Page 1


Lepotica savan Laskavi naziv najlepše v kraljestvu savan si po moji oceni zagotovo zasluži thompsonova gazela. V nacionalnem parku Tsavo sem jo lahko večkrat občudoval. Zaradi njene svetlo rjave barve jo je v precej sušni pokrajini nacionalnega parka Tsavo precej težje opaziti kot druge živali. Odlikuje jo vse, kar po navadi odlikuje tudi lepotice v našem svetu. Njeno telo je vitko, pravzaprav ima zelo atletsko postavo. Navsezadnje jo je tako obdarila narava, saj le s svojo urnostjo lahko ubeži gepardu, svojemu največjemu sovražniku. Njena največja prednost je poleg hitrosti tudi nenavadno hitro spreminjanje smeri med tekom, kar njene zasledovalce najbolj zbega in utrudi. Njeni rogovi so vitki in prav veličastni. Za nameček pa je njen obraz nad temnimi očmi okrašen s svetlimi lisami. Ko opazujem to čudovito žival s premišljeno naličenim obrazom, skoraj pozabim fotografirati. Tako še zadnji hip ujamem trenutek, ko me tudi ona opazuje z daljave. Kdo ve, morda sem tudi jaz njej všeč.

64


76


84


89


Pisane papige Na Bahamih se mi je ponudila še ena krasna priložnost. Na vrtu v okolici bungalovov, kjer sem stanoval, je nekaj udomačenih papig razveseljevalo in zabavalo goste. Ker so bile navajene bližine ljudi, sem imel kar nekaj priložnosti za fotografiranje. Papige so me ves čas opazovale z velikim zanimanjem. Kaj so si mislile, sicer ne vem, vsekakor pa je bilo zabavno.

101


Metulji V parku La Paz sem prvič lahko opazoval pisane metulje povsem od blizu. V ogromnem paviljonu, ki je bil prekrit le s tanko mrežo, je bilo zelo pestro. Metulji so švigali vsepovsod po zraku. Toliko različnih metuljev na enem mestu nisem videl še nikoli. Filme sem menjal kot za stavo, in ko sem se sprehajal po paviljonu, sem lahko povsem od blizu opazoval vse te pisane metulje, ki so posedali po cvetovih ali listju. Nekateri so srkali sladke sokove iz banan. Čeprav so metulji zelo plašni, so bile priložnosti za fotografiranje in opazovanje teh pisanih bitij neizmerne.

112


Rdečeoka lepotica K meni je pristopil eden izmed prijaznih lokalnih vodnikov v parku in me povabil, naj mu sledim. Obljubljal je presenečenje. Sprva sem bil zelo skeptičen, a sem se vseeno odločil, da mu sledim. Kdo ve, morda me bo pa res presenetil? In res, vodnik je poskrbel za prvovrstno presenečenje. V grmičevju mi je pokazal rdečeoko zeleno žabo. Ta nestrupena žaba je nacionalni simbol Kostarike in spada med najbolj pisane in prepoznavne žabe. Počivala je na širokem listu in zdelo se mi je, kot da čaka prav name. Previdno sem se ji približal s fotoaparatom in naredil nekaj izvrstnih posnetkov. Najboljši med njimi še danes spada med moje najbolj priljubljene posnetke in nihče, kdor vidi to fotografijo, ne more ostati ravnodušen ob pogledu na to žabico, ki se kar smehlja v objektiv. Na koncu jo je domačin previdno prijel in jo položil na mojo dlan. Sprva je lenobno počivala, potem pa je raztegnila svoje dolge modro-bele noge in v nekaj skokih odskakljala nazaj na list. Očitno se je na tem listu počutila kot doma. 122


Šelestenje v grmičevju V Gamboi ob Panamskem prekopu mi ni bilo treba iti daleč od hotela, da sem lahko opazoval živalski svet tropskega gozda. Na svojem prvem fotopotepu po okolici sem se ustavil že kar pred hotelom, kajti v nizkem grmičevju nedaleč od vhoda v hotel sem opazil, da so listi nenadoma zašelesteli. Izostril sem svoj pogled in se grmu previdno približal, da ne bi preplašil tistega, ki je to šelestenje povzročil. Nisem iskal dolgo, saj se skoraj fluorescenčno zeleni kuščar ni mogel dolgo skrivati. Fotoaparat je bil tako ali tako že pripravljen za makro fotografiranje, zato sem se mu previdno približal. Kuščar se na mojo veliko zadovoljstvo ni niti premaknil, čeprav me je opazil. Njegove oči so se zelo hitro sukale in opazovale, kaj se dogaja v njegovi okolici. Nekaj pritiskov na sprožilec in svetlobnih bliskov je zadoščalo, da sem ujel tega barvitega kuščarja. 130


