Issuu on Google+

mladinska uliÄ?na vzgoja letnik XiV december

3


vsebina

glasilo skala | december 2011 | stran 2


vsebina šeFOVa Beseda . . . . . . . . . . . . . . . 4 Zaupanje v življenje . . . . . . . . . . . . . . . . 4 sKalin MOzaiK . . . . . . . . . . . . . . . 5 Z Minibusom veselo v novo šolsko leto . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Nova faca na Minibusu veselja . . . . . . . 5 Pokukajmo v MCS . . . . . . . . . . . . . . . . . . 5 Znova skupaj . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 Srednješolci . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 6 Kdo je Barbara? . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Zabavno poletje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 7 Doživetja med počitnicami . . . . . . . . . . 8 Tabor ob reki Nadiži . . . . . . . . . . . . . . . . 9 Jesenske počitnice . . . . . . . . . . . . . . . . 10 Ninja želve . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 10 eKsKlUziVnO . . . . . . . . . . . . . . . . 12 Parada. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 12 Polona na novi poti . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Povrnjeno otroštvo . . . . . . . . . . . . . . . . 13 Dons al pa nkol. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 15 Slovo iz Rakovnika . . . . . . . . . . . . . . . . 15 Dan odprtih vrat na Skali . . . . . . . . . . . 17 Blagoslov skalinih prostorov na Kodeljevem . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 18 Mladi za Mlade . . . . . . . . . . . . . 19 En mladec in Damjana . . . . . . . . . . . . . 19 Skalini vrstniški animatorji v Ankaranu . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .20 Poletni EVS v Torinu . . . . . . . . . . . . . . . 21 za sTaRše . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 22 Brigita Drevenšek v sliki . . . . . . . . . . . . 22 izRedne deJaVnOsTi . . . . . . . . .23 Skalina zaključna zabava . . . . . . . . . . . 23 Piknik s skalinimi animatroji . . . . . . . .24 dOTiK . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .25 Upanje. . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . 25 GlasilO sKala, letnik XIV. Številka 3, November 2011. Urednica: Janja Omahen. Fotografije: arhiv Skale. prelom in priprava za tisk: Salve d.o.o. Ljubljana (Patricija Belak). Lektoriranje: Stanislav Duh in Janja Omahen. SKALA – mladinska ulična vzgoja, ob Ljubljanici 36, 1000 Ljubljana, tRR: Si 56 0205 8005 1334 379. Glasilo Skala je vez med sodelavci, animatorji, prostovoljci Skale, njihovimi prijatelji, podporniki in sodelujočimi organizacijami. Deli se brezplačno, hvaležni pa smo za vsak dar, ki nam pomaga pri oblikovanju in razmnoževanju glasila.

glasilo skala | december 2011 | stran 3

BilO Je in BO . . . . . . . . . . . . . . . . . 26 pOdpORniKi in dOBROTniKi

27


šefova beseda

Zaupanje v življenje Začela bom z besedami, ki so Polonina zapuščina in mi večkrat odzvanjajo po glavi. Glavna stalnica na Skali je sprememba. To šolsko leto smo začeli z veliko spremembami, predvsem z dvema novima obrazoma in novo strokovno vodjo. Nova obraza se vam bosta predstavila v nadaljevanju. Strokovno vodjo pa verjetno velika večina pozna, saj sem na Skali že 5. leto. Spremembe so večinoma dobre, namenjene napredku. Čeprav

se ponavadi na njih težko navadimo, s časom spoznamo, da so se nekatere stvari morale zgoditi in da je določen dogodek nujno potreben za naš razvoj, čeprav ni nujno, da je prijeten. Kadar se vam bodo dogajale stvari, ki vam ne bodo prijetne, poskušajte to sprejeti na pozitiven način in iz tega dogodka izluščiti sporočilo, ki vam je bilo namenjeno ob tem dogodku. V vsaki situaciji lahko vidimo dobre, pozitivne stvari za vsakega izmed nas. V tem letu sem morala

tudi sama čez veliko neprijetnih izkušenj, ki so me utrdile, pokazale kaj vse zmorem in me pripeljale na nove življenjske poti, na katere sem morala priti in so nujne, da dosežem svoj življenski cilj. Vsakdo izmed nas lahko doseže svoj cilj, če je dobro nameren. Verjamem v to in vsakega podpiram na njegovi poti in pri odločitvah. Rada imam vse, s katerimi sodelujemo in sem vesela, da sem lahko delček med vami. Janja Omahen

glasilo skala | junij 2011 | stran 4


skalin mozaik

o t e l o k s l o š o ov n v o l e s e v Z Minibusom Nova faca na Minibusu veselja 25 let je odkar hodim po tem svetu in verjemite mi, da se mi je v teh letih zgodilo marsikaj zanimivega. Svojo pot sem začel v porodnišnici. Ko so me pripeljali domov, me je doma čakala starejša sestrica. Da je bilo pa še bolj veselo, smo potem kupili še dva fanta. Vsi skupaj imamo hišo v Žireh na Gorenjskem. Stric ima še vedno kmetijo, kamor še vedno hodimo pomagat. Starša sta oba zaposlena v proizvodnji, zato smo morali za preživetje še dodatno delati. Imam srečo, da imam štipendijo, katera mi pomaga, da lahko študiram. Ker pa verjetno veste, da štipendija ne pokrije vseh stroškov, sem veliko delal preko študentskega servisa. Po poklicu sem pek, sedaj pa končujem Fakulteto za socialno delo, saj sem tekom študija odkril kaj bi rad počel v življenju. Zelo rad imam naravo in če imam le čas, grem na kakšen pohod ali se kam peljem s kolesom. Rad imam živali – no predvsem pse in ko bom velik in ko bom imel prostor bom sigurno imel psa – pa upam, da ženo tudi . Rad imam tudi glasbo in igram kitaro – za dušo. Noro sem zaljubljen v šport in v sadje. Sprejemam življenje in rad imam izzive. Zelo rad se družim z mladino. Z njimi se pogovarjam o raznih stvareh, saj sem tudi sam bil mlad in sem doživel veliko dogodivščin. Zelo sem vesel, da se mi je ponudila možnost dela na Skali. Upam, da se bomo dobro ujeli in da boste sami pripravljeni predlagati kaj bi radi počeli, saj je program namenjen vam in poskušal bom upoštevati vaše želje. Za zdaj pa bi vam rekel še: bodite ustvarjalni, trudite se dobre stvari in raziskujte v čem ste dobri, ker potem boste bolje vedeli kaj želite postati v življenju – izkoristite Skalo za to! Se vid'mo na Busu!

