Issuu on Google+


Elegance is an attitude

www.longines.com

Kate Winslet


The Longines Saint-Imier Collection


21 26 32 36 46 50 54 58 60 66 70 77 80 84 87 90 93 96 100 104 108 112 116 120

“La città eterna” Rim za hedoniste Eataly - prefinjenost po italijansko Modni editorial: Na konec sveta Postavite se v vrsto, preden bo prepozno! Najboljša investicija v življenju Moj dežnik je lahko balon Uživajte lepoto! Prestižni mednarodni certifikat Bi se poročili z njim? Intervju: Emma Sherrard Matthew Zvezdino ozvezdje Uisge beatha Pariški flneo« bistro Intervju: Isabelle Legeron Dom penine Unikatni cestni McLaren Pariški posebneži Espresso na ekspresu Trije japonski biseri Ljubljana, prestolnica dizajna Prestižni maratoni Luksuzni golf sredi Provanse Golf je način življenja!

21

77 Di­ners Club Exclusive Ma­ga­zi­ne Glavni in od­go­vor­ni ured­ni­k: Janko Zrim Redaktorica: Danaja Vegelj Avtorji: Dragan Arrigler, Anžej Dežan, Aleš Fevžer, Bruno Gaberšek, Urša Henigman, Nina Levičnik, Urša Mlakar, Živa Rogelj, Daniel Tomičić, Danaja Vegelj, Monica Zerboni Naslovnica: Hotel Cavalieri Rim Foto: Waldorf Astoria Hotels&Resorts

Fotografi: Dragan Arrigler, Aleš Fevžer, Klemen Razinger, Janez Vlachy, Janko Zrim

Uredništvo: Tehnis Media Group Linhartova 3a, 1000 Ljubljana Tel.: +386 1 430 60 60, faks: +386 1 439 36 10 exclusive@dc-magazine.com Marketing in oglasno trženje: Klavdija Zrim, vodja marketinga Tel.: +386 1 430 60 63 Gsm: +386 41 635 575 marketing@dc-magazine.com Lek­to­ri­ca: Nina Modrijan Gra­fič­no ob­li­ko­va­nje, priprava: Studio Tehnis, Sebastijan Frumen, Ljubljana

8

Izdajatelj: Tehnis, d. o. o. Linhartova 3, 1000 Ljub­lja­na Di­rek­tor: Jan­ko Zrim DC Exclusive Magazine Italia Club Media Srl Via della Moscova 3 20121 Milano V sodelovanju z: Diners Club SLO, d.o.o. Dunajska 129, 1000 Ljubljana Direktorja: Tone Horvatič, Saša Pušnik

Tisk: Schwarz, d.o.o., Ljubljana Na­kla­da: 8000 iz­vo­dov ISSN 2232-2736 Vse pra­vi­ce pri­dr­ža­ne. Ko­pi­ra­nje ali po­na­tis vse­bi­ne je do­vo­ljen le s pis­nim do­vo­lje­njem iz­da­ja­te­lja.


Vsebina

96 54 70

9


Zlati časi Morda se sliši nenavadno, da jeseni 2012 pišem o zlatih časih. Marsikdo bo mislil, da gre za ironijo, celo cinizem, a določena dejstva vseeno ostajajo. Recimo to, da je jesen čas za rdečo, rumeno in zlato. Za toploto, za vonj po sveže pečenem jabolčnem zavitku in kostanju. Za toplino, ki diši po tistih časih, ko pesimizem ni obstajal. Zakaj torej ne? Če imate na razpolago prost vikend, pojdite pogledat zlate barve, v katere je oktobra odet Rim – mi smo za vas že raziskali prave naslove za gurmanske užitke, nakupovalna odkritja in vsrkavanje večnega mesta v slogu »dolce vite«. Brskali smo po delavnicah najbolj kakovostnih italijanskih čevljarjev in ugotovili, da je skrivnost preprostega mediteranskega optimizma v drobnih majhnih razvadah, ki ponujajo veliko veselja. Italijani se radi družijo ob hrani in kozarcu vina, kar dokazuje tudi koncept gastronomske verige Eataly, ki s svojo pristnostjo in preprostim motom »dobra hrana je bistvo življenja« osvaja Italijo in svet. Da je kulinarika trend, ki je dostopen komur koli in kjer koli, po drugi strani dokazuje tudi domača Ljubljana; pišemo o Zvezdinem ozvezdju, ki je »v DNK Ljubljane integriran vsaj toliko, kot je Dean & Deluca integriran v DNK New Yorka«. Ko boste torej prihodnjič željni jagodne torte, vrhunskega hamburgerja ali solate »za domov«, zavijte na Wolfovo – odprl se vam bo nov svet. Nov svet smo odkrivali tudi pri Kenzu, ki postaja čisto drugačen, mlad in svež, našli pa smo ga tudi pri najstarejših in najbolj tradicionalnih, začenši s kultno blagovno znamko Tiffany & Co., ki letos praznuje 175. obletnico. Kaj še? Iskali smo slona za poroko, popili espresso na ekspresu, pretekli maraton in si za konec privoščili viski. Zlate barve, se razume. V času, ko človek svoje fizične zmožnosti preizkuša s skokom z roba vesolja in vsakdo poskuša živeti svoje sanje, smo pač še vedno samo ljudje. S svojimi zgodbami, svojimi doživetji in svojimi načini iskanja nekih novih časov. Zlati časi so tukaj in zdaj, poglejte okoli sebe in globoko vdihnite. Janko Zrim

10


Dogodki

Ste pripravljeni na dogodke, o katerih se vam ni niti sanjalo, ali pač? Prek našega novega partnerja se boste lahko z zvezdami družili vse leto. Qako? Kmalu boste izvedeli. Tisti izbrani, ki boste s svojo Exclusive kartico vstopili v Q svet. Noben svetovni dogodek in nobena zabava za vas ne bosta več nedosegljiva.

www.dc-exclusive.si


XXXX

20


“La città eterna” Rim Zakaj Rim vsako leto obišče na milijone obiskovalcev? Odgovor je povsem preprost: malo zaradi bogate zgodovine, malo zaradi neprekosljive lepote mesta, bogastva spomenikov in umetnin, malo pa zaradi romantike in, hja – obljub o večni ljubezni.

Besedilo: Monica Zerboni Fotografije: Getty Images, Cinemania, Hotel Hassler, Rocco Forte Hotels, Janko Zrim, arhivi lokalov in trgovin

21


Rim Od obokov Koloseja do ruševin rimskega foruma, od Vatikanskih muzejev do Sikstinske kapele, od zelenih parkov Villa Borghese do Villa Pamphili – v Rimu si vsakdo lahko izbere svoj lastni itinerar. Obstaja pa še nekaj bolj intimnega in skrivnostnega, nekaj, kar neločljivo povezuje obiskovalca z mestom. Nek neustavljiv čar, ki ga začutiš med pohajkovanjem po mestnih ulicah in zgodovinskih predelih – naj bo to Trastevere, Via Veneto, ali pa t. i. Tridente, mitski trikotnik luksuznih nakupovanj in velikih hotelov med španskimi stopnicami in Piazzo del Popolo – mistika, ki te vedno znova prisili, da vzklikneš: »Rim je najlepše mesto na svetu!«

1

Od Audrey do Woodyja »Vsako mesto je po svoje nepozabno, a vendar ... Rim, spomin nanj bo v meni živel, dokler bom dihala,« je dejala Audrey Hepburn v filmu »Rimske počitnice«. Ta občutek ostane nedotaknjen, skupaj z njim pa se rojeva neobvladljiva želja po panoramskih sončnih zahodih nad Gianicolom po romantičnem sprehodu na Pincio in nočnem obisku Fontane di Trevi ter trga sv. Petra. Pravijo, da zadnji film Woodyja Allena »To Rome with love«, ki ga je posvetil mestu, prebivalcem Rima ni preveč všeč, saj naj bi projeciral izrazito stereotipno podobo mesta, ki je veliko bolj, kot resničnemu življenju, podobna prizorom iz filma Dolce Vita. Morda imajo Rimljani prav, a bodimo iskreni, prav ta Rim je med turisti najbolj priljubljen in oboževan. Rim, ki ponuja luksuzne butike na Via dei Condotti, ekskluzivne antikvariate na Via San Pietro; Rim, ki vas vabi, da splezate po stopnicah na Trinità dei Monti, da bi uživali v edinstvenem pogledu na svet; Rim, ki hoče, da se izgubite med skritimi ulicami in za konec morda celo najamete kočijo za nepozaben ogled starega mestnega jedra.

2

1. Insert iz filma Rimu z ljubeznijo, pod katerega se je podpisal Woody Allen (na fotografiji z igralcema Giulianom Gemmo in Greto Gerwig).

3

2. Pogled na večno mesto 3. Hotel de Rusie, zelena oaza v središču mesta Na naslednji strani: Do slavnih španskih stopnic vodi ena najbolj znanih nakupovalnih ulic na svetu, Via dei Condotti.

22

Spanec za kralje Hočete, da bo rimska izkušnja zares nepozabna? Najprej poskrbite za udoben spanec. V Rimu poleg najbolj prestižnih hotelov, kot sta Hotel de Russie ali Hassler, po novem najdete tudi majhna, ​​razkošna gostišča (guest houses), kjer vas bodo razvajali kot kralje. Že nekaj časa narašča število udobnih butičnih hotelov, ki turistom storitve hotelov s petimi zvezdicami ponujajo v kombinaciji z domačim udobjem, postregli vam bodo s toplino, intimnostjo in sproščenostjo, ki jo zmorejo le pristni Rimljani. »Naš turizem je turizem po meri človeka,« pravi grof Massimiliano Leonardi, lastnik dveh gostišč v središču Rima, ki se v čast njegovi ženi Jennifer imenujeta Casa Howard. Od slavnostne otvoritve v letu 2005 sta obe prestižni rezidenci priljubljena destinacija zahtevnih tujih gostov, saj apartmaji in sobe v hiši Howard nudijo rafinirano in prijetno bivanje, ki se lahko primerja z najbolj petičnimi hotelskimi verigami. V notranjosti boste našli starinsko pohištvo, ki je nekoč pripadalo palačam te družine (tapiserije in detajle je izbrala Leonardova soproga Jennifer osebno), v zajtrkovalnici pa vas bo prevzel tudi pogled na okusne slike in vaze s svežim cvetjem.


Rim

23


Rim

1. Večerni pogled iz suite v hotelu Hassler 2. Spalnica v hotelu Navona Palace 3. Gigli d’Oro Suite velja za enega najnovejših rimskih luksuznih hotelov 4. Fondazione Maxxi, Waldorf Astoria hotel Cavalieri, Janko Zrim, arhivi lokalov in trgovin

Intimnost in diskretnost sta tudi značilnosti gostišča Il Palazzetto, očarljive rezidence s pogledom na Trinità dei Monti. Objekt se nahaja v elegantni stavbi iz leta 1500, ki so jo restavrirali tako, da so poudarili njene najbolj dragocene dele. Čeprav se morda na prvi pogled zdi, da je Il Palazzetto razkošna depandansa bližnjega hotela Hassler, s katerim si deli upravljanje in nekatere storitve, je to neodvisno gostišče, ki nudi edinstveno rimsko doživetje. V vsakem od štirih apartmajev lahko gostje začutijo, da so v magičnem in tihem zatočišču – prostori so prepleskani v smetanaste odtenke, starinske zofe pa krasijo mehke tkanine, osvetljene s toplo mediteransko lučjo. Gostišče ima tudi restavracijo in vinski bar, da je izkušnja zares neponovljiva. Najnovejši hotel Gigli d'Oro Suite, ki se nahaja v osrčju okrožja Ponte, pa je poklon sodobnemu oblikovanju – zasluga gre arhitektu Filippu Bombaceju, ki je prenovil renesančni objekt in ga spremenil v očarljivo rezidenco za goste, ki iščejo udobje in zasebnost s petimi zvezdicami. Čeprav ohranja izvirne arhitekturne značilnosti, vključno z vidnimi tramovi, marmornatimi kamini in starimi kamnitimi stopnicami, je interier hotela v celoti poklon sodobnim oblikovalskim presežkom.

1

2

3

4

24

Na voljo je šest apartmajev za goste, ki tu najdejo popolno sprostitev pod curkom osvežujoče prhe ali pa se prepustijo ležernemu poležavanju na elegantnih zofah. Trenutek, ko boste pripravljeni priseči, da se je ustavil čas. Kdor se rad obdaja z zakladi baročnega Rima, mu bo všeč nočitev v drugem novejšem gostišču z imenom Navona Palace, katerega lokacija je kot z razglednice: le nekaj korakov je namreč oddaljeno od očarljive Piazze Navona in pompoznega Chiostra del Bramanteja. Ko boste vstopili skozi vhodna vrata, vam bo v hipu jasno, da je prostor opremil človek z izbranim umetniškim okusom; številne dragocene relikvije (od preddverja, polnega fresk, in reliefov iz marmorja, do stopnic, okrašenih z arkadami) in stebri iz sive vulkanske kamnine namreč govorijo zase. Nekatere sobe ohranjajo originalno poslikavo na kasetastih stropovih, ponekod pa so še vedno vidne freske z grotesknimi motivi, ki so nastale v 17. stoletju. V ta starinski okvir se harmonično prilega moderna oprema, sestavljena iz nekaj kosov preprostih in enostavnih oblik. Posebna pozornost je namenjena wellness centru za goste, nekateri apartmaji pa imajo na terasah celo zasebne bazene. Dobrodošli v Rimu, ki ga ne boste pozabili!


XXXX

V visokih petah na večerjo Rim za hedoniste Spomeniki, galerije, muzeji, pompozna arhitektura, zgodovinska dediščina ... imate dovolj kulture? Brez skrbi, Rim ima tudi svojo lahkomiselno plat: dobrodošli v svet luksuznega nakupovanja! Besedilo: Monica Zerboni Fotografije: Fondazione Maxxi, Waldorf Astoria hotel Cavalieri, Janko Zrim, arhivi lokalov in trgovin

26


Rim Tridente ‡ rimski odgovor Milanu Če se Milano lahko pohvali s t. i. »modnim štirikotnikom«, ima Rim svoj prestižni Tridente, tri osrednje ulice (Corso, Ripetta in Babuino), ki se po križanju z elegantnima Via Condotti in Via Borgognona prek Frattine stekajo v najlepši salon v mestu – trg Piazza del Popolo. Obvezni pečat Tridenta? Imena (in butiki, se razume) slavnih draguljarjev, kot so Bulgari (Via dei Condotti 10), morda najbolj znana blagovna znamka v svetu prestižnega nakita, Atlantide (Via delle Carrozze 71), prvo ime umetelnega etno nakita, Pomellato, ki iz zlatih skulptur izdeluje čiste mojstrovine (Via del Babuino 63) ali Pasquale Bruni (Piazza San Lorenzo v Lucini). Diamantom in biserom sledijo saloni najpomembnejših italijanskih in mednarodnih modnih oblikovalcev – našli boste vse od Prade do Ferragama, od Guccija do Tod's, pa seveda Versaceja, Battistonija, Burberryja, Hermesa, Christiana Diorja, Stello McCartney in Puro Lopez.

1 2

Čeprav v svetu mode Rim nikoli ne bo Milano, se je prav tu rodil mit o zvezdah, kot sta Valentino in Laura Biagiotti. Fendi je tu odprl svoj paradni butik v sedmih nadstropjih (nahaja se v neoklasičnem Palazzo Fendi v ulici Largo Goldoni), medtem ko ima Louis Vuitton tu svoj italijanski sedež z Maison Vuitton Etoile (Piazza San Lorenzo v Lucini), velikim prostorom v treh nadstropjih, ki ga je zasnoval znameniti ameriški arhitekt Peter Marino. V zgradbi ne boste našli le ženske in moške mode ter luksuznih usnjenih drobnarij, temveč tudi projekcijsko dvorano in knjižnico, ki obljubljata neponovljivo nakupovalno izkušnjo.

27

Na prejšnji strani: Hotel Cavalieri se lahko pohvali z restavracijo La Pergola, eno najboljših restavracij v Italiji. 1. V Rimu med drugim domuje tudi Bulgari, nemara najslavnejša blagovna znamka v svetu luksuznega nakita. 2. Maison Vuitton, italijanski sedež francoske hiše Luis Vuitton


Rim

1

2 3

1. do 4. Rim je vse, kar vam poželi srce. Obvezno se ustavite ob fontani Trevi (slika 2) in za srečo vrzite kovanec.

4

Obisk teh trgovin ni le postanek za tiste, ki želijo svojo garderobo osvežiti z ekskluzivnimi kosi oblačil po zadnji modi, ampak tudi prijeten izlet v svet vrhunske notranje opreme. Skoraj vse butike so namreč zasnovala slavna imena sveta arhitekture, ki med seboj kar tekmujejo v tem, kdo bo bolj inovativen, drzen in kontroverzen. Med zadnjimi prevetritvami v svetu italijanske mode je treba omeniti Malo, ki je svojih 40 let proslavil z novim butikom na Via Borgognona 4: ambient, v katerem se prepletajo moderni kosi pohištva s starinami, je unikaten miks zgodovine in tradicije, ki ga tako mojstrsko obvladajo samo Italijani. Nedaleč stran, tik pred stopnicami na trgu Piazza di Spagna, ima svoj sedež Casadei, blagovna znamka čevljev, ki so sinonim za kakovost in drznost, medtem ko je na Via Frattina 93 obvezen obisk trgovine Carla Pazolinija. Ne le zaradi nakupa novega para čevljev ali škornjev, ampak tudi zaradi trgovine same, ki je delo slavnega italijansko-ameriškega arhitekta Giorgia Borrusa.

28

Svojo zgodbo o prepletu zgodovine in tradicije ima tudi hiša Santoni, ime, ki obljublja najbolj kakovostne italijanske čevlje (in s tem se bodo strinjali vsi, ki se na modo vsaj malo spoznajo) – našli jih boste na naslovu Piazza di Spagna 79. V trgovini so čevlji razstavljeni kot dragulji na minimalističnih policah, v prostoru s sivim lesenim podom in štukaturami na stenah in stropu. Ljubitelji ultra luksuznih pletenin bodo zagotovo obiskali salon Loro Piana, tempelj prefinjenosti na številki 24 na osrednji ulici Via Condotti ali pa salon Brunella Cucinellija, nespornega kralja italijanskega kašmirja. Butik, ki se nahaja na vogalu ulice Via Borgognona in Via Bocca di Leone, se razteza v dveh nadstropjih in ima majhno teraso z opojnim vonjem po gardenijah. Neponovljivo. Na ulici Via Condotti boste našli tudi Furlo, eno najpogosteje izgovorjenih imen, ko je govora o torbicah – prav tu ima blagovna znamka svojo največjo prodajalno na svetu. Razprostira se na več kot 400 kvadratnih metrih v dveh nadstropjih, ki sta med seboj povezani


Rim

5 6

s spektakularno osvetljenimi stopnicami. Vse sobe so preplavljene z naravno svetlobo, ki poudarja pomembne arhitekturne podrobnosti palače iz leta 1700 (Via Condotti 55/56). Rim, kot je nekoč bil Poleg salonov najboljših blagovnih znamk je tu še vrsta zanimivih zgodovinskih trgovin, kjer diši po Rimu iz preteklosti. Med njimi je Stara lekarna (L'Antica Farmacia) na ulici Via di Torre Argentina 15, ki ohranja nedotaknjeno pohištvo še iz leta 1752, otroški frizer (Il Parrucchiere dei Bambini) na ulici Metastasio 17, kjer najdete bizarne sedeže z ��ivalskimi glavami iz 30. let; čokoladnica Moriondo in Gariglio pa že od leta 1850 proizvaja najboljše čokoladne bonbone v mestu (Via Piè di Marmo 21). Tudi tisti, ki imajo radi nakupovalne centre, ne bodo razočarani: galerija Alberto Sordi na trgu Piazza Colonna ponuja najboljšo italijansko in svetovno modo na enem mestu. V dragocenem ambientu iz 19. sto-

letja, okrašenem z večbarvnim marmorjem in vitraži, ki predstavljajo redek primer Art Nouveau v Rimu, so zbrane nekatere najbolj znane italijanske blagovne znamke: Trussardi, Coccinelle, Nannini, Braccialini in mnogi drugi, poleg tega pa boste tam našli še Librerio Feltrinelli in veleblagovnico la Rinascente. Ste za aperitiv? Bodimo iskreni, po nakupovanju se prileže sprostitev. Na odličen sladoled boste zavili k Giolitti (Via Uffici del Vicario 40) ali pa h Gromu (Via della Maddalena 30); na dobro kavo v kavarno Piazza di Pietra ali v Caffè Sant'Eustachio, kjer vam po mnenju domačinov postrežejo z najboljšim espressom v Rimu (Piazza Sant'Eustachio 82). Za požirek poživljajočega čaja v dvoje je pravi naslov bar-restavracija Canova-Tadolini na Via del Babuino 150. Nahaja se v nekdanjem ateljeju kiparja Antonia Canove, zato poleg miz in stolov tam najdete tudi serijo velikih skulptur.

29

7

5. do 7. Poleg nakupovalnih in kulinarični užitkov boste uživali tudi v muzejih, galerijah in arhitekturnih presežkih. Strokovnjaki pravijo, da si velja ogledati muzej Maxxi, ki ga je zasnovala slavna Zaha Hadid.


Rim 1. Restavracija Imago sodi med najbolj slikovite rimske kulinarične destinacije – poleg menija vas bo navdušil tudi panoramski razgled. 2. Restavracija Da Nino, skrbno varovana skrivnost domačinov. 3. do 5. Če ste v Rimu, morate obvezno na čaj v Canova – Tadolini na Via del Babuino in na pico v katero od rimskih ošterij.

1 2

3 4

30

Vsekakor ne smete zamuditi obiska bara Caffè Greco na Via Condotti. 250 let star lokal je simbol svetovljanskega Rima – v svojih »Memoires« ga je omenil Casanova, Goethe, Wagner, Stendhal in Byron pa so bili tam redni gostje. Danes se tu zbirajo umetniki, igralci in zvezdniki, ki jih lokal gosti v svojem bogatem okolju, polnem umetnin in zgodovinskih dragocenosti. Zanimive lokale boste našli tudi v nekaterih mestnih muzejih in galerijah; v to kategorijo nedvomno sodi Brascafè, majhna in elegantna kavarna v pritličju stavbe Palazzo Braschi, kjer je sedež rimskega muzeja, z dostopom s trga Piazza Navona in Piazza San Pantaleo. Na ulici Corso Vittorio Emanuele je kavarna Bistrot, ki se nahaja na prelepem dvorišču Chiostro del Bramante; gre za eleganten in prefinjen lokal, ki ponuja prigrizke in pijačo v zelo posebnem okolju (Via Arco della Pace 5). Če ste si zaželeli aperitiv med modno smetano, je pravi naslov zagotovo Fluid (Via del Governo Vecchio 46/47), ki sedem let po odprtju še vedno velja za eno najbolj zanimivih lokacij v zgodovinskem središču mesta. Interier je – kot pove ime - fluidna mešanica kovine in steklenih vlaken, ki se dopolnjujejo z naravnimi materiali, kot sta les in pesek, medtem ko


Rim

5

spremenljiva svetloba in televizijski zasloni ustvarjajo trendovsko »emtivijevski« ambient. V okrožju Trastevere boste našli še Freni e Frizioni (kar bi lahko prevedli kot »zavore in sklopke«), lokal s pogledom na trg Piazza del Politeama, lučaj stran od slikovitega trga Piazza Trilussa. Freni e Frizioni je prostor, opremljen z najdenimi starimi predmeti – v Rimu velja, da je aperitiv in koktajl tam danes že nuja. Težnja po preoblikovanju starih tovarn in industrijskih območij v prostore, namenjene kulturi in kulinariki, je že nekaj časa stalnica tudi v Rimu, zato ne preseneča, da je danes poleg lokacij mednarodnega slovesa in ugleda (kot je Gusto na trgu Piazza Augusto Imperatore ali il Bolognese na Piazza del Popolo) zelo »in« večerjati ali preživljati večere na krajih, ki se nahajajo na obrobju mesta, saj velja, da so prav ti prijetna osvežitev izven ustaljene klasike mestnega jedra. Hočete češnjo na vrhu torte? Za najbolj modnega trenutno velja Lanificio 159, restavracija, ki se nahaja v prostoru, ki so ga včasih uporabljali za proizvodnjo volnenih tkanin. Stavba, ki je ohranila svojo prvotno strukturo, ohranja dekadenten čar industrijskega predela in si lasti čudovit razgled na reko Aniene (Via di Pietralata 159). V isto kategorijo bi lahko umestili tudi restavracijo Pastificio San Lorenzo, ki se nahaja v nekdanji tovarni testenin v okrožju San Lorenzo (Via Tiburtina 196). V prostorih, ki so bili desetletja zapuščeni, so mladi lastniki ustvarili preprost, a eleganten prostor, kjer vam ponujajo najboljše tradicionalne italijanske jedi, medtem pa lahko uživate v sodobni umetnosti. Nekdanji industrijski kompleks je danes v resnici ugleden center sodobne umetnosti s številnimi ateljeji znanih umetnikov in prestižnih umetnostnih galerij. Rezultat novodobne reciklaže je tudi sedež Eataly, ki v tem trenutku velja za najbolj trendovsko kulinarično ime. Danes že simbol italijanske kuhinje, blagovna znamka Eataly, si je za svojo prvo rimsko podružnico izbrala naslov XII Ottobre 1492, zgodovinsko postajo Ostiense, ki jo je zasnoval arhitekt Julio Lafuente za svetovno prvenstvo v nogometu leta 1990 in je bila kar nekaj časa zapuščena. Pod steklenimi oboki prenovljenega paviljona v štirih nadstropjih poleg številnih razstavnih prostorov, kjer vas naučijo prepoznati tipične sestavine italijanske kuhinje, najdete tudi deset različnih restavracij. Vsi izdelki za prodajo in pripravo hrane prihajajo od malih proizvajalcev, ki s svojim imenom jamčijo za kakovost in pristnost produktov. Eataly Roma mora obiskati vsak obiskovalec Rima, saj je to kraj, ki nudi oboje: navdih in dediščino manj znanega Rima.