132


Kapucinske opice Med vožnjo skozi Panamski prekop je bilo z obrežja slišati glasno žvrgolenje ptic. Kljub iskanju z daljnogledom sem v drevesnih krošnjah videl zelo malo ptic. Zato pa sem opazil precej več opic, ki so vihravo skakale med vejami. Najbolj so izstopale kapucinske opice in domačin me je s čolnom zapeljal do otočka, na katerem kraljujejo. Takoj ko sem se približal otočku, sem v krošnjah opazil številne majhne svetlo rjave glave s črnimi pokrivali, ki so budno spremljale obiskovalca. Stoteri kriki in zibajoče se veje krošenj so tudi preostale opice opozorili na obiskovalca. S čolnom se niti dobro še nisem približal prvim bujnim krošnjam, ki so se dvigovale tik nad gladino, že so se mi na čolnu pridružile prve opice. Čakale so na pričakovan priboljšek in nisem jih mogel razočarati. S seboj sem imel dva zavojčka različnih oreščkov in opice so med odpiranjem vrečke opazovale vsak moj gib. Takoj ko je vsaka opica dobila nekaj oreščkov, je odvihrala nazaj v drevesne krošnje. A ne za dolgo. Kmalu so spet priskakljale nazaj na čoln in znova stegovale roke. Prav nič niso bile bojazljive, agresivne pa tudi ne. Pravzaprav so bile prav simpatično igrive in so se navihano vrtele okoli mene.

150


Ljubke koale V okolici Cairnsa v Avstraliji je več živalskih parkov. Po pogovoru z več domačini sem spoznal, da koal, teh ljubkih vrečarjev, ki živijo v drevesnih krošnjah, gotovo ne bom našel sredi gozda ali morda na drevju ob poti. Zato sem se odpravil v enega izmed bližnjih parkov. Te prikupne in miroljubne sive živali čez dan večinoma počivajo, ponoči pa se hranijo z listjem drevesnih krošenj, kjer si najdejo skrivališča. Obiskovalcem je na voljo tudi fotografiranje z njimi in sam se tej priložnosti nisem mogel upreti.

203


206


Predstavitev avtorja Podvodni fotograf mag. Andrej Voje je bil rojen leta 1969 v Ljubljani. Je magister elektrotehniških znanosti in se že več kot sedemnajst let ukvarja z mobilnimi komunikacijami. Danes živi v Češnjicah pri Moravčah. V svet se je odpravil zaradi potapljanja, kljub temu pa je vedno odkrival daljne dežele tudi z druge plati. Vedno so ga zanimali ljudje, njihova kultura in življenje. S fotoaparatom v roki pa je vselej raziskoval tudi živalski svet. V dvajsetih letih popotovanj ga je pot zanesla v številne dežele tega sveta in zato je prepotoval več kot 570.000 kilometrov. Z drugimi besedami, naš modri planet je obkrožil že štirinajstkrat. Na svoji poti je posnel več kot 50.000 fotografij. Andrej Voje se je potapljal v vseh treh svetovnih oceanih, na vseh kontinentih razen na Antarktiki in v morjih osemindvajsetih dežel. Je avtor več samostojnih podvodnih fotografskih razstav v Sloveniji in tudi v tujini. S svojimi potopisnimi predavanji je gostoval širom po Sloveniji. Je stalni ali občasni sodelavec več slovenskih revij in časopisov, v

katerih je objavil že več kot stosedemdeset reportaž s svojih potovanj. Njegove fotografije so bile objavljene tudi v tujih revijah. Sodeloval je na več tekmovanjih in festivalih podvodne fotografije, kjer je prejel tudi nekaj nagrad. Na njegovi spletni strani www.oceanus.si si lahko ogledate podvodne fotografije, kratke podvodne filme, ostale e-knjige in poiščete čisto pravi gusarski zaklad.


Živalski svet  

V tej e knjigi je kar nekaj nenavadnih dogodivščin, veliko čudovitih fotografij, katere vas bodo popeljale skozi čudoviti živalski svet.

Advertisement
Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you