Issuu on Google+

V družbi prijateljev, včasih pa tudi sam, sem v dobrih dveh letih s svojo 12-metrsko jadrnico objadral svet. Na poti nisem našel samega sebe, ker se tudi nisem iskal, sem pa zato videl veliko morja in nekaj zanimivih dežel.

Knjiga Z vetrom je potopis. V njej na dobrih 320 straneh opisujem dogajanje na poti in vse skupaj je popestreno s preko 400 fotografijami. V knjigi ne opisujem samo jadranja, temveč – na prigovarjanje prijateljev – tudi svoje občutke v samotnih dneh na oceanih. V knjigi sem zato pustil veliko večji del samega sebe, kot sem to sprva nameraval.

Z VETROM

Med pomladjo 2006 in poletjem 2008 sem v devetih etapah preplul 26541 navtičnih milj. 300 dni je trajala pot, od tega sem 192 dni jadral oziroma plul, 77 dni preživel na otokih, v zalivih in različnih pristaniščih, 17 dni prebil na letalih in letališčih. 14 dni sva bila s Skokico na suhem zaradi vzdrževanja in popravil.

MIRAN TEPEŠ

M i r a n Te p e š

www.tepes.info

MIRAN TEPEŠ

Z VETROM


MIRAN TEPEŠ

Z VETROM


M i r a n Te p e š Z vetrom Avtor Miran Tepeš Jezikovni pregled Jani Virk, Darko Tanko Grafično oblikovanje Studio Mars Tehnična koordinacija Kartografija d.o.o. Fotografije člani družine Tepeš, Ana Če, Uroš Ilić, Robi Merhar, Samo Mirnik, Darko Tanko Fotografija na naslovnici Ana Če Izdal Miran Tepeš v samozaložbi Tisk Tiskarna Razvedrilo

© 2013, Miran Tepeš Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 910.4(26)(0.034.2) 821.163.6-992(0.034.2) TEPEŠ, Miran Z vetrom [Elektronski vir] / Miran Tepeš ; [fotografije člani družine Tepeš ... et al.]. - El. knjiga. - Ljubljana : samozal. M. Tepeš, 2013 ISBN 978-961-276-808-9 (pdf) ISBN 978-961-276-809-6 (ePub) 268292608

MIRAN TEPEŠ

Z VETROM


M i r a n Te p e š Z vetrom Avtor Miran Tepeš Jezikovni pregled Jani Virk, Darko Tanko Grafično oblikovanje Studio Mars Tehnična koordinacija Kartografija d.o.o. Fotografije člani družine Tepeš, Ana Če, Uroš Ilić, Robi Merhar, Samo Mirnik, Darko Tanko Fotografija na naslovnici Ana Če Izdal Miran Tepeš v samozaložbi

Publikacija dostopna: www.spletnaknjiga.com

© 2013, Miran Tepeš Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v kateri koli obliki oz. na kateri koli način, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem, snemanjem ali kako drugače, brez predhodnega pisnega dovoljenja lastnika avtorskih pravic.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 910.4(26)(0.034.2) 821.163.6-992(0.034.2) TEPEŠ, Miran Z vetrom [Elektronski vir] / Miran Tepeš ; [fotografije člani družine Tepeš ... et al.]. - El. knjiga. - Ljubljana : samozal. M. Tepeš, 2013 ISBN 978-961-276-808-9 (pdf) ISBN 978-961-276-809-6 (ePub) 268292608