31


XXXX

Preprosta prefinjenost po italijansko Eataly, visoka hrana

Italija ni le dežela kulturnozgodovinskih, ampak tudi kulinaričnih in vinarskih umetnin. Zato ni nič nenavadnega, da se je prav tu v času hitrega življenja in hitre prehrane rodilo gibanje »slow food« – počasna prehrana, ki spodbuja domačo, lokalno pridelavo mesa, zelenjave, testenin in drugih živil, predvsem pa počasno in poglobljeno uživanje ob obloženi mizi. Besedilo: Mojca Širok, dopisnica RTV Slovenija iz Italije Fotografije: arhiv Eataly

32


Rim Na prejšnji strani: Koncept Eataly izhaja iz preproste resnice: dobra hrana je bistvo življenja.

Prav ta filozofija je obrodila tudi največjo gastronomsko tržnico na svetu. Eataly – ime je besedna igra angleških besed jesti in Italija – je gastronomski raj: kombinacija tržnice, supermarketa, picerije, restavracije in domače gostilne je nastala iz preproste resnice, ki narekuje, da je dobra hrana bistvo življenja. Od pridelovalca do potrošnika, takoj in brez posrednikov – tu lahko kupite, jeste ali celo študijsko proučujete vse najbolj tipične in priznane italijanske prehrambene zaklade. Prvi Eataly so odprli leta 2007 v Torinu, predzadnjega julija v Rimu, zadnjega avgusta v Yokohami na Japonskem. Nazaj h koreninam Idejni in izvedbeni oče projekta je italijanski poslovnež Oscar Farinetti, ki je prodal družinsko verigo trgovin bele tehnike in ustvaril nov način dojemanja in uživanja dobre hrane. Njegova zgodba je zgodba vračanja h koreninam. Že njegov priimek, kot rad pove, govori o hrani, »farina« namreč v italijanščini pomeni moka. Njegovi predniki so izdelovali in prodajali testenine, njegov oče je družinsko delavnico razširil v trgovino z živili in drugimi izdelki, Oscar, ki je podjetje prevzel leta 1978, pa se je osredotočil na elektroniko in belo tehniko; veriga Unieuro je kmalu postala ena največjih v Italiji. 25 let pozneje se je konec vrnil na začetek. Leta 2003 je Farinetti prodal Unieuro in ustanovil Eataly. Ko govoriš s predstavniki podjetja, ti bodo najprej povedali, da je bila njihova prva želja spremeniti prepričanje, po katerem so visoko kakovostni izdelki in pridelki malih pridelovalcev dragi in ekskluzivni. »Želeli smo zmanjšati razkorak med potrošnikom in kakovostjo,« je v pogovoru za TV Slovenija povedal Farinettijev sin Nicola Farinetti, ki vodi rimski Eataly, »problem je marsikje namreč v tem, da so res dobri izdelki bodisi zelo dragi bodisi jih ne dobiš tako zlahka, ker jih prodajajo samo v majhnih specializiranih trgovinah. Naša zamisel je bila ustvariti velik prostor, neformalen, kjer bi se vsi počutili doma kot v vsakem supermarketu; v smislu, da je lahko dostopen in da lahko v njem združimo tri glavne izkušnje, povezane s hrano: jesti, kupiti, učiti se. In ker imamo velik obisk, lahko skrajšamo dobavno verigo – imamo veliko nabavo, dobro prodajo in, posledično, nizke cene.«

1. Enoteca, italijanski izraz za lokalno prodajalno vin, ki poleg prodaje kupcem nudi tudi degustacijo. 2. Rimski Eataly je največji od vseh; v štirih nadstropjih imajo kar 14.000 prodajnih izdelkov, 23 lokalov in 8 delavnic. 3. Mesnica v rimskem Eatalyju.

1 2

3

Globalni užitki ob obloženi mizi V petih letih je Eataly odprl 19 podružnic v Italiji, 9 na Japonskem in eno v New Yorku. V čem je skrivnost uspeha? »Preprostost,« odgovarja Farinetti, »smo preprosti ljudje, ki preprosto razmišljajo, kuhajo na preprost način, stranki postrežejo na preprost način in preprosto govorijo.« Ni naključje, da je ustanovitelj znamke Slow Food Carlo Pietrini Farinettijev dober prijatelj. Slow Food ima svoje mesto tudi v Eatalyju, bodisi z nasveti bodisi s svojimi knjigami in vodiči. V Eatalyju pozorno izbirajo prostor, ki ga bodo naselili, saj želijo s svojimi vsebinami oživiti tudi »usahnjena«

33


Rim 1 in 2. V petih letih je Eataly odprl 19 podružnic v Italiji, kjer poleg Rima izstopata tudi Torino in Milano.

poslopja. V Torinu se Eataly razteza v dveh nadstropjih nekdanje tovarne vermuta, v Rimu so ga postavili v nekdanjem prometnem terminalu v četrti Ostiense, ki so ga leta 1990 za milijarde takratnih lir javnega denarja zgradili za svetovno prvenstvo v nogometu, nato pa je dvajset let zapuščen propadal. Rimski Eataly je največji od vseh, v štirih nadstropjih imajo 14.000 prodajnih izdelkov, 23 lokalov in 8 delavnic, kjer najbolj tipične italijanske slasti nastajajo pred vašimi očmi. Mocarela iz bivolovega mleka, na primer, zaščiteno poreklo dežele Campanie. »Naša osnovne sestavine pridejo vsako jutro z naše farme,« je povedal pridelovalec Roberto Battaglia, »nato v petih urah, potem ko smo mleko obdelali in dobili sirotko, nastane mocarela.«

1 2

34

Ob ribji, mesni in zelenjavni restavraciji, bistrojih s pico in testeninami, slaščicami in sladoledom najdete tudi hit zadnjih let: Italijani, ki so predvsem vinarji, so odkrili pivo. V Eatalyju v Rimu se tako predstavlja tudi 100 italijanskih malih pivovarn. Kulinarična Ikea Kritiki trdijo, da je Eataly za hrano to, kar je švedska Ikea za pohištvo. Globalno uniformiranje okusa pod pretvezo preproste prefinjenosti. Italijanska kuhinja je verjetno med najbolj prepoznavnimi in najbolj razširjenimi na svetu, preprosta in dostopna ima veliko širši domet kot zapletenost francoske kuharske umetelnosti ali eksotičnost vzhodnjaških kuhinj, ki so za marsikateri evropski okus še vedno daleč in tuje. Mladi italijanski kuharski mojstri danes na novo vrednotijo najosnovnejše recepte domače kuhinje svojih mam in babic. »Piadina romagnola«, kruh, narejen samo iz mleka in vode, je bila klasična jed za reveže. Danes je bolj priljubljena od pice, ker je postala trendovska. V rimskem Eatalyju so vrste pred stojnico družine Maioli v času kosila in večerje dolge, kot bi piadino dajali zastonj. »Včasih so piadino delali na najbolj preprost način, saj si jo naredil že samo iz moke, vode in malo svinjske masti,« je za TV Slovenija povedal Mirko Maioli, »zdaj smo jo malce izpopolnili, dodamo kvas v prahu, sol, sladilo, malce mleka, da je bolj mehka. Obložiš pa jo lahko z vsemi božjimi darovi. Od pršuta iz Parme, do squacqueroneja, ki je zelo svež sir.« Koncept Eataly je bil zmagovit že od samega začetka, številnim italijanskim prehrambenim podjetjem in pridelovalcem je dal novega zagona, Italija pa je tako sredi najhujše gospodarske krize po drugi svetovni vojni s Farinettijem in njegovo ekipo dobila novo, svetovno znano in priznano blagovno znamko.


Na konec sveta Fotografije: Klemen Razinger Stiliranje: Danaja Vegelj Ličenje in pričeska: Ana Lazovski Model: Neža (Model Group) Postprodukcija: Jan Jenko

Krilo in top m*faganel Suknjič N a t a s a H r u p i c


Krilo in top m*faganel SuknjiÄ? N a t a s a H r u p i c Torba (levo) GroĹĄelj Nogavice Agent Provocateur


Plašč, hlače in srajca Firma by Sanja Suknjič JSP


Suknjč Nina Šušnjara Top in hlače Firma by Sanja


Suknjč Nina Šušnjara Top in hlače Firma by Sanja


Klobuk in krilo Firma by Sanja Top m*faganel


Suknjič JSP


Plašč Firma by Sanja Obleka m*faganel


XXXX

Postavite se v vrsto, preden bo prepozno! Prevetreni Kenzo “Obvezni kos sezone?” Delphine Hervieu, še ena iz kluba francoskih modnih novinark, je v odgovor zamežikala z očmi, si popravila sončna očala in čisto počasi rekla: “Pozabi na Givenchy in Céline, če mi daš Kenzovo omaro, ti čisto zares obljubim, da ne bom nikoli več tarnala, da ne vem, kaj bi oblekla.” Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: arhiv Kenzo

46


Moda In Delphine še zdaleč ni edina, ki – odkar se je v modnem tisku pojavil zelen pulover s kičasto izvezenim motivom tigra – razmišlja samo še o blagovni znamki, ki se je po skoraj petnajstih letih lani končno predramila iz lepotnega spanca, ki je trajal vse od upokojitve Kenza Takade leta 1999. Novi Kenzo? “Veš kaj, svež je. Prav nič po pariško vzvišen, blizu je ljudem in rojeva se na ulici. Krasno je, da znotraj zaprtega kroga visoke mode obstaja blagovna znamka, ki razume življenje tukaj in zdaj,” je Delphine skomignila z rameni. In imela je prav. Ko Los Angeles sreča Pariz (ali obratno) Humberto Leon in Carol Lim sta v Pariz prišla iz domače Kalifornije z mislijo na to, kako zelo zabavno bi bilo kaj početi v Franciji, deželi visoke mode in glamurja. Tedaj si nista niti v sanjah predstavljala, da ju bodo vodilni pri LVMH v hipu vzljubili in ju po hitrem postopku izstrelili v šefovsko pisarno na rue Vivienne v drugem pariškem okrožju. Kreativni par, ki se je pred več kot desetimi leti spoznal na fakulteti Berkley, dejansko nima nikakršne formalne izobrazbe s področja modnega oblikovanja. Leon je v Kaliforniji študiral kiparstvo, Limova ekonomijo in v modnem svetu sta pristala povsem po naključju, ko sta po vrnitvi s potovanja v Hong Kong v Los Angelesu odprla majhno prodajalno z neznanimi oblikovalskimi imeni (ki so ju navdušili na Kitajskem) in jo poimenovala Opening Ceremony. Vse ostalo je zgodovina.

Opening Ceremony je v naslednjih nekaj letih prerasel v kult, ena ključnih destinacij modno ozaveščenih posameznikov – še toliko bolj, ko je zgodba nekaj let kasneje dobila nadaljevanje v obliki butika v trendovski newyorški soseski Soho. “OC”, kot butiku Leona in Limove pravijo na kratko, je s svojim unikatnim pristopom privabil številna zveneča imena, hkrati pa dobil predznak ene najbolj inovativnih trgovin s konceptom. Skrivnost do uspeha? Kot sta v intervjuju za New York Times nekoč povedala oblikovalca, je ključ njune ustvarjalnosti v tem, da znata modo približati ljudem, spremeniti pretok informacij in iz običajnega monologa ustvariti živahno razpravo, kjer so potrošniki pri ustvarjanju ponudbe enako pomembni, kot je pomembna oblikovalska ekipa. Dober začetek za blagovno znamko, ki je potrebovala pošteno adrenalinsko injekcijo, potem ko se je zdelo, da so njeni zlati časi za vedno minili. Kenzo je v 70. letih ustanovil japonski oblikovalec in umetnik Kenzo Takada, ki je v Pariz iz Tokia pripotoval v sredini 60. let. Kmalu zatem je v centralnem Parizu odprl butik Jungle Jap, prostor, kjer so se srečevale kreativne energije in se je japonsko zlivalo s francoskim. Kenzo, ki v beležkah modnih zgodovinarjev velja za mojstra eklektičnih potiskov, tekstur in raznolikih materialov, je postal stalnica na radarju modnih urednic in tam ostal vse do konca 90. let, ko se je mož, ki je blagovno znamko ustanovil, odločil upokojiti. Ko sta krmilo Kenzove ladje lani prevzela Leon in Limova, sta začela tam, kjer je bilo najbolj smiselno: na samem začetku.

2

3

1

1. do 4. Humberto Leon in Carol Lim, Američana v Parizu. 4

47


Moda Po štirinajst ur na dan sta preživela v arhivu blagovne znamke, brskala za kolaži, podatki in inspiracijo, ki bi razkrila Takadovo oblikovalsko dediščino. Našla sta barvne ploskve, vzorce, potiske, svilo in volno. Našla sta široke anorake in obleke, ki se nosijo nizko spuščene na boke – tisto, kar se mora zgoditi, ko Kenzo sreča hip kalifornijsko mladino. Ko sta na vrtu Kenzovega sedeža izbranim urednikom premierno predstavila rezultat svojega dela, je med publiko završalo. Smejala se je celo Anna Wintour, urednica ameriške Vogue (kar se, pravijo, sicer res ne dogaja čisto vsak dan). Po pisti se je v modrem pajacu sprehodila Chloë Sevigny, Jason Schwartzman je igral na bobne, medtem ko sta oblikovalca klepetavo vijugala med gosti in jim (kot že številnim drugim poprej) zlezla pod kožo. 1

1. do 4. Novi Kenzo, spoj tradicionalne identitete Kenza Takade in drzne vizije nove generacije.

Moda, ki je stopila s piedestala in preživela Prestopiti iz sveta alternativne mode v svet “velikih” je skoraj tako kot preživeti puberteto in končno odrasti. Leonu in Limovi je uspela velika poteza, saj se zdi, da

2

3

48

sta z dozo kalifornijskega humorja predramila celo pregovorno snobovski Pariz. Novi Kenzo diši po losangeleških poletjih in delih Ellswortha Kellyja, hkrati pa je ležerno nosljiv in še vedno dovolj francosko šik, točno tak, kot bi Kenzo moral biti leta 2012. Da sta oblikovalca črpala iz kulturne dediščine Kenzove zapuščine, je jasno tudi zaradi načina kombiniranja vzorcev, barv in materialov, ki temeljijo na izhodiščni identiteti blagovne znamke. Okoli Leona in Limove je, pravijo, zmeraj nekaj, kar ti daje vedeti, da sta neizmerno kul, ne glede na starost, konfekcijsko številko in osebni okus tistega, ki izbira. Mladi ju občudujejo, ker nista vzvišena, starejši zato, ker ju občudujejo mladi (in ti že vedo!) in ker so končno priznali, da ne morejo imeti zmeraj prav in da so devetdeseta pač za vedno minila. Novi Kenzo je pač točno to, kar je bil Kenzo v svojih najboljših časih: blagovna znamka, ki bi vsaki ženski, ki jo poznam, rešila večno težavo z garderobo. Postavite se v vrsto, preden bo prepozno. 4


XXXX

Najboljša investicija v življenju Narod, ki ve, kaj so dobri čevlji

Italija – dežela pašte, tanko rezanega pršuta, močnega rdečega vina, sonca, dobre mode in lepo počesanih moških. Italija – dežela, kjer vsaka ženska ve, da mora investirati v kakovostno usnjeno torbico in se vsak moški zaveda, da brez dobrih čevljev nima prihodnosti. Italija – dežela obrtniških skrivnosti in modernih tehnik. Dobrodošli v svet odličnosti. Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: arhiv Salvatore Ferragamo in Santoni

50


Moda Dejstva: ženska v povprečju na leto kupi štiri pare čevljev, moški le enega. Najprimernejši čas dneva za kupovanje čevljev je zvečer, ko so stopala najbolj zatekla. Najdražji čevlji vseh časov so bili rdeči copatki, ki jih je v filmu Čarovnik iz Oza nosila Judy Garland; na dražbi so jih pred leti prodali za 665.000 dolarjev. V Evropi so se ženski čevlji od moških začeli razlikovati šele v 18. stoletju. Stopala nosijo celotno težo telesa, zato so dobri čevlji pametna investicija. Salvatore Ferragamo: ni vsak čevelj za vsako nogo Leta 1919 se je Salvatore Ferragamo iz rodnega mesta v italijanski Toskani preselil v Santa Barbaro in čez noč zaslovel kot “čevljar zvezd”. Svojo prvo prodajalno je odprl leta 1923 v Hollywoodu, štiri leta kasneje pa se je odločil razširiti tudi na domači italijanski trg. Leta 1938 je zgodba o Ferragamovih čevljih dobila globalne razsežnosti, prodajalni v Firencah so namreč sledile trgovine v Rimu in Londonu, danes pa je čevlje z drobnim rdečim podpisom mogoče kupiti povsod, kjer vedo, kaj pomeni čevljarska kakovost. Potem, ko je Ferragamo leta 1966 v žametne zelene gležnjarje obul Brigitte Bardot in je za Audrey Hepburn oblikoval črne semiš balerinke, so v podjetju leta 1970 začeli izdelovati tudi moško obutev in pristali natanko tam, kjer si želi biti vsak proizvajalec kakovostnih čevljev: na vrhu seznama “made in Italy”. Leta 2004 so pri Ferragamu namreč začeli izdelovati posebno linijo moških čevljev po metodi tramezza, ki danes velja za garancijo najbolj ekskluzivne moške obutve – odlikujejo jo namreč čiste linije, detajli, ki jih zmorejo le italijanski obrtniški mojstri, najkakovostnejši materiali in udobje, ki pritiče dejstvu, da je čevelj izdelan po meri človeka, ki ga nosi. Tramezza je spoj tradicije in modernosti, oznaka za najvišjo kakovost, saj označuje metodo izdelave – način, na katerega je usnje pritrjeno na notranji in zunanji podplat. Zgornji del čevlja je na notranji podplat pritrjen z “nevidnim šivom”; med notranji in zunanji podplat pa čevljarski mojstri vstavijo t. i. tramezzo, ki jo z metodo “hitrih šivov” nato pritrdijo na zunanji podplat (podplat je zgodba zase, saj ga sestavljajo tri plasti usnja v skupni debelini 12 milimetrov), ki je ročno oblikovan in natančno zbrušen na koncu postopka. Sama konstrukcija čevlja zahteva, tako s ponosom zatrjujejo v službi za odnose z javnostmi, uporabo dveh različnih podpornikov: prvi je vstavljen v tramezzo in je narejen iz jekla (ki čevelj stabilizira na loku stopala), drugi iz bukovega lesa pa je vstavljen pod tramezzo in zagotavlja obliko čevlja ter oporo tam, kjer ta nosi večino človeške teže. Poleg kakovosti, ki jo zagotavljajo precizna konstrukcija čevljev in procesi ročne izdelave, je Ferragamova tramezza tudi garancija za dolgo življenjsko dobo; ponošen podplat je namreč mogoče zamenjati s “hitrimi šivi”, ne da bi porušili samo konstrukcijo čevlja. Ferragamovi čevlji so edini, ki imajo tramezzo izdelano iz

1

1., 2. in 3. Ferragamova tehnika tramezza je spoj tradicije in modernosti, hkrati pa tudi garancija za nesporno kakovost.

2

3

51


Moda 1. in 2. Santoni je poleg moških čevljev med poznavalci poznan tudi po vrhunsko oblikovanih ženskih salonarjih, sandalih in gležnarjih.

zaščitni znak blagovne znamke, hkrati pa jamči za nesporno kakovost. Originalna tehnika namreč zahteva, da na usnje (preden izdelajo čevelj) nanesejo tudi do 15 plasti različnih barv, pri čemer je prva plast nanešena s prsti, vsaka naslednja pa z volneno krpo. Na koncu procesa čevlje, ki so od začetka do konca izdelani ročno, zloščijo po posebnem postopku – najprej s krtačo, nato z naravnimi kremami in voski, ki jih nanašajo s kašmirjem in svilenimi krpami. Santonijevi čevlji imajo zgodbo, saj so izdelani po eni od treh tehnik konstrukcije: blake je klasična metoda, ki jo odlikujejo natančni šivi in prefinjen izbor najbolj kakovostnega usnja; bentivegna označuje najprestižnejšo linijo, kjer je vsak centimeter usnja previdno raztegnjen in ročno prišit na podplat (tudi ta je, kakopak, izdelan ročno); cervino pa črpa iz tradicionalne metode izdelave pohodniških čevljev in velja za najtrpežnejši moški čevelj sodobnega časa. Posebna metoda, produkt Santonijevih delavnic, je Goodyear Bologna, ki zagotavlja maksimalno udobje in zahteva veliko mero oblikovalskega posega, saj je čevelj oblikovan, še preden je pritrjen na notranji podplat (in po petnajstih dneh “oblikovanja” tudi na zunanji podplat). Kako izbrati? Čisto preprosto. Po občutku in intuiciji, ki zapoveduje, da izberete tisto, ki nima nikakršne povezave z zadnjimi trendi in hollywoodskimi zvezdnicami, a diši po odličnosti, ki jo znajo prepoznati le moški, ki vedo, kaj izbirajo.

