Issuu on Google+

Siga’čan 16

Številka 16, leto IV

www.geocities.com/sigacan

1


Siga’čan 16

No evo, pa je tukaj nova številka … upam da ti bo všeč. V času od izdaje prejšnje številke do izdaje te, ki jo pravkar bereš, se ni pravzaprav nič posebnega zgodilo - kar pa se je drugega, pa boš itak prebral v novicah … Že slišim nekoga, ki mi zdaj ugovarja, češ nekaj pomembnega se je pa le zgodilo. Res je, pouka je konec in začele so se počitnice. Hm, toda ali je to res tako pomembno … nam ustvarjalcem Siga’čana šola oz. izobraževanje itak nikoli nista bila pomembna. »Zakaj?« me vprašate. Zato ker vso svojo energijo potrošimo za pisanje takih in podobnih člankov za ta časnik, cajtnh, dvomesečnik ali kakorkoli ga že hočete poimenovati. Da, tako je … mi še opazili nismo da so se začele počitnice, saj imamo dovolj dela s tem, kar zdaj držiš v rokah. Za nas počitnic verjetno ne bo, saj bo Siga’čan izšel tudi med počitnicami oz. ob koncu počitnic. Saj vem, da sem malce »zabluzil«, toda kaj mi morete, uvodnik in besede zapisane v njem so samo moje in teh mi ne more nihče vzeti … Včasih dobim občutek, da nam pri Sigačanu zmanjkuje idej, in da se včasih nehote tudi ponavljamo. Zato mislim da je že čas, da zmigaš svojo leno rit in napišeš kakšen članek, vic, risbo … karkoli - tako boš pripomogel k temu, da Sigačan ne bo postajal vedno bolj dolgočasen. Pa še hvalil se boš lahko, češ tudi jaz sem nekaj napisal - mogoče te bo zaradi tega tudi kakšna punca/ kakšen fant raje pogledal/a, kaj pa veš. Potem je tu še ena stvar. Vem, da ti pri Siga’čanu ni vse všeč, čeprav bi ti moralo biti - že samo zaradi nas, edinih velepomembnih in nezmotljivih osebkov. Torej to pomeni, da od tebe pričakujemo pohvale in kritike. S tem ne mislim, da v knjigo gostov napišeš »solidno« ali pa »kar v redu«, ampak Wadgawuorn, tehničn, žleht urednik(-ca), panucna za stike z jawnostje – trenutnu Debela Deklica – Ta zalita čeča; Newadgawuorn, na pišuka pihaun urednik – Tirolski Jodlar; Zmieri bel plišast, m pa siu urednik, ka se je ne prou douga nazaj zgubu u dewji mej – @cool@ da Sivi; Zmieri mejn paduobn člawiku, pa čest newadgauorn urednik – Debew na Mažganih; Še ta mejn kasmat, banane rad žruoč urednik – Majmun; Urednic za ta wnajne rči, za use tistu, ka meji al pa štrli wad kuodr že, pa kamr je – Dve danski dvojčici; Kulinarična, zmieri libi, pa zmieri bel zmatrana urednika, ta prawa »gurmana«, al kaku bi se že djalu – Šrauf & Padplat. Izdelawa grba – Šrauf; Izdelawa strani na pajčen – weč al mejn @cool@ da Sivi (lih an ma tud Tirolski Jodlar); Nemoralna padpuora, pa gliedanje u luft – Škunta Šparupk; Komisije za cenzura – Usi prod anmu, adn prod usem; Komisije za likwidacije – tejst, ka ta zadn wastane; Tisk – paglej na ta zadn stran čest spada; Lektorierajne: Kia ej ut?; Naslou: Siga’čan d.o.o., Sigade. Cajtnh je tiskan na 110% nereciklieranmu papierju, za ta cajtnh se utai 0% DDV, še zmiera prspiwama h uničewajnu mej pa ekosistemau, tud če sma tažba zgubil. (Siiikaj siiikaj smriiikca!!! Drek u rike!!! Wabcuodene alge u murje!!! Z nafta nad tjulne!!!) 2

sigacan@email.si


Siga’čan 16

da napišeš kaj ti je super, kaj ti je manj všeč, in kaj ti sploh ni všeč, tako da bomo vedeli, koga od nas bo potrebno likvidirati. Lahko napišeš tudi kakšen predlog, še bolje pa bi bilo, da bi napisal kakšen članek, o čemer sem pisal malce prej. Če pa nimaš interneta, pa nam lahko napišeš tudi kakšno lepo pisemce in nam ga osebno izročiš na ulici ali pa v naši pisarni v Dijaškem domu (drugi štuk). Zaradi nevarnosti napada na naše stranke oz. oboževalke pa bomo na vhodna vrata Dijaškega doma nabili napis »pozor hud človek«(op. tisk. škrata; Človek?), tako da se bodo le ti zavedali nevarnosti vstopa v ta objekt. Zakaj je to potrebno, pa vemo samo mi. Spet sem malo »zabluzil« (op.T.J; ah pa ja ne?), toda to ni nič nenavadnega - če me le malce poznaš, boš to vedel/vedela. Zdaj pa čisto nekaj tretjega … Nekaj dni nazaj mi je neki hudomušen fantič svetoval naj v sredino Sigačana damo slečeno žensko. Na žalost pa mi fant ni zaupal ali naj bo ta ženska mlada, mogoče otrok, ali pa naj bo ta ženska srednjih let, možno tudi na smrtni postelji. Jaz temu fantu svetujem naj si vsak dan kupi Slovenske novice, ki jim mimogrede, gre slabše kot nam in naj si tako poteši svoj nagon … mi bomo na sredino dajali stare nonote pa pika. Spet zabluzil? (op.T.J; h kancu gre s taba.) Ker vem, da si me že sit/a, bom zdaj počasi nehal. Rad bi se samo še opravičil tistim, ki so zaman iskali igrico na naši internet strani. Kaj je bilo narobe ve @cool@ da Sivi, zato vprašajte njega … zaradi mene ga lahko tudi linčate. Vse pohvale in kritike na račun igrice so prav tako dobrodošle, samo pazite da ne ujezite Šraufa. Rad bi se še zahvalil Sedlu (hja, kar mislite si, ni ga tako lahko zajahati - smo že poskusili), za pomoč oz. zato da nam »skenira« stvari, ki jih rabimo. Svaka ti čast Sedlo, in ostani divji ter se ne pusti zajahati. Torej dragi Cerkljani drage Cerkljanke, dragi ta unajni in drage ta unajne, imejte se lepo, imejte se radi, ljubite se in NAPIŠITE KAJ ZA SIGAČANA!!!! P.S. Škunta Šparupk, medtem ko gleda v luft, razmišlja o preimenovanju v Zlatka Zimzelenega.

Japče a l ki? www.geocities.com/sigacan

3


Siga’čan 16

Odslej naprej bo Odmevalo. Na uho nam je prišla vestička, da se bo Radio Cerkno od bližnje prihodnosti naprej imenoval Radio Odmev.Baje naj bi se to zgodilo, zato, ker ne gre več za navaden lokalni radio, ampak za radio bolj interregionalne oz. internacionalne sorte. Toda zakaj ravno Odmev? Mogoče za to, Cerkno leži v kotlini in po njej precej odmeva? No ja kakorkoli že … Siga’čani, taki kot smo, nismo mogli mimo tega, da ne bi dali še kakšnih svojih predlogov. Kaj pravite na Radio WeSeljak? Mogoče pa kar radio Sigade, to bi verjetno še najbolj pripomogli k temu, da bi RC zares postal stvar globalne razširjenosti. Vroooooče! Bilo je tako zelo vroče, da so se celo peklenščki nadaleč ogibali zemeljskemu površju, da ne bi staknili kakšnih opeklin ali celo ožganin. »Je zihr bel mrzlu pr’ nam dal spadi, pa še er-kondišn klima sma naračil« je eden izmed njih izjavil za PRESS Siga’čan. No očitno je pri njih precej privatnikov in obrtnikov ter si takšne zadeve, hudobe peklenske, lahko omislijo. Strpjen pos ga u Zakuojc. Zgljeda de sa ga u naših crklajnskih wasih posi ratal nawarn, padewjan, kot praije ldje ga u Zakuojc. An dan je an pos anga watraka tuk waplašiu, de se je tuk pakakau u hlačke, de sa ga ngoj ta stari mogl držet ga nad gnajna jama. Želima jem wabilnu gnajejne m pa de bo kajt zraslu ga na ni (op: niva). CMAK ponovno v zagonu. Glede na to, da so naši sponzorji, se raje nismo ognili omembi nadvse pomembnega dogodka – Ponovnemu odprtju kluba po prenavljanju. Nam je v oči padla predvsem vijolično pobarvana soba, ki nate, če se v nji dalj časa zadržuješ, pozitivno hipnotično in zelo pomirjevalno vpliva. S tako barvo bi morala biti pobarvani vsa javna mesta v Cerknem, kjer se zadržuje veliko ljudi, pa bi bili vsi veseli in srečni, pa še obveznih pretepov na raznih žurih in drugih prireditvah ne bi bilo. Sigačan na spletju. Obeta se popolnoma prenovljena stran na internetu. V rubriki »dalbutn« manjka še nekaj starejših številk, to bomo NEKOČ uredili, vendar, kot smo že omenjali, smo tako neznansko gromozansko leni. Emajlirani naslov, kamor lahko pišete ali kaj pošljete je, glejgazlomkafrdamanegakakojetomožno, še vedno kar sigacan@email.si Rabimo vaše prispevke, tako, kot tudi vi rabite nas, hehe. 4

