Page 1

Siga’čan 17

Številka 17, leto IV

www.geocities.com/sigacan

1


Siga’čan 17

No, pa smo le zopet tu. Po, za nas, daljših počitnicah, vam zopet postrežemo z novo številko Siga’čana. Upam, da vas ni skrbelo, ko nas toliko časa ni bilo na spregled, brez skrbi, teže se nas je znebiti kot ščurka, ki se je skril za napolnjeno poltonsko leseno omaro, za katero ne seže noben pesticid. Kaj bo novega? Predvsem (končno) nova stran na internetu, še vedno na starem naslovu, www.geocities.com/sigacan, popolnoma prenovljena in nasploh luštkana za vpogled. Še vedno se priporočamo za vaša mnenja, pohvale in daritve, ki jih lahko pošljete na naš mejl (saj ga poznate kajne (sigacan@email.si) , no dajmo, pošljite kakšno sporočilce, obljubimo, da ne bomo preveč šimfali). Khm, drugače pa se še predobro zavedamo, da je sedaj pač napočilo novo šolsko leto in s tem seveda nove muke, trpljenja in seveda naporno kravžljanje možganskih vijug z upanjem, da se bodo le-te domislile načina, kako se izogniti, pregoljufati, spreobrniti zadeve v šoli v svoj prid, ki bi sicer potrebovale točno takšno naporno vijuganje možganskih krivulj, a seveda na rahlo drugačen način (a v principu isti). Prav tako smo še vedno isti mi, lahko bi rekli, da smo postali pametnejši, še lepši, bolj duhoviti ter prebrisani, s kopico novih ter revolucionarnih idej, da nas imajo ljudje vedno rajši, se nam klanjajo ter vpijejo za nami po ulicah in obmetavajo z darili (še posebno težkimi, ostrimi darili) (fej, ne morem več pisati, nos mi je v napoto, eh se bo že zmanjšal nazaj). Takole, da povzamem, vedno boljši smo (upamo) in se trudimo, da bi bili vam na ljubo še boljši. Vsekakor pokukajte kaj na našo prenovljeno stran, pustite nam svoje vtise, doldajte prenovljeno verzije prve Siga’čan igrce, berite Siga’čana in bodite zadovoljni. Mi smo tu še naprej, pa veseli bodite! Wadgawuorn, tehničn, žleht urednik(-ca), panucna za stike z jawnostje – trenutnu Debela Deklica – Ta zalita čeča; Newadgawuorn, na pišuka pihaun urednik – Tirolski Jodlar; Zmieri bel plišast, m pa siu urednik, ka se je ne prou douga nazaj zgubu u dewji mej – @cool@ da Sivi; Zmieri mejn paduobn člawiku, pa čest newadgauorn urednik – Debew na Mažganih; Urednic za ta wnajne rči, za use tistu, ka meji al pa štrli wad kuodr že, pa kamr je – Dve danski dvojčici; Kulinarična, zmieri libi, pa zmieri bel zmatrana urednika, ta prawa »gurmana«, al kaku bi se že djalu – Šrauf & Padplat. Izdelawa grba – Šrauf; Izdelawa strani na pajčen – weč al mejn @cool@ da Sivi (lih an ma tud Tirolski Jodlar); Nemoralna padpuora, pa gliedanje u luft – Škunta Šparupk; Komisije za cenzura – Usi prod anmu, adn prod usem; Komisije za likwidacije – tejst, ka ta zadn wastane; Tisk – paglej na ta zadn stran čest spada; Lektorierajne: Kia ej ut?; Naslou: Siga’čan d.o.o., Sigade. Cajtnh je tiskan na 110% nereciklieranmu papierju, za ta cajtnh se utai 0% DDV, še zmiera prspiwama h uničewajnu mej pa ekosistemau, tud če sma tažba zgubil. (Siiikaj siiikaj smriiikca!!! Drek u rike!!! Wabcuodene alge u murje!!! Z nafta nad tjulne!!!) 2

sigacan@email.si


Siga’čan 17

Rekord? Kakšen rekord? Zadnje čase se, po večini nam konkurenčnih časopisih piše, da je ta dežela dom (fanatičnih) rekorderjev. To trditev sta podkrepila tudi dva avtoštoparja, ki imata nekaj skupnega tudi s Siga’čanom (ne, ne roza tangic). No, ta dva osebka sta pred nekaj tedni štopala na Štajersko, da bi se udeležila (poučnega) seminarja o vinu, ob čimer sta v Idriji dobila štop naravnost za v Maribor. Ker je eden od njiju sprevidel, da njun čar še deluje, je začel razmišljati o re-uvedbi stare nove rubrike Avtoštoparski vodnik. Zla zla pacin frgazarji. Pr’ Siga’čanu sma pagruntal, de trgowin, ka predajeje kance za auto, grazi bankrot. Ana betula tam blizu neh predaje frgazarije, pa slawensku vplinjače, pa zla zla konkurenčni cin – pa sam stupeeset tolarjev. Tu je, pa naših strakownih ugotowitwah, zla hud ekonomsk udarc za trgowina. Lastniku te trgowine predlagama, de pakliče urad za warstwa konkurence, de boda wani paštimal stajne. Glodavci mutanti. V dobi nukleark in vse večjega sevanja, ter njegovih škodljivih učinkov je vse mogoče. Zadnje čase se po naših krajih govori, da so nas napadli orjaški mutirani voluharji in krti. Ker nismo od včeraj (ampak od lani), vsega le nismo verjeli, dokler ... nismo bili sami temu priča. Pod hotelom je vse razkopano, razrito, skratka uničeno. Ni več ne dreves, ne grmovja, kjer so pijančki radi opravljali svoje potrebe. Kako naj si drugače razlagamo vse to? Lov parejd na Sigadah. Na Sigadah sa wadprl nau disko klub, tak de sta tam zej že dva. Ldje s Sigad prajje, de j bi že adn preweč, pa de bo zej še tieži zaspat. Tiste, ka zanima tu štancajne, imaje zej taku na Sigadah dva tačga placa, pa še čest blizu druj drujmu sta, tadruj, ta druj ka jih zanima bel drgačna muska pa na Sigadah še zej nimama benga prastuora. Zgljeda de u triba tut za tu paskrbit. Bejbe Rally. V Cerknem se je zopet zgodil zdaj že skoraj tradicionalni ženski rally, kjer ste imeli edinstveno priliko videti, kaj pomeni nad 50 žensk za volanom (seveda ne enim), no vsi nosilci kromosoma XY smo preživeli, ter nestrpno čakamo prihodnje leto, živeli! www.geocities.com/sigacan

3


Siga’čan 17

Starust je narust. Zgljeda, de sma u Cierknam dabil nawa predstavnica kluba crklajnskih ekscentrikaw. Gaspa, al pa »gaspadična« je zej lih u taprawih litih, de je je spjet začjelu ganit, drgač rečenu, začjela je padažiwlet saj mlade dni. Ki weč boma wa tem u Siga’čanu še pisal, brez skrbi. Pošta ali pogrebno podjetje? Na Pošti od sedaj, poleg vseh drugih storitev, prodajajo še sveče za na grob. Da je to res pomembna pridobitev pošte, so pokazali s tem, da so po nabiralnikih delili celo reklamne letake. No, očitno gre Pošti zelo zelo slabo. Kar predstavljamo si reklamne slogane v stilu - » Razveselite svoje najdražje za rojstni dan z velikim paketom sveč vseh velikosti! Bliža se 1. november in na pošti smo se odločili, da bomo malce poskrbeli za naše velecenjene stranke. Ne, ne mislimo poceniti znamk ali kuvert (kje ste pa to že videli!?), ampak vam po konkurenčih cenah ponujamo sveče vseh vrst! Naročite še danes in poštar vam jih bo dostavil v roku ene ure! Zakaj se že sedaj, pred smrtjo, na oskrbite z zalogo sveč, da vam bodo imeli vaši najbližji na grobu kaj prižigati? Pokličite in naročite! Dostava takoj!« Lahko pričakujemo, da bo Pošta začela prej ali slej prodajati tudi žare v obliki poštnih nabiralnikov …

