Page 1

revija

1/2013 Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije Letnik LXI ISSN 2232-318X

40 let delovanja Specialne enote O Zakonu o nalogah in pooblastilih policije ter Zakonu o organiziranosti in delu v policiji Demonstracije pokazale po탑rtvovalnost in vrhunsko usposobljenost policistov PPE


Spoštovane sodelavke! Dan žena nas vsako leto opomni, kako težko so bile priborjene socialne, ekonomske in politične pravice žensk. Ob tem se zavemo, da v naši družbi še nismo popolnoma uresničili načela enakih možnosti, saj je še vedno moč prepoznati različne oblike zapostavljenosti in prikrajšanosti žensk. Ta dan nam zato daje priložnost, da ocenimo realno stanje in se zavzamemo za izboljšanje položaja žensk tam, kjer se prizadevanje za enake možnosti še ni zakoreninilo kot temeljna vrednota. Enakopravnost med spoloma namreč ni le temeljna človekova pravica, temveč je njeno uresničevanje bistvenega pomena tudi za napredek človeške družbe. Ta pravica bi morala postati tako samoumevna, da bi bilo vsako opozarjanje nanjo odveč. Cenjene kolegice in drage sodelavke, že 40 let rušite predsodke in gradite prijaznejšo podobo policije v javnosti. S svojo predanostjo in strokovnostjo, znanjem in izkušnjami vsakič znova zaznamujete delo v policiji in mu dajete posebno noto. Skozi zgodovino ste prepričljivo dokazale svojo vsestranskost in tako nesporno utrdile dejstvo, da ste nepogrešljiv del te organizacije! Iskrene čestitke ob vašem prazniku, dnevu žena! Stanislav Veniger generalni direktor policije

Dr. Vinko Gorenak minister


VArNOST

UVODNIK

KAZALO Aktualno 4 12 14 16

Izurjeni za pomoč, a tudi za udarnost in ostrino! QUO VADIS ZPol? Kadrovske spremembe na Generalni policijski upravi, PU Koper in PU Murska Sobota Medalje policije za hrabrost in požrtvovalnost prejelo pet policistov in dva občana

Novice 18 18 18 19 19 19

Policija se je predstavila na letošnji Informativi Med preventivno akcijo policisti ustavili kar 770 voznikov, ki so telefonirali za volanom Minister za notranje zadeve in generalni direktor policije obiskala poškodovana policista Sedem starih vozil s sistemom Provida nadomestili z novimi Policija uspešno preiskala deset poštnih in bančnih ropov Na MNZ o problematiki sovražnega govora

Strokovni prispevki 20 25 30 33

Senad Jušič: Psihologija množice Rado Abutovič: Usposabljanja predpogoj za učinkovito, enotno in zakonito obvladovanje demonstracij Mag. Boris Rojs: Policija in zasebno varovanje – partnerja ali konkurenta? Žiga Planinec: Zakaj prihaja do nasilja med vrstniki?

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje 38 42 44

Specializirane preiskovalne skupine - učinkovitejši način preiskovanja določenih zahtevnih kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete in korupcije O finančni straži na Slovenskem 18 policistov se je usposabljalo za delo na smučiščih

UVODNIK Po dolgi in mrzli zimi, ki večino od nas kar nekoliko upočasni, je prijetno vstopiti v marec, ki ne prinaša le prvih toplejših sončnih žarkov, temveč tudi dva praznika, ki nas vedno znova spodbudita k izražanju naklonjenosti in spoštovanja med spoloma. Osmi marec in dan mučenikov nas zdramita iz zimske otopelosti in vsako leto znova na dnevni red medijev in aktualnih družbenih debat uvrstita pogovore o uspešnem uresničevanju enakopravnosti spolov v vsakdanjem življenju. Nadaljujemo več kot stoletno debato o vlogi obeh spolov in družbenih pogojih za enakopravno udeležbo žensk v družbi. Nihče si ne želi zabrisati razlik med spoloma, prav pa je, da imamo vsi zagotovljene podobne, enaki so skorajda iluzija, pogoje za samouresničitev. Korak naprej bo mogoč, ko bo v družbi prevladalo spoznanje, da nas različnost v resnici bogati in da smo v sinergiji moči lahko vsi skupaj še boljši in uspešnejši. O tem smo se pred kratkim pogovarjali tudi v policiji in ugotovili, da so policistke s svojim pogumom in odločnostjo že pred časom postale nepogrešljiv del te organizacije. Da pogum ni lastnost, ki je pogojevana s spolom, dokazujejo tudi letošnji prejemniki in prejemnice medalj za hrabrost in požrtvovalnost, o katerih pišemo v tej številki Varnosti. Prav na točki poguma pa so bili naši policisti, o čemer smo v prejšnji številki že pisali, v zadnjih mesecih večkrat postavljeni pred težke preizkušnje. Mnogi izmed njih, predvsem pripadniki Posebne policijske enote, so s svojim delom na shodih pokazali vrhunsko psihično, fizično in strokovno usposobljenost, na kar smo upravičeno ponosni. V marčevski številki Varnosti pa ne prezrite tudi članka o 40. obletnici delovanja Specialne enote, ki jo bomo obeležili v maju, o delovanju Specializiranih preiskovalnih skupin, pa tudi predstavitve Zakona o nalogah in pooblastilih policije ter Zakona o organiziranosti in delu policije. Želimo vam prijetno branje!

Mednarodno sodelovanje 45 47 49 49 49

Policija uspešna z več kot 7000 zadetki pri preverjanju podatkov v schengenskem informacijskem sistemu Za varnost na slovenskih smučiščih ob slovenskih policistih skrbela tudi kolega iz Hrvaške Ameriški veleposlanik Mussomeli na obisku pri Venigerju Veniger sprejel policista, ki sta odpotovala v mednarodno civilno misijo na Kosovo Zamenjava člana Republike Slovenije v upravnem odboru Europola

Prosti čas 50

Streljati z lokom je težje kot s pištolo

Šport 52 53

Rok Marguč: "Sem na vrhu, tam, kjer si zaslužim biti." Boj za zmago na 42. Patruljnem teku slovenske vojske in policije

letnik LXI/št. 1/2013

Mag. Vesna Drole vodja Sektorja za odnose z javnostmi Policije

VARNOST 1/2013, januar–marec

ISSN 2232-318X

Pripravili: Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPU Koordinatorka: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU Lektorirala: Dušanka Pezdirc, Policijska akademija, GPU Fotografija na naslovnici: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU Oblikovanje naslovnice: Matjaž Mitrovič, SUPG MNZ Tehnično oblikovanje: Mirsada Dželadini, SUPG MNZ Naslov: Sektor za odnose z javnostmi SGDP GPU, Štefanova ulica 2, 1501 Ljubljana Spletna naslova: www.mnz.gov.si, www.policija.si Telefon: 01/428 57 45, e-naslov: varnost@policija.si

3


VArNOST

AKTUALNO Že 40 let ...

Izurjeni za pomoč, a tudi za udarnost in ostrino! Rojstvo prve specialne enote v Sloveniji, katere naloga je bila razreševanje najzahtevnejših varnostnih nalog, sega v leto 1973, in je povezano z vdorom teroristične skupine Feniks na območje takratne Jugoslavije ter pobojem izraelskih športnikov na Olimpijskih igrah v Münchnu leta 1972. 21. junija 1972 je čez mejo z Avstrijo v Jugoslavijo vdrla diverzantsko-teroristična skupina pripadnikov hrvaškega revolucionarnega bratstva Feniks ter v Bosni in Hercegovini na območju Raduše začela oborožen boj proti legalno izvoljeni oblasti. V akciji za prijetje teroristov, poimenovani Raduša, so tedanje jugoslovanske oblasti uporabile teritorialno obrambo (TO) in spoznale, da TO in masovna mobilizacija nista najprimernejši način za reševanje takšnega konflikta. Pri posredovanju 8000 pripadnikov tedanje narodne milice, enot Jugoslovanske ljudske armade in TO je bilo ubitih 15 teroristov, štirje so bili prijeti. Življenje je izgubilo 13 miličnikov in vojakov, veliko je bilo ranjenih.

Policijske specialne enote so začele nastajati v začetku sedemdesetih hkrati s pojavom in razmahom terorističnih aktivnosti in organizacij, ki se jim običajne policijske enote niso bile zmožne učinkovito zoperstaviti.

Prvo razvojno obdobje – predhodnica Specialne enote (leto 1972) Zaradi delovanja te sovražne skupine in napovedi, da se bo teroristom pridružilo še več pristašev, ter podatka, da bodo ti potovali čez ozemlje RS, je predsednik Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) leta 1972 izdal ukaz za oblikovanje specialnih enot v vseh republikah za vodenje boja proti terorizmu. Republiški sekretar za notranje zadeve Marjan Orožen je istega leta izdal odločbo o ustanovitvi Specialne enote Republiškega sekretariata za notranje zadeve (RSNZ) Socialistične republike Slovenije, ki je ob ustanovitvi štela 41 pripadnikov, usposabljanje pa jih je opravilo 39. Po končanem usposabljanju so se pripadniki enote ponovno vključili v delo svojih matičnih enot, vendar so zadržali opremo in oborožitev (jurišne puške M-70 in M-70 A ter pištole M-57).

4

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST Drugo razvojno obdobje – rojstvo Specialne enote (1973–1977) Republiški sekretar za notranje zadeve Marjan Orožen je z odločbo 27. decembra 1972 ustanovil Četo milice v stalnem sestavu. Odločba je začela veljati s 1. januarjem, četa pa se je dejansko ustanovila 1. marca 1973, kar velja za rojstvo SE. Z ustanovitvijo profesionalne enote je prenehala obstajati SE

AKTUALNO RSNZ na vpoklic. Četo milice so sestavljali vodstvo čete, vod milice za posebne naloge s tremi oddelki in vod milice za zavarovanje objektov. Enota je imela sistemiziranih 84 delovnih mest, od tega vod za posebne naloge 35 delovnih mest, organiziranih v vodstvo in tri oddelke. V okviru voda za tehnične zadeve so bile leta 1974 oblikovane nove skupine, in sicer skupina za operativno-tehnične preglede motornih vozil, rentgenska skupina ter skupina pilotov in mehanikov helikopterjev.

Tretje razvojno obdobje – Zaščitna enota milice (1977–1990) Z odločbo republiškega sekretarja za notranje zadeve je bila 1. decembra 1977 Četa milice preimenovana v Zaščitno enoto milice (ZEM) RSNZ SRS. 1. avgusta 1978 se je ZEM preoblikovala v četo milice za posebne naloge (v sestavi Voda za protidiverzantske in teroristične naloge, Voda za prometno-operativne naloge in samostojnega Oddelka za materialno-tehnične zadeve ter četo milice za zavarovanje oseb in objektov s štirimi vodi) in Zaščitno enoto milice (posebna enota milice za opravljanje določenih nalog s področja varnosti v mirnem obdobju, izrednih razmerah, neposredni vojni nevarnosti in vojni, ki je bila organizacijska enota uprave milice oziroma poveljstva milice RSNZ). V tem času je enota izvajala pretežno splošne policijske naloge.

letnik LXI/št. 1/2013

5


AKTUALNO »V Specialni enoti sem od leta 1994. Po končani kadetski šoli sem delal na Postaji prometne policije v Ljubljani. Ker sem iskal nove izzive in bolj adrenalinsko delo, sem se odločil za delo v tej enoti. Leta 1994 se je prvič pojavil uradni razpis za delo v takratnem Oddelku za PDZ (protidiverzantska zaščita), kjer se je iskalo tehnično znanje, domiselnost in sposobnost sprejemanja odločitev v zelo kratkem času. Ugotovil sem, da mi je to delo pisano na kožo, zato sem se prijavil na razpis in bil istega leta sprejet. Za delo v Oddelku za PDZ ni bilo treba opraviti osnovnega usposabljanja tako da smo se novinci takoj začeli seznanjati z delom v protibombni zaščiti in čez pol leta smo začeli z osnovnim trimesečnim usposabljanjem za bombnega tehnika. Vseboval je celoten spekter dela z minsko-eksplozivnimi sredstvi in po opravljenih izpitih smo začeli delati na terenu z izkušenimi »mački«, ki so bili najmanj deset let starejši od mene. V osamosvojitveni vojni sem delal še kot policist na Postaji prometne policije Ljubljana mesto. Sodeloval sem pri varovanju proslave in okrog ene ure ponoči sem ob izvozu tankov iz vojašnic odšel na delo na barikado, kjer sem potem aktivno sodeloval vseh deset dni vojne za Slovenijo. Imam status vojnega veterana vojne za Slovenijo. Ponosen sem

Četrto razvojno obdobje – vloga in položaj Specialne enote milice Republiškega sekretariata za notranje zadeve pred osamosvojitveno vojno in v njej (1990–1991) Začetek korenitih družbenih sprememb je pomenil poizkus zvezne države, da s pomočjo JLA razoroži TO kot drugo komponento obrambnega sistema države. Verjetno je bil ravno to tisti trenutek, ki je sprožil plaz aktivnosti, ki bi se dejansko lahko začele mnogo kasneje in zelo verjetno s hujšimi posledicami. V tem času je enota odigrala izjemno pomembno vlogo. Eden prvih ukrepov, ki jih je sprejela nova slovenska oblast ter izvedel Vod za protidiverzantske in teroristične naloge ZEM, je bil pregled in preiskava zaprtega območja Gotenice, Kočevske Reke in Škrilja, kjer je bila shranjena velika količina oborožitve TO, ki je v nobenem primeru ni smela prevzeti JLA. S tem in z nadaljnjimi dejanji je bila začrtana uspešna pot enote med osamosvajanjem Slovenije. Konec marca 1990 se je skupina miličnikov Čete milice za posebne naloge, ki je izvajala usposabljanje v streljanju v Svetlem Potoku, med povratkom v Ljubljano ustavila v vadbenem centru milice na Jasnici. V razgovoru med skupino starešin Čete milice za posebne naloge in Vinkom Beznikom, vodjo tega centra, se je ta prvič zanimal za usposobljenost in število specialcev, ki bi se jim lahko zaupalo izvedbo zelo zahtevne naloge. Namen tega poizvedovanja je bil viden že 2. junija 1990, ko je bila večina pripadnikov Čete milice za posebne naloge napotena na ne najprepričljivejše »snemanje strokovnih učnih filmov« v vadbeni center. Na sestanku sta Vinko Beznik in Tone Krkovič razkrila dejanski namen te napotitve in izkazalo se je, da je bilo snemanje filmov le pretveza, s katero je bila zagotovljena tajnost priprav za izvedbo zavarovanja objektov in orožja v Gotenici. Sestanka se je udeležil tudi republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar. Akcijo zasedbe in zavarovanja območja Gotenice so specialci naslednje jutro izvedli strokovno in bliskovito. Zastražili so vse objekte na tem območju do pregleda komisije novo izvoljene oblasti, še isto leto pa je oblast Gotenico odprla za javnost. Do vdora specialcev je širše območje Gotenice velja-

6

VArNOST na vse svoje uspešno opravljene naloge v protibombni zaščiti, še posebej na to, da sem v najzahtevnejših primerih, ko je bilo neposredno ogroženo moje življenje, ohranil mirno kri. Najpomembnejše pri našem delu je, da ostaneš živ in da greš v pokoj z vsemi prsti na rokah. Med izkušnjami bi lahko izpostavil še odkritje okostja in bombe, ki naj bi izvirala iz I. svetovne vojne. Še z dvema jamarjema iz SE smo se odpravili v akcijo, pri čemer nisem imel skoraj nobenih izkušenj iz jamarstva ali alpinizma in sem se prvič »apzajlal« ter se spustil v jamo v obleki jamarja s čelado na glavi in s torbo z najbolj osnovnim orodjem. Kolega se je spustil za mano in mi pomagal pri spustu. Na dnu jame (pribl. 15 metrov globoko) sem zavaroval najdeno bombo »paradajzarico«, ki je bila tam od I. svetovne vojne in je bila že zelo v slabem stanju. Seveda se je bilo treba potem dvigniti na površje, kar pa ni bilo ravno lahko, ker nisem imel nobenih jamarskih izkušenj in je bila jama zelo ozka. Vzpon se mi je zdel neskončno dolg in moral sem pokazati kar nekaj spretnosti, da sem prišel na površje. Na koncu se je vse srečno končalo, saj smo uspešno odpravili nevarnost, ki je pretila jamarjem.« Igor

lo za zaprto območje pod okriljem Službe državne varnosti, kjer so bila podzemna zaklonišča, skladišča, vojne rezerve ipd., namenjena najvišjim predstavnikom slovenske oblasti v primeru vojne. Zasedba Gotenice je bila prva akcija specialcev v pričakovanju osamosvojitve Slovenije; z njo so si pridobili zaupanje novo izvoljene oblasti. Na tajnost operacije opozarja tudi dejstvo, da takratni poveljnik ZEM ni vedel za načrtovano in izvedeno akcijo, zanjo je izvedel šele iz medijev.

Zaradi pridobljenega zaupanja je 23. avgusta 1990 republiški sekretar za notranje zadeve Igor Bavčar ustanovil Specialno enoto milice RSNZ RS, 4. oktobra 1990 pa jo preimenoval v Specialno enoto RSNZ. Posebnost tokratne reorganizacije je bila v tem, da je enoto podredil neposredno sebi, kar je bilo za takratno politično situacijo in visoko stopnjo nezaupanja v državni upravi popolnoma razumljivo dejanje; enota je s tem postala samostojna organizacijska enota RSNZ. Ker je šlo vendar le za klasično »policijsko specialno enoto«, je Bavčar že 31. avgusta 1990 pooblastil načelnika milice RSNZ, Pavleta Čelika, za aktiviranje in odrejanje nalog SE. Do ponovne hujše zaostritve odnosov je prišlo v marcu 1991, ko je vodstvo JLA zahtevalo uvedbo izrednih razmer v RS in grozilo, da bo JLA sama začela izvajati določene ukrepe za zagotovitev »ustavnega reda« v RS. Ponovni poskus politikov, da zadeve rešijo po mirni poti, je aprila 1991 angažiral vse pripadnike SE. Sodelovali so pri organizaciji in izvedbi varovanja zadnjega srečanja vseh predsednikov jugoslovanskih republik pred osamosvojitveno vojno, ki je bilo 18. aprila na Brdu pri Kranju. Obkolitev centra TO v Pekrah pri Mariboru 23. maja 1991, ki ga je izvedla JLA, je nakazovala na dramatičen niz dogodkov, ki pa se na srečo niso uresničili. Popolno presenečenje je naslednji dan predstavljalo obvestilo o ugrabitvi poveljnika Pokraletnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

AKTUALNO 28. junija so pripadniki SE pregledali naselje in širšo okolico na območju Depale vasi, da bi izsledili visokega oficirja JLA. Dolgotrajno pregledovanje ni utrudilo pozornosti specialcev, ki so opazili poškodovano hišo in zapuščeno terensko vozilo s prestreljenim steklom. V bližini so našli skrite niške specialce, ki so dan prej prišli na pomoč enoti JLA v Trzin. Tokrat so bila pogajanja uspešnejša, plen bogat, s hitro izvedbo postopkov in taktičnim umikom pa je bila pomoč vojakom JLA onemogočena.

jinskega štaba TO, podpolkovnika Vladimirja Miloševiča, in dveh pripadnikov SE, ki sta mu bila dodeljena v varovanje. Po nekaj urah, še preden se je začelo s kakršnimi koli pogajanji oziroma načrti za reševanje ugrabljenih, jih je JLA izpustila. Pripadniki SE so od 27. maja do 5. junija aktivno sodelovali pri zaplembi, zavarovanju in prevozu vojaških oklepnih vozil v Tovarni avtomobilov Maribor, ki so bili namenjeni JLA. V kasnejših pogajanjih je bil sprejet dogovor o vrnitvi teh vozil JLA. Simbolični zamenjavi stare planinske kape z baretko s slovenskim simbolom, ki sta jo na svečanosti ob razglasitvi dneva osamosvojitve izvedla poveljnik SE Vinko Beznik in njegov namestnik Dušan Gorše, je v noči s 26. na 27. junij sledil izhod tankov iz vojašnice na Vrhniki in njihov uničujoč pohod skozi Ljubljano proti Brniku. Del policistov SE je spremljal posamezne vojaške kolone, ostali pa so bili napoteni na strateške točke v Ljubljani z nalogo varovanja in nadzora. Istega dne je bilo več skupin SE kot pomoč enotam TO napotenih v Trzin pri Ljubljani, kjer so zaradi okvare obstali ukleščeni trije oklepni transporterji JLA, nekaj skupin pa na Toško čelo pri Ljubljani, kjer so obstali tanki JLA. V Trzinu so od prihoda na kraj potekala pogajanja za predajo vojakov, ki pa so bila neuspešna. Ob prihodu dveh helikopterjev JLA v pomoč obkoljenim vojakom se je začela prva ognjena bitka, v kateri so bili udeleženi pripadniki SE. Po bitki, v kateri je bil v nogo ranjen tudi pripadnik SE, je bil organiziran prevoz ranjencev v Univerzitetni klinični center v Ljubljani, vojake, ki so se predali, pa so prepeljali v zbirne centre na policijskih postajah. V akciji na Toškem čelu so pripadniki SE pridobili strogo zaupne načrte JLA pod zaupnim imenom »BEDEM«, iz katerih so bile razvidne načrtovane aktivnosti JLA v RS. Poleg navedenih načrtov so zajeli tudi dva oficirja protiobveščevalne službe, ki sta prišla na Toško čelo po izgubljene načrte. letnik LXI/št. 1/2013

Odhod pripadnikov SE na pomoč enotam, ki so blokirale kolono JLA v Krakovskem gozdu, je v zadnjem trenutku preprečila novica o nasilnem prevzemu poveljstva v skladišču goriva JLA v Mokronogu. Specialci so odhiteli na kraj, v sodelovanju s TO je bil izdelan načrt za razrešitev nastalega položaja, ki pa ga enote niso izvedle. Razlog za to je bila potencialna grožnja ekološke katastrofe, do katere bi lahko prišlo ob najmanjši napaki. S pogajanji in pomočjo spleta okoliščin je bila tudi ta kočljiva situacija uspešno rešena. V popolni pripravljenosti za bojno delovanje je SE dočakala dogovor o premirju. Po sprejetem dogovoru je enota skrbela za varnost v širši okolici vojaškega letališča Cerklje pri Krki, kjer so se predvsem z njeno pomočjo končale provokacije prebivalstva od pripadnikov JLA, ki so tam ostali do odhoda iz Slovenije.

Zadnja, a zelo pomembna naloga SE, povezana z vojno v Sloveniji, je bila zagotavljanje varnosti ob odhodu vojakov JLA iz RS v Kopru, ki se je zaključila 26. oktobra 1991 ob 24.00.

7


AKTUALNO

VArNOST

Peto razvojno obdobje – Specialna enota MNZ (obdobje po letu 1991) Z novembrom 1991 se je končalo obdobje vojaškega delovanja enote med osamosvojitvenimi procesi in začelo postopno privajanje na naloge v obdobju miru, zaradi katerih je bila enota pravzaprav ustanovljena. 30. septembra 1992 je minister za notranje zadeve izdal odločbo, s katero je bilo spremenjeno uradno ime enote iz Specialne enote RSNZ v Specialno enoto Ministrstva za notranje zadeve.

Po terorističnih napadih 11. septembra 2001 v Združenih državah Amerike sta Evropski svet ter Odbor za pravosodje in notranjo politiko naslovila prošnjo na združenje šefov evropskih policij, da bi organizirali srečanje poveljnikov specialnih enot policije na območju Evropske unije (EU) za izboljšanje operativnega sodelovanja ter koordinacije med državami članicami in tretjimi državami ter da bi implementirali koordinirane ukrepe v državah članicah in s tem zagotovili enake varnostne standarde. 15. oktobra 2001 so se v Bruslju sestali poveljniki policijskih specialnih enot 15 držav članic EU in sprejeli sklep, da je treba Leta 1994 se je enozagotoviti varno komunikata prvič pojavila na cijo oziroma vzpostaviti vamednarodnem prirovano mrežo enot s ciljem, zorišču z udeležbo na da bi izmenjava operativnih mednarodni tekmi informacij potekala varno ter specialnih enot »Inda bi se izboljšala ali okrepila ternational Combat vzajemna podpora in mednaTeam Competition« rodno sodelovanje. Nastala na Nizozemskem, kjer je zasedla odličje komunikacijska platforma no 2. mesto. »Atlas Collaboration Platform« (ACPF).

»V Specialni enoti sem zaposlen od leta 1992. Po končani kadetski šoli sem se leta 1992 prijavil na osnovno usposabljanje za to delo. Že med šolanjem v kadetnici sem veliko slišal o policijskih specialcih in njihovem delu, dokončno pa sem se odločil v 3. letniku kadetske šole, ob osamosvojitvi Slovenije. Trenutno opravljam delo višjega policijskega inšpektorja v Oddelku za operativno delovanje. Zanj sem se odločil, ker imam rad izzive, timsko delo in pripadnost določeni skupini ljudi ter posledično tudi organizaciji – Specialni enoti. Biti

8

pripadnik Specialne enote slovenske policije ni samo služba, temveč poslanstvo in način življenja. Osnovno usposabljanje je trajalo devet mesecev. Prvi meseci so bili zelo naporni in na meji človeških zmogljivosti, fizičnih in psihičnih. Zame je bil vsak dan zelo naporen, vendar se sčasoma navadiš na tempo, ki ga narekujejo inštruktorji. Na katero nalogo sem najbolj ponosen, bi težko odgovoril, saj je zame vsaka naloga, ki jo opravljamo, častna.« Boštjan

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

AKTUALNO

"Pripadnik enote sem od leta 1981. Na podlagi preizkusa, ki so ga organizirali in opravili pripadniki ZEM VPN za 4. letnik kadetske šole za miličnike, sem bil izbran, da se po končanem šolanju pridružim takratni ZEM. Enota v tistem času še ni bila tako prepoznavna kot danes. Odločitev, da se priključim SE, sem sprejel šele, ko mi je bila ta po končanem preizkusu bolje predstavljena. Predvideval sem, da bo moje delo veliko bolj dinamično kot na policijski postaji, poleg tega pa sem videl tudi izziv za prihodnost. Trenutno sem v enoti inštruktor za oborožitev in odgovoren za pripravo ter izvedbo vaj v taktično-borbenem streljanju. Osnovno usposabljanje je bilo podobno današnjemu, edina razlika je bila, da smo imeli veliko slabšo opremo in oborožitev, kar nam je oteževalo kakovostno usposabljanje

v zimskih in poletnih razmerah. Med osnovnim usposabljanjem sem bil kot mlad pripadnik enote dvakrat dodeljen kontingentu, ki je v okviru specialnih enot bivše države odšel na Kosovo uveljavljat red. Kot vodja skupine in organizator manevrske strukture sem bil z nalogami glede osamosvojitve seznanjen že leta 1990. Prva naloga, na katero sem odšel s skupino in ostalimi pripadniki enote, je bilo zavzetje in zavarovanje varovanega območja Gotenica. Nato so si naloge bliskovito sledile ena za drugo. Za svoj prispevek v okviru osamosvajanja Slovenije sem bil odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije. Težko bi izbral le eno nalogo, na katero sem najponosnejši, saj so bile vse enako pomembne in častne. Igor

Specialna enota danes Danes je SE organizacijsko umeščena v Upravo za policijske specialnosti (UPS), ki je notranjeorganizacijska enota GPU. Sestavljajo jo vodstvo enote in trije oddelki: — Oddelek za operativno delovanje — Oddelek za operativno podporo — Oddelek za protibombno zaščito. Danes to enoto sestavljajo vrhunski profesionalci, ki jih združujejo pripadnost, strokovnost, visok etični in moralni standard, odločna pripravljenost zoperstaviti se najtežjim izzivom.

Temelj simbola SE je knežji kamen, ki predstavlja zgodovinske težnje Slovencev do svoje lastne države in samostojnosti. Knežji kamen, na katerem stoji policist SE, simbolizira pomen in vlogo enote pri osamosvajanju naše države; enota je v procesu osamosvajanja in vojni za Slovenijo leta 1991 odigrala eno ključnih vlog, zato je simbolna povezanost knežjega kamna in policista SE velika. Lev v osrednjem delu knežjega kamna simbolično predstavlja pozitivne lastnosti kralja živali, njegovo moč in nepremagljivost.