MIRAN TEPEŠ

Z VETROM


Pot okoli sveta

Izola

Vilamoura Lanzarote

Hurghada

Curaçao

La Libertad

Sejšeli Bali

Tahiti

1. ETAPA april–maj 2006 Stran 11

5. ETAPA april–maj 2007 Stran 105

4

4. ETAPA okt.–nov. 2006 Stran 81

3. ETAPA junij–julij 2006 Stran 47

2. ETAPA junij 2006 Stran 39

9. ETAPA junij–julij 2008 Stran 283

8. ETAPA april–maj 2008 Stran 237

7. ETAPA

oktober–november 2007 Stran 195

6. ETAPA

junij–avgust 2007 Stran 135

5


Pot okoli sveta

Izola

Vilamoura Lanzarote

Hurghada

Curaçao

La Libertad

Sejšeli Bali

Tahiti

1. ETAPA april–maj 2006 Stran 11

5. ETAPA april–maj 2007 Stran 105

4

4. ETAPA okt.–nov. 2006 Stran 81

3. ETAPA junij–julij 2006 Stran 47

2. ETAPA junij 2006 Stran 39

9. ETAPA junij–julij 2008 Stran 283

8. ETAPA april–maj 2008 Stran 237

7. ETAPA

oktober–november 2007 Stran 195

6. ETAPA

junij–avgust 2007 Stran 135

5


Pred odhodom

Ž

elja, da bi jadral po svetu, je bila v meni že od malega. Čeprav sem odraščal na celini, sem velik del počitnic v otroških letih preživel na morju. S starši in bratom smo vsako leto taborili ob Jadranski obali ali na otokih. Že takrat sva z bratom iz kosov lesa in plastičnih vrečk sestavljala »jadrnice«, jih spuščala po vodi in opazovala, kam jih bo veter zanesel. Ko sem dovolj zrasel, so mi starši kupili napihljiv čoln na vesla, s katerim sem nato med počitnicami raziskoval obalo in bližnje otočke ter staršem povzročal skrbi in jezo, ko sem izginil za nekaj ur in me ob predvidenem času ni bilo na kosilo ali večerjo. Prve prave jadralske korake sem kot samouk naredil na jadralni deski. Pri učenju jadranja pa so mi izdatno pomagale meduze, ki jih je bilo tisto leto ob istrski obali ogromno in so zato znali biti padci z deske v morje zelo pekoči. Seveda sem naredil vse, da sem obstal na deski in se naučil jadrati. Jadranja na jadrnici sem se v gimnazijskih letih učil s sošolcem Janijem, ko nas je njegov oče včasih povabil na jadranje. Oče Valant je bil navdušen jadralec, ki se je pogosto udeleževal regat in ko mu je včasih manjkalo posadke, so prav prišle tudi naše neuke roke. Pozneje sem s tekmovalnimi uspehi pri športu zaslužil toliko denarja, da sem si še v študentskih letih v Elanu kupil lupino 31 čeveljske jadrnice in jo nato v premorih med treningi in študijem v dobrem letu dokončal na sosedovem dvorišču v Stanežičah. Jadrnico smo spomladi leta 1987 splovili v Izoli in ji dali ime Skokica. Še danes se spomnim, kako sem prve ure po splovitvi s strahom oprezal po notranjost barke in gledal, kje bo začela puščati vodo. Vse podvodne odprtine sem očitno dovolj dobro zatesnil in jadrnica nam je dobro služila, dokler je po šestnajstih letih nisem prodal. Na Skokici sem se naučil samostojnega jadranja, na njej smo najprej s starši in nato s svojo družino med Jadranskimi otoki preživljali dopuste in se s prijatelji udeleževali regat. Vsaj dvakrat letno smo odjadrali na jug Jadrana in za plovbo med otoki po nekaj letih skorajda nisem več potreboval pomorskih kart. Rad potujem, navigacija mi je pri srcu in podobno me zanima tudi meteorologija. Vsa ta in še mnoga druga znanja sem med študijem geografije še razširil in poglobil. Z barko sem naredil marsikatero neumnost, sprva zaradi neizkušenosti, pozneje pa včasih tudi zato, ker sem mislil, da že vse znam in obvladam. A z izjemo strganih jader in nekaj prask kakšne omembe vredne škode na barki nismo naredili. S Skokice sva z Zlato, mojo takrat še bodočo ženo, v jasnih nočeh opazovala zvezde in na Skokici so se z

6

Od kod ime Skokica? To naj bi bila preprosto hudomušna izpeljanka iz mojega športa, smučarskih skokov. Opažam pa, ko barko privežem ob obalo v katerem od jadranskih pristanišč, da ima ime Skokica za mimoidoče čisto drug pomen. Ob pogledu na ime barke se nasmehnejo in si pogosto začnejo prepevati: »Skokica nevesta mlada, … rega, rega, rega, kvak«.