4

sigacan@email.si


Siga’čan 17

Velemož in njegov pajkec Bil je nekoč velemož … Madonca, takoj mi je postalo žal, da sem sploh tako začel zgodbo, ker boste sedaj pričakoval nevemkaj (mogoče kakšno razsvetljenje!?), zato si, prosim, kar lepo dobro zapomnite, da to, da je bil velemož tako velik (čeprav sploh ni bi tako zelo velik), sploh nima nobene zveze z nadaljno zgodbo in pika. Velemož bi lahko bil tudi malimož ali pa blablamož. No, ta velemož je živel v velehiši (ki pa ni bila tako zelo velika) z mnogimi, lepo prepleskanimi sobami. Naključje je hotelo, da so te sobe imele tudi kote, pravzaprav mnogo kotov, ki so si bili podobni kot jajce jajcu. V enem izmed teh kotov pa je skoraj neopazno prebival pajkec, čisto take navadne hišne sorte. Bil je celo manjši in šibkejši od pajkov svoje vrste, tako da so mu drugi, močnejši pajki zasedli najboljše kote, sam pa se je moral zadovoljiti s kotom, ki je bil zelo blizu oknu, tako, da se je velikokrat moral krepko držati, da ga ni odneslo zaradi prepiha. Smola je hotela, da ta velemož ni bil ravno kakšen velik ljubitelj pajkov, ampak se jih je celo bal. V bistvu jih je kar sovražil. Ob pogledu na žuželčje oči in kosmate noge, ki gomazijo, sta ga spreletavala leden srh in vročica, vrtelo se mu je, bilo mu je slabo in oh in sploh pogleda na pajke ni prenesel. Naš pajek je živel čisto vsakdanje življenje, kot ga pač živi povprečen pajek na tem planetu. Ves svoj prosti čas je prežal na mimoleteče in ničhudegasluteče muhe ali kakšne druge manjše žuželke, ki so, bolj po naključju kot ne, imele tisto preklemansko smolo, da so se znašle v njegovi mreži. In kako mučni so bili zadnji trenutki njegove žrtve! Ob tem, ko je ta tako lahkomisleno (torej tako lahkomiselno, kot le muhe zmorejo) letela proti kotu, kjer je domoval naš pajek, je nenadoma začutila, da so se ji noge in tipalke zapletle v nagnusno lepljive niti. Bolj ko se jih je skušala oteti, bolj se je zapletala vanje. Naš pajkec je samo lepo mirno čakal na robu mreže in požvižgaval, dokler muha ni omagala in zmolila še kakšno molitvico, ker je vedela, da njen konec niti ni več tako zelo strašno daleč. Nato se ji je počasi približal pajek in ji z visokim glasom (tenor!) zapel: »Bod’ moja, bod’ moja …«, (imel je precej pevskega talenta, kar smo pozabili povedati na začetku, vendar koga to sploh briga). Zasadil je vanjo svoje želo (s tem ne mislim nič www.geocities.com/sigacan

5


Siga’čan 17

drugega kot le želo in pika) in jo prav fino omamil, da se je preselila v kraljestvo sanj (če temu lahko to rečemo) in to hitreje, kot, da bi jo s kolom po glavi. Nato je do zadnje kapljice posrkal njeno notranjost, zadovoljno zavzdihnil, se sit udobno usedel v improviziran naslonjač in prižgal kubansko cigaro. Če bi ga poznali v živo, bi se vam po svojem obnašanju zdel tako pristno človeški, tako priljuden, da vam ne bi ostalo drugega, kot, da se vam zdi simpatičen. Velemož, pajkca torej ni maral in njegova najbolj goreča želja v tistih dneh je bila, da bi se pajka znebil. Kakorkoli, samo, da mu ga ne bi bilo treba več gledati. Tako je nekega dne, ko je bil še posebej nataknjen, (za sabo je imel precej slab dan v službi, pa še žena mu je pobegnila z dostavljalcem mleka), prišel v sobo, trdno odločen, da je danes nastopil tisti dan, ko se bo pajka znebil za vekomaj. Jezno ga je gledal naravnost v oči, pajek pa ni odmaknil pogleda, le mislil si je »glej ga zlomka, danes pa utegne bit tukaj malce vroče« in se poskušajoč ohraniti mirno kri, umirjeno zibal na eni od svojih niti. »PAJEK, SPOKAJ!« je zarjul Velemož, z glasom, ki ni obetal nič dobrega. Pajkcu je pogum še upadel še za eno črtico, a pogleda ni odmaknil. Po drobceni glavici so se mu pletle misli, kot: »… Kdo nima rad malih drobcenih živalic z mnogimi kosmatimi nožicami, ki so le redkokdaj pri miru? Kdo nima rad dveh črnih očk, ki gledata z lepe okroglaste kosmate gmote? Povejte? Kdo nima rad? Ja, kdo nima rad, da se zbudite sredi noči in vam na prsih čepi 1 cm velik pajek in vas pomilovalno opazuje s srce parajočim pogledom, češ, kako si beden, tako si velik, pa se me bojiš, z enim samim udarcem me lahko pomendraš, enkrat zamahneš z nogo pa me ni več, pa malodane bežiš pred mano. TI REVA TI !!! Še bolj ko sem majhen, še bolj se me bojiš, bolj ko se moram upirati vsaki najmanjši sapici, da me ne odnese, bolj se ti dozdevam grozen, nagnusen, ogaben, ostuden!!!« Velemož se je najprej zdrznil, kot da bi začutil telepatsko moč drznih pajkovih misli, vendar je s hripavim glasom zarjul: »MARŠ ZALEGA OGABNA!!! OGABNE SO MI TVOJE PAJČEVINE, KO SE MI ZAPLETEJO V LASE, OD TVOJEGA OSTUDNEGA, HLADNEGA ŽUŽELČJEGA POGLEDA ME ZMRAZI, NOČEM SI S TABO DELITI BIVALIŠČA, NOČEM DA SE NASELJUJEŠ PO MOJIH KOTIH, PA ČE PRAV SI LE NAVADNI HIŠNI PAJEK!!! IZGINI !!! MARŠ !!! ČE NE TE POMENDRAM!!!!« Prepih, ki ga je povzročilo Velemoževo dretje in mahanje z rokami je tako zazibal pajčevino, na kateri se je nahajal pajek, da 6

sigacan@email.si


Siga’čan 17

je le-tega kar fino premetavalo, vendar se mu je uspelo nekako obdržati. »Poglej kaj imam tukaj!!!! Hehehehe!!!« se je peklensko zarežal velemož, ko je v sobo začel vleči velikanski sesalnik za prah. Pajkec je prestrašeno izbuljil oči: »Globinski sesalec, strah in trepet vseh pajkov? Hej, pa ne misliš s tem …« »Da!« je njegove misli prekinil velemož » posesam te, s tvojo pajčevino vred!!!« in se še enkrat prav nemarno zarežal, ob enem nagnusno pljunil v bližnji koš za odpadke ter vklopil morilski stroj - sesalnik. S cevjo od sesalnika je razjarjeni velemož nevarno mahal proti kotu, kjer je bival pajek. »Madonca, to pa zna biti malce nevarno,« je še utegnil pomisliti pajkec, ko ga je vakuumska praznina cevi skupaj z njegovim domom – pajčevino, posrkala vase. To je bil žalosten konec, saj naš ubogi pajkec najverjetneje ne bi preživel v notranjosti sesalca, med vsem prahom, umazanijo in pršicami, poleg tega pa, da ni bilo zraka, je bilo še notri preklemansko vroče, skratka za preživetje in bivanje popolnoma nemogoči pogoji. . Velemoža je prav čudno spreletelo, ko je pajkca po cevi z nadzvočno hitrostjo neslo proti notranjosti sesalnika. Imel je občutek, kot da bi s pajkcem posesalo tudi košček njegovega srca. Nekaj dni po tem pripetljaju se je dokaj bedno počutil, začela ga je glodati vest, prav tako, kakor veverica gloda lešnik – počasi, potiho a vztrajno. Pogledoval je proti kotu, kjer je, še ne dolgo nazaj, domoval pajkec in si dopovedoval, da je nor, če žaluje za neko žuželko. A vedel je. Pogrešal je svojega pajkca. Nekako ga je vzljubil, ne da bi se tega zavedal. Ker ni mogel dolgo prenašati osamljenosti in oglašanja vesti, je odšel v bližnjo trgovino z živalmi in si kupil veliko, lepo in srčkano tarantelo in terarij za njo, ter jo ljubkovalno poimenoval Lojzka. Bil je tako vesel svoje nove pridobitve – hišnega ljubljenčka, da se je kar naprej pogovarjal z njo. Razlagal ji je o svojem življenju, o svoji ženi, ki ga je zapustila z bedastim mlekarjem, in o pajkcu. Lojzka ni črhnila niti besedice, pač pa ga je neumno gledala s tistimi svojimi žuželčjimi očmi in si mislila – češ, mar pričakuješ, da se bom naučila govoriti, pa bi si kupiti papigo, idiot. Sicer pa je ta Lojzka glavni junak neke druge zgodbe. O tem pa mogoče kdaj drugič.

