Issuu on Google+

Glasilo slovenskega združenja za duševno zdravje

Št.02 / April - Maj '13 / letnik XIX

naslovna tema

KAM PO IZGUBI ZAPOSLITVE IN KAKO DO NOVE www.sent.si

Foto:

Št. 01 / April - Maj '13 / letnik XIX / Cena 3,40 € / poštnina plačana pri pošti 1106 Ljubljana

Cena 3,40 € / Poštnina plačana pri pošti 1106 Ljubljana


kolofon Kolofon KOLOFON

UVODNIK

UVODNIK Kam po izgubi zaposlitve in kako do nove je bila vedno aktualna tematika, saj plačano delo pomeni ne le dostojno, temveč tudi dostojanstveno življenje. Za ranljive skupine, med njimi so tudi posamezniki s težavami v duševnem zdravju, je problematika zaposlovanja še toliko bolj aktualna tako v kriznih časih kot v obdobjih blagostanja. Prav je, da obstajajo programi in ukrepi na državni ravni, ki omogočajo in/ali olajšajo prehod v zaposlitev tudi ranljivim skupinam, prav tako pa je pomembna obveščenost in osveščenost posameznikov samih. Zato to številko na-

menjamo ne le predstavitvi različnih možnosti vključevanja v programe, ampak tudi načinom soočanja z izgubo zaposlitve in načrtovanju nove, saj je ta pot za ranljive skupine posameznikov lahko še težja in še dodatno poglablja stisko. Načini, kako si pomagati na poti do nove zaposlitve in kateri programi so na voljo, pa bodo zagotovo dobrodošli tudi posameznikom, pri katerih se prav zaradi stiske, povezane z zaposlitvijo, lahko pojavijo težave v duševnem zdravju. Rebeka Novak

ZAHVALE NAJ DOGODEK V MARCU Najprej Stožice. Košarka. Tekma se vleče, Olimpija močno prevladuje. Na sedežu se prestavljam in v glavi se mi že vrti drug film. Koncert ob 30-letnici kultnih Denis&Denis. Kino Šiška. Spomini na video »Soba 23« iz osemdesetih so oživeli. Takrat je bil to cel hudič. Pričakovanja so velika in prav nič ni omajalo tega dejstva. Glas in ritem zaziba cel avditorij. Vse se stopnjuje do vrelišča. »Program tvog kompjutera«. Ljudem se dobesedno utrga. Tulimo vsi: »ooo-je-je!«. Stari, mladi vsi v ekstazi. Supeeer! Večer, ki ga ne bom kar tako pozabil.

Gospe Evi Repič iz Organizacija prireditev, Eva Repič s.p., se iskreno zahvaljujemo za nepozabno glasbeno doživetje legende hrvaške glasbe Miše Kovača. Stanovalci SS in DC Ljubljana Iskreno se zahvaljujemo jezikovni šoli MINT International House, ki omogoča našemu članu udeležbo na tečaju angleščine. Stanovanjske skupine Ljubljana

Hvala županu Zoranu Jankoviču! HVALA Kinu Šiška in KK Olimpija za donirane vstopnice! Joc 2 2

april april'13 '12

maj '13

3


KAZALO

KAZALO KAM IN KAKO V PRAVNI IN SOCIALNI DRŽAVI: KAM PO IZGUBI ZAPOSLITVE IN KAKO DO NOVE (POGLED INSTITUCIJ, POGLED STROKOVNIH DELAVCEV ŠENTA, POGLED OSEB S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU) Ingrid Mager: poročilo: Rehabilitacija, korak do zaposlitve in integracije Saška Žnidarc: ŠENT-ovi programi na področju zaposlovanja Margerita Humar: Premagajte negativne občutke ob dolgotrajni brezposelnosti Članica ŠENT-a Celeia Celje: Moje izkušnje z zaposlitvami ŠENT IN DOGAJANJE Andreja Štepec: Novinarska konferenca o skupnostni psihiatrični obravnavi IZ ŽIVLJENJA CENTROV DC LJUBLJANA Martina Počkaj: Proslava ob slovenskem kulturnem prazniku Bernarda Kunstler: Pustovanje na Belokranjski Iva Hladky: Izlet v Trbovlje

4

DC ŠENTKNAP TRBOVLJE Repat Dolenc: Obisk dr. Vesne Švab DC KOČEVJE Mitja Dulmin: Zimsko šahovsko tekmovanje v Ljubljani Marjetka Henigman: Predstavitev knjige Matjaža Belaka Matjaž Belak: Predstavitev knjige Utrinki mojega življenja DC METLIKA Slavica Kostelac: Iz življenja našega centra Sandra Šajatović: Delavnica z Eriko Kralj DC ŠENTMAR KOPER Robert Pišot Fiš: Obisk potapljaškega muzeja v Piranu DC ŠENTLENT MARIBOR Tadeja Kapun: Okrogla miza Slišiš moj glas DC NOVA GORICA Slavko Trebše in Margerita Humar: Čezmejno pustovanje v parku Basaglia Margerita Humar: Predstavitev knjige Tudi drevo ima svoje srce Medgeneracijska delavnica z OŠ Ivana Roba DC ZA UPORABNIKE PREPOVEDANIH DROG NOVA GORICA Meta Rutar: Fotografska razstava Dobrodošli pri meni doma

DC ŠENTGOR RADOVLJICA Marija Zupanc: Obisk radovljiškega župana v ŠENTGOR-u v Radovljici DC ŠENT CELEIA CELJE Matej Tanšek: Ogled sejmov Flora, Poroka in Altermed DC POSTOJNA Sabina Strle: Zakaj torej hoditi na ŠENT? Anamarija Samec: Posvet Svetovalno delo in možnosti izobraževanja za osebe s težavami v duševnem zdravju DC RADLJE OB DRAVI Darko Kralj: Izdelava mask in pustovanje ŠENT IN PROJEKTNO DELO Uroš Urbas: 1. obvestilo za javnost – Prvo polletno poročilo izvajanja projekta Zaposlovanje invalidov in drugih ranljivih ciljnih skupin na področju geodetske dejavnosti DELO JE NAJBOLJŠI ZDRAVNIK Nevenka Nakrst: Kam po izgubi zaposlitve in kako do nove – vloga zaposlitvene rehabilitacije

april '13

FORUM SVOJCEV mag. Edo P. Belak: Izguba dela in kako pridobiti novo zaposlitve – pogled svojcev POVABILO K BRANJU Kristina Pritekelj: Feri Lainšček: Ne bodi kot drugi PRISPEVKI ŠENTOVCEV Irena Brus: Ti in jaz Lidija Maričič: Tradicija v mojem srcu Damjan Korenč: Pozdravljeni, prijatelji ŠENT-a Metka Lovrič: Šopek za rojstni dan Slavko: Pred uporabo natančno preberite navodilo Mojca Studnička: Moja prva pesniška zbirka PESMI ZA DUŠO Valerija Kovačič: Ptice Martina Počkaj: Radovednost Andreja Kunaver: Roža Slavko Trebše: Srečanji

maj '13

KAM PO IZGUBI ZAPOSLITVE IN KAKO DO NOVE

REHABILITACIJA, KORAK DO ZAPOSLITVE IN INTEGRACIJE Trg dela se v Sloveniji čedalje bolj zapira, tako za običajne ljudi, še bolj za ljudi z določenimi težavami ali motnjami. Politika zaposlovanja je nedorečena in predraga, utečeni zgledi iz tujine pa očitno „topla voda“, ki jo je pri nas treba še odkriti. Rehabilitacijski centri, kot ga ima tudi Slovensko združenje za duševno zdravje Šent v Zavodu za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov Šentprima, so ena od odskočnih desk za redno zaposlitev. A v Sloveniji se zdi, da se ljudje, ki tovrstno podporo potrebujejo, v tem sistemu nekje izgubijo. Politika zaposlovanja marginaliziranih „Osnovno strokovno izhodišče pri zaposlovanju brezposelnih je, da ugotavljamo funkcioniranje posameznika oziroma njegovo zaposljivost, kar v praksi pomeni, da izhajamo iz tega, kaj nekdo zna, zmore in hoče na trgu dela,“ pravi Lea Kovač, svetovalka generalnega direktorja pri Zavodu za zaposlovanje RS. Brezposelni s težavami v duševnem zdravju se lahko ob strokovni pomoči vključujejo v aktivnosti vseživljenjske karierne orientacije, ukrepe aktivne politike zaposlovanja, obstaja posebna oblika pomoči za ljudi s statusom invalida, koristijo pa lahko tudi storitve zaposlitvene rehabilitacije. Storitve zagotavljajo strokovno podporo, za katero skrbijo posebej usposobljeni strokovni timi 5


Kam in kako v pravni in socialni državi zunanjih izvajalcev-koncesionarjev, ki pomagajo pri iskanju in pripravi na zaposlitev, kot tudi ohranjanju zaposlitve. Takšen strokovni tim na zavodu za zaposlovanje prepoznavajo ravno v Šentprimi. Pravijo še, da se njihovi rehabilitacijski svetovalci povezujejo s strokovnjaki iz Šentprime, kjer se potem izvajajo storitve zaposlitvene rehabilitacije. V okviru postopkov za pridobivanje statusa invalida po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov na rehabilitacijskih komisijah zavoda v zadnjem desetletju ugotavljajo trend naraščanja deleža ljudi s težavami v duševnem zdravju. Na letni ravni beležijo kar 35 odstotni porast obravnavanih ljudi, kjer so prepoznane težave v duševnem zdravju. Tudi pri vključitvah v storitve zaposlitvene rehabilitacije beležijo dobro tretjino več ljudi s težavami v duševnem zdravju. Vzpodbude za zaposlovanje oseb s težavami v duševnem zdravju so vezane na pridobljen status invalida na eni in izpolnjevanje obveznosti delodajalca iz naslova kvotnega sistema na drugi strani. Več informacij o tem je na voljo na spletnem naslovu Javnega jamstvenega, preživninskega sklada RS (www.svzi.gov.si). „Ko ugotovimo, da zaradi akutnih zdravstvenih težav, dolgotrajnejšega zdravljenja oziroma rehabilitacije nekdo trenutno ni primeren za posredovanje, kot tudi ne za vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja ali zaposlitveno rehabilitacijo, se v dogovoru s stranko in pristojnimi centri za socialno delo odločimo o (začasni) nezaposljivosti. Pozneje se tak človek lahko vključi v programe za aktivacijo neaktivnih,“ še pojasnjuje Lea Kovač. Postopki za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja se potem urejajo na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zava6

KAM PO IZGUBI ZAPOSLITVE IN KAKO DO NOVE rovanje (ZPIZ). Pod te pravice sodi invalidska upokojitev, pa tudi kontrolni pregledi iz tega naslova, kjer ugotavljajo morebitne spremembe in izboljšanje stanja, ki ljudem lahko omogočajo vrnitev na trg dela. Na njihovem spletnem naslovu (www.zpiz.si) so na voljo tudi druge informacije v zvezi z delom invalidskih upokojencev. Nejasne evidence rehabilitantov Na zavodu za zaposlovanje pravijo, da ne vodijo posebne evidence z ljudmi s težavami v duševnem zdravju, to „odločitev“ prepustijo posameznemu iskalcu zaposlitve, da sam spregovori o svojih težavah. Direktorica Zavoda za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov Šentprima mag. Jana Ponikvar meni, da bi bila takšna evidenca smiselna, saj je nenazadnje jasno, zakaj ima nekdo težave pri iskanju zaposlitve. V Ljubljani so štirje koncesionarji za rehabilitacijo s koncesijo, vseh skupaj v Sloveniji je 14, od tega je 13 zasebnih, med njimi tudi Šentprima, eden pa je javni, in sicer Inštitut RS za rehabilitacijo Soča. Šentprima ima sicer sedež v Ljubljani, ima pa še izpostave v Kopru, Postojni in Celju. In v vseh teh rehabilitacijskih centrih natančno vedo, koliko ljudi je vključenih v rehabilitacijo. Evidenco vključenih vodijo glede na njihove težave, vrsto invalidnosti, na primer ljudje s težavami v duševnem zdravju, fizični invalidi, gluhi in slepi. Prav iz že zbrane statistike rehabilitacijskih centrov bi lahko tudi na zavodu za zaposlovanje vodili natančno statistiko teh ljudi po posameznih ciljnih skupinah. Nenazadnje zato, ker število ljudi s težavami v duševnem zdravju strmo narašča, kar prepoznavajo tudi na zavodu za zaposlovanje in pred čimer si tudi država ne more več zatiskati oči. Žal pa natančne številke rehabilitantov ne april '13

vodijo niti na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, temveč so postavili zgolj normativ in zdaj puščajo prostor za statistične analize ohlapen. „V mreži izvajalcev zaposlitvene rehabilitacije je predvideno, da bo letno v zaposlitveno rehabilitacijo vključenih 1.700 ljudi. Te številke letno ne prekoračimo,“ pravi Branka Knafelc iz službe za odnose z javnostmi pristojnega ministrstva. Kot že rečeno, centri za rehabilitacijo te podatke imajo, saj morajo mesečno o njih poročati tako zavodu za zaposlovanje kot pristojnemu ministrstvu. Poročati morajo, kdo je vključen oziroma kdo se je na novo vključil ter koliko ur rehabilitacije je opravil. „Normativ, ki ga je postavilo ministrstvo, se mi zdi prenapihnjen,“ ugotavlja Jana Ponikvar. Pri Šentprimi je bilo lani v rehabilitacijo vključenih 150 rehabilitantov oziroma ljudi s težavami v duševnem zdravju, za katere so specializirani, se pa ti ljudje vključujejo tudi v druge rehabilitacijske centre.

Jana Ponikvar Foto: Gregor Meglič

Iz seznama na seznam Čemu narašča število ljudi s težavami v duševnem zdravju, v zadnjem letu menda kar za 35 odstotkov, verjetno enoznačnega odgovora ni. Ponikvarjeva meni, da je število večje, ker se o tem več govori in so tovrstne težave bolj prepoznane, hkrati pa maj '13

so težave odsev krize družbe. „Vendar ne gre toliko za porast težkih duševnih bolezni, temveč za različna depresivna stanja oziroma duševne stiske, ki so nedvomno pogojene s trenutno družbeno situacijo,“ pravi Ponikvarjeva. V program rehabilitacije se vključujejo oboji, tako ljudje s težjimi motnjami kot ljudje z depresijami in duševnimi stiskami. Jana Ponikvar: „Problem je v tem, da za te ljudi enostavno ni primernih programov, država se ne odziva pravočasno na nastalo situacijo. Pravzaprav se je sistem začel rušiti: ljudje so začeli izgubljati službe, so starejši, so nezaposljivi, ker so usposobljeni le za določeno delo. Težko se bo na trgu dela danes zaposlila gospa, ki je bila prej trideset let šivilja; skorajda nima možnosti.“ Sistem zaposlovanja bi se moral hitro prilagoditi spremembam, tudi ljudje, in sicer tako, da bi nenehno pridobivali nova znanja in spretnosti. Ob izgubi dolgoletne zaposlitve te ljudi najraje vključijo v kakšno rehabilitacijo, ne ozirajoč se preveč na zdravstvene težave in dejanske zaposlitvene možnosti. Nekako pričakovano je, da bo delavec po toliko letih imel težave recimo s hrbtenico, morda se je temu priključila še depresija. „Te ljudi ni smiselno vključevati v rehabilitacijo, kajti če je nekdo že star in ga potem vodimo skozi kolobocije ocenjevanja, težko z njihove strani pričakujemo pozitivno motivacijo,“ ugotavlja Ponikvarjeva. „V bistvu se jih ves čas nekam prestavlja, toliko da se vidi, da se je z njimi nekaj počelo. Gredo iz enega seznama na drugega, kar zagotovo ni rešitev.“ V Šentprimo in seveda tudi v druge rehabilitacijske centre ljudi napoti zavod za zaposlovanje, a pomembno dejstvo je še eno. Zaposlitvena rehabilitacija je pravica posameznika. Nek iskalec zaposlitve se 7


Kam in kako v pravni in socialni državi najprej prijavi na zavod za zaposlovanje, tam dobi običajno svetovalko za zaposlitev, nakar se ugotovi, da ima iskalec zdravstvene ovire. Svetovalka ga nato pošlje k rehabilitacijski svetovalki, in potem če nekdo sam želi, lahko vloži vlogo za pridobitev statusa invalida, kar je pogoj za nadaljnjo rehabilitacijo. S tem pridobi tudi pravico do zaposlitvene rehabilitacije. Vlogo in celotno dokumentacijo o posamezniku nato prouči rehabilitacijska komisija na zavodu, ki ugotovi, ali nekdo izpolnjuje pogoje za status invalida. Ta status jim lahko odobrijo že takoj, največkrat pa za oceno zaprosijo koncesionarje. Šele nato lahko nekdo vstopi v rehabilitacijo. Različni statusi in rehabilitacija Pri ugotavljanju statusa invalida seveda ne gre za upokojitev, ampak za določitev različnih statusov. Status invalida po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov lahko torej nekdo pridobi prek zavoda za zaposlovanje. Tak status pa naj bi mu potem pomagal pri vključevanju v različne programe in tudi zaposlitev. Eden od teh je zaposlitvena rehabilitacija, pri kateri naj bi imela korist tako rehabilitant kot delodajalec, saj naj bi delodajalec takšne ljudi s statusom invalida raje zaposloval, ker s tem izpolnjuje zakonsko kvoto po zaposlovanju invalidov. Ta kvota se razlikuje po področjih, znaša pa od dva do šest odstotkov. Določila iz tako imenovane Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov so določena glede na to, koliko neko področje „proizvede“ invalidov. „Gradbeništvo ima določeno visoko, 6-odstotno kvoto, ker proizvede veliko invalidov, to pa je seveda absurdno, ker delovna mesta še vedno niso varna. Denimo v javni upravi, kjer delovna mesta veljajo za varna, pa je kvota določena le v višini dveh odstotkov,“ 8