Narava in taktika dela SE ter operativne potrebe drugih enot policije zahtevajo določena posebna znanja in veščine, t. i. specialnosti, ki so se razvile v SE. Tako policisti po posameznih specialnostih, ki so organizirane znotraj enote, opravljajo naloge na specialističnih področjih: potapljači, alpinisti – jamarji, ostrostrelci, vodniki službenih psov, vozniki specialnih vozil, reševalci »mediki« ter specialisti za vstopanje v prostore ali t. i. »bričerji«. letnik LXI/št. 1/2013

9


VArNOST

AKTUALNO Marjan Anzeljc, poveljnik Specialne enote

Menite, da se danes več pričakuje od pripadnikov SE kot nekdaj? Mislim, da se, ker je tudi zahtevnost operativnih nalog večja, pričakujeta se tudi večja izurjenost in usposobljenost policistov pri izvedbi naloge. Danes se srečujemo z osumljenci kaznivih dejanj, ki uporabljajo posebno opremo, s katero se poskušajo zaščititi. Tako imajo opremo, s katero skušajo onemogočiti vstop v objekt ali svoje prijetje. Na primer, ko hočemo vstopiti v neki objekt, lahko naletimo na kakšna bolj neobičajna, »blindirana« vrata, kar se nam zelo pogosto dogaja. Naj pri tem omenim še anekdoto – pozabijo pa storilci pri vgradnjah takšnih vrat na ojačitev sten. In tako se je v enem od primerov zgodilo, da se je, namesto da bi popustila vrata, podrlo pol stene. Pokazalo se je, da storilci kaznivih dejanj niso vedno korak pred policisti. Policisti SE morajo torej biti pripravljeni na vse. Včasih tudi ni bilo neke sofisticirane opreme. Danes uporabljamo hidravliko, balistične zaščite … In če hočemo uporabljati vso to tehniko, se moramo zelo dobro izuriti zanjo. Od vstopa v EU smo se pridružili specialnim enotam v združenju Atlas, v okviru katerega delujejo različne delovne skupine. Urimo taktiko in določene postopke vstopanja v objekte na različne načine, taktiko pri uporabi strelnega orožja in tako naprej. Tudi izkušnje tujih enot nam pomagajo. Mednarodne izkušnje pridobivamo tudi v okviru taktičnih vaj, ki se jih redno udeležujemo; eno takih smo imeli v Sloveniji. Glede mednarodnega sodelovanja smo primerljivi s tujimi enotami. Vsaka takšna izkušnja je dobrodošla in predstavlja korak naprej pri usposobljenosti naših policistov.

10

Pri ustanavljanju specialnih enot po svetu je šlo za odziv na teroristične pojave. Danes pa se zdi, da je enota namenjena razreševanju bolj klasičnih nalog. Prva naloga SE je protiteroristično delovanje. Terorističnih dejanj, kot so se denimo zgodila v Angliji, Franciji, Španiji, pri nas resda ni bilo, kar pa ne pomeni, da se ne morejo zgoditi. Zato je osnovni namen te enote v prvi vrsti še vedno protiteroristično delovanje in usposabljanje za take primere. Smo edina enota, ki je za to usposobljena. Če pogledamo naloge, ki jih opravljamo, pa je seveda pri vrhu podpora upravi kriminalistične policije pri prijetju določenih osumljencev kaznivih dejanj. Pri protibombni zaščiti se soočamo tudi z najdenimi in zaseženimi eksplozivnimi napravami, nastavitvami eksplozivnih naprav, anonimnimi grožnjami, protibombnimi pregledi in tudi eksplozijami. V Sloveniji se nismo srečali s hudimi oblikami tovrstnega terorizma, smo pa že imeli primere nastavitev različnih eksplozivnih teles, tudi pod vozila. Ni šlo toliko za teroristično dejanje, pač pa bolj za obračunavanje kriminalnih združb. Vključitev SE je odvisna od ocene kriminalistične policije o kaznivem dejanju ali osumljencu. Predvsem gre za osumljence, ki so nevarni, oboroženi, imajo neka predznanja in ostale značilnosti, s katerimi je ta osumljenec ali združba, ki ima določene pripomočke, toliko nevarna, da je treba vključiti našo enoto. Na prvem mestu je seveda indic, da je ta oseba oborožena – to je že prva velika nevarnost. V tem primeru gre za načrtovane aktivnosti. Imamo pa tudi povprečno šest do sedem aktivnosti na sklic – denimo ugrabitve ali pobeg storilcev kaznivega dejanja (na primer oktobra 2009 v Kranju, ko je šlo za odvrženo ročno bombo v gručo ljudi pred hotelom Creina in so se storilci razbežali na različne konce, osumljence pa smo prijeli blizu hrvaške meje; ali primer ropa v Luciji avgusta leta 2011, ko smo prijeli oba osumljena Italijana, ki sta pred tem s strelnim orožjem ranila policista). Povprečno sodelujemo pri 80, 90 načrtovanih zadevah letno, najpogosteje v primerih organiziranega kriminala, pa tudi pri prekupčevanju z različnimi mamili, orožjem … Kako bi ocenili uspešnost enote? V zadnjih petih letih smo bili pri vseh načrtovanih nalogah zelo uspešni. Prijeli smo vse osumljence, za katere smo načrtovali prijetje. V tem času nismo uporabili hujšega prisilnega sredstva,

razen fizične sile ter sredstev za vezanje in vklepanje. Načrtovane naloge so bile izvedene pravilno, hitro in učinkovito. Le en policist je bil telesno poškodovan, a ga ni poškodoval osumljenec neposredno. To pomeni, da so naši policisti vrhunsko usposobljeni. Kaj menite o vključitvi žensk v enoto? V preteklosti smo v enoti že imeli nekaj pripadnic. Težava za vključitev žensk v učno skupino so pogoji za sprejem v učno skupino in izjemno zahteven program usposabljanja, ki je enak kot za moške. To bi veljalo spremeniti. O vključitvi žensk v enoto smo že razmišljali, saj se je v nekaterih primerih že pokazalo, da bi bilo dobro imeti v enoti tudi žensko. Je oprema SE primerljiva z opremo drugih tovrstnih enot po svetu? Lahko rečem, da se je za opremljenost skrbelo, saj se je sledilo trendu in razvoju. Kar se tiče osebne varovalne opreme, je naša enota opremljena podobno kot enote po tujini, glede prevoznih in ostalih sredstev pa smo slabše opremljeni. Določena prevozna sredstva so stara in ne sledijo razvoju, kot ga poznajo v tujini. Predvsem mislim na blindirana vozila (upoštevati je treba, da naši policisti varujejo vse velike prevoze denarnih pošiljk). Dobrodošla bi bila vozila s platformo, podobna gasilskim vozilom, za vstop v objekte, kot jih poznajo v tujini. Častitljive starosti so tudi specialna oklepna vozila, ki so namenjena približevanju objektu. Kje vidite izzive za prihodnost? Potrebovali bi poligone za usposabljanja. Lani smo dobili na razpolago drugi hangar v Šentvidu in kar se tega tiče, so naši policisti zelo aktivni, s čimer dokazujejo pripadnost enoti. To je seveda hvalevredno, da so, ne glede na finančne in druge težave, še zmeraj tako zagnani. Vizija glede tega hangarja je postavljena – želimo si poligon, ki pa je seveda odvisen od pridobljenih sredstev iz evropskih skladov. Potrebovali bi strelišče, saj je tisto v Tacnu zastarelo. Tukaj nam je priskočila na pomoč Slovenska vojska s streliščem v Crngrobu, ki ji ga pomagamo urejati s prostovoljnim delom. Še kako smo torej zainteresirani za dodatne vadbene objekte, saj želimo biti čim bolje usposobljeni. Drži pa, da je naša pripravljenost že zdaj vrhunska – to smo dokazali tudi z izjemnim uspehom pred dvema letoma, ko smo na svetovnem prvenstvu specialnih enot v Nemčiji osvojili 2. mesto. Besedilo: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

AKTUALNO

Najtežji del usposabljanja za pripadnika SE je na vrsti v začetku tretjega meseca, ko se izvede 14 dni dolgo intenzivno usposab­ljanje v posebnih, terenskih delovnih razmerah, na udeležencem neznanem terenu. Zajema vsebine s področij tak­tike, oborožitve s streljanjem, splošne in specialne telesne pripravljenosti, veščin preživetja ter uporabe delovne in varovalne opreme. Cilj intenzivnega urjenja je kandidate soočiti z življenjem na terenu v različnih časovnih, vremenskih in prostorskih razmerah, večdnevno odsotnostjo od doma, ne­ predvidljivim delovnim časom, nepred­ vidljivimi termini prehranjevanja in počitka. Usposabljanja so sestavljena iz dnevnih in nočnih pohodov, stražarske službe, alarmiranja, urjenja v uporabi orožja (avtomatske puške, pištole), ori­entacije, dela v timu, izvajanja ukazov, taktičnega usposabljanja oddelka (na­ pada, obrambe, gibanja posameznika in skupine, izdelovanja zaklonišč, maskiranja, izvidništva, praktičnega postopka), uporabe specialnega oklepnega vozila, vadbe splošne in specialne telesne pri­pravljenosti. Inštruktorji se izme­njujejo podnevi in ponoči. Kandidati so izpostavljeni zahtevnim vajam, da se jih privede do skrajnih meja fizičnih in psihičnih zmogljivosti. Poleg avtomatske puške in pištole ima

kandidat na sebi čelado, zaščitni jopič ter druga zaščitna sredstva in opremo za preživetje, ki tehta 30 kg. To opremo ima na sebi tri četrtine delo­vnega časa med usposabljanjem, pri izvajanju določenih vsebin pa celotna teža opre­me preseže tudi 45 kg. Kandidati so izpostavljeni velikim fizičnim obremenitvam in pomanjkanju spanja. Usposabljanje poteka 24 ur dnevno, le s krajšimi počitki. V tej fazi ni izhodov z območja usposabljanja.

Policisti SE na različnih tekmovanjih in usposabljanjih doma in v tujini uspešno zastopajo barve enote ter s tem dokazujejo svojo vrhunsko usposobljenost.

Obletnico enote bomo obeležili 22. maja v Policijski akademiji v Ljubljani.

Besedilo in foto: iz knjige Specialna enota, avtorja Matjaža Tomšiča

letnik LXI/št. 1/2013

11


VArNOST

AKTUALNO

QUO VADIS ZPol?

Državni zbor Republike Slovenije je 30. januarja 2013  sprejel predlog Zakona o nalogah in pooblastilih policije, 7. februarja 2013 pa v tretji obravnavi oziroma razpravi tudi predlog Zakona o organiziranosti in delu v policiji. Tako se zaključuje večji del projekta prenove policijske zakonodaje, s katerim smo začeli leta 2009. Tedaj smo se odločili, da dosedanji zakon o policiji razdelimo na dva dela. Poanta delitve predpisov je bila v tem, da naj bi eden določal organiziranost policije in posebnosti delavnopravne ureditve (organizacijski predpis), drugi pa izvajanje nalog in postopkov (procesni predpis). S to delitvijo smo pripravljavci zasledovali enega izmed ciljev reforme policijske zakonodaje, s čimer naj bi bila zagotovljena preglednejša in jasnejša ureditev obsežne tematike. V zakon smo prenesli znaten del podzakonskih norm (za celovitost vsebin na zakonski ravni) ter tako želeli zagotoviti večjo sistematičnost, preglednost in jasnost policijskih pooblastil. V kontinentalnem evropskem izročilu je pravo vselej končno merilo razlage in uporabe monopola državne prisile. Poleg policije je kar nekaj državnih organov in celo zasebnih varnostnih agencij, ki jim različni pravni predpisi omogočajo, da pri opravljanju nalog uporabljajo represivne ukrepe ter sredstva fizične sile. Pravna varnost zahteva, da je uporaba teh ukrepov in

12

sredstev zakonita in sorazmerna. Temeljna dolžnost policije je v ZNPPol določena tripartitno: — zagotavljanje varnosti posameznikov in skupnosti, — spoštovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter — krepitev pravne države. Iskanje prave mere med zagotavljanjem varnosti ter posegi v druge človekove pravice in temeljne svoboščine pa, kot smo zapisali v obrazložitev k 1. členu, krepi pravno državo. V komentarju Ustave Republike Slovenije so od pravne doktrine med temeljne elemente pravne države uvrščeni: delitev oblasti, varovanje osebnih svoboščin, podrejenost izvršilne oblasti in sodstva zakonu, pravna varnost, prepoved čezmernih posegov države, načelo sorazmernosti, načelo varstva zaupanja v pravo in načelo jasnosti predpisov. (Šturm, 2002). Rešitve, ki jih prinašata zakona, so oblikovane na podlagi primerjalnopravnih pregledov, dosedanjih izkušenj, analiz, raziskav, priporočil VCP, CPT, pomembne sodne prakse, evropskega sodišča za člo-

vekove pravice... Pred izdelavo zakonov je bil izdelan pregled predlogov notranje in zunanje strokovne javnosti, sledita pa cilju zaščite svobode ter spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter opredeljujeta delo policije, ki temelji na operativni avtonomiji in vladavini prava. Zakon o nalogah in pooblastilih policije je temeljni izvor policijskih pooblastil, uvaja temeljne pojme, prvič opredeljuje policijski postopek in taktični preudarek, splošna načela za opravljanje policijskih nalog ter opredeljuje vsa splošna policijska pooblastila in uporabo prisilnih sredstev. Vsebuje več varovalk za zagotavljanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prinaša med drugim novi policijski pooblastili za zagotavljanje varnosti in reda na športnih prireditvah, spremenjene pogoje za uporabo službenega psa in strelnega orožja, ureja kriminalistično pridobivanje in vrednotenje informacij, postavlja ločnico med začasno omejitvijo gibanja in odvzemom prostosti... Zakon o organiziranosti in delu v policiji ureja razmerje med MNZ in policijo na podlagi zakona o vladi, zakona o državni letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST upravi, natančneje opredeljuje usmerjanje in nadzor ministrstva nad policijo, s ciljem decentralizacije in krepitve avtonomnosti in samostojnosti policijskih uprav določa naloge GPU, PU in PP, določa kvalitetnejše sodelovanje z lokalno skupnostjo, poudarja vlogo in pomen policijskega dela v skupnosti, posebno skrb za sistemski razvoj policije – prinaša temeljni dokument dolgoročnega razvoja policije. Glede na specifiko in posebnosti dela policije so v zakonu urejene določbe s področja delavnopravne zakonodaje, ki se nanašajo npr. na delo preko polnega delovnega časa v izjemnih in nujnih primerih, pa tudi na vrednotenje dela policistov posebne policijske enote, specialne enote ali policistov, ki neposredno skupaj s PPE ali SE opravljajo najzahtevnejše naloge oziroma naloge z največjo stopnjo tveganja, na dvojezično poslovanje policije na območjih občin, v katerih živita avtohtoni narodni skupnosti, nadomestilo glede poškodbe pri delu in posebno odškodnino... V zakonu je s posebnim poudarkom in skrbjo za zaposlene urejeno nudenje pravne pomoči in psihološke pomoči ter podpore policistom, pa tudi ožjim družinskim članom. Policija ima gotovo specifičen organizacijsko-funkcionalni status, ki zahteva iskanje optimalnih oblik notranje organiziranosti in urejenosti delovnopravnih razmerij, ki ji morajo zagotavljati potrebne sistemske lastnosti za izvajanje njenega temeljnega poslanstva. V zakonu smo torej za posamezna vprašanja, ki se nanašajo na delovnopravna razmerja, zaradi posebnosti dela ter poklica policista

letnik LXI/št. 1/2013

AKTUALNO predlagali drugačne rešitve, kar nekaj od teh tudi po predlogu sindikatov. Po sprejetju obeh zakonov sledi priprava potrebnih podzakonskih aktov, pravilnikov, usmeritev... Med drugim bomo pripravili pravila policije, nov pravilnik o policijskih pooblastilih, za katerega pa moramo po novem zakonu pridobiti predhodno mnenje varuha človekovih pravic, kar je z vidika varstva človekovih pravic pomembna novost. Pred nami so tudi aktivnosti za ustrezno seznanitev in usposabljanje vseh policistov ter vseh pristojnih služb z obema novima zakonoma in njuno vsebino. Na koncu moram poudariti, da smo zakona pripravili z lastnim znanjem in izkušnjami, strokovnjaki v MNZ in policiji. Zakon o nalogah in pooblastilih policije je bil predstavljen tudi na Svetu za policijsko pravo in pooblastila. Predloga obeh zakonov sta bila po obsežni javni razpravi v prvi obravnavi v Državnem zboru RS že 22. 9. 2011, vendar se tedaj zakonodajni postopek ni zaključil, zato smo v letu 2012 ves postopek priprave gradiva morali ponoviti (medresorsko usklajevanje, usklajevanje s sindikatoma, službo vlade za zakonodajo, zakonodajno pravno službo, v Državnem zboru). Za nami je tako izredno veliko ur medresorskega usklajevanja, priprave gradiv, proučevanj predlogov, pisanja členov, pojasnjevanja rešitev, delali smo po svojih najboljših močeh, da bi pripravili kar najboljša predloga (lex non debet esse, ludibrium), pri čemer smo morali sklepati tudi kompromise.

Ob tem se je seveda nujno treba zahvaliti vsem sodelujočim pri tem pomembnem projektu oziroma reformi: mag. Srečku Jarcu, Bredi Iskra, mag. Robertu Ferencu, Petri Recek, Marku Bečanu, Alojzu Senčarju, Janezu Rupniku, Mateju Sironiču, delovni skupini pod vodstvom Darinke Sfiligoj, ki je v letu 2009 pripravila osnutek ZODP, ter seveda predvsem MNZ – ministru, UOK, DPDVN – dr. Miroslavu Žaberlu, Miletu Nuniču in mag. Ivanu Celestini, brez katerih se projekt ne bi zaključil tako uspešno, kot se je. Posebna zahvala gre za vse njune konstruktivne predloge tudi sindikatoma. In če se vrnem k naslovu: Zakon o policiji (ZPol) odhaja v zgodovino teorije in prakse policijskega dela, na njegovo mesto prihajata ZNPPol in ZODPol. Zakona bosta začela veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se bosta začela šestdeseti dan po njuni uveljavitvi. Do začetka uporabe novih zakonov se seveda še vedno uporabljajo določbe Zakona o policij. Zakona sta gotovo zelo dobra osnova in podlaga za nadaljnje razvijanje policijskega prava tako z vidika njegovega normativnega dograjevanja in izpopolnjevanja kot z vidika njegovega raziskovanja ter implementacije v policijsko prakso. Vsem skupaj želim uspešno uporabo nove policijske zakonodaje. Besedilo: mag. Tatjana Bobnar, namestnica generalnega direktorja policije, vodja projekta reforme policijske zakonodaje v policiji Foto: Štefan Abraham, PU Murska Sobota

13


VArNOST

AKTUALNO

Kadrovske spremembe na Generalni policijski upravi, PU Koper in PU Murska Sobota 1. februarja so z delom začeli novi direktorji Uprave uniformirane policije, Policijske akademije, Policijske uprave Koper in Policijske uprave Murska Sobota.

14

Za novega direktorja Uprave uniformirane policije na Generalni policijski upravi je generalni direktor policije imenoval mag. Srečka Jarca,

dosedanjega pomočnika vodje Službe generalnega direktorja policije: »V letu 2013 lahko izpostavim kar nekaj prioritet na področju dela uniformirane policije. Pri zagotavljanju varnosti na športnih prireditvah je to zagotovo akcijski načrt policije za zmanjševanje nasilja na športnih prireditvah Žoga je za igro. Prav tako ne smemo pozabiti na Evropsko prvenstvo v košarki, ki bo septembra v štirih slovenskih mestih. Pri delu na področju zagotavljanja varnosti cestnega prometa lahko izpostavim tri temeljne cilje: prvič, na slovenskih cestah v letu 2013 ne sme umreti v prometnih nesrečah več kot 112 oseb, drugič, ne sme se hudo telesno poškodovati več kot 752 oseb, in tretjič, s policijskimi aktivnostmi moramo vplivati na udeležence v cestnem pro-

Dosedanji direktor Uprave uniformirane policije GPU Danijel Žibret je prevzel vodenje Policijske akademije, saj se je tamkajšnji direktor Anton Vozelj konec lanskega leta upokojil. »V času, ko se slovenska policija sooča z vse manjšim številom policistov in racionalizacijo pri nabavi opreme za operativno delo, je edini odgovor za zagotavljanje visokega standarda varnosti in uslug državljanom naše države skrit v policistih, njihovem znanju in usposobljenosti. Napor vsakega posameznega policista in uslužbenca policije je sredstvo, s katerim se bo policija odgovorno odzivala na varnostne probleme v naši družbi. Sistem izobraževanja in usposabljanja mora temu izzivu pozorno slediti,« je povedal Žibret. »V svoji dosedanji karieri sem se večkrat srečal z izjemno pozitivnimi ocenami znanja in usposobljenosti naših policistk in policistov – doma in v tujini. Zapisana mnenja o zelo kvalitetnem delu policije so dokazovala, da smo zaposleni v slovenski policiji odlični javni uslužbenci in da se lahko dr-

žavljanke in državljani na svojo policijo vedno zanesejo. Dejstvo je, da smo kos vsakodnevnim varnostnim izzivom, pripravljeni in usposobljeni pa smo tudi za nepredvidljive dogodke. To dokazujemo iz dneva v dan, iz postopka v postopek. V začetku letošnje pomladi bomo vstopili v višješolsko strokovno izobraževanje za poklic policista. Po več letih prizadevanj različnih posameznikov, enot, sindikatov in drugih bo poklic policista zasedel že davno zasluženo stopnjo izobrazbe in s tem (vsaj formalni) poklicni ugled. Z razvojem učiteljskega kadra, kvalitetnim sodelovanjem z drugimi izobraževalnimi institucijami in vzpostavitvijo raziskovalne dejavnosti bomo v akademiji storili vse, da bo omogočena visoka stopnja profesionalizacije policije. Objekt Policijske akademije pri uslužbencih policije zaseda posebno mesto. Velika večina policistk in policistov je pod Šmarno goro prvič oblekla policijsko uniformo ali se srečala s policijskim delom. Želja po novih znanjih, usposabljanju in urje-

metu in dejavnike, ki so najpogostejši vzrok prometnih nesreč. Na področju mejnih zadev sta prioriteti schengenska evalvacija (z obiskom evalvatorjev na področju SIS-Sirene v aprilu in na kopenskih mejah septembra 2013 se bo zaključila redna schengenska evalvacija v Sloveniji) in vstop Republike Hrvaške v Evropsko unijo (v okviru ad hoc ustanovljene medresorske delovne skupine predstavnikov policije, carine in ministrstva za pravosodje in javno upravo se oblikujejo ukrepi glede načrtovanega vstopa Republike Hrvaške v Evropsko unijo; prav tako policija v stiku s hrvaškimi varnostnimi organi nadaljuje intenzivne priprave na uvajanje t. i. skupne mejne kontrole na mejnih prehodih na kopenski meji po vstopu te države v Evropsko unijo).«

nju veščin naj ob prihodu v akademijo spremlja vsakega posameznika. S kvalitetnimi programi in izvajanjem v primernih (v prihodnosti morda obnovljenih) objektih se morajo policisti v svoje enote vračati še boljši, še odličnejši. To dokazujejo moji novi in naši »sodelavci«, vrhunski športniki – s treningom do odličnosti pri delu.«

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

Na Policijski upravi Murska Sobota je zaradi upokojitve dosedanjega direktorja uprave Draga Ribaša njegovo funkcijo prevzel Damir Ivančić, mag., prej vodja Sektorja kriminalistične policije na tej upravi. »Primarna naloga bo vsekakor zagotavljanje ugodnih varnostnih razmer. V okviru navedenega bo dana posebna skrb prepoznavnosti dela pomurske policije, delu policije v lokalni skupnosti in zagotavljanju pozitivne delovne klime med zaposlenimi. Vsekakor nas čaka tudi veliko dela na področju premoženjskih in gospodarskih deliktov, izziv kot področje je tudi delo, povezano z delikti, povezanimi s prepovedano drogo in mejno problematiko. Slednje utemeljujem z dejstvom, da je na območju Pomurja tranzit in prisotnost tujcev vse večji, med njimi je tudi vse več potencialnih storilcev različnih odklonskih ravnanj, prav tako pa bo letos v prostor EU vstopila Hrvaška. Nič manj pomembno in obsežno delo ne bo na področju prometne varnosti, saj nas v to silijo trenutne razmere, ki niso nič obetavne glede na to, da imamo v Pomurju že dve smrtni žrtvi prometnih nesreč.«

letnik LXI/št. 1/2013

AKTUALNO Direktor Policijske uprave Koper je zaradi premestitve Božidarja Štembergerja v vodstvo Uprave uniformirane policije GPU postal Danimir Rebec, ki je bil doslej vodja koprskega sektorja uniformirane policije. »Vsekakor odločitev, da sprejmem ponudbo generalnega direktorja policije g. Venigerja, da postanem direktor PU Koper, ni bila lahka, saj se popolnoma zavedam, da v teh težkih gospodarskih in zaostrenih finančnih razmerah, ko ima tudi policija na razpolago bistveno manj finančnih sredstev za plače, opremo, vozila in druga materialno-tehnična sredstva, vodenje tako velike PU ne bo enostavno. Glede na to, da je veliko ljudi brez dela in na robu preživetja, je pričakovati tudi več kriminala, nasilnih dejanj in podobnih varnostnih dogodkov, ki so povezani s temi razmerami, policistov, ki se z njimi spopadamo, pa je vedno manj. Dokončno sem to odločitev sprejel predvsem zaradi dejstva, da od rojstva živim na območju te policijske uprave in da sem bil že po enoletnem službovanju na PP Ljubljana Center, po končani kadetski šoli za miličnike, premeščen na takratno PM Sežana; od takrat sem na območju PU Koper delal v različnih policijskih enotah pravzaprav na vseh delovnih mestih – do vodje SUP Koper. Ko sem tri leta naloge vodje SUP opravljal na PU Postojna, sem spoznal območje in sodelavce, s katerimi sedaj delamo pod okriljem PU Koper. To in dejstvo, da imam okoli sebe dobre sodelavce in policiste, ki so za relativno majhno plačilo pripravljeni storiti vse, da zagotovijo ustrezno varnost ljudem, me je prepričalo, da bom lahko skupaj z njimi uspešno vodil PU Koper. Tu je trenutno po mojem mnenju največja težava slaba kadrovska zasedenost policijskih postaj z uniformiranimi policisti, saj ta trenutno znaša povprečno okoli 70 %. Zaradi upokojitev in odhodov posameznikov iz policije ter dejstva, da trenutno ni novih zaposlitev, se stanje samo slabša. Težava je v tem, da je bilo že v preteklosti z območja PU Koper vedno zelo malo kandidatov za delo v policiji, tako da večino predstavljajo policisti iz drugih krajev Slovenije, pa še med njimi je veliko takih, ki si želijo čim prej na delo bližje domu. Srečujemo se tudi z določenimi težavami glede objektov, med katerimi največjo predstavlja stavba PU na

Ulici 15. maja; ta se je kljub izravnavi tlakov ponovno začela nagibati, kar nekaterim delavcem že povzroča tudi določene zdravstvene težave, poleg tega pa v tej stavbi ni dovolj prostora za vse delavce NOE PU Koper, tako da so razpršeni na več lokacijah po Kopru. Med policijskimi postajami je v najslabšem stanju stara stavba PP Izola, določena nujna vzdrževalna dela pa je treba opraviti tudi na PP Sežana in PPIU Koper. Kot povsod po Sloveniji se tudi mi srečujemo s starimi službenimi vozili, ki imajo v povprečju sedem let in prevoženih preko 130.000 kilometrov. Moja želja in hkrati izziv sta, da storim vse za ohranitev vsaj take kadrovska zasedenost PP ali njeno izboljšanje, kar pa je seveda odvisno od več dejavnikov,« je dejal Rebec. »Z gotovostjo lahko trdim, da tudi s tem številom policistov zagotavljamo dobre varnostne razmere na območju PU Koper, kar dokazujejo tudi lanski rezultati dela. Letos nam predstavljajo določen izziv zagotovitev najvišje stopnje varnosti vsem udeležencem evropskega košarkarskega prvenstva, saj bo ena izmed predtekmovalnih skupin v septembru igrala v Kopru, uspešna evalvacija, ki jo bodo izvedli evropski strokovnjaki pri varovanju kopenske državne meje, in zagotovitev enostavnejše mejne kontrole na mejnih prehodih s Hrvaško po njenem predvidenem vstopu v EU s 1. 7. 2013, ko se bo s teh mejnih prehodov umaknila tudi carina. Določen izziv pa predstavlja tudi zagotavljanje dobrih medsebojnih odnosov med zaposlenimi na vseh ravneh, ki so tudi eden od pogojev za dobro delo, aktivno policijsko delo v skupnosti ter sodelovanje s policijskimi združenji z našega območja,« je dopolnil svoje razmišljanje Rebec.

15


VArNOST

AKTUALNO

Medalje policije za hrabrost in požrtvovalnost prejelo pet policistov in dva občana Generalni direktor policije Stanislav Veniger in minister za notranje zadeve dr. Vinko Gorenak sta 12. februarja 2013 podelila dve medalji policije za hrabrost in pet medalj policije za požrtvovalnost. Oba sta zbrane tudi nagovorila.