sigacan@email.si


Siga’čan 16

O pohotnem lisjaku Ne tako dolgo časa nazaj, ko je bila ljubezen med različnimi vrstami živali še prepovedana in nezaželjena, je v gozdu ne tako daleč, vendar tudi ne tako blizu, da bi lahko vedeli, kje to sploh je, živela mlada lisička. Bila je to čisto navadna lisička, ki pa je imela eno »napako«. »Napaka« je bila v tem, da je bila lisička zaljubljena v nekega medveda. Če bi kdo izvedel za to »napako« bi lisička zanjo drago plačala – bila bi linčana. Isto bi se zgodilo z medvedom, kajti tudi on je bil zaljubljen v to lisičko. Toda ta njuna ljubezen je bila močnejša od vseh pravil in hrepenenje je bilo močnejše od javne morale; ne glede na zakone in pravila sta se medved in lisička vsak večer dobivala pri podrtem drevesu na bregu reke, ki je tekla skozi gozd. Tam sta se pogovarjala o njuni prihodnosti, si govorila sladke besedice, drug drugemu sta zaupala in reševala probleme, včasih sta se ljubila na mehki travi poleg podrtega drevesa, včasih sta obujala spomine na začetke njune ljubezni, ko jo je on vsak dan opazoval skozi mrežo dvorišča vrtca, kjer se je ona igrala, jo počakal, da je prišla ven, ji ponudil liziko ali kakšno drugo sladkarijo in jo povabil k sebi domov. Noči ob tistem podrtem drevesu so minevale in ker razen njiju ni bilo nikogar drugega daleč naokrog (vsaj tako sta mislila), sta iz dneva v dan oz. če smo bolj natančni iz noči v noč postajala bolj predrzna. Vedno glasneje sta se pogovarjala in smejala, včasih sta celo kričala od veselja … In to je bila zelo huda napaka, kajti to kričanje je neke noči zaslišal starejši lisjak, ki se je popolnoma pijan opotekal med drevjem in grmičevjem gozda. Začel se je plaziti do kraja od koder naj bi izviralo to kričanje. Ko je prispel do tja, je zagledal nič hudega sluteč parček. Opazil je, da je lisička zelo privlačna in po glavi so se mu začele poditi razne misli. Želel si je, da bi se mu lisička predala. Če ne zlepa, pa zgrda. Odtlej ju je hodil vsak večer opazovat in neke noči je sklenil, da bo lisički storil silo, saj je vedel, da lisička ne bo prostovoljno postala njegova. Opazoval je njune navade in ni bilo potrebno veliko časa, da je ugotovil, da www.geocities.com/sigacan

5


Siga’čan 16

lisička pride na ta kraj vedno malce pred medvedom. Ker se mu je to zdelo še najlažje, je sklenil, da jo bo neke noči (ki jo bo določil), počakal in opravil svojo potrebo, ki je po načinu pristopa nagnusna. Metka je pomanjkljivo oblečena ležala na postelji in ozračje je postajalo vedno bolj toplo. Ogenj je prasketal v peči. Iz kota sobe se je slišalo hripavo sopenje, ki pa je bilo le znak užitka. V kotu je stala stara čarovnica; Janko jo je poljubljal po vratu in jo nežno in postopoma slačil. Tudi čarovnica ni prav nič zaostajala za njim, majico mu je že zdavnaj slekla, sedaj pa se je lotila še njegovih hlač. Počasi je odprla zadrgo in mu jih slekla. Janko je zdaj pred njo stal samo še v spodnjicah. Metka ni mogla več le gledati, kajti bilo ji je prevroče, ampak je skočila proti Janku in čarovnici, ter … HEJ DRAGA BRALKA/DRAGI BRALEC!!! SI ZMEDEN/A !? SAMO PREIZKUŠAM,ČE SI ŠE BUDNA/BUDEN!!! Torej nazaj k basni: Nekega dne se je naš stari lisjak odločil, da bo svoj načrt izpeljal naslednjo noč, kajti ni več mogel čakati – če smo iskreni, je bil že prav sit čakanja in prav razneslo bi ga, če bi preveč časa čakal. Z iskrico v očeh in slinastim gobcem (kaj steklina!?; op.T.J.) ju je opazoval. Komaj je čakal, da bo ona prišla naslednjo noč. Naslednja noč, odločilna noč za lisjaka, je bila zelo temna. Oblaki so zakrivali luno in nad zemljo, ki je bila malce vlažna, saj je tisto popoldne padal rahel dež, se je prikradla gosta megla. Vidnost je bila zelo slaba, zato se je lisjak zanašal na svoj nos in ušesa. Prispel je v bližino kraja, kjer sta se lisička in medved sestajala. Tam se je skril v bližnji grm, da ga nihče ne bi videl in da bi se malce odpočil, ter si nabral moči za svoj strahoten podvig. Naenkrat je nekaj zaslišal in skozi meglo je razločil, da se je nekdo usedel na podrto drevo. Ker je mislil, da je to lisička, se je počasi začel plaziti tja in ko je bil dovolj blizu je skočil na sedečo žival. Nekaj ga je z močnim udarcem odbilo, da ga je odneslo nekaj metrov proč. Bil je začuden nad močjo lisičke, zato je malce počakal. Toda tisto ni bila lisička, ampak medved, ki je to noč prišel prej, saj so njegovi starši prej zaspali. Lisjak je, ko je samega sebe prepričal, da se je zaletel v kakšno žilavo vejo, poskusil znova. Skočil je na spodnji del medvedovega hrbta. Spet ga je nekaj udarilo in spet je odletel (seveda ne prostovoljno) nekaj metrov proč. Ko je pristal se je zaril v zemljo. Zaradi strahotnega udarca je izgubil 6

sigacan@email.si


Siga’čan 16

zavest. Prišla je lisička in se usedla poleg medveda. Do jutra sta se pogovarjala, medved je celo omenil, da ga je v kratkem času kar dvakrat pičil komar. Šalila sta se in smejala. Proti jutru, ko je že postajalo svetlo, se je zbudil lisjak. Bil je ves omotičen. Ozrl se je proti podrtemu drevesu; tam sta se še vedno pogovarjala in smejala medved in lisička. Lisjak je takoj opazil, da na medvedovem hrbtu na dveh mestih manjka šop dlak. Pogled je usmeril proti svojemu mednožju in opazil, da se tem nahajajo dlake, ki niti slučajno niso njegove, ampak po vsej verjetnosti medvedove. Takrat je spoznal, kakšno neumnost je storil in si prisegel, da tega ne bo več počel, ker je pač preveč tvegano.

NAUK: SVETLOBA POMENI RAZSVETLJENJE!

ČRNI VRH POSTAJA SREDIŠČE DOGAJANJA? – ŠOKANTO, A VZNEMRLJIVO! EJ STARI, NA ČRNEM VRHU DUGAJA!!! UH, SAMO T’KO PO GNOJU SMRDI TU OKOL’!!! (DEJ MOWČ MI ZEJ TO, TEUČK RAZWAJEN MISTN, ČE NE BOŠ DABIU MAJE GNAJNE WILE TAM KAMR JE TRIBA, PA UŠ PA JEMU ZA KI RJUT TO WAKUL!!!)