KAM PO IZGUBI ZAPOSLITVE IN KAKO DO NOVE razmišlja Ponikvarjeva. Status invalida po določilih Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (ZPIZ) je nekoliko drugačen: priznava se prva, druga ali tretja kategorijo invalidnosti. Prva kategorija invalidnosti pomeni upokojitev oziroma nezmožnost za delo, druga ali tretja kategorija invalidov pa ima možnost, da se posameznik odloči tudi za rehabilitacijo. Če nekdo, ki je brezposeln in ima priznano drugo ali tretjo kategorijo invalidnosti, to pravico pa je pridobil prek ZPIZ, lahko prek zavoda za zaposlovanje pride v rehabilitacijski center, kjer imajo torej tudi te delovne invalide. Če ima nekdo priznano drugo ali tretjo kategorijo invalidnosti, to v smislu rehabilitacije pomeni, da se ga rehabilitira za drugo delovno mesto. Lahko torej gre za prekvalifikacijo ali prešolanje. Pri tem ZPIZ zanima, koliko je nekdo sposoben dokončati neko šolanje oziroma se prekvalificirati, zato potem koncesionarji izdajajo tudi psihološka mnenja. Mnenje lahko izdajo tudi za uveljavljanje polovičnega delovnega časa; posameznik je še sposoben za delo, vendar z določenimi prilagoditvami. Lahko gre za tehnične prilagoditve obstoječega delovnega mesta, lahko tudi za drugo delovno mesto, drug poklic ali spremenjen delovni čas. Rehabilitacijo sestavljajo storitve, ki se vodijo pod oznakami od A do N; začne se z oceno stanja posameznika, kjer prepoznavajo, kaj človek zna, zmore, hoče, kakšni so interesi, sposobnosti. Ocena je osnova za pridobitev statusa invalida. To oceno potrdi komisija na zavodu, potem lahko posameznik nadaljuje z rehabilitacijo, ki se začne največkrat s psihosocialno rehabilitacijo, saj je zelo pomembno, kako nekdo sprejema svojo invalidnost. To so različne storitve: od motiviranja, treninga vsakdaapril '13

njih socialnih veščin do priprav na zaposlitev in iskanja delovnega mesta. Vzporedno s psihološko pripravo se po navadi začne usposabljanje na delovnem mestu pri delodajalcih. Vse je odvisno je od zmožnosti posameznika. Če so ovire zelo hude, se rehabilitacija prične v nekem zelo varnem okolju, v primeru Šentprime recimo v kakšnem Šentovem dnevnem centru. „A to je zelo redko, večinoma se ljudje usposabljajo pri običajnih delodajalcih, tudi v zaposlitvenih centrih, pri invalidskih podjetjih. Danes iščemo delodajalca glede na zmožnosti in želje posameznika – vedno izhajamo iz potreb posameznika, zato se ta mreža delodajalcev ves čas širi. Lani smo imeli prek 70 različnih delodajalcev, pri katerih so se posamezniki usposabljali. Ni pa seveda nujno, da vsi rehabilitanti končajo rehabilitacijo,“ pravi direktorica Šentprime. Vzpostavljanje stika z delodajalcem Kakšen odnos do rehabilitantov imajo delodajalci, je vedno zanimivo analizirati. Nekaj je zakonska prisila po zaposlovanju invalidov, drugo je njihova osebna pripravljenost, da človeka s težavami dejansko zaposlijo tudi po zaključku rehabilitacije. Ponikvarjeva ugotavlja, da zaposlujejo manj radi oziroma nimajo možnosti, raje usposabljajo oziroma rehabilitirajo. Šentprima obstaja od leta 2005, kot prvi so leto pozneje pridobili koncesijo za rehabilitacijo, prej pa so podobne programe izvajali v okviru Šenta, ki so bili v bistvu nekakšni zametki poklicne rehabilitacije. Šent je nedvomno eden izmed pionirjev poklicne rehabilitacije v Sloveniji, na področju duševnega zdravja nedvomno pionir, ampak tudi tisti, ki so sedaj koncesionarji, delujejo na tem področju že dolga leta. „Na področju ljudi s težavami v duševnem maj '13

zdravju smo nedvomno vodilni in specializirani, tako nas prepoznavajo tudi delodajalci in so čedalje bolj pripravljeni sodelovati. Zdi se mi, da je individualen pristop do njih tisti zmagovit način,“ ugotavlja Ponikvar. A najprej so se tudi oni učili. Delali so sezname delodajalcev in jih spodbujali k rehabilitaciji in zaposlovanju, jim pridigali, naj invalidov ne stigmatizirajo, potem pa se je zgodilo, da se je oglasil delodajalec, ki je v nekem trenutku želel določeno število ljudi. „Mi pa jih nismo imeli. Tudi če jih imaš, se vedno najde kdo, ki noče opravljati določenega dela. In ima vso pravico do take odločitve. Vedno se skušam postaviti v čevlje rehabilitantov: če bi sama potrebovala rehabilitacijo in bi mi nekdo rekel, da moram plesti, tega zagotovo ne bi hotela početi. Treba je obrniti perspektivo, posameznik je ključen.“ Danes ubirajo drugačno pot. Do delodajalcev pristopajo individualno, delavec je pri tem najpomembnejši. Delodajalci zdaj sami ugotavljajo, da jim ni nič hudega, če se pride kdo k njim rehabilitirat; je v pomoč, je zastonj, lahko ga dobro spoznajo in usposobijo, s svojo drugačnostjo pa neko delovno okolje le plemeniti. Da je rehabilitacija tudi uspešna, so zelo pomembne želje rehabilitantov. Delovno mesto se išče na podlagi njihovih želja in dotedanje izobrazbe, zmožnosti, sposobnosti, morda kandidat že sam pozna kakšnega delodajalca, pri katerem bi delal, delodajalce pa se lahko išče tudi prek različnih seznamov. Skupaj z rehabilitantom se napiše in pošlje prošnja delodajalcu, ki se ga pozneje tudi pokliče in vzpostavi osebni kontakt. „Zelo spodbujamo, da so rehabilitanti čim bolj samostojni. Če ne zmorejo sami poklicati, pokliče strokovna delavka in se dogovori za sestanek. Na razgovor gre svetovalka skupaj s kan9


Kam in kako v pravni in socialni državi didatom. Ta podpora se mi zdi izjemno pomembna: da je takrat in da jo je toliko, kolikor je potrebno. Ne sme pa se s podporo pretiravati, recimo v smislu nadzora, ki lahko situacijo le poslabša. Eni potrebujejo veliko podpore pri spremljanju, drugi sploh ne. Pomoč ne sme biti avtomatizirana in samoumevna, sicer izgubi smisel,“ meni direktorica Šentprime. Pri nekaterih rehabilitantih imajo delodajalci včasih dejansko veliko dela; potrebno je veliko usposabljanja, spremljanja in podpore, seveda tudi s strani Šentprime. Nekateri pa delajo osem ur brez problemov in večkrat potem rehabilitacija preide tudi v zaposlitev, tako da se problematike nikakor ne da posploševati. „Danes je drugače, težje iskati zaposlitev in ni za pričakovati, da se bodo prosta delovna mesta povečevala. Lani smo pripomogli k 13 zaposlitvam, kar je dobro. Dejstvo je, da je naša populacija najtežje zaposljiva od vseh vrst invalidnosti,“ poudarja direktorica Šentprime. Tuje raziskave ravno tako govorijo o tem, da je populacija ljudi s težavami v duševnem zdravju najtežje zaposljiva, tudi zato, ker so prilagoditve delovnega mesta tako zahtevne. Pri slepih in gluhih se natanko ve, kako je treba delovno okolje prilagoditi, ve se tudi za gibalno ovirane. Pri prilagoditvah za te ljudi je po navadi pomembnih več stvari, najpomembneje pa je, da je okolje nestresno, da so sodelavci prijazni, prilagodljivi, vse z namenom, da bo nekdo lahko dobro delal. Jana Ponikvar: „V teh primerih mora sodelovati celotno delovno okolje, v tej raznolikosti pa vidim izjemno bogastvo. Tudi in predvsem ljudje brez tovrstnih težav v takšnem delovnem okolju ogromno pridobijo. Sobivanje je nekaj izjemnega.“

10

KAM PO IZGUBI ZAPOSLITVE IN KAKO DO NOVE Časovni razpon rehabilitacije Rehabilitacija traja različno dolgo. Po zapisanih normativih naj bi trajala do dve leti za najtežje primere, ker pa se morajo v zadnjem času strokovni standardi podrejati finančnim, je rehabilitacija čedalje krajša. Ponikvarjeva poudarja, da ljudje s težavami v duševnem zdravju sploh rabijo zelo dolgo rehabilitacijo, predvsem zaradi teh vzponov in padcev, ki jih imajo. Problem je v tem, ker je marsikdo v slabi koži in se komaj udeležuje rehabilitacije, kje je šele zaposlitev. Za to vmesno stopnjo bi že prej in vmes morale poskrbeti druge zdravstvene in socialne institucije, sistemi pa bi morali biti med seboj povezani. Tako pa v bistvu človek v zaposlitveno rehabilitacijo pade prezgodaj oziroma v nepravem času. Šent sicer ima dnevne centre, ampak niso strukturirani na način, ki bi nekoga obvezoval, da prihaja kontinuirano, načrtovano. A takšna predpriprava pred rehabilitacijo je potrebna, ker je potem tudi sama rehabilitacija uspešnejša in možnosti za zaposlitev večje. Sicer celotna rehabilitacija traja predolgo. V povprečju so v Šentprimi ljudje vključeni v rehabilitacijo eno leto, a kot že rečeno, rezultat ni vedno zaposlitev. Nekateri prekinejo rehabilitacijo iz zdravstvenih razlogov, drugi enostavno ne želijo več sodelovati, dosti pa je takšnih, kjer se zgodba zaključi z odločbami. Namreč ko se konča rehabilitacija, podajo na Šentprimi zaključno poročilo in potem komisija na zavodu za zaposlovanje izda odločbo, ali je nekdo primeren recimo za zaščiteno zaposlitev. Ta se določa po odstotkih zmožnosti posameznika, razpon pa je med 0 in 100 odstotki zmožnosti doseganja delovnih rezultatov. Ljudje z rezultatom do 30 odstotkov so nezaposljivi in se po navadi vključujejo v programe socialne vključenosti. Takšne april '13

programe pozna tudi Šent, gre pa za kombinacijo delovne terapije in dnevnega centra. Ljudje od 30 do 70 odstotkov zmožnosti za delo pokrijejo zaposlitveni centri, kjer poznajo zaščitena delovna mesta, delodajalec pa dobi subvencijo za plačo invalida glede na njegove zmožnosti; če nekdo lahko oddela le 30 odstotkov zahtevanega dela, preostalih 70 odstotkov plače pokrije država. Od 70 do 95 odstotno delovno zmožnost pokrivajo invalidska podjetja in podporne zaposlitve, kar pomeni običajna zaposlitev pri običajnem delodajalcu, ampak s podporo tako invalidu kot delodajalcu. Podporo v največ primerih izvajajo koncesionarji zaposlitvene rehabilitacije. Ljudi, ki so zmožni dosegati rezultate nad 95 odstotkov, zaposlujejo na običajna delovna mesta brez podpore oziroma subvencije. Nerazumevanje integracije Nekateri rehabilitanti dobijo zaposlitev, nekateri ostanejo zgolj z odločbami, najhuje pa je, če gredo nazaj domov in se stanje ne spremeni oziroma se še poslabša. Čas teče, ljudje pa, ki so že bili na rehabilitaciji, spet prihajajo nazaj. „Rekla bi, da je ta politika draga, ker ni premišljena. Veliko denarja gre za to, da se vrtimo v krogu, za programe, ki so kratkotrajni. Če smo se že odločili za tak sistem, bi morali biti izhodi zagotovljeni. Več denarja bi se moralo namenjati odpiranju novih delovnih mest, ki so bolj dolgoročna in stabilna. Seveda se pogovarjamo o tem, da programi niso dobri, da sistem ne funkcionira, nenazadnje imamo združenje koncesionarjev zaposlitvene rehabilitacije, prek katerega skupaj opozarjamo državo. Toda interesi v državi so različni in nas očitno ne slišijo. Zaščitena delovna mesta, ki so zdaj na voljo samo v zaposlitvenih centrih, lahko imajo po nomaj '13

vem zakonu tudi invalidska podjetja, toda mi smo se zavzemali, da bi takšna delovna mesta lahko imel tudi običajen delodajalec, ker bi vse skupaj zelo poenostavilo. Tako pa tega zdaj v zakonu ni, ker pač za to ni bilo dovolj interesa,“ je kritična Jana Ponikvar. Prepričana je, da če bi imelo neko običajno podjetje z veliko zaposlenimi na primer tri zaščitena delovna mesta, v podjetju še opazili ne bi, da je storilnost nekoliko manjša. Nekdo, ki zaposluje samo ljudi z zmanjšano delovno storilnostjo, recimo kot v zaposlitvenem centru, je nedvomno v slabšem položaju. Zaposlitveni centri so namreč podjetja, ki morajo preživeti na trgu, za kar potrebujejo veliko napora; nenehno morajo iskati primerno delo, predvsem pa morajo znati postopati z ljudmi z določenimi težavami. „Včasih se podjetniki te odgovornosti sploh ne zavedajo. Odprejo zaposlitveni center in poberejo državne subvencije, pri tem pa zanemarijo dejstvo, da imajo zaposleni dejansko ovire,“ pripoveduje Ponikvarjeva. Integracija je vedno najboljša, če je premišljena dolgoročno, seveda tudi na področju zaposlovanja. Filozofijo raznolikosti zaposlovanja ponekod v tujini že dodobra razumejo, pri nas pa se je, kot že rečeno, uveljavila neka pasivna politika, ki je zelo draga. Ponikvar: „Če nekdo ničesar ne prinaša državi, ampak od nje samo dobiva v obliki nadomestil, zdravstvenih in drugih uslug, je celoten sistem en sam strošek. To ni dobro za državo in tudi človek je nesrečen, ker družbi ne prispeva ničesar. Podjetja na dolgi rok, ki zaposlujejo raznoliko, torej moške, ženske, invalide, stare in mlade in podobno, samo pridobivajo: to dopolnjevanje, ta mozaik različnosti je tisto bogastvo, ki prinese k temu, da je potem celota odlična, uspešna. Če podjetje 11


Kam in kako v pravni in socialni državi zaposli samo mlade entuziaste, morda vse skupaj dobro funkcionira kakšno leto, potem pa se slej ko prej izkaže, da v takšnem kolektivu manjka nekdo, ki bi jih malce zbalansiral. Integracija je nekaj naravnega in običajnega, a mi smo zatrli vse čute. Pri nas je še vedno uveljavljena tako imenovana getoizacija; ljudi s težavami se usmerja v zaposlitvene centre ali v invalidska podjetja, namesto da bi jih dejansko integrirali v običajna podjetja in v družbo in bi se učili drug od drugega.“ Primer sistemske nedomišljenosti je podporno zaposlovanje, ki smo ga v Sloveniji obrnili v neko svojstveno smer. Namenili smo ga tistim, ki zmorejo v delovni proces prispevati več kot 70 odstotkov, a sistem podpornega zaposlovanja je zamišljen za najtežje invalide. V Ameriki so ga začeli razvijati za ljudi s težjo motnjo v duševnem razvoju, skratka za tiste, ki so pri nas v varstveno-delovnih centrih in za katere nihče niti pomisli ne, da bi jih spravili v običajno delovno okolje. „Na delovnih mestih imajo dejansko veliko podpore, bistveno pa je, da so v običajnem okolju in delajo! Če jih torej gledamo iz vidika države, prinašajo nekaj družbi in ne samo jemljejo. V Sloveniji preveč hitro odrežemo ljudi, jim lepimo neke statuse in iščemo, kaj vse ne zmorejo, namesto da bi iskali tisto, kaj lahko ponudijo sebi, družini, okolju. Ko bomo tega sposobni, bo tudi integracija uspešna.“ Ingrid Mager