Gre za pet dogodkov, ki so se zgodili na območju policijskih uprav Celje, Ljubljana in Nova Gorica. Pri policistih gre za primere prijetja dveh roparjev, reševanja ponesrečenke iz avta, ki je v prometni nesreči pristal v vodi, reševanja ponesrečenega pri padcu z višine in preprečitve samomora. Občana pa sta rešila osebi iz avta, ki je v prometni nesreči pristal v vodi. Medalje policije za hrabrost so prejeli: — policistka Policijske postaje Ljubljana Center Mirela Čorić, ker je ujela dva roparja zlatarne v središču mesta. Glede na to, da je šlo za dva storilca hkrati, ki sta rop izvajala brutalno in s težkim orodjem ter je obstajala možnost, da sta oborožena, je njeno dejanje, ki ga je izvedla povsem strokovno in brez oklevanja, še toliko bolj vredno občudovanja; — policist Policijske postaje Šentjur Blaž Zidanski, ker je pri svojem opravljanju nalog policista naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da bi rešil življenje utapljajoče se mladostnice. Pri reševanju voznice iz narasle in deroče reke je izkazal posebno hrabrost ter na kocko postavil tudi svoje življenje. Medalje policije za požrtvovalnost so prejeli: — policistka Ana Glumac in policist Rihard Kovač, oba iz Policijske postaje Ljubljana Center, ker sta izjemno požrtvovalno, s hitrim, učinkovitim in spretnim ukrepanjem rešila življenje mladoletniku, ki se je hudo poškodoval pri padcu z okna v 4. nadstropju na streho sosednje hiše. Brez njunega strokovnega in prisebnega ukrepanja bi namreč mladoletnik na kraju izkrvavel; — policist Policijske postaje Ljubljana Bežigrad Gregor Horjak, ker je – v svojem prostem času – s hitrim, učinkovitim

16

in požrtvovalnim ukrepanjem rešil življenje občanu, ki je poskušal storiti samomor. Ta bi brez policistove strokovne pomoči in pravočasnega oživljanja utrpel trajne poškodbe možganov, tako pa so bile posledice veliko blažje; — občana Evgen Vidmar in Dragoslav Brecelj, oba iz Ajdovščine, ker sta izkazala izjemno požrtvovalnost pri reševanju dveh ponesrečenk, ki ju je z osebnim avtomobilom s ceste zaneslo v reko. Še pravi čas sta ju uspela potegniti iz ledeno mrzle vode in jima tako rešiti življenje. Prejemnike medalj smo prosili, naj nam povedo, kaj so ob tem razmišljali in kaj jim pomeni prejeta medalja. Policistka Policijske postaje Ljubljana Center Mirela Čorić: »Ob dogodku je bilo polno adrenalina. Razmišljala sem samo to, kako zadevo varno speljati in kje. Gledala sem okolico, koliko ljudi je okoli, da ne bi bilo kakšne žrtve. Tam je namreč šola in veliko učencev ter veliko radovednežev. Potem pa sem razmišljala še o družini in otrocih, ki jih imam, a k sreči sem dobro speljala. Če bi se poletnik LXI/št. 1/2013


VArNOST kazala enaka situacija, bi spet naredila enako,« dogodek opisuje Čorićeva. Za prejeto medaljo pravi, da ji veliko pomeni: »V desetih letih policije je to lepa nagrada, priznanje za moje delo. Je dosežek, ki ga nima vsak.«

AKTUALNO je takoj lotil oskrbovanja ponesrečenčeve zelo velike rane, ki je krvavela iz vratu, sama pa sem fanta mirila z besedami in ga držala, saj je bil v šoku, hotel je vstati, ni vedel, kaj se dogaja. Nato so zadevo prevzeli reševalci.« Povedala sta še, da sta čez nekaj časa izvedela, da je fant v redu, da okreva in da so se poškodbe zacelile. »Vesela sva, da je fant zdrav in da smo mu dejansko res pomagali,« še pravi Glumčeva. Kovač pa dodaja: »Prejeto priznanje nama pomeni priznanje delodajalca, da misli na nas in ceni to, kar smo naredili.«

Policist Policijske postaje Šentjur Blaž Zidanski: Za Blaža Zidanskega ima ta medalja grenak priokus. Pravi, da sta bila s sodelavcem na kraju dve, mogoče tri minute po klicu. V izrednih vremenskih razmerah, ko je bilo zunaj okoli ničle in je bila voda blatna ter z močnim tokom, vidljivost pa nična, sta avto v vodi komaj našla. Zidanski je skočil v vodo, sodelavcu pa naročil, naj bo zunaj, na suhem, če ga/ju bo treba potegniti ven, ker vrvi nista imela. Potem je prišel stric pokojne. Skupaj sta poskušala razbiti steklo, a to jima je uspelo šele s prihodom gasilcev in s pomočjo gasilske sekire. Voznico so našli s tipanjem in jo potegnili ven, a bilo je prepozno ... »Rad bi se spominjal veselega dogodka. Na žalost ni takšen. Poskušal sem ji pomagati, ker če ji ne bi, bi si celo življenje očital. Ironično je, da si zraven človeka, a vrat avta na moreš odpreti. Ne gre.« Dodaja, da se je treba še naprej truditi in pomagati sočloveku, kolikor se da, kajti dostikrat ljudje samo gledajo.

Policist Policijske postaje Ljubljana Bežigrad Gregor Horjak: »Takrat sploh nimaš časa razmišljati. Vse, kar delaš, je samoiniciativno, kar pač v podzavesti znaš in se ti zdi prav. Ko pa končaš s početjem, v mojem primeru z oživljanjem, ko se celotna zadeva zaključi, takrat pride konkretno za tabo. Pojavi se razmišljanje, kaj bi bilo, če me ne bi bilo tam, in ali sem naredil vse prav ter ali bo s fantom vse v redu. Na koncu se je vse v redu izteklo. Zdaj je fant super, nasmejan in se pogostokrat srečujemo. Prav vesel sem. Glede prejete medalje pa se mi zdi enkratno, da se delodajalec vsaj malo zavzame za to, kar naredimo v službi ali izven nje.« Občana Evgen Vidmar in Dragoslav Brecelj, oba iz Ajdovščine: Javnosti sta bila skrita, tudi njuni imeni, vse do te podelitve. Skromno pravita, da sta bila v pravem trenutku na pravem mestu. »Ni bilo časa kaj dosti razmišljati vmes, je kar bolj teklo samoumevno. Gospe sta se lepo zahvalili, na njuno povabilo smo se tudi že videli.«

Policistka Ana Glumac in policist Rihard Kovač, oba iz Policijske postaje Ljubljana Center: »S kolegi smo tisti dan delali na kolesu in pregledovali teren zaradi drugega primera. S kolegico sva na kraju, kjer in ko se je nesreča zgodila, slišali močan tlesk oz. pok. Upali sva, da se motiva. Potem pa so že stanovalci začeli kričati, da je oseba padla na nadstrešek. Ta je bil visok tri, štiri metre in je bilo treba najprej ugotoviti, kako priti gor. Nato je do nas pristopil občan, pokazal na manjši zid in nam pomagal tako, da nam je dal 'štuparamo'. Najprej je kolega splezal gor, za njim še jaz. Kolega se letnik LXI/št. 1/2013

Besedilo: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU Foto: Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU

17


VArNOST

NOVICE Policija se je predstavila na letošnji Informativi Na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani je 1. in 2. februarja potekala Informativa 2013, največji vseslovenski dogodek o izobraževanju, štipendiranju in zaposlovanju, na katerem se je predstavila tudi policija. Svoje delo sta poleg vodij policijskih okolišev med drugim predstavila kriminalistični tehnik in vodnik službenega psa, nastopil je sekstet Policijskega orkestra, obiskovalcem pa smo prikazali tudi praktične policijske postopke in osnovne prvine samoobrambe. Foto: Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU

Med preventivno akcijo policisti ustavili kar 770 voznikov, ki so telefonirali za volanom Med 16. in 22. januarjem 2013 je potekala preventivna akcija Bodi trenutno nedosegljiv, če želiš ostati živ, v okviru katere so policisti pri svojem delu nadzirali tudi uporabo mobilnih telefonov med vožnjo. Policisti so se v akcijo vključili s preventivnimi dejavnostmi in poostrenim nadzorom. Med nadzorom so ugotovili 770 kršitev. Foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU, in AVP

Minister za notranje zadeve in generalni direktor policije obiskala poškodovana policista Minister za notranje zadeve dr. Vinko Gorenak in generalni direktor policije Stanislav Veniger sta v spremstvu direktorja Policijske uprave Kranj Simona Veličkega 4. januarja obiskala policista, ki sta se hudo poškodovala v prometni nesreči na Gorenjskem, ko se je avstrijski voznik z veliko hitrostjo zaletel v policijski avto. Policistoma so predstavniki ministrstva za notranje zadeve in policije izrekli želje po čim prejšnjem okrevanju in se zdravniškemu osebju, ki je v bolnišnici na Jesenicah skrbel zanju, obenem zahvalili za nego in strokovno oskrbo. Foto: PU Kranj

18

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

NOVICE

Sedem starih vozil s sistemom Provida nadomestili z novimi Generalni direktor policije Stanislav Veniger je 22. januarja policistom prometnikom predal ključe sedmih novih civilnih vozil policije z vgrajenim sistemom Provida. Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

Policija uspešno preiskala deset poštnih in bančnih ropov Na novinarski konferenci 11. februarja smo predstavili več informacij o obsežni kriminalistični preiskavi desetih oboroženih ropov bank in pošt, ki so bili storjeni med novembrom 2011 in julijem 2012. Za uspešnost preiskave je bilo ključnega pomena mednarodno policijsko sodelovanje. Ropov je utemeljeno osumljenih 11 državljanov Srbije, doma z območja Beograda. Skupna materialna škoda znaša približno 123.000 evrov. Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

Na MNZ o problematiki sovražnega govora Predstavniki ministrstva za notranje zadeve, policije, vrhovnega državnega tožilstva, varuha človekovih pravic in informacijskega pooblaščenca so se na srečanju 15. februarja v prostorih MNZ pogovarjali o problematiki sovražnega govora v povezavi s kaznivim dejanjem javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti. Policija ugotavlja, da se je v zadnjih mesecih zelo povečalo število primerov sovražnega govora, ker pa za to področje ni dovolj sodne prakse, so tožilstvo prosili za usmeritve, kako ukrepati v primerih sovražnega govora, kot ga določa 297. člen Kazenskega zakonika. Preiskave teh kaznivih dejanj niso zahtevne, težavna pa je njihova kvalifikacija. Vedno več zahtev, povezanih s sovražnim govorom, prejemajo tudi v uradu informacijske pooblaščenke in pri varuhinji človekovih pravic. Na državnem tožilstvu spremljajo tovrstno problematiko, policija pa bo izdelala analizo dozdajšnjih usmeritev državnega tožilstva na tem področju. Foto: Služba za odnose z javnostmi MNZ

letnik LXI/št. 1/2013

19


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

Psihologija množice Senad Jušič, SKP PU Koper

Pojav množice sproža v ljudeh ambivalentne občutke, ki se odražajo v dejstvu, da nas obenem privlačijo in odbijajo. Privlačijo nas zaradi svoje spontanosti in močnih čustev, ki se lahko sprožajo v njih. Odbijajo pa nas zaradi svojega nenadzorovanega vedenja, velike fizične sile in psiholoških pritiskov na posameznika ali družbo. Množice skrivajo v sebi moč in značilnosti, ki daleč presegajo zgolj in samo edinstvenost psiholoških in fizičnih lastnosti posameznika. Nastopi velikih množic so velikokrat v zgodovini odločali o usodah mest, držav, vladavin družbenih sistemov. Politični in verski voditelji so pogosto zlorabljali nakopičeno fizično in psihološko moč množic za svoje cilje. Posebej dvajseto stoletje bi lahko označili kot stoletje »množic«, saj so te v njem bolj kot kadarkoli prej igrale bistveno zgodovinsko vlogo. Spremenjene ekonomske okoliščine in stiske vseh pojavnih oblik so v Sloveniji pospešile težnje k posnemanju evropskih dogajanj. Včasih smo se srečevali z nasilnimi množicami pri športnih prireditvah, kjer je bil t. i. »objekt nadzorstva vnaprej znan« (organizirane navijaške skupine), danes pa se pri izražanju množičnega nezadovoljstva srečujemo z novim pojavom, ki temelji na t. i. »principu realnosti«. Ta občutek oz. »princip realnosti« se prakticira v vseh svojih razsežnostih, ki so značilne za

20

množico: utemeljen je na realnosti, kot jo posameznik doživlja, in stremi k realnosti, ki bi si jo želel videti/doseči. Nasilje na vseh prireditvah in v zvezi z njimi je nezaželen, toda sestavni del (še posebej športnih prireditev), in opozarja na porast agresivnosti, vandalizma, huliganizma in drugih disocialnih dejanj, s katerimi so se v tujini srečevali že desetletja in mu namenjajo posebno pozornost že vrsto let. V prispevku se bom omejil predvsem na dejavnike tveganja (za izbruh nasilja), ki so za delo policije ključnega pomena za pravočasno prepoznavo tistih okoliščin, ki lahko v nadaljevanju privedejo do kršitev nekontroliranih razsežnosti, katerih posledice so lahko pogubne za udeležence določene prireditve. Dosedanje izkušnje kažejo, da poenostavljene rešitve, minimaliziranje problematike, nenačrtno in »površno delo« ne dajejo dobrih rezultatov.

1 MNOŽICE Ule (2004) navaja, da množice predstavljajo velike, spontano nastale skupine ljudi na določeni lokaciji, katerih vedenje je impulzivno, relativno neorganizirano in nenapovedljivo. Predstavljajo nekonvencionalno združevanje ljudi, saj slonijo na posebnih pravilih in normah. Množice se hitro spreminjajo po številu, delovanju in čustvovanju. Vpliva in moči množice ne določa število članov, temveč konsistentnost njenega ravnanja in jasnost njenih ciljev. Vzporedno z močjo raste anonimnost posameznikov v množici. Po Pečjaku (1994) predstavlja bistvo množice »sestava jedrne skupine«. Iz nje izhaja dogajanje in je tako rekoč srce množice. »Jedrne skupine« sestavljajo aktivisti, ki prevzemajo pobudo. To so tisti, ki prvi zaploskajo, zakričijo, začnejo pretep, napadejo policijo, skratka tisti, ki uresničujejo »želje« vodstva. Na večjih

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

množičnih prireditvah je večje število »jedrnih skupin«, ki so razpršene po vsem prostoru, največja koncentracija pa je v bližini vodstva. Freud (cit. v Berkić, 2004) je postavil teoretski referenčni okvir že v delu Množična psihologija in analiza jaza. Po Freudu se je s psihologijo množice ukvarjal Le Bon, ki trdi, da je množica individualizirana, brezumna, zlahka vodljiva, nagnjena k nasilnim dejanjem in regresivne narave. Freud se ne zateka k tradicionalnemu zaničevanju množic, vendar se sprašuje o tem, kaj množico naredi za množico. Zavrača hipotezo o »črednemu gonu« in zanj to predstavlja problem, ki se kaže v tem, da vseskozi poslušamo, da moramo biti »trdi«, da premagamo konkurenco, kajti posledica nasprotnega je »vdaja«. Četudi smo ljudje vzgojeni v duhu, da smo v človeškem odnosu eden do drugega, se poraja vprašanje zakaj se povrnemo k oblikam vedenja, ki so v protislovju z našo racionalno ravnijo in sodobno stopnjo razsvetljene tehnične civilizacije. Iskanja odgovora na to vprašanje se je lotil Freud, ki je skušal ugotoviti, kaj je tisto, kar povzroči, da se individuum preobrazi v množico. Trdi, da obstaja »nekaj«, kar posameznike veže med seboj in tvori množico, pri tem pa ugotavlja, da je ta vez »libidinalne« narave. To zaznavo utemeljuje z načelom ugodja, ki ga posameznik doživlja skozi predajanje množici. Najpomembnejša posledica tega, da je Freud v psihologijo množice vpeljal »libido«, je, da lastnosti, letnik LXI/št. 1/2013

STROKOVNI PRISPEVEK

ki jih na splošno pripisujejo množicam, izgubijo lažno prvotno naravo, da se teh lastnosti ne da speljati na nižjo logično raven, kakršno odseva konstrukcija posebnih množičnih »gonov«, in da so prepuščeni svobodnemu odločanju. Ti »goni« niso vzroki temveč – učinki. V množici si namreč posameznik lahko dovoli, da odvrže masko in izživi svoje prikrite gone. Sicer pa v svojem zakonu duševne enotnosti množice Le Bon pravi, da v množici individualne lastnosti izginejo. Občutki in misli vseh ljudi se usmerijo v isto smer. Včasih omenja celo nekakšno »skupinsko dušo«. Za ljudi v množici je značilno, da zavest, da »sem tukaj jaz in tam oni«, popusti. Obstajali naj bi samo še mi, prav zato naj bi se vedli enotno, kot da bi bila ena oseba (cit. v Pečjak,1994). 2 DEJAVNIKI TVEGANJA S področjem sistemskega in načrtnega preučevanja mreže medsebojnih povezanosti in odvisnosti ljudi, odnosov med ljudmi in različnimi problemskimi okoliščinami, ki nastajajo v tej mreži, se ukvarja socialna psihologija. Socialna psihologija je že po svoji definiciji postavljena v sredo teh dogajanj, saj raziskuje prav »posredujoče« procese med individualno in družbeno ravnjo socialnih razmerij (Ule, 2004). V procesu medsebojnega delovanja gre za izmenjavo različnih dejanj in vplivov med ljudmi (verbalnih, neverbalnih, motivacijskih ...), kar imenujemo socialna interakcija. In-

terakcija poudarja dve sestavini: »inter« in »akcija«. Prva sestavina, »inter«, meri na socialno situacijo, v kateri praviloma sodeluje večje število ljudi, ki so v nekem aktivnem odnosu drug do drugega, druga, »akcija«, pa na socialno akcijo (delovanje) ljudi v dani situaciji. Socialna situacija predstavlja objektivni element socialne interakcije, socialna akcija pa subjektivni element. Vendar ju ne moremo povsem ločiti niti stvarno niti pojmovno, ker sta medsebojno povezani in soodvisni. Po drugi strani je socialna akcija vedno usmerjena k drugim ljudem, kar pomeni, da meri na socialno akcijo drugih ljudi, na morebitne odzive, zaželene in nezaželene odgovore. Pogosto je reakcija na dejanja drugih ljudi. Socialna situacija in socialna akcija sta z vidika zagotavljanja varnosti vseh udeležencev prireditve ključnega pomena za pravočasno prepoznavo dejavnikov tveganja. Te bi lahko razdelili v dve kategoriji, in sicer v t. i. fizične in socialne dejavnike. Pri fizičnih dejavnikih ima osrednjo oz. poglavitno vlogo število udeležencev neke prireditve ali srečanja, pri socialnih dejavnikih pa imata prevladujoči vpliv osebnostna struktura udeležencev ter kultura in nacionalni značaj (Pečjak, 1994). 2.1 Fizični dejavniki tveganja Pečjak (1994) v okviru fizičnih dejavnikov tveganja množice navaja naslednje ključne ugotovitve:

21


STROKOVNI PRISPEVEK

VArNOST

— število udeležencev srečanja: dejavnik je ključnega pomena z vidika pojavov, ki se dogajajo v taki množici, in temu primerno je število dražljajev, ki so jim udeleženci izpostavljeni. V velikih množicah se ljudje počutijo bolj anonimne in s tem varnejše kot v majhnih množicah. Izbruh nemirov po Sullivanu (cit. v Pečjak, 1994) je odvisen od kritične mase oziroma pražnega števila ljudi, ki so potrebni za tako dejanje. Kritična masa pa je odvisna od vrste dejavnikov (npr. stopnje frustracije), ki jo doživljajo ljudje v taki množici; — gostota udeležencev: večja kot je gostota udeležencev, tem hujša je vznemirjenost in intenzivnejši so množični pojavi. Pri gostoti udeležencev pride do povečanja gostote dražljajev in anonimnosti, kar pomeni, da se posameznik lažje skrije kot v razkropljeni množici; — dejavnik anonimnosti: poleg števila in gostote udeležencev je pomemben dejavnik anonimnosti »mrak – noč«. V njem se posamezniki slabo razlikujejo med seboj. V takih okoliščinah lahko pride pri nekaterih posameznikih do popolne razosebljenosti in tak posameznik izživi svoje notranje frustracije; — socialni dražljaji: na množico močno vplivajo, še posebej če prihajajo iz jedrnih skupin, ki predstavljajo bistvo množice. Taka jedrna skupina posreduje množici – oziroma posameznik zaznava – samo informacije in dražljaje, ki se ujemajo z njegovimi pričakovanji. V bistvu gre za pojav histeričnosti v množici, saj so za druge dražljaje neobčutljivi in gluhi, celo prag bolečine se bistveno zviša. Velik vpliv na dinamiko socialnih dražljajev v množici imajo gesla, transparenti ali zastave. Posebno uspešna so gesla, ki se ponavljajo, ker krepijo odgovore; temu pojavu pravijo »semantično nasičenje«, kar pomeni, da se udeleženci vse manj zavedajo pomena »gesla«, hkrati pa hitreje reagirajo; — alkohol in druga mamila: posebno agresivne množice in jedrne skupine so pogosto pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi. Alkohol vsekakor dviga raven vznemirjenosti in vpliva na agresivnost. Mnogi udeleženci ga uživajo tudi zato, da bi se opogumili in hitreje odstranili notranje ovire.

22

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK V okviru fizičnih dejavnikov tveganja zavzemata posebno mesto alkohol in druga mamila. Na področju problematike uživanja alkohola gre za tako pomemben dejavnik, ki prispeva h kvantitativni in kvalitativni rasti različnih negativnih družbenih pojavov in s tem k destabilizaciji in rušenju varnostnih razmer. Pečar (1987) navaja, da je pri definiranju težav, povezanih z uživanjem alkohola, treba opredeliti dvoje: — kaj je težava (nezmožnost, posledica) in — kakšna je vloga alkohola kot (so)učinkujočega vzroka oziroma povzročitelja težave. Težava, povezana z uživanjem alkohola (Alcohol-related disability), je opredeljena kot nezmožnost posameznika za obravnavanje ene ali več dejavnosti, ki so, upoštevajoč starost, spol, normativno družbeno vlogo, sprejete kot bistvene in temeljne sestavine vsakdanjega življenja; npr. skrb za lastno življenje, družbene odnose in ekonomsko aktivnost, pri čemer so lahko te težave kratkoročne, dolgoročne ali trajne. Upravičenost opredelitve alkohola kot enega od vzročnih dejavnikov posameznih težav (fizičnih, psihičnih in družbenih) izhaja tudi iz interpretacije empirično ugotovljenih povezav (predvsem korelacij) med težavami in uživanjem alkohola – na nivoju posameznika in skupnosti – ter nenazadnje povezanosti s celo vrsto drugih težav. Ugotovljeno je namreč, da težave, ki jih ima posameznik po enkratnem zaužitju alkohola, naraščajo sorazmerno s količino zaužitega alkohola. Mnogi od navedenih dejavnikov niso samo fizični dejavniki, uvrščamo pa jih med njih, ker delujejo na množico zaradi svojih fizičnih lastnosti. Sicer pa so mnogi dejavniki fizični in socialni (npr. anonimnost), ter je težko potegniti mejo med njimi. 2.2 Socialni dejavniki tveganja Ker ima človekovo početje tudi moralno dimenzijo, lahko njegovo dejavnost vselej presojamo tudi z vidika njegove motivacije (racionalnost odločitev). Na socialne dejavnike imata prevladujoč vpliv osebnostna struktura udeležencev ter kultura in nacionalni značaj. Na posameznika znotraj

letnik LXI/št. 1/2013

množice s psihosocialnega vidika pa vplivajo: 1. stališča, interesi, vrednote in morala, 2. čustva, 3. agresija. 2.2.1 Stališča, interesi, vrednote in morala Musek (1994) opredeljuje stališča kot trajna miselna, vrednostna, čustvena in akcijska naravnanja v odnosu do različnih objektov (predmetov, bitij, oseb, dogodkov in pojavov). Stališča vsebujejo več komponent, in sicer: — spoznavno ali kognitivno komponento, ki zajema miselna prepričanja in vrednotenja v zvezi z objektom; — čustveno komponento, ki zajema čustven odnos do objekta; — akcijsko komponento, ki zajema pripravljenost, da ravnamo ustrezno. Spoznavna ali kognitivna komponenta vsebuje znanje, informacije o pojavu/dogodku, na podlagi katerega oblikujemo lastno stališče. Čustvena komponenta vsebuje pozitivna in negativna občutja, zato pride do ocenjevanja stališč (npr. moje podjetje je šlo v stečaj in jaz sem ostal brez dela, zato se bom udeležili demonstracij...). Pri akcijski komponenti se v posamezniku vzbudi težnja/želja, da deluje na oblikovana stališča. Stališča se ne spreminjajo samo zaradi zunanjih dogodkov in vplivov, temveč tudi zaradi svoje notranje dinamike. Ljudje težimo, da čimbolj uravnovesimo svoja stališča in temu primerno zmanjšamo stanje kognitivne disonance (spoznavne stališčne neskladnosti). Med stališči velja posebej izpostaviti stereotipe, za katere velja, da so posplošene in poenostavljene sodbe o drugih ljudeh ali družbenih skupinah. Predsodki so tista vrsta stališč, ki niso upravičena, argumentirana in preverjena, spremljajo pa jih močna čustva in so odporna na spremembe. Poenostavitev kompleksnih družbenih pojavov z vidika predsodkov ali stereotipov pa ima lahko destruktivne posledice za posameznika in množico, v kateri se nahaja. Interesi ljudi so zelo različni, kar kaže na dejstvo, da sleherni posameznik goji več interesov. V otroštvu in obdobju adolescence so interesi posameznika nesta-

bilni, spremenljivi in v glavnem pogojeni z doživljanjem socialnega okolja, v katerem živijo. Na oblikovanje trajnejših interesov pri posamezniku vpliva vrsta dejavnikov, ki so praviloma pogojeni z osebnimi izkušnjami, vplivi in pobudami drugih, zgledi… Zadovoljevanje interesov se praviloma kaže v udeležbi posameznika pri opravljanju različnih hobijev. Živimo namreč v skupnostih z drugimi in pri tem moramo znati uskladiti ter povezati različna stališča, interese in vrednote. Ljudje nismo ravnodušni in nevtralni do pojavov, ki nas obdajajo, nenehno jih ocenjujemo in vrednotimo, kar pomeni, da različne pojave v socialnem okolju vrednotimo glede na zaželene in nezaželene. Človek se ne rodi z izoblikovanim sistemom vrednot, temveč si z vzgojo in učenjem pridobi večino prepričanj in pojmovanj o tem, kaj naj bi bilo dobro, prav in zaželeno. Oblikovanje in razvoj moralnega vrednotenja in presojanja (kaj je prav in kaj ne) je zato v vsaki družbeni skupnosti še posebej pomembno. Morala pomeni skupek prepričanj in pojmovanj o tem, kaj je (oziroma ni) prav z družbenega stališča in s stališča človeške etike (moralne in etične vrednote). V vsaki družbeni in kulturni skupnosti obstajajo nepisana in pisana pravila o tem, kako naj se obnašamo v različnih situacijah. V tem je tudi smisel družbenim norm, s katerimi uravnavamo medsebojne odnose, saj v življenje vnašajo red in ustaljenost. V večini družbenih in kulturnih skupnostih obstajajo pravila, kako ravnati s kršilci norm. Ta pravila imenujemo družbene sankcije, ki jih v civilizirani družbi predstavljajo zakoni, zapisani in veljavni za vse državljane (vse tudi enako ščitijo), saj od tod izvira tudi pojmovanje pravne države. 2.2.2 Čustva Čustveno vznemirjenje je ena od glavnih značilnosti množice. Lahko se kaže v navdušenju, jezi, strahu, največkrat pa se kaže kot huda vznemirjenost, ki preide v specifična čustvena stanja in sproži reakcije, kot so kričanje, napad ali beg. Milivojević (2005) v pristopu opredeljevanja čustev (emocij) navaja, da jih je treba obravnavati celovito, saj se odražajo v vzpostavitvi relacije med življenjsko situacijo in zunanjim svetom na eni strani, med posameznikom in

23


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK osebnostjo na drugi strani ter samega čustva (emocije) kot tisto vez med posameznikom in zunanjim svetom. Po avtorjevem utemeljevanju je čustvo vedno reakcija posameznika na neki dogodek. Subjekt, ki čustveno reagira na določen dogodek, ne samo da vzpostavlja odnos proti specifičnemu dogodku, temveč pri sebi vzpostavi ustrezno reakcijo na ta dogodek. Najdestruktivnejši čustvi, ki se pojavljata v množici, pa predstavljata slepa jeza in bes, ki sta na najvišjem mestu stopenjske lestvice izražanja jeze. Jeza kot pojem predstavlja sovražna čustva nezadovoljstva. Čustva jeze nihajo v moči od blage razdražljivosti do močne razjarjenosti – besa. Kristančič (2002) ugotavlja, da so čustva jeze sestavni del agresije in nasilja, zato so deležna posebne pozornosti, kajti s poznavanjem jeze in sovražnih čustev lahko preprečimo marsikatero nasilno dejanje. 2.2.3 Agresija Večina socialnih psihologov definira agresijo kot vedenje, s katerim se namerava koga fizično ali duševno prizadeti ali oškodovati. Nasilje pa je zunanji izraz agresije. Nasilje včasih nima jasno določenih »akterjev« in je anonimno, medtem ko mora imeti agresija svoje individualne (določljive) akterje, ki so zanjo tudi odgovorni. Sicer pa v psihologiji obstajajo različne klasifikacije agresije (Ule, 2004): — instrumentalna agresija; predstavlja agresijo tedaj, ko je agresivno dejanje le sredstvo za dostop do kakšnega drugega cilja; v tej obliki agresije ni nobenega čustvenega odnosa med storilcem in žrtvijo; žrtev je pač ovira, ki jo mora storilec premagati, da pride do cilja (denar, teritorij, oblast …); — afektivna agresija; predstavlja agresijo v delu sovraštva med akterjem in žrtvijo, kar pomeni, da je taka agresija usmerjena proti žrtvi in je cilj agresije žrtev prizadeti, se ji maščevati; — aktivna agresija; posameznik stori dejanje s posebnimi agresivnimi dejanji zoper žrtev (udarci, povzročanje fizičnih poškodb, ostre kritike …); — pasivna agresija; posamezniku povzročimo škodo s svojo pasivnostjo v odnosu (nekomu nočemo pomagati v nesreči). V ozadju agresivnega vedenja niso le jeza, bes in sovraštvo, kot bi utegnili misliti, ampak je lahko veliko drugih čustev (strah, ljubosumje, sovraštvo, zavist, žalost …) – izvor agresivnega vedenja je lahko pravzaprav katerokoli neprijetno čustvo.