Z dopisništva Siga’čana za področje Novakov in Črnega vrha so nam poslali posebno poročilo in kar nismo in nismo mogli mimo tega, da ga ne bi objavili: Na Črnem vrhu (ja, tistim pri Cerknem! Kjer se pozimi smuča in lomi noge! Točno tistim, kjer so se včasih pasle krave!) sta se zgodili dve prireditvi. Na prvi so nastopile legende kravjih pašnikov in senikov – KIKI band. Tisti, ki nas poznajo, gotovo vedo, da smo vsi v kolektivu Siga’čana že dolgo oboževalci te izjemne skupine. Celo njihov poster visi v naših prostorih! Bilo je res enkratno: moč ozvočenja je presegla prag bolečine v ušesih, nositi je bilo treba čepke. Zaigrali so vse svoje večje hite: Čez Pilštajn potoček teče, Cinca Marinca (z obveznimi krulečimi - vreščečimi vokali), Oj, Francka, zarožljaj mi še enkrat z verigami, V Čekownk gremo vsi www.geocities.com/sigacan

7


Siga’čan 16

tralalalalali in pa pesem brez katere letos ne gre na nobenem žuru - Lahko, da jih dobiš, če si poreden (saj se spomnite?Letošnja evrovizija?). Skratka, če vas ni bilo, če ste slučajno zamudili, naj vam bo kar lepo žal. Na drugi prireditvi pa je svoje čare (predvsem to) pokazala Natalija Verboten/Mit Busen (kakor pravi D.D.)/Mit Boten (kakor pravita D.D.D). Penasto moško občinstvo je s svojim milim glaskom vznemirila samo za štiri pesmi(!). A kot pravijo, preveč dobrega tako ali tako škoduje. Pa še povprečna starost moškega občinstva je bila nad 50 let, zato je tveganje za srčni napad večje. Če bi svoj nastop razvlekla na kakih 10 pesmi (nemogoče!), bi gotovo kateri od poslušalcev podlegel njenim čarom. Beri: Zadela bi ga kap! Natalija ima s tem gotovo že izkušnje in je zato svoj nastop raje skrajšala na še dopustno dozo miganja z boki, razkazovanja telesnih oblin in zapeljevanja. Po nastopu je z občutno bolj polno denarnico lahkih nog odpeketala (odskakljala, oddrobencljala) do svojega Rdečega ferarija (ki je takrat ni čakal v garaži, ampak nedaleč od prizorišča in je bil že ves umazan in obtolčen – torej bo Natalija kmalu rabila novega) sedla vanj, se odpeljala in ni je bilo več videti, smrk … No, seveda ne pravimo, da prelestna Natalija nima talenta. Če dobro pomislimo, ima pravzaprav kar dva! In prav nič je ne bilo sram ju pokazati. Da, prav dobro sta se videli tisti dve njeni …

8

sigacan@email.si


Siga’čan 16

Mož, ki je imel prevelikega … Tega dni je živel neki mož in imel je zelo velikega, lahko bi rekli, skoraj gromozanskega. Ne bi se pa dalo reči, da ga je to kaj pretirano motilo, pravzaprav sploh ni vedel primerjati, saj ni bil kaj preveč družaben tip, tako da se poraja vprašanje, zakaj ga sploh rabi, poleg seveda ene tiste nujne stvari, brez katere ne gre. Je pa pač enega dne naneslo, da je dobil v roke eno izmed »tistih« revij, ki se tem zadevam malce bolj posvečajo. In glej ga, vsi, ki so bili notri na slikah, so imeli manjšega. Ni mogel verjeti, seveda je dostikrat opazil, v tistih redkih trenutkih, ko se je sprehajal po mestu, da je izboklina na njegovih hlačah opazno večja kot pri drugih, toda temu do sedaj ni pripisoval večjega pomena, zdaj pa to. Celo izvlekel ga je ven in položil na mizo in skušal čim bolje primerjati. Ni zaleglo, četudi se je trudil onega na slikah povečati, je proti njegovemu še vedno izpadel prav majčken. Začelo ga je skrbeti, kaj pa če sem zaradi tega čudak, izrodek, se me mogoče zato vsi izogibajo, mu je skakalo po glavi. Pospravil ga je nazaj v hlače in skoraj v joku odkorakal proti mestu. Ko je hodil po cesti je dobil občutek, da vsi gledajo v njegovo izboklino, zato prične hoditi sključeno, da bi se ja čimmanj videlo. Tako zavije v gostilno in se skrije v najtemnejši kot za mizo, tam se trese in nervozno pogleduje levo in desno. Tako ga opazi neka ženska, ki si ji je očitno zasmilil in odkoraka k njemu ter ga povpraša kaj mu je. »Prevelikega imam!« komaj izdavi. »Ah beži no, to vsi pravijo, daj pokaži ga, bom jaz brž videla.« Tako naš dečko pogleda levo in desno, če ga kdo opazuje in ga počasi privleče na plano. »Oh ježeš marička, kakšna pošast je to! Kako ga sploh lahko kam spraviš?!« Prestrašeno odgovori: » Ja, v redu pritisnem pa gre …«. »Ti si res čudak, pospravi to reč in izgini, zrihtaj si manjšega, boljšega, obstajajo ljudje za to!« Tako osramočen pobegne, kolovrati po mestu ter sreča enega redkih, ki jih kolikor toliko pozna, le ta ga zopet pobara po težavah, ki mu jih naš poba na hitro obrazloži in še pokaže, tako da možakar kar poskoči, ko zagleda tisto reč. Možakar zmaje z glavo in mu potrdi, da se da zrihtati manjšega, samo da so cene ogromne. Ko mu jih pove, se naš poba kar sesede in začne jokati, saj toliko denarja nima. Prijatelj ga zmajajoč z glavo zapusti in naš dečko se lepo smili samemu sebi in joka, ko prikoraka mimo en starejši možakar, ki se mu je zdelo za www.geocities.com/sigacan

9


Siga’čan 16

malo, da tak moški joče, in ga podreza s palico ter povpraša. Naš fante skoraj pobegne, a ga starejši možakar presenetljivo hitro zaustavi, in ga prisili v odgovor. Ko mu vse pove (in tudi vse pokaže) ni možakar nič presenečen. »A to je to,« reče možakar in mu pokaže svojega, ki je bil še večji. Naš dečko samo ostrmi in ostane brez besed. Starejši možakar mu lepo razloži: »Evo, nič posebnega nisi, še veliko jih je, še večjih, starejših. Če opravlja svojo dolžnost, potem je čisto v redu, jaz svojega zaradi starosti tako ali tako ne rabim več.« Naš poba pa vidno pomirjen, sprijaznjen z usodo, že hoče zadovoljen iti, ko se nekaj spomni in reče. »A za tisto eno nujno stvar ga pa že uporabljate, a ne?« Možakar odvrne: »Verjetno je že za to prestar. Kaj pa sploh je tista nujna stvar?« In naš junak mu odhajajoč odvrne: »Ja, za pogledat koliko je ura, a ne?« Kako ustreliš modrega slona? S puško za modre slone. Kako ustreliš rdečega slona? Prebarvaš ga modro in ga ustreliš s puško za modre slone. Kako ustreliš zelenega slona? Obmetavaš ga s paradižniki dokler ne postane rdeč, ga prebarvaš v modro in ustreliš s puško za modre slone. Kako ustreliš rumenega slona? Valjaš ga po travi dokler ne postane zelen, ga obmetavaš s paradižniki dokler ni rdeč, ga pobarvaš modro in ustreliš s puško za modre slone. Kako ustreliš vijoličastega slona? Vijoličastih slonov ni! Kaj je zeleno in skače iz veje na vejo? Čreda kumaric za vlaganje. Kaj je prozorno in skače iz veje na vejo? Kozarci za vlaganje ki lovijo kumarice.