Andrej Pivk

Pokukajmo v MCS V mesecu  oktobru smo na veliko ustvarjali in kuhali. Pekli smo torto, delali hamburgerje in različne sendviče, pekli mafine, srkali sadne šejke, delali sadno kupo in še in še…Tudi delavnice so bile pestre in pisane. Risali smo na svilo, delali okvirje za slike, okrasne vaze, čebelice, naredili smo čudovite šopke iz listov in sami naredili cvetove, ustvarjali smo iz fimo mase, žogiglasilo skala | junij 2011 | stran 5


skalin mozaik ce skokice, izdelovali smo okraske iz hama perlic, barvali na steklo in še kaj bi se našlo;) Slike vse povedo. Poleg vsega tega, so vsak dan potekale tudi dinamične igre! Z kuhanjem bomo nadaljevali še naprej vsak četrtek. Vsi lepo vabljeni v Mladinski center Skala! Aleksandra Volk

Znova skupaj Končno sem znova med vami! Leto dni porodniškega dopusta je švignilo hitro kot strela. Leto je bilo polno razburljivih trenutkov, veselo, nasmejano, novo, zanimivo, velikokrat neprespano, jokavo, dostikrat tudi naporno, vendar super leto, preživeto vsako sekundo z svojim sinekom. Čeprav je bilo po eni strani težko priti nazaj, sem po drugi strani komaj čakala, da se vam znova pridružim. Zelo lepo je biti znova med vami. Večino obrazov prepoznam, kakšen je pa čisto nov, vendar se vseeno hitro “ujamemo”. Iščem še več znanih obrazov vendar jih ni in sprašujem se kje ste vsi? Marsikoga pogrešam in se spominjam kako smo skupaj preživljali vesele, razigrane urice. Sedaj sem tukaj in vas pričakujem v MC Skala, da se bomo znova imeli super ob sproščenih pogovorih, skupaj bomo ustvarjali, odšli na kakšen izlet, se učili in se nasploh imeli skupaj nepozabno. Vesela sem, da sem znova med vami. Se vidimo v MC Skala! Aleksandra Volk

Srednješolci Tudi letos nadaljujemo s srečevanjem malo starejših, tistih, ki so že zakorakali v srednjo šolo. Polona je odšla, prišla pa je nova sodelavka Barbara, ki bo skrbela, da se boste v skupini dobro počutili. Prostor bo za druženje, razne pogovore, igre, kakšno delavnico in seveda učna vprašanja. Nekateri ste že prišli, druge še nestrpno čakamo in se vas veselimo. Srečevali se bomo : Ob ponedeljkih, četrtkih in petkih od 15h do 17h. Lepo vabljeni! Aleksandra Volk

glasilo skala | december 2011 | stran 6


skalin mozaik

Kdo je Barbara? Nekateri me že poznate, drugi še ne, zato naj se na kratko predstavim. Sem Barbara, stara sem 24 let in prihajam iz Sostrega pri Ljubljani. Pred kratkim sem končala študij socialne pedagogike na pedagoški fakulteti, kmalu zatem pa sem se pridružila sodelavcem na Skali. Veliko se ukvarjam s športom, še zlasti imam rada igre z žogo (košarka, odbojka, nogomet), kar nekaj kilometrov pa včasih prepešačim ali prevozim s kolesom. Obožujem družabne igre, namizne ali pa tiste na igrišču. Vse igre, takšne ali drugačne, so mi všeč predvsem zato, ker se ob njih ljudje sprostimo, nasmejimo in še bolj povežemo. Vesela sem namreč, ko vidim, da se ljudje med seboj dobro razumejo in skupaj kaj lepega naredijo. Rada tudi fotografiram in gledam filme, v zadnjem letu pa se učim igranja na kitaro. V življenju bi težko shajala brez dveh stvari: glasbe, ki jo zelo rada poslušam, in sladkarij (doma so mi zato dali vzdevek »cookie monster« ali »piškotna pošast«). Kuhati (še) ne znam prav dobro, zato pa rajši spečem kakšno pecivo ali piškote. Toliko za zdaj o meni, če pa vas še kaj zanima, pa me kar pocukajte za rokav in vprašajte. Veselim se srečevanja z vami in upam, da bomo skupaj doživeli še veliko lepega! Barbara Vrečar

Zabavno poletje Od 27. junija do 8. julija smo v svojem stalnem »taboru« na Fužinah pred in v Minibusu rajali Skalaši skupaj z mostiščarji junaki knjige Bobri. Zavzeto smo dan za dnem poslušali njihovo zgodbo Da bi se pri nas počutili domače, smo jim gradili mostišče, delali glinene posode, pribor in vse kar se rabi da se lahko nekdo počuti doma. Delali smo vozle, lestev in pravo mostiščarsko hišo. Vsakodnevno smo seveda kuhali in se igrali v velikih igrah in vodnih igrah. Tudi učili smo se, hoje po vrvi in cirkuških veščin. Da nismo pozabili na svet okoli sebe, smo odšli čofotati na kopališče Kodeljevo in v Rakitniško jezero. Podali smo se na nadvse zabaven in lep izlet, kjer smo se srečali z prijaznimi ljudmi, lastniki konjev in jezdili konje. Konji lastnikom njihovo skrb vračajo z ljubeznijo in ravno te ljubezni smo se naužili tudi mi ob druženju s temi plemenitimi živalmi. Tako veselo in hitro so minevali dnevi Skalašem ob začetku poletnih počitnic. A to je bil šele začetek .……… kaj vse se nam je še dogajalo v teh počitnicah? glasilo skala | december 2011 | stran 7


skalin mozaik To si lahko preberemo iz utrinkov, ki so jih napisali naši mladi prijatelji. Skala se je podala na pravi taborniški tabor, k reki Nadiži. To je izkušnja, ki jo privoščimo vsakomur in je življenskega pomena. To je šola za preživetje. Valentina Vertačnik