NAUK: Tudi basen, se lahko včasih po pomoti sprevrže v čisto navadno štorijo, in v tem primeri se je. Mogoče bi lahko služila kot vodilo za vse tiste, ki jih muči strah pred pajki. www.geocities.com/sigacan

7


Siga’čan 17

Huda zima bo Litas sma imil anu taku bel bozgawu palitje, bi se reklu. Blu je use ukop sam ma anga dožje. No ja, razn, če wadštejema ruožnk, ka je pa sunce tak pržigwalu, de je blu kumi za žwit. Wremienarji sa se niki zgawarjel na tu, de je tu use ukop sam zarad tega, ka se medruj ma preweč s auti wuozma. Praije, de tist dem, ka pride won ospuha, nardi istu, kot če bi medruj čez nas napiel an rastlinak. Muožnu je, sam lih usega pa tud ni kriwu tu, de medruj žwima zadnih 30 lit u rastlinaku. Niki je tud wad tega odwisnu, kešnu je lita. Se mi zdi, de je bel problem teh wremienarjeu, de na znaje paslušat starih ldi, pa sam bulje u tiste telewizje, ka jem slikaje ta naša Zemle, won gar z wesolje. Kaku boda ki widl, če use ukop slikaje wad tak deleč, se kumi, de wije kuot na tist wakruogl kugl, ka se je wid wad tam, sma medruj. Pa boda wandruj prajl, kešnu wreme bo. Se kdaj jem še rata ugonat, sam weč al mejn je pa tuk mimu ubrišeje … Še witr se na wasukne tukat, kot se tel zmišlujeje kešnu wreme bo. An dan praije, de bo lipu, pa se pal skaže, de ciu dan pere. Pa pa pawije, de je ciu dan pralu, kot de na bi sami widl al pa widl tega. Pa tu pawije tak, kot de sa wandruj že an misc ukop prajl, de bo ta dan pralu. Sploh nimaje benga hropta. Namis, de bi se spawidal, pa prznal, de se lahk tud wandruj kdaj ukopleje, se dilaje, kot de se ni prou neč nardilu. Se nism mislu jamrat, sam me je lih an ma zaneslu, pa sm se ma razgawuru. Kar sm teu pawidat je, de ni tuk naruobe, de tel ldje wrjameje računalnikam, prajm le tu, de bi mogl lih ma bel paslušat tud stare ldi, ka sa ma bel widl za neprej kešnu wreme bo, pa sploh nisa gliedal telewizje. Se ki jem je pa wastalu. Usak dan sa mogl gliedat ga u luft, pa sa mogl tud widet, ki se dagaje. Medruj pa zej, gliedama u luft, pa na wima, ki se dagaje, usaj pa ta wejčm. Učas sa ldje tud na prbližnu widl, kešna zima bo, usaj na prbližnu, sam won s tega, ka sa gliedal, kaku se žwali wabnašeje. In jest sm slišau za litas, de bo huda zima. Pa wiste zaki, ka je pouhnu lišnkau useruot, pa zatu tud kajt wiwrc. Tu pa nej bi pamnilu, de bo huda zima. Je pa tud ris, de sm slišau, de lih tak huda na bo, zatu, ka sa warihi čest drabn, pa ka se je že palit use spralu dal, tak, de hudu kajt snega na more bit. Sma imil že dast sožje čez palitje. U glawnem, kot sm djau, wandruj sa usaj na prbližnu widl, 8

sigacan@email.si


Siga’čan 17

ki bo za prčakowat par miscau za naprej. Wremienarji pa z usa saje tehnologija kumi napawije wreme za ane tri dni naprej, pa še se daskat ukopleje. Zej komu wrjet, jest na wim, boma widl, ka bo zima mimu, jest prajm sam tu, ma že widl ki bo, s cajtam. Lahk nas bo zamedlu, lahk boma pa tak, kot že an par lit da zej, zwončke nabieral, swiečana, al pa še prit.

Kako spraviti sostanovalca ob pamet 3 Nakradu: Začni zbirati krompir. Na vsakega nariši obraz in mu daj ime. Enega poimenuj po svojem sostanovalcu. Tega daj na posebno mesto, stran od drugih. Počakaj par dni, nato speci in pojej sostanovalčev krompir. Sostanovalcu razloži, da se preprosto ni znal vklopiti med ostale. Prazno pločevinko pene za britje napolni z smetano. Uporabi jo za britje, nato z njo napolni usta. Pozneje se pritoži, da ti je slabo. Celoten proces ponavljaj naslednjih par tednov. Čez posteljo si namontiraj šotor. V njemu živi cel teden. Če te sostanovalec pobara, mu razloži: »Tam zunaj je džungla.« Prepričaj sostanovalca, da ti nosi vodo in hrano. Sredi sobe imej sesalec. Par dni ga glej s strahom v očeh, nato pa ostani kar zunaj sobe, narahlo odpri vrata in šepni sostanovalcu: »Psst! Je šel?« Razbij okno z kamnom. Če bo sostanovalec protestiral, razloži, da ti je bilo vroče. Odpiraj in zapiraj okno kot ponavadi. Meči pikado na goli zid. Kar naenkrat se začni igrati navdušenje ter pojasni sostanovalcu, da si zadel v sredino. Pošlji svojemu sostanovalcu rože z kartico, na kateri piše: »Oprosti, to se ne bo več ponovilo.« Ko jih zagledaš, začni besno trgati rože. Ponavljaj to naslednje tedne. Ponesreči pokliči sostanovalca z imenom Škunta. Počni to karseda pogosto. www.geocities.com/sigacan

9


Siga’čan 17

S tedni to samo še povečuj, dokler ga ne kličeš samo še Škunta. Če se bo sostanovalec pritožil, reci: »Oprosti, ne bom več tega počel Zlatko.« Najemi varnostnika, da čuva sobo med spanjem. Vse v sobi premakni na eno stran. Vprašaj sostanovalca, če ve koliko tehta slon, zraven pa zaskrbljujoče glej prazni del sobe. Vadi šivanje vsako noč. Naenkrat zagrabi palec in zakriči: »AAAEEAAARGHAAAAAAA!« Histerično joči par minut, nato se spravi v posteljo in hlipaj celo noč. Ko sostanovalec vstopi, se pretvarjaj, da si na telefonu in jezno kriči vanj vse možne psovke in žaljivke. Ko odložiš slušalko reci: » To je bila tvoja mama. Rekla je, da bo poklicala nazaj.« Vsakič ko sostanovalec vstopi, takoj pogasni vse luči in pojdi v posteljo, ko odide vstani in zakriči na ves glas: »Ok, fantje, zdaj lahko pridete ven!«

10

sigacan@email.si


Siga’čan 17

Zgodilo se je nekaj nemogočega…

FRIZERKE IN FRIZERJI STOPILI SKUPAJ … Cerkno, 13. avgust 2002 – V Cerknem se je pomirila dolgoletna ‘vojna’ med frizerji in frizerkami. Skupaj so stopili, se usedli, se pomenili in naredili tej po njihovih sedanjih ocenah bedasti ‘vojni’ konec. Napovedujejo veliko sprememb v svojem delavnem času in dosti ‘kruha’ za vse. Najprej bi bilo smotrno razložiti, za kaj je v tej vojni sploh šlo. Večkrat smo lahko v črni kroniki brali, da sta se oseba B.Ž. in C. Š. zlasali sredi glavnega trga v Cerknem. To je bilo to. To so bili eni od zunanjih znakov te vojne. Notranje znake vojne so čutile predvsem nedolžne stranke z neurejenimi ali predolgimi lasmi, ki so med urejanjem ali krajšanjem las poslušali klevetanja, obrekovanja, kvante in falauze o drugih frizerjih s tega konca Porezna. A kot kaže, se bo vse dobro izteklo. Frizerji in frizerke so si segli v roko in se odločili, da strankam ne bodo več grdo govorili o ‘so-kolegih’. Prednosti vidijo predvsem v tem, da si bo sedaj vsak želel iti k frizerju, da se bo obisk povečal predvsem zato, ker bo stranka lahko poslušala klevetanja o drugih ljudeh, katere bodo mesečno določali (vsak mesec drug frizer/ka, predloge pa sprejemajo v vseh salonih do 29. v mesecu) in bo stranki enako kvalitetno nudil vse informacije o človeku v katerem koli salonu. Vendar to še ni vse. Še en dokaz, da je bil sestanek frizerjev res ploden, je sprememba delovnega časa frizerjev. Ugotovili so, da ni prav, da ljudje običajno delajo tudi ponoči, oni pa takrat spijo. Zato so se odločili, da bodo delali, glede na to, da jih je vseh skupaj osem (toliko jih je bilo na sestanku), dva frizerja od 00:00 do 6:00, dva od 6:00 do 12:00, dva od 12:00 do 18:00 in dva od 18:00 do 24:00. V turnusih se bodo menjavali, kar bo omogočilo idealno delitev zaslužka in dela. S tem bodo tudi strankam omogočili obisk frizerja dobesedno kadarkoli. Še ena presenetljiva novost je naročanje na frizerja, nič več ne bo čakanja pri frizerju/ki. Klic na linijo 090 1111 vam bo omogočil najavo svojega obiska in točno uro, ko vas bo frizer/ka sprejela. Frizerji/ki imajo namreč v načrtu www.geocities.com/sigacan

11


Siga’čan 17

uvedbo dispatcher-ja, ki bo opravljal svoje delo na novo nastalem ozemlju na poti od Straže do Cerknega. Tam bo namreč imel svoje prostore in telefon, na katerega se vam bo oglašal, pa če ga boste poklicali podnevi ali ponoči. Cerkno in Cerkljani so novosti, ki so se začele počasi uveljavljati ta teden, sprejeli z navdušenjem, kar je tudi opaziti v obisku in zaslužku frizerjev, ki so tokrat zagotovo naredili pr(a)vi korak naprej.