1

Dobri čevlji so posledica sistematičnega vzdrževanja, zato velja slediti osmim zlatim pravilom italijanskih obrtniških mojstrov: 1. Novih čevljev ne smete nikakor nositi dolgo. Šele ko se stopalo povsem privadi na obliko čevlja, jih lahko nosite cel dan. 2. Nikoli ne nosite istih čevljev dva dni zaporedoma. Med nošenjem si velja vzeti vsaj dan premora. 3. Čevlje vedno obuvajte z žlico. 4. Preden čevlje sezujete, morate vezalke obvezno zrahljati do konca. 5. Ko čevlje sezujete, vanje položite model (ali papir), s katerim boste ohranili njihovo obliko. 6. Papir ali model morate uporabiti tudi v primeru, ko so čevlji mokri od dežja ali snega. 7. Po vsakem nošenju morate čevlje očistiti in zloščiti. 8. Ko čevljev ne nosite, jih povoščene shranite v škatli.

zmehčanega usnja (in ne iz plute, kot je sicer v navadi), kar jih dela bolj prožne in prilagodljive anatomiji podplata. Sam postopek ima kar 320 standardiziranih faz, ki zahtevajo več kot šest ur ročnega dela in se zaključijo z najmanj štiridnevnim procesom “oblikovanja” čevlja. Metoda ustvarjanja čevljarskih presežkov, ki jih nadgrajuje prestižna ponudba “made to order”, ki zagotavlja, da boste v 60 dneh (po nekaj pomerjanjih) v roke dobili čevelj, ki se bo vašim stopalom in osebnemu okusu prilagajal na milimeter natančno. Santoni: duša čevlja Če vprašate moške, ki so leta preživeli v iskanju popolnih čevljev, vam bodo znali svetovati, da morate Santoniju obvezno dati priložnost, ki jo zasluži. Podjetje je leta 1975 ustanovil Andrea Santoni, ki je svojo vizijo osnoval na kulturni dediščini obrtništva in tradicionalne italijanske kakovosti, sin Giuseppe pa je blagovno znamko povzdignil v globalni kult. Kaj Santoni razlikuje od konkurence? Strast do detajlov in ročna izdelava. Odsotnost blišča, če hočete. Santoni je kot dober kaviar – preden ga kupiš, moraš vedeti, kaj kupuješ. Številni čevljarski mojstri so pri Santoniju že od ustanovitve podjetja leta 1975 in prav skozi njihovo delo so Santonijevi čevlji iz obrtniškega postali umetniški izdelek. Prav pri Santoniju so namreč razvili lastno tehniko barvanja usnja, znano pod imenom “patina”, ki je

52

2


Oglas


XXXX

Moj dežnik je lahko balon

Burberryjevi dandijski dežniki so najbolj opevan modni dodatek jeseni Samo Britanec lahko izusti, ves raznežen, da ni nič lepšega kot takrat, kadar dežuje. Christopher Bailey, kreativni um za modno znamko Burberry, je neko aprilsko jutro, ko je curljalo z vseh strani, pred zbrano množico na prvem festivalu revije Vogue razpredal prav o tem. »Nekaj poetičnega je na velikih, sočnih kapljah, mar ne?« je izzval urednico britanske modne biblije, Alexandro Shulman. In ona – celo ona, klena Angležinja – je obnemela. »Christopher, ne vem, ali bi se danes še kdo strinjal s tabo,« mu je odgovorila in se prestavila v premočenih škornjih, Bailey pa je vanjo le strmel. Ni razumel, v čem je težava. Besedilo: Anžej Dežan Foto: Burberry

54


Moda Burberry gre k lužam, kakor grejo hrenovke k spominu na pionirčke. Z dežjem sta nerazdružljiva. Navsezadnje je znamka utemeljena na početju praočeta Thomasa Burberryja, ki je leta 1856 v podeželskem mestecu Basingstoke po zaključenem pripravništvu odprl svojo krojaško delavnico in se osredotočil na izdelovanje nepremočljive opreme. Dobra tri desetletja kasneje je že patentiral »gabardin« – blago, v katerem je še pred tkanjem z uporabo posebne tehnike niti naredil vodoodporne. Ko ga je med prvo svetovno vojno za potrebe vojakov v jarkih ukrojil v dežni plašč, je v njem cela generacija mož kljubovala ostrim zimam, hkrati pa je poskrbel za ikoničen kos, ki je še vedno izumljen – vsakič znova – na Burberryjevih in drugih modnih brveh. Christopher Bailey ne skriva naklonjenosti slabemu vremenu. Navsezadnje prihaja iz pokrajine Yorkshire, kjer te lahko odpihne, če ne paziš dovolj, in dobro razume potrebe oblačenja v tri ali več plasti. Bil je eden prvih, ki je spremenljivo britansko vreme izkoristil v svoj prid in se z njim začel poigravati – tako v oblikovanju kot v splošni izgradnji znamke. Če v gromozansko Burberryjevo poslopje Horseferry House blizu Temzinega pobrežja vkorakaš decembra, na velikih LCD-zaslonih »sneži« kot kje na severu Otoka; kadar si tam aprila, slišiš zvoke dežnih kapelj, ki po zvočnikih pozdravljajo nič hudega sluteče obiskovalce. Aprilske prhe Dež je prva stvar, na katero pomislijo tisti, ki so že kdaj stopicali po Londonu. Ne preseneča torej, da je Burberry že pred dvema letoma stereotip obrnil v svoj prid s posebno »kapsulsko« moško in žensko kolekcijo April Showers. Močne barve, še posebej napadalne v podobi sončno rumenih, živo zelenih in krvavo rdečih trenčkotov, so bile zoperstavljene negativnosti, ki jo sicer pripisujemo ploham. Ko je zunaj vse sivo, se moraš obleči čim bolj optimistično, so sporočale. Vodoodporni element so poosebljali prav vsi kosi v kolekciji: hlače, anoraki, dežniki, celo ovitki za telefone iPhone, pogosto v navezavi z zaščitnim karirastim vzorcem znamke. Potem so se med sklepnim paradiranjem aktualne jesenske in zimske ženske mode manekenke po pisti sprehodile z dežniki in jih odprle, ko je pričelo deževati, modnim blogerjem pa se je snelo od navdušenja. »Kakšna upodobitev znamkine identitete,« so poročali s prizorišča v londonskem Hyde Parku, od tam pa je bil le še korak do tega, da so kultni objekt nadgradili z dragimi materiali, ročno izdelavo in ga pričeli prodajati za dobrih 500 funtov.

1. Letošnjo »kapsulsko« kolekcijo April Showers oglašuje tudi priznana britanska manekenka Cara Delevingne.

1

2. Na koncu Burberrjevih modnih revij se vedno poklonijo vremenskim pojavom. Med predstavitvijo aktualne ženske jesensko-zimske kolekcije je, denimo, deževalo.

2

Oven, sova, racak, fazan in kuža Burberryjeva letošnja jesenska moška modna bera je bila čudovito privzdignjena. Težke plašče z dvorednim zapiranjem so nadgradile sive čepice, spomin na fante z ulic, ki so v edvardijanski dobi prodajali časopise. Potem se je kolekcija iz resnih sivih dvodelnih oblek prevesila v aristokratski glamur. Moškim podobam so

55


Moda

1

bile prek kamelaste bež vtisnjene močnejše barve: od hladne turkizne, prek tople rumene, do odtenkov razlitega burgundca. Ves ta čas so gospodje, kot pavji liki iz romanov Jane Austen, v orokavičenih dlaneh stiskali usnjene torbe in nekaj, kar je od daleč spominjalo na sprehajalno palico, a je bil v resnici – dežnik. »Če boste to jesen kupili samo en kos, morate izbrati Burberryjev dežnik,« je zapisala Esther Quek, modna urednica revije za moške The Rake. Dodala je, da izraža gatsbyjevsko eleganco in razigranost rjovečih dvajsetih let. Da gre res za luksuzni izdelek, ki si zasluži ceno med 450 in 750 funti, odvisno od vrste držala, upravičuje dejstvo, da so dežniki ročno izdelani pod prsti italijanskih rokodelcev in na koncu poslikani v Angliji. Pozlačene, posrebrene ali lesene podobe ovna, sove, racaka, fazana in kužka zaključijo držalo iz javorovega lesa. Posebna izdaja, najdražja, jasno, je posuta še s srebrnimi ploščicami, stala pa vas bo okoli 1000 evrov. Da to niso dežniki, ki bi jih mirno pozabili v vagonu podzemne železnice, sploh ni treba pridati. Gre bolj za zbirateljski kos, ki ga boste lahko po letih uporabe v oporoki zapustili svojim sinovom.

1. Dežniki so ročno narejeni v Italiji, nato pa dokončani na Otoku. Še vedno se torej lahko ponašajo z oznako »izdelano v Veliki Britaniji«.

2

2. in 3. Možje v plaščih in suknjičih z dvorednim zapiranjem so rabili samo še umetelne dežnike, da so dosegli videz angleškega gentlemana.

56

Najprej flgentle«, potem flman« Po končani modni reviji, ki je stekla na prvi dan milanskega tedna moške mode, je Bailey novinarjem zaupal, da je kolekcijo poimenoval »The Gentleman«. Povedal je še, da se je želel osredotočiti predvsem na prvi del besede – »gentle«, torej mehak. Vrednota lepih manir se mu je zdela v trenutnih družbenih razmerah čisto preveč zapostavljena, zato jo je želel s svojimi nostalgičnimi podobami znova obuditi. Pravzaprav je ustvaril kose, ki spominjajo nanj: oblikovalec velja za enega bolj prizemljenih, prijaznih in dostopnih gonilnih sil v modni industriji. Morda se komu zdi utopično, celo pravljično, da si kot oblikovalec pridržuje pravico do tega, da spreminja svet. A podobno kot pred nekaj meseci ni zmogel razumeti urednice britanskega Voguea, ki je negodovala zaradi slabega vremena, tako nikoli ne bo dojel, zakaj svet ni takšen, kakor ga v domišljiji slika sam. Še dobro, da zmore videti onkraj sivih oblakov. Ko zgrabi dežnik za kljuko in zapre oči, si tudi on, kot v pripovedi Ele Peroci, zašepeta, da je njegov dežnik lahko balon. Če mu pot prekriža kakšna luža, nič zato. 3


Novice

Ljubljanska modna avenija Max Mara, Marina Rinaldi, Marella, iBlues, La Perla in Tru Trussardi

Miklošičeva in Slovenska cesta sta 13. septembra zaživeli kot modna avenija po vzoru svetovnih metropol. V sklopu Elle avenije so obiskovalci vstopili v svet zadnjih modnih trendov blagovnih znamk Max Mara, Marina Rinaldi, Marella, iBlues, La Perla in Tru Trussardi ter skozi klepet spoznali aktualne stilske zapovedi hiš, ki stavijo na tradicijo, hkrati pa suvereno korakajo v prihodnost.

Moj plašč Max & Co.

Plašč je ključna komponenta vsake garderobe – je ogledalo našega okusa. Vsak rez, pregib ali drapiran efekt razkriva dovršeno, perfektno krojenje in izdelavo. Smernice za prihajajoči hladnejši del leta? Pri Max & Co. imajo odgovor, ki preteklost elegantno združuje s sedanjostjo. Vpliv 60. in 70. let prejšnjega stoletja je prisoten na plaščih, ki poudarjajo pas, ali na plaščih A-oblike. Barve, ki so zaznamovale 60. leta, se spogledujejo z zapletenimi geometrijskimi vzorci, medtem ko dodatki nihajo med klasičnimi in bolj inovativnimi, nenavadnimi kombinacijami.

Na ogled Amsterdama s čolnom Hertz “Rent a Boat”

Na kaj pomislite, ko slišite ime Hertz? Najverjetneje na najem avtomobilov, na potovanja in na podjetje, ki na potovanjih olajša mobilnost. Če boste to jesen v Amsterdamu, si lahko mesto ogledate s popolnoma drugačne perspektive. Rent a Boat je namreč nova storitev podjetja Hertz, ki ponuja najem čolnov različnih dimenzij, skupaj s čolnom pa lahko najamete tudi kapitana, ki vam bo olajšal plovbo po kanalih tega edinstvenega mesta.

Ženstveno razkošje in glamur Lisca

Mehkoba, udobje, eleganca in ženstvenost se prepletajo v najnovejših modelih perila Lisca Fashion. Prijetni materiali in vsestransko uporabni kroji bodo navdušili tako tiste, ki se navdušujejo nad push-up modrčki, s katerimi poudarijo očarljiv dekolte, kot tudi tiste, ki razkošne obline odevajo v nedrčke za nekoliko večje velikosti. Trendovska kolekcija bo z modnimi hlačkami objemala trebuščke in razkrivala zapeljive zadnjice. Jesenskim barvam, med katerimi izstopajo melancana, golobje siva in indigo modra, se pridružujejo večno aktualni odtenki peščene in črne, ki bodo očarali v razkošju žameta in prefinjenem vezenju. Kolekcija perila Lisca Fashion za jesen in zimo 2012 bo poskrbela za ženstveno razkošje in udobni glamur.

57


XXXX

Uživajte lepoto! Kolagenlift − edinstvena kombinacija kolagena, hialuronske kisline in vitamina C Kolagenlift je prehransko dopolnilo, ki ženskam omogoča, da svojo kožo nahranijo od tam, kjer je najbolj učinkovito: iz notranjosti. Besedilo: U. Mlakar Fotografije: arhiv Medex

58


Zdravje Zakaj se koža stara? Koža je odsev našega zdravja, počutja in lepote, zato je pomembno, da zanjo ustrezno skrbimo. Že po 20. letu starosti se začne proces staranja. Koža izgublja elastičnost, čvrstost in vlago, kmalu se začnejo pojavljati prve gube. Pri 30-ih letih se koža obnavlja počasneje, saj se namesto v 28 obnovi v 40 dneh. Poleg notranjih procesov staranja, ki so odvisni predvsem od dedne zasnove in življenjskega sloga, lahko na videz kože vplivajo tudi prekomerno izpostavljanje UV žarkom, kajenje in nepravilna nega. Kolagen, hialuronska kislina in vitamin C − pomembni gradniki kože Kolagen je beljakovina, ki predstavlja kar 30 % vseh beljakovin v našem telesu. Je sestavni del kosti, zob, oči, srca ter žil, kar 70 % pa ga je v koži. Verige kolagena se združujejo v kolagenska vlakna, ki so medsebojno povezana kot niti v blagu. S tem tvorijo ogrodje za čvrsto in elastično kožo. Hialuronska kislina je polisaharid, ki se nahaja v kolagenskih vlaknih, kjer s svojo izjemno sposobnostjo vezanja vode skrbi za vlažnost vezivnih tkiv – tudi kože. Vitamin C spodbuja tvorbo kolagena v koži in s svojim delovanjem pripomore, da se izdela natančno tista sestavina, ki jo koža potrebuje. Hkrati obnavlja kožo, briše pigmentne spremembe in kot odličen antioksidant veže proste radikale. Za naravno lepoto kože Najnovejše študije so pokazale, da mnogo ženskam v današnjem času primanjkuje kolagena. Po 20. letu se začne tvorba kolagena v našem telesu zmanjševati, zato koža izgublja vlažnost in se pričenja gubati. Z leti se zmanjša tudi nastajanje hialuronske kisline, ki jo je pri 40. letih v koži le še polovica, pri 60. letih pa le še dese-

tina količine iz obdobja pubertete. Posledica pomanjkanja hialuronske kisline je suha in upadla koža. Kolagenlift poskrbi, da kožo zanesljivo nahranimo iz notranjosti. Edinstvena kombinacija kolagena s posebno aminokislinsko sestavo z odlično zmožnostjo absorbcije v kožo in hialuronske kisline, bo poskrbela za potrebno vlažnost, elastičnost in mehkobo kože. Obema ključnima sestavinama za obnovo kože je dodan še naravni vitamin C iz izvlečka acerole, ki spodbuja tvorbo kolagena v telesu. Z naštetimi sestavinami Kolagenlift vrača v telo to, kar narava z leti vzame. In zakaj je Kolagenlift nov trend »uživanja lepote«? Ker se Kolagenlift zaužije, telo tako lahko absorbira vse njegove sestavine in jih razporedi na mesta, kjer so najbolj potrebne. Kolagenlift je varno shranjen v stekleničkah, iz katerih ga hitro in enostavno zaužijemo, kjerkoli in kadarkoli ter se v njih ohranijo vse ključne sestavine.

Pridružite se novemu trendu uživanja lepote in ustavite čas, ki pušča sledi na vaši koži.

59


XXXX

Priznanje kakovosti Morela okulisti in ortopedski center Artros Da je naša telovadka Saša Golob nastopila na letošnjih olimpijskih igrah, so zaslužni tudi zdravniki ortopedskega centra Artros, ki so ji leta 2011 uspešno operirali poškodovano ramo in poskrbeli za čimprejšnjo rehabilitacijo. Zdravnikom očesnega centra Morela okulisti pa gre zahvala za to, da nadarjena violinistka Vanja Stare Vinkovič po odpravi dioptrije zdaj na odru precej bolj sproščeno sledi notam in dirigentovi palčki. Obema je skupno to, da o svojih izkušnjah govorita v superlativih. Besedilo: Urša Henigman Fotografije: Morela okulisti in ortopedski center Artros

60


Zdravje Mag. Martin Mikek, dr. med., direktor obeh ambulant: »Današnje priznanje nam prinaša spodbudo za uresničevanje našega poslanstva in poslovnih načrtov. Naši dve ordinaciji bosta tudi v prihodnje razvijali kakovost in portfelj storitev, s katerimi – upamo –, nam bo k nam uspelo pritegniti tudi paciente iz sosednjih držav.«

Ann J. Jacobson, izvršna direktorica organizacije Joint Commission International: »Mednarodna akreditacija je prvi mejnik na poti odličnosti. Pacienti po vsem svetu vedno bolj poznajo in cenijo zdravstvene ustanove, ki jim ponujajo varne, kakovostne in strokovne storitve. Morela okulisti in Artros sta prva nosilca naše mednarodne akreditacije v Sloveniji in prepričana sem, da bodo tudi druge ustanove želele slediti njunemu zgledu.«

Od Od leve leve proti proti desni: desni: dr. dr. Martin Martin Mikek, Mikek, Artros; Artros; Ann Ann J.J. Jacobson, Jacobson, Joint Joint Commission Commission International; International; dr. dr. Vesna Vesna Morela, Morela, Morela Morela okulisti; okulisti; dr. dr. Kristina Kristina Mikek, Mikek, Morela Morela okulisti okulisti in in dr. dr. Mohsen Mohsen Hussein, Hussein, Artros Artros

Pacientov, zadovoljnih s storitvami obeh zasebnih zdravstvenih ustanov, očesnega centra Morela okulisti in ortopedskega centra Artros, je še veliko. Tudi zato, ker v obeh centrih velja pravilo, da so ti pri njih vedno na prvem mestu. Za to najprej poskrbi ekipa visoko strokovno usposobljenih zdravnikov in drugega zdravstvenega osebja, ki svoje znanje tudi nenehno izpopolnjuje, veliko pa h kakovosti njihovih storitev prispeva tudi najsodobnejša tehnološka oprema, ki jo uporabljajo pri diagnostiki in operativnih posegih.

Za te postopke so potrebovali dve leti, nazadnje pa so akreditacijo, ki zajema preverjanje več kot dva tisoč zahtev, prejeli ob prvi presoji, brez popravnega izpita, kar sicer v zadnjih štirih letih ni uspelo nobeni drugi zdravstveni ustanovi na svetu.

Edini z najprestižnejšim mednarodnim certifikatom Da je kakovost vodilo obeh ambulant, so dokazali tudi z mednarodno akreditacijo Joint Commission International, ki so jo pred kratkem prejeli kot prvi zdravstveni ustanovi v Sloveniji. Gre za eno najprestižnejših mednarodnih akreditacij, ki je hkrati spričevalo kakovosti, varnosti in učinkovitosti zdravstvenih storitev. Čeprav pri njih kakovost obravnave pacientov nikoli ni bila vprašljiva, je pridobitev akreditacije od obeh centrov zahtevala še vpeljavo ustreznih delovnih procesov in izboljšanje standardov poslovanja.

61


Zdravje

Ortopedski center Artros

Je zasebni ortopedski center, specializiran za zdravljenje poškodb in obolenj gibalnega sistema. Na enem mestu zagotavljajo specialistično ambulantno obravnavo, celovito diagnostiko, različne oblike konzervativnega zdravljenja, artroskopske operativne posege in rehabilitacijo s fizikalno terapijo.

1. Dr. Kristina Mikek zna zbuditi zaupanje pri pacientih. 2. Življenje violinistke Vanje Stare Vinkovič je brez očal veliko lažje.

Očesni center Morela okulisti

Je eden vodilnih centrov za očesno refraktivno kirurgijo ne le v Sloveniji, temveč tudi širše v regiji. V sodelovanju z drugimi uglednimi ustanovami in priznanimi strokovnjaki v tujini so uvedli več pomembnih novosti na področju odprave dioptrije in zdravljenja bolezni očesne roženice. Veliko pozornosti namenjajo tudi prenosu strokovnih izkušenj in širjenju znanja o očesni refraktivni kirurgiji, tudi z organizacijo rednih mednarodnih srečanj zdravnikov oftalmologov »Ljubljana Refractive Surgery Meeting«.

62


Novice

Naravni ščit Medex

Bio gelée royale forte je novost v Medexovi paleti matičnih mlečkov. Vsebuje 1500 mg matičnega mlečka s standardizirano vrednostjo 10 HDA in naravni vitamin C v agavinem sirupu, vse iz ekološke pridelave. Matični mleček deluje kot naravni ščit imunskega sistema, vitamin C pa prispeva k zmanjševanju utrujenosti in izčrpanosti in ima ravno tako pomembno vlogo pri delovanju imunskega sistema. Namenjen je ljudem z izjemno opešanim imunskim sistemom – po operacijah, hudih boleznih ali v drugih ekstremnih psihofizičnih situacijah; je priročen za uporabo in shranjen v stekleni embalaži, ki edina ohranja vrednosti sestavin, zaradi nizkega glikemičnega indeksa pa je primeren tudi za diabetike.

Vir energije in vitalnosti Melvita

Matični mleček je dragocena snov, ki jo proizvajajo čebele, da bi nahranile matico. Njegove edinstvene revitalizacijske in stimulacijske lastnosti krepijo imunski sistem ter telesu dajejo moč in energijo. Bogat je z aminokislinami, skupino B-vitaminov (še posebej B5), esencialnimi maščobnimi kislinami, minerali, elementi v sledovih ter vitamini A, C, D in E. MELVITA je matični mleček obogatila z javorovim sirupom, ki ima mineralne obnovitvene lastnosti, in slastno aromo pomaranče, zato s svojim sladkim okusom navdušuje tako otroke kot tudi starejše. Paket matičnega mlečka iz MELVITE vsebuje kar 20 ampul po 10 ml za 20 brezskrbnih dni. Ena ampula na dan namreč opravi svojo nalogo, saj vsebuje kar 1.000 mg čistega certificiranega organskega matičnega mlečka. Ste za umetnost? Društvo oblikovalcev Slovenije

V mesecu oktobru se v Cankarjevem domu pod okriljem Društva oblikovalcev Slovenije v sklopu projekta »Oblikovalske identitete« odpira razstava oblikovalke Andreje Čeligoj. Ustvarjalka se predstavlja v tehniki ilustratorskega kolaža, preko katerega odslikava osebne zgodbe, vizualno polne jasnih, živih barv in oblik, ki prikazujejo poetično igro urbanih ploskev in domišljijskega prostora. Andreja Čeligoj je med drugim tudi ustanoviteljica šole art:tečaji, ki svoje tečajnike uspešno pripravlja na sprejemne izpite umetniških šol in akademij. Razstava bo na ogled v prvem preddverju Cankarjevega doma od 5. oktobra do 11. novembra 2012. Vabljeni na obisk, priporočamo.

Definicija denarnice Comme des Garçons

Kadar je govora o denarnicah, ne morete mimo Comme des Garçons, blagovne znamke, ki jo je ustanovila oblikovalka Rei Kawakubo in velja za eno najbolje varovanih skrivnosti tistih, “ki se na modo spoznajo”. “CDG”, kot jim pravijo na kratko, so kult, ime, ki jamči za kakovost in oblikovalske presežke – zakaj ne bi torej začeli z najbolj osnovnim? Denarnice iz finega usnja, ki so že pred leti obnorele modni svet, so od letošnjega poletja namreč na voljo tudi v Hibridu na Štefanovi v Ljubljani.

63


Dišavni oblak

Mikavna, privlačna in nepredvidljiva Valentina Assoluto

Valentina Assoluto je nova muza kozmetične hiše Valentino. Mikavna, privlačna in nepredvidljiva dišava predstavlja mozaik arhitekturnih pogledov, stilističnih dotikov in ornamentov. Čuten in bežen pogled na kožo in čipko, telo in obliko; razkošne sledi razkrivajo lepoto in nekonvencionalnost, sodobno ženstvenost v starodavni palači. Valentina rada preseneča, ne glede na to, ali izginja v temi ali pa se pojavi v soju žarometov – njen življenjski slog in »joie de vivre« navdihujeta modni imeni Maria Grazia Chiuri in Pier Paolo Piccioli, ki sta jo spremenila v očarljivo in karizmatično muzo modernega sveta hiše Valentino. Si upate?

Med vetrom in jadri Prada “Luna Rossa”

America’s Cup je eden najbolj oboževanih pokalov v zgodovini vrhunskega jadranja. Je intenzivno tekmovanje, katerega zgodovina res da razkriva skorajšnjo obsesijo in predanost tekmovalcev, a tudi napredek v oblikovalskem znanju in tehnologiji. Je dirka med tehnologijo, atleti in omejitvami, ki jih postavljajo sile narave. Je paša za oči vseh ljubiteljev jadrnic. Luna Rossa je ekipa jadralcev, ki je nastala predvsem zaradi zagrizenosti in ambicioznosti dveh mož, Pradinega direktorja Patrizia Bertellija in Germana Frersa, enega najboljših oblikovalcev jadrnic na svetu. Prvič sta se srečala leta 1997 in anekdota pravi, da je med pogovorom o jadrnicah oblikovalec direktorja izzval z vprašanjem o tem, zakaj se ne bi udeležili tekmovanja America’s Cup. Potem ni bilo več poti nazaj. Bertelli je v zgolj dveh tednih zbral posadko in od tedaj je ekipa Luna Rossa ena najbolj cenjenih in priljubljenih ekip tekmovanja America’s Cup – najstarejše in najbolj prestižne športne trofeje na svetu. Svobodni duh tekmovalne ekipe na edinstven način odraža Pradina nova dišava za moške, ki pooseblja bistvo prestižnega tekmovanja in vas preslika naravnost na odprto morje.