Doživetja med počitnicami

1. Slapovi v Jajcu. 2. Prvič sem jedla pito zeljanico, bila je zelo zanič. 3. Postala sem teta. 4. Mama od prijateljice je rodila. 5. 100-krat sem padla s kolesa. 6. Dobila sem dve novi sošolki: iz Črne Gore in Bosne. 7. Bila sem v Postojnski jami, zelo me je zeblo. 8. Videla sem delfine, ki skačejo iz vode. 9. Zlomila sem si noht. 10. En teden sem bila pri prijateljici v Kamniku. Hodili smo se kopat v Gornji grad, videli smo potopljeno vas. Njena mama nam je vsak dan pekla pomfri. 11. Igrali smo se igrice na mobitelu. 12. Bili smo v Bosni, vsak otrok je dobil 20 mark, da jih je lahko zapravil, za kar je želel. 13. Bili smo na poroki v Bosni, jaz sem bila družica. 14. Gledal sem TV, kakor pozno sem hotel, med drugim tudi Supermena in Spidermena. 15. Morje: Izola Bašamija, Medulin, Makarska, Zambratija, Cres, Savudrija, Bar, Ulcinj, Poreč … 16. Dobili smo 5 novih sošolcev, 3 so pa odšli. 17. Pri babici smo dobili 5 muck. 18. Hrček mi je umrl. 19. V Makedoniji smo otroci sami pekli torto. 20. V Makedoniji smo bili dva meseca brez televizije in interneta! Komaj smo zdržali. 21. Kopala sem se v Ohridskem jezeru. 22. Dobila sem sestrico. 23. Trikrat sem padel s kolesa, enkrat pa sem se zaletel v drevo. 24. Bili smo v živalskem vrtu. 25. Pripravljal sem se za šolo. 26. Na morju sem iz skakalnice skakal salte. 27. Z ribiško palico sem ujel ribo – vrgli smo jo v morje. 28. V Bosni smo bili na »slavi«, kjer je bilo 200 ljudi. Vsak je dal slavljencu 200 €. Bili smo v dveh velikih šotorih, plesali smo kolo … 29. Na morju sem si kupil vrtavko. glasilo skala | december 2011 | stran 8


skalin mozaik 30. Na morju sem si kupil vrtavko. 31. V koloniji smo zadnji dan vzgojitelje namazali z zobno pasto in jih zalili z vodo. Pod vzglavnik smo jim dali ledeni čaj. Imeli smo tudi štafetne igre, igre brez meja. 32. Nategnila sem si mišico. 33. Dobila sem dve ribici. 34. Na morju smo igrali odbojko na mivki. Vsak večer smo šli na karaoke, ples in koncerte. Dobila sem prvo nagrado v plesu. 35. Bili smo na naši hiši v Bosni. Oče in mama sta se tam rodila. Tam imamo tudi kužka, za katerega skrbijo zdaj sosedje. 36. S prijatelji smo šli na tržnico in se hecali s prodajalci, tako da smo jim vzeli (skrili) nekaj sadja in jim potem prišli povedat. So nas okregali. 37. Igrali smo se duhove. 38. Bili smo v Črni gori, na dveh kmetijah od babice. Tam smo pasli krave, ovce in konje, molzli smo krave. Lovila sem piščančke. Ubili in spekli smo jagnje, volno pa smo spravili.

Tabor ob reki Nadiži Mislim, da ni veliko tistih, ki bi znali odgovoriti, kje se nahaja reka Nadiža. S pomočjo interneta pa že odkrijem, da se bo potrebno zapeljati do Kobarida in potem nas ne loči veliko do reke, ki je najtoplejša alpska reka v Sloveniji. Ta pridobljeni podatek od naše pridne animatorke Tamare me je tako navdušil, da sem šel osebno pogledat to dolino. Odkril sem zelo lepo mesto ob tej reki in takoj rezerviral lokacijo za naš poletni tabor. glasilo skala | december 2011 | stran 9


skalin mozaik Odhod na tabor je bil v ponedeljek dopoldan po počitniškem programu. Mala skupinica, pa dovolj velika, da nam je lahko lepo in da rešujemo tudi težave, ki nastajajo med nami. Nekaj smo pojedli in potem pa takoj v reko. Najprej kopanje, potem pa postavljanje šotorov. Mislim, da so večji del udeležencev prvič postavljali šotore, pa tudi prvič nočili pod šotori. Prva noč je bila težko pričakovana, obdana tudi s strahom. V jutru novega dne pa smo opazili, da je to pravzaprav nekaj lepega, zanimivega in da bo tabor prav lepa izkušnja, ki jo bomo ponesli domov. Vse smo delali sami: postavljali pravila bivanja, dvigovali-spuščali zastavo, kuhali, pomivali, pospravljali, se šli raznih igric, imeli delavnice ... Noč je naredila svoje: prižiganje tabornega ognja je prav očarljiv trenutek. Sledile so nočne igre in vsak se je lahko preizkusil, koliko je korajže v njem. Če kaj, se bomo zapomnili tabor po nočnih igrah. Kakor smo rekli ob zaključku, nam bo tabor ostal v lepem spominu. Nekaj tega lahko vidite v fotografijah, ki so priložene. Tisti, ki se tabora niste udeležili, pa bi se radi, le pohitite s prijavami v prihodnjem letu. Rudi

Jesenske počitnice Med jesenskimi počitnicami smo na Fužinah imeli prav posebne goste, ninja želve. Z njimi smo bili pogumni, se zabavali, pemni njihovo himno, ki je kaj hitro postala tudi naša. Izdelovali smo mozaik, kostume in si nabirali novih izkušenj ob velikih družabnih igrah. Janja