KROMPIRJA NAJ SLOVENEC BREZ ČEBULE NE TENSTA NIKDAR! Bilo je ob nekem dogodku, ki je v Cerkno prinesel malce sprostitve in razvedrila. Tudi sam sem bil menja, da teh dveh stvari ni nikoli preveč, kvečjemu premalo, zato me je odneslo proti mestu dogajanja. Pred vhodom je nekdo nekaj mrzlično razlagal in okoli njega se je že zbrala gruča ljudi, ki ga je z zanimanjem poslušala. Ponavadi me taka zborovanja niti ne pritegnejo, zato sem se hotel že izmuzniti mimo, ko sta mi kljub komaj razumljivemu slapu besed, ki je kar vrel iz govorčevih ust, na uho prišli besedi »krompir« in pa »tenstan«. »Opa«, sem si rekel »tu gre pa za resnejše stvari, kot je kakšno predvolilno nabiranje glasov. Očitno zopet nekdo širi kakšno demonsko ideologijo, ki bo v plinske komore in pod rušo spravila 5 milijonov ljudi. Ker tega preprosto nisem mogel dovoliti in sem hotel poseči v tok zgodovine, sem stopil do gospoda ideologa in ga pobaral, kakšne ideje raztresa tod okoli. Omenil mi je, da je striktno proti pripravi tenstanega krompirja s čebulo in da bi jo on raje zamenjal s petršiljem. Ob tej izjavi, ob kateri bi se še mrtvi obračali v grobu, sem prebledel, pozelenel in posinjel ob enem, zašibila so se mi kolena, v želodcu pa sem imel preklemansko slab občutek. Nemudoma sem se spustil v dialog z njim, ki je na trenutke postajal, zeeelo glasen, ker kaj takega, kot je trdil ta demon v človeški podobi preprosto ni dopustno. Preprosto ne razumem, kako se lahko nekomu v glavi porodi kaj tako nečloveškega. Kako se upa nekdo tako grobo poseči na najbolj sveto področje človeške kulinarike in na tak brezobziren način odvzeti dostojanstvo tenstanemu krompirju, ki je le eden in edini? Tenstan krompir brez čebule? Brez tega prečudovitega plodu, ki vsebuje veliko vitamina C? Saj to je vendar zločin 12

sigacan@email.si


Siga’čan 17

prve vrste! No, sedaj, ko sem na hitro izlil svoj žolč (kar ga je še ostalo), pa nekaj dejstev: Pražen ali “tenstan””renstan” krompir je znana slovenska jed (!), ki jo pripravljajo tudi v sosednjih deželah. Postrežemo jo z mesnimi in/ali zelenjavnimi jedmi, za pripravo potrebujemo: 80 dag krompirja 1/2 dl olja (še boljša je svinjska mast) 8 dag čebule sol in poper po okusu Krompir skuhamo in olupimo, nato ga delno ohladimo in narežemo na rezine. Čebulo narežemo na tenke kolobarčke in jo zarumenimo na maščobi. Dodamo krompir, sol in poper. Med praženjem ga obračamo z lopatico. Nazadnje lahko, po okusu prilijemo jušno osnovo ali juho in ga še enkrat premešamo. Tako preprosto in tako učinkovito. Številne žene, možje in otroci vseh stanov so skozi stoletja uživali to jed, pripravljano na zgoraj opisani način (oz. na približno tak način – vendar nikoli brez čebule!). Zaradi tenstanega krompirja se je pisala zgodovina: Napoleon je bitko pri Waterloo-ju gladko izgubil, in to samo zato, ker ni jedel tenstanega krompirja s čebulo, da bi njegov bojevniški ego še malce zrasel. Leonardu Da Vinciju so v gostilni postregli s tenstanim krompirjem in ker se mu je zdel precej okusen, je stopil do kuharice, ki je bila prav tako okusno luštna in ji rekel, da jo bo v zahvalo portretiral. Ta slikarija je dobila ime Mona Liza Tenstana. Morilec Jack Razparač (za katerega govorijo, da je bil po poklicu zdravnik, v resnici pa je bil kuhar) je moril SAMO tiste (hm…samske) ženske, za katere je slišal, da pripravljajo »tenstan« krompir brez čebule. Ker je bil vnet zagovornik pravega tenstanega krompirja, se jim pač maščeval. Znamenti gangster Al Capone je bil obsojen na dosmrtno ječo z obveznim vsakotedenskim obrokom krompirja brez čebule (torej »tenstanim« krompirjem v navednicah!). Posledica – Po 2 letih je nenadoma zblaznel in kar najprej kričal: »Čebulaaa! Čebulaaaa! Čebulaaaa!« in brskal po kotih celice, če bo slučajno našel vsaj kakšen čebulin olupek, ko pa je www.geocities.com/sigacan

13


Siga’čan 17

omagal, pa več kot »laaa, laaa, laaa« ni mogel več spraviti iz ust. Jožica iz Čemšenika je nekoč pomotoma pozabila otenstati krompir s čebulo, bila je še tako predrzna, da je to nagnusno čorbo nato imenovala »tenstan« krompir. Posledica – Čez tri dni so jo napadle čebele, voda ji je zalila kuhinjo, koloradski hrošč ji je uničil ves nasad krompirja (ne bo ga več pripravljala – brez čebule!), lisica ji je odnesla vse kure iz kokošnjaka, pa tudi na piščance ni pozabila, izklopili so ji elektriko, vodo in telefon, zamrznili so ji bančni račun, požar ji je uničil neprecenljivo zbirko posušenih žuželk, njen mož, katerega umor je naročila že pred 10 leti, se je nepričakovano živ in zdrav vrnil domov. Pokesala se je in obljubila, da bo odslej tenstan krompir kuhala samo in izključno le s čebulo, v znanem časopisu je dala objaviti svojo izjavo (čez celo stran!), da se odpoveduje tenstanemu krompirju brez čebule, ker to sploh ni tenstan krompir, ampak zvarek. Zavarovalnica ji je povrnila vso škodo, celo v zvezi z uničeno zbirko žuželk. Pri javnem podjetju Umori & Čistke d.o.o., pa je uveljavljala garancijo, tako, da so tam poskrbeli, da se njen mož prav gotovo ne bo več vračal domov. To je torej samo nekaj očitnih primerov, ki dokazujejo nesporno svetost tenstanega krompirja s čebulo. S takimi in podobnimi primeri bi lahko napolnili najmanj dve knjigi, debeli kot telefonski imenik, vendar le če bi pri tem primere zgolj naštevali. Torej, dragi Cerkljani, če zasledita koga, da blati tenstani krompir, je čisto dovoljeno da ga malce pretepete ali začasno pohabite, ker je takšna oseba postavljena izven zakona, tako, da nima nikakršnih pravic. Še bolje pa je, da to javite uredništvu Siga’čana, ker smo že uvedli tajno policijsko službo, ki bo (zgrda) poskrbela za takšne primere. NEKAJ NAJBOLJ NEMOGOČIH IZGOVOROV PRED SODNIKOM V trgovini s ploščami nisem rjovel kot zver in se nedostojno vedel. Ker nisem vedel naslova plošče, ki si jo za rojstni dan želi moj sin, sem poskusil prodajalki popevko odpeti tako, kot si jo prepeva on. Tistega dne, ko smo ukradli kamion s pivom, je bilo petinštirideset stopinj v senci, in normalnemu človeku bo menda jasno, da v taki vročini to sploh 14

sigacan@email.si


Siga’čan 17

ni prekršek, ampak reševalna akcija. Škandale dela najraje jeseni, ko dežuje. Napije se in izziva, ob tem pa kriči: “Pa me zaprite, če si upate, mene, edinega krovca daleč naokrog.” Avtomobila nisem ukradel. Ker je bil parkiran pred pokopališčem, sem pač mislil, da ga lastnik ne potrebuje več. Ne razumem, od kod vam ta ideja, da teroriziram sodelavce? Če je to rekel kateri od njih, ga kar pripeljite sem. Boste videli, potrdil bo, da sem prijazen in priljubljen. Res je na steni pisalo “Petje in kartanje prepovedano”, vendar smo mi vedno ali samo peli ali pa samo kartali. Tožitelja sem udaril, ker me je on nazaj.