12

KAM PO IZGUBI ZAPOSLITVE IN KAKO DO NOVE PREMAGAJTE NEGATIVNE OBČUTKE OB DOLGOTRAJNI BREZPOSELNOSTI Če že dalj časa iščete delo ali nenadoma ostanete brez dolgoletne službe, ni nenavadno, da vas prevzamejo negativne misli, občutek nemoči in manjvrednosti ali celo depresija. Strokovnjaki pravijo, da je dolgotrajna brezposelnost ali izguba službe poleg smrti in ločitve ena najtežjih stvari, s katero se lahko soočimo v življenju. Pri osebah s težavami v duševnem zdravju pa lahko izguba delovne sposobnosti usodno vpliva tudi na sam potek duševne bolezni, saj preprečuje zadovoljevanje bolnikovih socialnih in psiholoških potreb. Kljub svoji stiski in prestrašenosti, kaj bo v prihodnosti, pa je pomembno, da si zberete misli in se organizirate. Kaj lahko storite, da v času brezposelnosti ohranite pozitivne misli in čim prej najdete svojo pot nazaj na trg dela? 1. PRIJAVITE SE NA ZRSZ Obrnite se na Zavod RS za zaposlovanje v občini stalnega bivališča in se tam vpišite v evidenco brezposelnih oseb. S tem si boste zagotovili: - pomoč zavoda pri iskanju zaposlitve, - pogoj za uveljavitev pravic z naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, - priložnost za vključevanje v programe aktivne politike zaposlovanja, zaposlitvene rehabilitacije … 2. SESTAVITE SVOJ DELOVNI URNIK Ker je nezaposlenost povezana z občutkom izgube nadzora nad lastnim življenjem, je pomembno, da ga znova vzpostavite. Svoj urnik poskusite oblikovati tako, da zjutraj vstanete, se oblečete in pripravite na delovni dan. Tokrat bo vaše delo iskanje službe. Pojdite na določene spletne strani podjetij, pri katerih bi se žeapril '13

leli zaposliti, in preverite, ali morda iščejo nove sodelavce. Tovrstne podatke najdete na spletnih straneh podjetij v zavihkih Kariera oziroma Zaposlitvene možnosti. 3. NAUČITE SE NEKAJ NOVEGA Nezaposlenost je primeren čas, ko se lahko res poglobite vase in v svoje sposobnosti. Morda boste tudi odkrili, kaj vas resnično veseli. Zato lahko čas nezaposlenosti dobro izkoristite tako, da se naučite česa novega in razvijate svoje kompetence. Vedno je koristno nadgrajevanje uporabnih znanj, npr. učenje računalniških programov ali tujega jezika. 4. POPRIMITE ZA VSAKO DELO Ne ozirajte se na to, ali je delo idealno za vašo izobrazbo oziroma ali je plačilo natančno takšno, kot ga želite. Če podjetje išče prostovoljce, se jim pridružite. Bodite sposobni delati v skupini. To je pomembno za vse zaposlene, ne glede na starost, menijo strokovnjaki. Pokažite zvestobo podjetju s tem, ko v službo prihajate točno, morda celo prej, kot je potrebno. Delavnost, vztrajnost in dobro opravljeno delo odpirajo marsikatera vrata in vodijo v nove priložnosti. 5. NA INTERVJU SE DOBRO PRIPRAVITE Ko ste se že dogovorili za intervju, poskrbite, da bo bodoči delodajalec zagotovo izbral prav vas. Preglejte vsa priporočilna pisma (v katerih naj ne manjka opisa vaših pozitivnih lastnosti) in vprašajte svoje nekdanje sodelavce, katere so vaše strokovne sposobnosti. Strokovnjaki za zaposlovanje tudi svetujejo: če ste jutranji človek, se dogovorite za dopoldanski intervju, saj ste takrat polni energije. Zaradi gospodarske krize se številni delodajalci ne odločajo več za zaposlovanje za nedoločen čas, zato bodite pripravljeni, da boste dobili zaposlitev le za maj '13

določen čas. Vendar: naredite vse, kar je potrebno. 6. OSTANITE V STIKU Z ZUNANJIM SVETOM Ob izgubi dela je lahko sedenje med štirimi stenami in čakanje, da bo priložnost sama potrkala na vrata, precej mikavno. A izolacija je lahko nevarna. Raje pojdite med ljudi in vzdržujte stike. Ne pozabite, da večina delovnih priložnosti izhaja prav iz poznanstev in priporočil. IN NA KONCU ŠE ... Svojih čustev ne boste morali utišati. Žalovali boste za svojo staro službo in izgubo. Nikar ne bodite presenečeni, če boste čutili jezo, odrivanje, depresijo in izločenost iz družbe. Pustite, da čustva naredijo svoj krog, na koncu bosta na vrsti tudi soočenje s situacijo in pomirjenje. Margerita Humar ŠENTOVI PROGRAMI NA PODROČJU ZAPOSLOVANJA Po podatkih Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (ZRSZ) je stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji januarja znašala 13,6 %, kar je 0,6 odstotne točke več kot decembra lani. Število prijavljenih brezposelnih oseb na zavodu je januarja doseglo najvišjo vrednost od začetka krize: bilo jih je 124.258, kar je skoraj 6200 oziroma 5,2 % več kot mesec pred tem. Toliko brezposelnih je bilo na zavodu nazadnje prijavljenih v začetku leta 1999. Najbolj žalosti dejstvo, da je največja brezposelnost ravno med najbolj ranljivimi ciljnimi skupinami: invalidi – med njimi so tudi osebe s težavami v duševnem zdravju –, starejšimi od 50 let, mladimi, bivšimi odvi13


Kam in kako v pravni in socialni državi sniki, Romi, dolgotrajno brezposelnimi. In ŠENT na tem področju ne sedi križem rok! Že od vsega začetka, torej od leta 1993, je združenje zelo dejavno na področju zaposlovanja oseb s težavami v duševnem zdravju. Leta 1994 je tako ustanovilo invalidsko podjetje Dobrovita plus, d. o. o. Pomemben mejnik delovanja na tem področju je pomenilo sprejetje Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov v letu 2004. In kaj se je v teh letih dogajalo? ŠENT je v letu 2006 ustanovil zavod Šentprima, zavod za svetovanje, usposabljanje in rehabilitacijo invalidov, ki je eden izmed 14 izvajalcev storitev zaposlitvene rehabilitacije. V ŠENT-u je namreč praksa, da se posameznika, ki se vključi v program Dnevni center ter pokaže zanimanje, voljo in motivacijo po ponovni aktivaciji v smeri zaposlitve, usmeri na zavod za zaposlovanje oziroma na enega izmed koncesionarjev izvajanja storitev zaposlitvene rehabilitacije z namenom vključitve v program zaposlitvene rehabilitacije, kar predstavlja prvi korak na poti do končnega cilja, tj. zaposlitve. V kolikor so izpolnjeni vsi pogoji za vključitev v program zaposlitvene rehabilitacije in po končanih predvidenih postopkih, se taisti posameznik lahko vrne k nam, v ŠENT, v okviru t. i. »storitve J« (usposabljanje na konkretnem delovnem mestu oziroma v izbranem poklicu). ŠENT v tem primeru nastopa v vlogi delodajalca, kar pomeni, da brezposelno osebo, ki je vključena v zaposlitveno rehabilitacijo, usposablja na konkretnem delovnem mestu. To se nam zdi še posebej dobrodošlo za tiste posameznike s težavami v duševnem zdravju, ki se po zaključeni hospitalizaciji niso sposobni takoj vključiti v običajno delovno okolje. Pri nas jim je tako ponujena 14

KAM PO IZGUBI ZAPOSLITVE IN KAKO DO NOVE možnost postopnega prilagajanja na neko delovno okolje in delovno sredino, ko pa se pokaže, da je posameznik sposoben vključitve v običajno delovno sredino, se to tudi zgodi. Ob zaključku programa zaposlitvene rehabilitacije se izvede ocena sposobnosti za delo, ki jo opravi koncesionar in na tej podlagi ZRSZ bodisi izda odločbo o nezaposljivosti, odločbo o zaposlitvi na zaščitenem delovnem mestu ali v podporni zaposlitvi (tj. na običajnem delovnem mestu s podporo delavcu in delodajalcu oziroma prilagoditvijo delovnega mesta). Druga novost, ki jo je prinesla zakonodaja na področju zaposlovanja in usposabljanja invalidov, je program socialne vključenosti, ki je namenjen osebam, ki se v danem trenutku niso zmožne zaposliti oziroma je njihova sposobnost za delo ocenjena pod 30 %. Program je namenjen ohranjanju in krepitvi njihovih delovnih sposobnosti s ciljem, da se v primeru izboljšanja zdravstvenega stanja in s tem delovnega funkcioniranja nekoč zopet vrnejo na trg dela. Program se izvaja na 8 lokacijah, vanj je vključenih skupaj 61 uporabnikov, na vključitev pa jih čaka še najmanj 16. V tem trenutku največjo težavo predstavlja negotovost v zvezi z vključevanjem oseb v omenjeni program, kar je posledica pomanjkanja sredstev na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Nadejamo se, da se bo situacija kmalu rešila v prid uporabnikov. Sicer pa se zadnje čase na veliko govori o »famoznem« socialnem podjetništvu. Sam izraz socialno podjetništvo pomeni obliko podjetništva, ki naj bi krepilo družbeno solidarnost, sodelovanje med ljudmi in prostovoljsko delo ter spodbujalo ustvarjanje novih delovnih mest za ranljive skupine oseb in opravljanje družbeno koristnih deapril '13

javnosti. Po zadnjih podatkih Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je v Sloveniji registriranih 8 socialnih podjetij, vendar pa je potrebno vedeti, da v ta sklop niso šteti zaposlitveni centri, ki na nek način predstavljajo obliko socialnega podjetja oziroma jih lahko štejemo v sklop socialnega podjetništva. In tudi ŠENT je zelo dejaven na tem področju. V zadnjih nekaj letih je namreč ustanovil kar nekaj zaposlitvenih centrov, ki zaposlujejo ranljive ciljne skupine na zaščitenih delovnih mestih. Takih zaposlitvenih centrov je 5 in skupaj zaposlujejo skoraj 30 invalidov. Za sam razvoj ŠENT-a v smeri zaposlovanja oseb s težavami v duševnem zdravju so pomembne tudi izkušnje na področju sodelovanja v različnih domačih in tudi mednarodnih projektih, predvsem z vidika prenosa dobrih praks ter izmenjave izkušenj. Ti projekti so med drugim privedli do ustanovitve Premikov, zavoda in turistične agencije za dostopni turizem. Če strnemo: ŠENT s svojimi programi ter v sodelovanju z ostalimi ŠENT-ovimi pravnimi osebami nudi celotno »paleto storitev«, ki jih za dvig kakovosti življenja in ekonomsko neodvisnost potrebuje posameznik, ki zboli za duševno boleznijo. Tudi v bodoče bo sledil zastavljenim ciljem. Med njimi je vsekakor eden bistvenih – DELO. Saška Žnidarc, strokovna vodja programa zaposlovanja in delovnega usposabljanja svetovalka I

maj '13

MOJE IZKUŠNJE Z ZAPOSLITVAMI Moja zaposlitvena pot je pestra z veliko vzponov in padcev. Avgusta leta 2011 sem bila vključena v zaposlitveno rehabilitacijo preko Zavoda Šentprima. Usposabljala sem se na različnih delovnih mestih. Najprej sem delala v nekem proizvodnem podjetju, kjer sem opravljala lažja dela, kot npr. pregledovanje plastičnih polizdelkov za nadaljnjo uporabo. Na tem delovnem mestu nisem dosegla dobrih delovnih rezultatov, spoznala sem, da delo zame ni najbolj primerno, zato sva se s strokovno delavko iz Šentprime dogovorili, da bom poizkusila še kaj drugega. Čez dva meseca (novembra 2011) sem pričela delati v domu upokojencev v kuhinji, kjer sem se izvrstno znašla, pa tudi kolektiv je bil zelo dober. Ker sem dosegala pri delu zelo dobre rezultate, sem na tem delovnem mestu ostala do maja 2012. Takrat sem začela z usposabljanjem v trgovini pri zasebniku, kjer sem pomagala pri prodaji telefonskih aparatov. V trgovini se nisem najbolje znašla, zato sem bila tam samo en mesec, saj sem sama želela menjati delovno mesto. S strokovno delavko sva našli rešitev in junija 2012 sem začela z delom v zelo ugledni slovenski pekarni, konkretneje v keksarni. Tudi tam sem se dobro izkazala, z ostalimi v kolektivu sem se odlično razumela. Žal redna zaposlitev tudi tu ni bila možna, saj so odpuščali celo redno zaposlene, kaj šele, da bi koga na novo zaposlili. Tam sem se usposabljala tri mesece in ker sem dosegala predobre rezultate, so me spodbudili, da zaposlitveno rehabilitacijo nadaljujem na drugem delovnem mestu. Na ta način sem širila svoje nadaljnje zaposlitvene možnosti. Konec avgusta in v začetku septembra 15


Šent in dogajanje

Kam in kako v pravni in socialni državi 2012 sem se začela usposabljati v t. i. zeleni trgovini, kjer so se prodajale rabljene stvari. Tam sem ostala do novembra. Potem pa sem 19. novembra 2012 dobila redno zaposlitev, ki naj bi trajala šest mesecev s trimesečnim poskusnim delom. To je bila pekarna oziroma trgovina, kjer smo zmrznjeno pekovsko pecivo dopekli in nato prodajali. S to redno zaposlitvijo imam zelo slabe izkušnje. Že pred tem sem delala v realnem delovnem okolju – v špecerijski trgovini, kjer sem bila pri delu zelo uspešna. Pri peki peciva in kruha pa sem se čisto izgubila. Preden se je prodajalna odprla, sem bila en teden na izobraževanju v tujini, kje sem počasneje kot ostali sodelavci dojemala stvari. Ko se je odprla trgovina v našem mestu, sem opažala, da sodelavke marsikaj v primerjavi z mano bolje obvladajo. Šefici sem izrazila zaskrbljenost glede svojega dela. Tolažila me je, da eni pač stvari bolje obvladajo kot drugi. Področna vodja maloprodaje pa je opažala, da so težave in je verjetno opomnila šefico glede mojega »jamranja«. Nadrejenim sem rekla, da se v tej zaposlitvi ne vidim, vendar sporazumne odpovedi nisem želela podpisati, saj bi tako izgubila pravico do denarne socialne pomoči, in sicer šest mesecev po podpisu. V trgovini so mi rekli, naj ostanem doma, dokler ne poiščejo rešitve, vendar sem jih vsak dan klicala po telefonu in hodila v trgovino, da bi dobila informacije »pri čem sem«. Po treh tednih so me poklicali na zagovor zaradi izredne odpovedi, ker več kot pet dni zaporedoma nisem šla v službo. Na zagovoru so me obtoževali in mi govorili, da vedo, da jemljem zdravila. Ker tega v anketnem vprašalniku nisem navedla, naj bi bilo to kaznivo dejanje. Dali so mi izredno odpoved, s čimer bi lahko izgubila pravico 16

do denarne socialne pomoči. S pomočjo strokovne delavke iz Šentprime se je našla rešitev. Takoj po odpovedi sem se za en mesec zaposlila v dobrodelni ustanovi in po preteku delovnega razmera pridobila pravico do denarne socialne pomoči. Na tem delovnem mestu sem se dobro izkazala in z menoj so bili zelo zadovoljni. Redna zaposlitev žal ni bila možna, so mi pa ponudili možnost usposabljanja v primeru, da bi bila ponovno vključena v zaposlitveno rehabilitacijo. Po vsem povedanem zaključujem, da imam z zaposlitvami prej negativne kot pozitivne izkušnje. Jezi pa me, da nekateri nadrejeni v realnem delovnem okolju grdo diskriminirajo človeka, ki ima duševno motnjo, da nima niti možnosti, da do konca izpelje zaposlitveno poskusno delo, kot se je to zgodilo meni. Članica ŠENT-a Celeia Celje

NOVINARSKA KONFERENCA O SKUPNOSTNI PSIHIATRIČNI OBRAVNAVI Prvi štirje timi bodo začeli delovati na območju Novega mesta, Sevnice, Murske Sobote in Koroške, torej tam, kjer je pokritost in dostopnost do psihiatrične pomoči najslabša. ŠENT – Slovensko združenje za duševno zdravje je v četrtek, 7. 3. 2013, v Jakopičevi dvorani ZZZS pripravil novinarsko konferenco, na kateri so gostje predstavili, kakšne prednosti prinaša odločitev vlade Republike Slovenije, ki je na svoji 46. redni seji dne 24. 1. 2013 sprejela Splošni dogovor za pogodbeno leto 2013, v katerem je dodelila tudi program ter sredstva za dejavnost Skupnostna psihiatrična obravnava (SPO), in kakšni so nadaljnji koraki za uspešno izvedbo projekta. Prvi štirje timi bodo začeli delovati na območju Novega mesta, Sevnice, Murske Sobote in Koroške, torej tam, kjer je pokritost in dostopnost do psihiatrične pomoči najslabša.

