Issuu on Google+

GROŽNJA S SMRTJO Tone Frelih

CETRTA KNJIGA IZ ZBIRKE UMORI


1


Tone Frelih GROŽNJA S SMRTJO Zbirka: UMORI 4. knjiga naslovnica: TF oblikovanje in prelom: Danilo Ambrož Izdal: Studio Print, Ljubljana, 2013 © Tone Frelih, 2012 Za založbo: Janez Zupan Leto: 2013 Publikacija bo dostopna: www.spletnaknjiga.com

Vse osebe in dogodki so izmišljeni.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6-312.4(0.034.2) FRELIH, Tone Grožnja s smrtjo [Elektronski vir] / Tone Frelih. - El. knjiga. - Ljubljana : Studio print, 2013. - (Zbirka Umori ; knj. 4) ISBN 978-961-93542-4-7 (pdf) ISBN 978-961-93542-5-4 (ePub) 268572672

2


Tone Frelih

GROŽNJA S SMRTJO

3


4


1. poglavje Bila je lepa jesen. Dopustov in šolskih počitnic je bilo konec in Ljubljano so spet zasedli dijaki in študentje. Vsepovsod jih je bilo polno, na avtobusnih postajah je kar vrelo, v parku Zvezda so bile trate polne mladine, smetnjaki in njihova okolica pa papirnatih vrečk in kartonastih podstavkov za pice. Na Policijski postaji Ljubljana Center na Trdinovi 10 je bilo marsikaj novega. Navzven pravzaprav ne, nekdo, ki bi v poslopje stopil prvič, novosti seveda sploh ne bi mogel zaznati. Tam zaposleni pa so spremembe opažali vsak dan, na vsakem koraku. Nova državna metla v podobi ministra je delovne razmere precej zaostrila. Nič več ni bilo na prvi pogled odvečnega sprehajanja po hodnikih, postajanja pri vratih, klepetanja ob kavi. Ne, kolikor je bilo med tamkajšnjimi zaposlenimi še pred meseci vsakdanje družabnosti, je bila ta po novem prepovedana. Če že ne uradno prepovedana, pa vsaj nezaželena. Ker so politiki čedalje pogosteje grozili z odpuščanjem v javnem sektorju, se je nekaj tega strahu naselilo tudi med zaposlene v pisarnah na policiji. Tudi v prvem nadstropju, kjer so domovali kriminalisti, je bilo precej drugače. Ni bilo več Ceneta Dornika, ki je konec junija odšel v pokoj. Čeprav je načelnik iz tretjega nadstropja trdil, da Dornikove odpovedi službe ne more sprejeti prej kot po šestmesečnem odpovednem roku, saj mora za oddelek poiskati novega vodjo, je Dornik zatrmoglavil, zaloputnil vrata načelnikove pisarne, grdo pogledal njegovo zoprno tajnico in konec junija brez velikih besed pospravil svojo delovno mizo. Ni imel veliko stvari,

5


ki jih je nameraval odnesti domov. V vrhnjem predalu je med papirji našel namizno uro, ki zaradi izpraznjene baterije že nekaj let ni več merila časa, v drugem predalu pa je med brskanjem našel škatlo s še nerabljenim kompletom Parkerjevih pisal. To je bilo darilo, ki ga je za svoj petdeseti rojstni dan, torej že pred leti, dobil od sodelavcev. Zgolj zaradi spomina na tisti dan in skromno slavje je škatlo s pisali vtaknil v po robovih oguljeno aktovko. Že v istem hipu se je domislil, da bo dal parkerje Mari za rojstni dan in s tem rešil večni problem z izbiro darila. Vso ostalo kramo, ki bi ga lahko kakor koli spominjala na precej let, preživetih v tisti pisarni, je brez pomišljanja pustil za seboj. Žena Mara ga je nekaj dni pred zadnjim junijem začela opominjati, da mora najbližje sodelavce z oddelka povabiti vsaj na poslovilno pijačo, toda trmasti Cene se ni dal. »Nobenega poslavljanja ne bo, nobenih velikih besed, kako čudovit in razumevajoč šef sem bil, nobenega stiskanja rok in trepljanja po ramenih ne bo,« je odločil in pri tej odločitvi je ostalo. Mara je sicer k temu polglasno dodala, da kmetavz vedno ostane kmetavz, kar pa je Dornik z užitkom preslišal. Kakšno minuto pred četrto je 30. junija obhodil pisarne, na kratko pozdravil prisotne z »takole, konec je« in za sabo trdo zaprl vrata. Res pa se je malce zadržal v pisarni pri Mici, ki je prav takrat vlagala kopije dnevnih poročil v fascikel. Na pult pisalne mize je odložil največjo Kraševo bombonjero z bajaderami, pri tem je sicer hotel še nekaj reči pa ni našel primernih besed. Mici je za hip celo imela občutek, da jo namerava Dornik objeti. Hip je minil, nič se ni zgodilo, kajti kriminalisti se vendar ne objemajo, je še pravočasno prešinilo Dornika. Tudi kadar se poslavljajo od dolgoletnih sodelavcev in odhajajo v pokoj ne. O tem je naslednje jutro ob kavi na kratko in z raztrganimi

6


besedami pripovedovala Mici s cmokom v grlu in skoraj solznimi očmi. Skoraj, kajti tudi tajnice na kriminalističnem oddelku pred sodelavci ne jokajo. Ni primerno. Kakšen mesec pred dokončnim odhodom je Dornik načelniku v tretje nadstropje poslal kratko elektronsko sporočilo, v katerem mu je brez dolgih pojasnjevanj predlagal, naj za novega vodjo kriminalistov imenuje Boštjana Habiča. »Sicer vem, da boste naredili po svoji presoji, toda Boštjan Habič se spozna na delo, vztrajen je in nekaj zadnjih primerov, posebno tistega z navideznim samomorom v Lesexu brez njega ne bi speljali,« je pisalo v Dornikovem sporočilu. »Povsem sem mu zaupal in prepričan sem, da bo delo kot vodja, če ga boste imenovali, tudi v prihodnje opravljal korektno in v korist službe.« Precej nepričakovano, toda načelnik je upošteval nasvet odhajajočega Dornika, še posebej, ker se je pred ljudmi iz policijske direkcije lahko izgovoril, da gre za notranje imenovanje in zato kadrovskemu oddelku zanj ni potrebno izpeljati javnega razpisa. Tako je zdaj že dobre tri mesece kriminalistični oddelek vodil Boštjan Habič. V delo oddelka je že zelo kmalu po imenovanju vnesel nekaj novosti. Najvidnejša je bila težko opisljiva sproščenost, nekakšna domačnost, ki jo je poudaril vtis, da so vsi enaki. V Dornikovem obdobju se je točno vedelo, kdo je šef in kdo njegovi sodelavci. Ne samo s tem, da je Dornik vse okoli sebe vikal. Občasna izjema je bila le Mici, pa še njo je tikal le, kadar sta bila sama. Zdaj so bili na Boštjanov predlog vsi na ti, skakali so si v besede, včasih je kdo, ki je bil prepričan, da ga drugi ne poslušajo dovolj pozorno, tudi povzdignil glas. Kar si v Dornikovi prisotnosti niti zamisliti ni bilo mogoče. To pa ni bila edina novost. Bilo je še nekaj kadrovskih.

7


Grožnja s smrtjo