www.geocities.com/sigacan

15


Siga’čan 17

Ljubezni iskanja Tone je lahko le žalostno opazoval kozarec, ki ga je Helga trenutno imela precej uspešno za talca: »Khm bi lahko dobil tisti kozarec mogoče nazaj?« »Ne.« »Samo veš, je bil namenjen meni, sam sem ga naročil.« » Ne.« »Eh … grlo imam tako suho, bi mogoče lahko naredil vsaj en požirek …« »Ne, lahko pa greš na WC.« Tone tako uvidi, da kozarca ne bo dobil, ampak iz čistega uporništva, se odloči še za zadnji poizkus: »Samo veš, pijačo bo moral nekdo plačati …« Helga mu mirno odvrne: »Sem brez skrbi, da če si se nameraval napiti, imaš več kot dovolj denarja, da to tudi uresničiš, tako, da ti tale mali kozarček ne bi smel predstavljati skrbi.« Teroristi bi Helgo vrgli iz svojih vrst zaradi prevelike zlobe. Tone je ugotovil, da se mu možgani počasi vse bolj streznujejo, kar samo bo sebi sicer ne bi bilo čisto nič napačno, če ne bi to pomenilo, da se bo potem moral ukvarjati z vsemi tegobami, ki jih je sedaj uspešno, ne, ne utapljal, kajti že zdavnaj je ugotovil, da znajo barabe očitno plavati, ampak vsaj delno zameglil. V daljavi misli je že videl svojo mamo z njenim vsepovsod prepoznavnim valarjem v roki, Damoklejev meč je bil v primerjavi z njim nenabrušeni pipec za lupljenje krompirja. Zavzdihnil je in pričel z zgodbo. »No, ko sem se naslednji dan vrnil v ta bar, je večina gostov že vedela za mojo prejšnjo nezgodo, nekaj jih je namreč naskrivaj celo zadeva opazovala. Kar naenkrat sem bil že star gost, Bobi je iz mene izvrtal zgodbo, ki so jo seveda takoj za njim vedeli vsi, no ja, saj ne rečem, hoteli so mi celo pomagati.« Malo privzdignjena desna obrv Helginega očesa je dala jasno vedeti, da kar se nje tiče, je bila njihova pomoč verjetno namenjena še večjemu ponižanju Toneta. Ljudje so lahko tako zlobni. *Preteklost* »Hejga Tone, zelo zanimivo, veš kaj. Glej tistole damo damo tamle za tretjo mizo, ki bere časopis? Ona pride sem skoraj vsak dan, poizkusi govoriti z njo, mogoče ti kaj uspe.« Tone navdušeno prikima in si misli, kako super, s pomočjo vseh teh fejst fantom mi bo zagotovo uspelo! Ni mu prišlo na misel, da če je ženska v gostilni polni moških neprestano sama, pomeni to, da ali je poročena/grda kot hudič, ali obvlada judo. Pogumno, (prejle je spil par piv) se ji približa, položi roko na prosti stol pred njo, se nanjo nasloni, 16

sigacan@email.si


Siga’čan 17

položi drugo roko na bok in z nasmehom reče: »Je stol prost?« Ženska, ne da bi dvignila pogled izza časopisa z nogo spretno spodnese stol in Tone telebne na tla. Počasi se, pripisujoč celotni dogodek svoji nerodnosti, postavi na majave noge in se kar usede na stol. Ženska pogleda izza časopisa in se začudeno zastrmi vanj ter si misli, da kako lahko nekdo spregleda takšen namig. Pogled bi lahko zvrtal luknjo v zid, Tone pa je preprosto gledal nazaj z malim idiotskim nasmeškom. Sploh ni opazil, da so se ljudje okoli njiju vsi umaknili za par korakov nazaj z stoli in mizami ter držijo dih. Po petih minutah molka in srepečega, vendar neučinkovitega pogleda, ženska obupa in odloži časopis. »Glej eh …« »Tone.« »Tone, kaj želiš …« Zapaziti je bilo neverjeten oddih množice, ko so uvideli, da ni nevarnosti letečih stolov. Ob tem vprašanju je Tonetu naenkrat postalo nerodno, saj tako daleč še ni razmišljal, postalo mu je vroče in okolica, ki se je prej umaknila, je pristopila neprijetno blizu. »Khm…eh.. hrrm, torej… kehm… sem hotel reči…pravzaprav… to se pravi… bi šla na zmenek?« Množica je ob tem drznem dejanju zopet zajela zrak in se še bolj umaknila. S kotičkom očesa je Tone lahko opazil Bobija, kako kuka izza šanka z vedrom na glavi za zaščito. »Kako pogumno od tebe … er Tone … lahko me pospremiš do doma.« Množica osupne in opaziti se je dalo nejeverne, začudene obraze, ki niso mogli verjeti, kar so ravnokar slišali. Pod zevajočimi pogledi odkorakata Tone in ženska iz gostilne in po cesti navzgor. »Saj res, sploh nisem vprašal, kako ti je ime?« vpraša Tone. »Ime mi je Sara.« »Saj res s čim se ukvarjaš …« Ostanek besede Tonetu zamre, ko pred njiju stopijo štiri postave. »Ah ha, koga imamo tu, kak lep parćek, no zdaj bosta denar namesto v većerjo investirala v nas!« Tone takoj pade na kolena in izvleče denarnico: »Kar vzemite, kar vzemite samo ne storite nama žalega …« Ko ropar iztegne roko, da vzame denarnico, mu Sara prestreže roko in jo zvije, da se zasliši pokanje kosti. Ropar zarjove, a mu krik prekine ostra brca v brado, ki ga propelira nazaj v kolega tako da se oba zvrneta po tleh. Tretji napade, a ga Sara z enim samim udarcem podere na tla. Preostali roparji pa se poberejo. »Fej, zlomila sem si noht zaradi tebe!« Zakriči na tleh ležečemu roparju in ga začne jezno brcat. »Hej ... saj ni prav, da ga brcaš ko je na tleh.« »Ne vidim boljšega trenutka … na tule maš … veš koliko časa sem rabila, da mi je toliko zrasel, pa lakiranje, pa pedikura … ti baraba … na, na!« Tone počasi stopi proti njej z namenom da jo odvede stran. Z roko se narahlo dotakne njenega ramena … »KAJ www.geocities.com/sigacan

17


Siga’čan 17

HOČEŠ!!!« »Aaaaaaaaaeeeeeeeeeee!!!!« *Čez pet minut* »No daj Tone, saj ni bilo tako hudo, oprosti, daj zlezi s svetilke.« »Ga, ga, ga … eeehehehe …« Tone se počasi tresljaje spusti na tla, kjer še par sekund trese in jeclja: »No dajmo no, pelji me domov.«Tako jo Tone, še vedno rahlo trzajoč, odvede do stanovanja, kjer jo vpraša, »Sara, ali se vedno tako obnašaš do moških?« » Ah ne, včasih kričim ali uporabim palico … zakaj?« »No, nisem mogel, da ne bi opazil, kako si strokovno opravili s tistimi …« »Ah kaj je to, bi moral videti kakšen je ostal moj zadnji fant.« Tone si je poskusil predstavljati, kako bi izgledal nekdo, ki je z njo preživel dalj časa in sploh ni bilo tako težko. » Eh, eee ... moram iti, lepo je bilo se sprehoditi s tabo.« »Bilo mi je v veselje, s teboj se dekle resnično lahko počuti varno.« Tone tako odvihra stran čim hitreje, čim dalj od nje. *sedanjost* »Ko sem se vrnil v bar so seveda vsi hoteli vse vedeti, nekaj se jih je kar odkrito režalo.« Helga mu odvrne: »No, saj ne vem kaj je bilo narobe z njo, zvenela je kot resnično sposobna ženska.« »Ja, če hočeš živeti v stalnem terorju, eh prehudo zame, imam že mami dovolj.« Helga tolažujoče reče: »No, vsaj odnesel si jo dobro.« » Saj je pa v naslednji spet nisem!« Skoraj izpljune Tone. »Oh super, kar povej.« » Lahko dobim kozarec, sedaj sem pa res žejen.« Helga ga dvomeče pogleda: » Oh naj ti bo ... ti samo pripoveduj.« Tone na dušek izprazni kozarec, ter globoko zajame zrak: »No pa dajmo …«