Omizje Foto: Petra Popit

Izredna profesorica na Medicinski fakulteti UL, dr. Vesna Švab, psihiatrinja, je dejala, da se v večini držav OECD naapril '13

maj '13

črtovanje služb za duševno zdravje v zadnjih desetletjih usmerja k povečevanju obravnav v lokalni skupnosti. »Družbe se vse bolj zanašajo na oskrbo na domu, v osnovnem zdravstvenem in socialnem varstvu ter v drugih lokalno organiziranih strokovnih službah, čeprav je res, da se povsod po svetu obravnava ljudi z duševnimi motnjami tudi v bolnišnicah in zavodih. V Evropi in v svetu se pri obravnavi duševnih motenj teži k največji možni deinstitucionalizaciji. Duševno zdravje je pomembno, ker ljudem omogoča, da razvijajo in uživajo svoje čustvene, intelektualne, socialne in psihološke potenciale. Z njihovo krepitvijo se krepijo tudi skupnosti, kjer ljudje živijo in se družijo. Dobro duševno zdravje je povezano s socialnim razvojem in blagostanjem,« je poudarila dr. Švabova. Andreja Štepec, predsednica Sveta uporabnikov ŠENT-a, je poudarila, da bodo z zagotovitvijo storitve skupnostne psihiatrične obravnave ljudem zagotovljene osnovne človekove pravice, ki so jim bile do sedaj zaradi nedostopnosti zdravstvenih storitev kršene. Dejala je tudi, da upa, da bodo te storitve kmalu na voljo tudi drugje, ne le v štirih regijah, ki so trenutno najslabše pokrite s psihiatri. Tako kot pri drugih boleznih je namreč hitro in strokovno zdravljenje tudi učinkovito, to pa je mogoče zagotoviti le z dostopnostjo zdravstvenih storitev čim bliže domu. »Po hospitalizaciji, torej ko se posamezniki z motnjami v duševnem zdravju vrnejo v domače okolje, je še vedno večina skrbi na ramenih svojcev. Še posebno nam je težko, ko se svojci prvič srečamo z duševnimi motnjami. Oboleli v fazi krize noče v bolnišnico, večina tistih, ki pa so tam enkrat bili, pravi, da ko so bili enkrat v psihiatrični bolnišnici, so postali zaznamovani 17


DC KOČEVJE

Šent in dogajanje za celo življenje,« je dejal mag. Edo P. Belak, predsednik združenja ŠENT in predstavnik svojcev. Poudaril je tudi, da je pomembno vlogo odigralo Ministrstvo za zdravje s Tomažem Gantarjem na čelu. Doc. dr. Milena Kramar Zupan, direktorica Zdravstvenega doma Novo mesto, je dejala: »Evropske in svetovne smernice narekujejo, še posebej zaradi velikosti problema, da je potrebno skrb in zdravljenje ljudi z duševnimi motnjami povezati z osnovnim zdravstvenim varstvom. Zato je potrebno zdravnikom v osnovnem zdravstvu in njihovim sodelavcem v socialnem skrbstvu zagotoviti asistenco psihiatričnih delovnih skupin, ki lahko odgovorijo takoj v primerih kriz (npr. samomorilske ogroženosti) in spremljajo paciente, ki so kronično bolni v bližini njihovih domov. Skupnostni regionalni programi omogočajo, da dosežemo večje število pacientov, ki jih kot ogrožene identificiramo v lokalnem okolju, in hkrati začnemo sistematično izvajati regionalno preventivo. Skupnostna organizacija služb je potrebna zato, ker so duševne motnje zdravstveni, socialni, družinski in zaposlitveni problem, ki se mora reševati in izvajati v bližini pacientovega doma, to je v lokalnem okolju«. »Na Koroškem že dlje časa ugotavljamo, da naša populacija precej odstopa v slabšem duševnem zdravju kot drugod po Sloveniji, zdravstvo pa še ne ve, kako se temu izzivu prilagoditi. Ravno zaradi tega smo se na Zavodu za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem odločili, da bi na Koroškem pridobili program s področja duševnega zdravja oziroma skupnostno psihiatrično obravnavo. Pri pripravi programa smo sodelovali z Zdravstvenim domom Ravne na Koroškem, dogovorili smo se o skupnem sodelovanju pri izvajanju tega programa zaradi več razlogov. Tudi uspe18

hi v smislu znižanja samomorov so nas spodbudili k temu, da še bolj aktivno pristopimo k zmanjševanju tega problema,« je poudaril mag. Evgen Janet, direktor Zavoda za zdravstveno varstvo Ravne na Koroškem.

DC KOČEVJE PREDSTAVITEV KNJIGE MATJAŽA BELAKA Dne, 27. februarja 2013, nas je v Kočevju obiskal Matjaž Belak, da nam je predstavil svojo knjigo Utrinki mojega življenja. Spremljali so ga starši in njegova glasbena terapevtka Ana Delin.

Novinarska konferenca Skupnostna psihiatrična obravnava. Foto: Petra Popit

Vsi prisotni so izrazili upanje, da bo sedaj denar za izvajanje programa odobril še Zavod za zdravstveno zavarovanje Republike Slovenije. Zavedati se moramo namreč, da največji strošek državi in zdravstvu predstavljajo ravno osebe, ki morajo na dolgotrajno zdravljenje v bolnišnico. Hitro in kakovostno ukrepanje pomeni tudi hitro rehabilitacijo, vrnitev v družbeno, socialno in delovno okolje. Ravno slednje pa pomeni tudi, da lahko oseba, če je zdrava in delovno aktivna, prispeva svoj delež v državni proračun. Andreja Štepec

april '13

Iz življenja centrov njegovih staršev ter drugih strokovnih delavcev, smo vedeli, da je uspel. Malo težje govori, a ko prime kitaro, zaigra in zapoje, tega sploh ni opaziti. Ta duševna bolezen lahko doleti vsakega izmed nas, a ko smo ga poslušali, smo se zavedali, da ima vsak možnost in da je vsak sposoben na svoj način, samo najti ga je treba. Zato se v imenu vseh poslušalcev zahvaljujem Matjažu, staršem, Ani in vsem strokovnim delavcem, ki so bili skupaj z nami, saj po tej predstavitvi knjige vsak dobi smisel, da je v nečem sposoben, pa naj bo to glasba, slikanje ali pisanje, samo najti se je treba. To je uspelo Matjažu, ki nam je s svojim primerom vzbudil upanje, da je vsak od nas sposoben, da uspe. Matjaž, hvala. Marjetka Henigman

Prikaz Matjaževih glasbenih spretnosti Foto: Rok Tomšič

Najprej nas je seznanil s svojo boleznijo, kako se je zdravil, jemal zdravila, in da v začetku ni bilo uspeha. Večinoma je poležaval, kadil in pil kavo ter bil brez volje do dela. Začel je obiskovati društvo ŠENT, kjer je spoznal tudi Ano, ki je tu izvajala glasbeno terapijo. Po nekaj terapijah je začutil potrebo še po individualni terapiji. S to sta tudi začela; skupaj sta igrala na več instrumentov, ustvarila svoje melodije, poezijo, dve pravljici itd. Ob glasbi ste se sproščala, pela in plesala. Ana je že prej opazila, da rad piše, zato mu je predlagala, naj si vsak dan zapisuje, kaj se mu je dogajalo in kako se počuti. Iz teh zapiskov je nastal dnevnik, iz tega dnevnika pa knjiga, ki jo je vredno prebrati, saj jo je napisal nekdo, ki je vse to preživel. Po dveh letih je že prenehal z nekaterimi zdravili, nehal je kaditi in tudi piti kavo. In sedaj se z vsake terapije vrne domov zadovoljen. Seveda pa sta k zdravljenju pripomogla tudi starša, ki sta ga podpirala v vsem tem. Ko smo poslušali izpoved Matjaža, Ane in maj '13

PREDSTAVITEV KNJIGE UTRINKI MOJEGA ŽIVLJENJA ANA + MATJAŽ V KOČEVJU 27. 2. 2013 Noč je minila, kot bi trenil. Spal sem bolj malo. Zunaj sneg in mraz, že v polsnu sem si naslikal sredo, 27. februarja, in potek predstavitve. Zgodaj zjutraj sem narahlo brenkal po strunah in nato »zrihtal« naša kosmatinca. Še malo poležavanja in že je Edi parkiral pred vhodom. Nato običajno »pakiranje« kitare, pa not in besedila, ki ga bova z Ano na koncu zapela. Ob sedmih se že peljemo v Orešje pri Ptuju. Moja mentorica nas že čaka pred hišo. Pozdrav in Ana se usede na zadnji sedež poleg mame Silve. Jaz sem spredaj in se ves čas obračam, da se lahko pogovarjam z Ano. Vedno sem razpoložen, ko jo vidim. Edi vozi precej hitro, počasi se dani, dan je siv in meglen, prav tak, kot je bil 23. junija 2009, ko smo z Ano in Silvo šli v Prelesje. Pokrajina drvi mimo mene kar nekako pre19


Šent in dogajanje hitro. Ves čas se obračam k Ani in sem neskončno srečen. Poslušamo CD (od Ane) – Brencelj banda – zelo dobro, odlično. Prvi postanek v Kompolju. Ana naroči sendvič, pa ji ga tako stisnejo, da ni zadovoljna. Od sendviča ostane nekaj tankega, kot nekakšen list od solate. Ana spije kavo, prav tako Silva in Edi, jaz grem na WC, da ne bi med vožnjo težil z »ata lulat« in že smo na poti proti Kočevju. Brenclji igrajo, mi pa se pomenkujemo, pokrajina je prekrita s snegom, opazim ptice pa konje in številne cerkvice. Treme nimam, pa saj je vedno tako, ko je Ana z menoj. Peljemo se mimo Turjaka, Rašice, pa Retenj in Velikih Lašč (Trubar, Levstik, Jurčič, Kersnik), še nekaj ovinkov in ata parkira pred ŠENT-om v Kočevju. Ko izstopimo, dvignem Ano v zrak; to se mi zdi tako »cool« in mi daje novega elana. Na ŠENT-u nas že čakajo. Barbara, Tatjana in Katka ter, seveda, ostali, ki bodo prisostvovali dogodku. Izvem, da bom moral pred predstavitvijo dati intervju za TV Kočevje. Pa se odpravimo do šole, po Kekčevi cesti. Šola je lepa, prostorna. Vzpnemo se po stopnicah in se nato spustimo v predavalnico. Dekle in fant s TV Kočevja me intervjuvata. Odgovarjam na vprašanja o glasbeni terapiji in Ani, kako je prišlo do najinega sodelovanja, kako se počutim sedaj in kaj sem pridobil z glasbeno terapijo. Mislim, da kar lepo odgovarjam. Trideset sekund, čas je omejen. V predavalnici sedim zraven Ane, na moji desni pa Barbara, Katka in Tatjana. Hitro preštejem udeležence. 32 nas je vseh skupaj. Ana zelo lepo pove o glasbeni terapiji in naju, zares sem ponosen na njo. Edi je moderator in živahno poskakuje, ko moderira. Nato povem še jaz o Ani in glasbeni terapiji, Katka me vpraša o mojem odnosu do živali, pa o mandali in sploh o mojem pogledu na glasbeno terapijo. 20

DC KOČEVJE Nato govori še Tatjana in na koncu Barbara. Vse je tekoče, brez zastojev. Mama Silva pove, kako ona vidi vse skupaj. Peter vpraša, če lahko tudi on postane pisatelj in napiše knjigo. Povem mu, da to lahko stori vsak. Kar nekaj vprašanj še zastavijo poslušalci, nato sledi glasbeni program. Z Ano zapojeva Happy Christmas od Johna Lennona, nato Ana prebere besedilo skladbe Sanje (moj CD Valovanje tišine), jaz pa skladbo zaigram na kitaro. Nato še sam zaigram Valovanje tišine in program se počasi izteka. Nekako me spodbudi, ko se razleže aplavz in vsi skupaj, brez spremljave inštrumentov, zapojemo Sivo pot. Zaključek je vesel, veder. Rok mi pride čestitat, njegova deklica se mi ves čas smeji, zelo sta simpatična. Ana reče: »No, zvezda, zdaj boš pa še podpise delil!« In res smo prodali osem knjig, v vsako sem napisal posvetilo in moj podpis je bil zraven. Zanimivo in poučno. Vrnemo se na ŠENT. Ana se pogovarja z Dejanom (tudi on se ukvarja z glasbo). Jaz planem po keksih, ker začutim pajčevino v želodcu. Zelo lepo je urejeno na ŠENT-u Kočevje, slike po stenah in sploh lepi prostori in prijazni ljudje. Z Mitjo se pogovarjava o šahu, pozna celo enega od mojih sošolcev. Edi pogleda na uro in da znak za odhod. Slovo. Še preden se odpravimo, mi Mateja prinese knjigo v podpis. Čez nekaj trenutkov se že peljemo nazaj. Ana govori po mobitelu s svojo mamo, pa z Mladenom. Cesta je spolzka, zasnežena, ustavimo se v Marcheju. Ana poje juho s cmoki, jaz presto. Silva in Edi spijeta kavo. Z Edijem se še skregava, postane malce napeto. Nato pot nazaj. Na radiu igra Andrej Jarc klavir (Griega). Ana ga pozna, je njen kolega glasbenik. Nato je na vrsti godalni orkester (Gluck). april '13 februar '12

DC KOČEVJE IN DC LJUBLJANA Nato pa da Edi »gor« CD Sai Babe. Umirjena in lepa glasba. Na koncu že težko sedim, Ana zaspi, malce je utrujena. Še pogled skozi okno, vidim trop srn in čaplje, pa Dravsko polje in že smo na Ptuju. Poslovimo se, objamem Ano in jo poljubim. Ura je 15.00 – Ana pa mora še učiti do 20.00. Neverjetno, koliko energije premore. Ponosen sem, da imam takšno učiteljico, zares kapo dol. Hvala Ani, hvala Barbari, Tatjani in Katki, hvala Šentovcem in Silvi in Ediju. In tako, kot je zapisala Ana v svoji specialistični nalogi: »Hvala BOGU, da nam je, poleg vsega drugega, dal še GLASBO!« Matjaž Belak ZIMSKO ŠAHOVSKO TEKMOVANJE V LJUBLJANI 1. februarja 2013 je bil v dnevnem centru ŠENT Ljubljana šahovski turnir. Nastopalo je dvanajst ljubljanskih Šentovcev ter Mitja Dulmin in Jadranka Bjelajac iz kočevskega ŠENT-a.

Šahovski turnir Foto: Anonimen

Igral se je hitropotezni šah; tempo deset minut na igralca. Nastopali so še Bogo, France, Matej, Dejan, Jaka, Alenka, Hana in Šemso. »Leto je že naokoli in Zmago naju je vnovič po telefonu povabil na šahovski turnir. Z veseljem sva sprejela pomaj '13'12 marec

Kam in kako v pravni socialnicentrov državi Iz in življenja vabilo. Bogo je poleg tega, da je bil sodnik, tudi tekmoval. Po razlagi pravil igre nam je dal znak za začetek. Igrali smo na šahovsko uro in na izpadanje. Tako je zmagovalec nadaljeval v naslednjem kolu. Kdor je premagal dva nasprotnika, se je uvrstil v finale. Za prva tri mesta so bile podeljene nagrade. Po zanimivih bojih je zmagal Mitja Dulmin iz Kočevja, ki je premagal vse svoje nasprotnike. Drugo mesto je osvojil Ivan, tretje pa Brane,« sta dogodek opisala Hana in Ivan. Organizacija turnirja je bila dobra. Igralci smo bili lepo postreženi s prigrizkom in pijačo, dobili pa smo tudi praktične nagrade. Lansko jesen so se Ljubljančani odzvali povabilu in sodelovali na turnirju v kočevskem dnevnem centru. Takrat je Bogo odnesel nagrado za prvo mesto. Mitja Dulmin DC LJUBLJANA IZLET V TRBOVLJE V četrtek, 7. marca letos, smo se ob pol devetih zjutraj zbrali pod uro na vhodu na železniško postajo. Bilo nas je enajst izletnikov. Z vlakom smo se napotili proti Trbovljam. Vožnja do cilja je potekala v prijetnem vzdušju in lepem pogledu na »mimoidočo« naravo. V Trbovljah so nas pričakali prijetni ljudje. Skupaj smo se odpravili v kino na ogled čudovitega filma Kraljev govor. Izjemen film, življenjski, ki govori, da vztrajnost vedno zmaguje. Seveda z dobro voljo! Prijetno me je presenetilo, da so kinodvorano odprli samo za nas Šentovce. In spet je tu trenutek, ko se lahko zavem, kako se mi godi v življenju. Samo najboljše možno! Po ogledu filma, ki nas je navdušil, smo se vsi skupaj odpravili v dnevni center ŠENTKNAP-a. Lepo so nas sprejeli in pogostili. Na željo večine so nam zavrteli plesno glasbo. Zaplesala sem s starejšim 21