10

sigacan@email.si


Siga’čan 16

Kuglacob Koreja 2002 No, pa se je kamplilu swetownu prwenstwa u kuglacobu na Korej 2002. Je pa to sam an problem, useruot je bla welika reklama, de bo litašne swetownu prwenstwa na Korej ga pr Far. Ga na tist telewizij, ka ih durh ki bali, ka imaje A ga u ta zguornmu disnmu kuotu, sa cile dniewe gawaril sam wad tega. Pa sm se wadlačila, de bo triba jet s kaliesam ma pagliedat ga h Far, če imaje ris taku gar kot praije. Pa sm šla, anu lipu dapoudne, ka nej bi gar špilal naši, sm si šla wagliedat ta tekma, de bi widla kaku taka rič zglieda. Se ga pr Far use kar se luotje nardije na uliku. Sewide, se tu si lahk prwuošje, se gar imaje semafor, pa sa patl mista, usaj tak praije anu sutniki. Ka pr nam ga pa ni, usaj tačga, de bi dilau. Se praj, de medruj sma še kmieti, ga pr Far sa pa že bel mistn. Se se jem tud wid. Ka jem dal s kandelabrau durh meije kešn čudn šekast papieri. Sam pustma stat, ka tu ni namin tega pisajne. Wadprajla sm se, kukr sm že dja, s kaliesam ga h Far, pa sa me umis skara ani trije tomobili zbil. Se na wim, ki dilaje tak uozke ciste, lih tuk de je zneslu, na anih mestah, de sm pršla skuz. Se normaln člauk ja nuca cista šeraka usaj ane 20 metrau. Sam tu me ni wadwrnilu wad tega, de na bi pršla gar. Je bi muj babji fierbc premačan. Ka sm ajnkat pršla gar, ni blu tu mista neč bel pouhnu kot panawad. Se praj to n tam je bi kešn člawk. Se ne, de bi blu u Cierknam ki buli, sam wani sa le mista … Ka sm se ustajla tam sred nejč, de se ma wadpačijem wad useh naporau, sm srejče anga paznanga puba, pa ga ma praša wad tega prwenstwa, pa ni neč widu, je djau, de če že je tu to pr neh, bi moglu bit ga na igrišču pr šul. No, pa ki sm ti nardit drujga, kot de sm se wadprajla ga na igrišče. Sam, lej ga zlumaka, igrišče je blu pa prou čest praznu, nabenga nkuodr, pa taku prwenstwa, de cile dniewe gawarije wad nega pa cil telewizij. Sm si mislna, se gwišn sm le ma prezgudna, bom ma pačeka. Pa sm čeka, tak ana ura, pa ni blu benga wad nkuodr, pa sm se pačas wadprajla prot dumu. Se ki mi je pa drujga wastalu. Bla sm pa žalastna, se tuk kot sm se truošta, de bom widla naše planince špilet na tačmu welikmu prwenstwu, ka je tuk weliku, de sa ga mogl dat som u naše kance, se če bi blu ris weliku, bi ga dal na Sigade, sam mrma stit tud kešnmu drujmu ma wesele, de lahk rečeje, de www.geocities.com/sigacan

11


Siga’čan 16

sa imil ana welika rič pr neh. Sama puot damou ni bla kajt bel drgačna, kot je bla gar, se praj ane par narcau, ka sa pršl čest pa maj lij stran, sa me hmal zbil. E, ki češ, nisa usi tak briht kot sma ani. Ka sm pršla damou, sa bli usi pa Cierknam imil take douge wabraze, pa sa se cislu držal, kot de bi ma preweč limuon paidl, la pa kešna prou zla cisla cislca. Pa sm ih praša, ki je blu, pa sa usi niki upil na anga sadnika, ka je tam u Korej piskau niki za ta druge, ka sploh na bi smeu, in de sa zatu naši zgubil. Pa se jest sm bla ga na Korej, pa ni blu bene tekme gar, pa benga sadnika nkuodr. Sm si mislna, ta kugla pa ris wabdewja use, pa še tuk pametne pa brihtne ldi … Se prajm, ki je ta bel wažna rič na switu … blezu, de kugla!

Sigadski genski inženiring! Večnamenski zajec ...

Papackan Heri Ob rojstvu mu je bilo dano ime Heri. Kot otročiček se je najraje igral s svinjami in se z njimi družno valjal po blatu, od tod je zato dobil še pridevek »Papackan«, da bo jasno. Ko je mentalno dozorel (1847) (op.a.; rodil se je 1801) se je počasi odločil, da se bo osamosvojil. No, v bistvu je glavno pobudo imela njegova mati, ki ga je širni beli svet pospremila z modrimi besedami: »Sine, pojdi zdaj, dovolj časa sem te podpirala, naredi kaj iz sebe in zapomni si, kjerkoli boš, ob vsakem času, ob vsakem vremenu, naj bo noč ali dan, vedno, vedno, ampak res vedno imej spodnje perilo čisto!«. Tako je zapustil dom in ogrado s svinjami in v odšel v Kolerabo, kjer je 12

sigacan@email.si


Siga’čan 16

hotel uspeti kot zlatokop. Za to se je odločil kljub temu, da je slišal, da tam baje razsaja neka čudna bolezen imenovana zlata mrzlica. A ker je celo življenje užival veliko vitamina C, ter veliko repe, ki jo je delil s svinjami, se bolezni ni bal. S sabo na pot ni pozabil vzeti vse potrebne opreme, verjetno pa ni potrebno omenjati, da kaj preveč izobražen na tem področju ni bil. Pot ga je vodila skozi proširne gozdove, prostrane doline, čez prelestne travnike in cvetoče livade. Iščoč primeren potoček, kjer bi začel svojo zlatokopno kariero, je nenadoma naletel na velikansko kosmato zverino, ki se ji pravi grizli in je v teh krajih baje prav pogosta. Preden mu je uspelo potegniti kolt, je ta nebodigatreba od zverine že skočil nanj, ga podrl na tla in ga začel klofutati in tacati. Bil je že na tem, da izgubi zavest, ko zasliši vreščeč ukazujoč glas. »Čips! Pusti gospoda pri miru! Ne zamerite gospod, pa ne da ste se ustrašili mojega grizlija Čipsa?« Heri je rekel ves zadihan »Kaj ... Čips …?« »Ja, Čips mu je ime, ojoj, vidim, da ste se polulali …« Heri je odgovoril »Ah, sploh ni važno, sem že navajen tega … povejte mi nekaj … je tukaj kje blizu kako potoček?« Možicelj mu odgovori: »Ah spet zlatokop, a ne … ja, malce nižje ob tistih skalah, brunarica je že postavljena, prejšnji lastniki so jo pa zapustili.« Popackan Heri se vljudno zahvali in odide proti nakazani destinaciji. Čez nekaj dni … Ob potočku je z veliko vnemo z rešetom izpiral kamenje in gledal, če se bo med njimi kaj zasvetilo vendar zaman, dnevi minevajo a rezultatov ni. Nekega dne so ga pri tem sizifovem delu zmotili še indijanci. Kar pograbili so ga in odvedeli v svoj tabor, pred poglavarja. Ta ga je ogovoril »Maju imie je Matačga ko Kočk. Wima, de si ti Papackan Heri, wima pa tud tu, de si se drznu naselit na našmu wazemlu. Ka pa nisma tače suorte indijanci, kot nas je wapisal Karl Mej, se praj žleht, ti dama šansa: ti se spokaj, pa ti nama neč nardil. Če se pa na misleš spokat, bo pa še dans tuj skalp wisu za majm pasam. Howgh! Gawaru sm!« Papackan Heri mu je nadvse diplomatsko odvrnil: »Nak! Ne bom! Komaj sem dobil primeren prostor, dokler ne najdem zlata, se ne poberem! How how, tudi jaz znam lajati!« Matačga ko Kočk je pobesnel: »Se praj, de si se prostowuolnu javu, de nam prepustiš suj skalp. Prwješte ga!« »Preden se lotite, vam moram nekaj pokazati,« Papackan Heri sname klobuk in pokaže www.geocities.com/sigacan