7


Pred odhodom

Ž

elja, da bi jadral po svetu, je bila v meni že od malega. Čeprav sem odraščal na celini, sem velik del počitnic v otroških letih preživel na morju. S starši in bratom smo vsako leto taborili ob Jadranski obali ali na otokih. Že takrat sva z bratom iz kosov lesa in plastičnih vrečk sestavljala »jadrnice«, jih spuščala po vodi in opazovala, kam jih bo veter zanesel. Ko sem dovolj zrasel, so mi starši kupili napihljiv čoln na vesla, s katerim sem nato med počitnicami raziskoval obalo in bližnje otočke ter staršem povzročal skrbi in jezo, ko sem izginil za nekaj ur in me ob predvidenem času ni bilo na kosilo ali večerjo. Prve prave jadralske korake sem kot samouk naredil na jadralni deski. Pri učenju jadranja pa so mi izdatno pomagale meduze, ki jih je bilo tisto leto ob istrski obali ogromno in so zato znali biti padci z deske v morje zelo pekoči. Seveda sem naredil vse, da sem obstal na deski in se naučil jadrati. Jadranja na jadrnici sem se v gimnazijskih letih učil s sošolcem Janijem, ko nas je njegov oče včasih povabil na jadranje. Oče Valant je bil navdušen jadralec, ki se je pogosto udeleževal regat in ko mu je včasih manjkalo posadke, so prav prišle tudi naše neuke roke. Pozneje sem s tekmovalnimi uspehi pri športu zaslužil toliko denarja, da sem si še v študentskih letih v Elanu kupil lupino 31 čeveljske jadrnice in jo nato v premorih med treningi in študijem v dobrem letu dokončal na sosedovem dvorišču v Stanežičah. Jadrnico smo spomladi leta 1987 splovili v Izoli in ji dali ime Skokica. Še danes se spomnim, kako sem prve ure po splovitvi s strahom oprezal po notranjost barke in gledal, kje bo začela puščati vodo. Vse podvodne odprtine sem očitno dovolj dobro zatesnil in jadrnica nam je dobro služila, dokler je po šestnajstih letih nisem prodal. Na Skokici sem se naučil samostojnega jadranja, na njej smo najprej s starši in nato s svojo družino med Jadranskimi otoki preživljali dopuste in se s prijatelji udeleževali regat. Vsaj dvakrat letno smo odjadrali na jug Jadrana in za plovbo med otoki po nekaj letih skorajda nisem več potreboval pomorskih kart. Rad potujem, navigacija mi je pri srcu in podobno me zanima tudi meteorologija. Vsa ta in še mnoga druga znanja sem med študijem geografije še razširil in poglobil. Z barko sem naredil marsikatero neumnost, sprva zaradi neizkušenosti, pozneje pa včasih tudi zato, ker sem mislil, da že vse znam in obvladam. A z izjemo strganih jader in nekaj prask kakšne omembe vredne škode na barki nismo naredili. S Skokice sva z Zlato, mojo takrat še bodočo ženo, v jasnih nočeh opazovala zvezde in na Skokici so se z

6

Od kod ime Skokica? To naj bi bila preprosto hudomušna izpeljanka iz mojega športa, smučarskih skokov. Opažam pa, ko barko privežem ob obalo v katerem od jadranskih pristanišč, da ima ime Skokica za mimoidoče čisto drug pomen. Ob pogledu na ime barke se nasmehnejo in si pogosto začnejo prepevati: »Skokica nevesta mlada, … rega, rega, rega, kvak«.