24

V vseh kulturah agresija spada med negativne (asocialne) oblike obnašanja. Zaradi svoje silovitosti in razdiralne moči jo družba nadzoruje in stremi k zmanjševanju njenih pojavnih oblik. Presojamo jo po veljavnih družbenih normah, težava pa je v neenotnosti kriterijev, zaradi česar lahko pride do dodatnih konfliktov. Po teoriji socialnega učenja agresija ni prirojena, ampak priučena (instrumentalno učenje, socialno modeliranje). Instrumentalno učenje pravi, da smo agresivni, če se to splača oziroma če tako vedenje prinese za nas zaželen učinek (ugled, status, denar …). Socialno modeliranje pa se osredotoča na agresivne zglede kot npr. eksperiment Bandura – otrokom so kazali agresivnost v filmu, risanki in z živim modelom. Ko jim je bilo naročeno, da pretepejo »lutko Bobo«, so se vsi odločili za enak pristop. To je bila neke vrste potrditev, da agresija na televiziji močno vpliva na agresivnost v resničnem življenju, še posebej na otroke (Bandura, 1963).

Človek je uganka. To uganko je treba reševati, in če si se ukvarjal z njo vse življenje, ne reci, da si izgubljal čas! Ukvarjam se s to uganko, ker hočem biti človek! (F. M. Dostojevski)

3 ZAKLJUČEK Kot je bilo v uvodu povedano, so družbene spremembe v Sloveniji pospešile med ljudmi tudi težnje k posnemanju evropskih dogajanj, med drugim tudi določenih negativnih dejanj. Eno takih, ki se odraža predvsem na področju delovanja policije, je vsekakor porast nasilja na prireditvah in shodih. Dejanja z elementi nasilja izvršujejo predvsem posamezniki ali skupine, ki so lahko tudi organizirane. Motivi za taka dejanja so različni: zadovoljevanje osebnih interesov, koristoljubje, zadovoljevanje nacionalnih, političnih in drugih interesov. Pri tem pa se velikokrat izpostavi problem množičnih neredov in divjaškega razbijanja z nasilnimi dejanji. Take skupine z raznimi oblikami verbalnega in fizičnega nasilja ne ogrožajo samo policistov, temveč tudi ostale udeležence shoda ali prireditve. Jedro takih organiziranih struktur je vse pogosteje sestavljeno iz posameznikov, ki tudi sicer v socialnem okolju izstopajo po svojem »asocialnem« vedenju; njihov cilj je izživljanje njihovih notranjih frustracij, prežeto s povzročanjem materialne škode. Mediji radi poročajo (na senzacionalen način) o ekscesih in nasilnem vedenju posameznikov ali skupin. Ta medijska osredotočenost na nasilje nas še posebej pritegne, po drugi strani pa to »medijsko koketiranje z nasiljem« (saj miroljubni udeleženci niso zanimivi) povzroča veliko škodo vsem; tako se »spirala nasilja vzdržuje«, zlasti če se spomnimo na zgoraj omenjeni eksperiment Bandura. Naj zaključim obravnavano tematiko z naslednjim citatom:

LITERATURA: — Berkić, Sanja: Freudovska teorija in struktura fašistične propagande; Seminarska naloga; Pedagoška fakulteta – Defektologija; Ljubljana 2004. — Kristančič, Azra: Socializacija agresije, AA Inserco, svetovalna družba, Ljubljana, 2002. — Musek, Janek: Psihologija – Človek in družbeno okolje, Ljubljana, Educy, 1994. — Milivojević, Zoran: Psihoterapija – Razumevanje emocija, psihoterapevtske studije, Prometej, Novi Sad, 2005. — Pečjak, Vid: Psihologija množice, Ljubljana, 1994. — Pečar, Janez: Nekatere posledice čezmernega uživanja alkoholnih pijač; Varnost –Strokovni bilten let. 7/št.4, RSNZ SR Slovenija, 1987. — Ule, Mirjana: Socialna psihologija, FDV, Ljubljana, 2004. — Leksikon Cankarjeve založbe, Ljubljana, 1998. INTERNETNE STRANI: — Ule - Nastran, Mirjana; www.sofdv.org/— socialna in politična psihologija; 2004. — Povzetki predavanj s področja psihologije; www.dijaski.net/psihologija/referati. html, 20. 1. 2013. — Bandura, Aleks; Bandura Eksperiment (1963); en.wikipedija.org/wiki/Bobo _ doll_experiment, 20. 1. 2013. Foto: Štefan Abraham, PU Murska Sobota, in Darko Brenko, UL MNZ

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

Usposabljanja predpogoj za učinkovito, enotno in zakonito obvladovanje demonstracij Rado Abutovič, SSP UUP GPU, in poveljnik PPE

Posebna policijska enota (PPE) je bila ob koncu leta 2012 v notranji in zunanji javnosti večkrat izpostavljena zaradi izvajanja nalog ob množičnih, tudi nasilnih protestih, včasih tudi s pridihom skrivnosti, ki naj bi zaznamovala to enoto. Dejstvo je, da je PPE ustanovljena na podlagi zakona o policiji, vendar je organizacija, kadrovanje, aktiviranje, usposabljanje, opremljanje in vse ostalo, kar je potrebno za učinkovito delo enote, zapisano v Odločbi o ustanovitvi PPE, njenih nalogah, načinu delovanja in uporabi, ki nosi oznako tajnosti interno. Zato je treba pojasniti, da je PPE enota na sklic, kar pomeni, da njeni pripadniki opravljajo naloge v različnih OE policije in so za delo ali usposabljanje v PPE posebej aktivirani. PPE je ustanovljena za občasno opravljanje določenih, praviloma zahtevnejših nalog policije, ko je za izvedbo naloge potrebno usklajeno delovanje večjega števila policistov,

letnik LXI/št. 1/2013

ki nalogo opravijo kot enota, pod enotnim vodstvom in s posebno opremo. Tudi naloge PPE niso nobena skrivnost, saj izvajamo enake naloge z enakimi pooblastili kot vsi drugi policisti, vendar običajno v zahtevnejših pogojih in položajih, ki jih drugi policisti brez dodatnih sposobnosti, znanj in opreme ne bi mogli opraviti. Policisti PPE smo se lani srečali z novimi oblikami protestov, ki so dosegli vrhunec z izrazito nasilnimi dejanji posameznikov in skupin, ki jih v preteklosti v tako intenzivnih oblikah nismo obravnavali. Policisti in starešine PPE smo bili kljub temu dobro pripravljeni na takšne scenarije, saj smo se z nekoliko manj

nasilnimi protesti (npr. študentske demonstracije) srečevali že prej ter se ves čas pripravljali in urili za obvladovanje najzahtevnejših oblik nasilnih demonstracij. Učinkovito, enotno in zakonito obvladovanje zahtevnih dogodkov ne bi bilo tako uspešno, če se pripadniki enote ne bi prej v procesu usposabljanj in urjenj enote dobro pripravili in izurili vseh postopkov. Treba je poudariti, da PPE brez zagotavljanja rednega urjenja ne more izvajati zahtevnih nalog, zato je izvedba načrtovanih usposabljanj PPE izrednega pomena za uspešno delovanje enote in posledično policije v celoti. K dobremu in učinkovitemu delu enote so nedvomno prispevala usposa-

25


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK bljanja in urjenja doma in v tujini. Izjemna izkušnja za okoli osmino enote so bila usposabljanja specializiranih enot evropskih policij EUPFT (Europen Union Police Forces Training) leta 2008 v Franciji, 2009 v Italiji in 2010 v Nemčiji. Pripadniki enote smo imeli izredno priložnost uriti in primerjati postopke s preostalimi evropskimi policijami za delovanje v najtežjih razmerah vzdrževanja in vzpostavljanja javnega reda, ko je ta huje kršen. Posamezni starešine enote so bili na dodatnih usposabljanjih v organizaciji CEPOL in drugih izvajalcev programa (JMTC – Joint Multinational Training Command ipd.). S pridobljenimi izkušnjami in znanji smo sproti nadgrajevali programe usposabljanj PPE in izurili policiste za delovanje v najtežjih razmerah. Že nekaj let potekajo skupna usposabljanja PPE v CO Gotenica, kjer poleg urjenja izvedemo tudi taktično vajo, ki jo pripravimo z najverjetnejšimi – realnimi scenariji in sodelovanjem operativnih štabov (OŠ) PU. Na takšen način smo delo in postopke PPE približali članom OŠ, ki so lahko tudi neposredno spremljali postopke PPE, poleg tega pa so sami preizkusili, kako zgleda delo operativnega štaba v najzahtevnejših pogojih. V letu 2012 smo, kot da bi pričakovali ali vedeli, kaj nas čaka, na taktičnih vajah preigravali scenarije množičnih nasilnih

demonstracij s postavljanjem barikad, zažiganjem objektov in vozil, uporabo pirotehnike in nevarnih predmetov. Predvideli smo tudi stopnjevanje nasilnih demonstracij na več krajih hkrati in sposobnosti prilagajanja takšni situaciji ter razporejanja moštva, napadu na določene ustanove in vladne objekte, zavarovanju in evakuaciji varovanih oseb, pa tudi najhujše scenarije z uporabo strelnega orožja pri posameznikih (situacije AMOK). Kljub realnosti takšnih urjenj vseh potrebnih situacij ni bilo mogoče izvesti zaradi neprimernih objektov in nezadostnih sredstev (zažiganje vozil, metanje vnetljivih predmetov, tekočin in pirotehnike, zaščita pred temi nevarnostmi, ustvarjanje hrupa ipd.). Na tem mestu bi se za izredno profesionalno in požrtvovalno delo zahvalil vsem pripadnikom in starešinam enote, kajti brez njih in njihovega prispevka, kljub vsem prizadevanjem, usposabljanjem in izkušnjam, naloge policije ob zadnjih nasilnih dogodkih ne bi bile opravljene. Izredno sem ponosen, da vodim enoto, ki ima tako dobro izurjene pripadnike, ki so tudi v najtežjih pogojih pripravljeni za delo. Pripadnost policistov se je najbolj pokazala ob številnih poškodbah policistov, ko so poškodovane, brez potrebe po ukazovanju, organizirano zaščitili, odnesli na varno in jim nudili prvo pomoč. Kar nekaj je primerov, ko

so se ranjeni policisti namesto domov ali na bolniški dopust vračali na delo, ker niso hoteli zapustiti svojih sodelavcev v najtežjih in najnevarnejših situacijah. Na takšno pripadnost in srčnost bi opozoril predvsem tiste, ki se pripadnikov PPE spomnijo le ob obravnavi upravičenosti ali širjenja upravičencev za dodatek za delo in usposabljanje v PPE. Policisti v času aktiviranja enote na sklic in izvajanja usposabljanj ali nalog prejemajo dodatek, vendar ta ni odrejen samo zaradi enkratne izpostavljenosti policistov PPE posebnim pogojem in nevarnostim, temveč tudi zaradi posebnih znanj in usposobljenosti, ki jo imajo v primerjavi z drugimi policisti, posebnih dolžnosti na podlagi odločbe o ustanovitvi PPE, zaradi nenehne pripravljenosti in dolžnosti odzivanja na sklic ob vsakem času, povečanega obsega dela zaradi aktiviranj in usposabljanj enote, zaradi dela v posebnih pogojih, med vikendi in prazniki, večurnega nošenja zaščitne opreme v vseh vremenskih razmerah (vročina, mraz itd.), uporabe posebnih sredstev, orožja in vozil, nadpovprečne odsotnosti od doma in družine, nadpovprečne uporabe prisilnih sredstev ter posledično izpostavljenosti pritožbenim in drugim postopkom, izpostavljenosti grožnjam… Kljub dobri usposobljenosti in pripravljenosti za delo smo med nasilnimi protesti ugotovili določene pomanjklji-

Med nasilnimi protesti je izredno dobro in pohvalno potekalo delovanje vseh služb policije na vseh nivojih. Izpostaviti je treba delovanje operativnih štabov in logističnih delavcev policije ter MNZ, ki so enotam PPE nudili hitro in strokovno podporo. Takšnega sodelovanja bi si želeli tudi v prihodnje.

26

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

»Na demonstracijah sem delal v Ljubljani, in sicer vsakokrat do 30. novembra 2012, ko sem bil poškodovan, saj sem dobil v glavo (čelado) del betonskega robnika. Zaradi moči udarca sem padel v nezavest, nato so me kolegi odnesli do vozila prve pomoči, od koder sem bil odpeljan v UKC Ljubljana. Tam sem ostal na opazovanju in zaradi poškodb (pretres možganov, nateg vratnih kit, oteklina …) ostal na bolniškem dopustu skoraj en mesec. Posledice so občasne bolečine v glavi, zlasti ob sunkovitih gibih, in rahlo vrtenje v glavi, kar pa se k sreči izboljšuje. Kot pripadnik PPE sem in bom svoje delo opravljal tako, kot mi nalaga zakon, predvsem bom še naprej varoval ljudi in premoženje. Ozadje protestov spremljam po medijih, vendar se z njim ne obremenjujem, saj sem profesionalec; zavedam pa se realnosti v naši državi. Med pozitivnimi vidiki naj omenim obisk kolegice za psihološko pomoč policistom Snežne Krek v bolnišnici. Ob njenem obisku sem dobil pozitiven občutek, da v tem položaju nisem sam. Tudi dar občanov – nageljni, ki smo si jih zataknili za neprebojni jopič – je deloval vzpodbudno. To, da smo z ljudmi, je gesta, ki je v zadnjih letih zvodenela. Pripadnik PPE sem iz lastne želje. Ne znam opisati občutkov, kako je ko delamo homogeno, tovariško, si zaupamo. Delal sem že v Posebni enoti milice, sodeloval na misiji na Kosovu, pa tudi pred vojno, med njo in po njej, ob zapiranju meje z Republiko Hrvaško. Žal pa moram izpostaviti slabo opremo enote – zlasti vodni top - in dejstvo, da nima vsak policist mikrokombinacije za zvezo«. Vojko Rupnik, PPE PU Kranj

letnik LXI/št. 1/2013

vosti, ki se nanašajo predvsem na nekatere dele neustrezne zaščitne opreme in v manjši meri na neustrezna ravnanja posameznikov. Takšna spoznanja so zelo koristna za razvoj in izboljšanje organizacije in postopkov, zaščitne opreme, orožja in vozil policije. Predlogi za izboljšanje bodo predstavljeni v okviru delovne skupine, ki analizira aktivnosti policije ob protestih na območju RS. Poleg odličnega vodenja in izvajanja postopkov vzdrževanja in vzpostavljanja javnega reda v množičnih nasilnih demonstracijah je treba izpostaviti uporabo posameznih prisilnih sredstev, kot so vodni curek in plinska sredstva. Ta so bila uporabljena prvič v samostojni Sloveniji. Policisti PPE že nekaj let opozarjamo na učinkovitost in uporabnost vodnega curka za razganjanje množice, saj je to najmilejše sredstvo, ki ga lahko uporabimo proti skupinam nasilnih protestnikov. Vodni curek v nasprotju z uporabo policijskih vrst in fizične sile ter palice ne povzroči telesnih poškodb. Pri frontalnem stiku policistov in množice pa se je nemogoče izogniti posledicam zaradi uporabe fizične sile in prisilnih sredstev ter poškodbam zaradi padcev (gibanje množice, robniki, količki ipd.). Kot poveljnik PPE sem na kraju osebno prevzel vodenje intervencije in usmerjanje vodnega topa z uporabo vodnega curka. Ta je bil učinkovito uporabljen proti posameznikom, ki so policiste obmetavali z granitnimi kockami in drugimi nevarnimi predmeti. Za tem smo uporabili vodni curek za ustvarjanje tako imenovane vodne zavese, ki je nasilne protestnike zadržala na zadostni razdalji. Slednje je s sočasno uporabo plinskih sredstev in premikom policijskih vrst povzročilo »razbijanje« množice na manjše skupine, ki so se v nadaljevanju razbežale ali bile na kraju prijete.

Tudi uporaba plinskih sredstev (izstrelkov in granat) se je izkazala za učinkovito sredstvo za razganjanje nasilne množice, ko je ta z napadi ogrožala življenja policistov, ljudi in premoženja. Pri uporabi navedenih prisilnih sredstev so končno padli tabuji o pretirani nasilnosti in neprimernosti teh sredstev, saj je bilo dokazano ravno nasprotno. Zaradi uporabe vodnega curka in plinskih sredstev ni bilo nobene poškodbe nasilnih protestnikov in policistov. PPE je ob zadnjih dogodkih pridobila dragocene izkušnje za nadaljnje uspešno obvladovanje podobnih dogodkov in določena spoznanja za razvoj ter evalvacijo policijskih postopkov, prisilnih sredstev in opreme. Še enkrat se je izkazala stara modrost, da se splača vlagati v usposabljanja in urjenja ter pripravo na vse možne dogodke in varnostne situacije, da te dočakamo ustrezno pripravljeni ter izvršimo naloge učinkovito, strokovno in zakonito. Rado Abutovič je poveljnik Posebne policijske enote GPU od leta 2008. Pred tem je od leta 1984, po končani kadetski šoli za miličnike, delal na PP Ljubljana Center kot policist, vodja patrulje in vodja policijskega okoliša, po končani višji šoli za notranje zadeve kot pomočnik komandirja PP Ljubljana Vič ter po končani fakulteti za varnostne vede v SUP PU Ljubljana in UUP GPU, kjer trenutno vodi PPE. Od leta 1985 je pripadnik Posebne policijske enote, v kateri je opravljal naloge policista, vodje skupine, pomočnika in komandirja oddelka, pomočnika in poveljnika PPE PU Ljubljana ter poveljnika PPE GPU. Je veteran vojne za Slovenijo in nosilec več policijskih priznanj.

27


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

»Pripadnik Posebne policijske enote Policijske uprave Ljubljana sem od leta 1997. Trenutno sem na delovnem mestu komandirja oddelka, in sicer vodim I. oddelek PPE PU Ljubljana. Sicer pa sem zaposlen na delovnem mestu višjega policista kriminalista na Policijski postaji Ljubljana Moste. V preteklosti sem bil nekajkrat na neprijavljenih ali prijavljenih protestih, in sicer leta 1996 (zadeva PUCKO), 2000 (srečanje BUSH PUTIN), 2010 (zadeva DRŽAVNI ZBOR) … Leta 2010 sem se kot pripadnik PPE prvič srečal z visokim tveganjem pri varovanju protestov, na katerih so v policiste metali granitne kocke s Trga republike, zabojnike za smeti, kamne itd., in ne samo – kot na prejšnjih protestih – jajc, moke ter jogurtov. Poudaril bi, da varovanje protestov in odločitve v tako zahtevnih dogodkih sprejemam z najvišjo mero policijske strokovnosti, profesionalnosti in močno osebno integriteto. Protest DRŽAVNI ZBOR 2010 je potrdil, da so bila večletna usposabljanja policistov pripadnikov PPE dobra priprava na izredne dogodke glede taktične in strokovne izurjenosti policistov ter vodij PPE enot in tudi psihične pripravljenosti slehernega policista. Sam sem vodil prvi oddelek PPE PU Ljubljana v kar nekaj izjemno kritičnih dogodkih. Protesti, prijavljeni ali neprijavljeni, so legitimna pravica izražanja mnenja na primeren in nenasilen način. Osebno dojemanje oziroma prepričanje ljudi je, da se v državi bogatijo določene t. i. zaščitene elite, finančno breme oziroma dolgovi pa se prelagajo na državo in posredno na državljane Slovenije, itd. (gesla protestnikov). Moja analiza protestnikov kaže, da njihovo jedro v Ljubljani in Mariboru zagovarja mirne proteste. Njihovo glavno orožje je

28

beseda in »gandijevska« vztrajnost pri doseganju njihovih ciljev. To potrjujejo protesti v Ljubljani in Mariboru, kjer večina protestov ni bila nasilna, in to predvsem zaradi pozivanja anonimnih organizatorjev shoda po strpnih in mirnih protestih, po nujni ločitvi nasilnih posameznikov oziroma skupin od preostalih protestnikov, zaradi izročanja vrtnic policistom ipd. Slednje pa ne velja za obrobne in različne skupine posameznikov. Ti pod »krinko« pravičnosti in legitimnosti cilja uporabljajo proteste izključno za svoje osebno promoviranje v teh skupinah, prepoznavnost v lokalnih okoljih ter celotni družbi. Sledijo skratka primitivnim načinom doseganja osebne uveljavljenosti. Njihov namen je na nasilen način izzvati policiste k posredovanju, telesno poškodovati policiste ter poškodovati znane objekte lokalnih in državnih organov oblasti, pri tem pa se medijsko izpostaviti. Nekako težko bi potegnil ločnico med dogodki pri nasilnih ali nenasilnih protestih. Skupni imenovalec nasilnih protestov sta bili izrazito močna agresivnost in nerazumnost posameznikov ali skupin, izražena s tem, da so posamezniki v kordon policistov metali čisto vse, kar je bilo pri roki, polne pločevinke piva (sam se dobil dve v glavo, kolikor se spominjam), steklenice, granitne kocke, samostoječe prometne znake, klopi itd. Predvsem je bilo izredno zahtevno varovanje protesta v Mariboru 26. 11. 2012 in Ljubljani  30. 11. 2012, nasprotno pa je v Mariboru  21. 12. 2012, ko sem s prvim oddelkom PPE PU Ljubljana varoval stavbo občine, okoli 100 mirnih protestnikov prišlo do zaščitnih ograj, namenjenih varovanju javnega reda in miru, ter policistom delilo vrtnice. Hkrati se je v bližnjem parku nasproti občinske stavbe zbrala množica protestnikov, ki je metala pirotehnična sredstva in vzklikala različna gesla oziroma parole proti policiji ter lokalnemu in državnemu vodstvu. Dobil sem občutek, da so se protestniki postavili čisto k nam do ograj, da bi preprečili metanje različnih predmetov v nas. Menim, da so policisti – pripadniki PPE – v vseh teh protestih pokazali visoko stopnjo strokovnosti in profesionalnosti. Sam sem opravljal naloge policije skoraj na vseh nasilnih protestih v Ljubljani in Mariboru. Policisti PPE smo bili podprti z operativnim štabom, ki je vodil varovanje, oziroma vodstvom policije, vselej smo v množici locirali

nasilne demonstrante, jih pozivali k prenehanju s kršitvami javnega reda ter jih v nadaljevanju izločili od preostalih mirnih protestnikov. To nam je omogočilo hitro posredovanje ter prijetje storilcev prekrškov in kaznivih dejanj. Nenazadnje posamezniki oziroma skupine z nevarnimi ravnanji (prižiganje in metanje molotovk, pirotehničnih sredstev ter drugih trdih predmetov) spravljajo v nevarnost tudi druge mirne udeležence protestov oziroma mimoidoče občane. Policisti in vodje PPE imamo pri izvajanju nalog policije odlično razvit občutek sorazmernosti med stopnjo ukrepanja in možnimi posledicami. Prav tako pa so se mirni protestniki oziroma mimoidoči občani zgražali nad ravnanjem posameznikov oziroma skupinami protestnikov ter se v večini primerov umaknili s kraja policijskega posredovanja. V prvem oddelku PPE PU Ljubljana je bilo šest poškodovanih policistov: počena koža na nosu, poškodba kolena, udarec granitne kocke v čeljust – posledica otekla čeljust, odrgnine in površinske poškodbe ter zvini prstov na roki. Sočasno je granitna kocka enega policista zadela v zaščitno čelado in zaradi silnosti udarca je izgubil zavest ter padel na tla, drugega pa v zaščitni vezir – tudi ta policist je padel na tla. Oba so sosednji policisti v policijskem kordonu prijeli in izvlekli vstran, na varno. Postati policist PPE sem si želel že v kadetski šoli za policiste v Tacnu. S PPE sem se prvič srečal na dvotedenskem usposabljanju kadetov v Gotenici leta 1993, kjer so nas pripadniki PPE izobraževali in usposabljali za posebne dogodke, in sicer za množične kršitve JRM, taktično delovanje enote na terenu. Pri tem usposabljanju in izobraževanju me je predvsem premamil polvojaški ustroj in delovanje PPE. Sledil sem svoji izjemni želji in ambiciji postati policist PPE, kar mi je leta 1997 tudi uspelo. Biti pripadnik PPE pomeni dodano vrednost v karieri slehernega policista, saj ob svojih rednih nalogah na policijski postaji oziroma v drugi enoti policije spozna tudi, kako poteka delo policije v ekstremnih pogojih pod močnimi psihičnimi in telesnimi obremenitvami. V takih razmerah pa človek najlažje in najbolje spozna samega sebe«. Alen Džabič, PPE PU Ljubljana

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

Foto: Štefan Abraham, PU Murska Sobota, PU Koper, Dean Božnik, PU Nova Gorica, Matjaž Čuček, GPU, in Zdravko Horvat, PU Ljubljana

letnik LXI/št. 1/2013

29


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

Policija in zasebno varovanje partnerja ali konkurenta? Mag. Boris Rojs, SSP UUP GPU

Tudi z zadnjo zakonsko ureditvijo področja zasebnega varovanja je policija, poleg naloge krepitve partnerskega odnosa s predstavniki zasebnovarnostnih subjektov (ZVS), ohranila nadzorstveno funkcijo (nadzor nad nošenjem delovne obleke, službene izkaznice, uporabo orožja in uporabo varnostnikovega ukrepa). Zakonodajalec je namreč prepoznal, da je treba to področje sistemsko nadzirati, saj se z ukrepi varnostnikov posega v človekove pravice, ki so ustavno varovana kategorija. Nadzorno funkcijo v ožjem smislu poleg imetnikov licence, ki jo z internim nadzorom izvajajo nad pri sebi zaposlenimi, izvajata tudi policija in Inšpektorat RS za notranje zadeve, v širšem smislu pa tudi ostali državni organi iz svoje pristojnosti (npr. Inšpektorat RS za delo). Sodelovanje med policijo in ZVS najpogosteje poteka pri preprečevanju kaznivih dejanj (izročajo zadržane osumljence tatvin v trgovinah, varujejo objekte in prevoze pošiljk, obveščajo policijo o storjenem kaznivem dejanju ipd.). Zadnje čase je še posebej aktualno sodelovanje policije pri varovanju javnih prireditev, predvsem tistih, ki jih zavezanci po 12. a členu Zakona o javnih zbiranjih (ZJZ) organizirajo v gostinskih obratih. V policiji menimo, da sodelovanje med subjektoma poteka dobro, a še vedno obstajajo področja, ki jih je mogoče izboljšati. Predvsem imamo v mislih okoliščine na terenu, ki terjajo učinkovito izvedbo ukrepov in pooblastil obeh organov – ZVS in policije. V prispevku želim konkretneje prikazati okoliščine, ki za učinkovit začetek in dokončanje nekega postopka terjajo dobro medsebojno sodelovanje med subjektoma. Predvsem imam v mislih obveščanje ZVS takoj s kraja uporabe ukrepa, naloge policije ob sprejemu takega klica in naloge policista na kraju. VARNOSTNIKOVO OBVEŠČANJE POLICIJE S KRAJA Ko policija s kraja dogodka prejme klic varnostnika oz. varnostnonadzornega centra (VNC), je pomembno, da dobro pozna svoja pooblastila in dolžnosti ob takem dogodku. Zbornica za razvoj slovenskega zasebnega varovanja (ZRSZV) in nekateri ZSV so nas namreč obvestili, da policija ob klicih ZVS pogosto odgovarja, da za neko nalogo ni pristojna.

4. oseba s silo ali grožnjo o neposredni uporabi sile ovira ali prepreči izvedbo varnostnikovega ukrepa (člen 45/6 ZZasV-1 oz. člen 40/2 ZJZ);

Z novimi usmeritvami za delo policije na področju zasebnega varovanja smo med drugim obdelali tudi to področje in po odzivih s terena ocenjujemo, da se je odzivnost policije izboljšala.

