrbtniku, in njemu samemu, da je vedno prenašal njeno težo. Kaj pa je to, nositi nekaj gramov več, da pomagaš nebogljenemu človeku? »Dragi, bi me naučil tega?« sem ga pogumno vprašala. Na lahno mi je pokimal. Spet sva zrla v daljavo, kjer se je dvigoval helikopter, dokler ni bil le še drobna pikica v nebesni modrini.


STENE GORA – MOJE VESELJE IN ZAPOLNITEV MOJIH SANJ Tara Ledinek. 9. razred

Vsakdo ima nekaj prostega časa, od vsakega posameznika pa je odvisno, kako ga izkoristi.Vse več je ljudi, ki prosti čas porabijo za gledanje televizije, igranje računalnika, druge medije in tehnologijo, ki vse bolj zasvajajo sodobni svet. Na drugi strani pa je vse manj ljudi, ki si vzamejo čas za druženje v naravi, športne aktivnosti, pohodništvo.Vse manj ljudi ceni in zna občudovati naravno pokrajino, ki je tako dragocena in nam nudi toliko zanimivega, toliko lepega in spet vse več ljudi misli, da so gore nevarne in se ne zaveda, da jih bolj ubija čepenje doma. Sama prihajam iz športne družine. Radi se skupaj odpravimo v planine.Veliko raje kot planinarjenje pa imamo plezanje v dolgih smereh. Zavedam se, da so gore lahko tudi nevarne, a menim, da dokler ne pretiravaš, se ni česa pretirano bati. Res je, nesreča nikoli ne počiva. Tega se še kako zavedam, saj sem imela priliko sama izkusiti pomembnost pazljivosti v gorah in delo gorske reševalne službe. A zakaj bi zaradi strahu zamudil vse lepo, kar te v življenju čaka? Se ne splača, konec koncev te lahko nesreča doleti kjer koli. Naj tokrat z vami delim svojo izkušnjo, ki sem jo doživela lansko jesen. Bilo je lepo sobotno jutro. S sestro sva se odločili, da se odpraviva plezat v bližnjo steno gore. Mama naju je že zjutraj odpeljala do planinske koče, od koder sva se naprej odpravili sami. Bili sva veseli, da bova ta lepi dan izkoristili in preživeli v okrilju gora. Oprema je bila težka, pot naporna. Steza se je vzpenjala, hodili sva vse počasneje. Po dobri uri sva prispeli do vznožja stene. Bil je dopoldan. Mimoidoči pohodniki so naju z zanimanjem opazovali in občudovali. Sonce je kljub jesenskemu času še vedno pripekalo in grelo steno. Nisva se pustili motiti. Pripravili sva vse potrebno, si nadeli plezalni pas ter plezalnike. Zabava se je pričela. Smer ni bila zahtevna in kmalu sva osvojili vrh.Veseli, da sva preplezali smer, sva se fotografirali, okrepčali in sestopili po potki nazaj pod steno, kjer sva pustili stvari, ki jih nisva nosili s seboj. Če bi s seboj vzeli vse, kar sva nosili v nahrbtnikih, bi veliko teže in počasneje plezali. Sonce je še prijetno božalo steno. Pogledali sva na uro in ugotovili, da imava še dovolj časa, da preplezava še eno manj zahtevno smer. Odločitev je padla. Podali sva se v najino drugo smer, ki se je kasneje izkazala za nekoliko težjo, kot sva predvidevali. Bila je tudi orientacijsko zahtevnejša, kot sva pričakovali. Kljub težavam sva uspešno priplezali do vrha smeri, a porabili sva več časa, kot sva pričakovali, in v tem času se je že stemnilo. Preden sva se odpravili nazaj, sem morala opraviti malo potrebo. Sestra se je odpravila naprej, češ da jo bom že dohitela. Teme ne maram. Ni mi bilo prijetno. Hitro sem opravila, kar sem morala in se odpravila po poti proti vznožju stene, kjer sva imeli stvari. Pot sem poznala, neštetokrat sem jo že prehodila, a v temi je vse drugače. Še dobro se nisem zavedala, da sem zgrešila, že nisem več videla steze, hodila sem po travi, po koreninah. Nikjer nobene potke, kot da tu še nikoli ne bi nihče stopil na trdna tla. Zagrabila me je panika. Kaj sedaj? Telefona nisem imela pri sebi, saj je ostal med opremo pod steno. Ker je bilo pozno, ni bilo nikjer slišati glasu. Bilo je tiho kot v rogu. Bila sem samo jaz in gore in tema. A nekaj sem vedela. Ne smem nikamor. Ne sme me zagrabiti panika. Najbolje, da počakam na pomoč, saj v temi ne vidim poti, lahko padem in se poškodujem, lahko je pred mano prepad. Tako sem obsedela in čakala. Takrat se mi je v glavi odvijalo celo moje življenje. Razmišljala sem o starših, o prijateljih, o ljudeh, ki sem jih prizadela in se jim moram še opravičiti. Solze so mi prilezle na oči. A storiti nisem mogla ničesar. Lahko sem samo čakala … čakala na pomoč. Medtem je moja sestra prispela pod steno. Nekaj časa je še čakala name. Mene pa kar ni in ni bilo. Zaskrbelo jo je. Verjetno si je tisti trenutek očitala, da me je pustila samo, da je odšla naprej. Kaj vse bi se mi lahko zgodilo?