Dišava, ki presega trende Guerlain “La Petite Robe Noir”

Francozi vedo, kaj pomeni ustvariti dišavo, ki nima roka trajanja. Hiša Guerlain je septembra na tržišče lansirala parfum, ki se nosi kot mala črna obleka in je dovolj šik in glamurozen, da se mu ne boste mogli upreti. Sadno-cvetlični vonj dišave “La Petite Robe Noir” je osnovan na esencah črne češnje in črne vrtnice in je popolna izbira za vsako žensko, ki išče dišavo “za vedno”. Priporočamo!

64


Dišavni oblak

Za vedno črna Chanel »Coco Noir«

Metulji, cvetlice in življenje v barvah Kenzo “Madly”

Coco Noir nosi nezmotljiv Chanelov dišavni pečat poželenja in skromnosti, skrivnostnosti in sijaja, v katerem se baročna drznost in klasična umirjenost spajata in prepletata. Kot je s poenostavljenostjo prestiža Coco Chanel spretno zavrnila načičkanost predvojnega stila, se je Jacques Polge, kreator dišave, s kompleksnostjo in eleganco Coco Noir poklonil temu novemu videnju ženske in ženstvenosti. Polge je duh nove dišave zasnoval na lesni osnovi in mošusih. Kot črn žamet slovitega beneškega obrtnika, ki tkanino barva slojevito, dokler črna ne zasije, je osnova Coco Noir razkošen slojevit spoj sandalovine, vetiverja, kadila, pačulija, vanilije, semen tonka in mošusa. Obilje, ki v vsej svoji pretiranosti zasije in ustvari popolno objemajočo in dragoceno obliko.

Madly je dišava, ki pooseblja osnovne vrednote blagovne znamke: živahne barve, veselje, svobodo in nekonformizem. Je kot metulj – svobodna in barvita, ima močan karakter in je osnovana na prefinjeni čutnosti ženske, ki jo nosi. Njena originalna struktura se ne deli na klasično tristopenjsko piramido vrhnje, srednje in spodnje note. Osrčje bogatijo cvetovi heliotrope, ki so kombinirani s tremi naravnimi surovinami: pomarančnimi cvetovi, bolgarsko vrtnico in vanilijo. Skrivnost dišave? Nepravilno razmerje med sestavinami! Predozirana nota heliotrope, rastline, ki se obrača za soncem, zasvoji v kombinaciji pudrastih vanilijevih not in kadila, ki vonju doda mističnost. Dišava, ki se ji ne boste mogli upreti. Verjemite.

Usodno srečanje Calvin Klein “Encounter”

Kaj se zgodi, ko igralec Alexander Skarsgård sreča manekenko Laro Stone? Usoda. Spoznajte novo dišavo Calvina Kleina z imenom Encounter. Gre za čutno lesno dišavo, ki osvaja s hrustljavimi začimbnimi notami. Diši po toplem konjaku in čutnem lesu, kontrast med svežino in toploto pa daje učinek neizprosne moškosti. V vrhnjih notah najdemo mandarino, kardamom in rum, v srednjih poper, egipčanski jasmin, pačuli in konjak, v spodnjih notah pa les agarja, les cedre in zapeljiv mošus. Za moške, ki vedo, kaj hočejo in znajo ohraniti nadzor.

Svobodna ženska Lady Million

Lady Million je bolj drzna, odločna in nepredvidljiva kot kadar koli prej. Nova dišava hiše Paco Rabanne je zgodba o svobodni ženski, ki je moškemu enakopravna v vseh pogledih. Obraz? Dree Hemingway – fatalna ženska, Hitchcockova blondinka z vitko, ultramoderno silhueto v kombinaciji z glamurjem iz 50. let, a s hkratnim poudarkom na svojevrstnem stilu. Lady Million je sveža, cvetno-lesna dišava, katere prve note obljubljajo opojnost v esenci nerolija in lilije. Ženstveni pridih dajeta gardenija in hijacinta, zapeljiva sladkoba pa je posledica medu v kombinaciji s pačulijem. Za ženske, ki si drznejo.

65


Bi se poročili z njim? 175 let Tiffany & Co. Saj veste, kaj pravijo: za pošteno praznovanje rojstnega dne nisi nikoli prestar, še toliko manj, če ti je ime Tiffany in te na torti čaka 175 svečk, okrašenih z diamanti. Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: arhiv Tiffany & Co.

66


Brezčasno 1. Modre škatlice z belo pentljo ženskam podarjajo moški, tako pač mora biti.

In če za hip odmislite rojstnodnevno praznovanje, torte in pisane klovnovske klobučke? Si sploh lahko predstavljate slabo priložnost za odvezovanje pentlje na svetlo modri škatli, ki je v 175 letih od nastanka postala sinonim za čisti prestiž in ljubezensko afero, ki se (razen z redkimi izjemami) ne more končati na slab način? Verjetno ne. Tiffany & Co., newyorški simbol prestiža, vas ne bo več poskusil prepričati, da investirate v luksuz in v stvari, ki jih ne potrebujete. Prepričevali vas bodo z obljubami večne ljubezni (to namreč potrebujemo vsi!), kar je natanko tisto, kar pritiče blagovni znamki, ki je izumila najbolj zaželeni zaročni prstan na svetu. Tiffany je slika zaljubljencev sredi newyorškega Centralnega parka, vizija uglajenega mladega para v kašmirskih puloverjih z bleščečimi srebrnimi obročki na prstancih desnih rok. Tiffany je, kot pravi Michael J. Kowalski, direktor blagovne znamke, “kot resnična ljubezen, ki ima začetek, a nima konca”. Kako osrečiti žensko? Z modro škatlo, se razume! Nekaj je gotovo: Tiffanyjeve škatlice ženskam podarjajo moški, tako pač mora biti. Blagovna znamka, ki je zaslovela dolgo, preden je o njej v filmu Zajtrk pri Tiffanyju sanjala Audrey Hepburn in preden jo je v pesmi Diamonds are a girl’s best friend z glasom, polnim hrepenenja, dvakrat omenila Marilyn Monroe, je že od sredine 19. stoletja simbol najbolj prefinjene elegance, uglajenosti in neminljive … hja, ljubezni, kaj pa drugega. Težko je verjeti, da je izkupiček prvega dne v trgovinici “za elegantne in petične stvari”, ki sta jo Charles Lewis Tiffany in Teddy Young leta 1837 odprla na naslovu 259 Broadway Street v New Yorku, znašal le 4,98 dolarja. Slab začetek, dober konec: prodajalno je kmalu prevzel marketinško ambicioznejši Tiffany, ime skrajšal v Tiffany & Co. in se osredotočil predvsem na prodajo diamantov in nakita, pri čemer je igral predvsem na karte ženske obsesije s stvarmi, ki jih “ne potrebujejo, a jih hočejo”. Pri Tiffanyju so za razliko od večine drugih prodajaln že v 19. stoletju razločno označili svoje cene in s tem obiskovalcem dali jasno vedeti, da Tiffany’s pač ni bolgarska tržnica in da se pri njih ne baranta za cene. Že takoj na začetku so sprejemali zgolj gotovinska plačila in zavračali povpraševanja po kreditnem odplačevanju nakupljenega nakita. Osnove uspešnega trgovanja, kot se je izkazalo kasneje. Leta 1845 so izdali prvi katalog, elegantno marketinško orodje, ki je kasneje dobil ime “the Blue Book” in ki izhaja še danes; leta 1878 – ko je Tiffany kupil zloglasni 287-karatni rumeni diamant – pa je zgodba prerasla v legendo. “Tiffanyjev diamant”, kot kamen imenujejo danes, je eden redkih artiklov, ki nima svoje cene in ga ni mogoče kupiti, ne glede na to, kako težka je denarnica gospe, ki se ji ob pogledu na kamen zarosijo oči. Razstavljen je v vitrini (ki je, mimogrede,

2. Audrey Hepburn, Tiffanyjeva ikona

1

2

67


Brezčasno varovana bolje od vhoda v Belo hišo) v pritličju elegantne prodajalne na križišču 5. avenije in 57. zahodne ulice v New Yorku, kamor trume obiskovalcev romajo po srebrnino, porcelan, kristal, dišave, dodatke in zaročne prstane, ki od leta 1886 veljajo za najbolje prodajani Tiffanyjev produkt in jih je nesmiselno opisovati, ker jih morate vsaj enkrat v življenju videti na lastne oči (lahko tudi skozi vitrino, če ne gre drugače). Zaročni zajtrk v New Yorku Tiffany & Co. niso samo obljube o večni ljubezni. Kot pravi njihova uradna zgodovina, so že leta 1867 pustili svoj družbeni pečat z izdelavo častnih mečev v ameriški državljanski vojni, kasneje so preoblikovali tudi Veliki ameriški pečat (danes ga najdete na bankovcu za en dolar) in na zahtevo Lady Bird Johnson, nekdanje prve dame, oblikovali porcelanasti set krožnikov za Belo hišo. Prav v prodajalno na 5. aveniji je nekaj dni pred uradno inavguracijo vstopil Abraham Lincoln in nekaj ur kasneje izstopil s setom biserov za svojo ženo. Anekdota, ki jo radi poudarijo v Tiffanyjevi službi za stike z javnostmi, pravi, da je Charles Tiffany, ko je Lincoln prosil za popust, skomignil z rameni, se nasmehnil in čisto počasi rekel: “Žal mi je gospod, a pri Tiffanyju nihče ne dobi popusta.” Da je ameriška definicija prestiža manj izključujoča od evropske, so se pri Tiffanyju potrudili dokazati z leta 2000 ustanovljeno fundacijo Tiffany & Co. Foundation, ki s štipendijami pomaga neprofitnim okoljskim in umetniškim organizacijam, vsaj deloma pa tudi z jubilejno kolekcijo nakita Rubeda, s katero so proslavili svojo obletnico. Kolekcija iz novoodkrite kovine rubeda je ena redkih kolekcij, za katero vam ne bo treba prodati stanovanja, saj je cenovno veliko bolj dostopna od, denimo, kolekcije Tiffany Enchant (ki je tudi nastala v čast 175. obletnice), nakita iz diamantov, platine in 18-karatnega rdečega zlata. Rojstni dan? Čisto pravi zaročni zajtrk pri Tiffanyju, tisti s šampanjcem v kristalnih kozarcih, lososom, francoskimi rogljički in edinstvenim razgledom na Manhattan, v katerem so smeli uživati redki izbranci. Dokaz, da je na modri škatli z drobnim črnim napisom po vseh teh letih še vedno nekaj nepopisno vznemirljivega, nekaj, kar ti da občutek, da ti pod nogami leži cel svet in da je življenje ena sama pravljica s srečnim koncem. Morda se ne zavedate, a Tiffany je del globalne kulture – morda prav zaradi obljub o življenju v pravljici, ki so, hočete ali ne, zapisane v DNK blagovne znamke. Pri Tiffanyju izdelujejo pokale za ameriški Super Bowl, prav oni so odgovorni za logotip ameriških New York Yankees, Tiffany’s je v filmih, v pesmih in romanih. Kot bi rekel Kowalski: “Tiffany’s je definicija ameriškega dizajna, ime samo pa jamči za najvišji standard kakovosti.” Kapo dol, v zadnjih 175 letih smo se menda vsi naučili, kaj pomeni Tiffanyjev standard.

2

1

3

4

5

1. do 4. Pri Tiffany&Co. vas ne bodo poskusili prepričati, da investirate v stvari, ki jih ne potrebujete. Prepričevali vas bodo z obljubo večne ljubezni, to pa potrebujemo vsi! 5. Za razliko od večine drugih prodajaln so pri Tiffanyju že v 19. stoletju kupcem dali jasno vedeti, da za cene ne bodo mogli barantati. Na naslednji strani: Kultna prodajalna na 5. aveniji v New Yorku

68


XXXX

69


XXXX

Išče se slon za poroko Emma Sherrard Matthew, direktorica Quintessentially

»Kje sem? Kje pa res sem?« začudeno vpraša direktorica podjetja Quintessentially, bolj sebe kot nas, ko jo po nekaj tednih lova končno prikličemo na telefon. Ozre se okoli sebe in opomni, da je zdaj v Hong Kongu, jutri gre na Kitajsko, potem v Singapur. Že časovne razlike so dovolj, da človek izgubi pregled nad njenim urnikom. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Quintessentially

70


Intervju Emma Sherrard Matthew, »načelnica« največjega posredovalca luksuznih življenjskostilskih storitev na svetu, čas in prostor doživlja relativno. Ko reče »včeraj«, lahko to pomeni pred nekaj tedni, kadar omenja »nedaven dogodek«, ugotoviva, da se je zgodil pred leti. Da lahko izpolnjuje zahteve svojih članov, mora vedno teči pred njimi. Ne glede na to, koliko časa vrtaš po vaši spletni strani, ne moreš razbrati, kaj točno počnete. Je to del privlaka? Saj ne pričakujete, da vam bom razkrila vse »državne skrivnosti« v enem telefonskem pogovoru? (Smeh.) V resnici je zelo preprosto: ljudje prek spletne strani izkažejo zanimanje za članstvo, najpogosteje tako, da jim za nas povedo njihovi prijatelji. Po izpolnitvi obrazca jih pokličejo iz ene naših lokalnih pisarn, nato pa se skupaj odločijo, katera od treh oblik članstva bi bila zanje najprimernejša. Če se želijo kam odpraviti, nas pokličejo – in mi poskrbimo za vse. Rezerviramo jim najljubši sedež na letalu, pripravimo predloge, kam na večerjo ali izlet, izpolnimo še tako neuresničljive želje ... O izpolnjevanju teh neuresničljivih želja krožijo pravi miti. Menda ste pred nekaj leti premožni družini na božični dan v švicarski gradič dostavili svežega purana, ko se je gospodinji prvi zažgal. No, to ni bilo še nič takega. Ravnokar sem videla okrožnico, ki me je iskreno nasmejala. (Odpre program za elektronsko pošto in sporočilo prične brati z odrezano telegramsko dikcijo.) »Poišči slona v Londonu za indijsko poroko. Nujno. Predvidena slonica povrgla mladiča na dan poroke.« Ni to neverjetno? Smo pač v poslu, v katerem je treba narediti vse, kar lahko, da zadovoljiš svoje stranke. Priznam, da smo za to pripravljeni iti zelo daleč, le zakona in moralnih načel ne bi nikoli kršili.

71

Emma Sherrard Matthew


Intervju

Prejmete veliko nenavadnih zahtev? Ah, sploh ne vem, kje začeti ... V Hong Kongu smo nedavno gostili člana, ki je želel preizkusiti obliko lokalnega veslanja. Žal je imel gospod s seboj samo tri prijatelje, za posadko pa jih potrebuješ 12. Ker nismo mogli veslati sami, smo najeli lokalne veslače, ki so se pridružili ekipi. V drugem primeru smo pred nekaj tedni članu pomagali zaprositi bodočo soprogo na vrhu znamenitih »dvojčkov« Petronas v Kuala Lumpurju. Za tistih nekaj magičnih sekund nam je pod njima uspelo ustaviti promet. So vaši člani izključno premožni poslovneži, ki si lahko privoščijo takšne ekscese? Lahko bi jih razdelili v skupine odvetnikov, bankirjev, poslovnežev ..., a na svoje člane ne gledamo tako. Vsakega obravnavamo posebej. Naši člani sicer prihajajo z vseh vetrov. Najstarejši gospod pod pristojnostjo hongkonške pisarne je 72-letni tajkun, naš najmlajši je 21-letni kitajski dedič, ki je pravkar podedoval veliko denarja. Če že moram, potem lahko povprečnega člana opredelim s starostjo med 35 in 55 leti, z več domovi, razsejanimi po svetu, in dobrim finančnim zaledjem. Zanj ni problem, da na večerjo skoči v Singapur ali se v petih minutah odpravi na najbolj samoten zasebni otok v Pacifiku.

72

Ali feministka v vas glasno kriči, ko se opomni, da jih je večina moškega spola? Naše podjetje so ustanovili trije moški. Ker sem ena redkih žensk na vrhu, čutim še večjo potrebo, da v Quintessentially vpeljemo več žensk. Ko sem začela, jih ni bilo veliko, danes njihova številka vztrajno raste. Zanje smo ustanovili poseben program, ki podpira zaposlene gospe na poti in jim namesto športnih pustolovščin lahko priskrbi večerjo s Christianom Louboutinom ali prvo vrsto na modni reviji londonskega tedna mode. Raste tudi število »parov«. Včlani se sicer mož, a po zahtevah – denimo najnovejši Hermèsovi »birkinki« – ni težko sklepati, da se storitev v resnici poslužuje žena. Ste se na »drugi strani« kdaj znašli tudi že sami? Sem članica, ja ... ... verjetno najzahtevnejša? Žal res. (Smeh.) Pred kratkim, no, pred kakšnim tednom sem po petnajstih letih s pomočjo naših posredovalcev znova odpotovala v Los Angeles in tam z možem preživela čudovit vikend. Od trenutka, ko sva pristala, je naša terenska ekipa že vedela, kam naju bodo napotili. Ker smo razvili notranji sistem, ki ga delijo vse pisarne na svetu – zdaj jih je že več kot 60 – so naju »naštudirali«: kaj imava rada, česa ne, kakšne ve-


Intervju

čerje si želiva, koga na njej ... Predlagali so nama obisk Hollywood Bowla, priskrbeli revije in časopise, ki so nama ljubi. Sicer bi verjetno veliko časa izgubljeno tavala naokoli. Hm. Quintessentially zveni kot odgovor na filmsko uspešnico Izgubljeno s prevodom z Billom Murrayjem v glavni vlogi. Ja, točno tako! Še najbolj izkušeni potovalci se med obiskom Japonske in Tokia lahko zelo hitro zmedejo. Da je film odraz realnosti, je bilo nam na vrhu podjetja jasno od prvega trenutka, saj so nam podobne zgodbe pripovedovali tudi naši člani. Na takih potovanjih potrebuješ nekoga, ki ti pokaže pot, da se ne počutiš kot turist. To je novi luksuz: biti doma v vsakem kotičku sveta. Mi smo vaš žepni najboljši prijatelj. Pred nekaj meseci ste ustanovili »Adriatic« podružnico, ki skrbi za naš predel Evrope. So jo zahtevali člani? Ta pisarna je bila za nas strateškega pomena, saj smo opazili, da se veliko naših članov podaja tja, pa tudi območje kot tako se ekonomsko prebuja. Še nedavno – je bilo lani? – sem bila v Dubrovniku in čudovite prizore izkusila od blizu. Poleg tega v jugovzhodni Evropi nismo imeli prave konkurence, zato je bilo

74

edino logično, da ji ponudimo svojo knjižico kontaktov in storitev. Kako bodo videti luksuzna potovanja v prihodnosti? Naj vam povem še eno zgodbo. Pred nekaj tedni smo dobili zahtevek iz Dubaja. Nek možakar je želel med olimpijskimi igrami v Londonu svoji soprogi prirediti zabavo presenečenja za 40. rojstni dan. Iz Indije in vseh koncev Evrope smo uvozili njene prijatelje, on pa ji je povrhu vsega na koncu večera podaril še potovanje v vesolje. Gospa bo čez eno leto končala s pripravami in se na začetku leta 2014 podala v svet breztežnosti. Mi jo bomo med tem podvigom seveda ves čas snemali in ji izdelali spominski video, s katerim si bo lahko darilo za vedno zapomnila. Torej bo vaš naslednji korak Quintessentially Galactic? Na srečo Richarda Bransona dobro poznamo. (Smeh.) Preden preskočite v drugo kulturo, nam zaupajte, kaj bi bila vaša poslednja članska želja, če bi vam lahko sodelavci izpolnili samo še eno? Gostiti »zabavo vseh zabav«, kjer bi se lahko družila s svojo družino in prijatelji od vsepovsod. Morala bi potekati kje na samem, na zapuščenem otoku sredi morja. Skromno, kaj? (Smeh.) www.quintessentially.com/adriatic


XXXX

76


Na zajtrk, kosilo in večerjo! Zvezdino ozvezdje Na začetku je bila skutina pita z borovnicami in obvezen kozarec sveže stisnjenega pomarančnega soka. Potem je bil hrustljavo zapečen piščanec s špinačo in orehi, pa hrustljavke, ob katerih smo s prijatelji preživljali tople poletne večere. Zdaj je veganska čokoladna torta, ki jo dvakrat na teden poberem na poti iz službe in potem (čeprav si vsakič znova obljubim, da je bilo včeraj zadnjič) pojem namesto večerje. Moja najljubša ljubljanska ulica, deloma tudi zato, ker me tisti vogal na Wolfovi zmeraj znova opomni, da mi po vrhunska kulinarična doživetja ni treba v Pariz. Besedilo: Danaja Vegelj Fotografije: arhiv Zvezda Zvezda se je, kot so zapisali na spletni strani, začela s kavarno, ki je leta 1999 prvič odprla svoja vrata prav na vogalu med Wolfovo in parkom Zvezda. Kavarni v centru mesta se je nato pridružila še tista v Hali 12 ljubljanskega nakupovalnega središča BTC, priročno locirana tako, da si vedno še za kakšno uro podaljšal nakupovalni izlet in ob dišeči kavi in francoskem rogljičku preskočil še kakšno uro predavanj na fakulteti. Pred leti se je kot tretja po vrsti odprla “destinacija za sladokusce” v pritličju hotela Slon, ki je z elegantnim dekorjem na novo definirala ljubljansko kavarniško kulturo in v hipu postala prostor za dolge pogovore in skodelice čaja v dobri družbi. Ko so lanskega decembra gostom prvič na široko odprli vrata bistroja, so hkrati odprli novo poglavje kulinarične kulture in z inovativnim menijem, svežimi sestavinami, novimi okusi in novimi standardi dokazali, da je lahko tudi Zvezda način življenja. In najboljše? Zvezdin Deli z vrhunsko ponudbo “take-away” kosil, sveže pečenega peciva in kruhkov za zajtrk, tort (med katerimi si posebno mesto brez dvoma zaslužijo prav Zvezdine zvezdice, torte višjega cenovnega razreda, ki jih brez slabe vesti ponudiš Francozom in jo odneseš s pohvalo in prikimavanjem), sladole-

77


Okusno

dnih sladic, svežih smoothijev, lahkih solat in kave, ki jo spiješ na poti v službo. Tja, kamor se vračaš Urša Šefman Sojer, Zvezdina direktorica, rada pove, da je bistvo Zvezdine identitete prav ljubezen, ki je vtkana v delo celotne ekipe. Strast do iskanja najboljših in najbolj svežih sestavin, želja po nesporni kakovosti, po doseganju najvišjih standardov: “V Zvezdi pozornost razumemo tudi kot nikoli zaključen krog kakovosti, ki se začne pri sestavinah, nadaljuje v storitvah naše ekipe in v naših končnih izdelkih. Seveda samo kakovost ni dovolj, če ni začinjena z neprestanim iskanjem izboljšav, predanostjo in ljubeznijo, s katero vsako jutro odpremo vrata Kavarne, Bistroja in Delija.” Zvezda postane način življenja, te preslika v tuje metropole in ti da občutek, da je včasih dovoljeno tudi neobremenjeno uživati, bodisi ob sobotnem hedonističnem kozarcu šampanjca na poti s tržnice bodisi na intimni večerji v petek zvečer. Medtem ko je Bistro prostor za druženje in okušanje lahkotnih jedi, sestavljenih iz večinoma bioloških slovenskih pridelkov, je Deli novoodkrita dimenzija delikatese, ki se po kakovosti z lahkoto primerja s ponudbo petičnih newyorških in pariških delijev. Zakaj? Ker ponudba govori zase. V vitrinah boste namreč poleg tort našli tudi mafine, makrone (obvezno morate poskusiti tiste z okusom po vrtnici), piškote, presne sladice (v Zvezdi jih pripravljajo v sodelovanju s podjetjem Proorganika), praline, čokolado in druge sladice. Povsem novo poglavje so odprli s ponudbo dobrot, ki jih v Bistroju pripravlja kuharska ekipa; “za domov” vam bodo namreč rade volje zavili sveže sendviče, sadne solate, domače paštete in prigrizke za malico.