5. je oseba pri uporabi ukrepa oz. drugega sredstva tako poškodovana, da potrebuje medicinsko pomoč – varnostnik jo je dolžan oskrbeti oz. pomoč čim prej zagotoviti in o tem obvesti policijo (člen 57/1 ZZasV-1);

Varnostnik oz. VNC lahko oz. mora obvesti policijo, kadar:

6. varnostnik ugotovi, da se pripravlja, izvršuje ali se je izvršilo kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (58. člen ZZasV-1);

1. varnostnik uporabi ukrep varnostnika oz. drugo sredstvo, in sicer zadržanje osebe, sredstvo za vklepanje in vezanje, fizično silo, plinski razpršilec, službenega psa, v nasprotju z določbami zakona o zasebnem varovanju, strelno orožje (člen 57/1 ZZasV-1); 2. varnostnik pri površinskem pregledu vrhnjih oblačil osebe ali površinskem pregledu notranjosti vozila, tovora oz. prtljage najde predmet kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti (npr. orožje, nevaren predmet ali snov), ali predmet prekrška. Varnostnik predmete izroči policiji (člen 49/4 ZZasV-1);

30

3. se oseba ne ravna po zakonitem navodilu oz. ukrepu varnostnika (člen 45/5 ZZasV-1 oz. člen 40/2 ZJZ);

7. na shodu ali prireditvi ne morejo zagotoviti reda in je pri kršitvi udeleženo večje število ljudi ali kadar je ogrožen javni red, zaprosijo za pomoč policijo (člen 26/2 ZJZ); 8. ob prekinitvi shoda ali prireditve zaradi izvrševanj KD, pozivanja h KD ali če pride do nasilja oz. splošnega nereda, ki ga varnostniki oz. reditelji sami ne morejo odpraviti in je s tem huje kršen javni red ali ogrožena varnost ljudi ali premoženja oz. varnost javnega prometa (27. člen ZJZ). letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

NALOGE POLICISTA, KI SPREJME KLIC, IN NALOGE POLICISTA NA KRAJU OKC PU oziroma dežurni PP po prejemu klica varnostnika, s katerim policijo obvesti o zgoraj navedenih okoliščinah, od njega pridobi osebne podatke (lahko tudi številko službene izkaznice) in podatke o imetniku licence, za katerega v tem trenutku opravlja naloge. Podatke ustrezno zabeleži in na kraj pošlje policista. Ta na kraju ugotovi dejansko stanje prijavljenega dogodka in izvede ukrepe iz 148. člena ZKP ter ustrezne ukrepe iz ZZasV-1. Seveda je pomembno, da si tudi varnostnik skuša zapomniti čim več okoliščin, pomembnih za dokazovanje protipravnega ravnanja osebe, saj je to v interesu ZVS in policije. Kadar varnostnik osebe ni uspel identificirati oz. zadržati, si bo skušal zapomniti njen točen opis, smer in način pobega (peš, vozilo, opis vozila, registrska številka ipd.). Sodelovanje med subjektoma je torej ključno. V nekaterih zapletenejših primerih policist vseh ukrepov ne bo mogel izvesti takoj na kraju. V tem primeru se bo seveda posvetoval z vodstvom PP. Pristojna PP si bo pomagala tudi s poročilom o uporabi ukrepa varnostnika, ki ga je ZVS o uporabi nekaterih ukrepov dolžna poslati v presojo na PP v 48 urah, ogledom posnetkov kamer, dodatnim zbiranjem obvestil. UKREPANJE ZOPER OSEBO, KI SE NE RAVNA PO VARNOSTNIKOVEM UKREPU Na javnih prireditvah, na katerih rediteljsko službo opravljajo varnostniki, ti z ukrepi zagotavljajo red in javni red. Če se oseba ne ravna po redu ali javnem redu na takšni prireditvi, sme varnostnik z uporabo ukrepov (navedeni so v členih od 45. do 53. ZZasV-1) zagotoviti spoštovanje reda in javnega reda. Ravnanje v nasprotju z varnostnikovimi ukrepi predstavlja prekršek, katerega obravnavanje je v pristojnosti policije. letnik LXI/št. 1/2013

STROKOVNI PRISPEVEK

Če oseba kljub opozorilu ne ravna po varnostnikovem ukrepu, jo sme varnostnik z uporabo fizične sile odstraniti ali zadržati do prihoda policije (52. člen ZZasV-1). Varnostnik o zadržanju ali uporabi fizične sile obvesti policijo. Varnostnik sicer na javnih shodih in javnih prireditvah nekaterih ukrepov (ZZasV-1 jih imenuje druga sredstva; navedeni so v členih 54, 55 in 56) ne sme uporabljati. Policist na kraju zoper osebo izvede prekrškovni postopek po določbah 89. člena ZZasV-1. Varnostnik sme v nadaljevanju z ukrepom preprečitve vstopa na varovano območje zagotoviti red oz. javni red (50. člen ZZasV-1). Če se oseba ponovno ne ravna po varnostnikovem ukrepu, policija za zagotovitev reda ali javnega reda zoper njo ravna po načelu stopnjevanja ukrepov. Pogosto bo to ravnanje osebe predstavljalo kršitev določb ZJRM-1, zaradi česar policisti ukrepajo zoper osebo tudi po določbah ZJRM-1 in po 108., 109. ali 110. členu ZP-1. POSREDOVANJE OSEBNIH PODATKOV VARNOSTNIKU Kadar bo varnostnik policista zaprosil za osebne podatke osebe, zoper katero je uporabil ukrep, ker je sam ni uspel identificirati (npr. ker je oseba pobegnila, ker se ni hotela identificirati ipd.), bo identifikacijski postopek opravil policist. Pri tem bo ravnal po določbah Zakona o policiji oz. 16. člena Pravilnika o policijskih pooblastilih in ocenil upravičenost varnostnikove zahteve. Po identificiranju osebe bo varnostnika poučil, naj imetnik licence vloži pisni zahtevek na krajevno pristojno PP. Sicer pa se je doslej že izoblikovala praksa, da za podatke najpogosteje imetnik licence zaprosi kar v poročilu o uporabi ukrepov varnostnika. Temu je prilagojen tudi nov obrazec poročila (VIII. poglavje v obrazcu). PP je podatke dolžna posredovati, saj je imetnik licence do njih upravičen na podlagi

31


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

57. člena in 82. člena ZZasV-1 ter 11. člena Pravilnika o izvajanju ZZasV-1. Potrebuje jih namreč za poročilo o uporabi ukrepa varnostnika in vodenje evidence ukrepov. UGOTOVLJENI PREKRŠKI Policija je v zadnjih petih letih (za leto 2012 je zajeto obdobje desetih mesecev) ugotovila 693 prekrškov ZZasV-1 in 611 prekrškov ZJZ. Pri analizi ugotovljenih prekrškov lahko ugotovimo, da je število prekrškov zoper varnostnike vsa leta na približno enakem nivoju oz. so nekateri prekrški celo v upadu. Tudi ukrepi zoper imetnike licence so v približno enakih okvirih. Na drugi strani pa lahko trdimo, da policija dosledneje ukrepa zoper osebe, ki se ne ravnajo po varnostnikovih ukrepih oz. varnostnikom pri tem grozijo. Na podlagi tega lahko sklenemo, da si policija, kljub vlogi nadzornega organa nad ZVS, vse bolj prizadeva zaščititi partnerja v sistemu zagotavljanja splošne varnosti v državi.

ZAKLJUČEK Seveda se policija in ZVS srečujejo tudi v ostalih okoliščinah, ki terjajo njuno medsebojno sodelovanje. Pri tem je pomembno, da si oba subjekta ves čas in ob vsakem postopku prizadevata za čim boljše sodelovanje in strokovno izvedbo njunih pooblastil oziroma ukrepov. Le na podlagi krepitve partnerskega odnosa in strokovnega izvajanja nalog je mogoče doseči večjo legitimnost in kredibilnost izvedenih ukrepov. Posledično je mogoče doseči višji nivo zagotavljanja varnosti na območju celotne države. Zato policija na vseh treh nivojih organiziranosti teži h kontinuiranemu izvajanju ustreznih aktivnosti. Trdimo lahko, da sta policija in ZVS v sistemu zagotavljanja splošne varnosti v Republiki Sloveniji partnerja in ne konkurenta, pri čemer se njune vezi počasi, a vztrajno krepijo – tudi preko doslednega policijskega ukrepanja zoper osebe, ki se ne ravnajo po ukrepih varnostnikov, in doslednega odzivanja policije na klice varnostnikov s kraja. Foto: Štefan Abraham, PU Murska Sobota

KRŠITEV ZZasV-1

2008

2009

2010

2011

2012

SKUPAJ 134

Imetnik licence pisno ne obvesti PP o uporabi ukrepa

35

23

15

40

21

Varnostnik s kraja ne obvesti PP o uporabi ukrepa

27

20

12

3

0

62

Varnostnik pri sebi nima oz. ne pokaže sl. izkaznice

26

21

17

20

15

99

Varnostnik ne nosi delovne obleke

57

27

21

9

0

0

Varnostnik ni v delovnem razmerju oz. nima licence

0

0

0

1

6

7

Oseba se ne ravna po varnostnikovem ukrepu

0

0

0

42

164

206

0

0

0

43

85

128

Skupaj

Oseba prepreči izvedbo ukrepa varnostniku

115

85

53

149

291

693

KRŠITEV ZJZ

2008

2009

2010

2011

2012

SKUPAJ

Oseba ima prepovedane predmete na shodu oz. prireditvi; oseba, ki se z grožnjo ali silo upira reditelju; oseba, ki kljub opozorilu reditelja moti red

90

103

141

101

98

533

Oseba, ki kljub zahtevi vodje varovanja ali policije ne zapusti prireditvenega prostora

12

4

54

5

3

78

102

107

195

106

101

611

Skupaj

32

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK

Zakaj prihaja do nasilja med vrstniki? Žiga Planinec, PP Kranj

V prispevku predstavljam raziskavo o nasilju med učenci tretjega triletja v devetih osnovnih šolah na območju Upravne enote Kranj. Ker se nihče ne rodi z genskim zapisom, da bo postal nasilnež, so me zanimali vzroki, zakaj prihaja do nasilja med vrstniki. Raziskava je bila izvedena na podlagi vnaprej pripravljenega vprašalnika in je zajela ciljno skupino 2160 učencev tretjega triletja v vseh dvanajstih šolah na območju Upravne enote Kranj. V nadaljnjo analizo sem dobil 1304 pravilno, korektno izpolnjenih anketnih vprašalnikov (tri šole niso posredovale podatkov). Podatke sem analiziral in jih s statističnim programom ustrezno obdelal. Pri raziskavi me je zanimalo, ali so bili učenci v šoli že kdaj deležni nasilja, ali so bili oni kdaj nasilni do drugih, kako pogosto prihaja do nasilnih dejanj; anketirance sem prosil, naj ocenijo stanje nasilja v šolah, katerega nasilja je v šoli največ itd. Rezultati raziskave so pokazali, da je nasilje v osnovnih šolah prisotno in da

letnik LXI/št. 1/2013

ni skoraj nobene razlike med nasilnimi dejanji v mestnih in primestnih šolah. V zaključku sem zapisal svoj pogled na to, kako bi lahko omilili škodljive posledice nasilnih dejanj v šolah, kaj bi šole lahko storile, da bi preprečile tovrstne pojave, in kaj lahko storijo na področju preventivnega delovanja. Nasilje v socialnem okolju Otroci, ki so žrtve nasilja v družini, so ranljivejši za nasilje v socialnem okolju in so neredko žrtve ali povzročitelji nasilja v šoli. Za šolo je torej še kako pomembno, ali otroci doživljajo nasilje v družini (Dobnikar v Tašner 2009). Velikokrat se zgodi, da otroci, ki v družini doživljajo nasilje, v šoli najdejo varen prostor.

Vloga učiteljev je v tem primeru zelo velika, saj morajo prepoznati učenca, ki je doma, v družini deležen nasilja. Učitelji (in tudi ostali odrasli) bi morali prepoznati znake doživetega nasilja: vedenjske, čustvene, socialne težave, težave učencev v odnosih do drugih vrstnikov, odraslih, kognitivne težave itd. Posledično lahko pri takih otrocih ugotovimo, da so vzgojno zahtevni in težje vodljivi. Osebnostni razvoj otroka je odvisen od dogajanja v družini. Otroci, ki odraščajo v družini, kjer je nasilje, sčasoma ponotranjijo vzorce obnašanja staršev. Deklice pogosto prevzamejo vlogo žrtve. Dečki pogosto prevzamejo nasilni del komunikacije, nasilje pa sprejemajo kot običajen način reševanja

33


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK nesporazumov, kot nekaj vsakdanjega (Plaz, Veselič 2002: 126−130). Po Johanu Galtungu, norveškem teoretiku, je »nasilje prisotno takrat, kadar se na človeka vpliva tako, da je njegova telesna in mentalna realizacija pod ravnijo njegove potencialne, možne realizacije.« (Galtung 1975: 110). Ne smemo si zatiskati oči in reči, da nasilja v našem okolju ni. Prelistajmo samo novice ali poglejmo osrednja poročila po televiziji. Samo nasilje. Glavne teme so obarvane z barvami nasilja, ki je povsod okoli nas. Ne mine dan, da ne bi brali, slišali, da ne bi videli kaj o nasilju. Prisotno je v vseh delih našega življenja, intimnega, javnega in družinskega. Niti šole niso imune na nasilna dejanja. Včasih slišimo in beremo, da je nasilje prisotno tudi na naših šolah. Zdi se, da javnost marsikdaj sploh ne izve za vse nasilje, ki se dogaja v šolah, nekateri si tega niti ne upajo priznati. Nasilje v šoli zajema širok spekter agresivnih obnašanj med učenci, otroki. Danes bi lahko nasilje med mladimi, med učenci v šolah imenovali s tujko »bullying«, ki bi jo lahko prevedli kot ustrahovanje oziroma trpinčenje. Različni avtorji poudarjajo različne vidike »bullyinga«, vendar imajo te opredelitve tudi mnogo skupnega: — trpinčenje je tisto nasilje, ki se dogaja dlje časa; — lahko je verbalno, psihično ali fizično; — vključuje neravnovesje moči med žrtvijo in napadalcem; — žrtev se ne more braniti, občuti strah in nemoč. Pojav je razširjen, vendar o njem vemo tako malo. Odgovor bi lahko bil ta, da je »bullying« prikrita dejavnost, kar je posledica naslednjih dejavnikov: — nasilneži in žrtve o tem molčijo, nasilneži zato, da lahko nasilje izvajajo še naprej, in žrtve, ker jih je strah; — največkrat se trpinčenje dogaja brez prisotnosti odraslih; — v mnogih kulturah pričakujejo, da bodo otroci probleme rešili sami; — mnogi odrasli podcenjujejo ta pojav; — starši se otroka sramujejo in so jezni, ker se ne brani ter hodi domov raztrgan; — žrtev je strah maščevanja. Skupna značilnost definicij je, da se vrstniško nasilje ne omejuje le na telesno nasilje. Nasilje je lahko verbalno, psihično, socialno. Rezultati raziskave Raziskava, ki sem jo naredil, je zajela učence tretje triade osnovnih šol na območju Upravne enote Kranj. Zbiranje

34

podatkov je potekalo od sredine aprila 2011 do konca maja 2011. Vzorec raziskave so bili 1304 izpolnjeni anketni vprašalniki. Pri nekaterih vprašanjih je bilo možnih več odgovorov, na nekatera vprašanja niso odgovorili vsi učenci. Anketni vprašalnik je izpolnilo: — 665 moških in 639 žensk, — 470 sedmošolcev, 422 osmošolcev in 412 devetošolcev. Na vprašanje »Ali si bil v šoli že kdaj deležen nasilja, ki bi ti ga povzročili drugi učenci?« je 745 otrok odgovorilo, da so bili deležnih nasilja (57 %), 563 otrok pa, da niso bili deležni nasilja (43 %). Zaskrbljujoč je podatek, da je kar 40,10 % učencev pritrdilno odgovorilo

na vprašanje: »Ali si bil kdaj nasilen do drugega učenca?« Glede na izsledke moje raziskave lahko ugotovim, da se vrstniško nasilje v osnovnih šolah stopnjuje. Pučnik v raziskavi (1999) ugotavlja, da je bilo glede na raziskavo v letu 1996 v osnovnih šolah trpinčenih 21,5 % učencev. V svoji raziskavi sem ugotovil, da je delež trpinčenih otrok v letu 2011 kar 56,90 %. Nasilnežev je bilo v letu 1996 12,5 %, v letu 2011 pa kar 40,06 %. Treba je omeniti, da je bila raziskava v letu 1996 narejena z učenci 3. in 6. razredov osnovne šole, v moji raziskavi so bili zajeti učenci 7., 8. in 9. razredov. Nasilje ne more nastati iz nič. Vzroki za nasilje morajo obstajati, da do njega letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK Pogled na lestvico najbolj priljubljenih videoiger v letu 2011 nam lahko pokaže, kakšnega »kruha in iger« si želijo uporabniki. Med desetimi najbolje prodajanimi je bilo devet takih, v katerih prevladuje nasilje. Med desetimi najbolje prodajanimi videoigrami v letu 2011 je bilo pet takih, v katerih prevladuje nasilje. Zdi se, da je poanta nasilnih iger ekstremno nasilje, pretepi, posilstva, mučenje, ubijanje. Zaskrbljujoče je, da je vse to nasilje pravzaprav rdeča nit celotne igre in da je zaželeno ter da je pravzaprav poanta celotnega scenarija igre, ki glavnega junaka pripelje na cilj neke zgodbe. Mogoče že drži, da neprestano gledanje nasilnih prizorov v filmih ali videoigrah, kjer igralec neposredno aktivno deluje – igra, povzroča zmanjšanje občutljivosti za nasilje. Tu je treba dodati, da posnemanje nasilnih prizorov ni le rezultat gledanja filmov ali igranja videoiger. Na posameznika poleg nasilja v omenjenih medijih vpliva še veliko drugih dejavnikov: družinske razmere, vzgoja, starši. Če bi poslušali zgolj nasprotnike prikazovanja nasilja v videoigrah in filmih, bi nedvomno slišali, da povezava obstaja in da ni sporno, da nasilne igre in filmi vplivajo na posameznika. Nedvomno gre za vzajemen proces, v katerem mediji zrcalijo stanje v družbi in nanj tudi vplivajo. Menim, da za določene družbene pojave ne smemo kriviti zgolj filmov, iger ali glasbe. Ljudje bi bili nasilni tudi, če ne bi gledali filmov, igrali iger ali poslušali glasbe. Dokaze za to lahko najdemo v zgodovini. Tudi včasih, v obdobju pred filmi in videoigrami, ter v časih, ko glasbena besedila niso vsebovala toliko nasilja kot zdaj, je bilo nasilje prav tako prisotno. Posledica igranja računalniških iger so lahko nižji akademski dosežki (Anderson & Dill 2000, Gentile, Lynch in Walsh 2004).

sploh pride. Ko sem analiziral vzroke za nasilje, sem ugotovil, da učenci razloge za nasilje v šoli vidijo takole: — da nasilja v njihovi šoli ni, je odgovorilo 42 učencev (4 %); — da so za nasilje krivi filmi, glasba, internet, videoigre, je odgovorilo 305 učencev (29,40 %); — da so za nasilje odgovorni družina in prijatelji, je odgovorilo 370 učencev (35,60 %); — da je za nasilje kriva bolezen, je odgovorilo 64 učencev (6,20 %); — da je za nasilje krivo kaj drugega (zunanji videz, telesna hiba, narodnost …), je odgovorilo 257 učencev (24,80 %). letnik LXI/št. 1/2013

Ferlinc (2009: 12) govori o sodobnem problemu starševstva, ko pravi, da je razvoj otrok ogrožen, kadar starši ne prevzamejo starševske vloge oziroma jo opuščajo. To se dogaja predvsem v današnjem času, ko starši vlogo prevzamejo glede na lastne trenutne potrebe in ko tradicionalne vloge moškega in ženske izginjajo, nove pa še niso izoblikovane. Govori o tako imenovani fluidni identiteti staršev (ib.). Na drugem mestu vzrokov za nasilje v šolah so se pojavili filmi, glasba, videoigre, internet. Ko sem raziskoval vzroke za takšne rezultate, sem naletel na podatke o najbolj gledanih filmih v kinematografih med leti 1992 in 2009. Med prvimi 150 filmi je precej takih z nasilno vsebino.

Posamezniki, ki imajo v sebi visoko stopnjo sovražnosti, so bolj podvrženi nasilju, ko so izpostavljeni videoigram z nasilno vsebino. Za posameznike z nizko stopnjo sovražnosti pa velja, da je za njih manj verjetno, da bodo postali agresivni, če bodo igrali videoigre z nasilno vsebino (Gentile, Lynch, Linder & Walsh 2004). Posamezniki, ki imajo visoko stopnjo sovražnosti, so biološko bolj nagnjeni k antisocialnemu vedenju. V določenih okoliščinah, v katere pridejo, se lahko naučijo teh vedenj. Če govorimo o nasilju, potem se v takih okoliščinah lahko naučijo nasilnih vedenj. Če bi v bližnji preteklosti poskušali najti kakšen primer nasilnega dejanja, ki je imel svoje korenine v igranju videoiger z nasilno vsebino, bi se zagotovo

35


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK spomnili streljanja na srednji šoli Columbine (Združene države Amerike) leta 1999. Srednješolca, Eric Harris in Dylan Klebold, sta na omenjeni šoli ubila dvanajst sošolcev in enega učitelja. Štiriindvajset oseb je bilo v pokolu ranjenih. Po dejanju sta storila samomor. Kot so pozneje ugotovili agenti FBI, sta fanta uživala v igranju videoigre »Doom«, ki jo je licencirala ameriška vojska, da bi učila vojake efektivnega ubijanja. Vendar gre v tem primeru in v temu podobnih primerih nedvomno za splet okoliščin, ki so pripeljale do tragedije. Nikakor pa ni samo videoigra z nasilno vsebino razlog za ta pokol. Večina raziskav se je doslej nanašala na negativne učinke videoiger, predvsem zaradi nasilja, ki ga vsebujejo. Pravega rezultata oziroma prave vzročne povezave do zdaj ni bilo mogoče dokazati. Pri tem ne smemo pozabiti tudi na tisti del raziskav, ki poročajo o tem, da lahko videoigre tudi pozitivno vplivajo na mlade. Učenci so v anketi na vprašanje »Katere vrste nasilja je na vaši šoli največ?« odgovorili, da je na šolah največ psihičnega nasilja (35 %), sledijo fizično (34 %), verbalno (24 %) in spolno nasilje (7 %). Zanimalo me je tudi, kako pogosto prihaja do nasilja v šoli, zato sem učencem postavil vprašanje: »Kako pogosto si bil deležen nasilja v šoli?« Dobil sem takšne odgovore: 520 učencev je odgovorilo »nikoli«, 527 »enkrat, dvakrat«, 110 »enkrat mesečno«, 69 »enkrat tedensko« in 72 »večkrat na teden, skoraj vsak dan«. Ko sem preverjal empatičnost učencev, sem ugotovil, da je na vprašanje »Kako se počutiš, ko vidiš, da so do drugega učenca nasilni?« 252 učencev (19,50 %) odgovorilo, da jim je vseeno, če drugega učenca sošolci trpinčijo. Na vprašanje »Ali si oziroma bi sodeloval pri nasilju, če ti sošolec, ki je (bil) deležen nasilja, ni všeč?« je 675 učencev (52,20 %) odgovorila z »ne bi sodelovali«. Ostali odgovori: za »da« se je odločilo 82 učencev (6,30 %), za »mogoče« 305 učencev (23,60 %) in za »ne vem« 232 učencev (17,90 %). Pri statistični obdelavi odgovorov sem navzkrižno primerjal odgovore na trditev »Oceni stanje nasilja v vaši osnovni šoli« in vprašanje »Ali si bil v šoli že kdaj deležen nasilja, ki bi ti ga povzročili drugi učenci?«. 33,20 % učencev, ki so odgovorili, da je nasilja v njihovi šoli veliko, je že bilo deležnih nasilja, ki jim ga je povzročil drug učenec. 12,40 % učencev, ki so odgovorili, da je nasilja v njihovi šoli veliko, še ni bilo deležnih nasilja, ki jim ga je povzročil drug učenec. 1,10

36

% učencev, ki so odgovorili, da nasilja v njihovi šoli ni, je bilo že deležnih nasilja, ki jim ga je povzročil drug učenec. 6,80 % učencev, ki so odgovorili, da nasilja v njihovi šoli ni, še ni bilo deležnih nasilja, ki jim ga je povzročil drug učenec. Primerjal sem tudi odgovore na vprašanje »Ali si bil v šoli že kdaj deležen nasilja, ki bi ti ga povzročili drugi učenci?« in jih primerjal s spolom anketirancev. 67,90 % moških je že bilo deležnih nasilja v šoli, medtem ko je žensk, ki bi bile deležne nasilja v šoli, 45,60 %. Ko sem primerjal pogostost nasilja v šoli s tem, v kateri razred hodijo učenci, sem ugotovil, da je 39,30 % učencev 7. razredov, ki niso bili nikoli deležni nasilja. V 8. razredih je takih učencev 38,20 %, v 9. razredih pa 42,70 %. Eno izmed zanimivejših vprašanj, ki sem si ga zastavil pred izvedbo raziskave, je bilo »Ali je stopnja nasilja med učenci v mestnih osnovnih šolah višja v primerjavi s stopnjo nasilja med učenci s podeželskih oz. primestnih osnovnih šol?«. Pogosto namreč domnevamo, da se vrstniško nasilje pojavlja predvsem v šolah, ki so postavljene v mestih (Olweus 1995:18). Rezultati norveške raziskave kažejo, da ni tako. Odstotek učencev v Oslu, Bergnu in Trondheimu (število prebivalcev je od 150.000 do 450.000), ki so doživeli nasilje ali so bili nasilni do drugih, je približno enak ali celo nekoliko nižji kot v drugih delih države). Ugotovljeno je bilo, da se učitelji in starši v velikih mestih z učenci, ki so povezani z nasiljem, pogosteje pogovarjajo. Ti rezultati kažejo na nekoliko večjo osveščenost o tem problemu v mestu (ib.). Svoje rezultate sem obdelal po ključu mestne – primestne šole. V skupino mestnih šol sem vključil tiste šole iz MO Kranj, kjer velika večina učencev, ki te šole obiskuje, živi v strnjenih blokovskih soseskah. V kategoriji primestnih šol so bile šole iz novo nastalih občin (Šenčur, Cerklje na Gorenjskem, Preddvor, Naklo). Učencem sem zastavil vprašanje »Ali si bil v šoli že kdaj deležen nasilja, ki bi ti ga povzročili drugi učenci?«. Z raziskavo sem ugotovil, da je bil delež otrok iz mestnih šol (59,8 %), ki so bili deležni nasilja v šoli, nekoliko večji kot delež otrok, ki so bili deležni nasilja, iz primestnih šol (54,6 %). Razlika v deležih je na meji statistične značilnosti. Kako naprej? S prevzgajanjem otrok se moramo začeti ukvarjati že zelo zgodaj, najkasneje pa v osnovni šoli, ker kar je zamujeno v osnovnošolskih letih, se v kasnejših letih težko nadoknadi. Razlog za to je proces razvoja in ponotranjenja moralnih

norm, ki poteka nekje do konca osnovne šole. Otroci preživijo približno tretjino dneva v šoli. So v nenehnih neposrednih in posrednih stikih s sošolci in strokovnimi delavci. Strokovni delavci, pedagogi in drugi zaposleni v vzgojno-izobraževalnih ustanovah otroke lahko opazujejo in so nemalokrat prvi, ki pri njih opazijo težave. Posledično so tako lahko tudi prvi, ki otroku lahko ponudijo pomoč. Z rastjo družbe in socialnih vrednot se spreminja tudi dojemanje nasilja v šolah. Če je bilo pred petdesetimi leti še povsem sprejemljivo, če je kakšen učitelj učenca pretepel, zdaj ni več tako. Fizičnih kazni danes skorajda ni več, a kazni kljub temu v šolah ostajajo. Menim, da je prav, da se nasilje v šolah sankcionira, in sem zagovornik tega, da šola kot institucija pokaže nasilnežu, da ni mesto, kjer bi se izvajalo nasilje oziroma da šola ni in ne bo tolerirala nobenega nasilja. Pri izrekanju ukrepov nasilnežu je treba paziti, da se dejansko ugotovi pravi razlog, zakaj je prišlo do nasilja, pri čemer je treba izprašati vse, ki bi karkoli vedeli o nasilnem dogodku. Včasih se namreč zgodi, da se vlogi žrtve in nasilneža prepletata, in nemalokrat tisti, ki je zadnji izvršil neko nasilno dejanje nad drugim, ni nasilnež, ampak žrtev, ki je dolgo časa trpela in zbirala pogum, da je nasilnežu vrnila del tistega, kar je pretrpela pred tem. Ravno zaradi tega je treba izluščiti jedro problema in storiti vse, da se problem odpravi oziroma da se ne ponovi. Nasilnežu je treba pokazati, da se nasilja v šoli ne bo toleriralo. Šola mora pokazati učencem, da bo vsakršno nasilje v šoli strogo sankcionirano. Če hočemo nasilje omiliti ali odpraviti, moramo vplivati na celoto (Pušnik 1999). Pomembne so tudi vrednote, ki jih otrokom posredujejo starši, in njihovi medsebojni odnosi. Pri obravnavanju in preprečevanju nasilja je ključnega pomena sodelovanje med družino, učencem, učiteljem, ostalim osebjem šole, skupnostjo, policijo, centri za socialno službo in zdravstveno službo. V okviru šole bi bilo treba organizirati delavnice, v katere bi bilo treba vključiti tudi starše. Šole bi morale več časa posvetiti vzgoji in ne le izobraževalnim vsebinam. Na šolskih površinah, kjer so nasilna dejanja najpogostejša, bi bilo treba povečati nadzor, da se bodo otroci počutili popolnoma varne. Skupaj z učenci bi bilo treba postaviti jasna pravila glede nasilnega vedenja in predvidenimi ustreznimi in vnaprej določenimi vzgojnimi ukrepi. Večji poudarek bi moral biti tudi na oblikovanju pozitivne samopodobe, vzpodbujanju, spoštovanju in nagrajevanju, v družbi pa bi se morale spremeniti norme in vrednote, saj je nasilje tudi odsev družbe, v kateri živimo. letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