Iz življenja centrov

DC LJUBLJANA

gospodom. Bil mi je zelo hvaležen. V zahvalo sva si izmenjala sadeže. Tam je bil tudi gospod Peter, ki nam je vsem izmeril pritisk in pulz. Ker redno plavam v bazenu, je temu primerno aparat pokazal dobre, skoraj idealne rezultate (pritisk 117/72 in pulz 61). Imam dobro srce in se počutim popolnoma zdrava! Same Trbovlje so z obeh strani doline postavljene v breg, in kar je dobro pri tem, je to, da če si človek želi obiskati dnevni center, mora vložiti malo truda, pri čemer se mu izboljšuje psihofizična sposobnost. Po prijetnem druženju se je bližal čas odhoda. Povabili so nas na ponovno snidenje, mi pa njih na našo fešto Pozdrav pomladi, ki se je dogajala 21. marca v našem dnevnem centru. Domov smo se vrnili v poznih popoldanskih urah. ŠENT-u, ki nam je omogočil lep izlet, se lepo zahvaljujem. Iva Hladky PROSLAVA OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU V ljubljanskem dnevnem centru smo uporabniki na predlog naših mentorjev pripravili proslavo v spomin našemu in svetovno znanemu poetu FRANCETU PREŠERNU. Naš zgodovinar Bogo je s svojim uvodnim govorom udeležencem proslave odlično predstavil vsa življenjska obdobja našega pesnika. Tako rekoč njegovo življenje od rojstva pa do smrti. Poudarjam, da nam je Bogo v svojem nagovoru razkril mnoge podrobnosti iz pesnikovega otroštva in nam na slikovit način opisal tudi pesnikovo matično družino. V svojem pripovedovanju nam je predstavil vsa pomembna pesnikova dela. Razčlenil nam je pomen pesnikove ustvarjalnosti na področju poezije, njegovega študija, službovanja, udejstvovanja v politiki, kar je bilo v času pesnikovega življenja pomembno za slovenski narod. Pa tudi težko. Razkril nam 22

je tudi nekaj zanimivosti o pesnikovih »ljubeznih«, pesnikovi družini in otrocih. Nato je pevski zborček pod vodstvom naše Bernarde ob njeni instrumentalni spremljavi na klaviature zapel Zdravljico. Nastopili smo tudi ljubitelji poezije, ki vsako sredo ustvarjamo na literarni delavnici pod vodstvom našega mentorja Vladislava Stresa, in predstavili drobce svoje avtorske poezije. Vladislav je obogatil proslavo s pripovedovanjem podrobnosti o Zdravljici, hkrati pa odrecitiral nekaj iz svoje pesniške zbirke in pesem naše članice Valerije. Tudi sama sem se predstavila s svojo poezijo. Pa tudi Bernarda in naša Fani. Za moj okus je proslava potekala lepo in spontano in upam si trditi, da smo tako nastopajoči kot ostali udeleženci vsak zase in vsi skupaj o našem velikem pesniku Prešernu zvedeli marsikaj, česar še nismo vedeli. Po proslavi pa je sledila spontana zabava ob glasbi, nekateri smo tudi zaplesali, in pestrem zdravem jedilniku. Le-tega je domiselno sestavil naš mentor Zmago. Tokrat res ni bilo sendvičev ali pic. Bilo pa je obilo svežega sadja, oreščkov, sadnih sokov, seveda za sladokusce tudi napolitanke z lešnikovim nadevom. Ljubljančani smo počastili spomin na našega Prešerna v kar lepem številu (okrog 30 nas je bilo) in se imeli lepo! Martina Počkaj

Iz življenja centrov

DC LJUBLJANA IN DC METLIKA PUSTOVANJE NA BELOKRANJSKI

DC METLIKA

V torek, 12. februarja 2013, smo v ljubljanskem dnevnem centru ŠENT-a obeležili PUSTA HRUSTA.

DELAVNICA Z ERIKO KRALJ V ponedeljek, 18. marca 2013, smo na ŠENT-u imeli druženje in delavnico z Eriko Kralj. Delavnica je bila lepa in zanimiva.

Pustni torek Foto: Zmago Herman

Točno ob poldnevu smo začeli s pesmijo, in sicer z dalmatinskim miksom, a zaključili z domačo Trzinko. Potem smo zapeli vsi skupaj tudi nekaj po želji maškare Maruše, ki je naredila pravi »štimung«; ko je zaplesala z Ivo, se je vzdušje sprostilo. Prišla je tudi naša Ariana. Našemu mentorju Zmagu se moramo zahvaliti za pogostitev. Ni manjkalo tudi krofov in hitro so pošli. Zamaskirane pa je zabeležil fotoaparat. Dobro smo se imeli. Vabim vse, ki jih veseli prepevanje, da se nam pridružijo na glasbeni delavnici ob ponedeljkih in sredah ob 14.30. Bodite v cvetju in vidimo se naslednje leto!

Najprej je Erika povedala nekaj o sebi in svojem zdravju. Ko je pri 20 zbolela, je ozdravela s pomočjo zanimanja za kitaro in s petjem. Zapela nam je pesem, ki jo je sama napisala in uglasbila. Pogovorili smo se o občutkih, ki nam jih je vzbudila pesem. Vsak udeleženec se je na kratko predstavil, povedal nekaj o sebi, podučili pa smo se tudi o čakrah kot energijskih centrih telesa. Na koncu smo nekaj pesmi zapeli še vsi skupaj in dve uri druženja sta minili zanimivo ter fenomenalno.

Bernarda Kunstler

Sandra Šajatović

Druženje in terapija ob glasbi Foto: Jasmina Ćehajić

IZ ŽIVLJENJA NAŠEGA CENTRA V Dnevnem centru Metlika je v ponedeljek, 11. marca 2013, v sklopu minišole o razumevanju človeške narave potekal seminar o zdravi samopodobi. Predavala je motivacijska govornica Ne-

Naš zgodovinar Bogo govori o Prešernu Foto: Katja Štucin

april '13 februar '12

maj '13'12 marec

23


Iz življenja centrov

DC METLIKA IN DC NOVA GORICA

venka Dautanac, predavanje pa je bilo izjemno zanimivo; bilo je veliko poslušalcev. Spet sem se nekaj novega naučila: kako pomembno je imeti zdravo samopodobo, dobro mnenje o sebi in samospoštovanje. Naučila sem se korakov za izgradnjo zdrave samopodobe. Lepo se mi je družiti z mladimi, ker se počutim mlajša in se tudi veliko od njih naučim. Po končanem predavanju sem se družila s Sandijem, ki je prav tako bil v ŠENT-u. Popoldne ob 17. uri pa sem odšla na partnerski seminar v Podzemelj, kjer sta Barbara in Steve Telzerow govorila o odnosih med moškimi in ženskami. Slavica Kostelac DC NOVA GORICA PREDSTAVITEV KNJIGE TUDI DREVO IMA SVOJE SRCE V prostorih novogoriške knjižnice Franceta Bevka je v četrtek, 7. marca, potekala predstavitev knjige Tudi drevo ima svoje srce našega literarno zelo nadarjenega člana Andreja Volčiča.

Naslovnica knjige Tudi drevo ima svoje srce

Prisotne je nagovoril predsednik združenja ŠENT mag. Edo P. Belak, Katka Vre24

mec, Ana Saksida in avtor knjige Andrej Volčič pa so se s svojim prispevkom dotaknili vsebine knjige, ki temelji na poudarjanju človekovih duhovnih vrednot. Danes te vrednote in naravo, katere del smo tudi mi sami, premalo cenimo. Avtor opisuje lepote Soške doline, poleg zgodbe o ljubezni nas navdahne z bogatim znanjem uporabe zdravilnih rastlin. To je roman, ki bo marsikoga pritegnil k branju ter mu ponudil razmislek za boljšo življenjsko pot. Še posebej zato, ker Volčič v svojem pisanju podaja zelo bogate življenjske izkušnje na ganljiv, a nikoli patetičen način, ki se v svoji iskrenosti vsakogar dotakne. Volčič je poleg številnih člankov napisal tudi knjigo Brezno. To je zgodba o glasbeniku, violinistu, ki zabrede v zasvojenost z alkoholom. Izgubi mesto v simfoničnem orkestru, družino, in na koncu še samega sebe. »V svojem prvem delu Brezno opisuje Andrej Volčič alkoholikove vzpone in padce. Zato nas s tokratno pripovedjo krepko preseneti: posamezniki so doživljajsko prebujeni in v čustvenem sozvočju, zdravi so in polni optimizma. Delo je slavospev naravi in zvedavo se pridružimo doživljanju njenih lepot. Sprejemanju vsega obstoječega z ljubeznijo in ozaveščanju človekovih duhovnih vrednot. Po prvem zmenku s knjigo se bomo vračali tudi zaradi vseh teh žlahtnih rožic, Andrej se namreč že dolga leta ukvarja z zdravilnimi rastlinami. Delo je polno svetlobe, ki bo blagodejno vplivala na bralke in bralce z iskreno pripovedjo.« Katka Vremec: Iz spremne besede. Ob zaključku je ob pogostitvi in slastnem čemaževem namazu, ki sta ga pripravila Andrej Volčič in Ana Saksida, prostor preplavilo pozitivno vzdušje. Andrej je oseba, ob kateri že pri prvem stiku z njo začutiš april '13 februar '12

Iz življenja centrov

DC NOVA GORICA toplino in toliko pozitivnega, da mu lahko zaupaš, da je to, kar ti bo povedal, resnica, s katero se boš moral soočiti. Izžareva optimizem, ki nam pove, da se za težavo vedno najde rešitev. Andrej Volčič je izpolnil svoja pričakovanja, saj je njegova knjiga šla za med. Verjamemo, da bo knjiga navdušila marsikoga, tako kot je nas. Margerita Humar MEDGENERACIJSKA DELAVNICA Z OŠ IVANA ROBA 6. marca so nas obiskali osnovnošolci iz 2. a in 2. b razreda OŠ Ivana Roba. Namen obiska je bila medgeneracijska delavnica, na kateri so otroci izdelali tulipane iz papirja.

Otroški nasmeh med nami Foto: Boštjan Černigoj

Da je bila delavnica uspešna, je razvidno iz številnih prelepih umetnin, nastalih pod budnim očesom prostovoljke Andrejine Tinte, zaposlenih in uporabnikov dnevnega centra ŠENT-a in učiteljic. Delavnica je bila tematska, saj se je bližal 8. marec. Vsak otrok je podaril tulipan svoji mamici in napisal svoje želje na nastale voščilnice. Otroci so nas presenetili s svojim pevskim nastopom, mi pa smo jih obdarili s pisanimi bomboni. Medgeneracijske delavnice so z osnovnošolci OŠ Ivana Roba maj '13'12 marec

potekale že drugič, njihov namen pa je destigmatizacija in vzpostavitev toplega medčloveškega odnosa. Srečevanje omogoča učenje timskega dela in sodelovanja ter spoznavanje drugačnosti in sprejemanje le-te. Vsem udeležencem sodelovanje v omenjenih aktivnostih predstavlja novo dimenzijo v vsakdanjem življenju, vpogled v svet drugačnosti, bogatitev socialnih veščin in širitev socialne mreže. S skupnim ustvarjanjem smo drug drugemu polepšali dan, zato smo si ob slovesu obljubili, da se naslednjo leto zopet vidimo. Margerita Humar ČEZMEJNO PUSTOVANJE V PARKU BASAGLIA Priprave na tradicionalno čezmejno pustno preganjanje zime so se začele že v začetku februarja, ko smo se v novogoriškem ŠENT-u pripravljali z izdelovanjem pustnih mask. Naša mentorica Andrejina Tinta je s svojo dobro voljo navdušila vse prisotne, da so si izbrali pustno šemo ter jim pomagala pri njeni izdelavi. Tudi Boštjan je poskrbel za veliko navdušenje, ko se je prelevil v pravega klovna. 7. februarja je napočil pravi pustni dan, ko je Valter vneto obdeloval svoj veliki ŠENT-ov ključ inteligence, drugi pa so pridno zaključevali še zadnje detajle. Potem ko se je vsak izmed nas našemil v svojo pustno masko, smo se počasi odpravili peš proti goriškemu centru C.S.M.v prostorih centra za duševno zdravje (Centro di Salute Mentale) naših italijanskih sosedov iz Gorice. Obilico navdušenja smo poželi že med potjo, ko so nam mimoidoči hupali ter mahali! V prostorih C.S.M. so nas poleg uporabnikov in zaposlenih njihovega združenja pri25


Iz življenja centrov

DC NOVA GORICA IN DC POSTOJNA

čakali tudi člani ajdovskega ŠENT-a. Poleg dobre volje in harmonike smo prinesli tudi krofe in flancate za vse udeležence, da smo se vsi mastili. Naš muzikant Jure se je pridružil italijanskim glasbenikom in glasba za plesno rajanje je trajala do večera. Pomlad je preganjala zimo, živali iz živalskega vrta so se čisto lepo razumele med sabo, še hudič ni mogel pokvariti vzdušja z vsemi svojimi vragolijami. Morda zato ne, ker nam je dimnikar prinesel srečo. Med nami je bilo tudi nekaj beneških dam, ki so s svojo lepoto ustvarjale prijetno vzdušje. Utrujeni od nekajurnega poplesovanja in pustnih vragolij smo se z našimi sosedi poslovili in se že dogovarjali za naslednje mednarodno sodelovanje.

Ena skupina pred odhodom Foto: Kristina Markova

Za donacijo se prisrčno zahvaljujemo: - Mlinotestu, d. d., (pecivo), Nova Gorica - Mini pekarni in trgovini Brumat, d. o. o., Solkan Slavko Trebše in Margerita Humar

26

DC POSTOJNA POSVET SVETOVALNO DELO IN MOŽNOSTI IZOBRAŽEVANJA ZA OSEBE S TEŽAVAMI V DUŠEVNEM ZDRAVJU Slovenska svetovalna središča za izobraževanje odraslih (ISIO) so si v letošnjem letu zadala nalogo, da bodo v regionalnih okoljih izvedla strokovne posvete na temo Svetovalno delo z ranljivimi ciljnimi skupinami in možnosti izobraževanja in učenja ranljivih odraslih. Na Notranjskem so v Zavodu Znanje 13. februarja organizirali posvet Svetovalno delo in možnosti izobraževanja za osebe s težavami v duševnem zdravju, na katerem smo spregovorili o značilnostih in potrebah ranljive populacije, ki je zaradi današnjih družbeno-ekonomskih razmer vse številčnejša. Izpostavljena je bila svetovalna in izobraževalna podpora, ki jo tem osebam lahko nudimo, da se izognejo socialnemu izključevanju. Na posvetu smo sodelovali tudi zavod ŠENTPRIMA – zavod za usposabljanje, zaposlovanje in rehabilitacijo invalidov – ter ŠENT – slovensko združenje za duševno zdravje. ŠENT je začel izvajati program psihosocialne rehabilitacije oziroma dnevnega centra v Postojni v letu 2011. Na posvetu smo predstavili tako metode dela v dnevnem centru kot tudi v programu Socialne vključenosti. Poudarili smo pomen usmerjenosti k individualnemu, timskemu in skupnostnemu delu za doseganje ciljev naših uporabnikov, razvijanje njihovih veščin in informiranje. Med drugim smo s fotodokumentacijo predstavili naš vsakdan v dnevapril '13 februar '12

DC POSTOJNA nem centru v Postojni. Opozorili smo tudi na dejstvo, da se proces rehabilitacije izvaja tudi v bolnišnici, vendar pa se pravi in uporabni proces okrevanja lahko izvaja le v okolju, kjer oseba s težavo v duševnem zdravju živi, z njenimi svojci ter lokalno skupnostjo. Poudarili smo pomen individualne obravnave pri reševanju socialnih stisk posameznika in njegovem opolnomočenju, govorili pa smo tudi o programih psihosocialne rehabilitacije v dnevnih centrih, kjer skušamo pri uporabnikih ponovno vzpostaviti delovanje na različnih življenjskih področjih, predvsem pa za dostojno sobivanje s svojci in soobčani. Izpostavili smo pomen sodelovanja med različnimi institucijami in storitvami, ki jih posamezne organizacije nudijo osebam v lokalni skupnosti. S sodelovanjem, komunikacijo in ustreznim pretokom informacij lahko skupaj prispevamo k reševanju posameznikove socialne stiske in posledično občutnemu zmanjševanju socialne problematike na lokalnem nivoju. Tako smo s pomočjo zavoda za zaposlovanje in zavoda ŠENTPRIMA v preteklem letu skupaj uspešno reševali posamezne stiske občanov. Na posvetu je bil predstavljen primer dobre prakse, strokovnega sodelovanja, ki se je najbolje končal za uporabnika storitev in njegove svojce. Posvet smo zaključili s spoznanjem, da je v današnjem času v tako razdrobljenem in specifičnem delovanju strok nujen pretok informacij in sodelovanja med organizacijami, predvsem pa je pomembno, da smo v službah z zavedanjem, v vlogi človek s človekom. »Izobraževanje dokazano zmanjša stigmatizacijo ljudi z duševnimi motnjami. Skrb za duševno zdravje pa je tudi naloga družbe in ne le stroke« (V. Švab). Anamarija Samec, univ. dipl. soc. maj '13'12 marec

Iz življenja centrov ZAKAJ TOREJ HODITI NA ŠENT? ŠENT mi predstavlja določeno obliko sprostitve. Tu se družim s svojimi vrstniki, se pogovarjam in se imam lepo.