7


morjem kasneje spoznavali najini otroci. Skokica je postala del našega življenja in hudo mi je bilo pri srcu, ko sem jo pred leti prodal. Toda potreboval sem denar za novo, večjo barko, s katero bi lahko odjadral še malo dlje. Nekaj let sem po navtičnih revijah in na sejmih oprezal za jadrnico, ki bila večja in hitrejša od tedanje, ki bi bila dovolj trdno grajena za jadranje po večjih morjih in dovolj poceni za moj žep. Ker so te tri želje razmeroma težko združljive, je iskanje trajalo malo več časa. V reviji Val je bil predstavljen nov Justinov projekt 12 metrske hitre potovalne jadrnice, ki so jo začeli delati v Triplastu v Priničah pri Ljubljani. Ko sem jo šel pogledat, so ravno postavljali predelne stene v trup prve nove barke Y-40, paluba pa je visela pod stropom. Bila je ljubezen na prvi pogled. Da bi lahko kupil novo, do konca narejeno barko, žal nisem imel dovolj denarja. Zato sem se z lastnikoma delavnice Tonetom in Lojzetom dogovoril za izdelavo nekakšnega polizdelka, da mi naredijo lupino z vsemi odlitki, barko pa bom nato na domačem dvorišču sam dokončal znotraj in zunaj. Prva barka je že imela kupca, naslednja pa bi lahko bila moja. Čez dober teden, na začetku pomladi 2003, me je Tone poklical in povedal, da je na voljo že kar prototip, ker si je prvi kupec premislil. Barka je bila narejena približno do faze, za katero smo se dogovorili. Na mojo željo so naredili le še nekaj dodatnih ojačitev na spojih trupa in palube ter na mestih, kjer so pritrjeni kobilica, krmilo in sidrišča pripon. Novo ipsilonko smo že čez dober teden pripeljali k nam domov in zakopal sem se vanjo. Celo pomlad sem po 15 in več ur dnevno na barki rezal, žagal, luknjal, sestavljal, napeljeval, lepil, privijal in montiral. Veliko sta mi pomagala predvsem oče in Zlata. Pri različnih obrtnikih in v trgovinah po Sloveniji in Italiji sem nabavljal potrebne dele opreme in jo sproti vgrajeval v barko. Nova Skokica je počasi dobivala vse lepšo obliko. Ko mi je začelo zmanjkovati denarja, sem prodal staro Skokico in kupil motor, ter vplačal predujem za jambor. Ker sem bil potem brez jadrnice, je bila to še dodana spodbuda, da bi do poletne sezone končal z delom. Poletja brez jadranja si nisem mogel predstavljati. In zares je bila barka do konca junija gotova, le jambor iz Švedske je zamujal že več kot en mesec. Ker naj bi jambor prišel vsak čas, smo novo barko odpeljali v marino v Izolo in jo postavili na vodo. Ponovili so se občutki izpred šestnajstih let ob splovitvi prve jadrnice. Zopet sem s strahom pričakoval, kje bo barka začela puščati. Pa ni puščala, vsi spoji in odprtine so bile dobro zatesnjene. Vse je bilo v redu, le jambora ni bilo od nikoder. Nič ni pomagala nobena jeza in živciranje, niti grožnje. Švedski proizvajalec si je izmišljeval vedno nove izgovore in obljube. Tisto poletje smo bili prisiljeni »taboriti« v marini na svoji novi barki, jambor pa so z nekajmesečno zamudo pripeljali in na barko postavili šele proti jeseni, ko sem barko prvič lahko preizkusil tudi v vetru med jadranskimi otoki. In nato so se nam začela širiti obzorja. Naslednje leto smo odjadrali do Grčije in nazaj. Leto za tem pa smo jadrali do Turčije. Vmes smo se udeleževali regat ter preizkušali barko in sebe v vseh mogočih razmerah. Ko so drugi zaradi vremena bežali v pristanišče, smo se mi odpravili na 8