78


Okusno

Na brunch ali večerjo? Oboje! Ko je pred kratkim na obisk prišla prijateljica iz Londona, je začudeno spraševala, zakaj ljudje v Ljubljani ob nedeljah kuhajo doma. V nedeljo se gre obvezno na brunch – na kozarec sveže stisnjenega soka, skodelico dišeče kave, košarico rahlega peciva ob domači marmeladi, na losos in omleto. Nedelja je nagrada za naporen teden, ki je minil, in motivacija za tistega, ki pride. Drobna razvada, ki naredi življenje lepo in dokazuje, da si je včasih potrebno privoščiti dan čisto po svoji meri. Vikendi v parku Zvezda so že zaživeli v povsem novem ritmu – v Bistroju so namreč začeli s ponudbo brunch menijev za sladokusce, ki bodo tudi najbolj običajne nedelje spremenili v nepozabno doživetje. Imate kljub temu raje sveče, večerno svetlobo in intimo? Takole gre: začne se s hrustljavko iz lahkega testa, ki je pripravljena iz bio pirine moke in si jo lahko privoščite v številnih različicah (priporočamo tisto s štirimi vrstami sira in orehi), nadaljuje s kozarcem vina in glavno jedjo z menija za hedoniste, zaključi se, kakopak, s čokoladnim soufflejem (ali katero drugo sladico, verjemite, v Zvezdi jih imajo v malem prstu). In če se zaljubite v okus domače piščančje paštete? Zavijete za vogal in jo v lončku odnesete domov, s čimer seveda rešite težavo polnočnih napadov lakote in si jo privoščite s popečenim kruhom ter domačo figovo marmelado. Dejstvo: v Zvezdo se ne hodi več samo na torte. V Zvezdo se gre na izvrstno kosilo, na skledo regrata z jajcem, na burger, ki mu ni para, na kozarec vrhunskega vina in na elegantno večerjo. V Zvezdi na poti v službo pobereš kosilo in na poti iz službe sladico po večerji. Tja greš po rojstnodnevno darilo, po francoske makrone za mamo, po domačo čokolado za očeta. Zvezda je zapisana v DNK Ljubljane vsaj toliko, kot je delikatesa Dean & Deluca zapisana v DNK New Yorka. www.zvezdaljubljana.si

79


XXXX

Uisge beatha

Vzponi in padci destilarne Ardbeg Se nemara sprašujete, kaj pomeni naslov? Gre za izvirno ime viskija, ene najbolj priljubljenih alkoholnih pijač na svetu, za galski prevod latinskega izraza za žganico, »aqua vitae«, ki dobesedno pomeni »voda življenja«. Besedilo in fotografije: Dragan Arrigler

80


Tradicija Na prejšnji strani: Sestavine za izdelavo single malt (enosladnega) viskija smejo biti le ječmen, voda in kvas. Seveda pa je še kako pomemben vpliv dima goreče šote, bakra kotlov za destilacijo, hrastovega lesa za sode in številnih drugih dejavnikov. Večstoletna tradicija in izkušnje so pripomogle k perfekciji, po kateri slovi škotski viski.

Zgodovinski viri nastanek uisge beatha (izg. uš-ki-ba) umeščajo v 9. stoletje, bolj znana beseda uiskie oziroma pozneje whisky pa je nastala v 17. stoletju. Precej bolj točno pa poročajo zgodovinski viri o nastanku destilarne Ardbeg – zgodilo se je namreč leta 1815. Čeprav danes ardbeg velja za kultni viski, 200-letna pot na vrh nikakor ni bila lahka, saj so se bili ustanovitelji primorani spoprijeti s številnimi okoliščinami, ki so blagovno znamko na koncu pripeljale natanko tja, kamor sodi: na prvo mesto med vrhunskimi žganimi pijačami. Recept? Čisto preprost! Na začetku je bil seveda izrazito preprost recept za pripravo te po vsem svetu oboževane žgane pijače. V principu za single malt (enosladne) viskije potrebujete le tri sestavine: ječmen, vodo in kvas. In pet do šest dni za izdelavo. Zveni znano? Nenazadnje tudi za pripravo testenin potrebujete samo moko in jajca. In par minut za izdelavo. Vse dobre stvari v življenju so preproste, boste rekli. A vendar bi bilo neodgovorno trditi, da jih je zato lahko narediti – tistih pet ali šest dni pri viskiju je namreč le začetek mnogo daljšega obdobja (povprečno desetih let), ki ga mora ta pijača preživeti v hrastovih sodih, da postane taka, kot jo poznamo in imamo radi. Namakanje ječmenovega zrnja v topli vodi, da vzkali in da se škrob v njem spremeni v sladkor; pa potem sušenje slada nad ognjem in dimom šote, kar pravzaprav daje viskiju iz Ardbega in še nekaterim drugim tako značilno aromo in okus; zatem fermentacija in končno destilacija – vse to so fizikalni in kemični procesi, ki so se jih ljudje naučili iz stoletnih izkušenj in jih je pravzaprav dokaj lahko razložiti. Destilacija konec koncev ni nič drugega kot izkoriščanje naravnega pojava, da različne tekočine vrejo pri različnih temperaturah; alkohol pri 78,5 stopinjah Celzija, voda pa pri znanih 100. In tistih dobrih 20 stopinj razlike poenostavljeno povedano pomeni, da lahko ločite alkohol od vode, kar pravzaprav ve vsak še tako zakotni lastnik žganjekuhe kjer koli na svetu. A ta začne svoj izdelek piti in prodajati takoj, pijača, ki se želi imenovati škotski viski, pa mora odležati v hrastovih sodih najmanj tri leta. Praviloma je pri dobrih enosladnih viskijih to obdobje še precej daljše, v povprečju 10 let, lahko pa tudi nekajkrat več. Sodi, v katerih se starajo škotski viskiji, so rabljeni; prej je bil v njih ameriški bourbon. Razlog je v tem, da bi novi sodi viskiju dodali preveč arome in okusa po lesu. V zadnjem času destilarne eksperimentirajo še z uporabo rabljenih sodov šerija, porta, madeire in celo ruma. Nove arome in okuse so pivci z veseljem sprejeli.

1. Ročno izkopavanje šote je preteklost, dandanes to pokažejo le turistom, ki priznavajo, da to delo ni bilo niti najmanj lahko. 2. Kotla za prvo in drugo destilacijo: po prvi destilaciji ima tekočina približno 21 % alkohola, po drugi pa 70 %. Oba kotla sta v pogonu 24 ur na dan. 3. Panorama destilarne na jugovzhodnem delu otoka Islay, prav na koncu “najslavnejše ceste viskija”, v bližini destilarn Laphroaig in Lagavulin. Večina takih objektov je bila nekoč zgrajena ob morju, saj cest ni bilo in je bil prevoz žita in pijače mogoč le po vodni poti.

1

2 3

Kaj loči mojstre od poznavalcev? Vedeti je sicer treba, da ima viski po drugi destilaciji okoli 70 % alkohola, vendar ga ob staranju v sodih

81


Tradicija 1. Eno od jezer, ki napajajo destilarno Ardbeg. Glavni vodni vir je sicer jezero Uigeadail, skupna zaloga vode pa je ocenjena na okoli 250 milijonov litrov. Voda na otoku je izrazito mehka in šotasta (zato je tudi tako temna) – zelo primerna je za izdelavo viskija. 2. Harbour Inn, zelo cenjena gostilna s prenočišči v kraju Bowmore, tik pred sončnim zahodom. Priporočajo jo zaradi izvrstne hrane in (seveda) zaradi velike izbire viskijev. 3. Panorama kraja Port Ellen, enega večjih krajev na otoku Islay. Leži ob morju in je trajektno pristanišče za zvezo s celino. 1 2

3

82

izhlapi okrog 1 % na leto; to Škoti imenujejo angels share, torej del, ki pripada angelom (upoštevaje letno škotsko proizvodnjo – 150 milijonov litrov viskija – imajo očitno angelčki kar precej veselja). Seveda je tudi od 50 do 60 % alkohola ob polnjenju v steklenice veliko, zato viski nemalokrat redčijo z vodo, to pa priporočajo tudi pivcem. Na ta način se odpro arome, pa tudi sama pijača je primernejša za uživanje, če ni tako močna. Uporaba ledu v škotskem viskiju je seveda bogoskrunstvo. A nazaj k Ardbegu: seveda uspeti v poslu le ni tako preprosto in enostavno; viski izdelujejo tudi številne druge destilarne na Škotskem in po svetu. Kot kaže, potrebuješ za kultni status precej zgodovine, po možnosti zelo razgibane, predvsem pa nekoga, ki zna to dobro promovirati. Ardbeg ima oboje. Kot številne druge destilarne na Škotskem se je tudi ta proti koncu 18. stoletja polagoma razvila iz farme: sprva je bila majhna in nepomembna, vendar pa je okoli leta 1880 postala najproduktivnejša na otoku Islay. Nekajkrat v naslednjih desetletjih je menjala lastnika in seveda s tem doživljala številne spremembe, vzpone in padce. Zlati časi zanjo so bili nedvomno v 30. letih prejšnjega stoletja, ko je tam živelo in delalo preko dvesto ljudi; danes jih je dvaindvajset. Ardbeg so skoraj zaprli v začetku 80. let prejšnjega stoletja in potem še okoli leta 1996. Malo je manjkalo, pa bi destilarne danes ne bilo več, vendar so jo leta 1997 prodali podjetju oziroma mnogo večji destilarni Glenmorangie s severa Škotske, ki je del multinacionalke LVMH (Louis Vuitton Moët Hennessy). Kljub vsemu je zdaj to razmeroma majhna destilarna in taka namerava na srečo tudi ostati. www.dvc-plus.si


Tradicija 4. Stillman (možakar, ki upravlja kotle za destilacijo) kar se da natančno kontrolira vsebnost alkohola po prvi destilaciji. 5. Veter na ječmenovih poljih na otoku Islay in nenehno spreminjajoče se vreme sta samo dve značilnosti tega otoka, ki ga upravičeno imenujejo otok viskija. Ječmenova polja na otoku pa seveda vsem destilarnam ne zadoščajo, zato ječmen prihaja semkaj tudi z drugih delov Škotske ter iz uvoza. 25 milijonov litrov viskija pridelajo letno v osmih večinoma zelo slavnih destilarnah. Poleg z destilacijo te priljubljene pijače se okoli 4000 prebivalcev ukvarja večinoma z agrarno dejavnostjo. 6. Polnjenje sodov s pravkar destiliranim viskijem. Sod na sliki bo – kot še na stotine drugih – romal v skladišče in pijača v njem se seveda na prodajnih policah ne bo pojavila pred letom 2022. 6

4 5

83


XXXX

Kralji ulice Le Chateaubriand − trendovsko okrušeni pariški flneo« bistro Ko ga prvič uzreš, deset in pol korakov stran od postaje metroja Goncourt, se ti v mislih kot frača sproži napev iz britanske humoristične serije 'Allo 'Allo. »Ta ra ra ra, ta ra ra,« si predstavljaš, da si mrmra lastnik med loščenjem šip. Lesene letvice, ki uokvirjajo vrata, so trhle, napis »Le Chateaubriand« v pastelno rumeni barvi pa eden tistih, ki so jih še nanašali s čopičem. A ko enkrat prestopiš njegov prag, izgine poslednji pridih francoskega šansona. Notri je čisti rock'n'roll. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: Getty Images

84


Kulinarika En sam meni, dvakrat na noč, pet hodov, trije »amuzbuši«. Nobenih zamenjav jedi, pretiranega spraševanja ali »vegi« zahtev. Rezervacija? Kakšna rezervacija? Ste padli na glavo? Če se vam bodo pariški bogovi za trenutek nasmehnili, boste v šestnajstem poskusu morda na telefon priklicali hitro govorečega natakarja, ki pa se niti slučajno ne bo z vami pripravljen pogajati v angleščini. Tukaj vlada zakon ulice – in ta pravi, da bo treba, če želite za dobrih 60 evrov izkusiti najboljšo hrano na oni strani »michelink«, požreti svoj ponos. Tako, pa smo opravili z uvodom. Obisk v petek zvečer ni za mevže. Zgodnjo večerjo, tam od sedmih naprej, zasedejo tisti, ki so čudežno dobili rezervacijo in so morali zanjo poznati vsaj francoskega predsednika, osebje nadlegovali po telefonu, kakor znajo le Američani, ali rotili na kolenih prejšnji večer. Ostali smrtniki se pričnejo okoli devetih drenjati pred vhodom in čakajo v vrsti. No, tako je bilo vsaj, dokler se niso zgornji sosedi pritožili zaradi hrupa in se moraš zdaj vrniti šele ob pol desetih. Sloka hipsterka za šankom, večkrat prebodena s »piercingi«, skuša nadzorovati seznam rezervacij. Njen list papirja na leseni podlagi spominja na strategijo košarkarskega trenerja. Ti greš sem, ti tja, oni naj ščiti levi bok polja. Slivov digestiv za dvajsetaka Med čakanjem v vrsti je obvezno klepetanje s sotrpini. Vsak forum, ki se loteva Le Chateaubrianda – bistro je čisto preveč »kul«, da bi imel svojo spletno stran – vas bo na to radost opozoril vnaprej. Formula deluje, razen če si prejšnji večer nespametno zaužil pokvarje-

ni tatarski biftek in med mencanjem v vrsti menjavaš odtenke zelene kot kakšen impresionist. Namesto kramljanja o redkvicah, ki so kuharjeva najljubša sestavina, saj so »sveže, ostre in pekoče«, čas v tem primeru zabijaš s strmenjem skozi šipo, v pocinkani šank in digestive nad njim, ki bi te lahko odrešili. Domače slivovo žganje iz ene južnih regij, ki je po grlu spolzelo na dah, je v mojem primeru za dobrega dvajsetaka odpravilo vse tegobe. V treh sekundah sem bil pripravljen na pet hodov, a imena bistroja niti slučajno ne bi znal več izgovoriti brez policijskega spremstva. Leseni stoli in mize so goli, kantinski. Topel javorjev les daje pridih minimalizma, v katerem lahko spregovori predvsem hrana. Prti in predpasniki so snežno beli, polikane srajce natakarjev združene s kavbojkami in »allstarkami«. Za vintage barom so table, popisane s kredo, avtomat za kavo, hladna mesoreznica in na desno, stran od steklenic z vinom, miza, na kateri se reže kruh. Debela skorja kiselkastega temnega hlebca je dovolj, da ugledaš zvezde. Brusim nagrobnike in nože Da bi razumeli hrano kuharja Iñakija Aizpitarteja, morate najprej razumeti njega. Upornik, ki beži od Michelinovih zvezdic, čeprav občasno zakuha jedi, boljše od tistih z njimi, je na čelu oživljanja francoske bistrojske tradicije. Njegovo delo najbolje opišejo svežina, preigravanje s stopnjami kislosti in uporaba kakovostnih surovin. Meni se spreminja dnevno, odvisno od tega, kaj zjutraj pristane v njegovi kuhinji. 1

85

Na prejšnji strani: Solastnik bistroja je Frédéric Peaneau, ki se je Aizpitarteju v kuhinji pridružil že leta 2006. 1. Notranjost Le Chateaubrianda – topli javor, združen z belino prtov in predpasnikov.


Kulinarika 1. Nad vintage barom visi s kredo napisan meni za »tapase«, majhne jedi, ki se lahko pridružijo kozarcu vina.

Najbolj posebne sestavine izbrska sam, z drugimi ga zalagajo lokalni, skrbno izbrani francoski dobavitelji. Receptov si ne zapisuje v kuharico, če že, za beležke uporabi iPhone. Ostalo so prebliski. Baskovski vagabund je zasebno menda prav prijeten gospod, njegovi gosti pa ga zaradi neizprosnosti, s katero vodi svojo gastronomsko »ustanovo«, pogosto označujejo za neotesanca. V resnici ni – za Francoza – nič kaj pretirano nesramen. Po končani srednji šoli v nestanovitnem baskovskem okolju se je pri osemnajstih brez franka pod palcem podal v svet. Najprej je brusil nagrobnike v Angersu, nato je ob jutrih slikal pokrajine pri stricu v Daxu, dokler ni v Bordeauxu pričel s študijem enologije – v enem letu je obiskal pet predavanj. Leta 1999 je vse pognal k vragu in jo popihal v Izrael. Tam je v lokalni restavraciji naletel na srbskega kuharja, ki ga je vzel pod okrilje in naučil osnov. Njegovi krožniki še vedno odražajo poti, ki jih je obredel. Iz Tel Aviva je odpotoval v Južno Ameriko in po vrnitvi domov naposled pristal v Parizu. S prijateljem Frédéricom Peaneaujem je leta 2006 v nekdanji trgovini z živili sredi 11. okrožja začel graditi svojo gastronomsko identiteto. V Le Chateaubriandu se dober kos mesa nikoli ne bo utapljal v gostih omakah, razen najnežnejšega »jusa«, zelenjava bo vedno le rahlo pokuhana, tako da obdrži hrustljavost in naravno barvo, krožniki pa mali, premišljeni. Ko odstraniš odvečno navlako, dovoliš sestavinam, da spregovorijo – tako o svojem delu razmišlja Aizpitarte.

2. Kos mesa v bistroju Le Chateaubriand nikoli ne bo utopljen v gosti, težki omaki.

1 2

flTocino del cielo« Tisti pozni poletni večer je dimljena postrv pela v objemu mandarininega soka. Lisičke so gnezdile v živo zeleni omaki iz nedoločljive zeli, kroglice so razlile ribjo aromo, govedina te je pripravila do krika, češnjev posladek s kuhanimi sadeži, zoperstavljenimi z mrzlim sorbetom, pa šele uvedel v najzanimivejšo jed večera. »Tocino del cielo«, andaluzijski posladek, v katerem je surovi jajčni rumenjak, oranžen kot sonce, napadel sladki biskvit, bi bil težko izboljšan. Še »otročje« fige, posute s pokalico, so se umaknile pred njim. Prijelo te je, da bi na koncu vstal in zaploskal. Prihodnost francoske kuharije je v tem trenutku pod velikim vprašajem. V katero smer bo krenila? Na mesta izbrušenih starost v prve vrste stopajo mladi »bistrojci«, vsi korajžni in ambiciozni, poleg Aizpitarteja očitneje še Gregory Marchand, ki vodi Frenchieja. Dokler novega gastronomskega vala ne pokvarijo množice, se splača postaviti v vrsto in počakati. Slabost gor ali dol – ko si v Parizu, moraš zaviti v Le Chateaubriand. Podobno kulinarično raven je sicer moč najti veliko bliže nas, v kobariški Hiši Franko pod prsti strahovito nadarjene Ane Roš, a pridih francoskega ne škodi. Trohneč les, pohrkovane kletvice in natakarji s tridnevno bradico so pač del čisto drugega paketa.

86


XXXX

Manj je brez dvoma več! Isabelle Legeron, MW

Najprej so bila nadaljevanja Journey into wine (v prevodu Potovanja v svet vina), kjer je potovala po tradicionalnih vinskih deželah in predstavljala najpomembnejše kleti in vinarje. Potem so prišla nadaljevanja That crazy French woman (Tista nora Francozinja), v katerih odkriva netradicionalne dežele in (predvsem) naravna vina. Travel Channel je kanal, ki predvaja omenjena nadaljevanja, Isabelle Legeron pa tisti svež veter, ki je svet vina in pogled nanj s svojo strastjo in entuziazmom za odstiranje vinskih tančic nezamenljivo zaznamoval. Besedilo: Nina Levičnik in Bruno Gaberšek Fotografije: osebni arhiv Isabelle Legeron

87


Vinarstvo

Prihajate iz tradicionalne vinske dežele (Francije, op. a.), pa vendar ste kljub temu prva in edina Francozinja z nazivom Master of Wine (MW). Ste zato poznani kot »That crazy French woman«? Drži, to je precej nenavadno. Sicer pa trenutno za MW študira kar nekaj Francozinj in verjetno nas bo prav kmalu več. No, glede vzdevka samega pa je presenetljivo, da so mi ga dali ljubitelji iz Južne Afrike, ki so spremljali moje oddaje na Travel Channelu. Ker si niso mogli zapomniti mojega imena, so me poimenovali That crazy French woman. In se je obdržalo. Zdi se mi, da mi »paše«; predvsem v smislu prosto-svobodomiselnosti, kot pa kako drugače …

Gobarjenje je Isabellina velika strast, takoj za vinom.

Vino ali konjak? Vino, vsekakor. Moja družina (družinsko tradicijo po očetovi smrti nadaljuje brat) proizvaja konjak. Pridelu-

jejo grozdje in proizvajajo destilat, ki ga nato prodajajo velikim in znanim hišam v Cognacu, kjer ga starajo. Tako sem bila vedno obkrožena s konjakom. Mogoče tudi zato danes vedno izberem vino pred konjakom, saj je bilo moje otroštvo polno hlapov od destilacije, ki se jih nasitiš. Na vaši spletni strani (www.thatcrazyfrenchwoman. com) pišete o »out of the box« – mislite pri tem na vina, na samo sebe, ali na oboje hkrati? Tako jaz kot vina, ki jih ljubim, nismo »in the box«. Razlog je precej enostaven – vinar, ki jih prideluje, se je namensko odločil, da ne bo sledil trendom in »modi« in enako velja zame. Moja pot v vinskem svetu je malce drugačna, saj sem bila pred časom razočarana nad vinom. Degustacijska ocenjevanja z obkrožanjem okvirčkov, degustacije »velikih« letnikov in chateaujev ter, na primer, budno spremljanje razvoja cen iz Margauxa. Začutila sem, da je vino izgubilo srce in srčnost in večina, ki sem jih poskusila, je bila brez osebnosti, individualnosti. Zato sem se odklopila od tega. Vseeno pa sem občasno naletela na vino, ki je izstopalo – bilo je kompleksno, živo, privlačno in kot tako me je potegnilo nazaj. Začela sem raziskovati, kaj je na tem in kaj je takšnim vinom skupnega. Ugotovila sem, da jim je skupen način pridelave. Imenujem ga »hand's off« (roke stran) način, ki pravzaprav neguje živahnost in naravno življenje, namesto da ju nadzoruje. In tako sem v lastno veselje naletela na svet naravnih vin. Od takrat se nisem več ozrla nazaj ... Naravna vina? Ali niso vsa vina naravna? Daleč od tega, na žalost. Ko je bilo pred nekako 8000 leti vino »izumljeno«, je bilo naravno. Naredili so ga enostavno: pridelava grozdja, obiranje s stiskanjem in fermentiranjem grozdnega soka v vino. Stari Rimljani so vinu dodajali še vulkansko žveplo, med ali zelišča in tako je bolj ali manj ostalo vse do 20. stoletja, ko je svet začel industrializirati kmetijstvo. S tem, ko smo začeli kakovost vina prestavljati vedno nižje na lestvici vinskih zahtev, smo povečevali donose in izkoristke ter pospešili učinkovitost v kleteh, vse za dosego enega samega cilja – zaslužiti več denarja. In to velja tako za masovno proizvodnjo kot za butično pridelavo vina. Posledično je danes, gledano globalno in v povprečju, vino visoko procesiran živilski izdelek, z ducat (med proizvodnjo) rutinsko dodanimi aditivi. In glede na to, kako stvari stojijo danes, ko je večina vin dosegljiva kjer koli, naj bodo poceni ali draga – ta vina niso (več) naravna. So uniformirani, standardizirani, nadzorovani in ponovljivi proizvodi, ki so zame dolgočasni. Zato se zavzemam za naravna vina. Kaj menite o vinarjih, ki nimajo nobenega certifikata, pa kljub temu trdijo, da so njihova vina eko, bio in biodinamična? Certificiranje je zgodba zase – večino naravnih vin pridelajo manjši pridelovalci, stroški pridobitve certifikata pa znajo biti nerazumno visoki. Zato mi je, kljub temu da bi bilo moje življenje enostavnejše, če bi bila vina certifi-

88


Vinarstvo cirana, iskreno povedano vseeno, ali vina imajo certifikat ali ne. Seveda to velja toliko časa, dokler pridelovalci delujejo v skladu s filozofijo, ki jo »prodajajo«. Obstajajo pa žal tudi nekateri pridelovalci, ki slepo sledijo aktualnim tokovom in ne glede na svojo filozofijo pridelave vina »skočijo« na recimo temu zeleni vlak, kar je prava sramota. Ampak, svet je majhen in slej ko prej nekdo te »padalce« opazi – najpogosteje so to drugi pridelovalci. Tako, da na koncu resnica vedno pride na dan. Na RAW (www.rawfairs.com), na primer, smo se odločili, da vključimo tudi necertificirana vina, ki so seveda jasno tudi tako označena, da obiskovalci in kupci točno vedo, kaj okušajo in kupujejo. Po mojih izkušnjah je večina necertificiranih organskih in biodinamičnih pridelovalcev absolutno iskrenih. Pravzaprav bi si celo upala trditi, da je na RAW med necertificiranimi nemalo takih pridelovalcev, ki so bolj zvedavi, razmišljujoči in so si zato v primerjavi s tistimi, ki imajo certifikat, postavili strožja merila in pravila pridelave vina. Na koncu je pač pomembna filozofija oziroma način življenja in ne listi papirja, ki visijo na steni. Manj je več … Kakšna vina so vam osebno všeč? Manj je brez dvoma več! Všeč so mi vina, pridelana s kar najmanj posegi: vina, pridelana ekološko, organsko

– s čistili netretirana vina, nefiltrirana, fermentirana z avtohtonimi kvasovkami in s kar najmanj ali celo nič dodanega žvepla. Obožujem bogata vina, ki združujejo osebnost, svežino in kompleksnost. Eden od pomembnejših kriterijev oziroma lastnosti pri vinu je pitnost; vino je pač namenjeno pitju in ne zgolj okušanju, ocenjevanju in predstavitvam. Ena od vinskih lastnosti, do katere sem zelo hladna, je izgled vina. Vseeno mi je namreč, če je vino motno in ima usedlino v obliki vinskega kamna. To je namreč popolnoma nepomembno in bi zato ne smelo odvračati ljudi od uživanja v tovrstnih vinih. Izjemna vina so po okusu izjemna in to ne glede na njihov vizualni vtis. Zato menim, da je izbor ali celo ocenjevanje vin na podlagi izgleda resnično smešno. Novembra prihajate v Slovenijo – na 15. slovenski festival vin, kjer boste vodili ocenjevanje t. i. oranžnih vin. Kaj pričakujete? Upam, da bom imela priložnost poskusiti nekatera v svetovnem merilu najboljša oranžna vina. Slovenijo sem do sedaj obiskala trikrat in vedno sem raziskovala vina vseh treh vinorodnih dežel. Slovenija ima resnično nekaj izjemno nadarjenih vinarjev in veliko izvrstnih oranžnih vin, zato imam zelo visoka pričakovanja!