Ninja želve Se še spomnite naše himne na Jesenskih počitnicah? (po napevu Modna pista!) Ninja Želve to so prava stvar, timsko delo – to je njihov znak, glej jih, glej jih, spet so tu pri nas, Splinter, Leo, Miki, Raph pa Don … glasilo skala | december 2011 | stran 10


skalin mozaik Splinter je poglavar častitljivi učenjak Donatello ‚znajdljiv, Leo pravi junak. Miki komedijant, impresivni šaljivec, vroče glavi naš Raph pa najstnik ta-prav … ta-prav. Ninja Želve gredo naokrog, na Fužine iskat naš pogum. Gledat kaj se spet dogaja tam, pridi tudi ti – ne bo ti žal. Kratka himna, kot so bili tudi naši jesenski počitniški dnevi! Sicer le trije dnevi, niti ne sončni in topli (kot lani v tem času!), pa vseeno nas je bilo več,in lepo smo se imeli. Naši letošnji gostje so bile Ninje želve. Kdo jih ne pozna? Občudovali smo njihov pogum, njihovo timsko delo in seveda, kako pravične so bile, ��eprav močne. Kaj vse smo ustvarjali: mozaik (ki ga še vedno moramo dokončati), šivali obleke za ninje, delali očala (prav tako za ninje, no ja, tudi za nas), veliko smo risali … Za vsakega se je nekaj našlo. Kaj pa kosilo? Mislim, da smo vsak dan skuhali zelo dobre jedi, nikoli ni ničesar ostajalo. Pa tudi tiste, ki niso sodelovali pri kuhanju kosila ali prišli pravi čas, smo vedno povabili medse. Za vse je bilo vedno dovolj hrane. V lepem spominu nam bodo ostale velike igre. Zares so bile VELIKE, saj smo prehodili cele Fužine počez in po dolgem. Našli smo zaklad, osvojili medalje, dobili nekaj sladkega in dobrega. Res nepozabne velike igre . Zaključili pa smo seveda s tem, da smo si povedal, kako nam je bilo. Pa ne samo to: ves dan je visela na Minibusu veselja uganka. Kdor je mislil, da ve za odgovor, je rešitev napisal in jo dal Rudiju. In ob slovesu je napočil čas, da izžrebamo nagrado. Ne boste verjeli – vedno je prišla v prave roke! Kaj naj rečem za konec? To, kar so nam Ninje želve govorile ves čas: bodimo pogumni, pravični drug do drugega in vse, kar delamo, delajmo skupaj, povezani in si radi pomagajmo.

glasilo skala | december 2011 | stran 11


ekskluzivno

Parada Med poletnimi počitnicami je Skala gostila cirkuško skupino Fundacija Parada iz Romunije. Za koordinacijo je skrbel Zef Berišaj. Fundacija Parada je romunska nevladna organizacija (NVO), ki je bila ustanovljena leta 1996 v Bukarešti. Njen ustanovitelj je francoski klovn, Miloud Oukili. Namen organizacije je pomoč otrokom z ulice in mladim, kot tudi brezdomskim družinam. S svojo predstavo navdušujejo otroke, mlade in manj mlade z gostovanji po vsej Evropi, kjer ves denar, ki ga tam zberejo, namenijo za Fundacijo. Še je upanje za boljši jutri.

glasilo skala | december 2011 | stran 12


ekskluzivno

Polona na no vi

poti

V oktobru je Polona odpotovala v Etiopijo. Mesto strokovne vodje je zaupala meni in upam, da je ne bom razočarala. Od nje smo se poslovili tako sodelavci, kakor tudi mladsostniki. Čeprav slovesa niso prijetna, nas je prežemala posebna toplina, saj smo vedeli, da si Polona tega daljšega potovanja zelo želi. Janja Omahen

Povrnjeno otroštvo Lep pozdrav iz Adis Abebe, glavnega mesta Etiopije, kjer don Bosko še kako živi. Ne le v vsem delu salezijancev, temveč v prihodnjih tednih prihaja prav sem med nas njegova relikvija. Pričakali ga bomo z različnimi slovesnostmi, med drugim tudi v naši ustanovi, z našimi fanti. In kdo so oz. smo? Ustanova, v kateri imam čast delati in bivati, se imenuje Bosco children. Gre za projekt, ki je sestavljen iz treh stopenj: ulica (ulično delo), Bc1 (Bosco children 1) in Bc2 (Bosco children 2), namenjen pa je mladim (fantom), ki dobesedno živijo na ulici in so stari med 8 in 15 let (nekateri so tudi starejši). Na ulico pridejo iz različnih razlogov. Največji razlog je revščina doma, in pridejo iz različnih koncev države v glavno mesto, kjer je lažje preživeti na ulici. Velik razlog so tudi nesoglasja v družini. Nekateri, ki so zdaj pri nas, so živeli tako na ulici tudi do osem let. Ves ta čas brez šole in doma –

potem se jim je kar težko privadit na življenje v ustanovi. Zato poteka program postopoma. Začne se s pogovori z našimi salezijanci ali socialnimi delavci, ki gredo 2x tedensko zvečer ven na ulico. 2 do 3 mesece se redno z njimi srečujejo, pogovarjajo, načrtujejo boljše življenje. Po tem začnejo hodit v Bc1; to je dnevni center. Prihajajo

glasilo skala | december 2011 | stran 13

v dveh skupinah, najprej le dvakrat tedensko – da se navadijo na delo in učenje. Ena skupina ob torkih in četrtkih, druga ob ponedeljkih in sredah. Pridejo ob 8.30 (po noči na ulici), se umijejo in pozajtrkujejo, potem je na vrsti program. Dopoldne šola, popoldne različne delavnice. Tu sem najbolj aktivna. Razdelimo jih v dve skupini;


ekskluzivno ena skupina je najprej z lokalnim učiteljem, ki jih uči razne predmete, druga skupina pa z mano, za angleščino. potem se zamenjajo. Po kosilu so na vrsti delavnice; začenjajo spoznavati osnove dela z lesom in usnjem, nekateri pa z mano pletejo zapestnice. Vmes je odmor, v katerem se morajo stuširat in oprat obleke. Program se konča ob 17.30 s pogovorom o tem, kako je šlo ta dan, kaj je bilo v redu, kaj bi moralo biti bolje, kaj so se naučili in še kak nauk za popotnico. Po tem se vrnejo na ulico. Moram reči, da mi je težko sprejeti, da vsakič odidejo zopet na ulico, ampak tako je. Večina zdrži dva ali tri mesece v tem programu, katerega cilj je priti v Bc2. Nekateri pa tudi obupajo, saj bolj cenijo svobodo, ki jo imajo na ulici, in ne zmorejo takšnega programa. Ko so pripravljeni, pridejo v Bc2, kjer je trenutno okoli 90 fantov. Tam odvržejo svoja oblačila in dobijo nova, ter higijenske pripomočke. Na vsako stvar napišemo njihovo osebno številko, saj sicer hitro kaj »izgine«. Pomembno je vedeti, čigavo je kaj. Naslednji dan začnejo program, ki je sestavljen iz šolskega pouka in spoznavanja delavnic (po nekaj mesecih se odločijo za eno delavnico). Učitelji so z njimi in jih učijo, da jih pripeljejo do neke stopnje, ko se lahko pridružijo formalni šoli v mestu, svojemu razredu – po starosti. Ker mnogi nikoli niso hodili v šolo, ali sploh nimajo spričeval… skratka zelo v različnih stanjih izobrazbe jih dobijo. Potem od nekega trenutka začnejo hodit v mesto v šolo. Eni se odločijo za šolanje naprej, eni pa za praktično – poklicno izobraževanje tu v usta-