Slovarček še neuveljavljenih cerkljanskih izrazov Ne začudite se preveč, čez čas vam bo vse jasno; namreč, čez kaki dve leti bodo ti izrazi postali splošno poznani… brientast – tak, ki dobro izgleda; npr.: Ta j pa še kar brientasta! candrat se – valjati se pijan po starem placu v Cerknem; npr.: Matr, sm se bi candrau učieri, de sm še danc čest čudn. candrawnk – nekdo, ki se candra; npr.: Sam ta j pa ris an candrawnk. candrast – tak, ki trpi posledice candranja; npr.: Pismu, sm candrast 18

sigacan@email.si


Siga’čan 17

danc, ej! čafadl – oblačilo; npr.: Ta ima pa duobr čafadl. fliempa – ženska; npr.: Dabra fliempa ali Se ni dabra fliempa, sam ima pa wrjedu čafadle. fuondl – moški; npr.: Preklieti fuondli, usi sa glih! ali Ka fuondl gawari, je fliempa tihu! načafadlat se – obleči se; npr. pdb. kot zgoraj: Se ni dabra fliempa, sam je pa wriedu načafadlana. sliewc – kreten, idiot; npr.: Ma, ki s ti an butawnk, buoslawnk, štuoblawnk, bozgawc, sierkawc, kaštruon, sliewc, m pa na wim ki še!!! škarabuon – živijo, adijo, čao, lep pozdrav; npr.: Škarabuon, se widma! ali O škarabuon, kaku s ki? špuondla – ženski spolni organ; npr.: Ma špoundla, ki sm faliu! ali Marš u špuondlu mater! ali Preklieta špuondla, ti wš mene zajebawa! špuondla fuondl – pretirano nežen moški; npr.: Sam, pamajm je ta bel za fuondle, pa de sploh na mara fliemp, ka j bel an tak špuondla fuondl. štrcuon – moški spolni organ; npr.: Ukapaj ga, če imaš ki wad štrcuona, not za hlačem! ali Me prow an štrcuon briga, ki si ti misleš. štrcuon fliempa – možača; npr.: Kešna mačna fliempa, ma ki fliempa… štrcuon fliempa! štrluoni – ženske prsi; npr.: Špuondla ej, ki ima dabre štrluone! uošpawnk – spodnjice; npr.: Ti boš ja, …ka maš drgač durh usran uošpawnk! ali Tista fliempa j bla sigurnu brez uošpawnka, ka j že tak imij bel male čafadlaw na seb. uožwawnk – nedrček; npr.: Pa ne sam de j bla brez uošpawnka, tud uožwawnka ni imij. wabliedwa – jed iz suhih sliv, sirotke in krompirja; npr.: Spiet je ta wabliedwa za južna. ali Se s hudič trd kot plisnewa wabliedwa! žmuodle – spolno občevanje; npr.: Špuondla, ki se jest pa žmuodlu fajn pačutm! žmuodlet – spolno občevati; npr.: Ki, a grewa ma žmuodlet? ali A s ti že kdaj žmuodlew? žlokule – pijača; npr.: Zadnč, ka sma bli na nmu žloklnu, je pršla mimu ana tuk brientasta fliempa m pa tuk je bla dabru načafadlana m pa tuk se j je use skuz uožwawnk widlu, de sa se nam drujm fuondlam taku štrcuoni www.geocities.com/sigacan

19


Siga’čan 17

uzgnil, de sa bli trdi kot an tidn stara wabliedwa m pa še lih de nam ni usem ukop uošpawnkaw strgalu. ali Zadnč je blu pa spiet ma preweč žlokule, tak de sma se bli cila nuč tulk candral, de sma bli še ciu druj dan čest candrast! Kaj menite … saj ni težko kaj? No, poskusite se čim prej privaditi! …Pa, škarabuon!

u! n s a j i n i m č e N Dobri stari časi Po ozki stezici v parku se je ležerno z mrkimi, kratkimi, s palico podprtimi odločnimi koraki premikal majhen sključen zguban starček. Občasno je mimo njega prihitel kak otrok na kolesu ali rolerjih in ob takih trenutkih je postal, nekajkrat požugal s palico v smeri odhajajoče osebe in zamomljal nekaj nerazumljivega, a več kot očitno negativno mišljenega. Počasi se je približeval klopci, kjer sta že bila posajena druga dva starčka. Eden, malce mlajši na pogled, a le na zelo, zelo oster pogled, se je imenoval Peštaunčk, zaradi mladostniške nezgode z stiskalcem grozdja, to seveda ni bilo njegovo pravo ime, a le-tega se tako ali tako ni nihče več spomnil, nazivi pa ostanejo. Drugi starček je bil oborožen z gromozansko trobljo, ki je dajala vtis, kot da jo je ukradel filharmoniji in jo na begu uporabil kot orožje. Trenutno jo je imel prislonjeno na uho in vanjo lovil sosedove besede in mogoče zraven še signale z vesolja. Temu so pravili Lujtraunk, kajti v rani mladosti so ga velikokrat videli, kako je ponoči hodil okoli z lestvami na hrbtu, govoreč, da zvečer lažje popravlja strehe. No, po pravici povedano, to ni bil njegov edini naziv, veliko ljudi ga je imenovalo, vsaj ko je bežal pred njimi, 20

sigacan@email.si


Siga’čan 17

»Atimuloprekljetaušpustumaježenaprmieru!«, a ta se ni tako dobro prijela. Očitno sta bila starčka v prepiru, ki pa je bil bolj enostranski: »A ti mene sploh ki šliš?!?« »Či žwiš? Ja, se wiš či žwim, se sm učas usak wečier mimu taje bajte laufau!« »Ma ne! Prajm, de si gluh!« »Ja, suh pa sm ja, wiš, tu laufajne zwečier je pamagalu.« »Bejš se salit!« »A de bi ga zalil, juheee, tu pa ja, či mam že tist flaškuon …« Peštaunčk je obupal nad svojim kolegom in se raje osredotočil na prihajajočega starčka: »Lej ga, Štrcuona!«. Kje je dobil to ime, ni nihče nikoli izvedel, vsaj od moških ne, širilo se je preko žensk. Mnogokatera žena je svojemu možu rekla: »Glej Štrcuon gre,« in možu, ki ni bilo seveda nič jasno, a so mu iz neznanega razloga stisnile pesti kot po ukazu iz nekega dela možganov, ki niso v javni uporabi, je samo prikimal. To samo pove, da lestve včasih sploh niso bile obvezen inventar, dalo se je tudi brez njih, in mogoče si si prihranil celo kako buško. Štrcuon je prisedel in brž potožil »Ma ta mularije, lej kešna je, ma ka sma bli mi tuk stari, že nisma bli tač!« »Prou imaš prou …« »E? Kešni mački, jest jih na widm …« »Mpa deklieta tud nisa tak puopkau kazale …« »Pocarji …« »E?« reče prestrašeno Lujtraunk. »Kdu bo puopke mazau?« Besedo povzame Peštaunčk: »Ja, pa tud šlatal pa lizal se nisma tak wakul …« »Ja, mi sma imil lpu snu pa kazouce, pa sam bli zadawuoln!« Lujtraunk zdaj že panično: »Ki?!? Kdu bo pal lizau wakul? Na dam puopka!« Štrcuonu, ki mu je bilo dovolj, se zadere v Lujtraunkaw rog: »DJAU JE, DE SE MLADI WOS CAJT LIŽEJE TO WAKUL!« »A …« reče Lujtraunk, ki se je zdaj očitno prvič znašel v istem vesolju kot ostala dva: »Ja, se mi sma se tud …« Ostala dva sta ga pogledala kot nekoga, ki je ravnokar predlagal, da fevdalni sistem na koncu koncev le ni bil tako zelo slab. »Mi že nisma bli tač!« izjavi Peštaunčk, v obrambo vseh starih ljudi, ki so se kadarkoli pritoževali nad mladimi. »Niki mrma nardit! Na mrma stit swit tak kot je!« poudari Peštaunčk. »Triba se je uprit, nardit revolucije!« opomni Štrcoun. » Ja ja, oh Patricija, njen dic me je lawiu skari dwa kilometra …« reče Lujtraunk. »Benga skriwajne pa bežajne za stare ldi …« sanjari Peštaunčk. » Hah …« reče Lujtraunk, ki se je znova po nesreči znašel v istem času in prostoru kot ostala dva: »Če bi jemu tolar za usakič ka sm mogu laufatt, bi jemu … 38 tolarjeu pa 50 stotinau!« To je zaustavilo Peštaunčka: » Zaki 50 stotinau?« » Ja ajnkrat je wabupau že na sred pati.«. Takrat zakriči Štrcuon, ki je bil zamišljen: »Muj štrcuon bo wladal switu!« Oba ga začudeno pogledata, Štrcuon pa zardi in www.geocities.com/sigacan

21


Siga’čan 17

nerodno pogleda: »Sploh na wim zaki sm tu djau, kar pršlu mi je u glawa.«. »U glawnem …« reče Peštaunčk, »niki je triba nardit! A se strinjata?« Zasliši se pritrjujoče momljanje: »No, pa pa začnma, spremenma swit, nardima revolucije!!!« »Swit nam bo padu pad nage!« » Dilal boma wišji lujtre!« Vsi trije vstanejo, zasliši se pok kosti in vsi trije se zagrabijo za križe in stokajo. »AHA, tukaj ste!« se zasliši ženski glas. »No, dovolj je bilo odmora, nazaj v sobe gospodje, čaka vas ovsena kaša pa še lulat vas moram peljat. No dajmo …« reče ukazovalni glas. Starčki momljaje v en glas: »Ja, gospa Durnova …« in ji počasi pod njenim strogim nadzorstvom sledijo v dom za ostarele. Med potjo Štrcuon, ko opazi da ga gospa Durnova verjetno ne bo slišala, potihem reče: »Bo že še pršu naš cajt, boste že še widl, boste že še widl …«.