13


Siga’čan 16

se v oči vpadajoča pleša. Indijanci ga napodijo iz tabora in mu zagrozijo, da se bodo še slišali, še bolj pa videli. Komaj se je vrnil, ga je pred brunarico čakalo novo presenečenje. Vanjo se je, med njegovim obiskom pri indijancih, nepovabljeno vselila tolpa lopovov in to ne tisto čistih navadnih, ampak je šlo za zloglasno tolpo, ki jo je vodil strah in trepet celega Koleraba Dewi Dejvi. Ne vedoč za to, je vstopil, in hop, so ga pograbili, ter privezali za stol, Dejvi se je vstopil pred njim in mu dal povohati svojo cev … no ja, da ne bo napačne interpretacije … povohati mu je dal cev svojega revolverja KOLT 45mm, ki je presenetljivo smrdela po smodniku in smrti, kar Papackanemu Heriju ni ravno vzbujalo pozitivnih občtukov. »Ti, kreten, kaj vohljaš tu okoli, zmotil si nas, ko smo hoteli skriti svoj plen. Sedaj te živega ne spustimo več izpred oči. Kuhal boš za nas, pral in pomival. Če ne te prepustimo Ta Garčemu Brunotu, ki je bolj »one« sorte in vedi, da boš potem nosil posledice vse svoje življenje!!!« se vanj zarežal Dewi Dejvi. Po nekaj dneh prisilnega gospodinjenja, so tolpo nenadoma napadli Indijanci – Herijevi znanci. S kri ledenečim krikom »gaaaaaaaaaaarčaaaaaaa waaaaadaaaa!!!!« so vdrli v brunarico in v trenutku poklali Dewijga Dejvija in njegove pajdaše. Med vsesplošno zmedo se je Papackanemu Heriju uspelo izmuzniti iz brunarice in z vso močjo, ki je jo premogel, je zbežal v gosto goščavo. Med tekom so ga veje bičale po obrazu in spotikal se je ob drevesne korenine. Nenadoma se je z vso silo zaletel v veliko in kosmato gmoto, ki je veselo zabrundala in med tem, ko se je pobiral, skočila nanj in ga začela klofutati. Ubogi Papackan Heri se ni takoj zavedel, kaj se z njim dogaja, a ko mu je to uspelo se je začel dreti, kolikor so mu premogla pljuča obtežena z maso medveda: »Čips!!! Čiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiipsss!!! Takoj dol z mene, mrcina zmešana!!! Kaj sem rekel!? Dooooooooooooollll z meeeene!!!!« Kakšna je razlika med ženo in teroristom ? - S teroristom se lahko pogajaš. Zakaj zajec teče hitreje od lovskega psa? - Ker zajec teče za sebe, pes pa za gospodara. Zakaj imajo stari hrošči po dva “auspuha” zadaj? Ko se pokvari, ga primeš in pelješ kot samokolnico. 14

sigacan@email.si


Siga’čan 16

www.geocities.com/sigacan

15


Siga’čan 16

Cerkljanski Ekscentriki - voljum ena : Šifra: PREROK V našem malem mestecu oz. velevasi imamo kar gotovo nekaj posebnežev, ki bi jih bilo dobro vzeti malce pod drobnogled. Zato sem se za celoten kolektiv demokratično odločil, da bomo uvedli pravo pravcato novo rubriko, ki bo v vsaki številki obravnavala enega izmed njih. Šlo bo za ekscentrične, filozofsko razmišljujoče, osebe, ki tako ali drugače izstopajo iz povprečja dolgočasnega življa. Lahko pa sploh ne izstopajo, a smo se jih mi, žleht kot smo, določili za posebneže. Seveda to ni nič slabega. Prav dolgočasno bi bilo v Cerknem, če bi bili vsi »normalni«, ali bi se enako obnašali, tako pa je malce bolj pestro. Kot prvega sem pod mikroskop vzel osebo, ki smo jo skrili za psevdonimom Prerok. Že ko sem bil otrok, se spominjam, da je veljal za prav posebno osebo, ki ni nikoli skrivala, da rada podlega vplivom luninega sija, bibavice, odpadanja listja in še nekaterih drugih naravnih pojavov. Zgodilo se je, da je nam, mulcem, razlagal o posledičnem vplivu odvrženega papirčka od bonbonov na celoten kozmos. Ni treba omenjati, da smo ga poslušali odprtih ust. Spominjam se da smo nekoč zjutraj, kot gimnazijci (da tudi iz Sigad smo gor imeli nekaj odposlancev, vendar nobeden ni zdržal več kot kakšno leto, kaj ‘čemo.) čakali, da pripelje prevozno sredstvo s šestimi stranicami in štirimi kolesi (ah, ja, avtobus!) in nas pobere, ko se je Prerok ves povaljan, pomečkan,zbujajoč vtis, da pretekle noči ni prespal doma v topli varni postelji ampak je delal družbo pajkom, klopom in komarjem v kakšnem seniku oz. po naše swislu, prikazal, se pomenljivo ozrl po nas, dvignil prst, ter z rahlo tresočim glasom, kot kakšen pridigar, zaklical: »Dekleta in fantje!!! Čuvajte mi Cerkno!!!«. Nato je stopil nekaj korakov nazaj, a se je, ne da bi pričakoval stopnico, zvrnil po tleh, kot je dolg in širok. Nismo se mu smejali. Mogoče zato, ker so nam njegove besede segle v srce, vendar najverjetneje zato, ker je bilo še zgodaj zjutraj, in se nam, zaspanim, še ust ni dalo odpirati. Včasih, ko je pri volji se v ritmu poskočnih zvokov loti izvajanja koreografije (in to s popolnoma skladnimi gibi!). Talentiranost za različne 16

sigacan@email.si


Siga’čan 16

gibe je prav tako pokazal ob neki priložnosti, ko je ves v zanosu šel po cesti in se je spotaknil ob rob pločnika. Presenečeno je obstal, kot da bi se pravkar zbudil iz najglobljih sanj in da prav nič ne razume kaj se je sploh zgodilo. Da bi analiziral dogodek je stopil nekaj korakov nazaj in v počasnem posnetku POPOLNOMA IDENTIČNO ponovil spotikanje ob rob pločnika. Predstavljajte si, da to vidite. Gotovo bi vas razneslo od smeha. No mene ravno razneslo ni, še sem v enem kosu, če ne verjetno sedaj ne bi pisal tega, kar pišem. To je ob kreativnem razmišljanju, filozofski zanesenosti, globoki povezanosti z naravo in še čim, gotovo samo eden izmed talentov, ki jih skriva Prerok. Ne čudite se, če bo nekoč izdal knjigo, ki bo v svetovnem merilo velika uspešnica, ali pa bo začel predavati po uglednih univerzah. Nekoč pa ga je bilo možno opaziti, kako se je v cik-cak zavojih opotekal po ulici, se ustavil na mostu pred Sigadami stopil k vodi in nad njo dvignil obe roki in za nekaj trenutkov obstal v tem polo•aju. Takrat je gotovo je vzpostavil stik z davnimi pozabljenimi bogovi, ki bivajo v najskritejših kotičkih vsemirja in kozmična energija, ki so jo ti izžarevali se je preko njegovih rok pretakala v zemljo, tako, da je prišlo do edinstvenega sožitja med kozmosom in materjo zemljo. In da, prav on je bil izbran za to poslanstvo. Žarečega obraza je ljudjem rad razlagal (in to občasno še vedno počne), da je njegov življenjski cilj biti čistilka na vesoljski ladji. Saj je to že skoraj bil in ob tem pokazal, na Nasin našitek na svoji jakni. Tako, da mogoče je res nekaj na tem. Ne čudite se, če ga boste v naslednjem delu Vojne Zvezd, zagledali, kako veselo pometa hodnik in požvižgava, med tem, ko gre Dart Vejder ves besen mimo s svojim infra-žarečim mečem, z namenom, da seseklja Luka Skajwokerja, ali pa ga muči huda diareja in išče stranišče, z mečem pa bi pokončal vsakega, ki bi se ravno ob tistem času drznil zasedati »temnemu gospodarju« namenjen osebni kotiček, kamor še cesar gre ponavadi peš. Toliko o Preroku. Lahko bi še pisali, vendar Siga’ačan ni namenjen klobasastim kolobocijam, ker ga potem tako ali tako ne bi nihče bral. Do naslednjič …