STROKOVNI PRISPEVEK jih plečih, a pri tem ne smemo pozabiti na vlogo družine, temeljnega socializatorja in vzgojitelja, ki je prav tako pomemben del pri želji, da dosežemo ničelno stopnjo nasilja med mladimi. Vse to zajema Nacionalna strategija o ničelni stopnji tolerance nasilja med mladimi. Če bomo sledili ciljem, če bosta želja in volja dovolj veliki, bodo črke na papirju počasi prerasle okvire in dejansko zaživele. Cilji bodo postajali vse otipljivejši, sporočilo o nenasilju se bo širilo in začelo vključevati vse širši spekter dejavnosti, katerih skupni imenovalec je ničelna stopnja nasilja. Pri tem se bodo morali v tovrstne dejavnosti vključevati vzgojno-izobraževalni kadri in starši. Bolj ko nam bo uspelo širiti mrežo nenasilja, manj bo tolerance do nasilja. Če bomo sledili tem smernicam, bomo prišli na pot, ki vodi do tako želenega cilja – ničelne tolerance do nasilja med mladimi. Foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU, in Darko Brenko, UL MNZ

Literatura in viri

Morda ne bi bilo napačno razmišljati o tem, da bi v šole uvedli posebne termine, kjer bi zaposleni v šolah učence podučili o določenih stvareh, ki se tičejo vrstniškega nasilja. Tako bi učencem lahko omenili, kako naj se odzovejo na nasilje, postavijo zase, kje naj poiščejo pomoč in podobno. Teh pogovorov bi se morali udeležiti vsi učenci in prizadevati bi si morali, da bi vsi učenci doumeli in razumeli pomen izrečenih besed. Učence bi morali predvsem usmerjati v kompromisno reševanje konfliktov, kjer bi bila beseda edino »orodje«, ki ga je dovoljeno uporabljati. Če se želimo približati ničelni toleranci, bomo morali upoštevati in realizirati smernice oziroma strategije, ki letnik LXI/št. 1/2013

so izdelane na vseh nivojih – od nacionalne strategije, ki je na vrhu piramide, preko šolskih strategij, do razrednih strategij na nivoju šole in vse naprej do čisto zadnjega posameznika. Menim, da je bistven del v najnižjih, najmanjših segmentih. Vse izhaja iz posameznika oziroma ko posameznik stopi v stik z drugim udeležencem komunikacije, nastane neki medsebojni odnos, ki se lahko pokaže tako ali drugače. Nacionalna strategija bi oziroma bo zaživela, potrdila svoje cilje in poslanstvo le tako, da njene usmeritve ter cilji zaživijo na najnižjih ravneh. Zato se mora ozaveščanje začeti na začetku. Pri tem ne mislim samo na dogajanje v šolah. Že res, da ima šola velik del odgovornosti na svo-

— Ferlinc, B. (2009), Izzivi in pasti sodobne vzgoje. Šmarješke Toplice: Stella. — Galtung, J. (1975), Peace: Research. Education. Action, Essays in Peace research, Vol. I. Copenhagen: Christian Ejlers. — Gentile, D. A., Lynch, P. J., Linder, J. R., & Walsh, D. A. (2004). The effects of violent video game habits on adolescent hostility, aggressive behaviors, and school performance. Journal of Adolescence (27, 5−22). — Plaz, M., Veselič, Š. (2002), Nasilje nad ženskami in nasilje nad otroki v družini. V: Doroteja Lešnik Mugnaioni (ur.), Nasilje – Nenasilje, Priročnik za učiteljice, učitelje in svetovalne službe in vodstvo šole. Ljubljana: i2. — Olweus, D. (1995), Trpinčenje med učenci: kaj vemo in kaj lahko naredimo. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport. — Pušnik, M. (1999), Vrstniško nasilje v šoli. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. — Tašner, V. (2009), Brez spopada: kultur, spolov, generacij. Znanstvena monografija. Uredila Veronika Tašner; sourednice Irena Lesar ... [et al.]. Ljubljana: Pedagoška fakulteta. — http://www.rtvslo.si/kultura/film/ lestvica-gledanosti-1992-2009/157135 (12. 2. 2012) — http://en.wikipedia.org/wiki/Columbine_ High_School_massacre (26. 9. 2011) — http://www.ibtimes.com/ articles/256354/20111126/10-videogames-2011-ones-redefined-virtual.htm (15. 7. 2011) — http://www.cnbc.com/id/44595477/ The_Best_Selling_Video_Games_ of_2011?slide=1 (24. 8. 2011)

37


VArNOST

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje

Specializirane preiskovalne skupine – učinkovitejši način preiskovanja določenih zahtevnih kaznivih dejanj gospodarske kriminalitete in korupcije MNZ – Direktorat za državno tožilstvo – in Generalna policijska uprava sta, tudi glede na strategijo obvladovanja gospodarske kriminalitete, 28. januarja 2013 organizirala in izvedla posvet oziroma usposabljanje za seznanitev udeležencev s teoretičnim delovanjem specializiranih preiskovalnih skupin (v nadaljevanju SPS) – z multidisciplinarnim pristopom pri preiskovanju zahtevnih kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete in korupcije. Cilj usposabljanja je bil zlasti izmenjava praktičnih izkušenj ob tem načinu in obliki sodelovanja policije, državnega tožilstva, davčne uprave, urada za preprečevanje pranja denarja – torej konkreten »case study«. Menim, da je takšna oblika usposabljanja prava, saj odgovarja na odPrta vprašanja, dileme in išče nove poti za boljše delo. Svoje znanje in izkušnje so z nami delili: — g. Leo Pongračič, vodja sektorja za sumljive transakcije iz UPPD — ga. Darja Košiček iz Davčnega urada Ljubljana — ga. Andreja Polak, Davčni urad Ljubljana — ga. Bibijana Mandelj, Posebni davčni urad Ljubljana — g. Miran Deželak, magister, SKP PU Ljubljana — g. Jošt Jeseničnik, SDT Usposabljanje sva vodili s kolegico iz Specializiranega državnega tožilstva, go. Blanko Žgajner. Uvodno je vse prisotne in sodelujoče z nagovorom pozdravila tudi državna sekretarka MNZ, ga. Barbara Brezigar. Kratek ekskurz v zgodovino glede ureditve delovanja specializiranih preiskovalnih skupin v ZKP se začne v letu 2009 ob pripravi sprememb zakona o kazenskem postopku – ZKP-J, ko smo na MNZ oziroma v policiji ocenili, da so nujno potrebni določeni ukrepi za zagotovitev ustrezne zakonske podlage za učinkovitejše odkrivanje in pregon kaznivih dejanj ter storilcev s področij organiziranega kriminala, gospodarske kriminalitete in korupcije. Skupaj s kolegi iz UKP smo pripravili strukturo spremembe člena 160 a ZKP, ki je bil v nadaljevanju sprejet in ki uzakonja multidisciplinarni pristop pri preiskovanju zahtevnih kaznivih dejanj – zanj smo v bistvu vsi ves čas poudarjali, da je edini in pravi pristop. Sprememba omogoča, da lahko državni tožilec usmerja skupno delovanje državnih organov in institucij s področja davkov, carin, finančnega poslovanja, vrednostnih papirjev, varstva konkurence, preprečevanja pranja denarja, korupcije, prepovedanih drog brez pisne odredbe o ustanovitvi specializiranih preiskovalnih skupin – gre torej za manj zapletene zadeve, kjer začetni dogovor o dalj časa trajajočem usmerjenem delovanju navedenih organov ni potreben. Če pa vodja tožilstva oziroma tožilec oceni, da gre za zapletenejšo zadevo, ki terja dalj časa trajajoče, usmerjeno delovanje več navedenih organov, lahko ustanovi SPS1. Postavi se seveda vprašanje, ali je bilo to sploh potrebno, ko pa so preiskovalci skupaj z državnimi tožilci že uspešno delovali in preiskovali (in še preiskujejo) v delovnih skupinah, še pred uvedbo SPS. Vendar je »operativa« želela nekaj več, želela je zlasti neko zavezo vseh vpletenih institucij pri preiskavi 1

Glej 160. a člen Zakona o kazenskem postopku (Ur. list RS, št. 32/2012-UPB, 8. in 24. do 29. člen Uredbe o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov in institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin (Ur. list RS, št. 84/2010).

38

Udeleženci usposabljanja so v anketi pohvalili organizacijo in vsebino izobraževanja, zlasti predstavitve tistih, ki so sodelovali pri obravnavi konkretnega primera. Med temami, o katerih bi želeli več izvedeti v prihodnje, so navedli zlasti zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora in zakon o gospodarskih družbah, področje oškodovanja upnikov in stečajev z vidika pregona tožilca ter informacije o drugih novostih.

kompleksnejših zadev, še zlasti tudi njihovih predstojnikov, za skupno in sočasno prioriteto v konkretni zadevi. Na začetku je bil in morda še vedno je »odpor« pred pripravo odredbe, izdelavo načrta dela in pomislek, da noben zakon ali na podlagi njega sprejeta uredba ne more izboljšati sodelovanja in da za dobro delo tega v zakonu ne potrebujemo. Pa je res tako? Praksa je namreč ves čas poudarjala, da (še vedno) potrebuje določeno zakonsko zavezo, da sodelovanje mora biti bolj urejeno – tudi zakonsko in s podzakonskim aktom, bolj koordinirano, hitrejše (ravno zaradi nekoordinacije naj bi predkazenski postopki predolgo trajali). Ob obravnavi primera na usposabljanju v Policijski akademiji so predavatelji predstavili in izpostavili, da smo to nekaj več, tudi s spremembo zakonodaje, dosegli oziroma da lahko dosežemo. S čim? — z bolj usklajenim delovanjem vseh pristojnih državnih organov in institucij, sodelujočih pri preiskavi KD (pisna odredba o ustanovitvi SPS določa način delovanja SPS, sestavo, opis nalog, operativnega vodjo, ki je policist, …); — s hitrejšim delovanjem in predvsem potekom celotnega postopka zbiranja obvestil ter izvajanja ostalih ukrepov in preiskovalnih dejanj (SPS deluje na podlagi načrta dela, ki ga na podlagi predloga operativnega vodje sprejme vodja SPS); — s skrajšanjem poteka predkazenskega postopka (določena je obveznost pomoči SPS od vseh pristojnih organov); — s koncentracijo znanj vseh sodelujočih; — z bolj zavezujočim ravnanjem tudi predstojnikov sodelujočih državnih organov. Ker pa seveda nobena stvar na tem svetu ni idealna ali tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša, in ker se najlažje učimo ob praksi, je ob usposabljanju koristno čim večje število izmenjanih mnenj, praktičnih izkušenj, strokovnih člankov, vse pa vedno povabim tudi na »klepet« na forum za kriminaliste, ki smo ga prav za to ustanovili leta 2012. Besedilo: mag. Tatjana Bobnar, namestnica generalnega direktorja policije

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje

Tožilski pogled na specializirane preiskovalne skupine Specializirano državno tožilstvo RS, takrat še Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala, je v maju 2011 v konkretni zadevi, ki je obravnavala sume storitve kaznivih dejanj davčne zatajitve, ustanovila prvo specializirano preiskovalno skupino v Sloveniji. S tem je bil led prebit in v naslednjih letih so bile tudi v drugih zadevah ustanovljene specializirane preiskovalne skupine.

Delovanje specializirane preiskovalne skupine v konkretni zadevi je bilo zelo dobro in posledično so bili tudi rezultati tovrstnega sodelovanja zelo dobri ter glede na zahtevnost zadeve zelo hitri. Dodana vrednost članka, ki je pred vami, je v dejstvu, da nudi uvid v delovanje specializirane preiskovalne skupine skozi oči tožilca v konkretni zadevi ter morda opozori na določene potrebne predpostavke, pa tudi prednosti in slabosti, ki so se izkazale v praksi. Kratek opis zadeve V konkretni zadevi je Specializirano državno tožilstvo RS (v nadaljevanju: SDT) obravnavalo sum več kaznivih dejanj davčne zatajitve, ponarejanja poslovnih listin, goljufij in pranja denarja. Osumljenci naj bi preko gospodarskih družb pri DURS uveljavljali presežek vstopnega DDV nad izstopnim DDV ter na podlagi tega od DURS prejeli nakazilo denarja na TRR gospodarske družletnik LXI/št. 1/2013

be. Upravičenost do takšnih zahtevkov so, v primerih, ko jih je k temu pozval DURS, izkazovali s fiktivnimi fakturami lastniško in upravljavsko povezanih gospodarskih družb, ki so si medsebojno izdajale račune za storitve, ki nikoli niso bile opravljene. Prejeta nakazila denarja so nato osumljeni prenakazovali s transakcijskega računa ene družbe na transakcijski račun druge povezane družbe ter to večkrat ponovili, dokler ga niso v končni fazi nakazali na transakcijski račun slamnate družbe, v Sloveniji in v tujini, kjer je bil denar dvignjen v gotovini. Teža obravnavanih kaznivih dejanj je bila izkazana že z dejstvom, da so policija, DURS in tožilstvo samo pri davčnih zatajitvah sumili, da so si osumljeni pridobili za več kot pet milijonov protipravne premoženjske koristi. Ustanovitev Ustanovitev prve specializirane preiskovalne skupine je pokazala do-

ločene aspekte zakonske in podzakonske ureditve, ki se morda sami po sebi v teoriji ne zdijo nič posebnega, vendar se v praksi izkažejo za večjo oviro, kot se predvideva. Ustanovitev specializirane preiskovalne skupine (SPS) izvede vodja tožilstva po prejetem soglasju in seznamu imenovanih članov vseh organov, ki bodo sodelovali v SPS. V konkretnem primeru je prvo specializirano preiskovalno skupino ustanovila vodja Skupine državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala po prejetem soglasju policije, UPPD in DURS. Pot, ki se zdi enostavna, pa je bila vse prej kot lahka, saj sta se – tako kot pri vseh prvih uporabah določenega instituta – tudi tukaj pojavila velika nezaupljivost ter dvom v dodano vrednost tako formaliziranega predkazenskega postopka.

39


Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje Kriminalist, na katerega so se obrnile predstavnice DURS, je moral najprej prepričati konkretnega tožilca, da je SPS potrebna in dobra. Nato pa je moral tožilec o potrebnosti SPS prepričati vodjo tožilstva. Vodja se je nato morala s prošnjo za soglasje obrniti na predstojnike sodelujočih organov in zaupati v njihovo presojo, koga bodo imenovali v SPS. Zaupanje se je v konkretni zadevi izkazalo za upravičeno, vendar tudi zato, ker je bilo že predhodno neformalno dogovorjeno, kdo so osebe, ki bodo v SPS sodelovale. Žal v kasneje ustanovljenih SPS ni bilo vedno tako, saj so organi imenovali osebe, ki jih bodo najlažje pogrešali pri delu, in ne vedno najbolj kompetentnih oseb. Da bi se temu izognili, se je praksa že spremenila in vodja tožilstva poleg prošnje za soglasje običajno predlaga tudi že konkretne osebe, ki naj jih predstojnik imenuje v SPS. Vztrajnost in zagnanost kriminalista sta se izkazali v še toliko večji meri, če upoštevamo, da je večkrat naletel na neodobravanje ter nasprotovanje znotraj policije in tudi tožilstva, vendar je kljub temu nadaljeval s svojim delom. Časovni okvir ustanovitve v konkretnem primeru precej odstopa od časovnega okvira, predvidenega z zakonom ter uredbo o sodelovanju državnega tožilstva, policije in drugih pristojnih državnih organov ter institucij pri odkrivanju in pregonu storilcev kaznivih dejanj ter delovanju specializiranih in skupnih preiskovalnih skupin. Od pobude kriminalista do izdaje odredbe za ustanovitev SPS je preteklo malo manj kot dva meseca. To je tudi realen čas za ustanovitev SPS. Motivacija organov za sodelovanje Zakonska ureditev specializiranih preiskovalnih skupin je umeščena v 160. a člen Zakon o kazenskem postopku. S tem je jasno opredeljen namen, ki naj mu SPS služi, torej predkazenskemu in kazenskemu postopku. Vendar motivacija organov, ki niso policija ali tožilstvo, za sodelovanje v SPS ni vedno zgolj altruistična pomoč pri pregonu storilcev kaznivih dejanj. Organi z imenovanjem svojih članov v SPS izgubljajo dragocene resurse, ki jih v času pomanjkanja še toliko bolj potrebujejo pri lastnem delu organa. Zaradi tega predstojniki organov postavijo na tehtnico tudi potencialne koristi, ki bi jih lahko organ prejel od SPS. V konkretni zadevi se je izkazalo, da je npr. DURS od SPS želel imeti korist v

40

VArNOST

obliki analize bančnih transakcij med obravnavanimi gospodarskimi družbami. Tožilstvo je to željo pravočasno zaznalo in ji po ustrezni artikulaciji tudi ugodilo, saj potrebe, ki niso moteče in so utemeljene, ne predstavljajo težav za delovanje SPS. Lahko bi rekli, da s tem, ko tožilec prisluhne tudi potrebam članov oz. organov, ki sestavljajo SPS, ustvari dobro delovno vzdušje, v katerem dejansko pride do sinergijskih učinkov skupnega dela strokovnjakov z različnih področij. Primernost zadeve Pred ustanovitvijo specializirane preiskovalne skupine je nujno treba oceniti, ali je zadeva sploh primerna za obravnavo v SPS. Presegati mora določen kritičen obseg, ki bo zahteval dalj časa trajajočo usmerjeno preiskavo, ter izpolnjevati kriterij zahtevnosti, še posebej glede potrebnih posebnih strokovnih znanj in kompetenc. Vodstvene sposobnosti tožilca Za dobro delovanje specializirane preiskovalne skupine je poleg dobre izbire članov in operativnega vodje potrebna tudi vodstvena sposobnost tožilca, saj mora premišljeno, avtoritativno in hkrati tenkočutno voditi tim strokovnjakov z različnih področij. Posebej pomembna se pokaže sposobnost tožilca pri premagovanju medsebojnih razlik med člani SPS. Zlasti je treba premagati željo po medsebojnem nezaupanju, očitanju nepoznavanja določenega strokovnega področja in medsebojnem obtoževanju. Slednje se je še posebej izkazalo tudi v konkretnem primeru, kjer je bilo treba premagati željo po očitanju nekritičnih vračil presežka DDV enemu podjetju, ki je kar 28 zaporednih mesecev uveljavljalo presežek DDV, v mesečni vrednosti nad sto tisoč EUR. Tožilec mora tudi skrbno krmariti med avtoritativno držo vodje in potrebo po demokratičnem posluhu za mnenja strokovnjakov na posameznih področjih, kar se še posebej odraža na sestankih SPS. Prednosti specializirane preiskovalne skupine Specializirana preiskovalna skupina bistveno prispeva k hitrosti preiskave določenega kaznivega dejanja, saj vse člane SPS sili k hitremu delovanju oz. izpolnitvi svoje naloge v okviru rokov,

postavljenih v načrtu dela, ki ga sprejme tožilec na podlagi predloga operativnega vodje, in sprejetih na sestankih SPS. Čut posameznega člana za odgovornost je bistveno večji v skupini, saj je od njegovega pravočasnega in dobro opravljenega dela odvisen še nekdo drug, ki je naslednji člen v verigi preiskovanja. Motiviranost članov je tako bistveno večja. Seveda pa pride na tem mestu še posebej do izraza zaupanje med člani SPS in realen pogled na svoje sposobnosti že pri načrtovanju ter dogovarjanju. Stiki med člani SPS so neposrednejši in po ustanovitvi SPS ni več težav z osebo, na katero se lahko obrneš pri pridobivanju informacij in podatkov. Prav tako se je kot dober izkazal način, da si člani SPS med seboj izmenjajo informacije in dokumentacijo neformalno ter sočasno iste informacije in dokumente posredujejo tudi po formalni poti. Tako zadostijo formalnim pogojem in hkrati omogočijo takojšnje delo člana oz. organa, na katerega se le-ti nanašajo. Dodatna korist dela v SPS je, da stiki ostanejo tudi po zaključku dela v SPS in jih je mogoče uporabiti tudi pri delu v drugih zadevah. letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje Nemalokrat se zgodi, da pride do razkoraka med navodili, ki jih dobi posamezen član znotraj SPS, o tem, kar bi moral oz. kako bi moral določeno opravilo opraviti, ter navodili, ki jih član prejme od svojih nadrejenih. Dilema člana SPS, ki ob tem nastopi, je lahko za posameznika precej stresna. Tehtnica pa se redno prevesi v korist navodil nadrejenega, saj ima lahko neizpolnitev teh navodil konkretne posledice za posameznika. Tožilec in ostali člani morajo tovrstna odstopanja od dogovorjenega razumeti, vendar je naloga vsakega posameznega člana, da v takšnih primerih o tem nemudoma obvesti ostale člane SPS. Zakonski okvir predvideva, da je za delo SPS odgovoren tožilec, vendar to ne more in ne sme biti podlaga za slepo prelaganje odgovornosti za slabo opravljeno delo. Tožilec ne more biti dežurni krivec, ki naj v okviru objektivne odgovornosti (s sklicevanjem na usmerjanje oz. neusmerjanje) prevzame krivdo za posameznega člana SPS, ki svojega dela ni opravil dobro in se želi sedaj skriti za drugo osebo. Zaključek

Pozitivna posledica SPS je tudi ta, da se izognemo podvajanju opravljenega dela ali pridobivanja dokumentacije, saj se pogosto zgodi, da je posamezen organ že opravil določeno delo in pridobil dokumentacijo, ki jo drug organ potrebuje za svoje delo. Zato je nujno potrebno, da člani na prvem sestanku SPS povedo, kaj je njihov organ že naredil in katero dokumentacijo je že pridobil. Tako se člani oz. organi izognejo nepotrebnemu delu, zgolj izmenjajo že pridobljene podatke med organi in svojo energijo usmerijo v dejanske potrebe preiskave. Predstojniki organov načeloma zagotovijo članom SPS potreben čas za delo pri zadevi, kar je nujen pogoj še posebej pri velikih zadevah, ki jim je delo v SPS primarno tudi namenjeno. Vendar morajo člani SPS ob izdelavi načrta dela upoštevati dejstvo, da imajo na razpolago zgolj nujno potreben čas, da opravijo delo. S takšnim realnim načrtom dela člani SPS lažje svojim nadrejenim utemeljijo potrebo po času in resursih. Tožilec je pri delu SPS še posebej dobro in redno seznanjen s stanjem predkazenskega postopka v določeni večji letnik LXI/št. 1/2013

Slabosti specializirane preiskovalne skupine

Delo v specializirani preiskovalni skupini se je v konkretni zadevi izkazalo za zelo učinkovito in dobro. Tega ne gre pripisati zgolj in samo formalizaciji sodelovanja v obliki SPS, temveč tudi kompatibilnosti in visoki motiviranosti članov SPS. Dogovarjanje in skupno iskanje najboljših načinov za preiskavo kaznivih dejanj je le-to pripeljalo do kar najhitrejšega in najučinkovitejšega zaključka, ki služi kot dobra podlaga za nadaljnje tožilsko delo.

Kar je po eni strani prednost, je lahko po drugi strani tudi slabost. To se pri specializiranih preiskovalnih skupinah kaže pri skupnem delu, pri katerem morajo posamezni člani s svojim delom čakati, dokler svojega dela pred njimi ne opravijo drugi člani SPS. Zamude pri tovrstnem delu imajo redno za posledico slabo voljo in upad motivacije. Enaka učinek ima tudi slabo opravljeno delo posameznega člana SPS.

Institut specializirane preiskovalne skupine je ob pravilni uporabi in upoštevanju navedenih opazk zelo dobro orodje za izvedbo predkazenskega postopka pri težjih kaznivih dejanjih, katerih preiskovanje potrebuje specifična znanja. Pri delu se pogosto pokažejo konkretni sinergijski učinki znanja posameznik strokovnjakov in pripomorejo k celovitejšemu ter podrobnejšemu obravnavanju zadeve.

Povsem normalno je, da člani SPS, kljub imenovanju v SPS, še vedno delajo tudi pri drugih zadevah iz njihove pristojnosti in pogosto predstojniki organov ne morejo razumeti, da njihovi zaposleni potrebujejo toliko časa za opravila, za katere so bili zadolženi v okviru SPS. Slednje lahko privede do konflikta, zaradi česar je nujno potrebno, da tožilec in ostali člani SPS razumejo omejitve posameznega člana SPS.

Besedilo: Jošt Jeseničnik, univ. dipl. pravnik z opravljenim PDI, strokovni sodelavec SDT Foto: Nina Djorjević, SOJ SGDP GPU

zadevi in ima na razpolago obrazložitve strokovnjakov s področij, ki jih obravnava v konkretni zadevi. S tem je delo tožilca učinkovitejše in lažje.

41


VArNOST

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje

o finančni straži na slovenskem Intervju s Pavletom Čelikom Ste vedeli, da je pred skoraj sto leti na Slovenskem delovala finančna straža? Ta »veja« državnih varnostnih sil je v obdobju 1918–1946 skrbela predvsem za pobiranje različnih dajatev ter skušala preprečevati preprodajo in tihotapljenje blaga. To je bil namreč čas najrazličnejših državnih monopolov (na primer na sol, petrolej, tobak, cigarete, vžigalice), različnih taks (npr. točilnih taks, taks na vžigalnike, avtomobile in celo radijski program) in številnih trošarin (npr. na vino in žganje, obleko, obutev). Čeprav le uradniki, so bili finančni stražniki uniformirani in celo oboroženi, med drugim pa so opravljali tudi povsem policijske naloge varovanja državne meje. O t. i. financarjih smo se pogovarjali z nekdanjim poveljnikom slovenske milice Pavletom Čelikom, izvrstnim poznavalcem zgodovine slovenske policije ter avtorjem več knjig s tega področja. Kot prvi pri nas se je namreč poglobil v to doslej prezrto zgodovinsko tematiko in o njej pred kratkim izdal tudi knjigo. Kot pravite, ste se proučevanja finančne straže lotili tudi zato, ker o njej ni bilo doslej v slovenščini napisanega še nobenega strokovnega oz. znanstvenega dela. Čemu pripisujete ta raziskovalni zaostanek? Res je, pri iskanju gradiva za svojo knjigo sem bil prav začuden, da nisem naletel na prav nobeno slovensko delo, ki bi obravnavalo delovanje finančne straže pri nas bodisi v času avstro-ogrskega cesarstva bodisi v kasnejšem obdobju Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. Prav tako njene omembe nisem zasledil niti v povojnih niti v sodobnih učbenikih finančne stroke. Zakaj, ne vem, saj je arhivskega gradiva na to temo ogromno. Najbrž gre za nekakšen predsodek do uradnikov, ki so preverjali izpolnjevanje obveznosti do države. Domnevam, da so bili zato manj priljubljeni med prebivalstvom, zlasti med tistim delom, ki je kršil tovrstne predpise in imel opravka z njimi. Popoln molk je morda neke vrste maščevanje nad njimi. Kdo so bili torej ti stražniki? To so bili pretežno slovenski fantje in možje, ki so morali končati obvezno osnovno šolanje, ki so bili telesno in duševno zdravi, naši državljani ter moralno neoporečni. Slednje je potrjevalo tako imenovano nravstveno spričevalo, ki sta ga izdala občinski ali policijski urad. Nosili so uniformo in bili oboroženi, čeprav je šlo za civilno osebje. Še danes rečemo, da je treba »dati cesarju, kar je cesarjevega«. Je bila to njihova glavna naloga, preverjati, ali ljudje plačujejo svoje dajatve državi? Tako je. Vendar moramo najprej razlikovati med neposrednimi in posrednimi dajatvami. Za neposredne davke (dajatve od zemlje, obratov, plač, rent …) je namreč skrbela davčna uprava po

42

tedanjih davčnih uradih in okrajih, osebju pa so rekli davkarji. Bili so v civilu in so jih prebivalci dosledno razlikovali od finančne straže, ki je nadzorovala posredne dajatve državi, kamor so uvrščali carino, trošarino, državne monopole in takse. T. i. financarji so zato delovali v notranjosti države in ob meji. Za carino pa so skrbele pretežno carinarnice, kjer so bili bolje šolani in plačani carinski uradniki. Ponekod pa je carinske naloge opravljala kar postaja finančne straže ob meji.

zbiranje podatkov in poročanje o dogajanju onstran državne meje, o kršitvah meje. Postaje finančne straže so tako poročale o številnih nedovoljenih preletih tujih letal prek naših mej, zlasti italijanskih. Ko so del slovenskega ozemlja leta 1941 zasedli Italijani, so prijeli enega od naših financarjev in ga zaradi nekdanjega obveščevalnega delovanja proti Italiji obsodili na 20 let ječe. Prav nič mu ni pomagalo sklicevanje, da je bila to ena od njegovih uradnih nalog.

Zanimivo je, da so poleg tega opravljali tudi varnostne naloge, ki bi jih danes opravljala policija.

Bi tudi pri organiziranosti finančne straže lahko postavili kakšne vzporednice s policijsko? In koliko je sploh bilo teh stražnikov?