novi.. Tisti, ki se odločijo za poklicno, izbirajo med kovinarjem (delajo razna okovja, npr. za pohištvo), usnjarjem (torbice, denarnice…), mizarjem, izdelovalcem iz bambusa (je čisto druga delavnica). Razmišljajo še o kuharski delavnici. Vse so zelo profesionalne in ogromne. Nad vsako so še pisarna in učilnica, da se najprej teorijo naučijo. Vse z namenom, da jih usposobijo za življenje. V Bc2 so lahko največ 3 leta. Cilj pa je vrnitev v družino ali zaposlitev in najem stanovanja skupaj še s katerim od fantov (= reintegracija). Vsi, ki smo tukaj, delamo z njimi v smeri, da bodo čim bolje usposobljeni za življenje v družbi in da se ne bodo vrnili nazaj na ulico. Glede na to, kakšno preteklost imajo, moram reči, da sem zelo presenečena nad njihovo odprtostjo, željo po učenju, prijaznostjo, pozornostjo, zvestobo… Seveda vse to ne velja za vse, a vseeno; lepo je videti, kako to okolje in vse, kar tukaj počnemo, v njih prebuja najboljše. Človek bi rekel: »Čudeži se dogajajo.« Moje delo (od 8ih do 21ih) je v večini povezano neposredno z nji-

mi (učenje nekaj razredov angleščine, igra med odmori - košarka, ustvarjalne delavnice, glasbena delavnica, pogovori, inštrukcije vsak večer), nekaj tudi pomoči pri organiziranju raznih dogodkov, pa tudi potrebne »praktikalije«. Ob vsem tem pa nenehno učenje jezika (amharščine), ki je podoben nekakšni arabščini, se pravi s popolnoma drugačno pisavo in drugačno od vsega, kar sem do sedaj znala. Po mesecu in pol ponosno lahko rečem, da se sporazumevam v njihovem jeziku, kar je ena najpomembnejših stvari, če želiš karkoli doseči. Vsak je zelo vesel ob mojem napredku, fantje me z veseljem učijo besed in vzajemno se vedno raje učijo angleščine, ki je sicer za vsakogar pravi »bawbaw«. In prav vsak dan grem na zaslužen počitek prijetno utrujena, s polno glavo in polnim polnim srcem. Zaenkrat toliko od mene. Lep pozdrav iz podnevi vroče, ponoči zelo mrzle Addis Abebe. Polona Dominik

glasilo skala | december 2011 | stran 14


ekskluzivno

Dons al pa n

kol

Zares! Film Dons al pa nkol predstavlja mlade (tudi pogumne) fužinčane, ki se odločijo, da bodo špricali pouk. Mularija se odpravi na potep po Ljubljani, kjer uživajo v brezdelju. Ustavijo se tudi na t.i. pijači, ki iz tega rata »šprint drink«. To pomeni, da zbežijo ne da bi plačali. Sledi sprehod ob Ljubljanici, kjer se srečajo z dvema klošarjema, ki le popivata in se hvalita kako zgodaj sta zapustila šolske klopi. Mladi od njiju zbežijo, pred sošolci pa se hvalijo, da so bili zelo pogumni. S ponosom smo se 14.9.2011 zbrali na premieri omenjenega filma. Glavni igralci, režiser in vodje projekta so predstavili kako je potekalo nastajanje filma, ki na prvi pogled zgleda enostaven. Za njim se skriva veliko število ur snemanja, usklajevanja in prilagajanja, kar se, seveda, na filmu ne opazi.

Velika zahvala gre potrpežljivosti Sandre, gibljivosti Rudija, Polonini ideji in seveda povabljencem, ki so film posneli. Mladi, ki so nastopali

ali sodelovali pri nastajanju filma, so se potrudili po svojih močeh in dokazali, da se s trudom lahko doseže marsikaj. Skalce

Slovo iz Rakovnika Že dober mesec se je nakazovalo, da se na Skali nekaj dogaja in 27. septembra se je zgodilo… Vedno, ko pogledaš na slovo lahko rečeš tudi nov začetek, saj se s koncem nečesa vedno začne nekaj novega. Tako tudi naše slovo od Rakovnika pomeni, da začenjamo nekaj novega in da se bo tudi v tistih prostorih začelo nekaj svežega. Ja, na Rakovniku smo bili dolga glasilo skala | december 2011 | stran 15

leta, spletle so se številne vezi in medsebojna povezanost, katere upam, da bodo kljub fizični razdalji ostale. Skalaši kot del Salezijanske skupnosti, ostajamo zvesti našemu poslanstvu – ulici – in tako smo se z Rakovnika tudi poslovili. Pripravili smo naš Minibus veselja, s katerim zahajamo med mlade na ulico, malo pogostitve in tako se je začelo, kot se začenja vsakokrat na uli-


ekskluzivno ci. Počasi se je število udeležencev večalo in kmalu nas je bilo dovolj, da smo začeli igrati hokej in namizni nogomet. Nekaterim je bolj ustrezalo, da so se usedli in malo prigriznili ter se začeli pogovarjati. Po neformalnem delu se je Rudi zahvalil za vso pomoč pri našem delu, za naše spremljanje in za vso potrpežljivost. G. Janez, direktor, nam je zaželel vsaj tolikšno dobo na Kodeljevu, kot smo jo imeli na Rakovniku. Janja, nova strokovna vodja Skale, pa je izrazila veselje, da spadamo med Salezijance, kjer se res dela dobro za mlade. Tukaj bi se zahvalili vsem duhovnikom, ki ste sodelovali z nami in tudi G. inšpektorju, kateri nas je počastil s svojo prisotnostjo. Dan se je nadaljeval v sproščenem športnem druženju. Hvala vsem, ki ste prišli in nam stojite ob strani. Obljubljamo vam, da se bomo trudili delati za mlade in vas vabimo, da nas pridete obiskati na Kodeljevo. Vedite, da ste vedno dobrodošli!