Japče, ki pa? www.geocities.com/sigacan

17


Siga’čan 16

Ljubezni iskanja »Lahko si misliš, da sem bil po vsem tem že kar pošteno obupan. Bobi, kje je moj kozarec!« zavpije Tone in Bobi mu po šank ekspresu podrsa kozarec, ki ga Helga s presenetljivo hitrostjo prestreže in umakne. »Mislim, da si danes že več kot preveč spil, raje povej zgodbico.« Tone je mislil ugovarjati, a ga je hiter pogled na Helgo brž umiril, kajti v vsakem še tako patetičnemu izgovoru za moškega leži delček, ki se verjetno genetsko prenaša iz roda v rod, ter opozarja lastnika, da je to ženski pogled, ki nakazuje, oziroma daje slutiti nočno čakanje pred vrati, po možnosti z valjarjem za testo v roki. Tako da je Tone pametno hitro zamašil usta in umaknil roko: »Eh, ja, tale mi ga je dobro podkurila, no vse se je zgodilo, ko sem vkorakal prav v tale bar, tukaj sem spoznal Bobija in vso ostalo mafijo, ki tako veselo spremlja moje neuspehe!« Pri tem zadnjem se jadrno obrne proti množici napol skriti v temi in cigaretnem dimu, nekdo se je zlobno nasmihal, drugega vidnega učinka pa ni bilo. *Preteklost* Tone počasi vkoraka v bar, nekdo mu je rekel, da je tu dober kraj za spoznati ženske. Pa še doma je prejel pismo od matere, ki ni bilo nič kaj preveč opogumljajoče, opozorila ga je, da ima samo še dva tedna, že njena pisava je dala vedeti, da ni heca, čudil se je samo, da ni pisala na karton, ki je ponavadi edini preživel njeno pisavo. V Baru je za šankom sedel zamorjeni natakar, kateremu se plaho približa. »Eh dajte mi en čaj eee ...« »Bobi …« odgovori natakar in se spravi delat čaj, mislim da ni treba poudariti, da dokaj zamorjeno. Tone pa vpraša. »Ej, Bobi, a se tu da najdit kako dekle?« Bobi ga samo čudno pogleda in reče: »Ja ponavadi se jih da najti kake dve ulici nižje, malce kasneje, čez par ur, samo kaj bi ti rabil …« A Tone je že odvihral. Sam pri sebi si je mislil, da mora sedaj zbrati ves pogum, da jih bo lahko ogovoril, mogoče jim bo všeč. Tako malce pohajkuje, dokler se ne zvečeri in res v ulici najde kup deklet, ki slonijo ob zidu in zdolgočaseno zrejo naokoli. Oblečena so bila v pisana oblačila, kar je Tone pripisal najnovejši modi, ali kakorkoli je že bilo tisti ženski ime. Približa se prvi in si jo rahlo natančneje ogleda, mini krilo, roza, dolge črne žabe, roza jopica in izredno izrazito, ehm oprsje. Močno napudran obraz, da bi za iskanje prave kože verjetno rabil 18

sigacan@email.si


Siga’čan 16

lopato, pa še tako bi verjetno prej našel nafto, ter našobljene rdeče ustnice. Začuda je kar ona prva spregovorila z njim. »Živjo dečko postavni, iščeš zabave?« Odlično! Skoči čez Tonetove možgane, všeč sem ji, rekla je, da sem postaven, oh kakšna sreča, mogoče sem pa našel svojo ljubezen! Tako opogumljen ji reče. »Seveda lepotička moja! Naj ti povem, kako si neverjetno, ehhh, okusno oblečena!« »Ja, ja, ja … pridi z mano.« Dekle kar prekine našega Toneta in ga odvleče za sabo po stopnišču v majhno sobico, kjer mu jadrno ukaže: »No sleci se, nimam celega večera …« Tonetu je tako vse manj jasno, zakaj to hoče od njega, mogoče ga hoče celega pogledati kako postaven je, zato jo uboga in se sleče. »A ja, da ne pozabim denar vnaprej.« »Kaj, kako, kakšen denar?« vpraša prestrašeno Tone, ki mu zdaj pa res nič več ni bilo jasno, dekletu pa takoj, zato zakriči. »Eeeeeej Čiko, tu en noče plačati!!!« Brž se pred vrati pojavi gromozanski moški, oblečen v fina oblačila, ki pa ga niso naredila nič manj grozovitega. »Kaj ti bi bil z mojimi dekleti, pa nič plačal a?« Tone je bil popolnoma izgubljen, če je bil to oče teh deklet, verjetno ni dobrega izgovora, da si gol v hčerkini sobi. Ker pa je sedaj že imel izkušnje s podobnimi rečmi, je vedel, da je ponavadi okno najboljša rešitev za te stvari, zato urno skoči kar skozi šipo, ki se razbije. Ni kaj reči, dober načrt, če ne bi pozabil da je v tretjem nadstropju, to svojo napako je urno odkril, čeprav mogoče malce prepozno. Na njegovo srečo je pod njim ravno vozil avto z odprto streho, v katerem se je vozil mlad parček. Seveda je pristal v naročju dekleta, katerega je to tako prestrašilo, da je zakričala, fant pa je z vso naglico pritisnil na zavoro, Toneta pa je po malce čudnih zakonih fizike odneslo naprej, skozi drugo okno ravno na mizo, okoli katere je sedelo kup priletnih babic, ki so očitno klicale duhove. Težko je z natančnostjo reči, kaj je v tem trenutku šinilo skozi glave vsem tem babicam, ko se je na njihovi mizi namesto sv. Petra prikazal moški, ampak večina jih je bila kar zadovoljna z nadomestkom. Res škoda, da Tone ni bil istega mnenja, kajti brž ko se je ovedel, je pobegni, tako da je pograbil prt in ga uporabil kot začasne hlače, tako je pobegnil, pred izjavami kot so. »Uhhh glej ko mu štrli, Berta, kdaj si nazadnje videla kakega takega …« Na žalost Tonetove nočne more še ni bilo konec, pred vrati ga je namreč spet pričakal Čiko: »Aha pa te imam!« ter ga pograbil za vrat in ga dvignil v zrak. Tonetu se je že pričelo vrteti v glavi in pogled se mu je meglil. »Kje imaš denar baraba!« Tone komaj izdavi. » V tejle hiši, kar vstopi.« www.geocities.com/sigacan

19


Siga’čan 16

Čiko ga sumničavo pogleda, spusti in odkoraka v hišo. » Bolje zate, da ne lažeš!« V hiši ga je seveda pričakal trop babic, ki so se bile zaobljubile, da naslednjega plena ne izpustijo iz rok. Tako vztrajnim babicam kot so tele, pa tudi orjak kot je Čiko ne more prav dosti. Še posebej zato, ker so nekatere več kot izurjene v vihtenju dveh motik naenkrat. Tonetu ni preostalo drugega, kot da se je osramočen pobral nazaj v svoje stanovanje. *sedanjost* »Ti to meni čisto resno …« reče Helga. »Smrtno resno,« odgovori Tone. »Kako si mogel … mislim a res nisi uvidel … ah pozabi!« reče Helga, potem ko vidi izgubljen izraz na Tonetovem obrazu. »Daj, povej raje kar naslednjo, pa brez pijače!«

NAJBOLJŠI IZGOVORI: Gospod sodnik, pravite, da sem zašel na slaba pota. Jaz pa vas vprašam: - je kdo poskrbel za markacije? V trgovini s ploščami nisem rjovel kot zver in se nedostojno vedel. Ker nisem vedel naslova plošče, ki si jo za rojstni dan želi moj sin, sem poskusil prodajalki popevko odpeti tako, kot si jo prepeva on. Tistega dne, ko smo ukradli kamion s pivom, je bilo petinštirideset stopinj v senci, in normalnemu človeku bo menda jasno, da v taki vročini to sploh ni prekršek, ampak reševalna akcija. Avtomobila nisem ukradel. Ker je bil parkiran pred pokopališčem, sem pač mislil, da ga lastnik ne potrebuje več. Ne razumem, od kod vam ta ideja, da teroriziram sodelavce? Če je to rekel kateri od njih, ga kar pripeljite sem. Boste videli, potrdil bo, da sem prijazen in priljubljen. Res je na steni pisalo “Petje in kartanje prepovedano”, vendar smo mi vedno ali samo peli ali pa samo kartali. 20

sigacan@email.si


Siga’čan 16

Ni res, da sem kalil nočni mir, saj sem na trobento igral izključno uspavanke. Tožiteljice nisem okradel, hotel sem ji le pomagati, saj sem videl, da je, stara in onemogla, tisti kovček le stežka nosila. Torej sem ji ga vzel iz rok in z njim malo pohitel, pri tem pa še opazil nisem, da mi tako hitro ne more slediti. Tožitelj je bil tako nesramen, da se je še potem, ko je ležal na tleh, zaletaval z glavo v moje čevlje. Ker je sosed ubil mojo kokoš, sem moral nekako poskrbeti za ravnovesje in sem ubil njegovega psa, kozo, mačko, kanarčka in nekaj drugih živali. Na poledici pred gostilno mi je spodrsnilo in sem padel. Malo sem se udaril, malo mi je bilo slabo, pa sem sklenil, da nekaj časa poležim in se spočijem. Potem pa pripelje ta cepec in me povozi.