jadranje. Prepričati sem se hotel, da je barka in njena oprema sposobna prenesti tudi večje obremenitve in hujše razmere, kakršne vladajo na večjih morjih. Skokica je preizkuse dobro opravila. Palubno opremo, ki je v močnejšem vetru odpovedala, sem zamenjal z močnejšo. Počutil sem se dovolj pripravljenega in se odločil, da jeseni 2005 začnem z daljšim jadranjem po svetu. Potovanje sem nameraval izvesti postopoma, po etapah. Če bo ob koncu vsake etape vse v redu z menoj in z barko, potem se bom lotil naslednje etape. Oktobra sem nameraval odjadrati do Malte, nato spomladi do Španije in nato, če bo vse v redu, iz Sredozemlja in čez Atlantik. Ker nisem hotel jadrati sam, sem se dogovoril s prijatelji, da gredo zraven. Pred odhodom smo imeli v načrtu le še sodelovanje na Barcolani, po regati pa jadranje do Malte. Te največje Sredozemske regate, ki se odvija v Tržaškem zalivu in na kateri sodeluje skoraj dva tisoč jadrnic, se s prijatelji udeležimo vsako leto. Barcolane smo se udeležili tudi tokrat in jo zelo hitro končali. Pihala je močna burja, idealna za športno razpoloženo posadko in za našo barko, ki je v primerjavi z regatnimi barkami precej težja. Kot ponavadi je bila pred startom precejšna gneča v bližini štartne linije, a se nam je do štartnega strela nekako uspelo prebiti proti ospredju. Kmalu po startu, ko sem v množici jadrnic iskal prostor za prehitevanje, je nenadoma v nas trčila velika italijanska dvojambornica. Jadrnica, ki je bila tik pred nami in sem jo hotel prehiteti, je na hitro zavila stran in v naslednjem trenutku je našo genovo predrl premec italijanske jadrnice. Ker smo bili zaradi močnega vetra nagnjeni, je dvojambornica zapeljala kar na palubo, nam polomila ograjo in s premcem poleg jader potrgala še pripone jambora in se zaletela v jambor, ki je nato žalostno padel na palubo in v vodo. Zmedeni krmar je zamujal na start regate in je z motorjem z vso hitrostjo plul proti štartni liniji, nasproti tisoč barkam, ki so ravno takrat štartale. V gneči sem Italijane opazil prepozno, da bi se jim sam lahko pravočasno umaknil in tudi prostora ni bilo za to. Na srečo se niti na naši niti na njihovi jadrnici ob trčenju nihče ni poškodoval, vse druge jadrnice, ki so pridrvele za nami, pa so se nam srečno izognile. Jambor so nam tržaški gasilci, ki so do nas pripluli z gumenjakom, pomagali rešiti na barko, na palubi pa je bilo pravo opustošenje. Ko smo iz vode okoli barke pobrali vse vrvi in pripone, sem lahko zagnal motor. Pot nazaj v Izolsko marino na uničeni barki je bila ena najtežjih v mojem življenju. Moji načrti za odhod na jadranje po svetu so skupaj z jamborom padli v vodo. Po očetovi smrti dober mesec pred tem se mi je še drugič v kratkem času porušil svet. V sončni zahod sem krmaril kot v transu. Nekaj tednov nisem vedel, kaj bi storil z razbitino. Skokico sem v ladjedelnici v Izoli postavil na suho in čakal, kaj bo naredila zavarovalnica. Italijan, ki je povzročil nesrečo, je na začetku zanikal krivdo in nekaj spletkaril, ko pa so mu v regatnem odboru pojasnili, da je on krivec za trčenje, se me je usmilil in se po nekaj tednih odločil, da bo posredoval pri svoji zavarovalnici za odškodnino. Po dveh mesecih negotovosti se je zadeva vendarle ugodno rešila in zavarovalnica mi je izplačala dogovorjeno odškodnino.

Skokica II. Na barki so 4 kabine s po dvema ležiščema, kuhinja, salon in 2 toaletna prostora. Vgrajen je motor Lombardini 1404 z močjo 29 kW. V opremi barke so še radar Furuno, samokrmilnik Simrad, merilne naprave za veter, hitrost in globino Nasa, računalnik z elektronskimi kartami, dva prenosna in en računalniški GPS, satelitski telefon Iridium, dva napihljiva čolna, izvenkrmni motor Suzuki, predpisana oprema za varnost vključno z rešilnim splavom in še vrsta drugih bolj ali manj uporabnih stvari.