Na skupini za samopomoč vlada sproščeno in veselo vzdušje Foto: Mojca Tršar

Včasih kaj pospravim, pomijem tla, zalijem rože. Včasih imamo skupino za samopomoč, včasih se samo družimo, včasih pa gremo na sprehod ... Vedno pa nas spremlja dobra volja in obilica zabave. Zakaj torej hoditi na ŠENT? Da ti čas hitreje mine, da se zabavaš, kaj novega naučiš ... Vsak dan mine drugače: od tečaja za kvačkanje do skupine za samopomoč. Na dolgi rok mi je ŠENT most do spoznavanja mojega življenja. Tudi življenjskih načel me tu naučijo. Pomagali so mi prebroditi moje krize, napredovati v življenju, se povzpeti po stopnicah navzgor.

Na skupini Foto: Kaja Stefani Pendarova

Sabina Strle 27


Iz življenja centrov DC ŠENTGOR RADOVLJICA OBISK RADOVLJIŠKEGA ŽUPANA V ŠENTGORU V RADOVLJICI V ŠENTGOR-u v Radovljici smo se zelo razveselili samoiniciativnega obiska župana Občine Radovljice Cirila Globočnika s sodelavko Majdo Dežman. Župan si je ogledal naše prostore in se seznanil z našimi dejavnostmi, ki jih izvajamo v okviru programov psihosocialne rehabilitacije za ljudi s težavami v duševnem zdravju, kot sta programa Dnevni center ter Zaposlovanje in delovno usposabljanje. Zanimalo ga je, kaj nudimo v programih, ki jih izvajamo in s kom vse se povezujemo v lokalni skupnosti. Potrdil je, da je velika prednost, ker je v lokalni skupnosti dobro razvita nevladna organizacija, saj imajo osebe, ki jim je program namenjen, možnost vključitve in niso izolirane ter izključene iz vsakdanjega življenja. Prepričan je, da smo v lokalnem okolju, kjer delujemo, potrebni predvsem zaradi velikega števila potreb uporabnikov. Iz občine Radovljica je namreč vključenih 60 rednih obiskovalcev. Sicer pa delujemo za vse občine zgornje Gorenjske regije. Župan se je seznanil tudi z aktivnostmi, ki jih nudimo v sklopu psihosocialne rehabilitacije v dnevnem centru in s katerimi pomagamo pri strukturiranju dnevnih aktivnosti uporabnikov preko različnih skupin, delavnic, tečajev, individualnih, informativnih in svetovalnih razgovorov, skupine za samopomoč za uporabnike in svojce, preko socialne mreže ter na skupinskih izletih in taborih. Dnevni center je pogosto prvi korak na poti do zaposlitve človeka, ki je vključen v ta program. Še posebej ga je zanimalo delo na statvah in izdelovanje izdelkov iz gline ter kooperantsko delo v 28

DC ŠENTGOR RADOVLJICA sodelovanju s podjetji v lokalni skupnosti. Program zaposlovanja in delovnega usposabljanja vsebuje kreativne, delovne in psihosocialne vsebine. Zanimal se je tudi za Zaposlitveni center ŠENTPLAVŽ Jesenice, katerega ustanovitelj je ŠENT, predvsem z vidika zaposlovanja invalidov na zaščitenih delovnih mestih in vseh pravic, ki jim pripadajo po delovnopravni zakonodaji. Pohvalil je naše medsebojno sodelovanje med različnimi organizacijami v lokalni skupnosti na področju socialnega in zdravstvenega varstva, zaposlovanja, občino, društvi, Ljudsko univerzo Radovljica in drugimi akterji s poudarkom, da s povezovanjem in izmenjavo informacij delujemo v korist uporabnikov, ki iščejo strokovno pomoč in podporo.

DC RADLJE OB DRAVI IN DC ŠENTLENT MARIBOR DC RADLJE OB DRAVI

DC ŠENTLENT MARIBOR

IZDELAVA MASK IN PUSTOVANJE

OKROGLA MIZA SLIŠIŠ MOJ GLAS

Dober teden pred pustom smo se lotili izdelave pustnih mask.

Dne 13. marca 2013 smo organizirali okroglo mizo na temo Tudi s težavami v duševnem zdravju lahko kakovostno živim.

Na balon smo prilepili raztrgan časopisni papir in ga pustili, da se dva dni suši. Zatem smo izrezali luknje za oči, nos in usta ter ga pobarvali s tempera barvami. Na pustni torek, ko sem prišel na ŠENT, sva se z Lariso našemila, ovekovečila s fotoaparatom in nato krenila na »pohod«. Odšla sva v stanovanjski blok, kjer živijo samo starejši ljudje. Med potjo sem piskal na pustno piščalko, da sem pritegnil pozornost ljudi. Ko sva z Lariso prispela do bloka, sva odšla najprej do Larisine babice, nato pa sva obiskala še Vasjevo babico. Pri njej sva odstranila maske samo toliko, da sva lahko naredila nekaj fotografij, dobila pa sva tudi krofe in sok.

Župan med nami Foto: Saška Žnidarc

Ocenil je, da je prispevek vseh kompetentnih akterjev v lokalni skupnosti pomemben prispevek in bo občina v okviru svojih možnosti tudi v prihodnje prisluhnila potrebam socialno ranljivih skupin, ki so pogosto stigmatizirane in potisnjene na rob družbe, saj jim tako dvigujemo kakovost njihovega življenja. Z Občino Radovljica dobro sodelujemo. Finančno nam pomaga pri izvajanju programov in plačevanju najemnine poslovnih prostorov ter nas na različnih področjih povezuje z lokalno skupnostjo.

V goste smo povabili Renato Ažman, avtorico knjig Itaq, Depra in Japajade, ter Simona Šerbinka, gledališkega lektorja in dramskega igralca, prav tako z obilo izkušnjami na področju duševnega zdravja. Dogodek je povezovala in vodila Maja A. Henke, prostovoljka društva Altra. Glavno sporočilo predavanja je bilo predvsem podelitev izkušenj nastopajočih, ki so se sami soočali z različnimi stiskami in težavami na področju duševnega zdravja. Naš namen je bil predvsem predati sporočilo, da ljudje, ki se soočajo s podobnimi situacijami, niso sami in da je nekdo pred njimi že prehodil podobno pot in lahko sedaj podeli dragocene izkušnje. Ob tej priložnosti se zahvaljujem vsem nastopajočim in hkrati tudi Knjižnici Nova vas, ki nas je gostila. Tadeja Kapun

Pustovanje Foto: Larisa Safran

Zatem sva se vrnila nazaj v dnevni center. Tako je minil moj pustni torek z občutkom, da sem tisti dan naredil nekaj dobrega in razveselil ljudi. Darko Kralj

Marija Zupanc, vodja CDZS Gorenjska regija april '13 februar '12

Iz življenja centrov

maj '13'12 marec

29


DC UPORABNIKI PREPOVEDANIH DROG NG IN DC ŠENTCELEIA CELJE FOTOGRAFSKA RAZSTAVA DOBRODOŠLI PRI MENI DOMA V dnevnem centru za uporabnike prepovedanih drog se vsakodnevno srečujemo tudi z brezdomci. Da bi občanom približali tematiko brezdomstva in spodbudili razmislek o temi, smo pred stavbo Mestne občine Nova Gorica 21. marca 2013 postavili predstavitveno stojnico z razstavo fotografij iz prve roke.

Meta Rutar

Iz življenja centrov

DC ŠENTCELEIA CELJE

DC ŠENTKNAP TRBOVLJE

DC ŠENTMAR KOPER

OGLED SEJMOV FLORA, POROKA IN ALTERMED

OBISK DR. VESNE ŠVAB

OBISK POTAPLJAŠKEGA MUZEJA V PIRANU

V petek, 15. marca 2013, smo iz ŠENT-a Celeia obiskali in si ogledali sejme Flora, Poroka in Altermed, ki so bili zelo zanimivi. Na Flori smo si ogledali različne vrste cvetic, šopkov, načinov urejanja vrtov … Dijaki so med seboj tekmovali, kdo bo prej aranžiral šopek cvetja. Sejem Poroka je bil zanimiv predvsem za tiste, ki se nameravajo poročiti. Videti je bilo marsikaj: poročne obleke, torte, izposojo poročnih oblek, organizacijo porok … Sejem Altermed je prikazal, kaj je trenutno najbolj aktualno med jedmi: namaze, sadni kruh … Degustacij je bilo veliko, tako da si lahko poskusil različne jedi.

Umetniki iz DC za uporabnike drog na delu Foto: Tanja

Akcija je bila uporabniška iniciativa in tudi za samo izvedbo so v največji meri poskrbeli uporabniki sami. Avtorica fotografij in pobudnik akcije poudarjata: »Z razstavo želimo ljudem približati življenje brezdomcev in ljudi, ki se znajdejo v življenjski stiski. Velikokrat se sliši, da je naša pot najlažja. Te slike prikazujejo realno stanje. Na žalost se ne da poslikati vonjav, mraza in tesnobe, ki jo tam doživljamo. Razstavo smo postavili tudi v upanju, da se najde pot do nočnega zavetišča.« Sicer pa že razmišljamo o prihodnosti in bodočih aktivnostih v smislu razvijanja strpnega dialoga med različnimi prebivalci Nove Gorice.

DC ŠENTKNAP TRBOVLJE IN ŠENTMAR KOPER

Zbrani pred vhodom na sejem Foto: Cvetka Ojsteršek

Skratka, sejmi so bili za nas, obiskovalce, zanimivi in enkratni. Videli smo marsikaj, tudi nekatere izume in stvari, za katere človek ne more verjeti, da obstajajo. »Kličemo« že za ogled novih sejmov. Matej Tanšek

Bilo je v četrtek, 21. februarja 2013. Bolj ko se je bližala ura 14.00, bolj je bilo v našem dnevnem centru živahno. Prihajati so začeli tudi tisti zadnji, ki so se želeli udeležiti pogovora z našo gostjo, psihiatrinjo dr. Vesno Švab. Ob dogovorjeni uri smo že lepo sedeli in premišljevali, kako bo srečanje potekalo. Prav vsak od nas je imel dr. Švabovo kaj za vprašati; vsak s svojimi mislimi. Ob prihodu nas je zdravnica lepo pozdravila. Z njo sta prišli tudi dve študentki, kot gostji tega dne, in se posedli med nas. Zdravnico sem si zamislil takšno, kot sem jo vajen videti na televiziji. Po uvodnem nagovoru naše vodje Rebeka je tisto »nekaj« v zraku popustilo in začela so se pojavljati prva vprašanja. Zanimalo nas je veliko stvari. Nekatera vprašanja so bila bolj zahtevna, zato so terjala tudi daljši odgovor. Čeprav sem na pogovornih skupinah največkrat prisoten, me je presenetilo, da smo sodelujoči v tako veliki skupini vprašali tudi kaj zelo osebnega – značilnega samo za nas. Bilo mi je tudi všeč, da je med pogovorom vladal red in si nismo skakali v besedo ali se smejali kakšni narobe izrečeni besedi – stavku. Čez nekaj časa, ko so se vprašanja nehala pojavljati, je prišel čas za obvezno fotografiranje, seveda skupaj z zdravnico – zvezdo dneva! Dr. Švabova nas je pohvalila glede zavzetosti do spraševanja o bolezni in dejala, da na takšnih srečanjih tudi sama vedno najde kaj, kar je za njo novo in se zato tudi sama nekaj novega nauči. Repat Dolenc

Bilo je okoli dneva žena in štiridesetih mučencev, ko smo se dobili pred ŠENTMAR-om. Posedli smo v avte in se odpeljali do Hotela Bernardin, od tam pa smo pot nadaljevali peš. Po promenadi mimo Fornač smo naposled prišli v Piran. Na avtobusni postaji smo se srečali z Dragomirjem in Jernejem. V Piranskem zalivu so se pozibavale jadrnice in ribiške barke. Vstopili smo v muzej. Potapljaške obleke iz davnih časov, narejene iz gumiranega platna s svinčenimi obuvali in skafandri, so krasile prostor. Iz muzeja smo pot nadaljevali po ozkih uličicah in prišli na Tartinijev trg. Nato smo se povzpeli do cerkve Sv. Jurija in tam pomalicali. Spustili smo se do Punte, vendar je bil hotel zaprt in malo ljudi je bilo naokoli. Pešačili smo po Piranskem rtu in prišli do restavracij in gostiln. Nekoliko utrujeni smo posedli v eno izmed njih in si naročili pijačo. Vreme je bilo lepo. Tudi turistov je bilo več. Razgled je nudil hrvaško Savudrijo, po morju so drseli motorni čolni, galebi so grulili nad nami. Pot smo nadaljevali mimo piranske zajtrkovalnice in prišli zopet do Tartinijevega trga. Tam smo se z Borisom, Edom, Barby in Natašo povzpeli na mestni avtobus. Zopet smo posedli v službeni avto in se v Kopru ustavili na avtobusni postaji. Barby in Nataša sta izstopili, medtem ko smo z Edom in Borisom nadaljevali pot z avtom do stanovanjske skupine v Boninih. Veseli, da smo imeli lepo vreme, smo polegli po posteljah, pričakujoč kosila. Robert Pišot Fiš

30

april '13 februar '12

maj '13'12 marec

31


Šent in projektno delo

1. obvestilo za javnost – prvo polletno poročilo o izvajanju projekta Zaposlovanje invalidov in drugih ranljivih ciljnih skupin na področju geodetske dejavnosti Ljubljana, 1. 3. 2013 Projekt Zaposlovanje invalidov in drugih ranljivih ciljnih skupin na področju geodetske dejavnosti je bil izbran v okviru javnega razpisa za spodbujanje razvoja socialnega podjetništva II s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, objavljenega dne 3. 2. 2012. V projekt sta vključena podjetje Dobrovita plus, d. o. o., kot prijavitelj in Šentprima kot njegov partner. Projekt se je uradno začel izvajati s podpisom pogodbe dne 24. 8. 2012. Podjetji sta najprej oblikovali projektno skupino, ki skrbi za izvajanje projekta, ter razdelili naloge pri izvedbi aktivnosti, ki se tičejo projekta. V mesecu avgustu in septembru smo osnovali finančne in fizične cilje, izvedli pripravljalne aktivnosti za zagon nove dejavnosti, opredelili pomembnejše datume za dosego ciljev ter s koncem meseca septembra zaposlili koordinatorja projekta. V mesecu oktobru smo pričeli s pridobivanjem potrebnih vlog in dokumentov za pričetek izvajanja dejavnosti in postavili vizijo za delo v naslednjem polletju. Pred nami se je odprl nov izziv, ki je pomenil, da bo 32

Šent in projektno delo poleg aktivnosti, vezanih na vodenje projekta samega, potrebno aktivno nastopiti na trgu in začeti s pridobivanjem potencialnih strank. V mesecu novembru in decembru smo aktivno sodelovali z ZRSZ, s katerim so potekale intenzivne priprave za pridobivanje in selekcijo kadrov, ki bodo zasedli nova delovna mesta. V projektu načrtujemo zaposlitev štirih oseb iz ranljivih ciljnih skupin, zato se je bilo potrebno nujno povezati s to ustanovo, da smo pridobili čim večji nabor ustreznih in motiviranih oseb. Delo z ZRSZ je bilo zelo uspešno, saj so nam omogočili predstavitev projekta v njihovih prostorih ter v veliki meri sodelovali pri izvedbi prvih intervjujev. Rezultat te motivacijske delavnice je bilo preko 30 oseb, prisotnih na predstavitvi, od katerih pa se jih je kar 13 odločilo, da izkažejo večji interes za delo. V mesecu decembru se je na projektu zaposlil tudi nov koordinator. V mesecu januarju je podjetje Dobrovita plus, d. o. o., naredilo velik korak k operativni sposobnosti dejavnosti, saj se je v podjetju zaposlil odgovorni geodet, ki je nosilec in vodja dejavnosti, skrbel bo za terensko delo, izvajanje storitev, sodeloval pa bo tudi pri izvedbi aktivnosti, vezanih na projekt. V skladu s tem se je partnersko podjetje Šentprima celovito pripravilo na potrebne pogoje v zvezi z zaposlitvami novih oseb in začelo s pripravljanjem sistemizacije delovnih mest, kompetenčnih profilov posameznih delovnih mest in celovito analiziralo naloge, ki bodo nastopile pri opravljanju del. V mesecu februarju so bile aktivnosti usmerjene v končni izbor kadrov. Opravljena sta bila selekcijski intervju ter z zadnjimi kandidati še poglobljen selekcijski intervju, z izbranimi kandidati pa je predvifebruar april '13 '12

den pričetek usposabljanja 1. 3. 2013. S tem projektom želimo predstaviti predvsem vzdržnost neke dejavnosti ali podjetja samega, če deluje v skladu z načeli socialnega podjetništva, ki temelji predvsem na izenačevanju možnosti med zdravimi in invalidnimi osebami. Naše vodilo ni kreiranje dobička, ampak na dolgi rok zagotavljati delo osebam iz ranljivih ciljnih skupin, obenem pa širši javnosti sporočiti, da je gibalo razvoja podjetja inovativnost in skupno usmerjeno delo k zagotavljanju zadovoljstva pri delu. Če nam bo to uspelo, bomo lahko ob zaključku projekta dejali, da je bil le-ta uspešen. ____________________________ Projekt delno financira Evropska unija, in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Projekt se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov za obdobje 2007–2013 4. razvojne prioritete Enakost možnosti in spodbujanje socialne vključenosti in 4.1 prednostne usmeritve Enake možnosti na trgu dela in krepitev socialne vključenosti. NAZIV OPERACIJE: Zaposlovanje invalidov in drugih ranljivih ciljnih skupin na področju geodetske dejavnosti NAZIV UPRAVIČENCA IN PARTNERJEV: 1. Dobrovita plus, d. o. o. (vodilni partner) 2. Šentprima (partner) DATUM ZAČETKA IN DATUM KONCA OPERACIJE: 24. 8. 2012–24. 8. 2015 VIŠINA SKUPNIH STROŠKOV PROJEKTA = VIŠINA JAVNIH VIROV FINANCIRANJA: 297.708,00 € KONTAKTNA OSEBA, KI DAJE INFORMACIJE O IZVAJANJU PROJEKTA: Uroš Urbas, e-pošta: uros@dobrovita.com, tel.: 059/08 22 03 Uroš Urbas maj marec '13'12