Andrej Pivk 

glasilo skala | december 2011 | stran 16


ekskluzivno

i l a k S a n t a r v Dan odprtih Na Kodeljevem smo se v novih prostorih lepo namestili, večino stvari postavili na svoje mesto in se odločili, da je čas, da povabimo na obisk sodelujoče organizacije. Želeli smo, da vidijo kje se sedaj nahajamo, da bomo lahko še naprej dobro sodelovali. Takšni dnevi so prav prijetni. Andrej nas je razvajal s pekovskimi dobrotami. Pravijo, da je domačnost tam, kjer zadiši po sveže pečenem kruhu. Mi smo to vzeli dobesedno, kakor tudi to, da smo vhodna vrata odprli na stežaj in imeli popolni dan odprtih vrat. Vseh gostov smo bili zelo veseli in si vzeli čas za njih. Prihodnje leto , ravno tako jeseni ste ponovno vabljeni v naše prostore, ko bomo zopet na stežaj odprli svoja vrata. Janja

glasilo skala | december 2011 | stran 17


ekskluzivno

v o r o t s o r p h i n i l a k s v o l s Blago m e v e j l e d o K a n Vrhovni predstojnik Pascual Chavez je v nedeljo dopoldne, 18. 9. 2011 blagoslovil na novo urejene prostore v Salezijanskem domu na Kodeljevem. Tako se je Skala po 15 letih delovanja preselila iz Rakovnika na Kodeljevo. Vrhovnega predstojnika smo sprejeli v župnijski cerkvi sv. Terezije deteta Jezusa in ga nato pospremili na dvorišče pred Salezijanskim domom. Tu ga je pričakalo lepo število župljanov in sodelavcev Skale. Ravnatelj skupnosti in župnik Franc Maršič je devetemu nasledniku sv. Janeza Boska izrekel pozdravne besede in se mu zahvalil za pozornost, da je v svojem mandatu že drugič obiskal salezijansko ustanovo na Kodeljevem. Vrhovni predstojnik Pascual Chavez je nato blagoslovil na novo urejene prostore v Salezijanskem domu, ki bodo poslej služili za dejavnosti Projekta Skala. S tem

dnem se namreč dejavnost Skale z Rakovnika seli na Kodeljevo, da bi bila še bližje svojim namembnikom iz sosednje mestne četrti. V svojem nagovoru je Chavez poudaril, da je še bolj pomembno kot blagoslavljati prostore, blagoslavljati ljudi. Blagosloviti v pomenu dobro reči, govoriti; kako pomembno je, vsakega človeka sprejeti in ga znati nagovoriti. Zaželel je Božjega varstva in pomoči pri delu, ki ga ta salezijanska skupnost v Ljubljani na novo začenja.

glasilo skala | december 2011 | stran 18


mladi za mlade

En mladec in Damja

na

Mladec: Kwa pa je to MCS? D.: To je Mladinski center Skala. Mladec: In? Kwa je to? D.: To je prostor v knjižnici, ki je namenjen mladim, osnovnošolcem, da se družite. Mladec: Družimo? D.: Ja, družite. Da skupaj preživite čas po šolskih obveznostih. Da skupaj naredite nalogo… Mladec: Nalogo? Eh ... D.: No, no, saj ni hudo. Skupaj naredimo nalogo za šolo, izdelamo kakšen referat, plakat, poiščemo kakšen članek, ki ga potrebuješ, pa kakšen učni list rešiš ipd. Mladec: Saj ni tako grozno … D.: Sploh ne. Velikokrat je zelo sproščeno. Klepetamo, tuhtamo kakšno težko kemijo, ponavljamo poštevanko ipd. Po učenju pa sledi razvedrilni, sproščeni del. Mladec: Kaj pa potem počnete? Se samo učite? D.: Vsega po malem. Malo ustvarjamo. Nazadnje smo izdelovali ribe iz CDjk, zapestnice, slikamo na svilo… Pečemo.. Mladec: Pečete, v knjižnici? D.: Ja, in to zelo dobro! Na koncu vedno vse pojemo J. S seboj prinesemo prenosno pečico, pripravimo pecivo, lani tudi pomfri, spečemo, pojemo. Pečemo ali kuhamo ob četrtkih, ker imamo za to največ časa. Mladec: Aha, kdaj pa se dobivate?

D.: Od ponedeljka do četrtka od 13.30. ure dalje. Dve uri sta namenjeni šoli, vsemu, kar sem prej povedala, nato pa se ustvarja, igra, zabava, kuha… Pridruži se, zabavno je! Mladec: Hmmhhnna, ja, pa res pridem pogledat! D.: Super! Se vidimo!

glasilo skala | december 2011 | stran 19


mladi za mlade

i j r o t a m i n a i k š i n t s r v i n i l Ska v Ankaranu vzeti pri delu, redno prihajamo na srečanje, tudi kaj koristnega smo naredili v teh prvih mesecih šolskega leta. Morda ravno zato, ker se poskušamo držati pravil, ki smo jih tudi sami zapisali: • Redno hodim na SVA-jevska srečanja. • Sporočim, če se srečanja ne morem udeležiti. • Se poslušamo. • Sodelujemo. • Saj ni veliko pravil. Pa zakaj bi tudi bila, če je že veliko, da spoštujemo te, ki smo jih zapisali. »Jaz _____, obljubljam, da bom izpolnjeval/a SVA-jevska pravila in se trudil/a, da nam bo vsem lepo.« Tako smo sestavili OBLJUBO s Skalinimi vrstniškimi animatorji, ko smo se drugi vikend v septembru odpravili na Škofije pri Ankaranu. Že po tem prvem vikendu se je vedelo, da bo pa letos čisto drugače: več nas je kot lansko leto, za-