9


morjem kasneje spoznavali najini otroci. Skokica je postala del našega življenja in hudo mi je bilo pri srcu, ko sem jo pred leti prodal. Toda potreboval sem denar za novo, večjo barko, s katero bi lahko odjadral še malo dlje. Nekaj let sem po navtičnih revijah in na sejmih oprezal za jadrnico, ki bila večja in hitrejša od tedanje, ki bi bila dovolj trdno grajena za jadranje po večjih morjih in dovolj poceni za moj žep. Ker so te tri želje razmeroma težko združljive, je iskanje trajalo malo več časa. V reviji Val je bil predstavljen nov Justinov projekt 12 metrske hitre potovalne jadrnice, ki so jo začeli delati v Triplastu v Priničah pri Ljubljani. Ko sem jo šel pogledat, so ravno postavljali predelne stene v trup prve nove barke Y-40, paluba pa je visela pod stropom. Bila je ljubezen na prvi pogled. Da bi lahko kupil novo, do konca narejeno barko, žal nisem imel dovolj denarja. Zato sem se z lastnikoma delavnice Tonetom in Lojzetom dogovoril za izdelavo nekakšnega polizdelka, da mi naredijo lupino z vsemi odlitki, barko pa bom nato na domačem dvorišču sam dokončal znotraj in zunaj. Prva barka je že imela kupca, naslednja pa bi lahko bila moja. Čez dober teden, na začetku pomladi 2003, me je Tone poklical in povedal, da je na voljo že kar prototip, ker si je prvi kupec premislil. Barka je bila narejena približno do faze, za katero smo se dogovorili. Na mojo željo so naredili le še nekaj dodatnih ojačitev na spojih trupa in palube ter na mestih, kjer so pritrjeni kobilica, krmilo in sidrišča pripon. Novo ipsilonko smo že čez dober teden pripeljali k nam domov in zakopal sem se vanjo. Celo pomlad sem po 15 in več ur dnevno na barki rezal, žagal, luknjal, sestavljal, napeljeval, lepil, privijal in montiral. Veliko sta mi pomagala predvsem oče in Zlata. Pri različnih obrtnikih in v trgovinah po Sloveniji in Italiji sem nabavljal potrebne dele opreme in jo sproti vgrajeval v barko. Nova Skokica je počasi dobivala vse lepšo obliko. Ko mi je začelo zmanjkovati denarja, sem prodal staro Skokico in kupil motor, ter vplačal predujem za jambor. Ker sem bil potem brez jadrnice, je bila to še dodana spodbuda, da bi do poletne sezone končal z delom. Poletja brez jadranja si nisem mogel predstavljati. In zares je bila barka do konca junija gotova, le jambor iz Švedske je zamujal že več kot en mesec. Ker naj bi jambor prišel vsak čas, smo novo barko odpeljali v marino v Izolo in jo postavili na vodo. Ponovili so se občutki izpred šestnajstih let ob splovitvi prve jadrnice. Zopet sem s strahom pričakoval, kje bo barka začela puščati. Pa ni puščala, vsi spoji in odprtine so bile dobro zatesnjene. Vse je bilo v redu, le jambora ni bilo od nikoder. Nič ni pomagala nobena jeza in živciranje, niti grožnje. Švedski proizvajalec si je izmišljeval vedno nove izgovore in obljube. Tisto poletje smo bili prisiljeni »taboriti« v marini na svoji novi barki, jambor pa so z nekajmesečno zamudo pripeljali in na barko postavili šele proti jeseni, ko sem barko prvič lahko preizkusil tudi v vetru med jadranskimi otoki. In nato so se nam začela širiti obzorja. Naslednje leto smo odjadrali do Grčije in nazaj. Leto za tem pa smo jadrali do Turčije. Vmes smo se udeleževali regat ter preizkušali barko in sebe v vseh mogočih razmerah. Ko so drugi zaradi vremena bežali v pristanišče, smo se mi odpravili na 8