Poleg nadzorovanja posrednih dajatev so morali znotraj svojega delovnega okoliša na ukaz opravljati tudi povsem policijske varnostne naloge. Tako so nadzorovali prehajanje oseb prek določenih točk za dvolastnike ali maloobmejni promet. V ta namen so imeli postavljenih 28 stražarnic, financarji pa so bili pozorni zlasti na prtljago potnikov. Ob zaostrenih razmerah v sosedstvu ali doma so morali zastražiti točke ob meji, kjer bi lahko prišlo do nezakonitega, skrivnega prehajanja meje ali do še hujših dogodkov. Za šest dni so na primer dodatno zastražili mejo proti Italiji, ko je v začetku septembra 1930 v Trstu potekal sodni postopek proti članom organizacije TIGR. Ali ko je v Zagrebu 3. januarja 1931 na sedežu banovinske uprave eksplodiral peklenski stroj, so morali naši financarji za en teden dodatno zastražiti mejo proti Avstriji. Obilo dela so imeli po 25. juliju 1934, ko je bil v Avstriji poskus državnega prevrata in je k nam pribežalo na stotine nacističnih prevratnikov. Mejo je bilo treba močneje nadzorovati tudi po 9. oktobru 1934, ko je bil v Franciji umorjen kralj Aleksander. Med njihove naloge pa je spadalo tudi

Vsekakor so bili hierarhično, skorajda vojaško organizirani. Temeljna enota te straže je bila postaja, ki so ji rekli tudi oddelek, vojašnica, kasarna. Štela je okoli pet oseb, lahko več, včasih tudi manj, in delovala v največkrat zakupljenih zasebnih prostorih. Več teh postaj je nadzoroval pregledni okraj finančne straže, vso stražo v Sloveniji pa je nadzorovala finančna direkcija v Ljubljani, kjer je bilo nekaj inšpektorjev te straže. Tudi v ministrstvu za finance v Beogradu je bila notranja organizacijska enota, odgovorna za to stražo v celotni kraljevini. Vse naštete enote so vodile ustrezne evidence, ki so se nanašale na opis in skico okoliša, določene osebe in objekte. Leta 1930 je bilo 1.132 mož in uradnikov na 133 postajah, leta 1941 pa 698 oseb na 135 postajah. Leta 1940 je bilo v celotni državi 4.119 teh oseb, od teh v Sloveniji 684 ali 16,6 odstotka. Imeli so volilno pravico, število poročenih stražnikov, ne pa tudi uradnikov, je bilo ves čas omejeno in vezano na dovoljenje. Pravico do polne pokojnine so imeli po 30 letih službe, saj so jim delovno dobo šteli s povečanjem; če je stražnik šel v pokoj prej, je dobil zmanjšano pokojnino. Leta 1920 so stroletnik LXI/št. 1/2013


VArNOST ški za to stražo v Sloveniji znašali 1,3 odstotka prihodkov. Kakšne pa so bile njihove uniforme, oprema in oborožitev? Uniforma je bila sivo olivna in se je malenkostno spreminjala. Poletna bluza je bila iz bele lanene ali bombažne tkanine. Med opremo so uvrstili nahrbtnik, službeno torbico, piščalko in sredstva za vezanje. V torbici so nosili pripomočke za uradno pisanje, vezanje ali za meritve v skladiščih. Piščalko so uporabili, kadar so klicali na pomoč. Na zunanjem delu rokava bluze in plašča so nosili oznake nazivov. Oboroženi so bili s puško in z bajonetom, uradniki te straže pa s sabljo ter s pištolo ali z revolverjem. Med merilne naprave, ki jih je uporabljala finančna kontrola, so, denimo, spadali tudi alkoholometer, saharometer (za merjenje vsebnosti sladkorja), termometer, aerometer, pa tudi plovec, različne vrvice z žico, svinčene plombe, trošarinski trakovi itd.

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje O finančni straži na Slovenskem je pri založbi Modrijan pravkar izšla obsežna monografija Naši financarji (1918– 1946). Njen avtor Pavle Čelik je proučil obširno in bogato arhivsko gradivo, množico finančnih fasciklov, številne pravne predpise in druge vire, med njimi časnike tedanjega časa, še zlasti glasilo finančnega ministrstva, ki je izhajalo od leta 1924. Poleg podrobne predstavitve finančne straže, nekakšnega »klona« med finančno policijo in carino v obdobju med obema svetovnima vojnama, je v knjigi zbral še številne osebne zgodbe financarjev ter pisma kmetov in drugih, ki so zašli v denarne težave. S polnim imenom in priimkom je omenjenih kar 686 oseb! Pomemben poudarek pa je namenil tudi socialni plati finančnih stražnikov.

Katera pooblastila so imeli? Imeli so pravico ustaviti sumljivo osebo, jo preiskati, preiskati tudi prostore ali prevozno sredstvo, prijeti osebo, jo vkleniti in uporabiti orožje. Orožje so smeli uporabiti v dveh primerih: zato da so odvrnili od sebe ali sotovariša protipraven napad ali pa da so obvladali odpor tihotapcev, prijetih osumljencev in pri vzdrževanju javne varnosti. Za tihotapstvo so šteli tudi prenos ali prevoz blaga v notranjosti, ki je bilo zavezano plačilu določenih dajatev. Upiranje zakonitim ukazom in napade so financarji praviloma odvračali s telesno močjo, nato s hladnim orožjem in nazadnje tudi strelnim orožjem. Bajonet in sablja sta jim služila podobno kot današnja palica, ki je tedaj še niso imeli v opremi. Najverjetneje so morali pri svojem delu nenehno sodelovati z drugimi varnostnimi silami. Kako bi opisali to sodelovanje? V tedanji državi sta bili dve varnostni sili: orožništvo in državna policija. Orožniki so bili razporejeni po celotnem ozemlju, državna policija je delovala le v določenih mestih. Mejo so skoraj ves čas stražili vojaki obmejne čete, ki so jim ljudje dali ime graničarji. Potniški promet čez državno mejo so nadzirali komisariati železniške in obmejne policije, kjer je večino osebja sestavljalo orožništvo. Predpis je določal, da mora finančna straža sodelovati z vsemi temi sestavinami varnostnega sistema, pa tudi z občinami, okrajnimi načelstvi in drugimi državnimi organi. Iz arhivskih gradiv se da razbrati, da je do največ nesporazumov letnik LXI/št. 1/2013

prihajalo z graničarji, kjer so služili tudi vojaki, ki so pribežali iz sovjetske Rusije. Omenili ste, da prebivalci niso preveč marali financarjev. Razumljivo, njihova glavna naloga je bila namreč preprečevanje finančnih prestopkov, kot so tedaj rekli prekrškom. Odkrivali so kršitve, povezane z obveznostmi do državnega proračuna. Podajali so prijave za te kršitve, ki so jih nato kaznovali ali finančna direkcija v Ljubljani ali t. i. dohodarstvena sodišča. Danes bi za direkcijo rekli, da je prekrškovni organ. Kdor kazni ni poravnal, je moral v zapor. To seveda ni dvigovalo njihove priljubljenosti med prebivalstvom. Prihajalo je celo do oboroženih spopadov s financarji, največkrat ob odkritju tihotapstva. Znan je tudi primer, ko so prebivalci vasi Grčevje na Dolenjskem 14. oktobra 1921 z orožjem presenetili skupino financarjev in orožnikov, ki so bili namenjeni v nadzor nad vinogradniki, ali so ti pravilno popisali svoje zaloge vina ali ne. Med streljanjem je bil en domačin ranjen, drugi ranjenec pa je naslednji dan umrl. Kako so se strokovno usposabljali? Poznali so sistem šolanja, izpopolnjevanja in usposabljanja. Novinec je moral končati pripravniško šolo, ki je trajala štiri mesece, in opraviti izpit. Zatem je bil razporejen na eno od postaj. Šola za starešine postaj je prav tako trajala štiri mesece. Kdor je želel napredovati med uradnike finančne straže, pa je moral končati še štirimesečno šolo za ura-

dnike. Praviloma so uradniška mesta namreč zasedali možje, ki so bili prej med moštvom te straže. To jih je spodbujalo k dobremu in uspešnemu službovanju. Poleg teh treh šol, ki so jim rekli tečaji, so poznali še izpite za določene nazive: stalnega financarja, starešino postaje in uradnika te straže. Nazivi za moštvo in uradnike so se nekoliko menjali, enako tudi šole in izpiti. V enotah so imeli učne ure, kjer so obravnavali nove predpise in navodila, mlajši pa so se učili pisarniških izdelkov. Med svetovno gospodarsko krizo po prvi svetovni vojni je tudi našo takratno državo pestila velika draginja. So bili finančni stražniki kot javni uslužbenci v kaj boljšem položaju kot ostalo prebivalstvo? Žal tega ne bi mogli reči. Njihovi prejemki so bili sestavljeni iz plače in dodatkov, kot so rekli. Plača sama je bila skromna in z njo se ne bi dalo niti dostojno živeti, zlasti če je imel financar svojo družino! Njihovo stisko so zato reševale predvsem t. i. draginjske doklade, katerih višina je bila odvisna tudi od kraja službovanja. Na slovenskem podeželju je bila, denimo, najnižja. Doklada je pripadala tudi ženi in nepreskrbljenim otrokom. Pri slednjih je šlo za otroški dodatek v današnjem pomenu besede. Poleg tega se je delež pobranih denarnih kazni zbiral v poseben sklad, iz katerega so nagrajevali najbolj prizadevne stražnike ali podeljevali podpore za šolanje njihovih otrok. Sklad je zato pomenil tudi pomembno socialno ustanovo. Kdor

43


VArNOST

Izobraževanje, usposabljanje, izpopolnjevanje je imel državno odlikovanje, je dobil poseben dodatek. Imeli so tudi ugodnosti pri potovanju z vlakom ali ladjo. Ugotovili ste, da so se financarji ves čas borili za izboljšanje svojega slabega socialnega statusa in bili tudi stanovsko zelo močno povezani. Lahko zato rečemo, da so imeli svoj sindikat? Svojo stanovsko organiziranost so podedovali še iz avstrijskih časov. V Ljubljani je tako ves čas delovalo društvo, ki je povezovalo finančno stražo v Sloveniji. Bilo je pobudnik povezovanja teh društev na ravni države. Tako je nastala številčno močna zveza, ki je izdajala svoje glasilo, imenovano Finančna kontrola. Slovensko društvo je imelo v svojih pravilih zapisano, da varuje stanovske interese članov, pomaga članom in njihovim družinam, jim nudi pravno pomoč, skrbi

za strokovno izpopolnjevanje in sodeluje s sorodnimi organizacijami. Sredstva za delo je društvo nabralo z vpisninami, članarinami, prispevki za pogrebni sklad in darili. Vodil ga je odbor, ki ga je vsako leto volil občni zbor. Tako društvo kot zveza sta sprejemala številne resolucije in spomenice, v katerih so opisovali svoje težave in rešitve zanje. Ker je prihajalo tudi do občasnih odpuščanj, je društvo denarno pomagalo odpuščenim. V vasi Goriče pri Golniku so imeli svoje okrevališče, kjer je bilo v sedmih sobah 21 postelj. Po ugodnih cenah so tam preživljali dopust predvsem tisti, ki so bolehali za tuberkulozo. Člani društva so imeli tudi popust pri določenih trgovcih in firmah, poleg tega je imelo vodstvo društva plačano odsotnost iz službe, če je opravljalo društvene naloge. Skratka, to društvo je dejansko imelo vlogo, zelo podobno

današnjemu sindikatu. Našel sem tudi zapise o ustanovitvi tamburaškega društva finančne kontrole, o delovanju pevskega zbora itd. Kakšna pa je bila njihova poznejša usoda? Obdobje svojega proučevanja ste zaključili z letom 1946 ... Tudi med okupacijo v Ljubljani na italijanskem delu in pozneje nemškem delu Slovenije sta delovali finančna direkcija in finančna straža. Pod istim imenom je nadaljevala delo pod novo oblastjo in leta 1947 odmrla. Danes del njenih opravil prevzemajo uslužbenci carinske uprave v Sloveniji: trošarinski nadzor, izvršbe določenih dajatev, nadzor dela na črno itd. Razvoj v to smer kaže tudi predvidena združitev carinske in davčne službe pri nas. Besedilo: Marlena Martinec, SOJ SGDP GPU

18 policistov se je usposabljalo za delo na smučiščih Policisti smo prisotni tudi na smučiščih, zato Policija vsaj enkrat letno izvede usposabljanje policistov, ki svoje delo opravljajo na belih strminah. Osnovni namen usposabljanja je obnovitev potrebnih znanj in veščin za delo na smučiščih. 18 policistov z različnih policijskih uprav po Sloveniji se je tako med 4. in 5. marcem 2013 izobraževalo s področja tehnik in zakonitosti smučanja, obratovanja smučišča in ukrepov za varnost, reda na smučišču in nadzorstva ter obravnav nesreč. Ob predstavitvi postopkov policistov na smučiščih in prikazu obravnave nesreče smo v drugem, praktičnem delu usposabljanja na Rogli opozorili še na ukrepe za varno smučanje. Besedilo in foto: Anita Kovačič, SOJ SGDP GPU

44

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

MEDNARODNO SODELOVANJE

Ob peti obletnici vstopa Slovenije v schengenski prostor

Policija uspešna z več kot 7000 zadetki pri preverjanju podatkov v schengenskem informacijskem sistemu Konec leta 2007 je Slovenija odpravila meje s sosednjimi državami – Italijo, Avstrijo, Madžarsko – in s tem postala del skupnega schengenskega prostora, prostega pretoka ljudi, blaga in storitev. V prvi polovici leta 2008 je bila odpravljena še zunanja meja na letališču, tako da obeležujemo peto obletnico članstva v schengenski skupnosti. Polnopravno članstvo v »schengnu« je povezano z vrsto kompleksnih in zahtevnih evalvacij, ki jih mora država uspešno prestati, da dobi »zeleno luč« za vstop v »schengen«. Evalvacija poteka na naslednjih področjih: — meja (kopenske, morske in zračne), — policijsko sodelovanje, — vize, — varstvo podatkov, — SIS-SIRENE. Pri evalvacijskem mehanizmu gre za postopek, ki se odvija ves čas, tako da je bila Slovenija lani ponovno evalvirana na prvih štirih področjih, letos pa jo čaka še evalvacija na področju kopenskih meja in SIS-SIRENE, ki bo posebej zahtevna zaradi implementacije schengenskega informacijskega sistema druge generacije – SIS II. Z odpravo zunanjih meja med omenjenimi državami je nastal določen varnostni deficit, ki ga je Slovenija zapolnila s t. i. »izravnalnimi ukrepi«: — skupni centri za policijsko sodelovanje, — mešane patrulje, — čezmejno opazovanje in sledenje, — čezmejno zasledovanje, — uporaba skupnega kontrolnega sistema – schengenskega informacijskega sistema (v nadaljevanju SIS) – itd. Predvsem SIS predstavlja najkompleksnejši in najobsežnejši izravnalni in kontrolni mehanizem, ki državam članicam, uporabnicam tega sistema, omogoča uporabo podatkov, ki jih sistem vsebuje. V tem trenutku SIS vsebuje naslednje kategorije podatkov oziroma razpisov, s katerimi se države obveščajo o: — osebah, ki so iskane zaradi razpisanega evropskega naloga za prijetje in predajo ali mednarodne tiralice; — osebah, ki jim je prepovedan vstop na enotno schengensko območje; — pogrešanih osebah; — osebah, ki jih iščejo pristojni pravosodni organi zaradi različnih postopkov; — osebah ali vozilih, ki so predmet prikritega nadzora ali specifične kontrole; — ukradenih, pogrešanih ali izgubljenih predmetih (vozila, dokumenti, registrske tablice, orožje in denar). Ta trenutek je v SIS okoli 50 milijonov razpisov, pri čemer se več kot 80 % razpisov nanaša na ukradene dokumente. Pomen in dodana vrednost SIS je predvsem v dejstvu, da je Slovenija sproti obveščena o vseh iskanih osebah in ukradenih predmetih na območju EU in obratno, vse države EU so seznanjene z iskanimi osebami in ukradenimi predmeti, ki se iščejo v Sloveniji. Samo lani je Slovenija prijela 221 oseb in našla 319 ukradenih vozil, ki jih iščejo druge države EU, prav tako pa je prepovedala vstop v enotno schengensko območje 3883 osebam. Skozi razvoj SIS so se pojavile potrebe po širitvi posameznih kategorij podatkov in možnosti uporabe novih funkcionalnosti. V tem trenutku potekajo zaključni postopki za vkljuletnik LXI/št. 1/2013

čitev držav v nov SIS II. generacije, ki se od prvotnega razlikuje v naslednjem: — omogočena je vključitev več novih držav v sistem; — implementirane so nove kategorije podatkov, ki se nanašajo na plovila, letala, kontejnerje in industrijsko opremo. Poleg omenjenih novih kategorij podatkov bo SIS II omogočal tudi posamezne nove funkcionalnosti sistema, ki jih trenutno ne poznamo: — povezovanje razpisov (npr. v primeru razpisa iskanja za osebo, ki je osumljena kaznivega dejanja ugrabitve, bo sistem avtomatično povezal ta razpis z razpisom za pogrešanega – ugrabljenega otroka in morebitnega uporabljenega ukradenega vozila); — vnos biometričnih podatkov; — pripenjanje fotografij, prstnih odtisov in evropskih nalogov za prijetje in predajo pri posameznih kategorijah razpisov. Ob vnosu omenjenih razpisov v SIS II bo ta vseboval okoli 100 milijonov podatkov – razpisov. Vsaka država mora vzpostaviti centralni organ, preko katerega države komunicirajo s SIS in preko katerega poteka celotna komunikacija po »zadetku (HIT)« v SIS. O »zadetku (HIT)« govorimo, kadar ima policist ali drug predstavnik varnostnega organa, ki ima pravico dostopa do SIS, v državi v postopku osebo ali predmet, ki je v SIS. Ti centralni organi se imenujejo S.I.R.E.N.E.

Na »Dnevu odprtih vrat SIRENE« 5. februarja so bili strokovni javnosti in medijem predstavljeni petletni dosežki dela oddelka SIRENE. Udeležili so se ga delavci policije iz različnih policijskih enot, carine, ministrstva za zunanje zadeve, ministrstva za pravosodje in urada informacijskega pooblaščenca. Zaposleni so obiskovalcem predstavili vsebino svojega dela in izmenjali izkušnje glede medsebojnega sodelovanja.

Marsikomu se ob tej besedi utrne misel na morske deklice, ki so s svojim petjem zavajale mornarje. Vendar pa gre v našem primeru za nekaj povsem drugega. Urad SIRENE je edini centralni organ v vsaki schengenski državi, katerega poglavitna naloga je izmenjava dopolnilnih informacij v primeru razpisov v schengenskem informacijskem sistemu. Za izmenjavo informacij v zvezi z ukrepi v SIS je pristojen urad SIRENE, ki deluje kot oddelek SIRENE v okviru SMPS GPU UKP. Na oddelku SIRENE je zaposlenih 10 operaterjev in vodja oddelka. SIRENE so v Sloveniji odgovorne za vsa iskanja oseb in predmetov na: — nacionalni ravni, — v okviru SIS, — v okviru Interpola in — za »ciljno iskanje oseb«.

45


VArNOST

MEDNARODNO SODELOVANJE

Slovenija je edina schengenska država, kjer je nacionalni urad SIRENE pristojen za izmenjavo informacij za vse ukrepe, opredeljene v Konvenciji o izvajanju Schengenskega sporazuma, in sicer za: — 95. člen – prijetje z namenom izročitve, — 96. člen – prepoved vstopa v schengensko območje, — 97. člen – pogrešane osebe (odrasle in mladoletne ter bolne osebe), — 98. člen – osebe, ki jih išče sodišče, — 99. člen – prikrito evidentiranje in namenska kontrola (za osebe in vozila), — 100. člen – ukradeni predmeti (bankovci, vozila, registrske tablice, izdani in bianko dokumenti ter orožje). Poleg tega je oddelek pristojen – kot vmesna točka – za izvajanje ukrepov v zvezi s členoma 40 (sledenje) in 41 (zasledovanje) Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (centralni organ, preko katerega se posredujejo zaprosila za čezmejno sledenje in poročila o opravljenih čezmejnih zasle-

dovanjih) in za varstvo osebnih podatkov, kar je opredeljeno v 109. členu Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma. V navedenem primeru oddelek SIRENE le pridobi podatke o razlogih vpisa v SIS, za postopek obveščanja in odločanja pa je pristojna Uprava za informatiko, Sektor za zaščito podatkov. Omeniti je treba, da se vsako leto na nacionalni ravni v oddelku SIRENE v FIO vnese 2500–3000 različnih ukrepov. Poleg zgoraj naštetega so zaposleni na oddelku SIRENE aktivno vključeni v evropske integracije, in sicer se udeležujejo zasedanj ter sestankov delovnih skupin in odborov v okviru Komisije in Sveta EU. Operaterji oddelka SIRENE se udeležujejo tudi usposabljanj, ki jih trenutno organizira CEPOL. V preteklosti je navedena usposabljanja organizirala država, ki je predsedovala EU, tudi Slovenija. Tako je Slovenija organizirala usposabljanje SIRENE operaterjev v Gotenici leta 2008 in dve usposabljanji »Train the trainers« za trenerje SIRENE, in sicer leta 2010 v Mariboru ter leta 2012 na Brdu pri Kranju. Vsa tri so bila zelo dobro pripravljena in ocenjena kot zelo uspešna. Na koncu velja omeniti, da v Sloveniji opažamo visoko število zadetkov, približno 7000–8000 letno, kar nas – glede na število zadetkov – uvršča v sam vrh schengenskih držav. Glede zadetkov po 96. členu Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma – prepoved vstopa na schengensko območje – pa je približno 4000 zadetkov letno, kar nas uvršča v vrh petih schengenskih držav glede na navedene zadetke. Seveda je tako visoko število zadetkov posledica zunanje meje s Hrvaško. Zavedati pa se je treba, da so številke hkrati tudi pokazatelj dobro varovanega vstopa na schengensko območje, s čimer je seveda zagotovljena tudi večja varnost v Sloveniji in na širšem schengenskem območju. Besedilo: Dušan Kerin, SMPS UKP GPU Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

Zadetki preverjanj podatkov o iskanih osebah in predmetih v schengenskem informacijskem sistemu

Iskana oseba in predmet

Št. zadetkov v Sloveniji na podlagi tujih razpisov

Št. zadetkov v tujini na podlagi razpisov v Sloveniji

2011

2012

2011

2012

303

221

24

32

4.050

3.883

3

8

Odrasla oseba, ki je pogrešana ali potrebuje začasno policijsko zaščito

79

79

5

12

Mladoletna oseba, ki je pogrešana ali potrebuje začasno policijsko zaščito

57

42

0

1

1.247

1.211

163

197

560

784

16

44

Vozilo, katerega podatki so vneseni zaradi prikritega evidentiranja

59

65

0

0

Oseba, katere podatki so vneseni zaradi namenske kontrole

39

41

0

0

Vozilo, katerega podatki so vneseni zaradi namenske kontrole

15

29

0

0

Prikriti nadzor iz razlogov državne varnosti

33

39

0

0

Registrska tablica (izgubljena, ukradena, nezakonito pridobljena)

55

44

27

8

Vozilo, iskano zaradi zasega ali zagotovitve dokazov v kazenskem postopku

46

38

0

0

Izgubljeno, ukradeno ali nezakonito prisvojeno vozilo

416

281

44

75

Listina, iskana zaradi zasega ali zagotovitve dokazov v kazenskem postopku

391

396

51

62

Bankovec, iskan zaradi zasega ali zagotovitve dokazov v kazenskem postopku

5

3

0

1

Orožje, iskano zaradi zasega ali zagotovitve dokazov v kazenskem postopku

0

4

0

0

7.355

7.160

333

440

Oseba, iskana zaradi izročitve ali predaje Tujec, za katerega je razpisana zavrnitev vstopa

Priča ali obdolženec, ki se mora zaradi kazenskega postopka zglasiti na sodišču, ali obsojenec, ki mu je treba vročiti sodbo ali vabilo za prestajanje zaporne kazni Oseba, katere podatki so vneseni zaradi prikritega evidentiranja

Skupaj

46

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

MEDNARODNO SODELOVANJE

ZA VARNOST NA SLOVENSKIH SMUČIŠČIH OB SLOVENSKIH POLICISTIH SKRBELA TUDI KOLEGA IZ HRVAŠKE Januarja sta skupaj s slovenskimi policisti za varnost na smučiščih na Rogli in v Kranjski Gori skrbela dva hrvaška policista. Glede na 15. januarja 2013 sprejet protokol med slovensko in hrvaško policijo sta hrvaška policista med 15. in 30. januarjem 2013 pomagala pri policijskih dejavnostih, ki so jih slovenski policisti opravljali v zvezi s hrvaškimi državljani, ter pri sporazumevanju in postopkih s hrvaškimi državljani. Obisk hrvaških kolegov je plod srečanja generalnih direktorjev policije RS in Hrvaške 14. junija 2012 v Bohinju, ko sta delegaciji potrdili interes za sodelovanje slovenske in hrvaške policije med zimsko turistično sezono. Gre za podobno obliko sodelovanja obeh policij, kot je bilo sodelovanje v poletni turistični sezoni, ko sta lani in predlani dva slovenska policista delala v hrvaški Istri in v Kvarnerju. Foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

»Poveljstvo interventne enote, ki me je napotilo v Slovenijo, mi je kot pripadniku interventne policijske enote varaždinske policijske uprave omogočilo delo v bilateralnem policijskem sodelovanju dveh držav.