89


Zgodovina časti! Dom penine Zgodovina peničarstva v Gornji Radgoni sega v leto 1848, ko se je Radgončan Alojz Kleinošek odpravil v francosko pokrajino Šampanjo in se naučil pripraviti peneče se vino. V domačem kraju je nato začel z lastno proizvodnjo penine; prvo je poslal na tržišče leta 1852, kar so leto pozneje zabeležile Bleiweisove 'Novice', v tistem času eden pomembnejših slovenskih časopisov. Besedilo in fotografije: Radgonske gorice Gospod Kleinošek pa je imel poleg ljubezni do vina tudi ljubezen do kart in kvartopirstva, ki ga je v eni sami partiji stala celotno premoženje. Njegovo podjetje in vinograde je odkupila švicarsko-francoska družina Bouvier, ki je leta 1882 ustanovila šampanjsko tvrdko. Premožni Bouvierovi so proizvodnjo močno razširili in zgradili številne kleti v Radgoni in okolici; družina, katere daljna sorodnica je celo Jacqueline Kennedy Bouvier, žena 35. predsednika Združenih držav Amerike, Johna F. Kennedyja, je imela podjetje v lasti do kon-

90

ca druge svetovne vojne, ko se je oblikoval Kmetijski kombinat in pozneje leta 1997 delniška družba. Dom penine V letošnjem letu, ko Zlata radgonska penina praznuje 160. obletnico, so v podjetju Radgonske gorice, d. d., za javnost odprli prenovljene turistične prostore, ki so bili zgrajeni v 17. stoletju. Stavba, ki je imela številne lastnike, je po vojni postala družbena lastnina in v obliki t. i. »družbenih stanovanj« kljubovala času vse do leta 2004, ko jo je od Občine Gornja Radgona odkupilo podjetje Radgonske gorice, d. d. Gradbena dela, ki so potekala pod pogoji in nadzorom Zavoda za varstvo kulturne dediščine RS, OE Maribor, so se pričela v novembru 2011 in zaključila v septembru 2012. Med obnovo so bile v zunanjem delu zidov dvoriščnega trakta odkrite arheološke ostaline, v notranjosti dvoriščnega trakta (kjer je danes prodajalna) pa ohranjen tlak iz prodnikov (t. i. mačje glave). Motiv originalnih mačjih glav je ponovno zaživel v nekaterih delih objekta. Dom penine je svoja vrata za javnost odprl 29. septembra letos, ko so imeli obiskovalci v novih prostorih priložnost uživati v degustaciji vin in penin. Pritlični prostori Doma penine vas bodo navdušili že v atriju, v katerega z Jurkovičeve ulice vstopite skozi veličastna obokana dvokrilna vrata. Pogled na desno vam bo razkril prodajalno, polno vsega dobrega. Del prodajalne je tudi Klet pod oboki, kjer se čas ustavi ob kramljanju in kozarcu vrhunskega vina. Prepričani smo, da vas bo navdušilo, zato ga le vzemite s seboj – obljubljamo, da bo enako dobrega okusa tudi doma. Dvigalo in stopnišče vodita v zgornje nadstropje, kjer sta svoj prostor našli Degustacijska dvorana s kapaciteto petdesetih sedišč in Klubska soba z udobnimi fotelji. Prva je namenjena spoznavanju izbranega vina in penine ob spremljavi hladnih prigrizkov. Za posebne priložnosti pa vam vrata odpre Klubska soba – opremljena in pripravljena, da vas razvaja z izborom brez primere. Dom Penine svoja vrata odpira tudi dogodkom in tako prilaga še dodaten kamenček v mozaik pestre turistične ponudbe Pomurja.


XXXX

92


Brezčasni jajčevec Unikatni cestni mclaren

Kaj je na unikatih takega, da imajo tako veliko moč nad ljudmi? Povsem preprosto: želja po tem, da imaš nekaj, česar nima nihče drug na tem svetu, je v času, ko tržišča preplavljajo serijski izdelki, nekaj povsem razumljivega. Besedilo: Daniel Tomičić Fotografije: McLaren Čeprav na desetine milijonov ljudi vsako leto kupi avtomobil, se le nekaj najbolj ekstravagantnih med njimi odloči za naročilo unikatne karoserije. Cene vozil, izdelanih po naročilu, lahko namreč dosežejo tudi štiri milijone evrov, kar je za avto sicer veliko, a hkrati nič v primerjavi s plovili. Toda za razliko od plovil unikatnim avtomobilom cena s časom samo še raste – še posebej, če za njimi stoji dobra zgodba. Veliko unikatov ni nikoli javno predstavljenih, letos pa so bili, krizi navkljub, predstavljeni kar štirje lepotci.

Serijski superšportnik Zadnji in najbolj zanimiv med njimi je brez dvoma McLarnov X-1, ki so ga predstavili na Pebble Beach Concours d’Elegance v Kaliforniji. Četudi je McLaren znan izdelovalec dirkalnikov formule ena, je – ko gre za izdelavo cestnih avtomobilov – tako rekoč začetnik. Nastal je pred pol stoletja, a je šele pred nekaj leti sprejel odločitev, da bo proizvajal tudi serijska vozila. Tako so lani začeli proizvodnjo prvega modela MP4-12C, superšportnika, s katerim želijo

93

McLaren X1 - podaljšana črna gmota z dvignjeno kabino v sredini je na obeh koncih zaobljena in spominja na leteči krožnik.


Avtomobilizem 1. in 2. Avtor unikatne karoserije in notranjosti je mladi korejski oblikovalec Hong Yeo. 3. Koncept McLaren P1 4. McLaren M6GT 5. McLaren MP4 12C in Ron Dennis. Prvi cestni avtomobil, ki ga je v celoti razvil McLaren.

1 2

McLarnovi cestni avtomobili

McLaren je ime, ki je – zahvaljujoč zmagam na dirkah formule ena – znano vsakemu ljubitelju hitrosti. Tekmovalno ekipo je leta 1966 osnoval novozelandski voznik formule ena in konstruktor Bruce McLaren. Za različna tekmovanja je razvijal lastne dirkalnike, leta 1969 pa se je odločil narediti najhitrejši cestni avtomobil; posledično je nastal M6GT. Prvi cestni mclaren je pravzaprav dirkalni prototip za dirko v Le Mansu, ki so ga ukrotili zgolj toliko, da je zadovoljil zahteve homologacije. To ni bil ne prvi ne zadnji avtomobil, ki je nastal na tak način, čeprav projekt tržno ni bil uspešen. Izdelali so le tri avtomobile, prvega med njimi za Brucea McLarna, ki je kmalu za tem umrl. Dirkalna ekipa McLaren je uspela preživeti naslednjih nekaj let; leta 1981 je McLaren po naročilu Forda predelal mustanga, a je tudi ta projekt tržno propadel in so ga na koncu zaustavili, izdelali pa vsega skupaj deset mclarnov M81 mustang. Četudi nenavaden, pa v svetu klasičnih avtomobilov M81 ni posebej zanimiv. Leta 1981 je na čelo McLarna prišel Ron Dennis, ki je iz McLarna konec osemdesetih in v začetku devetdesetih ustvaril najboljšo ekipo formule na svetu. V začetku devetdesetih je tehnični direktor Gordon Murray uspel prepričati Rona Dennisa, da bi uresničili njegove otroške sanje in skonstruirali cestni avtomobil. Ron Dennis si je postavil cilj, ki ga je imel že Bruce McLaren – ustvariti najhitrejši cestni avtomobil na svetu. Za izdelavo dizajna karoserije so angažirali Petra Stevensa in leta 1992 predstavili mclaren F1, po mnenju mnogih najboljši športni avtomobil vseh časov. Danes dosegajo primerki tega avtomobila dvojno ceno od tovarniške. Tudi ta projekt je neslavno tržno propadel in posledično sta leta 1999 McLaren in Mercedes skupaj razvila grand tourer mercedes-benz SLR mclaren. Razhajanje v konceptih je pripeljalo do nastanka avtomobila, polnega kompromisov. Tržno je projekt propadel, zato je Mercedes ustavil razvoj še treh avtomobilov, ki jih je začel razvijati z McLarnom. Po tem »porazu« se je Ron Dennis odločil resno posvetiti cestnim avtomobilom in tako je nastal prvi cestni avtomobil, ki ga je v celoti razvil McLaren, MP4-12C.

94

konkurirati Ferrariju in Lamborghiniju. Dober avtomobil se tudi dobro prodaja in atraktivna blagovna znamka je pritegnila tudi svojo prvo stranko, ki si je zaželela unikatno karoserijo. McLaren ne želi izdati, za koga gre in kolikšen znesek je za vozilo odštel – in če pustimo radovednost ob strani, podatek niti ni relevanten, sam avtomobil je namreč zgodba, vredna zapisa. Bodimo iskreni, tak dizajn je lahko le posledica zasebnega naročila. Naj vam bo avtomobil všeč ali ne, morate priznati, da je originalen: podaljšana črna gmota z dvignjeno kabino v sredini je na obeh koncih zaobljena in spominja na leteči krožnik, pri čemer so skoraj vse površine polne odprtin za zrak, vizualno pa celoto povezujejo kromirane linije. Avtomobil nenavadnih dimenzij in videza je nastal kot rezultat naročnikovih želja ter oblikovalčevih idej; stranka je namreč že leta 2009 stopila v stik z direktorjem McLarna, Ronom Dennisom, in se začela pogovarjati o tem, kaj si želi. Vodja posebnih projektov (McLaren Special Operations) Paul MacKenzie in vodja oblikovalcev Frank Stephenson sta z naročnikom preživela tri ure, na podlagi zapiskov je oddelek za oblikovanje zbral na stotine fotografij iz sveta avtomobilov, arhitekture, mode, dizajna in filma ter začel ustvarjati avtomobil, ki nima primerjave. Unikatna karoserija Stranka je naredila ožji izbor, na osnovi tega materiala pa so izdelali t. i. »knjigo razpoloženja« ali Mood Book. V njej so se znašla elegantna vozila iz preteklosti: citroën SM (1971), facel vega (1961), chrysler d’elegance ghia (1953), buick electra (1959) in mercedes-benz 540K (1939). Kar je še bolj zanimivo, je to, da so se v njej znašli tudi različni drugi predmeti – Guggenheimov muzej v New Yorku in Bilbau, art deco ura znamke Jaeger LeCoultre, nalivno pero Thomas Mann znamke Montblanc, klavir, črno-bela fotografija Audrey Hepburn in – jajčevec. »Stranki je všeč tekstura površine jajčevca,« dodaja Stevens. To ni nič nenavadnega, saj tudi oblikovalci serijskih avtomobilov delajo na enak način. Njihov navdih prihaja od zunaj, izven sveta avtomobilov, vedno pa na prvo mesto postavljajo integriteto znamke. Prav zato je zanimivo, da so pri McLarnu sploh dopustili, da tako nenavadno oblikovano vozilo nosi njihovo ime. Verjeli ali ne, ne glede na to, koliko denarja bi s tem lahko zaslužili, proizvajalci ljudem, ki želijo unikatno karoserijo, delajo velike težave, ker v prvi vrsti pazijo na imidž svoje znamke. Vsak unikaten ferrari, na primer, mora biti naročen neposredno preko podjetja, pri čemer ima zadnjo besedo pri izbiri sloga in oblikovanja Ferrari in ne naročnik. Če tega ne spoštujete, vam ne bodo dopustili, da boste avtomobilu rekli ferrari in uporabljali na njem njihove oznake. Enako politiko ima tudi Rolls-Royce, Alfa Romeo in Lancia pa avtomatsko zavračata vsako zahtevo po


Avtomobilizem unikatu, ki bi nosil njihovo ime. »Mi smo tu zato, da stranki izdelamo avtomobil, ki ga želi. Seveda ji svetujemo, a naša glavna naloga je, da prisluhnemo strankinim željam in jih pretvorimo v vrhunski avtomobil. To je prvi unikatni mclaren, ki pa zagotovo ne bo zadnji!« so povedali pri McLarnu. Lastnik X-1 je anonimni ljubitelj McLarna, ki je že lastnik vrste njihovih vozil, zato se je s prošnjo po izdelavi unikata tudi obrnil prav na podjetje, ki mu zaupa. A v začetku je vendarle želel videti tudi predloge drugih oblikovalcev zunaj tovarne; celo tistih zunaj same avtomobilske panoge. Tako je na osnovi »knjige razpoloženja« izpeljal natečaj med oblikovalci, na katerem je zmagal Hong Yeo, mladi Korejec iz McLarna, in projekt je na koncu v celoti nastal inthe-house pri McLarnu. Eden največjih izzivov, s katerimi se je soočil Hong Yeo, je bilo dejstvo, da so imeli vsi avtomobili, ki so bili navedeni kot navdih, motor spredaj in zadnji pogon, kar določa njihov videz, McLaren pa ima motor centralno zadaj in zadnji pogon. Največ časa (več mesecev izdelovanja skic) je vzelo prav iskanje pravega ravnotežja. Kako uspešen je rezultat, je mogoče oceniti šele, ko avtomobil vidite v živo. Stephenson se spominja: »Stranka je imela jasno predstavo o tem, kaj želi, edini pogoj, ki nam ga je postavila pri oblikovanju, pa je bil ta, da od sprednjega dela pa do konca zadnjega stekla uporabimo svetle kovinske linije.« »Vsaka podrobnost pri X-1 ima tehničen namen, s tem pa tudi uteleša duha McLarna,« meni Hong Yeo. Brezčasna eleganca Za oblikovanje so porabili leto in pol, celoten projekt pa je vzel kar dve leti in pol, vključno s homologacijo, saj so bili vsi sestavni deli tega vozila, z izjemo stekel, unikatni. Med najbolj nenavadne podrobnosti sodijo pokrita zadnja kolesa, s čimer naj bi zadovoljili naročnikovo željo po »brezčasni eleganci«. Pri McLarnu so mnenja, da bo čez nekaj desetletij težko ugotoviti, kdaj je avtomobil nastal, to pa je točno to, kar je želela stranka. Avtomobil je 11 centimetrov daljši in 18 centimetrov širši od standardnega 12C, višina in teža pa sta ostali enaki. Po tisoč kilometrih testnih voženj so ves avtomobil razstavili in spet sestavili, da bi bil za naročnika ponovno v »ničnem« začetnem stanju. Nihče ne ve, kako se bo McLaren kot začetnik znašel v igri trženja, ki je za uspeh na sodobnem tržišču tako zelo pomembna. V tej luči je X-1 izjemno zanimiv: McLaren kot mlado podjetje na področju cestnih avtomobilov namreč nima jasno določene identitete. Doslej so prikazali dva zelo različna avtomobila – serijski MP4-12C ter koncept P1, po drugi strani pa je X-1 drugačen od česar koli na tržišču. Znamke z močno identiteto, kot sta Lamborghini ali Bentley, takega dizajna ne bi nikoli odobrile. Komaj čakamo na naslednji McLarnov unikat, najverjetneje na osnovi serijske različice koncepta P1!

3

4

5

95


XXXX

Pariški posebneži Mondial de l'Automobile 2012 Najpomembnejši evropski avtomobilski sejem (na seznamu je takoj za ženevskim salonom) se vsaki dve leti odvija v Parizu in Frankfurtu. Pred kratkim je zaprl svoja vrata sejem v Parizu, kjer zaradi recesije niso predstavili prav veliko »še nikoli videnih« konceptov, temveč racionalne serijske modele, kakršni so novi renault clio, volkswagen golf in ford mondeo. Za vas pa smo kljub temu poiskali tudi nekaj modelov, ki vzbujajo čustva in burkajo strast! Tekst: Daniel Tomičić Fotografije: arhiv proizvajalcev

96


Avtomobilizem Jaguar F-type Kdor ima rad avtomobile, mora imeti rad tudi jaguarja. Prvi Jaguarjev dvosed po mitskem E-typu (1961) na svojega predhodnika spominja tudi z zaobljenim videzom. Zadnji pogon ter 6-valjni in 8-valjni motorji z začetno ceno okoli 73 tisoč evrov že samo po sebi zveni kot recept za uspeh. Jaguar si je slavo ustvaril kot izdelovalec hitrih in luksuznih, a relativno ugodnih avtomobilov. F-type je nastal po tem receptu in bi tako v najmočnejši različici s 500 konjskimi močmi in najvišjo hitrostjo 300 km/h lahko prekrižal račune mercedesu SL, maseratiju grancabrio in porscheju 911.

Rolls-royce art deco Kakšne pakete dodatne opreme ponuditi ob najbolj luksuznem avtomobilu na svetu, ki mora tako ali tako že v izhodišču imeti vse? Običajni avtomobili omogočajo pester izbor barv in materialov, torej mora rolls-royce ponuditi še mnogo več. Izbrali so art deco, kar je naziv za umetniški slog, ki se je predstavil leta 1925 ob svetovni razstavi v Parizu. Skoraj stoletje kasneje se je v istem mestu art deco ponovno vrnil, tokrat skozi barve in vzorce na treh rolls-royceih.

Peugeot onyx Peugeotov onyx je brez dvoma najbolj zanimiv avtomobil na pariškem avtomobilskem salonu. Gre za prefinjen francoski koncept s karoserijo iz karbonskih vlaken in bakra in z notranjostjo iz recikliranega papirja, volne in karbonskih vlaken. Dizajn prihodnosti pri Peugeotu bo torej temeljil na novih materialih; bakreni deli zunanjosti se bodo s časom spreminjali in tako bo ta koncept postajal še bolj zanimiv. Ostre linije tega superšportnega koncepta so nadaljevanje evolucije novega DNK Peugeotovega dizajna: deli notranjosti, ki so sicer plastični, so pri onyxu izdelani iz recikliranega lesa; sedeži in deli, ki so običajno oblečeni v tkanino, pa so tu volneni. Celoten interier je v sivi barvi, kar daje občutek celote, dizajn sedežev in volna pa izžarevajo toplino. Tehnologijo recikliranega papirja NespaperWood, ki so jo uporabili v notranjosti, so razvili nizozemski oblikovalci podjetja Vij5 & Mieke Meijer.

97


Avtomobilizem Range rover Končno je tu četrta generacija »kraljevskega« cestnega terenca. Tehnološki napredek najbolje opisuje dejstvo, da je novi range rover kar 420 kilogramov lažji, kar je toliko kot polovica majhnega avtomobila, toda le petina tega monstruma, ki sedaj tehta okoli 2.300 kilogramov, odvisno od različice. Pri Land Roverju trdijo, da ima novi model 30 % boljši kot vrtenja, 28 % boljše upravljanje in da se vozi 25 % bolj udobno od prejšnje generacije. Nič čudnega, če vemo, da so vozilo razvijali od leta 2007, za vzor pa so vzeli bentleyja (na področju hrupa in vibracij), mercedes GL (off-road vožnja) in BMW X5 (performanse).

BMW concept active tourer Konec je še ene tradicije! Tu je prvi BMW v zgodovini, ki ima pogon na prednji kolesi. Ta enoprostorec je le prvi v nizu kar desetih oziroma dvanajstih kompaktnih modelov s sprednjim pogonom, ki jih bo skupina BMW dala v

prodajo v naslednjih dveh letih. Vodilni pri BMW-ju verjamejo, da bo mali premium avtomobil postal najhitreje rastoči tržni segment. Prednji pogon so izbrali, ker omogoča več prostora v notranjosti. Koncept active tourer bo najverjetneje prišel na tržišče v minimalno spremenjeni obliki kot model 1 GT, ki bo konkuriral mercedesu razreda B, to platformo pa bo uporabljal tudi mini.

98


Avtomobilizem Opel adam Tako kot BMW tudi Opel ponuja premium avtomobil, a za razred manjši. Opel adam, imenovan po ustanovitelju podjetja, je velik kot osnovni mini, a kar 30 % cenejši. Cenejši je celo od fiata 500, in sicer za 10 %. Vprašanje pa je, kako »kul« in simpatičen je, saj sta v tej tržni niši to najpomembnejši lastnosti. Dvobarvna zunanjost, obilo konkavno-konveksnih površin in zaobljene linije bi morale prispevati k pravemu vtisu. Veliko je tudi kromiranih detajlov, zaslon na dotik v notranjosti je kompatibilen z mobilnimi telefoni iPhone in androidi, strop pa je poln lučk in je videti kot zvezdno nebo. Le čas bo pokazal, ali je to všeč tudi kupcem.

Mercedes SLS AMG coupe electric drive Prvi! Tako lahko veselo vzkliknejo pri Mercedesu, saj so ravnokar predstavili prvi serijski superšportni električni avtomobil na svetu. Po številnih konceptih in še več govorjenja o tem zdaj električni avtomobili prihajajo tudi na ceste. Lastnosti so skoraj identične bencinskemu SLS-ju, cena je dvakrat višja, njegov domet je 250 kilometrov umirjene vožnje (beri: manj kot 100 kilometrov pri športni vožnji), čas polnjenja pa 20 ur na navadni vtičnici ali tri ure na najhitrejši. Ne pozabite, da imajo tudi baterije svoj rok trajanja. Običajno je to okoli sedem let ali 160 tisoč kilometrov, cena zamenjave pa ponavadi znaša polovico cene vozila. Čeprav so električni avtomobili marketinški trik in ne vozila prihodnosti, pa nihče ne more oporekati dejstvu, da vozite edinstven avtomobil.

99


XXXX

Espresso na ekspresu Italo, novi italijanski hitri vlak Ferrarijevega porekla

Zapeljal je nov ferrari. Po italijanskem škornju se šopiri ves bleščeč, češnjevo rdeče barve, z aerodinamičnim kokpitom in spuščenim podvozjem. Če ga potisneš do roba, zdrvi tudi do 360 kilometrov na uro, a nima pnevmatik in ni avto. Najnovejši konjiček na rumenem ozadju je vlak Italo, prvi evropski hitri vlak v zasebni lasti. Od njega so hitrejše le še »čičioline«, ki se ob večerih zibajo v italijanskih razvedrilnih oddajah. Besedilo: Anžej Dežan Fotografije: NTV S.p.A.

100


Doživetje Ko je konec aprila med Neapljem in Milanom opravil svojo prvo uradno triurno pot, se je na krovu drenjalo nekaj sto novinarjev. Lilo je kot iz škafa, z vseh smeri – verjetno za srečo. Točno ob dveh popoldne je Italo prebil dolga leta monopola državne italijanske železnice in s petinsko podporo francoskih državnih železnic SNCF postal prvi evropski vlak v zasebni lasti. Po nekaj minutah je dosegel 160 kilometrov na uro, dokler niso LED elektrode na zaslonu šestnajst minut čez drugo oznanile, da je končno presegel 300 kilometrov na uro. Vse to brez lokomotive na čelu, saj so motorji enakomerno razporejeni po vseh vagonih v verigi. Njegov lastnik Luca Cordero di Montezemolo, Ferrarijev energetični šef, je pričel vzklikati: »Zasvojen sem s hitrostjo. Hitrostjo in gospodarskimi tveganji.« »Ferrarijev vlak«, v kar so ga ljubkovalno preimenovali mediji, je po štirih letih intenzivnega načrtovanja uspešno zdrsel skozi porodni kanal, v porog krizi, v kateri je bil spočet. Poslovneža Cordero di Montezemolo in italijanski baron luksuzne obutve Diego Della Valle sta v upanju, da bosta do leta 2016 prišla na pozitivno ničlo, izdelala hitri vlak, ki se lahko kosa z letalskim prometom in mu bo upoma odžrl nekaj potnikov. Tem sta ponudila več prostora za noge, širše vagone, manj hrupa, boljšo hrano, izbrušeno estetiko, predvsem pa nižje cene. S progo Neapelj–Rim–Firence– Bologna–Milano in obljubljeno razširitvijo do Benetk sta sever dokončno povezala z jugom, a veliko bolj kameradsko, kot je Evropo z Azijo nekoč zbliževal Orient ekspres. Najcenejše sedeže razdajata že za 40 evrov, le v poslovnem razredu se znajo povzpeti do 180 evrov in v prvem razredu do magičnih 500.