jadranje. Prepričati sem se hotel, da je barka in njena oprema sposobna prenesti tudi večje obremenitve in hujše razmere, kakršne vladajo na večjih morjih. Skokica je preizkuse dobro opravila. Palubno opremo, ki je v močnejšem vetru odpovedala, sem zamenjal z močnejšo. Počutil sem se dovolj pripravljenega in se odločil, da jeseni 2005 začnem z daljšim jadranjem po svetu. Potovanje sem nameraval izvesti postopoma, po etapah. Če bo ob koncu vsake etape vse v redu z menoj in z barko, potem se bom lotil naslednje etape. Oktobra sem nameraval odjadrati do Malte, nato spomladi do Španije in nato, če bo vse v redu, iz Sredozemlja in čez Atlantik. Ker nisem hotel jadrati sam, sem se dogovoril s prijatelji, da gredo zraven. Pred odhodom smo imeli v načrtu le še sodelovanje na Barcolani, po regati pa jadranje do Malte. Te največje Sredozemske regate, ki se odvija v Tržaškem zalivu in na kateri sodeluje skoraj dva tisoč jadrnic, se s prijatelji udeležimo vsako leto. Barcolane smo se udeležili tudi tokrat in jo zelo hitro končali. Pihala je močna burja, idealna za športno razpoloženo posadko in za našo barko, ki je v primerjavi z regatnimi barkami precej težja. Kot ponavadi je bila pred startom precejšna gneča v bližini štartne linije, a se nam je do štartnega strela nekako uspelo prebiti proti ospredju. Kmalu po startu, ko sem v množici jadrnic iskal prostor za prehitevanje, je nenadoma v nas trčila velika italijanska dvojambornica. Jadrnica, ki je bila tik pred nami in sem jo hotel prehiteti, je na hitro zavila stran in v naslednjem trenutku je našo genovo predrl premec italijanske jadrnice. Ker smo bili zaradi močnega vetra nagnjeni, je dvojambornica zapeljala kar na palubo, nam polomila ograjo in s premcem poleg jader potrgala še pripone jambora in se zaletela v jambor, ki je nato žalostno padel na palubo in v vodo. Zmedeni krmar je zamujal na start regate in je z motorjem z vso hitrostjo plul proti štartni liniji, nasproti tisoč barkam, ki so ravno takrat štartale. V gneči sem Italijane opazil prepozno, da bi se jim sam lahko pravočasno umaknil in tudi prostora ni bilo za to. Na srečo se niti na naši niti na njihovi jadrnici ob trčenju nihče ni poškodoval, vse druge jadrnice, ki so pridrvele za nami, pa so se nam srečno izognile. Jambor so nam tržaški gasilci, ki so do nas pripluli z gumenjakom, pomagali rešiti na barko, na palubi pa je bilo pravo opustošenje. Ko smo iz vode okoli barke pobrali vse vrvi in pripone, sem lahko zagnal motor. Pot nazaj v Izolsko marino na uničeni barki je bila ena najtežjih v mojem življenju. Moji načrti za odhod na jadranje po svetu so skupaj z jamborom padli v vodo. Po očetovi smrti dober mesec pred tem se mi je še drugič v kratkem času porušil svet. V sončni zahod sem krmaril kot v transu. Nekaj tednov nisem vedel, kaj bi storil z razbitino. Skokico sem v ladjedelnici v Izoli postavil na suho in čakal, kaj bo naredila zavarovalnica. Italijan, ki je povzročil nesrečo, je na začetku zanikal krivdo in nekaj spletkaril, ko pa so mu v regatnem odboru pojasnili, da je on krivec za trčenje, se me je usmilil in se po nekaj tednih odločil, da bo posredoval pri svoji zavarovalnici za odškodnino. Po dveh mesecih negotovosti se je zadeva vendarle ugodno rešila in zavarovalnica mi je izplačala dogovorjeno odškodnino.

Skokica II. Na barki so 4 kabine s po dvema ležiščema, kuhinja, salon in 2 toaletna prostora. Vgrajen je motor Lombardini 1404 z močjo 29 kW. V opremi barke so še radar Furuno, samokrmilnik Simrad, merilne naprave za veter, hitrost in globino Nasa, računalnik z elektronskimi kartami, dva prenosna in en računalniški GPS, satelitski telefon Iridium, dva napihljiva čolna, izvenkrmni motor Suzuki, predpisana oprema za varnost vključno z rešilnim splavom in še vrsta drugih bolj ali manj uporabnih stvari.