O DEČKU, KI MU JE LASTNA ROKA REKLA,DA JE SLAB LJUBIMEC ali MESEC DNI TRAJAJOČA MORA Pisalo se je leto Gospodovo 2000. Za marsikoga to leto ni bilo nič posebnega, toda za junaka te zgodbe je bilo nekaj najbolj groznega – bolj groznega ni doživel še nihče, pa čeprav so ga na vrhuncu groze v hlačah greli lastni iztrebki. Še najbolj grozna pa je bila zanj pomlad, to je takrat, ko se v človeku zbudijo vsa čustva in nagoni. Deček je vse do tistega usodnega pomladanskega dne, ko se mu je ritem življenja čisto spremenil, srečno živel v skupnem gospodinjstvu s svojo Roko. Med njima ni nikoli bilo slišati prepira, vedno sta se v vsem strinjala, skratka imela sta, vsaj za nekatere, idealno partnerstvo. Toda to njuno harmonično življenje so prekinile zle govorice, nekateri bi jih poimenovali urok, vendar, ker mi ne verjamemo v uroke, bomo ostali kar pri zlih govoricah. Nekega dne sta se Deček in Roka sprehajala po ulicah domačega mesteca (pozabili smo povedati, da sta bila Deček in Roka vedno skupaj in da se Deček ni nikoli pritoževal nad Roko, ker je bila vedno z njim – za razliko od drugih, ki se nad skoraj stalno prisotnostjo svojih ljubimk vedno pritožujejo – in verjemite, ločitev od svoje predrage Roke bi ga zelo bolela), ko ju je zmotil nek moški (zanj so govorili, da je coprnik). Začel jima je govoriti o kontroliranju človeške (in živalske) niti-male-niti-velike potrebe in jima obljubljal, da se bosta odlično počutila, da bosta polna energije in tako naprej 22

sigacan@email.si


Siga’čan 17

in naprej, toda pod pogojem, da se vsaj mesec dni ne združita, seveda v ljubezenskem pomenu besede. Roka temu ni nasedla, toda čisto drugače je bilo z Dečkom. Ta je verjel vsemu, kar je moški rekel. Bil je zaslepljen z mislijo o srečnejšem življenju, kot ga je živel, zato se je odločil, da bo upošteval nasvete moškega. Svojo odločitev je sporočil Roki. Ta je bila razumevajoča in je upoštevala njegovo željo, toda ni si predstavljala, da bo ta mesec dni zanjo tako dolg in mučen. Iz dneva v dan je Roka postajala bolj nestrpna, toda bila je tiho, saj ni hotela s svojo nestrpnostjo prizadeti Dečka. Najbolj pa jo je spravljalo ob živce to, da je iz dneva v dan bolj izgubljala kontrolo nad njim, in to samo zaradi neke neumne ideje, v katero sama sploh ni verjela, je pa zato vanjo toliko bolj verjel Deček, vendar je tudi on vsak dan sproti imel večje pomisleke glede te ideje. Te pomisleke pa je vedno izzvala skušnjava, katero je le s težavo zatrl, češ še nekaj dni, pa bo, še nekaj dni, pa bomo videli, če je vse, kar je moški na ulici trdil, res. Vsak dan je gledal na koledar in odšteval dneve. In s tem se je pravzaprav začela njegova (pa tudi njena) mora, saj je opazil, da mu je življenje popolnoma zagrenila skušnjava, še bolj pa spoznanje, da je od ljubezenskega združevanja z Roko takorekoč odvisen, saj drugače ne bi bil toliko v skušnjavi. Čeprav ga je to morilo, ga je po drugi strani tudi motiviralo, da se te odvisnosti reši. Ko je vse te svoje naklepe zaupal Roki, je bila le-ta vse prej, kot vesela. To pa zato, ker ona o tem ni nikoli razmišljala, ker ji je pamet preveč zameglilo od hrepenenje po načinu življenja, ki sta ga še nekaj tednov nazaj živela z Dečkom … Ko je deček na koledarju prečrtal zadnji dan tega, mesec dni trajajočega obdobja nekakšne abstinence, se je ves vesel odpravil v posteljo spat. Jutri naj bi se že pokazali prvi pozitivni učinki te abstinence. Toda ko se je zjutraj zbudil, na sebi ni opazil nobenih posebnih znakov dodatne energije; opazil ni nobene spremembe. To ga je razžalostilo, predvsem pa razočaralo. Razočaranje pa ni trajalo dolgo, saj je kmalu spoznal neko Deklico, ki mu je bila všeč. Deček in Deklica sta postajala vedno boljša prijatelja, zato se je zgodilo, da je Deček čisto pozabil na Roko. In takrat mu je lastna roka rekla, da je slab ljubimec, češ, da se na svojo ljubico ne sme nikoli pozabiti. Deček se je ob teh besedah počutil grozno, saj ni vedel, kako naj se roki www.geocities.com/sigacan

23


Siga’čan 17

opraviči, še bolj pa ga je skrbelo, kako bo Roki povedal, da je raje z Deklico, toda da ima tudi njo še vedno rad. Takrat pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega: Deklica je Dečku predlagala, da se lahko vsi trije skupaj zabavajo in bo tako ves problem rešen, saj nihče ne bo ljubosumen na nikogar. Deček se je s tem strinjal, zato je Roki tudi vse lepo, predvsem pa iskreno, pojasnil. Roka ni več čutila nobene zamere in vse je bilo spet po starem, čeprav je bilo vse po novem. Deček, njegova Roka in Deklica so seveda potem živeli srečno, dokler se ni na ulici pojavil moški, ki jim je predstavil novo idejo (ki naj bi bila njegova) o enomesečni abstinenci …

(klub ljubiteljev sušilnika za lase) wadgawarje: Oho poglejte no, kaj se je znašlo v knjigi gostov: Pisal nam je anonimnež s psevdonimom »Hojk«. Še sanja se nam ne, kaj naj bi to pomenilo, a nas to tudi niti ne zanima. Naj ga najprej opozorimo (in ob tem še vse druge), da knjiga gostov na www.geocities.com/sigacan ni ravno primerna za postavljanje vprašanj, ampak za puščanje mnenj. Saj ne, da bi imel kaj proti temu. Sploh ne. Za vprašanja je namreč na voljo neka druga stvar, in ta druga stvar je emajlirani naslov. V našem primeru se ta glasi sigacan@email.si . Tako za informacijo, ker očitno še premalo poudarjamo to. Torej draga raja: Mnenja – knjiga gostov; Vprašanja, daljši sestavki – emajl. A ker smo izredno dobrega srca (milo rečeno), smo se odločili, da, malo da ne, iskreno odgovorimo na njegova precej provokativna, vendar iz srca privrela vprašanja. Undan sm mislu de se je ta sigašk bok uadklenu , ka sm pršu da pred cmak. Lih pridem da uakl uogla se je adn tak grdu zaupeu de sm pou metra u luft skaču. u ta drujmu trenutku sa začel pa še pa lancah hlistat, pa ga pa kitarah uažigat . Pojma nim ki je bla tu za ana padeujana horda. Uad takat naprej na grem ueč pred dijašk dom. Pruosm nouinarje uad sigačana de greje ma uanuhat stuar , pa nej pa opažanja napuišeje u ta petnajsta šteuilka :) Brž, ka sma tu prebral, sma paslal našga najbulšga šnuof-majstr nawinarja, 24

sigacan@email.si


Siga’čan 17

Debewga na Mažganih, dej prou finu pa natajnčnu prešnuofau, prou čest wsak kanc wakul doma. Mpa začuda ni zašnuofau nabenga šundra pa nabenga kričajne, je pa zašnuofau, de si ti šou an tidn prej scat če zrawn kontejnera, pa de si tist dan idu baklawa, al tu al pa ti swetujema wabisk pr duhtari. Drgač te pa lahk pamirma, dej Sigadsk Bok še zmjeri lpu prwezan in se mu lahk greš prklant pa ki uofrat. Mene pa zanima zaki je papjer uad sigačana tak dristaste barue ratau?? A zatu ka je bel pacin, al zatu ka’j bel drag? A ste tut uedruj ki farba zamejnal , al je še boste? Tu, dej papir tač ratau, je najbel warawana skriwnust, ka je nabo naben nkul zwidu. Sa stwari ka werjem, je bulš de jih na wiš. Pa tu kar wakul gawarije sa čiste falauze, panawnu zlitje amonijaka nima neč s tem. Farba pa bo zaajnkrat taka kot je, mrbit pa boma kdaj ki lihm pičk probawal, sam prou hmalu pa zihr ne, upama pa, de take čudne barwe dristaste nau weč. Če pa že bo, si boš lahk pa še luožji ret wabrisau, sam pazi de se ne zafrkneš pa ista stran wečkrat na panucaš, kaj tak zla dristaste barwe . Zaki pa reklama za aute dilate to na tel uaš stran.A mislte de tut RAFKO bere sigačana mpa ga na ta stran huod , mpa de bo še kešn auto etaucam kupu? Drgač mi pr teh reklamah prou čest neč nimama, če bi nam pa Rafko slučajnu teu kešn auto nabawt al darowat, pa neb mil prou čest neč kontra, Je djau ata pubu : zmjeri ka peteln zapaje se adn zlaže! Pa je prašau pub : zaki pa zjutre paje, ka še usi spije? Ata : zatu, ka se časnki tiskaje ! Zanima me, če se sigačan zjutre tiska? Eh, pa ja na boš djau de pr Siga’čanu lažema? A slučajnu nisi wrjeu tu, ka sma enkat pisal, de sma widl Elvisa Prislija, ka je gar na Lamku guobe nabjeraw, al ki ? Jest sm prepričan de je biu, ka je jemu lih take zalisce, pa tut prow tak fajn je zapiu, ka je u enmu gromu adkreu ciu kop jurčkau : Ar ju longsam tunajt…. Siga’čan se pa itak tiska uab useh čudnih urah, sam zjutre pa ris ne. Ah, ki se niki foflam, če pa prawic pawim, tut sami na wima, kdaj točnu se Siga’čan tiska. Aja skara sm pazabu...Zaki pa malih oglasau nimate? Jest mam nkop rči za predat. Pe še kešn soud be lahka zaslužil ! A mali oglasi? De bi se šli panižat na nivo enga navadnga provincjalskga cajtnga !? www.geocities.com/sigacan