V nasprotju s Slovenijo Hrvaška nima tako natančno zakonsko urejenih pristojnosti policije za delo na smučiščih in v njihovi neposredni okolici, zato sem izkušnje iz Slovenije prenesel svojim nadrejenim. Upam, da bodo prav te izkušnje pomagale Hrvaški pri oblikovanju ustrezne zakonske ureditve za delo policije na smučiščih. S službovanja na Rogli med 15. in 30. januarjem 2013, ki je potekalo v sodelovanju s kolegi iz Policijske postaje Slovenske Konjice, odnašam le pozitivne vtise in izkušnje. Izjemno sem zadovoljen z visoko ravnijo strokovnosti svojih slovenskih kolegov, pa tudi z njihovo prilagodljivostjo in gostoljubnostjo. Menim, da mi bodo izkušnje iz vsakdanjih nalog, ki sem jih opravljal na slovenskih smučiščih, izjemno koristile. V tem času sem pomagal pri komunikaciji s hrvaškimi državljani, predlagal, svetoval, kako izvesti postopke s hrvaškimi državljani, pa tudi, kako pomagati hrvaškim državljanom pri vzpostavljanju stika s hrvaškim veleposlaništvom v Sloveniji. Slovenske kolege, s katerimi sem sodeloval, lahko le pohvalim. Ob tej priložnosti se jim želim zahvaliti za odlično sodelovanje in gostoljubje. Prav tako želim izpostaviti prijaznost in gostoljubnost vseh zaposlenih na smučišču na Rogli. Upam, da je to sodelovanje prispevalo k dobremu odnosu med policijama obeh držav in da se bo dober odnos nadaljeval tudi v prihodnje.« Damir Veseljak, policija Republike Hrvaške

letnik LXI/št. 1/2013

47


VArNOST

MEDNARODNO SODELOVANJE Skladno z bilateralnim sporazumom o sodelovanju Slovenije in Hrvaške so v zadnjih dveh letih slovenski policisti med turistično sezono službovali v hrvaški Istri in Kvarnerju. Glede na to, da je na slovenskih smučiščih navadno okoli 30 % hrvaških turistov, se je pojavila potreba, da bi hrvaški policisti sodelovali pri opravljanju nalog na slovenskih smučiščih in tako pomagali pri komunikaciji v policijskih postopkih s hrvaškimi državljani. V Sloveniji sem služboval 16 dni, med 15. in 30. januarjem 2013. Poleg dela slovenskih policistov na smučišču sem spoznal tudi delo drugih enot slovenske policije, delo policijske postaje v Arnoldsteinu v Avstriji in Centra za mednarodno sodelovanje na tromeji Slovenija, Avstrija, Italija v vratih Megvarje. V tem času sem se prepričal o visoki profesionalnosti, resnosti in organiziranosti slovenskih policistov, ki zagotavljajo varnost, preventivo in pomoč na slovenskih smučiščih. Predvsem moram izpostaviti policiste, s katerimi sem delal: Roberta Šebenika na Krvavcu, Primoža Markelja na Voglu ter Jureta Berceta v Kranjski Gori. S kolegom Bercetom sam preživel največji del svojega delovnika. Občudujem njegov način dela – izjemno je umirjen, koncentriran, prijazen, ustrežljiv, priljubljen med občani, še posebej med otroki. Predstavil mi je široko paleto preventivnih aktivnosti Policijske postaje Kranjska Gora za odrasle in otroke. Avtorja velikega dela preventivnih dejavnosti sta kolega Jure Berce in Roland Brajič. Vsi zgoraj navedeni pa so nasploh priljubljeni na smučiščih, na katerih opravljajo naloge. Odlično je tudi sodelovanje med policisti in delavci smučišča, rdečega križa ter nadzorniki na smučiščih, saj poteka na visoki ravni in ob medsebojnem upoštevanju ter spoštovanju, predvsem pa takšno delo zagotavlja blaginjo smučišča in smučarjev. Vsak dan sem z veseljem prihajal na delo v kranjskogorsko policijsko postajo, ki jo vodijo nadvse zanimivi ljudje – izkušen in profesionalen komandir Vinko Otovič, simpatičen in moder pomočnik Jože Mernik, človek, ki se nenehno in neutrudno uči Damjan Lepoša, ter dve pridni dami, Elvira Bečarević in Simona Mulej. Seveda so tu še ostali nepogrešljivi člani ekipe – dežurni policist, kriminalisti, kolegi iz policijskih patrulj in snažilka. Dandanes je prava redkost srečati tako toplo, skoraj družinsko ozračje, ki vlada na tej postaji. Hkrati pa kolektivu ne manjka profesionalnosti, homogenosti, spoštovanja, dobre koordinacije, to-

48

lerance ter prilagodljivosti med kolegi in v odnosu do strank. Moram priznati, da vse to malce pogrešam pri nas v Zagrebu. Izkušnje, ki sem jih pridobil med opravljanjem dela v Sloveniji, so dragocene in jih je treba vključiti v delo hrvaške policije na hrvaških smučiščih. Takšno sodelovanje je treba tudi v prihodnje krepiti, kar bo zagotovo v veliko zadovoljstvo obeh policij, pa tudi hrvaških turistov, ki obiskujejo slovenska smučišča. Menim, da bi bilo treba po vzoru slovenske policije izdelati tudi smučarsko uniformo za hrvaške policiste, ki bi jo oblikovalci lahko oblikovali v sodelovanju z nami, učitelji smučanja. Na koncu se moram zahvaliti slovenskemu notranjemu ministrstvu, ki mi je omogočilo službovanje v Sloveniji, pridobivanje izkušenj, nepozabne trenutke ter neprecenljive stike in poznanstva

z zaposlenimi v slovenski policiji in občani. Zahvaliti se moram tudi svojim gostiteljem – komandirju Vinku Otoviču in njegovim zaposlenim, direktorju PU Kranj Simonu Veličkemu, šefu uniformirane policije PU Kranj Andreju Zakrajšku, Alojzu Sladiču iz Uprave uniformirane policije na Generalni policijski upravi, kranjskogorskemu županu, kolegu Juretu Žerjavu ter delavcem hotela, v katerem sem bival. Prepričan sem, da to ni bil zadnji obisk v vaši čudoviti državi, saj sem obljubil kranjskogorskim kolegom, da jih ob morebitnih potovanjih v Slovenijo obvezno obiščem. Seveda velja vabilo tudi v obratni smeri, naše sodelovanje na področju policijskih nalog pa je na voljo vsem, ki ga potrebujejo. Mijo Mendeš, policija Republike Hrvaške

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

MEDNARODNO SODELOVANJE Ameriški veleposlanik Mussomeli na obisku pri Venigerju Generalni direktor policije Stanislav Veniger je 22. januarja v Ljubljani sprejel ameriškega veleposlanika Josepha A. Mussomelija. Na njunem prvem srečanju sta govorila predvsem o sodelovanju policije in veleposlaništva. Kot sta poudarila, je sodelovanje med policijo in veleposlaništvom ZDA zelo dobro. Enako velja tudi za sodelovanje z drugimi organi ZDA na vseh ravneh, tako z FBI, DEA kot z drugimi pristojnimi službami za odkrivanje in preiskovanje kriminalitete. Foto: Nina Djordjević, SOJ SGDP GPU

Veniger sprejel policista, ki sta odpotovala v mednarodno civilno misijo na Kosovo Generalni direktor policije Stanislav Veniger je sprejel policista, ki sta v okviru misije Eulex za leto odpotovala na Kosovo. Niko Avguštinčič iz Policijske postaje Trebnje, Policijska uprava Novo mesto, je osnovno usposabljanje za delo v mirovnih misijah uspešno zaključil leta 2005. V misiji na Kosovu je že bil, in sicer v okviru misije UNMIK med leti 2007 in 2009. Anže Golub, policist Policijske postaje Ljubljana Šiška, je z delom na Kosovu začel 17. februarja, sekondiran pa je bil na delovno mesto preiskovalca organiziranega kriminala, predvidoma v Prištini. Naloge v misiji Eulex bo opravljal eno leto. Slovenska policija v misiji EULEX na Kosovu sodeluje od 21. aprila 2008, trenutno z dvanajstimi policisti, ki opravljajo naloge v t. i. izvršilnem oddelku misije in v okviru oddelka za krepitev integritete policije. Foto: Nina Djordjević in Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

Zamenjava člana Republike Slovenije v Upravnem odboru Europola Na seji upravnega odbora Europola 6. in 7. februarja v Haagu je prišlo do zamenjave člana Republike Slovenije. Dosedanjega predstavnika Roberta Črepinka, pomočnika direktorja NPU, je zamenjal dr. Jurij Ferme, direktor UKP. Črepinko je v upravnem odboru deloval od leta 2007. Razlog za zamenjavo je bila njegova zaposlitev v Europolu, kjer je z delom začel 1. marca. Direktor Europola Rob Wainwright se je ob tem zahvalil Črepinku za njegovo odlično dolgoletno delo v tem pomembnem delovnem telesu Europola in posebej izpostavil njegovo odlično vodenje Upravnega odbora v letu 2008, ko je Slovenija predsedovala Svetu EU. Poudaril je pomembne naloge, ki jih je v zadnjih letih opravljal v kriminalistični policiji v Sloveniji, in pri tem posebej omenil zahtevno delo na področju boja proti korupciji. Izrazil je še prepričanje, da bo s svojimi bogatimi izkušnjami in znanjem občutno obogatil delo Europola na zahtevnem področju obvladovanja organizirane kriminalitete v EU in širše.

letnik LXI/št. 1/2013

49


VArNOST

PROSTI ČAS

Bogdan Sopčič

Streljati z lokom je težje kot s pištolo Verjetno je vsak otrok kdaj poskusil streljati z lokom, narejenim iz palice leske in povezanim z navadno vrvico, ki se sicer uporablja za vezanje paketov. Bogdan Sopčič je prvi policist v zgodovini slovenskega lokostrelstva, ki se je s tem dinamičnim in zanimivim športom začel ukvarjati intenzivneje. Otroška želja se mu je čisto po naključju uresničila jeseni 2008, ko so z nekaj somišljeniki ustanovili Lokostrelsko društvo Krasinec, prvega na območju Bele krajine. V lokostrelstvu uspehe bolj kot odrasli žanje podmladek društva, vodilni pa prejemajo pohvale za organizacijo prireditev, kot sta bili lani marca tekma slovenskega pokala in julija tekma za mednarodni pokal Alpe Adria ter oktobra državno in absolutno državno prvenstvo v poljskem lokostrelstvu. Niste samo lokostrelec, pač pa tudi trener, predsednik društva, pobudnik in glavni organizator dogodkov, ki jih pripravi društvo, pa še kaj bi se našlo. Kako vam vse to uspeva? Streljam z lokom, sem tudi licenciran tekmovalec Lokostrelske zveze Slovenije, vendar mi je ob urejanju množice zadev društva in ob učenju najmlajših za lastne treninge zmanjkalo časa. Šele lani sem z enim pokalom prišel na stopničke. V članskem tekmovanju 3D na Turjaku sem bil tretji. Pa dvakrat sem bil četrti; tudi v skupnem seštevku sem bil četrti.

50

Lani sem začel tekmovati še v slovenskem pokalu, v dvoranskih tekmah. Imam torej pokal iz tekmovanja 3D in medaljo iz državnega prvenstva, kjer smo bili v Šenčurju pri Kranju ekipno tretji. Potem pa me je poškodba pri delu ustavila od maja do konca leta. Takrat sem se pač bolj posvetil pisarniškemu delu. Sem predsednik društva od njegove ustanovitve in še tri leta imam mandat. Prizadevam si, da bi imel samo eno vlogo, trenutno samo predsedniško, ker sem (bil) vse. Uradno nisem trener, ker tega tečaja, ki mi večjega znanja, kot ga že imam, ne bi mogel dati, nisem naredil. Ver-

Bogdan Sopčič je policist na Policijski postaji Metlika. V policiji je zaposlen od julija 1989, trenutno pa opravlja delo policista kriminalista. »Malo me čudi in pogrešam, da v tem športu ni več policistov. V lokostrelstvu imamo le še policista vodjo policijskega okoliša iz Policijske postaje Kranj Štefana Žagarja. Je pa v lokostrelstvu ogromno vojakov. Mislim, da bi lokostrelstvo lahko bila obšolska dejavnost, tudi del policijskega urjenja.«

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

PROSTI ČAS Primerjava: streljati s pištolo in streljati z lokom.

jamem, da če znaš prenašati znanje drugim, si pri tem lahko dober tudi brez uradnega naziva, podobno kot je to kolega iz Dolenjskih Toplic. Imamo pa letos na šolanju za trenerje šest ljudi, kar pomeni, da bom počasi nehal z intenzivnim učenjem drugih. Poleg tega si želim več sam trenirati in sem zato skoraj vsak dan na treningu. Treniram, ko imam čas, tudi pozno zvečer, še doma sem si naredil tarčo. Lokostrelstvo vzame ogromno prostega časa. Vendar mi ni žal, ko pogledam vse te naše otroke, ko pridejo s kakšne tekme z nasmehom od ušesa do ušesa. Kadar pa mi še starši rečejo, da je otrok zaradi treniranja lokostrelstva bolj skoncentriran, mislim, da je ves trud poplačan.

Streljati s pištolo ali z lokom je enako nevarno. Tukaj so pravila ista: strelja se v eni liniji, s pištolo oz. lokom, obrnjenim proti tarči. Ne gre drugače.

Kako ste začeli in kdaj ste vključili najmlajše? Ko smo začeli, niti nismo dobro vedeli, za kaj gre. Začeli pa smo tako, da se je v naše kraje priselil moški, ki je prej streljal in bil trener v Lokostrelskem društvu Jevnica, in nas deset pregovoril, da smo ustanovili društvo. Takoj nam je razdelil naloge in nas na začetku tudi treniral, nato pa smo bili prepuščeni sami sebi. Ogromno je bilo učenja, od športa te vrste do vodenja društva, pridobivanja licenc, učenja mladih… Društvo smo ustanovili iz ljubiteljstva do tega športa in z željo poskusiti nekaj novega. Ob ustanovitvi nismo nameravali delati z otroki. To je prišlo kasneje samo od sebe in skupaj smo se odločili za ta korak. Zgodilo se je leta 2009, ko smo na Osnovni šoli Podzemelj v okviru njihovega športnega dne organizirali predstavitev lokostrelstva in našega društva. Sledil je šok za nas, saj se je včlanilo 25 otrok! In začeli smo se učiti. Vsi mi. Lokostrelstva smo začeli učiti otroke, stare od 10 do 14 let. Pred sedmim ali osmim letom naj otroka tega ne bi učili, pred devetim letom pa po pravilih ne sme tekmovati. Nenehno dobivamo nove člane. Nekateri se že bližajo polnoletnosti in pri lokostrelstvu pač skačejo iz kategorije v kategorijo. Treniramo celo leto, najmanj dvakrat tedensko v športni dvorani Osnovne šole Podzemelj in v gradu v Črnomlju. Ponosen sem na naše mlade. Bolj kot mi, starejši, so v dvoranskih tekmovanjih uspešni oni. Dekleta so bila državne in absolutno državne prvakinje, ekipno in posamično. Lani so pravzaprav naredila preporod na slovenski sceni. Tudi fantje so dobri, a v primerjavi z dekleti malo slabši. Lani smo bili med vsemi klubi oz. društvi v Sloveniji peti po rezultatih. Sem štejejo vsi uspehi, uspehi nas starejših in otrok. Lani smo imeli kot društvo tudi najvišje ocenjene tekme, ki smo jih organizirali. Vse, kar smo dosegli do sedaj, smo dosegli z ekipo, ne morem si prisvajati letnik LXI/št. 1/2013

zaslug. Res pa je, da sem si od začetka prizadeval, da ne bi delali polovičarsko. Hotel sem red in pri marsičem sem bil in sem tečen; tudi ko smo začeli delati z otroki in so začele »padati« prve medalje. Katere lastnostni mora imeti lokostrelec in kakšne so prednosti tega športa? Lokostrelec mora biti zbran, ker če ni, se to takoj pozna na tarči. Lokostrelec mora biti trmast, ključna pa je volja. Prednost, ki jo vidim, je koncentracija. Ko gre človek streljat, se mora umiriti, imeti mora prazno glavo in o ničemer ne sme razmišljati. S puščico se mora povezati, sicer ne zadene nič. Zaradi narave službe vidim marsikaj, kar je povezano z mladino. Pred nekaj leti je bil pri nas, kar se športa tiče, zgolj nogomet. Takrat si torej ali brcal žogo ali pa si bil na ulici. Danes je možnosti za športno udejstvovanje več in če dva »umaknemo z ulice«, je to že uspeh. Imeli smo fanta, ki je bil »na meji«, vendar je žal po slabem letu šel od nas. Moram pa reči, da je pri nas na sploh še zdravo okolje. Biti pripadnik društva je več kot zgolj opravljanje osnovne naloge, streljati z lokom. Z mladimi preživim veliko časa in tudi domače naloge delamo skupaj, če je treba, se pogovarjamo o določenih življenjskih stvareh, še samoobrambe jih učim. Za novo leto na primer smo tistim, katerih starši ne zmorejo, podarili kakšno malenkost, povezano z lokostrelstvom. Otroci me tikajo, drugega ne dovolim, in mislim, da mi ogromno zaupajo, včasih mogoče več kot staršem, ter da se odlično razumemo, no, vsaj z večino. Zanimivo pa je, da imamo v društvu samo vaške otroke, ne tistih iz mesta.

Sicer je s pištolo veliko lažje streljati kot z lokom. S pištolo bom imel vedno približno enak razmet ali skupino zadetkov. Z lokom pa je težava. Pri loku je ogromno nekih dejavnikov in če nisi zbran, se bo na tarči takoj poznalo nekaj centimetrov. Narobe je lahko že položaj ramena, položaj prstov na licu, če malo zabrenkaš po tetivi… Če imaš malo slabši lok, ti bo ta oprostil kakšno napakico, pri tekmovalnem pa samo trznem in sem že nekaj centimetrov stran od cilja. Poleg tega se lok na 5 ali 30 metrov čisto drugače prime, medtem ko pištolo vedno držiš enako. Če streljam s svojim ali tvojim lokom, bom streljal drugače, zaradi nastavitev tetive, medtem ko s svojo ali tvojo pištolo načeloma streljam enako. Kakšni so načrti za naprej? V društvu imamo letos v načrtu obnoviti stojala, ki so lesena in zaradi vremenskih vplivom poškodovana. In sicer bomo zvarili kovinska. Pa na najetem zunanjem prostoru bomo postaviti brunarico. Seveda je tukaj še urejanje tega zunanjega prostora. Kar se tekmovanj tiče, bomo konec marca organizirali slovenski pokal v poljskem lokostrelstvu, avgusta pa državno prvenstvo, prav tako v poljskem lokostrelstvu. Organizacija tekme vzame dober teden dela. Pri postavljanju proge moraš gledati še na varnost in na to, da proga ni ne prelahka ne pretežka. Za letos sem se odločil, da bo 'žleht' proga, po hribu Kučarju. Želim si speljati še en, čisto svoj projekt, tj. da bi naredili pokal celotne nekdanje Jugoslavije. Prvo leto bi začeli pri nas, potem pa vsako leto v drugi državi. Srbija, Makedonija, Črna gora so zelo zainteresirane, spodbuditi je treba še ostale. Zamislil sem si tekmo v zgolj eni disciplini. Po podelitvi medalj bi Marjan Podržaj, ki je glede lokostrelstva nad vsemi, predstavil »popinjay«, nato pa bi sledilo sproščeno druženje. Osebno imam letos cilj osvojiti kakšno medaljo v pokalu 3D. Moja želja, pravzaprav cilj, je priti v reprezentanco, kjer iz našega društva ni še nikogar. Volje imam ogromno, če pa bi imel še talent hčerke Tjaše, ki je z rezultati druga dekleta hitro in močno pustila za sabo, bi bil na olimpijadi. Besedilo in foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

51


VArNOST

ŠPORT

ROK mARGUČ: »SEM NA VRHU, TAM, KJER SI ZASLUŽIM BITI.«

Zlato je zlato in to je največ, kar lahko v športu dosežeš! Zelo sem ga vesel. Pravijo, naj bi z njim presenetil. Ne, vedel sem, da če se bom odpeljal tako, kot znam, ne bo nobenega problema in sem lahko na vrhu. Sploh po tekmi pred dvema dnevoma, ko sem za nekaj stotink zgubil z drugouvrščenim v paralelnem veleslalomu, sem vedel, da sem zraven. Samo čakal sem na svoj dan, na svojo priložnost. Položnejše proge, kot je bila zdaj ta v Kanadi, mi bolj ustrezajo. Na takih sem najboljši. Sicer mi bolj ustreza tista proga, ki je hitrejša (op. a.: smeh). Glede pogojev proge pa zagovarjam takšne, ki vsem tekmovalcem omogočajo, da so enakovredni, da lahko vsi pokažemo svoja znanja. Letošnja sezona je posebna. Je pa res, da ni bila najuspešnejša sezona do sedaj, ampak nenazadnje smo imeli samo dve prizorišči. Toda pomembno je, da je človek takrat, ko je treba, najboljši, in meni je to uspelo. Pravzaprav tega nisem prav dojel vse do trenutka sprejema v Laškem, ko mi je zbrana množica ljudi s svojo prisotnostjo potrdila, da sem nekaj dosegel. Zdaj šele vidim, da je to res nekaj velikega. Vem, da sem dosegel veliko več kot takrat, ko sem bil drugi in tretji. Občutki so izjemni. Kdo vse stoji ob tebi, v ekipi, brez katere ne bi šlo? Tukaj je najprej moj oče Metod Marguč, ki je nepogrešljiv člen. On je tisti, ki je bil večino časa moj glavni trener; z njim žanjemo največje uspehe in tako bo tudi naprej. Na tokratni tekmi so bili tukaj še serviser Ivan Dobrila, fizioterapevt Matej Ipavec, na sredini proge smo imeli še Petra Kotnika, vodjo slovenske ekipe, ki je skrbel za to, da je vse skupaj potekalo tako, kot mora. Tukaj sta še psiholog Matej Tušak in kondicijski trener Dragan Bo-

Rok Marguč, deskar na snegu, je vrhunski športnik, ki je zaposlen v policiji. S še dvema »službenima kolegoma« je konec januarja 2013 zaznamoval zgodovino slovenskega športa pa tudi Oddelka vrhunskih športnikov v Policijski akademiji. V kanadskem Stonehamu je bronasti in srebrni kolajni iz svetovnega prvenstva v La Molini v Španiji pred dvema letoma sedaj dodal še najžlahtnejšo – zlato! S tem je Slovenija dobila tretjega svetovnega prvaka v deskanju na snegu, tokrat prvega v paralelnem slalomu. Ob prihodu iz Kanade so ga v domačem kraju pozdravili njegovi najbližji, zvesti navijači, sponzorji in predstav-

52

nik policije Tomas Globočnik, ki mu je stisnil roko, pisno mu je čestital že generalni direktor policije Stanislav Veniger, ter izrazil ponos in veselje policije, da ima take športnike. Ob tej priložnosti smo poklepetali z Rokom Margučem. Lanska sezona ni bila tvoja, je pa na letošnji drugačen rezultat. V lanski sezoni ni bilo ničesar, kar bi me pripeljalo na vrh, niti v ožji krog favoritov ne; zato sem na veliko preizkušal nove stvari, ki bi me postavile pred konkurenco. Pri tem je sodelovala celotna ekipa in z Acem Sitarjem smo razvili podložke. Letos pa ... kolajna!

Na slovenski kulturni praznik je na Rogli potekala tekma svetovnega pokala v deskanju na snegu v paralelnih disciplinah. Rok Marguč je bil peti. Dejal je, da to ni slabo, a da si je pred svojimi navijači želel več. Marguč je imel v načrtu še udeležbo na tekmi svetovnega pokala v Sočiju v Rusiji, kjer bodo drugo leto olimpijske igre, a je bila tekma, napovedana za 14. in 15. februar, zaradi slabih vremenskih razmer odpovedana.

letnik LXI/št. 1/2013


VArNOST

ŠPORT

snič, ki skrbi za to, da sem takrat, ko je treba, najboljši. Veliko vlogo odigra mama Majda Maguč, ki zašije vse, kar strgam, kot so hlače, rokavice ipd., in mi pripravlja sendviče (op. a.: smeh) ter skrbi za kup drugih stvari. Dobršno vlogo pa je odigrala tudi babica, ki me je, ko še nisem imel izpita za avto, vozila na treninge. Na kakšen način treniraš? Zelo pomembni sta fizična in psihična pripravljenost. Ne gre ne brez ene ne brez druge. Če hoče biti tekmovalec najboljši, mora imeti oboje. Sicer pa delo, delo, delo in še enkrat delo. Lahko rečem, da deskam, od kar so me pri petih letih prvič postavili na desko. Treniram zgodaj zjutraj na progi Jasa na Rogli, od letos na progi, ki je namenjena samo deskarjem, fitnes moram tako ali tako delati, veliko pa so tudi priprave čez poletje. Te potekajo na vodi. Največ se ukvarjam s kiteboardingom. Je dokaj adrenalinski šport, zelo v vzponu in precej podoben deskanju, vendar z njim nekako ravnam svoje telo iz tega prisiljenega položaja v snowboardingu. Drugače pa zelo veliko delam za kondicijo in moč. Na tekmi je treba odpeljati deset voženj in če hočeš biti dober, je treba biti deseto vožnjo najboljši, ker ta šteje za zmago. Imaš sponzorje in policija bi se na neki način lahko štela mednje. Kaj ti pomeni zaposlitev v policiji? Brez policije se verjetno ne bi ukvarjal več s športom, ker mi ta zaposlitev dejansko zagotavlja neko socialno varnost. Za to sem zelo hvaležen. Obveznosti do policije poravnam čez poletje s sodelovanjem na raznoraznih prireditvah. Besedilo in foto: Brigita Petric, SOJ SGDP GPU

Vsi ga imamo za Celjana, a sam se počuti Laščana. V Laškem je odraščal, hodil v glasbeno šolo, v pihalni godbi je igral saksofon, tukaj trenira v fitnesu. V tem mestu živi in od tukaj je tudi njegova srčna izbranka. Na sprejemu ga je pričakal še njegov pes Beni, ki je z Rokom v sklopu treningov pretekel ogromno kilometrov.

BOJ ZA ZMAGO NA 42. PATRULJNEM TEKU SLOVENSKE VOJSKE IN POLICIJE Pripadniki in pripadnice slovenske vojske, policije in civilne zaščite so se v soboto, 12. januarja, že dvainštiridesetič pomerili med seboj v tradicionalnem patruljnem teku na smučeh v spomin na bitko Cankarjevega bataljona v Dražgošah in v spomin na padle borce 3. bataljona Prešernove brigade. Športni prireditvi so se v počastitev spomina na drugo svetovno vojno in osamosvojitveno vojno pridružili tudi veterani NOB in vojne za Slovenijo, ki so se med seboj pomerili v smučarskemu teku. Zametki tekmovanja segajo v leto 1971, ko se je osnovni prireditvi Po stezah partizanske Jelovice, ki je takrat obeleževala svojo 14. obletnico, pridružil patruljni tek. Zgodovinsko zaznamovana prireditev se je razširila v dobro obiskan družabni dogodek, kjer se vrednote domoljubja prepletajo s športnimi. Z medaljo okrog vratu na svojem že dvaindvajsetem nastopu je vodja prvega policijskega moštva iz Specialne enote obujal spomine: »Naletnik LXI/št. 1/2013

tančno pred tridesetimi leti, leta 1983, sem prvič nastopil na tem tekmovanju, ki je potekalo še v Dražgošah. Kot kadet 3. letnika KŠM sem v kategoriji Milica skupaj z ostalimi šestimi kadeti osvojil odlično 3. mesto.« Tradicionalno tekmovanje z udeležbo pripadnikov slovenske vojske in policije je lani prvič privabilo tudi pripadnike civilne zaščite in reševanja. Udeležba dveh moštev v preteklem letu se je letos vidno povečala na kar deset moštev. Tekmovalno progo je letos zaznamovalo pomanjkanje snega. Narava se je že drugo leto zapored poigravala z živci organizatorjev, saj se do zadnjega ni vedelo, ali bo tekmovanje potekalo pretežno po suhem (tek) ali po snegu

53


VArNOST

ŠPORT (tek na smučeh). Na koncu se je organizator odločil za tek na smučeh po že obstoječih biatlonskih progah, a nam nikakor ni šlo po načrtih, saj sta se dva standardna tekača na smučeh poškodovala. Vsi tekmovalci in tekmovalke so se preizkusili v streljanju z malokalibrsko puško, metu bombe, plazenju pod ovirami, veleslalomu, prevozu ranjenca, se dokazovali v kondicijskem pohodu, predvsem pa v teku s turnimi smučmi. Ženske so premagovale 5-kilometrsko progo s približno 225 metri višinske razlike, moški pa progo z desetimi kilometri in 450 metri višinske razlike, pri čemer so s seboj ves čas nosili tudi avtomatsko orožje. Patruljnega teka na Rudnem polju se je udeležilo 53 štiričlanskih moštev, od tega tudi eno moštvo avstrijske vojske z Dunaja. Preizkus vzdržljivosti smučarskega teka, strelske izurjenosti in veščin v zanimivih tematskih sklopih na progi je za moštva pod kakršnimi koli vremenskimi vplivi ostra borba za najvišja mesta. Tekmovalci so fizično dobro pripravljeni in osredotočeni na delovne točke, ki zahtevajo natančnost in preudarnost. »Posebnih priprav na patruljni tek nismo imeli, mi je pa trening v teku na smučeh prišel prav za mojo prioritetno disciplino, tj. cestno kolesarstvo,« je dejal Janez Zupanič, član 1. moštva SE UPS GPU. Tekmovalni duh je ustvaril pravo rivalstvo med najboljšimi moštvi slovenske vojske in policije, kar dokazuje le 10-sekundna razlika med prvo uvrščeno moško ekipo 132. GORB – 1. ekipa (s časom 58:42:1) – in drugo uvrščeno ekipo SE UPS GPU – 1. ekipa, ki pa se je lani zapisala med zmagovalce. V kategoriji generalno je 3. mesto pripadlo ekipi PP SV. V kategoriji Policija so tako zmago slavili člani SE UPS GPU – 1. ekipa, 2. mesto so zasedli člani SE UPS GPU – 2. ekipa, in 3. mesto SE Policijskega veteranskega društva Sever. Policijska zmagovalna ekipa je bila zadovoljna z zelo dobro opravljenim streljanjem, saj so člani zgrešili le en strel od dvajsetih. Zalomilo se jim je pri metu bombe, kjer so zgrešili kar šest od dvanajstih bomb. Tekaški del so opravili nekako po pričakovanjih, glede na to, da so zaradi poškodb ostali brez dveh standardnih članov prve ekipe. »Na koncu nam je žal zmanjkalo vsega 10 sekund za skupno zmago, kar bo zagotovo dobra motivacija za naslednje leto, ko bomo poskušali pokal

54

pripeljati zopet nazaj v našo enoto,« je mnenje celotne ekipe povzel Janez Zupanič. Najboljša ženska policijska ekipa je bila s 6. mestom v generalni uvrstitvi ekipa PA GPU, ki je obenem v kategoriji Policija zasedla 1. mesto, 2. mesto je pripadlo ekipi UKP GPU in 3. predstavnicam PU LJ. V ženski konkurenci generalno je bila s časom 40:42:7 najboljša ekipa PP SV, ki sta ji sledili ekipi 10. MOTB in 2. ekipa PP SV. Ekipa PA GPU se je v preteklih letih po večkratnih uvrstitvah na drugo mesto končno veselila prvega. Že na startu je bilo veselo, ko so tekmovalke zapele pesem »Mlada partizanka« in sotekmovalca Saša Jereba oborožile s svojimi avtomatskimi puškami. S štirimi pari smuči v naročju mu tudi med pohodom ni zmanjkalo spodbudnih besed za razliko od molčeče Nike Grögl. In medtem ko je Snežna Krek razmišljala »Kaj mi je tega treba?« je Urška Zor uživala v občutkih svoje 100-odstotne uspešnosti v streljanju in metu bombe. Ves trud na progi se je na koncu zlato poplačal. Slavnostne podelitve medalj in pokalov najboljšim so se udeležili državni sekretar iz Ministrstva za obrambo Peter Stavanja in državni sekretar iz Ministrstva za notranje zadeve mag. Robert Marolt, podžupana občin Bled in Gorje Toni Mežan in Danica Mandeljc, namestnik načelnika GŠSV brigadir dr. Andrej Osterman, poveljnik Poveljstva za podporo in predsednik organizacijskega odbora prvenstva polkovnik Milan Žurman, direktor Uprave za policijske specialnosti Robert Sušanj, poveljnik Specialne enote UPS Marjan Anzeljc ter predstavnik organizacijskega komiteja Po stezah partizanske Jelovice Drago Štefe. Misli govorcev in veselje najboljših ekip so z zanimivim programom podprli tudi predstavniki policijskega orkestra in zaokrožili celoto športno-kulturnega dogodka. Priljubljenost tovrstnih športnih aktivnosti zagotovo ni edini razlog za udeležbo; eden izmed razlogov je tudi potreba po druženju in sodelovanju med pripadniki varnostno-obrambnih organov in službami civilne zaščite ter preverjanju njihove psihofizične pripravljenosti v zimskih razmerah. Besedilo: Zdenka Stern, OVŠ CIU PA GPU Foto: Slovenska vojska, in PA GPU

letnik LXI/št. 1/2013


Foto: arhiv Policije


Varnost 1/2013  

Police - Republic of Slovenia www.policija.si

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you