1. Najbliže izkušnji potovanja z Orient ekspresom so oblikovalci prišli z zasebnimi kupeji v prvem razredu. 2. Okoli 450 potnikov po Italiji prevaža 11 modernih vagonov.

1

2

101


Doživetje 1. in 2. Prvi razred Itala potuje v barvah terakote. Poleg espressa in treh hodov potnike čaka več prostora za noge kot v katerem koli primerljivem letalskem razredu. 3. V poslovnem razredu »Prima« si je najbolje sedeti nasproti. Poslovni sestanki ne bodo nikoli več enaki.

1 2

3

102

Trije vagoni, trije razredi Prav v tem leži recept za uspeh novega luksuznega reda železniškega prevoza. Če imaš dovolj denarja, se ti ni potrebno drenjati z dnevnimi turisti v najnižjem razredu. Najzanimivejša sta predelka »Club« in »Prima«, ki se od plebejskega »Smarta« ločita po stolih, oblečenih v Maserattijeve kože Poltrona Frau, in subtilnih detajlih notranjih oblikovalcev Italdesign Guigiaro, znanih po Volkswagnovem Mk1 golfu in DeLoreanovem DMC-12. Vagon »Club« bi se od vseh treh še najbolj podal k brkati podobi detektiva Hercula Poirota med raziskovanjem umora v Orient ekspresu. Enačimo ga lahko s prvim razredom na krovu katerega od luksuznih emiratskih letalskih prevoznikov. Poleg sedežev z več prostora na vse strani in neomejenega dotoka prosecca sta gostom na voljo tudi zasebna kupeja, namenjena sestankovanjem. Odeta sta v najnežnejše usnje barve terakote, v njiju pa vam bodo postregli s časopisi, espressom in tremi hodi okusnega kosila ali večerje. Vagon »Prima« je za klene poslovneže. Temni sedeži – najboljši so v parih in si ležijo nasproti – so izčiščeno minimalistični in gostom omogočajo obedovanje v udobju svojih mizic. Raziskava trga je pokazala, da so italijanski potniki vedno manj naklonjeni »jedilnim vagonom«, zato jih je Italo dokončno odpravil. Poslovite se od kičastih prtov in umetnih nageljnov v vazah, pozdravite tipkanje po prenosniku med odkrivanjem verjetno najdražjega »lunch paketa«. Če vam bo glasno čebljanje domačinov preveč naporno, lahko zbežite v oddelek »Relax«, kjer je uporaba mobilnih telefonov strogo prepovedana, prav tako globoki pogovori. Tam lahko prisluhnete italijanski različici tišine. Spa center flču-ču« Italo spreminja tudi splošno železniško izkušnjo. Namesto zagrenjenih prodajalcev vozovnic potnike v krožno zasnovanih avlah pozdravi nasmejano osebje v hemoglobinsko rdečih uniformah. Ker obvladajo vsaj tri jezike, vas bodo rade volje popeljali skozi nakup kart na stiliziranih avtomatih. Lastniki želijo, da se še pred odhodom vlaka počutite čim bolje in sprostite. Izkušnjo primerjajo z obiskom spa centra – čez nekaj mesecev vas bodo pred vkrcanjem verjetno zmasirali že kar z vročimi olji. Nota napredka se širi vse do obiska »govorečih« stranišč. Umirjeni elektronski glas vas pred vstopom s pomočjo senzorjev opozori, ali je prost ali zaseden, s tem pa zmanjša možnost, da bi v notranjosti po nesreči koga zmotili. Tudi ostale tehnološke pogruntavščine so, kot se šika. V filmskem vagonu se med vožnjo s stropa spuščajo majhni zasloni, vse naokoli so napeljana vlakna za brezžični internet, mobilnega omrežja pa vam ne bo pobralo niti med vožnjo v predorih. Na Italu ste vselej povezani s svetom.


Doživetje Eko hitri dirkač Do konca leta bo mimo prizorov italijanskega podeželja poganjalo 25 Italovih vlakov. Zaradi lahkih materialov, večinoma recikliranih, bodo kakšnih 70 ton lažji od svojih evropskih tekmecev in bodo porabili izdatno manj energije, vsaj tretjino manj od francoskega hitrega dirkača TGV. S skrbnim načrtovanjem je tehnologom uspelo zmanjšati tudi količino hrupa in neželenih vibracij. Še sline vam ne bo treba več pogoltniti, saj omehčani poskoki ne bodo zahtevali prisilnega izravnavanja pritiska v ušesih. Obdani z udobjem so tudi tisti prvi aprilski potniki na cilj prispeli vidno zadovoljni. Nebo se je, priložnosti primerno, razjasnilo. Po mnenju strokovnjakov za promet se bodo luksuzni vlaki v prihodnjih letih znova vrnili na prvi tir, ferrarija iz garaže bo počasi treba zamenjati z železniškim. Po poti do Neaplja sicer ob cesti ne boste mogli kupovati tartufov ali domačega olivnega olja, vas bo pa na cilju pričakala ista razvlečena pica. Če se Italijani na kaj spoznajo, potem vedo, kako uživati. Na krožniku, cesti, obešalniku – in na tirih.

4

4. Vlak Italo povezuje tudi italijanske modne prestolnice, kar bo priročno predvsem med nakupovalnimi izleti.

5

5. V filmskem vagonu se s stropov spuščajo zaslončki, ki prikazujejo filmske uspešnice, da potnikom ni dolgčas. 6. Namesto dolgočasne železniške avle so pri Italu izumili tako tehnološko napredno čakalnico, da se zdi, kot da si pristal na drugem planetu.

6

103


XXXX

Trije japonski biseri Kaj morate videti, če potujete v deželo vzhajajočega sonca Na stari celini smo prepričani, da so Italijani alfa in omega vsega lepega in vrhunsko oblikovanega. Drži, a z dodatkom, da so v določenih ozirih nekoliko zaspali na lovorikah. Drži pa tudi, da še zdaleč niso edini, ki imajo poseben odnos do estetike, zasidran v nacionalnem DNK-sistemu. Besedilo: Gregor Šket Fotografije: Arhiv muzeja in birojev

104


Arhitektura Na prejšnji strani: Muzej Miho: vhod, ki spominja na filme o Jamesu Bondu

Če so Italijani v svoji estetiki strastni in v mnogih primerih celo predrzni, na drugem koncu sveta seveda obstaja njihov antipod. Tudi Japonce bi lahko na narodnem nivoju razglasili za estete, čeprav na povsem drugačen način. Njihovo dojemanje lepega je bolj intimno, skromno, nežno, spoštljivo, tako s prefinjeno distanco in prav nič bahavo. Na njihovih otokih je kar nekaj primerkov sodobne arhitekture, ki kljub temu da niso vedno delo domačih arhitektov, združujejo japonsko tradicijo s sodobnostjo, poleg tega pa vsebujejo unikatno kombinacijo minimalizma in skromnosti. V spodnjih vrsticah so predstavljeni trije primerki, ki so danes postali simboli sodobne Japonske. Muzej Miho V hribih, kakšno uro iz Kyota, se nahaja muzej, ki je pravzaprav pravo utelešenje estetike po japonsko. Ustanovila ga je gospa Mihoko Koyama, ki je prepričana, da mora umetnost v prvi vrsti vzbujati najgloblja čustva, tista, ki človeku pomagajo pri iskanju bivanjskega smisla in veselja. Nekoč je celo zapisala: »Lepe reči so vir energije. Zato je zelo pomembno, da postanejo del našega vsakdana in nam pomagajo pri uživanju v trenutku.« Že pred štiridesetimi leti je začela z zbiranjem predmetov, ki jih Japonci uporabljajo pri čajnem obredu, pri čemer pa ni iskala samo najbolj dragocenih, temveč tudi take, ki se ljudi dotaknejo s svojo toplino. Dejstvo, da je imela Koyama izbran okus, ji je pomagalo na mnogih področjih, nenazadnje tudi pri izbiri arhitektov. Ko je v 70. letih zgradila tempelj svoje organizacije, je angažirala japonskega arhitekta Minoruja Yamasakija. Kasneje so v neposredni bližini zgradili še zvonik, katerega avtor je ameriški arhitekt kitajskega porekla Ieoh Ming Pei, ki je na različnih koncih sveta realiziral številne projekte, med katerimi je najbolj znana piramida, skozi katero je speljan vhod v pariški Louvre. Zbirka pa je bila iz leta v leto večja. Zato sta se gospa Koyama in njena hčerka Hiroko odločili, da bi jo predstavili javnosti – tako je nastala ideja o muzeju v naravi, ki bi bil neke vrste tempelj. Tudi ta projekt sta zaupali I. M. Peiju. Njegova ideja je bila spoštljiva do narave, a hkrati drzna. Da ne bi okrnil pokrajine, se je odločil, da bo večji del muzeja zgradil pod zemljo. Najprej so s hriba presadili več stoletij stara drevesa, potem so hribu dobesedno odbili vrh in začeli z gradnjo. Ko so bila poslopja gotova, so na novo naredili hrib in rastline vrnili na točno določena mesta. Pei je pri tem projektu na vsak način želel zagotoviti dejavnik presenečenja. To je dosegel s tem, da je sprejemno dvorano trikotne oblike zgradil pred hribom, ki stoji na drugi strani muzeja. Od sprejemne dvorane do glavnega poslopja vodi široka pot, ki gre najprej skozi osvetljen predor in nato še preko futurističnega mostu. V muzeju Miho najprej dobiš vtis, da si se znašel v filmu o Jamesu Bondu. Potem te preplavita tišina in mir, ki se mešata z zvoki narave. Vsak dan, vsak teden, mesec in letni čas dajejo temu čarobnemu kraju nove

1. Muzej se subtilno vklaplja v okolje. 2. Znanstveno fantastični predor 3. Vsak letni čas prinaša nov obraz.

1 2

3

105


Arhitektura vedno preseneča z nepričakovanimi efekti: »Svetloba je bistvo vsega. Ko se dotakne površine, ji da pomen, ko se igra s sencami, ji da globino.« Utelešenje tega je cerkev svetlobe, ki mirno in po japonsko skromno stoji sredi urejenega rezidenčnega predela Ibaraki, ki je pravzaprav predmestje Osake. Ne fascinira niti s svojo mogočnostjo niti s svojo velikostjo. Zavzema le 113 kvadratnih metrov prostora, a izkoriščen in premišljen je vsak kvadratni centimeter. Pravzaprav gre za enostaven kubus, ki ga zaznamuje križ, ki na steni za oltarjem poteka od vrha do tal in od leve proti desni strani. Skozenj prihaja svetloba, ki v različnih delih dneva ustvarja neverjetne svetlobne efekte, zaradi česar so ji dali ime »cerkev svetlobe«. In le-ta je v tem svetem prostoru čarobna, mistična, pogosto tako rekoč sveta.

1

1. Beton in svetloba sta zaščitna znaka arhitekta Tadaa Anda. 2. Cerkev svetlove v predmestju Osake je ena izmed Andovih mojstrovin. 3. Pomol Osanbashi je odličen primer do zadnjega detajla premišljenega velikega projekta. 4. Ploščad pomola je v celoti oblečena v les. 5. Pomol Osanbashi ponuja slikovite razglede na Yokohamo.

barvne odtenke. In arhitektura je le lupina, ki se šele z umetniško zbirko zlije v povezano celoto. Andova cerkev svetlobe Tadao Ando je arhitekt samouk, ki si je v mladosti služil kruh kot boksar in voznik tovornjaka. »Nikoli nisem bil dober učenec. Lahko bi rekel, da sem se vsega, kar znam, naučil sam.« Že kot otroka ga je zanimalo gradbeništvo. Užival je, ko je izdeloval najrazličnejše lesene modelčke, z bratom dvojčkom pa sta precej časa preživela pri tesarju, ki je živel na drugi strani ulice. Arhitektura ga je zamikala šele, ko je bil star 20 let. Najprej je bral o starih mojstrih, potem se je na pot podal še sam. Za začetek je obiskal večino japonskih templjev in drugih biserov starodavne arhitekture, svoje znanje pa je nadgradil tudi z obiski del Le Corbusierja, Miesa van der Roheja, Franka Lloyda Wrighta, Louisa Kahna ... Leta 1968 se je vrnil na Japonsko in ustanovil svoj arhitekturni studio. Njegov jezik na nek način združuje izdatno dozo japonske tradicije, ki jo je oplemenitil z ravno pravo mero evropskosti in ji seveda dodal svoj pečat. Prav zato so vsa njegova dela enostavno kompleksna, zaradi česar najraje ustvarja v betonu, ker le-ta hkrati zagotavlja čistost in daje občutek trdnosti, teže in stabilnosti. Beton s štirimi krogci, ki so v svojem bistvu ostanek opaža, je kot njegov podpis. Enako pomembna sestavina, ki je značilna za večino njegovih stvaritev, je svetloba. Je pravi umetnik kreativne uporabe in izrabe naravne svetlobe. Z njo in sencami se igra kot otrok in

106

Pomol Osanbashi Tudi leseni pomol Osanbashi v Yokohami velja za biser sodobne japonske arhitekture, pod katerega sta podpisana Britanka iranskih korenin Farshid Moussavi in Španec Alejandro Zaera Polo. V sredini 60. let je takratni župan Yokohame, Ichio Asukata, mestnemu svetu predlagal projekt Minato Mirai 21, kar bi po naše pomenilo »pristanišče prihodnosti«, številka 21 pa je oznaka za 21. stoletje. Od ideje do začetka del sta morali miniti skoraj dve desetletji, a leta 1983 so začeli z obsežnimi gradbenimi deli, 2


Arhitektura katerih cilj je bila urbana revitalizacija nekdanjega industrijskega področja, kjer se je nekoč nahajala tudi ena izmed tovarn koncerna Mitsubishi. V naslednjih dveh desetletjih je zrasla sodobna četrt, ki je nekakšna kombinacija urbanega, poslovnega in zabavnega. V četrti MM, kakor ji pravijo skrajšano, se nahaja Landmark Tower, ki je z 296 metri najvišji nebotičnik na Japonskem, z njegovega vrha pa se ob jasnih dnevih vidi gora Fuji. V neposredni bližini sta poslopje Muzeja sodobne umetnosti in razgledno kolo Cosmo Clock 21. Najlepši razgled na Minato Mirai od leta 2002 ponuja pomol Osanbashi, ki je pravzaprav največja atrakcija tega predela. Na mednarodnem natečaju je bil izbran projekt londonskega studia Foreign Office Architects, ki se je na prvi pogled zdel skoraj preveč radikalen; nekdanja zakonca, Britanka iranskega porekla Farshid Moussavi in Španec Alejandro Zaera Polo, sta namreč predstavila idejo, ki je kljub velikosti projekta predvidevala vsak najmanjši detajl. 400 metrov dolg pomol opravlja več funkcij: v osnovi služi kot pristanišče velikih prekooceanskih potniških ladij (obiskala ga je tudi kraljica Elizabeta II.), hkrati pa je zasnovan kot nekakšen lobij, s katerega se potniki odpravijo na križarjenje. Sprejemna dvorana je en sam futurizem, najboljši del pomola pa je njegovo površje, ki je v celoti oblečeno v les. A ne kar tako. Lomljene linije sestavljajo razgibano celoto, ki v kombinaciji s travo predstavlja eno izmed najlepših javnih površin Yokohame. Pravzaprav 4

3

gre za park, ki je odprt 24 ur na dan, 365 dni na leto. Projekt je v arhitekturnih krogih povzročil precej razburjenja, v prvi vrsti predvsem zaradi izbora Foreign Office Arhitects, ki so bili takrat razmeroma neuveljavljen biro skupine mladih arhitektov. Njihova radikalna ideja pa je vzbujala nezaupanje, čeprav so se kasneje vsi pomisleki izkazali za neutemeljene, saj Yokohama International Passenger Terminal danes velja za odličen primer objekta, ki opravlja dokaj specifično funkcijo, hkrati pa prinaša dodano vrednost lokalni skupnosti predvsem v smislu učinkovite rabe javnega prostora. 5

107


XXXX

Ljubljana, prestolnica dizajna 23. bienale oblikovanja in Mesec oblikovanja Slovenska prestolnica je te dni v znamenju dogodkov z najrazličnejših področij oblikovanja. Uvod vanje je bila razglasitev zmagovalnih del in odprtje osrednje razstave 23. bienala oblikovanja (BIO), ki že skoraj pol stoletja predstavlja aktualne tokove v sodobnem oblikovanju. Vzporedno z razstavo in številnimi spremljevalnimi dogodki bienala pa bo do sredine novembra potekal Mesec oblikovanja. Besedilo: Maja Prijatelj Fotografije / Arhiv BIO, arhiv oblikovalcev

108


Bienale Na prejšnji strani: My Concrete Garden, Tina Rugelj 2. Svetilka Bright, stuido K8 Industridesign 3. Počivalnik Boomerang, studio Atmosfera 4. Stolček Sea, studio Swine

1

2

3

Poznavalce in ljubitelje »pametnih in lepih« izdelkov je izbor najboljšega oblikovanja zadnjih dveh let na bienalu nekoliko presenetil, saj je vseboval več oblikovalskih zasnov in manj končnih izdelkov kot pretekla leta. Glavno nagrado, zlato medaljo, in hkrati zeleno nagrado, ki so jo na bienalu letos uvedli prvič, je dobil trinogi stolček Sea iz plastičnih morskih naplavin. Mednarodne žirije ni prepričal samo zaradi preprostega, a učinkovitega oblikovanja, temveč tudi zaradi projekta, ki stoji za njim. Pri londonskem Studiu Swine in Kieren Jones so z njim zajeli številne dimenzije dobrega oblikovanja – od okoljske (ponuja rešitev za eno največjih okoljskih težav današnjega časa) do ekonomske in socialne (zbiranje in predelava oceanske plastike kot alternativni vir dohodka ribiške industrije).

109


Bienale 1. Vrtna stena Green Wall, Matej Colja 2. Posoda MyLunch, Uroš Bajt 3. Mala turistična arhitektura 4. Oblikovalska okuševalnica, foto: Janez Vlachy 5. Brezčasni

Zvezde iz ozadja V naše oko so bolj padli nekateri drugi izdelki z osrednje razstave, ki sicer niso bili nagrajeni, a bi jih z veseljem videli v svojem bivališču ali zunaj njega. Vrtna stena absolventa industrijskega oblikovanja Mateja Colje, ki združuje tradicionalno vrtičkarstvo in sodobne tehnologije, omogoča gojenje zelenjave kar v stanovanju. Prenosna električna termo posoda za hrano MyLunch oblikovalca Uroša Bajta ohranja glavne jedi tople, hladi pa tiste, ki morajo ostati hladne. Leseni element Boomerang hrvaškega studia Atmosfera lahko zložimo v naslanjač, stol, mizo, klop, obešalnik, police in druge predmete. Kolekcija zunanjega pohištva My Concrete Garden oblikovalke Tine Rugelj kaže, kako je mogoče hladen vlaknocement spremeniti v elegantne, a močne strukture, ki so odporne proti vremenskim vplivom in preproste za vzdrževanje. Lepa in uporabna je tudi solarna svetilka Bright studia K8 Industridesign, ki jo lahko uporabljamo kot svetilko za branje, stropno luč, žaromet in polnilnik za mobitel. Opisane izdelke in stoterico drugih izbranih del si lahko v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinskem gradu ogledate do 11. novembra.

2

Kaj lahko oblikovanje naredi za nas? Vzporedno s spremljevalnimi razstavami in dogodki 23. bienala oblikovanja bo na Gospodarskem razstavišču in številnih drugih lokacijah v Ljubljani potekal Mesec oblikovanja, tokrat na temo Misliti prihodnost. 18. oktobra ga bosta odprla razstavno-sejemski dogodek Design Expo in podelitev nagrad za slovensko oblikovanje. Sledile bodo konference in okrogle mize, na katere je vabljena tudi javnost. Na konferenci Vključeno oblikovanje (18. 10.) bodo predstavniki svetovne oblikovalske prestolnice Helsinki 2012 in evropske kulturne prestolnice Turku 2011 iskali odgovore na vprašanje, kaj oblikovanje lahko naredi za nas. Na konferenci Prehrana in zdravje (19. 10.) bodo tuji in slovenski strokovnjaki razmišljali o smernicah v prehrani ter o vlogi visoke tehnologije in oblikovanja v prehranski industriji. Okroglo mizo Prihodnost male turistične arhitekture v Sloveniji (18. 10.) bo pospremila razstava 50 mednarodnih primerov dobrih praks majhne turistične arhitekture, ki združujejo inovativen poslovni koncept in kakovostno arhitekturo. Na razstavi Brezčasno slovensko oblikovanje (18. in 19. 10.) bodo na ogled industrijski izdelki, ki še danes veljajo za ikone našega oblikovanja. Organizatorji Meseca oblikovanja so poskrbeli tudi za negovanje dionizičnih vrednot. V Oblikovalski okuševalnici (18. 10.) bo 17 ekip kuhalo jedi, ki bodo dražile brbončice, pogrinjki pa bodo sprožali razmišljanja o prihodnosti. V Rastlinjaku mode (19. 10.) bodo svoje kreativne moči združili modni oblikovalci, pod mentorstvom Zorana Garevskega, in cvetličarji. Rezultate bodo predstavili na modni reviji, po kateri se bodo udeleženci lahko prepustili zvokom nuswinga, nufunka in funky housa didžejevske zasedbe Hot Cues. Poleg tega se bo na 36 lokacijah v mestu s svojimi izdelki in projekti predstavilo 162 avtorjev. Če boste hoteli obiskati vse, boste morali pridobiti oblikovalski zemljevid Dizajn v mestu. Na izbranih lokacijah bo na voljo od 18. oktobra. 1

110


Mesec oblikovanja

3 4

6 5

111


XXXX

Kvintet velikih Prestižni maratoni

Maratoni v Londonu, Chicagu, Bostonu, Berlinu in New Yorku sestavljajo tako imenovano serijo World Marathon Majors. Gre za dogodke, ki se jih udeležuje več deset tisoč tekačev in so se razvili v pravi tekaški mit. Besedilo: Gregor Šket Fotografije: arhiv organizatorjev

112


Športno Tisočletna tradicija Prvi maratonec je bil Filipides, čeprav ni povsem znano, ali je njegova romantična zgodba resnična ali le legenda. Po eni različici naj bi ta atenski vojščak za časa grško-perzijskih vojn 490 let pred Kristusom iz Aten tekel v Šparto prosit za pomoč. 240 kilometrov v dveh dneh. Bolj znana je zgodba o njegovem 40-kilometrskem teku, ko so ga z Maratonskega bojnega polja poslali v Atene poročat o zmagi nad Perzijci. Menda je tekel brez postanka, izustil: »Zmagali smo!« in mrtev omahnil. O legendi so pisali slavni mojstri peresa, začenši s Herodotom. Prav pisanje »očeta zgodovine« njegove naslednike navdaja z določenimi dvomi. Herodot je o Filipidesovem podvigu pisal približno štiri desetletja kasneje. Če je v dveh dneh res pretekel razdaljo med Atenami in Šparto, bi bil to veličasten človeški dosežek, v vsakem primeru pa bi imel povezavo z bitko na Maratonskem polju, če je resničen ali ne. Vendar Herodot njegovega drugega podviga ne omenja, zato zgodovinarji domnevajo, da se njegov smrtni tek v resnici sploh ni zgodil. Legenda pa v vsakem primeru ostaja. Še več kot to: številnim pesnikom in pisateljem je bila prav ta legenda največji navdih; v pesmi »Pheidippides« jo je med drugimi opisal britanski pesnik Robert Browning. Prav zaradi te rime je ustanovitelj olimpijskih iger moderne dobe baron Pierre de Coubertin najdaljšo tekaško disciplino poimenoval – maraton.