25


Siga’čan 17

No če pamislem…Siga’čan je še bel nisku, kot navadn provincjalsk cajtnh. Ena čeča tam za Garjenske, al z Lublane (na wim zej lih točnu) nam je že enkat pisa, de bi blu dabru imit ženitne oglase, de, citiram, »bi spoznala kakšnga fletnga Cerkljana« (hahahahahahehehehe). No muožnu je tut, de je misnla, de je Siga’čan s Cerkelj, ki pa jest wim. No u glawnem, jest nism lih naudušen nad ta ideja z waglasi. Če imaš ki za predat: Zaki bi predajew, če lahka padariš nam? Sprejmema kar koli, sam de je dabru uahrajnenu, cilu, pa ki wridnu (zatu de ma mi naprej predal, he he). Če si pa že tak skapuh, pa češ na vsa sili niki zaslužit, sa pa mali oglasi ga na Radju Wadmew, tak de se kr čje wabrn. Kešni trebušni plesalk al’ pa striptizet bi (sam zarad dabradilnih namjenaw, pa za tu ka se nam smilje) že pustil de wabjaj suj waglas not, sam ki drujga pa že ris ne !!!! Joj še niki. Udan sma se ma uakl bab niki menil, pa je djau adn de b se mu ful faaajn zdilu, če be ntu na sred sigačana dil kešna naga baba. Pa odskočna deska bi bla za ta lipe crklajnke, če bi se tile slikat. Slikal bi jih lahka dal u cmaku, ka sa zdej tak erotične stine:) Če nauste ki widl(to seveda močno dvomim), pa men pište bom pamagat pršu. Ka pr črnubilih fotkah je ful uažnu kešne bave je stina. Tak de se u najslabšmu primjeru na slik wid sam baba al pa sam stina. No tiste stine sa ris kar preci erotične, kot prajš. Naš Debew na Mažganih zmjeri izbul wači pa slint se začne, ka jih zagljeda. Lipe crklajnke (itak sa skari vse lipe, no vsaj večina, a ne), tak de prow radi widma, če pride kešna pred fotoaparat pakazat saj čare. Sam ta prej je morma mi strokownu pregljedat, pa še bel strokownu pretipat, de boma widl, če je ris prmjerna not za u naš cajtnh, zatu, ka imama tut mi saj kriterije gledje tega. Boste, widle, draga dekljeta, na bo douga vaša slika not na sred Siga’čana, ka vas boda že paklical s Plejboja, al’ pa s kešne druge poučne, poljudnuznanstwene rewije. Pa ta pregled ima še ista wridnast kot ene vrste sistematsk zdravniški pregled. Zdravnišk pregled je triba največkat tut ma plačet, mi pa tu dilama čest zastojn. Za slikajne pa boma tebe paklical, ka si, zgljeda, stručko za take zadiwe. Hvala ti, de si nam daw ta zla fajn predloh. Se sma tut sami že tu bel individualnu premišlewal, sam se ben ni upaw tega na glas pawidat, de ne bi 26

sigacan@email.si


Siga’čan 17

ispadu perverzneš. Zatu, še enkat hvala teb, ka si se upaw ispast perverzneš! J...te se , jest grem u k..ac :) Jem se tut ti, pa na had čje preveč, ka te boda za tačga »bel une sjorte« imil, a viš.

Pa dožji

Sm wamdrujm djau, de bom danc gawuru wad tega, kaku je, ka naha doš padat, pa začne use rast pa cuost to u teh krajih, ka je use bel suhu. Ne tak, kot palitje litas to pr nam, ka je blu weč dožje kot sunca. Člauk se še uriedu waprat ni mogu u Zapuošk, ka je bla al prewsaka, al premrzla.No, sam tu zej niti ni wažnu, kuk sm se jest litas palit ki umiwau. Grema nazaj dal, čie h tem ldjem. Na boste wrjel, pa če še tak uriedu našpičte uha, tud tam dal začne rast trawa. Trawa won s pušawe, kadu bi si mislu. Sam tu tak hit zrase pakanc, de je nimaje cajta tud pakasit ne, zatu rajš stije kar krawe, de use ukop papaseje. A, wad kraw, pa wamdrujm še nism praju. S krawam je pa tak, weč al mejn sa čest prepozdene skuz cilu lita, ka nimaje lih kajt za zabat. Pal ka ajnkat trawa zrase gar, se pa u teh dweh tidnih, ka je frišna tuk paredije, de ih je wesele pagliedat. Pal te krawe prou na hit zakuoleje, pa pažereje, ka zarad wračine mesu na wabstane prou douga frišnu. Tak kot krawe, se tud ldje prou fajn paredije u teh dweh tidnih. Dici, dabije take lipe wakruogle liempe, de imaje saju waruodje usaj an cajt spraulenu pad striha, pa skritu pred dožjem. Deklieta se pa prou fajn paredije če u ret, ka rata tak fajn wakruogla. Pa še ana rič je to pr teh ldjeh … pubam se zdi ta libi tista čeča, ka ima ta bel wakruogla ret, zatu deklieta kar tekmujeje kiera se bo le bel paredila. Prou lpu ih je gliedat, mrm prznat. Ne pa tak kot to pr nam, ka le tekmujeje med saba kiera bo bel presošena. Tu ni za nkamr, an kanc pa more bit wad babe, a ni tak? Či sm že wastau? Pr krawah. No, tu ste zwidl, kaku se riš. Zej pa še drewiesa … lpu wazelenije, pa ga na neh rase sam anu taku čudnu sadje, ka ni prou ben reč paduobnu. Benih japk, al pa hrušk, samu čudnu. Sam je sam za widet čudnu, se pal, ka papruobaš, pa niti ni tak slabu, sam nawast se mrš. Ja, prou lpu je tiste dwa tidna pa dožji, sam ki ka je tega hmal kanc. Dicam se striha padere, deklieta pa skop patiegne. Ma, se ni tuk naruobe, usaj znaje cint doš, pa use, ka ga imaje le ane par tidnau na lita. www.geocities.com/sigacan

27


Siga’čan 17

Pride Zajčk u štacuna, pa reče štacunarju: »Dej mi ana kila karejne!« Štacunar pa: »Pejt lpu u wrsta!« Zajčk pa spet: »NE, dej mi ana kila karejne!« Štacunar: »NE! Pejt u wrsta, al ti pa zbijem zuob!!!« Zajčk pa spet: »Ma ja, dej mi ana kila karejne!« BUM! (štacunar zbije Zajčku ta sprejdn zuob) Druj dan Zajčk spet pride u štacuna, se zrine naprej, pa reče: »Dej mi ana kila karejne!« Štacunar že ma udristan: »NE! Pejt u wrsta!« Zajčk pa: »Dej mi ana kila karejne!« Štacunar: »Še ajnkat mi tu reč, pa ti bom še ta druj zuob zbeu!« Zajčk: »Dej mi ana kila karejne!« PUFF! (štacunar zbije Zajčku še ta druj zuob) Trejč dan pride Zajčk spet u štacuna, pa reče: »Dej mi ana kila karejne!« Štacunar: »Zgin mi nazaj u wrsta, če ne ti zbijem USE ZABJE!!!« Zajčk pa: »Dej mi ana kila karejne!« TRESK! (štacunar zbije Zajčku use zabje) Četrt dan pride spet Zajčk u štacuna pa reče: »Dej mi an karejnčkau suok!«

Supercitat Wadkar je truontlnu mat umrla, še wremiena na znaje weč napawidat ... Razmnožwajne Siga’čana je častiu MLADINSKI CENTER CMAK CERKNO

In vedite ... 28

"

opazujemo vas ...

sigacan@email.si

kud cerkno sigacan 17  

www.geocities.com/sigacan Siga’čan 17 1 sigacan@email.si Siga’čan 17 2 www.geocities.com/sigacan Siga’čan 17 3 sigacan@email.si Siga’čan 17...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you