Ko me še kar ni bilo, ji je ostalo samo še eno. Poklicala je gorsko reševalno službo. Akcija je hitro stekla. Dobro, da ni bilo še tako hladno. Nikoli ne bom pozabila trenutkov, ki sem jih preživljala, ko sem čakala na svoje rešitelje. Srce mi je poskočilo, ko sem iz teme zaslišala lajež psov in zagledala drobne lučke, ki so se približevale. Bila sem presrečna. Raje ne mislim na to, kaj bi se lahko zgodilo, če ne bi jaz ali moja sestra razmišljali trezno in kaj bi brez gorske reševalne službe.Vedno jim bom za to (in seveda za vsa njihova dejanja tudi do drugih ljudi) hvaležna. Na začetku dneva nikoli ne veš, kaj te do večera čaka. Ta dan se je v trenutku sprevrgel. Takrat bi ga za nekaj časa najraje izbrisala iz spomina. Danes, ko dobro pomislim, pa se mi zdi, da je bil to dan v mojem življenju, ko sem se ogromno naučila. Mislila sem, da gore dobro poznam in niti pomislila nisem, da se mi lahko v naročju domačih gora kaj pripeti. Na nevarnosti na srečo tudi nisem nikoli mislila, ker drugače ne bi prenesla preizkušenj plezanja.Vem, da se na napakah učimo in od takrat dalje sem pozornejša, previdnejša in vedno raje dvakrat premislim, preden naredim korak više oz. naprej. Vsakomur svetujem, naj se izobražuje v tej smeri, naj se udeleži v svojem kraju predavanj strokovnjakov, se uči, kako preprečiti nesreče v gorah. Ravnati moramo po pameti in upoštevati napovedi. Marsikatero življenje vrhunskih alpinistov ne bi ugasnilo ali viselo na nitki, če ne bi na prvo mesto postavljali ljubezni do gora, s čimer pa seveda ogrozijo tudi mnoga življenja reševalcev, kateri ob svojem poslanstvu še pomislijo ne, da so sami v nevarnosti. Življenjske situacije so naši najboljši učitelji.Včasih moramo doživeti nekaj težkega, da ugotovimo, da ne ravnamo prav. Včasih mora kaj iti drugače, kot smo si zamislili, da se česa naučimo. In na napakah se največ naučimo. A najpomembneje je, da nikoli ne obupamo. Ne nad sabo in ne nad sočlovekom. Zato pomagajmo ljudem v težavah, saj nikoli ne vemo, kdaj bomo mi potrebovali pomoč. In ravno zato se mi delo gorskih reševalcev (in njim podobnih ljudi) zdi tako plemenito, ker nesebično pomagajo v težavah in dnevno rešujejo življenja. Ne gre jim vedno vse po načrtih, a tudi oni se učijo na napakah, tudi oni so le ljudje. Vem, da dokler bodo v naših in svetovnih gorah gorski reševalci, se bom sama počutila varnejšo, kjer koli in kadar koli bom ubirala katero koli pot.


STRIPI od 4. do 6. razreda

NAGRAJENCI: 1. mesto: Manca Maver, 6. razred, OŠ Dušana Muniha Most na Soči, mentorica: Danica Taljat 2. mesto: Ajda Trbovc, 5. razred, OŠ Savo Kladnik Sevnica, mentorica Jožica Mlakar 3. mesto: Aleksander Petrovič, 6. razred, OŠ 16. december Mojstrana, mentorica: Marta Mertelj


SMRK REŠEVALCI Manca Maver 6. razred


POZOR, SNEŽNI PLAZ Ajda Trbovc 5. razred


PLAZ!

Aleksander PetroviÄ? 6. razred


STRIPI od 7. do 9. razreda

NAGRAJENCI: 1. mesto: Živa Oblak, 9. razred, OŠ Josipa Vandota Kranjska Gora, mentorica: Marta Mertelj 2. mesto: Tine Kambič, 9. razred, OŠ Belokranjskega odreda Semič, mentorica Anica Jakša 3. mesto:

Gal Tič, Gašper Stražišar, Matic Medved, 7. razred, Waldorfska šola Ljubljana, mentorica: Jasna Soršak

posebna nagrada za trud: Tijana Tošič, 3. razred, OŠ Milana Šuštaršiča Ljubljana, mentorica Marija Murenc

posebna nagrada za risbo: Tamara Košir, 9. razred, OŠ Vižmarje – Brod, mentorica Mojca Jerala Bedenk


GREVA U GORE Živa Oblak 9. razred


V

ZGODILA SE JE NESRECA Tine Kambič 9. razred


V

NESRECA V GORAH Gal Tič, Gašper Stražišar, Matic Medved


Nagrade so prispevali: Gorska reševalna zveza Slovenije, Rekreacijski turistični center ŽIČNICE Kranjska Gora, Mladinska knjiga, Triglavski narodni park, Sidarta d.o.o., Velika planina d.o.o., Didakta Turizem Bohinj Slovenski planinski muzej


2012 gradivo uredila: Natalija Ĺ tular oblikovanje: Natalija Ĺ tular in Katarina Fajfar

Moje največje veselje je na gorah  

Nagrajeni prispevki literarnega natečaja Moje Največje veselje je na gorah z letošnjo temo zgodila se je nesreča. Vabljeni k prebiranju!

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you