Torej, ve tem letu nas je že dvanajst, ki se bolj ali manj redno udeležujemo SVA-jevska srečanja. Kako zgleda naše srečanje? Poteka vsako sredo od štirih do petih. Tudi podaljšamo, kadar kaj delamo in še nismo končali, kadar je zanimivo (no ja, to je vedno), ko se nam kaj lepega zgodi, … Res je vredu. Najprej je zgodbica. Pove jo Rudi (ali kdo drug). Se malo pogovorimo o vrednoti, ki jo želi zgodbica izpostaviti. Potem pa sledi igra. So različne: zabavne, zanimive … cip – cap, kdo je vodja, … in še bi lahko našteli. Niti ni prav, da vsega napišem tukaj, saj bi potem vse vedeli in bi bilo nesmiselno povabilo, da se nam še kdo potrudi. Vedno tudi kaj konkretnega naredimo, ali se vsaj pogovarjamo, da bomo in potem tisto načrtuje-

mo. Tako smo organizirali kostanjev piknik. Res lepa izkušnja. Smo načrtovali pot do prostora, kjer naj bi kostanjev piknik bil, šli pogledat en dan tisti prostor, si razdelili vloge, … In na sam dan kostanjevega piknika je bilo lepo, vse je šlo, kot smo načrtovali. Le hladno je bilo kar precej, veter je kazal svojo moč. Marsikoga, žal, je pa ravno to odvrnilo, da bi se okorajžil in prišel z nami. Sicer pa, naj tole pisanje velja kot povabilo, da smo odprta skupina in še sprejmemo koga, ki bi želel aktivno sodelovati. Imamo se fajn in to želimo tudi vsem, ki boste prišli k nam. Kaj več pa v naslednji številki Glasila Skala ali pa si kakšno novico poglejte na spletni strani.

glasilo skala | december 2011 | stran 20


mladi za mlade

Poletni EVS v Torinu VA BENE SI PARLANO GLI ITALIANO POCHO S temi besedami sva pričeli najin obisk v največjem italijanskem oratoriju Valdocco v Torinu, v katerem sva prieževeli 14 nepozabnih dni. V teh 14. dneh sva marsikaj novega spoznali: veliko novih ljudi, predvsem pa sva v prostem času obiskovali Torinske znamenitosti in jedle sladoled na zanimivi ulici Via Garibaldi. Najina pot se je pričela v Trstu na železniški postaji 9.30; joj kako naju je bilo strah, da bova zamundili vlak, no pa se je vse lepo izteklo in sva bili že napoti v Milano, kjer sva prisedli za naslednji vlak v Torino. Vsega skupaj je najina vožnja trajala 9 ur, a to ni bilo tako težko, saj sva že nestrpno pričakovali, da prispeva v Torino. Na Torinski železniški postaji, naju je pričakal don Gianni. Prijeten stisk roke in že sva sedeli v avtu, ki nas je pripeljal v oratorij, kjer nam je razložil kako bo potekal. Pokazal

nama je najino sobo s kopalnico, tole pa je bil luksuz, ni kaj. Dodelili so naju v skupine jaz sem bila v skupini elementri seconda, Urška media, in začelo se je zares. Budilka zazvoni, ob 7.30 in že sva pokonci, joj kako je težko vstati. Progam v oratoriju se začne ob 8.00 zjutraj in traja do 17.00 popoldan. Dobili sva majici z napisom RESPO, ta je bila oranžna in tako ja ta majica postala najin zaščiti znak. Animatorji v oratoriju so razdeljeni v tri skupine. Prvo leto animatorji nosijo zelene majice, kasneje redeče in oranže, take, kot sva jih nosili midve. Prvi dan so potekale formalnosti, seznanili sva se s pravili delovanja oratorija, spoznale na hitro animatorje in druge zaposlene. Moja »šefica« je bila Maria Ausile Auslatrice, ki je bila glavna koordinatorka za elementari, Urškin šef pa je bil Oscar. RESPO je največja stopnička. Po večini so animatoriji stari od 18 let naprej in so animatorji po več let. ANIMATORI so tisti, ki imajo že nekaj izkušenj in so stari od 14-17 let ter so dali skozi začetno stopnjo, FSA. FSA so tisti, ki so prvo leto animatorji, in skrbijo za različne vrste aktivnosti, pomagajo FSA IN RESPO da vse teče v najlepšem redu. Vsi nosijo majice RESPO – oranžne, ANIMATORI –redeče in FSA- zelene. Vsak dan se je dogajalo nekaj novega in zanimivega. Zjutraj so se otroci zbrali ob 8.00, ob 9.30 je sledila jutranja telovadba, potem so šli otroci v gledališče. Vsi otroci

glasilo skala | november december 2011 2010 | stran 21

gredo v gledališče v vrsti, noben se ne preriva. Ob 12 sledi kosilo, potem pa je bila na vrsti najina »siesta«, saj sva bile kar utrujene in se je malo spanca kar prileglo. Nadaljevanje programa je sledilo od 14.00 do 17.00, ko so pričele odvijati različne vrste delavnice, laboratorji in druge vrste delavnic: kuharske, plesne. Imeli smo tudi vodne igre, za elementari, obiskali smo tudi parke, v katerih smo izvajali različne igre. Aktivnosti so prilgojene otrokovim starostim, tako da potekajo različnih dnevih saj oni morejo iti vsi ob istem času. Dnevi so minevali hitro in kmalu je prišel datum najinega odhoda, bili sva utrujeni, vendar polni novih doživetji in spominov. Poslovili sva se od don.Giannia s povabilom, za naslednjo leto J. Najin prispevek končujeva s stavkom SI PARLIMO ITALINO MOLTO BENE………ARRIVIDERCI Ana Vrhovec in Urška Brezovnik


za starše

i k i l s v k e š n e v e r Brigita D V prejšnji številki smo vam predstavili Brigito Drevenšek in njeno družino. Zaupala nam je veliko zanimivih stvari, žal pa so nam njene fotografije pobegnile in sedaj jih prilagamo. Janja

glasilo skala | december 2011 | stran 22


izredne dejavnosti

Skalina zaključna za

bava

Šolsko leto je pri koncu in verjetno je to najlepši čas v letu, saj so pred nami počitnice. V MCS smo 23. junija zaključili skaline programe s spomini na preteklo šolsko leto. Ugotavljamo, da smo bili zelo aktivni, dogodkov se je zvrstilo veliko. Vendar to še ni bil konec, saj nas je čakal še pester počitniški program, z začetkom 27. junija. Janja Omahen

glasilo skala | december 2011 | stran 23


izredne dejavnosti

i j o r t a m i n a i m i Piknik s skalin Vročega poletnega popoldneva, 22. junija 2011, smo se iz Rakovnika odpeljali z našimi zvestimi animatorji na piknik in vodno osvežitev na Jezero pri Podpeči. Dan je bil pravšnji za piknik in še boljši za kopanje. V lepi naravni idili, smo ovrednotili naše delo in z veseljem ugotavljam, da v nasle-

dnjem šolskem letu z nami ostaja kar nekaj dosedanjih animatorjev. Naši animatorji so požtvovalni, vestni, za kar smo jim zelo hvaležni. Njihova pomoč ima veliko vrednost za naše programe, predvsem pa za mladostnike, s katerimi se srečujejo.