Delo je najboljši zdravnik KAM PO IZGUBI ZAPOSLITVE IN KAKO DO NOVE – vloga zaposlitvene rehabilitacije Na lestvici stresnih življenjskih dogodkov (Holmes & Rahe, 1967) se izguba zaposlitve uvršča zelo visoko. Zgolj za primerjavo naj navedem, da se višje uvrščajo npr. težja bolezen, smrt bližnje osebe, ločitev, zapor ... Doživljanje stresa že samo po sebi izredno neugodno vpliva na počutje posameznika. Toliko bolj, kadar je oseba izpostavljena nepričakovanim, večjim ali dalj časa trajajočim stresnim situacijam, saj ima to lahko trajne ali hujše posledice za njeno duševno zdravje. Zato je pomembno, da ob izgubi zaposlitve oseba ohrani pozitivno naravnanost in se sama čim bolj vključi v iskanje rešitve za novonastali problem. Če želite ob izgubi zaposlitve uveljavljati pravico do denarnega nadomestila, se morate v 30 dneh od prenehanja delovnega razmerja prijaviti na zavodu za zaposlovanje in vložiti zahtevo. Denarno nadomestilo vam pripada, če ste bili v zadnjih 24 mesecih pred izgubo zaposlitve najmanj 9 mesecev zaposleni in so bili v tem času plačani prispevki za zavarovanje za primer brezposelnosti. Tudi če vam pravica do denarnega nadomestila ne pripada, vam svetujemo, da se prijavite v evidenco brezposelnih oseb ter se na zavodu za zaposlovanje čim bolj aktivno vključite v programe iskanja zaposlitve (usposabljanje na delovnem mestu, institucionalno usposabljanje, nacionalne in temeljne poklicne kvalifikacije, projektno učenje za mlajše odrasle, centri za informiranje in poklicno svetovanje ...). Doživljanje stresa namreč pogosto posameznika ohromi oziroma ga 33


Delo je najbolši zdravnik naredi pasivnega, izkušnje pri delu z brezposelnimi pa kažejo, da se oseba več mesecev ne zmore sama aktivno lotiti iskanja nove zaposlitve. To je še zlasti značilno za tiste, ki so imeli že pred izgubo zaposlitve manjše ali večje težave v duševnem zdravju. Na osebo, ki je nagnjena k depresivnosti ali anksioznosti, bo po navadi stresna situacija še bolj negativno vplivala in ni neobičajno, da se v taki situaciji simptomi okrepijo, kar dodatno oteži reševanje problema. Razlogov za nastanek brezposelnosti je več. Najpogosteje je to predhodna zaposlitev za določen čas, v zadnjih letih pa do izgube zaposlitve pogosto privedejo različni poslovni razlogi, kot je npr. stečaj podjetja. Pomembno skupino razlogov za nastanek brezposelnosti predstavljajo tudi najrazličnejše zdravstvene težave, kamor spadajo tudi težave v duševnem zdravju. V tem primeru je ena od pomoči pri reševanju problema brezposelnosti tudi zaposlitvena rehabilitacija. Čeprav teče že deseto leto, kar je v veljavi Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ga pogosto ljudje bodisi ne poznajo bodisi gojijo predsodke do statusa invalida. Večina oseb, ki se je vključila v zaposlitveno rehabilitacijo v ŠENTPRIMI, pred napotitvijo teh storitev ni poznala. Marsikdo se je izogibal oziroma bal pridobiti status invalida in neredko sem na začetku posameznikove vključenosti slišala »potem pa sploh nikoli ne bom dobil službe « ali »jaz pa že nisem invalid«. S prvo trditvijo se nikakor ne morem strinjati, z drugo pa na nek način se. V mojih očeh naši rehabilitanti niso invalidi. Lahko bi celo rekla, da neposrečen izbor besede marsikoga odbije, kar pa je zagotovo škoda, saj storitve zaposlitvene rehabilitacije na splošno povečujejo zaposljivost oseb oziroma pripomorejo k 34

Forum svojcev ureditvi statusa. Prevzemanje osebne odgovornosti za reševanje problema, samoiniciativnost in lastna aktivnost so pomembni dejavniki, ki povečujejo verjetnost posameznika, da se bo zaposlil. V okviru zaposlitvene rehabilitacije rehabilitante opolnomočimo; spodbujamo jih, da se sami aktivno vključijo v iskanje zaposlitve in jim hkrati pomagamo v tistih točkah, v katerih sami ne zmorejo. Kot najpomembnejši vidik zaposlitvene rehabilitacije pa bi izpostavila usposabljanje na delovnem mestu, ki ga omogočimo v času vključenosti. Brezposelna oseba ima na ta način možnost, da ostane delovno vključena, pridobiva in vzdržuje delovno kondicijo in predvsem ostaja vključena v družbo ter ohranja notranji občutek, da je koristna. Noben pogovor s svetovalcem za brezposelno osebo ni tako zdravilen kot delo samo. V kolikor ste (bog ne daj) ostali brez zaposlitve, povprašajte na zavodu za zaposlovanje, ali bi bila za vas smiselna vključitev v zaposlitveno rehabilitacijo in lahko vas bodo napotili k enemu od izvajalcev. Morda pa ravno zaposlitvena rehabilitacija za vas predstavlja vrata v svet dela. Nevenka Nakrst Vir: Holmes TH, Rahe RH (1967). The Social Readjustment Rating Scale. Journal of Psychosomatic Research: 11 (2): 213–8.

april '13 februar '12

IZGUBA DELA IN KAKO PRIDOBITI NOVO ZAPOSLITEV – POGLED SVOJCEV Kar nekako težko sem se lotil pisanja, saj je to »večna« tema, ponavljajoče se vprašanje tako na skupinah za samopomoč svojcev kot tudi na individualnih pogovorih z njimi. Vedno nekje, kot skozi odmev, slišim, če bi imel delo, ne bi bil tako osamljen, izoliran, več bi bilo samozaupanja, samopodoba bi bila boljša, pa še ekonomija bi se nam izšla bolje, zveni takrat, ko se srečam z »dvojico«, sama mama s sinom ali s hčerko. Ali ta trditev, če bi imel delo, bi bilo pa vse drugače, drži? Delno je res, ni pa to vse! In kaj sedaj, kakšni so možni odgovori, ki jih svojci lahko pričakujejo oziroma dobijo od nas, ki smo jim včasih mentorji, vodimo skupine za samopomoč ali z njimi opravljamo pogovore v dvoje, včasih tudi v prisotnosti naših ljudi, ki se soočajo z duševno motnjo? V veliko pomoč nam je naša Šentprima, kar nekaj je pozitivnih primerov, ki so jih uspeli rešiti. O tem seveda lahko povedo največ tam zaposleni. Ko svojce napotim na ta naslov, prejmem čez nekaj časa klic: Hvala, vsaj za nekaj časa smo zlezli iz zagate in z njihovo pomočjo rešili problem. Ni enostavno, zato tudi z moje strani velik hvala sodelavkam in sodelavcem v Šentprimi. Kako pa se vse to odvija v praksi, ko svojci sami poskušajo pomagati? Situacija je kar zapletena. Poskušal bom opisati dva primera, ki pa v nobenem primeru ne odražata problematike v celoti, sta pa morda poučna. Prvi primer kaže, kako je, ko je delodajalec ozaveščen, ko brez pomislekov pomaga, maj '13'12 marec

ko ga ne moti stanje našega iskalca zaposlitve in ne vidi v tem samo koristi, denarja, ki ga dobi od države. R. je na pogovornih skupinah vedno zatrjeval: »V življenju bi mi bilo lažje, če bi imel zaposlitev. Ne da bi podcenjeval svoje 'sotrpine', vendar čutim, da bi mi delo pomagalo iz kroga misli, ki me izčrpavajo, me vlečejo navzdol v depresijo, mi jemljejo energijo in me spravljajo v obup. Imel bi možnost pogovora s psihoterapevtom, sedaj je to zame nedosegljivo, saj si tega s socialno pomočjo pri ceni terapevtske ure 60 evrov, ne morem privoščiti.« Pa se je razpletlo, dekleta so našla izhod, delodajalca. Vendar se je zapletalo pri prevozu na delo, saj je bival precej daleč od kraja zaposlitve in bi mu prevozni stroški predstavljali precejšen »manko v proračunu«. Tu se je pokazalo tisto, kar sem mislil, ko sem rekel ozaveščen delodajalec. Ker se tudi sam pelje v svoje podjetje skozi kraj, kjer prebiva R., ga vsako jutro lepo pobere ter ga odpelje v službo in pripelje nazaj, ne da bi zahteval kakršno koli povračilo. Še nekajkrat je R. prišel na pogovorno skupino, bil je srečen in zadovoljen, njegovo stanje se je bistveno izboljšalo. Pa še zgodba, ki se razpleta sedaj in kjer tudi upamo na ugoden izid. S. je bil v službi in to precej zahtevni, kar veliko je bilo potrebno sodelovanja v timu ter sposobnosti za svoj delež v celoti. Svoje delo je opravljal vestno in odgovorno, zagnano, uspešno, dokler ni vodenje tega dela prevzela oseba, ki mu je prenehala plačevati za njegovo delo in mu ostala dolžna veliko denarja. Po tem se je zalomilo, zlomilo ga je. Sledila je epizoda bega v alkohol, depresivnega stanja, bega od doma, odgovornosti, vsega, kar sledi iz tega, ko človek izgubi kontrolo nad emocijami, ki ga v celoti zajamejo in spravijo pod svoj nadzor. 35


Forum svojcev Znašel se je tam, kjer si nihče ne želi biti, na psihiatriji. Po zdravljenju zbere toliko moči, tudi s pomočjo partnerke, da se loti iskanja zaposlitve. Pokliče veliko možnih delodajalcev; v začetku je to zanj velik problem, nato mu le uspe najti nekoga, ki ga bo zaposlil. Sedaj je pred končnimi razgovori, katerim naj bi sledila zaposlitev. Nastopi strah pred tem, kako bo. Bo dobil delo ali ne? Pojavi se tudi vprašanje: povedati ali ne povedati delodajalcu, da je imel težave, ki pa so sedaj sanirane? Razmišlja pa nekako takole. Če ne povem in se potem na delu izkažem za vestnega in zanesljivega, sposobnega, mu potem to obelodanim. Ker se bi izkazal, si bo s tem tudi dvignil samozavest. Na drugi strani pa je kraj, kjer živi, majhen, saj se bo tako in tako izvedelo za njegovo preteklo izkušnjo. Na pogovorni skupini mu predstavim še drugi pogled. Poveš, da je bilo tako, kot je v resnici bilo, sedaj sem v redu, dajte mi možnost, da to tudi potrdim s svojo sposobnostjo in delom. Bom dokazal, da sem vreden zaupanja. Rešiš se vsakodnevnega bremena in strahu, ali je morda delodajalec že izvedel. Odločitev je seveda njegova in to je dobro zanj, saj že v začetku prevzema odgovornost za svoja dejanja in tako vpliva na izhod, predvsem pa na bodoče odnose. Moja izkušnja z dekletom, ki me je spraševalo, ali naj fantu pove, da jemlje tablete in da ima težave, se je, da pove resnico o svojem stanju, izkazala za dobro. Na dilemo, ali me bo potem pustil, če mu to povem, sem ji odgovoril, da najbrž potem že ni »ta pravi«, vprašanje je samo, ali jo ljubi. Danes je poročena, pa tudi zaposlitev ima. In kaj lahko naredimo svojci? Lahko pomagamo, podpiramo svoje bližnje tako, da poiščemo več informacij o 36

Povabilo k branju možnostih zaposlovanja, se v tem pogledu tudi dodatno izobražujemo, tudi ozavestimo, kaj pomeni pomoč in podpora. Ko imamo na voljo več znanja, informacij, smo tudi sami bolj samozavestni, optimistični in lažje ter brez lastnih stresov bomo pomagali našim bližnjim, ki imajo težave. Morda bi bilo dobro razmisliti o mreži svojcev, ki imajo lastne firme, in pomagati ter zaposliti ne svojega bližnjega, ampak v izmenjavi drugega, v smislu »jaz zaposlim nekoga iz drugega kraja, moj sin pa gre na delo v ta kraj«. Praksa, ki jo imajo v eni od evropskih držav. Morda je tudi ta ideja vredna vsaj razmisleka ? mag. Edo P. Belak

februar april '13 '12

FERI LAINŠČEK: NE BODI KOT DRUGI Feri Lainšček: Ne bodi kot drugi, 2007 (več ponatisov in izdaj), leta 2008 je izšel tudi zvočni CD, na katerem poezijo berejo Polona Juh, Vlado Novak in Feri Lainšček. Zbirko je ilustrirala Zora Stančič. Prekmurski ustvarjalec Feri Lainšček nas s poezijo v pesniški zbirki Ne bodi kot drugi napolni s toplino, lepoto in željo po spreminjanju na bolje. Ljubezenske pesmi v prvem delu izpoveduje ženski, v drugem delu pa moški glas, oba dela pa uvede pesem Dvojina. Bralec pesmi prebere na en mah, saj te zbirka kar posrka in je ne moreš odložiti, ob branju pa se spomniš tudi svojih doživetij. Pesmi so pisane v klasični obliki. Naslov je eden najpogostejših stavkov, ki jih izrečemo, če ne na glas, pa v mislih. Od svojega drage/dragega (ne vem zakaj, ampak veliko lažje si predstavljam, da ta stavek izgovori ženska kot pa moški) pričakujemo, da nas bo zabaval, impresioniral, storil dih jemajoče stvari, seveda take, ki so nam povšeči, in bog ne daj, da stori kaj takega, kar ni po naših načrtih. Potem maj marec '13'12

se pritožujemo, da nas sploh ne pozna, da pojma nima, kaj si želimo, da ni sposoben empatije. Čar tega stavka pa je, da ga lahko izrečemo tudi samemu sebi: ne bodi kot drugi. Ne bodi, kot so običajno drugi do sebe (ali pa do bližnjih). Raje prisluhni samemu sebi, prisluhni svojemu telesu. Zbirka je primerno darilo ob različnih priložnostih: obletnicah, valentinovem, kadar želimo nekomu povedati, da ga imamo radi. Za poezijo sem se odločila zato, ker je Unesco 21. marec, prvi pomladni dan, razglasil za svetovni dan poezije. Feri Lainšček, pesnik, pisatelj, pisec besedil za slovenske ansamble, dramatik, scenarist … je znan po svoji odprti, lepi, pozitivni poeziji. Piše jo tako za odrasle kot za otroke. Njegove pesniške zbirke so: Kot slutnja radovedno, Dnevovina, Hiša svetega Nikolaja, Dlan mi po tebi diši, Ne bodi kot drugi, Nigdar neboš znala in Pesmi za ženski glas in zvonove. Njegovih ostalih del sploh ne bi naštevala, saj jih je preveč. Omenila bi samo dva romana, za katera je dobil nagrado kresnik: Namesto koga roža cveti (1992) in Muriša (2007). Viri: http://sl.wikipedia.org/wiki/Feri_ Lain%C5%A1%C4%8Dek (10. 4. 2013) http://www.ferilainscek.si/ (10. 4. 2013) Vir slike: http://literarni-val.usersboard.net/t1278-feri-lainseek-ne-bodi-kot-drugi Kristina Pritekelj

37


Prispevki šentovcev MOJA PRVA PESNIŠKA ZBIRKA PESMI ZA DUŠO Že kot zelo majhna punčka sem imela veselje do pisane besede in sem z velikim zanimanjem poslušala pravljice, ki so mi jih brali starši in stari starši. Ko pa sem se tudi sama naučila brati, sem zmeraj pred celim razredom brala šolsko berilo in druge knjige. Nekega dne se mi je začel rojevati talent za pisanje pesmi, ki sem ga dobila po svoji sedaj že pokojni stari mami Mariji Malneršič iz Prestranka. Pri mojih petnajstih letih se je rodila moja prva mladostna ljubezen. Ker sem se zaljubila v sošolca, je nastala prva ljubezenska pesem. Nekoč so začele prihajati iz mene misli, ki sem jih najprej napisala na list papirja in potem lepo oblikovala, da so nastale pesmi. Pisala sem predvsem zvečer, ker čez dan ni bilo časa, saj sem imela tudi polno učenja. Sprva sem imela bolj skrito željo, da bi moje pesmi objavila v knjižni obliki, vendar je bila to samo želja, za katero sem mislila, da bo ostala neizpolnjena. Ko pa sem pred nekaj leti pesmi pokazala svojim prijateljem in prijateljicam, so mi rekli, da bi bilo lepo, če bi jih objavila v knjižni obliki. Sprva sem bila v dvomih, saj je to povezano s stroški. Ker je bila želja v meni še vedno prisotna, sem v tiskarni Čukgraf vprašala, če bi mi natisnili pesniško zbirko. Takoj smo se dogovorili za tiskanje in natanko en dan pred slovenskim kulturnim praznikom letos se je zgodilo to, da sem končno po dvajsetih letih ugledala svojo zbirko z naslovom Pesmi za dušo. Ta naslov sem sama izbrala, saj sem si želela, da bi pesmi tiste, ki bi jih prebirali, nežno pobožale po duši. V zbirki je 45 pesmi, slike pa mi je z ve38

Prispevki šentovcev seljem narisala Teja Žurga. Izdala sem jo v samozaložbi v 500 izvodih in sem zelo ponosna, da mi je to uspelo. Zbirko sem predstavila tudi občanom in občankam Postojne v Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni, in sicer 5. aprila ob 16. uri. Na kratko sem opisala, kako je izšla moja pesniška zbirka. Mogoče bo v prihodnosti ugledala luč sveta še kakšna, ker imam doma še več kot 300 pesmi. Na koncu vam želim veliko toplih objemov, lepih nasmehov in polno pozitivne energije ter topline, ki je v teh težkih časih zelo pomembna. Nikdar v življenju ne obupajte, tudi če bi vam bilo kdaj hudo, ker je življenje kratko in kruto. To je z veseljem z vami delila avtorica pesniške zbirke PESMI ZA DUŠO .