Maraton je ep. Za vsakega, prvega in zadnjega med tekači. 42.195 metrov oziroma 26,2 milje so številke, ki pomenijo jekleno voljo tako telesa kot glave – potrpežljivost in nepredstavljivo vzdržljivost. Preteči maraton je eden izmed največjih športnih izzivov ne glede na hitrost teka. V tem pogledu sta si Patrick Makau in 80-letni upokojenec povsem enaka. Kenijec je lani v Berlinu s časom 2 uri 3 minute in 38 sekund podrl svetovni rekord, dosegel je namreč povprečno hitrost 2 minuti 56 sekund na kilometer, kar je 99 odstotkom navadnih smrtnikov nepredstavljiv dosežek na razdalji enega samega kilometra. Slednji morda tečejo pet ur, a se na cilju vseeno počutijo kot zmagovalci.

Moderna doba Idejo za tek, ki bi igram dal pridih antične Grčije, je Coubertinu dal Michel Bréal. Na prvih olimpijskih igrah moderne dobe, ki so jih leta 1896 organizirali v Atenah, se je z maratonom spopadla le peščica atletov, natančneje trinajst Grkov, preostali svet pa so zastopali še štirje tekači. Zmagal je Grk Spiridon »Spiros« Louis, ki je dosegel čas 2 uri 58 minut in 50 sekund. Zmago je dosegel kljub krajšemu postanku, saj se je v vasi Pikermi ustavil v lokalni krčmi na kozarcu rdečega. Ko je pritekel na stadion, je bil narodni junak, rojaki so mu pošiljali darila – od zlatnine do brezplačnih uslug brivca. Celo kralj mu je hotel izpolniti vsakršno željo, vendar si je skromni »Spiros« zaželel le osla in voz, ki bi mu olajšala razvažanje vode. Po zmagoslavju se je vrnil v rojstno vas in nikoli več ni tekmoval, živel je mirno življenje kot poljedelec in kasneje kot lokalni policaj. Legende Legendi o Filipidesu in Louisu nikakor nista edini. Morda najbolj neverjetna se je zgodila na olimpijskih igrah v Rimu 1960. In bila je resnična. Abebeja Bikilo so v zadnjem trenutku uvrstili v etiopijsko reprezentanco, potem ko je nadomestil Wamija Biratuja, ki si je pri igranju nogometa zvil gleženj. Ker so ga naknadno uvrstili na seznam nastopajočih, pri Adidasu zanj niso imeli pripravljenih copat. Pomeril je nekaj parov, vendar med njimi ni bilo nobenih, ki ga ne bi tiščali – posledično se je Bikila odločil, da bo tekel točno tako, kot

113

1. Maraton v New Yorku se začne na mostu Verrazano. 1


Športno

1

2

je vedno tekel doma v Etiopiji – bos. In zmagal. Tudi on je bil narodni junak, tudi njega je častil vladar Haile Selassie, tudi on je za nagrado dobil prevozno sredstvo – Volkswagnovega hrošča. Za razliko od Louisa je on še tekel. Tik pred olimpijskimi igrami v Tokiu 1964 si je poškodoval nogo, tako da se je pripravljal le s krajšim joggingom na dvorišču bolnišnice. Kljub temu da je za vsak slučaj odpotoval na Japonsko, nihče ni pričakoval, da bo sploh nastopil. Pa je – tokrat v Asicsovih copatih – in okoli vratu so mu ponovno obesili zlato medaljo. Svojevrstna legenda je tudi Čeh Emil Zatopek, ki se je na igrah 1952 v Helsinkih po zmagah v tekih na 5000 in 10.000 metrov v zadnjem trenutku odločil, da bo tekel tudi na svojem prvem maratonu. Kasneje je zmagal še v najdaljšem teku, pri tem pa celo podrl olimpijski rekord. Legendarna je tudi Američanka Kathrine Switzer, ki je prva ženska maratonka, čeprav ji v športni karieri ni bilo lahko. Ob koncu 60. let, ko ženske še niso imele vstopa na najbolj izčrpajočo tekaško disciplino, se je zakamuflirala v moškega in tekla, vse dokler varnostniki niso odkrili prevare in jo hoteli s silo spraviti s proge. Vendar so jim njeni spremljevalci to preprečili. Switzerjeva je leta 1974 zmagala na newyorškem maratonu in bila ena izmed glavnih pobudnic, da so ženski maraton na olimpijskih igrah v Los Angelesu 1984 uvrstili v uradni spored. Moderni mit Vsako leto je na vseh celinah našega planeta organiziranih več kot 800 maratonov. Tako rekoč vsako pomembnejše mesto enkrat na leto svoje ulice odstopi tekačem. Nekaj je tudi zelo nenavadnih, na primer v norveškem Tromsu, ki leži na 70 stopinjah geografske višine. Maratone tečejo tudi na velikem kitajskem zidu, na severnem tečaju, v puščavah, na Tibetu in na Grenlandiji, kjer se tekači spopadajo tudi s temperaturami krepko pod lediščem; v Istanbulu pa organizirajo edini maraton, ki poteka po dveh celinah. Pet najbolj prestižnih in najbolj množičnih maratonov organizirajo v Bostonu, New Yorku, Chicagu, Londonu in Berlinu, ki sestavljajo tako imenovani World Marathon Majors, nekakšen maratonski grand slam. V letih, ko so na sporedu svetovna prvenstva v atletiki in olimpijske igre, se tej seriji pridružita še maratona teh dveh dogodkov, zmagovalca skupnega seštevka v moški in ženski kategoriji pa ob koncu sezone prejmeta pol milijona dolarjev denarne nagrade. Kot že rečeno, so ti maratoni tudi vrhunci za številne rekreativne tekače, saj se na štartih te velike peterice vedno znova zbere več deset tisoč tekačev, ki soustvarjajo neverjetno tekaško kuliso. Pogledi na reko tekačev na mostu VerrazanoNarrows v New Yorku ali pa med Brandenburškimi vrati v Berlinu, so fascinantni. Boston V Bostonu prirejajo najstarejši vsakoletni maraton na svetu. Prvega so organizirali leta 1897, ko so bili

114


Športno navdušeni nad uspehom maratona, s katerim so leto prej zaključili prve olimpijske igre moderne dobe. Maraton po ulicah Bostona je vsako leto prvi na koledarju petih največjih, organizirajo pa ga v sredini aprila, ko v zvezni državi praznujejo tako imenovani Patriot's Day. Rekordno udeležbo so zabeležili leta 1996, ko je stoletnico praznovalo skoraj 39.000 maratoncev. Ob progi se vsako leto zbere več kot pol milijona gledalcev, zaradi izjemnega zanimanja pa so bili organizatorji primorani omejiti število udeležencev. Za neposredno udeležbo so izdelali sistem norm, ki v posameznih starostnih skupinah določajo minimalni čas, ki še omogoča udeležbo, zato je za mnoge tekače že sama udeležba na ta maraton velikanski uspeh. Zanimivo je, da ženskam udeležbe niso dovolili vse do leta 1972, kljub temu pa sta Roberta Bobbi Gibb in Katherine Switzer pri prijavi prelisičili organizatorje in kljub določenim zapletom uspešno pritekli v cilj. Lani je Kenijec Geoffrey Kiprono Mutai s časom 2:03:02 dosegel najhitrejši čas vseh časov, vendar njegov dosežek ni priznan kot svetovni rekord, saj trasa v Bostonu ne ustreza kriterijem za postavljanje svetovnega rekorda. London Maraton v britanski prestolnici tečejo že vse od leta 1909, v sedanji obliki pa je na sporedu od leta 1981, ko so ga organizirali na pobudo nekdanjega olimpijskega zmagovalca Chrisa Brasherja in njegovega atletskega kolega Johna Disleyja. Leta 1979 je namreč Basher sodeloval na maratonu v New Yorku in bil povsem očaran nad razsežnostmi dogodka in o svoji udeležbi napisal celo članek za The Observer. Naslednje leto sta skupaj z Disleyjem obiskala velike ameriške maratone in se pripravljala na organizacijo londonskega. Od leta 1981 je londonski maraton na sporedu vsako leto konec aprila; premiere se je udeležilo nekaj manj kot 7000 tekačev, letošnjega pa je končalo več kot 35.000 maratoncev. Leta 2003 je Paula Radcliffe s časom 2:15:25 na ulicah britanske prestolnice postavila ženski svetovni rekord, ki velja še danes. Berlin Maraton v Berlinu so prvič izvedli leta 1974. Tradicionalno je na sporedu zadnji vikend v septembru, leta 2008 pa se ga je udeležilo več kot 40.000 tekačev iz 107 držav. Do padca berlinskega zidu je maraton potekal izključno po ulicah zahodnega Berlina, šele 30. septembra 1990 pa so tekači skozi Brandenburška vrata lahko prvič tekli tudi v vzhodni del mesta. Berlinska trasa je znana kot zelo hitra, zaradi česar so tam najbolj pogosto padali svetovni rekordi. V moški konkurenci so na tamkajšnjih ulicah kar petkrat podrli najboljšo znamko vseh časov, pri ženskah pa je bila rekordna znamka dosežena trikrat.

3

Chicago Tudi maraton v Chicagu je na nek način rezultat navdušenja nad uspešno izvedbo prvih olimpijskih iger moderne dobe. Kmalu za Bostonom so tudi v Chicagu organizirali prvi maraton, natančneje leta 1905, v današnji obliki pa ga tečejo že vse od leta 1977. Trasa v Chicagu je zelo ravninska in zato zelo primerna za postavljanje rekordnih dosežkov. V moški konkurenci je svetovni rekord padel štirikrat, v ženski pa dvakrat. Za razliko od maratonov v Bostonu in New Yorku v Chicagu za enkrat še niso uvedli kvalifikacijskih časov. Udeležba je omejena na 45.000, udeleženci pa se lahko prijavljajo po načelu: kdor prvi pride, prvi melje. New York Newyorški maraton je zadnji v koledarju kvinteta velikih, tradicionalno pa ga organizirajo prvo nedeljo v novembru. Glede na to, da ga gosti eno izmed najbolj navdušujočih mest na svetu, gre za dogodek, ki ga je možno opisovati le v superlativih. Prvič je bil na sporedu leta 1970, ko so tekli več krogov okoli Centralnega parka. Danes maraton poteka po vseh petih glavnih mestnih četrtih: začne se na Staten Islandu in gre najprej čez Verrazano-Narrows Bridge v Brooklyn. Trasa potem poteka skozi Queens in Long Island, na Manhattan pa tekači pritečejo čez most Queensboro in pred ciljem v Centralnem parku obiščejo še Bronx. Glede na to, da je udeležba na tem maratonu postala nekakšen urbani mit, so bili organizatorji prisiljeni omejiti število udeležencev. Podobno kot v Bostonu je tudi v New Yorku dovoljena neposredna prijava vsem tistim, ki v določeni starostni skupini dosegajo norme, za vse ostale pa organizirajo žreb.

115

1. Londonski maraton se konča pred Buckinghamsko palačo 2. Kenijec Geoffrey Mutai je lani v Bostonu dosegel čas 2:03:02, kar je najhitrejši rezultat vseh časov, vendar bostonska trasa ne ustreza standardom za postavljanje svetovnega rekorda. 3. Maraton v Chicagu je na sporedu v oktobru.


XXXX

Luksuzni golf sredi Provanse Domaine de Terre Blanche

Tisti, ki so zares zaljubljeni v golf, bodo v iskanju nepozabnih užitkov na zelenicah slej ko prej prišli tudi v Provanso, kjer se bohoti resort Terre Blanche z dvema odličnima igriščema in vrhunskim Four Seasons hotelom s 115 suitami v avtentičnem okolju starih provansalskih vasi. Besedilo: Aleš Fevžer Fotografije: arhiv Terre Blanche

116


Luksuzni golf Na prejšnji strani: Malo golfskih igrišč v Evropi se lahko pohvali z enkratno kombinacijo dizajna , vzdrževanja in prestižne lokacije na Azurni obali.

Le pol ure vožnje v notranjost dežele je potrebno, da Azurna obala in mondeni Cannes ostanejo samo še lep spomin, ki pa se vseeno težko primerja s čarobnostjo Provanse. Še posebej, če jo obiščete spomladi, ko polja sivke očarajo še tako zahtevnega turista, popotnika ali fotografa. Še bolj zadovoljni so tisti, ki iščejo sprostitev v neokrnjeni naravi in si želijo razvajanja v vrhunski ponudbi kompleksa Terre Blanche, ki ima pet zvezdic, več kot 300 hektarjev posestva in kar dve igrišči za golf. Po dnevu, polnem užitkov ob potepanju po starih vaseh in čarobni pokrajini ali pa po napeti igri golfa, je sprostitev v zasebni vili ali hotelskih suitah več kot dobrodošel način, da telo in dušo napolnite z energijo za doživetja prihodnjih dni. Golf za sladokusce Tisti, ki se boste odpravili v Terre Blanche zaradi golfa, boste navdušeni nad kvaliteto, dizajnom in prostorsko umestitvijo obeh igrišč v prvobitnost pokrajine. Arhitekt Dave Thomas je bil z ekipo sodelavcev pozoren na vsak detajl, zato sta obe igrišči pravi mojstrovini. Prestižnejši od obeh je Le Chateau, ki je s svojimi 6.616 metri in parom 72 pravi izziv za igralce vseh kategorij, saj ponuja neštete izzive na vsaki luknji. Veliko naravnih ovir, množica vodnih ovir ter bunkerji, ki varujejo prostorne in razgibane zelenice, se vam bodo zagotovo vtisnili v

1. Luksuzni hotel Fuor Seasons nudi gostom resorta vrhunske kulinarične užitke in sprostitev 2. Visoka ograja z varnostnimi kamerami in mogočen vhod na posestvo Terre Blanche zagotavlja zahtevnim gostom varnost in najvišjo stopnjo zasebnosti.

1 2

117


Luksuzni golf

1

spomin skupaj s prekrasnimi pogledi na okolico. Zaradi pregovorne ekskluzivnosti igrišča je zahtevan hendikep gostujočih igralcev največ 35, saj lastniki želijo, da se na igrišču vsi dobro počutijo. Po lahkotnem začetku (par 5, 499 metrov) sledi zelo fotogenična druga luknja (par 3, 167 metrov), ki ima ob desni strani pravi mali slap. Sledita najtežja (par 4, 427 metrov) in tretja najtežja luknja na igrišču (par 4, 422 metrov), ki zahtevata zelo dolge in tudi natančne udarce, saj sta obkroženi s številnimi vodnimi ovirami. Sledijo luknje s pogledi na okoliške vasi, v drugem delu igrišča pa tudi množica izzivov v obliki bunkerjev, kamnitih zidov pred dvignjenimi zelenicami in vodne ovire, pri katerih je potrebno igrati zelo natančno, pa tudi hrabro, če želite doseči dober rezultat. Igrišče Le Chateau vas ne bo pustilo ravnodušne in tudi nekoliko dražja igralnina (160 evrov z električnim avtom poleti in 105 evrov pozimi) je vredna vsakega centa. Doživetja odtehtajo svoje. Tudi drugega igrišča v sklopu Four Seasons Resorta, ki se imenuje Le Riou in meri 6.005 metrov s parom 72, ne gre podcenjevati. Čeprav je Le Riou kar 600 metrov krajši od Le Chateauja, je zaradi hribovitega terena (s katerega se med igro odpira pogled na vasice Callian, Tourrettes in Fayence) vreden obiska. Tam je igra nekoliko manj »razbijaška«, saj prostora za napake ni veliko, zato pa do izraza pride vaša igra z železi in kratka igra okrog zelenice. Igrišče je bolj zaprtega tipa, saj na njem 2

118


Luksuzni golf lahko igrajo le člani kluba in njihovi gostje ter gostje Four Seasons Resorta. Poleg obeh igrišč se Terre Blanche lahko pohvali tudi z vrhunsko akademijo golfa, ki velja za eno najboljših v Evropi. Francoska golf zveza jo je izbrala tudi za zimski vadbeni center, v katerem trenirajo člani amaterske reprezentance, ki je leta 2010 v Argentini osvojila naslov svetovnih prvakov. Gostom je na voljo akademija Davida Leadbetterja (katere član je tudi eden najboljših francoskih poklicnih igralcev Raphael Jacquelin), za vse tiste, ki bi radi do potankosti spoznali svoj zamah, pa priporočamo obisk vrhunskega znanstvenega centra Biomeca Swing, ki ga vodi Jean Jacques Rivet. Golf pa seveda ni vse, kar množico zadovoljnih gostov vedno znova privablja v Terre Blanche. Večerna razvajanja v luksuzni hotelski restavraciji so prava nadgradnja dnevnih potepanj po vaških gostilnicah, kjer vam postrežejo tipične lokalne jedi in vino. Krožniki izpod rok kuharskih mojstrov, ki so svoje znanje pridobivali z večletnim delom v restavracijah z Michelinovimi zvezdicami, in nabor vin po priporočilu izkušenih sommelierjev so prav tako nepozabni kot užitki na zelenicah. Nič čudnega, da se številni gostje odločijo za večletni zakup vile ali pa celo za lastno hišo, ki jim omogoča brezskrbno preživljanje vikendov in počitnic skupaj s svojimi prijatelji. Terre Blanche bije kot pravo srce Provanse in je nepozabno doživetje za vsakogar.

1. Urejenost in skrb za igralce sta prioriteta Golf kluba Terre Blanche 2. Seveda ne manjka tudi trgovina z najboljšo golfsko opremo. 3. Toplo jesensko sonce ponuja neprecenljive razglednice Provanse. 4. Večje igrišče Le Chateau je s svojimi 6.616 metri in parom 72 pravi izziv za igralce vseh kategorij, saj ponuja neštete izzive, veliko vodnih ovir in peščenih bunkerjev.

3

4

119


XXXX

Golf je način življenja! Finale Diners Club golf challenge 2012 Golf ni samo način preživljanja prostega časa. Golf je motivacija, je preseganje samega sebe. Golf je način življenja. 120


Golf Bera letošnjih Diners Club golf turnirjev? 4 turnirji, 400 igralcev, 20 zmagovalcev in 3 potniki na 21. Diners Club ProAm Classic na Mauritiusu. V soboto, 6. oktobra 2012, se je na golf igrišču Diners Club Ljubljana odvijal finale golf challengea 2012, ki je poskrbel za vrhunska doživetja na zelenici. Iz jutranje meglice se je rodil nov sončen dan ter postregel z nizom golf izzivov. Finalistom so se pridružili tudi ostali ljubitelji golfa, ki so s svojo udeležbo pripomogli, da je bil dan uspešen tudi v dobrodelnem smislu; zbrana sredstva so podarili Lions Klubu Bled. Medtem ko je Erik Sorbara suvereno zmagal v svoji skupini, sta se Miran Babnik in David Mir s tekmeci pomerila dvakrat; vsi trije so si na koncu priigrali nastop na sanjskih zelenicah Mauritiusa, kjer bodo decembra v družbi ekip s celega sveta zastopali Diners Club Slovenija. Vabimo vas, da preostanek sezone čim večkrat preživite v družbi golfistov in s pomočjo svoje Diners Club kartice preizkusite srečo v prihodnjem letu. Nagradna destinacija vas bo navdušila, obljubimo.

1

2

3

1. Goste turnirja je zabaval glasbenik Vlado Pilja

4

2. Zoran Grbič, Diners Club Exclusive in glavni kuhar restavracije Evergreen, Anže Gombač. 3. Primož Ulaga, novi predsednik SZS 4. Saša Pušnik, Diners Cluba Slovenija 5. Zmagovalci: David Mir, Miran Babnik in Erik Sorbara 6. Turnir je imel tudi dobrodelno noto. Tomaž Kastelic, Lions Klub Bled in Tone Horvatič, Diners Club Slovenija 5

121

6


Kultura Besedilo: Živa Rogelj Fotografije: arhiv organizatorjev

Knjiga o kavi Z mlekom ali brez, sladka ali grenka – kava je razvada (in navada) številnih med nami. Pridelujejo jo v več kot 60 državah, največja pridelovalka in izvoznica je Brazilija, vse bolj pomemben izvoznik pa postaja tudi Vietnam. Če velja, da več kot devet desetin kave pridelajo v državah v razvoju, pa večino kave popijejo v razvitih državah, predvsem v ZDA, Nemčiji in na Japonskem, izjemni pivci tega čarobnega napoja pa so tudi Finci. Zanimivi podatki, bogata zgodovina in različno dojemanje kave so predstavljeni v novi knjigi Kava, ki jo je napisal prof. dr. Božidar Jezernik. Razstava nakita Cartier Od konca oktobra do sredine februarja bo v slovitem madridskem muzeju Thyssen-Bornemisza na ogled okrog 400 dragocenih kosov nakita francoske hiše Cartier. Cartier je v svetu draguljarstva in urarstva že vse od leta 1847 sinonim za prestiž; umetelno izdelan nakit, z dragulji okrašene ure, cigaretnice, škatlice za tablete, broške z živalskimi motivi so kupovali člani kraljevih družin in številne slavne osebe, med njimi sta bili tudi Grace Kelly in Elisabeth Taylor.

Vitezi Konec novembra bodo v Narodnem muzeju – Metelkova odprli razstavo o vitezih, o zgodovini plemstva in srednjeveškega vojskovanja na Slovenskem. Ta del naše zgodovine je bil doslej dokaj slabo raziskan, s to razstavo pa razkrivajo marsikatere nove zgodbe – tudi o tem, kakšno je bilo zasebno življenje vitezov, kako so se obnašali do svojih dam in kako so načrtovali napade na zmaje. Picasso v Milanu Razstava enega najvplivnejših umetnikov 20. stoletja, Pabla Picassa, je do sredine februarja na ogled v milanski Kraljevi palači. Za razstavo, ki je odprta od 20. septembra, velja izjemno zanimanje – italijanski mediji so 1. avgusta objavili, da je bilo v predprodaji prodanih že 88 tisoč vstopnic! Gre za potujočo razstavo, ki jo je lani zasnoval Nacionalni Picassov muzej v Parizu, videli pa so jo že v Šanghaju, Sydneyju, Torontu in San Franciscu, kjer so zabeležili 335 tisoč obiskovalcev.

Festival filmov V prvi polovici novembra si je dobro rezervirati nekaj večerov za ogled filmov; v Ljubljani namreč takrat poteka mednarodni filmski festival Liffe in glede na to, da je festival lani obiskalo skoraj 50 tisoč ljudi, si je dobro zagotoviti vstopnice že vnaprej – predprodaja se začne 16. oktobra. V čudoviti beri različnih filmov z vsega sveta bo med drugim tudi nov film Kena Loacha The Angels' Share – gre za grenko-sladko komedijo o mladih glasgowskih delavcih, ki jim življenje obrne na glavo alkohol – pa ne poceni vino, ampak eden najboljših viskijev na svetu. Goli moški na Dunaju Čeprav so bili stari Grki mojstri upodabljanja golega človeškega telesa, so se kustosi Leopoldovega muzeja na Dunaju odločili, da od sredine oktobra do konca januarja v svojih prostorih predstavijo umetniška dela z motivom golih teles – in to le dela z motivom golih moških teles – ki so nastala po letu 1800 (tedaj je akt pridobil samostojno mesto v likovni umetnosti zahodnega sveta). Tako so med drugim na ogled dela Klimta, Muncha, Giacomettija, Schieleja, Warhola in drugih.

122

Kulturni potep Kak lep jesenski dan je treba izkoristiti za kulturno popotovanje; recimo do nastarejšega svetilnika na Jadranu, v Savudriji, ki je bil zgrajen leta 1818. Po eni različici naj bi svetilnik dal zgraditi knez Metternich, ki je s tem hotel počastiti lepo hrvaško plemkinjo, po drugi različici pa naj bi svetilnik zgradili po naročilu tržaške gospodarske zbornice, da bi ladje mimo Savudrije varno priplule v Trst. Morski vetrovi, ki se mešajo na tem koncu, razpihajo slabe, težke misli, vzbudijo radovednost in obenem spodbujajo tudi apetit – kar ni slabo, saj od sredine oktobra do konca novembra v gostilnicah v tem delu Istre pripravljajo izbrane menije. Lionel Richie v Budimpešti 21. novembra bo v Budimpešti, ki je od Ljubljane oddaljena le 4 ure lagodne vožnje, nastopil kralj romantičnih skladb, balad, ki so zasedale najvišja mesta na glasbenih lestvicah v 80. letih 20. stoletja. Lionel Richie ima izjemno bogato in dolgo kariero, ki jo je začel pri skupini Commodores, bil je tudi spremljevalni glas skupine The Jackson 5, a njegove skladbe – med njimi tudi Stuck on You – zvenijo še vedno odlično.



Diners Club Exclusive Magazine 14