Labelo - smrtonosno orožje Kaj pa če je vse to res? Lalalalalalalalalalalalalalalalabelo! Ali je mogoče, da je labelo lahko smrtonosno orožje? Kdo ve? Se sprašujete, zakaj sva dali tak naslov? Vas zares zanima? Stoprocentno? Sigurno? Ste popolnoma prepričani? Je to vaš zadnji odgovor? Kajti, če vas pogosto tlačijo nočne more, rajši ne začnite brati tega članka … Lahko vas postane strah! Bi vseeno poskusili? »Tatari tatara tataru, pa začnimo,« bi rekel Hugo. Bil je dan, ko smo še vsak dan hodili gulit šolske klopi, no ja, skoraj vsak dan, če pa smo že bili pri pouku, smo se le zabavali ali pa smo odšli rajši na daljši obhod po mestnih gostilnah. Pa sva zašli s poti. Bil je tisti dan ja, ja. Spet sva špancirali po cerkljanskih uličicah. Tokratna utrujenost naju je prisilila, da sva se ustavili pri bazenu. Noge naju niso več držale, zato sva se usedli na tisto železno reč, ki ima www.geocities.com/sigacan

21


Siga’čan 16

luknjice. Pa ne takšne majhne, da še uš ne bi mogla iti skoznjo. Ko sva tako veselo sedeli na svoji boleči riti, je od nekje priletelo labelo. In padlo ravno skozi luknjico na tla. Zaslišali sva krik, strašen, grozeč in poln trpljenja. Uzrli sva žrtev, ki je nepremično ležala na tleh. Ta žrtev nasilja je imela odprt kljun, ker ga ni uhitela zapreti med tistim usodnim krikom, saj je prej izdihnila. Najini dobrosrčni dušici nama nista pustili, da bi mirno odšli iz prizorišča dogajanja. Začela se je Misija: Reševanje. Mimo sta prišpancirala dva mišičnjaka. Zgrabili sva ju, da sta nama pomagala dvigniti »rešetke«. Vendar s tem najinih težav še ni bilo konec. Pomislili sva, da bi bilo mogoče dobro, če bi imeli pri sebi kovček s prvo pomočjo. Tako premišljajoči sva pred sabo zagledali čisto nov marcedes (verjetno ni čisto slovničen zapis tegale prekrasnega avta, vendar saj vsi vemo zakaj se gre, kajne?). Najine oči so se spogledale, saj sva obe pomislili na isto stvar – vsak avto mora po zakonu imeti kovček s prvo pomočjo, marcedes je avto, torej to pomeni, da bi moral imeti ta zabojček. Nato se je pojavilo še eno vprašanje, in sicer kje se ta kovček nahaja? S pomočjo najinih izjemno razvitih sivih celic sva prišli do spoznanja, da je iskan predmet najverjetneje na kakšnem lahko dostopnem mestu. Kunk-fu je odlična taktika za razbijanje šip. V bistvu sploh ni pomemben postopek ampak rezultat (matematiki se verjetno ne bi strinjali z nama)! V glavnem uspelo nama je dobiti kovček s prvo pomočjo ampak je bilo žal že prepozno, saj nama je iskanje kovčka vzelo preveč časa. Zapomnite si: Po toči zvoniti je prepozno! ☺

Se sa usi ukop ma prfliknen!

22

sigacan@email.si


Siga’čan 16

Kako spraviti sostanovalca/ko ob pamet 2 nakradu: Pripelji potencialne nove sostanovalce in jih pelji na ogled sob, naj povprašajo po tvojem/ji sostanovalcu/ki vpričo nje/ga in odgovori: »Oh, on/ona,? Ah ne bo več dolgo tukaj.« Če pride tvoj sostanovalec/ka domov po polnoči, ga/jo udari po glavi z knjigo in pojdi brž v posteljo momljajoč: »Nehvaležni/a …« V sostanovalčevo posteljo nameči kup umazanih posod. Vztrajaj pri tem, da ne veš kako so se znašle tam. Simuliraj resno bolezen kake dva tedna. Pokliči duhovnika v sobo, zapiši oporoko v kateri zapuščaš vse svojemu sostanovalcu/ki. Nekega dne čudežno ozdravi. Vztrajaj, da sostanovalec/ka tudi napiše oporoko, v kateri zapušča vse tebi. Vsakič, ko zakašlja, navdušeno reci: »Ooo, a umiraš?« Cel teden stanuj na hodniku. Potem prinesi vse stvari nazaj v sobo in reci sostanovalcu/ki: »Dobro, zdaj si ti na vrsti.« Nabavi si tarantelo in jo imej v kozarcu kake tri dni, nato se je znebi. Če sostanovalec/ka vpraša po njej, reci: »Oh, tu nekje okoli mora biti.« Začni hoditi nazaj. Pretvarjaj se, da si padel in se poškodoval. Simuliraj poškodbo in pojdi skozi počasno, bolečo okrevanje. Začni ponovno hoditi nazaj. Ko je sostanovalec/ka zdoma, si prilepi čevlje na strop. Ko pride sostanovalec/ka nazaj, se vsedi na tla, drži za glavo in stokaj. Sostanovalcu razloži, da boš kmalu dobil v sobo še izredno nadarjenega študenta. Nekega dne prinesi v sobo prašiča. Če bo sostanovalec/ka protestiral/a, objemi prašiča in reci da ga je prizadel/a. Glejta televizijo skupaj z prašičem in jejta veliko svinjine. www.geocities.com/sigacan

23


Siga’čan 16

Naredi si sendvič, ne pojej ga, temveč ga pusti na tleh. Ignoriraj ga, dokler se ga sostanovalec/ka ne znebi, nato reci, »Ej, kje je moj sendvič?!?« Protestiraj da si lačen/a. Brcni v televizor tako močno, da nastane luknja. Vseeno ga glej, s tem da se neprestano pritožuješ nad slabo kvaliteto slike. Omisli si ogrinjalo. Stoj pred oknom kakšno uro vsak dan, naj ti ogrinjalo vihra v vetru. En dan, ko sostanovalca/ke ni, pojdi ven in se ulezi pod okno in se delaj, da te boli, ter čakaj na sostanovalca/ko. Naslednji dan ponovno stoj pred oknom.

Z ljubeznijo! Tvoj sostanovalec/ka!

Spet lepo pozdravljena draga dekleta, prišel je čas za še en vaš tako priljubljen Ženski kotiček Hilara, kjer izveste vse kar ste kdajkoli hotele vedeti o vaši vsakdanji negi. Prišel je čas ležanja na plaži in vsem tako priljubljenih pasjih dnevov, ko bi z užitkom kaj počeli, če bi le vedeli kaj in kako. Kot veste vročina zelo blagodejno vpliva na vaše pore, ker jih odpre in skoznje začnete lepo »švicati«, po domače. Pot oziroma »švic« pa je obogaten z minerali, predvsem soljo, ki pomaga ohranjati vašo kožo in predvsem polt mladostno in čvrsto. Priporočljivo je torej, da se čimbolj znojite, kajti pot bo zelo pripomogel k lepoti vaše kože. 24