PTICE Ptice letijo pod oblaki. Razprostrejo svoja krila in letijo. Kot let duha, ki lebdi pod svetlobo neba. Radost se nasmehne na licu. Lice se razpotegne v nasmeh.

Mojca Studnička iz Postojne.

Iskra veselja skali v duhu.

RADOVEDNOST Na poti od rojstva, do o n o s t r a n s t v a, POT je tlakovana za vsakega z e m l j a n a! Če radoveden je, S a m o u m e v n o, bo pameten postal, garancija to ni, da takšen človek na obli Z e m l j e srečno živi, če svojega i n s t i n k t a v sebi z n i k o m er ne D E L I ! Morda postal bo velik E G O I S T, če na vse bo gledal, S A M O kot M A T E R I A L I S T! !. . .

Duh v prsih zablesti.

ROŽA Stojim tu. Na robu večnosti se sprašujem kje je konec tvoje bolečine ROŽA? Sprehajam se po robu večnosti kjer se razprostira pisana preproga cvetja. Tam v daljavi se bohoti roža. Kaj je to? Potonika, Vrtnica, Encijan? Karkoli že je, je ROŽA po imenu. Kdo si ROŽA? Ja vem, imaš ime. V srcu te pestujem in te kličem po imenu tvojem. Ti, svetinja mojega bivanja rada te imam, neizmerno. Živiš v meni! Kjer koli že si,

Iz ust pride mantra OHM.

si melodija mojega srca,

Zdi se kot čivkanje ptic.

si pesem moje DUŠE.

Lahkotno lete in se

Sanjam in kličem te po imenu. Tu si pred mojim obličjem.

oglašajo.

Oh kako srečna sem,

Kot se v svetlobi ti oglašaš

ko mi prihajaš naproti.

OHM.

Martina Počkaj

Valerija Kovačič

Ves bleščeč, radosten... Z razprtimi rokami kličeš v objem. O hvala ker si, dragi sin. Andreja Kunaver

februar '12

marec '12

39


Prispevki šentovcev SREČANJI Čisto slučajno sem nekoč srečal mladega fanta. Z ničemer ni zbujal simpatije. Ko smo se v družbi pogovarjali, je bil vedno tiho, kot bi sploh ne bil zraven. Kot bi ga ne bilo. Bil je tako tih in neopazen, da je bil samo za število, drugega ni bilo od njega. Nekoč je prišel k meni. Ko je pozvonil in sem odprl vrata, sem zagledal ravno njega, s katerim res ni bilo kaj početi. Tisti žalosten, prizadet obraz, ki je izražal večno slabo voljo in nezadovoljstvo! V očeh je imel eno samo temo brez svetlobe. Obupen je bil. Res nisem vedel, kaj bi z njim. In ko je le odprl usta, ker sva bila sama, je jecljal in se pritoževal in jamral brez konca in kraja, namesto, da bi kaj pametnega, lepega ali prijetnega, veselega povedal. Samo moril me je s svojo prisotnostjo. Kako mu to ne gre in kako mu drugo nikakor ne uspe in kako je nesrečen in kako je vse življenje eno pasjo figo vredno in nikoli ne bo bolje zanj … vsakogar bi lahko spravil v obup ali jezo. Niti ene dobre, lepe, pozitivne misli ni bilo v njem. Pa kaj si prišel ravno meni lomit škatle! Komaj sem čakal, da se ga rešim – in ga ne srečam nikoli več! Čimbolj daleč od mene! Po mnogih letih sem ga spet srečal – ali bolje rečeno sva se srečala. Pozvonil je pri meni na vratih, in ko sem jih odprl, se mi je zagledal v oči in me prijazno pozdravil. Tisti njegov pogled mi je nehote zbudil pozornost. Povabil sem ga, naj sede in pričela sva se pogovarjati. Povedal mi je, da izdeluje rožice iz krep papirja, prave male umetnine, nad katerimi so navdušeni vsi, ki jih vidijo. Pa ne samo to! Tudi piše pesmi, eseje, zgodbe, ki jih tudi objavlja. Napisal je celo pesniško zbirko pesmi ljubezni, objavlja članke in vsi, ki ga berejo, občudujejo njegov smisel za izražanje. In v pogovoru z njim sem hitro spoznal, da se zna čudovito 40

Prispevki šentovcev pogovarjati in ima tudi kaj povedati. Nastopil je v gledališki predstavi, v kateri je tudi pel na velikem odru SNG, aktiven je kot prostovoljec, snema dokumentarne filme, nastopil je tudi kot igralec v filmu, v katerem je odlično odigral svojo vlogo. Pa tudi slika, imel je že nekaj razstav. Povedal mi je, da je bil nad eno svojih slik tako navdušen, da je bil kar ljubosumen nanjo in je ni hotel nikomur niti pokazati, dokler je ni nekomu podaril, ki jo je vreden videti in imeti. Izvedel sem tudi, da se spozna na zdravilna zelišča in zdravo prehrano, doma si je na novo postavil vso električno instalacijo, kljub začetnemu popolnemu neznanju, zaradi svoje odločitve, da to naredi. Vedno bolj me je presenečal, vedno bolj sem se mu čudil in ga občudoval. Kako le to zmore, a je ta isti kot tisti, ki se ga spominjam izpred mnogih let? Kar nisem mogel verjeti. Razgrnil mi je zgodbo svojega življenja. Takrat sem končno razumel, kaj se mu je zgodilo kot majhnemu otroku, zaradi česar ga je bilo groza in se je obnašal tako, da ga ne bi bilo ne slišati ne videti, in kako je vso svojo mladost, medtem ko so jo drugi uživali, on trpel osamljen, tih in neopazen brez, da bi ga kdo slišal, razumel, mu skušal pomagati, brez, da bi ga kdo ljubil. In ko mi je povedal za svojo najboljšo in najpomembnejšo odločitev, odločitev ZA LJUBEZEN, sem ostal brez besed. Stopil sem do njega in ga objel. »Hvaležen sem za svoje življenje,« mi je dejal. Po vsem tem, kar je doživel, po vsem trpljenju, žalosti, jezi, razočaranju! Kako je to mogoče, le kako to zmore? Prijel sem ga za roke in mu jih poljubil. »Čudovit si, rad te imam, iz srca!« Nasmehnil sem se mu in videl žar v njegovih očeh. Ja, ljubim ga in želim, da ostane z mano vse življenje, kajti ne bi ga zamenjal za nikogar drugega. Samega sebe! Slavko Trebše februar '12

POZDRAVLJENI, PRIJATELJI ŠENTA Pozdravljeni, prijatelji ŠENT-a. Moje ime je Damjan in prihajam iz Logatca. V ŠENT Postojna hodim že približno pol leta. Letos bom star 31 let in sem invalidski upokojenec že štiri leta. Hodil sem v različne službe in imam tri leta delovne dobe. Zaradi jemanja tablet, ki jih imam za zdravljenje svoje bolezni (psihofizična motnja s simptomi shizofrenije), nisem obdržal nobene službe. Imam omejitve in ne smem delati za strojem, na višini in s hlapljivimi snovmi.

dna jajca so indoevropski pomladni simbol in jih je prevzelo tudi krščanstvo. Barvana jajca so se začela pojavljati v 15. stoletju. V Sloveniji jih prvič omenja že Valvasor. Te male umetnine so drugačne v vsakem delu Slovenije. Pri nas v Beli krajini so to pisanke ali pisanice. Prvič so omenjene 1832. Pisanice se imenujejo zaradi tega, ker pišemo/rišemo risbice s pisalko. Za pridobitev tribarvne podobe uporabljamo tehniko batik. Barve so bile sprva naravne, danes pa uporabljamo modernejše. Pirhi me vedno navdajajo z vzhičenostjo. Ko sem živela v mestu, so bila to obarvana jajčka z umetnimi barvili, morda s sličico ali deteljico, toda ko sem prišla v Belo krajino, so bile to pisanice. Kupovala sem jih, jih občudovala, dokler me ni prijateljica naučila izdelovati ta okrasek. Ker sem po duši učiteljica, pa tudi sicer, sem si želela to znanje širiti. Čudovit je odblesk oči, ko potegnejo jajček iz barve in nastane prekrasen izdelek.

Damjan pripravlja ladjide, ki jih bomo spustili po reki Foto: Mojca Tršar

Naredil sem srednjo šolo smer elektrikar energetik in bil v zadnjem letniku hospitaliziran pri 18 letih. Nato sem se ponovno vpisal v 3. letnik in ga s težavo dokončal. Zdaj sem se končno našel med vami in vedno z veseljem pridem k vam! Lep pozdrav, Damjan Korenč TRADICIJA V MOJEM SRCU Še vedno nam prijetno prede v želodcih po velikonočnih dobrotah. Slastna potica, sočna šunka, oster hren in pirhi so obvezne sestavine velikonočnega jedilnika. Toda meni so najbolj pri srcu pirhi. Pomlamarec '12

Pisanica narejena v DC Kočevje Foto: Lidija Maričič

To ni več navadno jajce, to je darilo. Podobno tistemu, ki so ga mlada dekleta dajala fantom in prejela v zahvalo sladko pomarančo. Včasih je bil smrten greh javno izpovedovati ljubezen, pa so se deklice znašle, napisale so na pirh in vsi so vse vedeli. Prelepa so, ko vise na velikonočnem dre 41


Prispevki šentovcev vesu in ker izpihamo rumenjak in beljak, ostanejo pisanice za vedno. Ko pripovedujem o zgodovini pirhov in pisanic, posebej omenim veliki ponedeljek, ki je po mojem praznik pirhov. Morda bi veljalo spet uvesti ta praznik, ko zbiramo pirhe in ugotavljamo, kdo je najbolj spreten »pirhač«. Te igre so daleč nazaj, danes je važno, kdo se je najbolj najedel. Tudi v centrih za ljudi s težavami v duševnim zdravju sem imela delavnice. Ozaveščanje in demonstracija navad, ki so veljala včasih in je prav, da se povrnejo, so pomemben del resocializacije bolnikov. Presrečna sem bila zaradi zavzetosti pri izdelovanju in tihi sreči, ker ni vse nujno narejeno z levo roko, ampak je potreben trud. Lidija Maričič ŠOPEK ZA ROJSTNI DAN 8. marec, dan žena. Hodila sem po Novi Gorici in opazovala ženske vseh starosti, ki so hodile z nageljčki in darilci v rokah. Nekatere so bile na poti v bližnjo restavracijo, verjetno so si zaželele pico ali kosilo. Vse so bile dobre volje in nasmejane, v pričakovanju majhne spremembe. Med nami je še vedno prisoten ta praznik, čeprav nima več tolikšnega pomena kot nekoč. Vendar tega dne nisem premišljevala o nekdanjem in sedanjem pomenu tega praznika. Spomnila sem se posebne izkušnje iz minulih let, ki je bolj kot s samim praznikom povezana s tistimi izkušnjami, »ko pogosto rinemo v neko stvar, čeprav že vnaprej vemo, da ni dobra.« Vse od šolskih dni sem imela prijateljico, sošolko iz gimnazijskih let. Najino prijateljstvo sva obdržali vsa leta študija, a tudi pozneje, ko sva bili zaposleni v Novi Gorici. Prijateljica se je zaposlila kot zdravnica v 42

Prispevki šentovcev tukajšnji bolnišnici. Redno sva se obiskovali, tudi najine hčerke so bile prijateljice in pogosto nam je pomagala z zdravniškimi nasveti, še posebej moji mami. Razumljivo, da smo ji bili vsi zelo hvaležni – tako za prijateljstvo kot tudi za pomoč. Tudi rojstne dneve smo pogosto praznovali skupaj, razen takrat, ko je bila prijateljica službeno zadržana. Tako se je ob nekem njenem rojstnem dnevu zgodilo, da je ni bilo doma in ji z mamo nisva mogli osebno izročiti šopka, zato sva ji ga pustili z voščilom kar na oknu. Namesto da bi s šopkom odšli domov in ji pozneje čestitali po telefonu, sva z mamo naredili to netaktno potezo. A mama ji je na vsak način hotela izročiti šopek. Zanjo je to bilo dejanje hvaležnosti za vso njeno dobroto in pomoč. Razumljivo se je zaradi tega dogodka naše prijateljstvo nekoliko razrahljalo, čeprav je mami še vedno nesebično pomagala. Danes se sprašujem, če nisem v življenju še večkrat »rinila« v kako stvar, ki ni bila umestna. Kajti prav dobro se zavedam, da sem začela šele mnogo pozneje načrtno odpravljati svoje napake, ki so se nehote prikradle v medsebojnih odnosih. Zavedanje vsega, kar sem naredila narobe v svojem življenju, je bilo, žal, med drugim tudi povezano z velikimi bolečinami. Kolikšen del mojih napak pa je bil povezan s čustvenimi motnjami, prav gotovo ne bom nikdar izvedela. Metka Lovrič

plakatu za izdelek, ki je zbudil njeno zanimanje med čakanjem na avtobus. Ravno se je vračala domov z obiska salona tajske masaže. Na avtobusu ji je mlada dama odstopila sedež. Takoj naslednji dan je zavila v lekarno in povprašala po želenem izdelku. Farmacevtka ga je prinesla iz skladišča, vprašala gospo Zorico, če izdelek pozna in če ga je že kdaj uporabljala, potem pa ga na kratko predstavila. Gospa Zorica je bila navdušena. Za vsak slučaj pa je le povprašala o možnem tveganju in neželenih učinkih. »Ob upoštevanju navodil in pravilnem doziranju ter uporabi je tveganje minimalno. Neželeni učinki so lahko rahel glavobol, rahlo zvišan krvni tlak in občasna rdečica obraza. Izdelek je klinično testiran. Raziskave so pokazale, da se neželeni učinki pojavijo le pri nekaj odstotkih uporabnikov in kmalu minejo.« Za svojo uporabno vrednost izdelek ni bil niti predrag, zaskrbeli so jo le možni neželeni učinki. Iz lekarne se je napotila domov. Želeni izdelek je skrbno spravila v eno izmed vrečk z zdravili proti glavobolu in povišanemu krvnemu tlaku, s kremami in pudri za kožo. Ob misli na to, koliko je plačala za vse skupaj, so se pojavili neželeni učinki. Slavko

TI IN JAZ Misel na tvoje iskrice v očeh mi pričara čudovit dan. Ti si moj kruh, moja voda, moja sol, sol življenja. Med nama je ljubezen, je energija, tista dobra, pozitivna, ustvarjalna. Med nama je nekaj več kot le Ljubezen; je Zaupanje, je Spoznanje, je Upanje, je Hrepenenje, je Dobrota, je Lepota, je ŽIVLJENJE. Irena Brus

PRED UPORABO NATANČNO PREBERITE NAVODILO »Pred uporabo natančno preberite navodilo! O tveganju in neželenih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali s farmacevtom!« je gospa Zorica prebrala na reklamnem april '13 februar '12

maj marec '13'12

43



Glasilo ŠENT 2013/2 številka