9


Načrti za jadranje po svetu so ponovno oživeli. Preko zime in v začetku pomladi 2006 sem veliko časa preživel v ladjedelnici v Izoli, kjer sem s pomočjo družine in prijateljev popravljal, predeloval, obnavljal in pripravljal Skokico za dolgo potovanje. Cilj, ki sem si ga zastavil je bil, da na pot odplujem drugi torek v aprilu. Do takrat je bilo potrebno namestiti dodatne rezervoarje za gorivo in vodo, obnoviti in okrepiti obstoječa ter narediti dodatna sidrišča za pripone jambora. Namestili smo nov oceanski jambor in napeljati vso inštalacijo v zvezi z jamborom in novimi inštrumenti na njem. Opravili smo servis motorja in na novo s protivegetativnim premazom izdatno prebarvali podvodni del barke. Zaradi novega jambora, ki je bil malo nižji od prejšnjega in z drugačno razporeditvijo sprednjih pripon, je bilo potrebno tudi prekrojiti in predelati stara jadra. Nabavil sem tudi novo genovo in viharni flok. Poleg teh večjih opravil je bilo potrebno na barki opraviti še celo vrsto drobnih stvari, ki so bile marsikdaj pravi preizkus za moje živce. Barka je vse bolj sijala in bila na koncu še mnogo bolje pripravljena in opremljena za plovbo po svetovnih morjih, kot leto poprej. Na luški kapitaniji v Izoli sem želel Skokico pred odhodom registrirati za odprto morje, a ni šlo vse čisto gladko. Za pregled sem pripravil vso potrebno opremo in dokumentacijo, a je kar malo preveč natančen luški kapitan na barki našel »pomanjkljivosti« in ni hotel ničesar spregledati. Da sem prišel do manjkajoče dimne boje, sem moral obiskati skoraj vse navtične trgovine od Trsta do Umaga. Nazadnje sem moral kupiti še novo karto severnega Jadrana z vrisanimi mejami plovbe za velike ladje ter napolniti baterije v svetilki in luškemu kapitanu dokazati, da zares sveti. In šele potem sem ta nujni papir končno dobil. Vse skupaj sem vzel za preizkus, kako bom prenašal zamudne birokratske postopke s pomorskimi oblastmi v drugih državah. Pred odhodom sem skušal pridobiti čimveč informacij in nasvetov iz različne literature, z različnih spletnih strani in tudi od jadralcev, ki so že jadrali po svetu. Domača knjižnica se je obogatila za vrsto pomorskih knjig, vodičev in atlasov. Pri preučevanju pomorskih kart, knjig in vremenskih atlasov mi je zelo prav prišlo znanje, pridobljeno pri študiju geografije, ter seveda poznavanje jezikov, saj je tovrstne literature v slovenščini zelo malo. Sestal sem se s Slavcem Šikonjo, ki je ravno takrat z jadrnico Beo jadral okoli sveta, pa si je poškodoval koleno in se je za nekaj časa vrnil domov na operacijo in zdravljenje. Povedal mi je marsikaj koristnega in zanimivega. V ladjedelnici nedaleč stran od moje barke je imel svojo Melody na suhem tudi Jože Mušič. Prebral sem že njegovi knjigi o jadranju okoli sveta in po Rdečem morju. Seveda sem izkoristil priložnost, ko sem Jožeta videl v marini in tudi njega povprašal po dogodivščinah in izkušnjah z jadranja po svetu. Z veseljem mi je odprl svoje srce. Mimogrede me je navdušil še za svoje sidro, ki sem ga nato takorekoč zadnji dan pred odhodom tudi kupil. Pozneje se je to mnogokrat izkazalo za dobro naložbo.

10

Izola Susak Brbinj Hvar Dubrovnik

Otranto

Ibiza Vilamoura

Palma de Mallorca

Mahon

Palos Cadiz

Malfatano

Ustica

Vulcano

Reggio di Calabria

Benalmadena Gibraltar

Ceuta

1

ETAPA 006 PRVA 7.5.2 A – . 4 VENIJ 11. O L S LA, < IZO AŠKA … HRV LIJA … ITA NIJA … ŠPA R SKA RALTA TUGAL B R I O G P … A, J AMOUR L I V H MIL I > N Č I NAVT 2018


Z vetrom