sigacan@email.si


Siga’čan 16

Kako pa pripraviti telo do tega, da se brez razloga poti. Draga dekleta, vem da se je zelo naporno športno udejstvovati, zato sem iznašla novo rešitev, sicer ni nova, je pa zagotovo zelo priročna za vse tiste, ki bi rade ohranile kožo lepo in čvrsto brez naporov. Ta iznajdba se imenuje rastlinjak, ki ne sme prepuščati niti trohice zraka, kajti le popolnoma vakuumsko zaprt rastlinjak pripomore k potenju vašega telesa. Ta rastlinjak morate postaviti na najbolj prisojnem delu, ki ga najdete v bližnji okolici. Ko ga postavite, steklo naj bo debelo najmanj pol metra in večkrat izolirano, ga morate pustiti, da se segreje na najmanj 50 stopinj Celzija, da ne bo pomote. Ko je rastlinjak lepo segret in vroč, je najbolje, da se vanj odpravite v popolni zimski opremi, da boste lepo zašvicala, in začele nego svoje kože, ki bo ostala lepa, čista in čvrsta. Kaj, če se rastlinjak ne segreje zadosti? Potem je rešitev le ena, da ga opremite s centralnim ogrevanjem, ki bo oddajalo dodatno toploto in s tem le še povečevalo stopnjo potenja. Stopnje potenja pa so: Ultralahka – na čelu se vam nabirajo potne srage. Lahka – s čela vam tečejo posamezne kapljice potu. Srednja – s čela vam tečejo potočki potu. Težka – s čela se vam uliva potok potu. Supertežka – s čela vam odteka že toliko potu, da pod njegovo težo ne morete več držati glave pokončno. Stopnja, ki deluje na vašo kožo najbolj blagodejno, in katera je vaš cilj, pa je Supertežka. Vaš kratkoročni cilj je, da se kar se da hitro približate tej stopnji. Ta stopnja ima še eno drugo korist – potenje na tej stopnji pripomore tudi k hujšanju, hujšati pa nikoli ni odveč, mar ne dekleta. Zatorej je priporočljivo, da omenjeno stopnjo potenja dosežete vsaj enkrat tedensko, če že ne morete večkrat. Večkrat, ko boste na tej stopnji, lepša bo vaša koža. Vendar imam za vas pomembno opozorilo, zaradi velike izgube tekočine, ki jo povzroča omenjena metoda ohranjanja lepe kože, je priporočljivo, da pred vsako kuro spijete vsaj deciliter malce slane vode, kajti tudi izguba mineralov je izjemno visoka. Sicer pa je za zdravje potrebno tudi malce potrpeti … pa ne preveč. To bi bilo za zdajšnjo izdajo zadosti. Do skorajšnjega snidenja, vedno vaša ljuba Debela Deklica … www.geocities.com/sigacan

25


Siga’čan 16

Wada Unkat sm djau, de bom wamdrujm ma weč pawidau wad wade u teh krajih, ka se jest patikam jest pa neh zej. Kot ta prwu bom pawidau, de jem wade na huod lih zla preweč tak kot to pr nam dama, ka bi kešn bart bli pou bel wesiel, ka bi wada ma pajejne dal z neba padat. Zej, tam pr neh je pa tu čest drgač, cilu lita weč al mejn ni benga dožje, pal wakul junije al pa awgusta, ma je odwisnu kukr kieru lita, začne tak prat tist doš dal z neba, de člauk prou na wi, a bo kanc suta, a se bo swit šele radiu. Ta prowu lita, ka sm tu dažiwu, sm bi tak waplašen, de sm takoj splizau na ta bližji drewu, ka sm se bau, de me bo prou čest zalilu, pa še plawat na znam. No ja, se suj cajt sm znau, sam pal pa že an cajt nism, ka nism jemu kuot, tak de sm rajš splizau na drewu. Ka bi wedruj widl, kaku sa se mi smejal damačini, ka blezu sm bi widet tak, kot de bi me ki wabsiedlu, še misce pa tem sa gawaril, pa se smejal za mana. Ka wani sa pa na doš čest drgač wadreagieral kot jest, wandruj sa začiel tak dewju pliesat, de ih tak dewju še nism widu pliesat. Se sa bli lih taki, kot sa to pr nam watrac, ka ta prejkat snih widje. Se weč al mejn se zmiera wabnašeje tak kot kešn watrac, de na wim a sm jest naumn a sa wandruj. Pa prou gwišna sm prej jest naumn kot wandruj. Ka sa plesal pa tem dožij, sa gliedal som u mene, pa sa me na usak način til sprajt dal z nega, jest se pa jem nism pustu. Sam je pa pralu tak kar ane par dni ukop, če ni bi kar ciu tidn, se se na spounem, ka ajnkat umis sm tak wašwahiu, de sm sam wad sebe padu dal z drewiesa. Pa sa me pa pelal, če h nehnmu duhtarju, bi se reklu an wrst šluogarju. Ka mi je dau za panuhat ane take čudne rcnje, de sm se prou takoj wabudu, pa se kar zla buli pačutu. Ni mi wastalu drujga, kot de sm še jest šou ma zapliesat če pa dožji, pa sma plesal, de se je hmal zemle užga, pa tud če je bla zej pa že prou uriedu namačena. Ki češ, če dabiš daluočene rči le malakrat, sam tistu u uriedu kancu, je pa triba zatu tuk bel use ukop praslawit. Če wiste ki mislem, če ne pa tud prou, ste pa sami kriwi. Ajnkat se pa tud tu kampli, kot se kampli usaka lipa rič … če ne danc pa jutre, če ne pa pajutršnm, pa tak naprej … No, ajnkat pa tud dožje zmajnka, pa se tel ldje nahaje weselit, se wesiel sa še naprej, sam lih tuk pa tud ne. Ka doš kampli padat, se začne pa ta lipš diu lita u teh krajih, ka začne use na 26

sigacan@email.si


Siga’čan 16

weliku cuost, začneje tud ruošce pagajnet pa rast, pa drewiesa pagajnet. Sam weč wad tega boste pa kdaj drugič zwidl …

10 pravil za spanje v senu 1. Ne išči lastnika senika, da bi ga vprašal za dovoljenje. Čemu zapravljati čas. 2. Na seniku si pomagaj z vžigalnikom, vžigalicami ali pa s kresilno gobo, če bi rad ugotovil, kje sploh si. 3. Zaradi utrujenosti ne premišljuj, če so morda kakšne vile ali drugi podobni predmeti v senu, ampak se mirno vrzi v seno in si privošči zaslužen spanec. 4. Neumno si je sezuvati čevlje ali se sleči. Mokre čevlje posuši na sebi. 5. Če v senu kaj izgubiš, se ne sekiraj. Naslednji dan ti bodo drugi pomagali premetati seno, da boš našel, kar si izgubil. Kmet bo vesel, ker se bo seno vsaj prezračilo. 6. Na ležišče v senu si ob glavi položi uro, toaletni pribor in druge drobnarije, da boš zjutraj hitreje pripravljen na odhod. Drobnarij nima smisla zlagati v nahrbtnik. 7. Poišči vrh sena in se ne zakoplji v jamo, sicer še dihati ne boš mogel. 8. Po potrebi se lahko tudi slečeš do golega, saj je seno toplo, pa tudi bodlo in grizlo te bo manj. 9. Glave si ne zavaruj s kapuco ali ruto in ne ovijaj si vratu. Lahko se zadušiš. 10. Zjutraj jo čimprej odkuri, preden se kmet prebudi in ne pospravljaj senika za seboj. Kakšna je krava znotraj? -To vsako tele ve. Na travniku se pasejo bele in črne ovce. Katere pojedo več trave? -Tiste, ki jih je več. Kaj dobiš, če križaš ježa z glisto? -Deset metrov bodeče žice. www.geocities.com/sigacan

27


Siga’čan 16

Gresta dwa kobojca Juohan pa Julče pa puot. Pa jema pride naprut siedm kobojceu. Pa praj Juohan: »Julče, a wič tisga tam?« Julče: »Kierga misleš, ka ih je siedm?« Juohan: »Ja, unga tam,« pa pakaže s prstam. Julče: »A unga,« pa pakaže s kazaucem. Juohan: »Ja, tisga u kobojkah!« Julče: »Se imaje usi kobojke!« Juohan: »Ja, tisga u kobojskih štabalih!!!« Julče: »Sam …« Juohan patiegne pištuola, pa ih šiest pastreli. Pa reče: »A wič tisga tam?« Julče: »A tega s mislu!« Juohan: »Ja, tega sm mislu!« Julče: »Ja, ki pa je z nem?« Juohan: »Kaku ki je z nem?« že an ma udristan. Julče: »A nis teu niki pawidat …« Juohan: »Aja, tega člawika žijga na mrm widet …«

Supercitat Blezu si ti 80% wade ... jest bi te kar spiu, ka sm žejn!

Razmnožwajne Siga’čana je častiu MLADINSKI CENTER CMAK CERKNO

In vedite ... 28

"

opazujemo vas ...

sigacan@email.si


kud cerkno sigacan 16