Podelili smo jim Nefikse, ki so dobro priporočilo pri iskanju službe. Najbolj pogumni so zaključili izlet z osvežitvijo v jezeru. Animatorji, mladi vas potrebujejo!!!!!! Hvala za vse, Janja Omahen.

glasilo skala | december 2011 | stran 24


Upanje

dotik

V nekem intervjuju je Usoda takole razlagala novinarju: »Moji udarci so trdi in moje desnice so je treba bati prav tako kot levice. Zvestobo, ljubezen, skratka: tudi najtežje nasprotnike sem že premagala. Vsi brez izjeme so podlegli. Samo enemu še nisem bila kos. Kadarkoli mu zadam smrtni udarec in sem prepričana, da je z njim konec, se vedno znova dvigne.« »In kdo je ta nepremagljivi?« je vprašal novinar. »Upanje«, je zamišljeno odgovorila Usoda. Ja, z veseljem gledam nazaj. Se spomnim avgustovskih dni, ko smo še z negotovostjo zrli v prihodnost. Kar ni se hotel meglen oblak dvigniti dovolj visoko, da bi zagledal tisto, kar bi hotel videti. Pa … ko si prepričan, da je nekaj zate na dotiku, vidi pa se ne in ne. Pravim, z veseljem se oziram nazaj, ker smo naredili nekaj lepega za našo skupnost: preselili smo se v lepe prostore pod glasbeno šolo na Kodeljevem. Saj je bilo veliko dela, veliko skrbi, dnevi in delo se nam je kopičilo na kvadrat. Čutilo pa se je neko prijetno upanje, da je za vsem tem skupnem prizadevanjem nekaj lepega, koristnega, vsem v dobro. In tako je vedno v življenju: saj je potrebno večkrat tu pa tam vložiti veliko energije in moči. Pa se večkrat zgodi, da tudi po vsem tem še sploh ni rezultata. Ampak, če vztrajamo, si prizadevamo, in upamo močno močno, pa za vsem tem le nastane nekaj lepega. In tega prizadevanja želim, da bi nam ne zmanjkalo. Rudi Tisel glasilo skala | december 2011 | stran 25


bilo je in bo

Bilo Je… 23. junij Zaključna zabava

Reklama za knjigi V naši pisarni in v trgovini Salve lahko dobite knjigi naših animatork:

15. junij Piknik z animatorji 27. junij do 8. julij Poletne počitnice Gostovala cirkuška skupina 5. do 7. julij Parada

Život

Sandra Ružičić

11. do 14. julij Tabor ob reki Nadiži 9. in 10. september

SVA-jevci v Ankaranu

14. september Premiera skalinega filma 17. september Skala v Stični na srečanju mladih 1. oktober Polonina pot v Afriko 28. oktober Skala na Kodeljevem 18. september Blagoslov novih prostorov 6. oktober

Konferenca Slovenec ali ne, Tukaj sem

14. oktober Kostanjev piknik 25. oktober Dan odprtih vrat

Bo…

Misli za lepši dan Mateja Debeljak

8. december Tržnica Velikanček 22. december Novoletna zabava 23. december Duhovna obnova za zaposlene 20. do 24. Počitniški program V Fužinah februar, 2012 20. do 23. Zimski tabor februar, 2012 30. marec 2012 Konferenca o Uličnem delu

glasilo skala | december 2011 | stran 26


podporniki in dobrotniki

Hvala Finančno nas podpirajo: Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve MŠŠ, Urad RS za mladino Urad vlade RS za komuniciranje Mestna občina Ljubljana: Urad za mladino Oddelek za zdravje in socialno varstvo Urad za preprečevanje zasvojenosti Dobrotniki in sponzorji: Pekarna Grosuplje, Prirodoslovni muzej Slovenije, Mercator d.d., , Papirnica Vevče, d.d., Salve, d.o.o., Valkarton, Slovenska Karitas, Optika Krhlikar, Založba Julia Doria, Slasčičarna Polje, Frizerski studio DI, BTC d. d., Svet metraže-Bema trade d. o. o., Redoljub d. o. o., Pro Horto d. o. o. in Paloma d. o. o., Socialna akademija. Zahvaljujemo se vsem dobrotnikom, ki nas s svojimi darovi podpirajo mesečno, trimesečno ali enkrat letno. Ker nimamo svojih prostorov, nam drugi odstopi svoje: MKL - Knjižnica Fužine nam dovoli, da v njihovih prostorih poteka program Mladinskega centra Skala. Za posamezne projekte iščemo sponzorje, ki nas podpirajo z materialom, storitvami pa tudi v denarju. Iskreno smo jim hvaležni. Vsak najmanjši znesek marsikdaj omogoča, da lahko socialno šibkejšim udeležencem nudimo subvencionirano ali brezplačno udeležbo. Če se želite vpisati med podpornike ali dobrotnike, vas bomo veseli. O našem delu vas bomo redno obveščali, več pa si lahko preberete na spletni strani: skala.donbosko.si. Prepričali se boste, da ravnamo racionalno, smiselno in preudarno. Svoj dar lahko nakažete na TRR: SI56 0205 8005 1334 379. Hvala tudi vsem sodelavcem, animatorjem, prostovoljcem in praktikantom, ki mladim podarjajo svoj čas. Hvala salezijanski družbi, ki nam zagotavlja redno delovanje, nas podpira in nam izkazuje zaupanje v naše delo.

Skala, Ob Ljubljanici 36, 1000 Ljubljana

glasilo skala | december 2011 | stran 27


Zavod Salesianum, OE Skala Ob ljubljanici 36 1000 ljubljana

www.donbosko.si/skala


Glasilo Skala